3.1. Pred vstopom v vrtec
Vstop v vrtec je za otroka zelo pomemben življenjski korak in dogodek, na katerega otroci različni reagirajo. Nekateri se na nove okoliščine zelo hitro prilagodijo, nekateri pa potrebujejo dlje časa (Žibert, 2003/04).
Na vrtec se morajo pripraviti tako otroci kot tudi starši, saj bo to za njih nova izkušnja.
Pomembno je, da so na nove okoliščine pripravljeni. Ravno s pomočjo priprav imajo otroci in starši možnost miselno in čustveno predelati izzive novih okoliščin ter jih »udomačiti«. Pri uvajanju v prvo starostno obdobje obstajajo določene posebnosti glede na to, da psihični procesi pri enoletnih otrocih potekajo pretežno na nezavedni in čustveni ravni. Pogovor z otrokom je smiseln kljub temu, da ne bomo dosegli takega odziva kot pri pogovoru s triletnikom. Otrok pri pogovoru sprejema in dojema ton, ki ga starši uporabljajo in to že vpliva na vzajemnost take priprave. Največkrat so mame tiste, ki z otrokom preživijo največ časa, zato jim ni lahko predati otroka v »tuje« roke in se ločiti od otroka. Zato je dobro, da je priprava sproščena in ni nujno, da je sistematična. S pripravami lahko začnemo že mesec ali dva pred uvajanjem v vrtec (Varjačič - Rajko, 2007).
3.2 Pogovor z otrokom o vrtcu
Otrok je zelo čustveno bitje in aktivni udeleženec v vzgojnem procesu, saj zbira informacije iz svoje okolice skladno s svojim razvojem in njegovimi značilnostmi. Otrok spoznava zakonitosti narave in družbe, ki ga obdaja, razvija svoje sposobnosti in radovednost. Z izražanjem svojih potreb zahteva od staršev in vzgojiteljev njihovo nenehno aktivnost, povezano z zadovoljevanjem, in pomoč pri zadovoljevanju njegovih potreb (Lepičnik - Vodopivec, 1996).
Z otrokom druge starostne skupine se pogovorimo o tem, kaj vrtec je, kakšno je življenje v vrtcu, zakaj otroci hodijo v vrtec. Če otrok sodeluje v pogovoru, potem se lahko spustimo na njegovo domišljijsko razmišljanje o življenju in delu v vrtcu. Otrok si bo tako s pomočjo starejših morda ustvaril svoje predstave o vrtcu. V pogovor lahko vključimo tudi čustvena vprašanja. Otrokom povemo, da se bo v vrtcu igral tudi z drugimi otroki, ki jih bo postopoma spoznaval. Ko bo v vrtcu, bo manj časa preživel s starši in to mu tudi povemo. Otrokova negativna mnenja obravnavamo resno in se o njih pogovorimo. Tudi če otroku ni do pogovora o vrtcu, se je potrebno pogovoriti, ampak pri tem ne bodimo vsiljivi (Varjačič - Rajko, 2007).
S pomočjo domišljije in spontanosti si lahko izmislimo igre, v katerih nastopa vrtec in v katerih preigravamo nekatere situacije iz vrtca. Otrok je otrok, mama vzgojiteljica, oče hišnik, sestra
11
kuharica in tako odigrate igro vlog. Iz kartonaste škatle lahko izdelate vrtec ter uporabite različne figurice za igro. Ko obiščete vrtec, lahko fotografirate igralnico in jo doma postavite na vidno mesto (Varjačič - Rajko, 2007).
3.3. Pogovor z osebjem vrtca in obisk vrtca
Že pred uvajanjem v vrtec se lahko srečamo z vodjo vrtca, vzgojiteljico, pomočnico vzgojiteljice ter drugimi strokovnimi delavci. Nekateri imajo prakso, da v vrtec povabijo na razgovor, lahko pa za srečanje zaprosijo tudi starši sami. Strokovni delavci podajo bistvene informacije o vrtcu. Starši si vrtec ogledajo, povedo kaj o svojem otroku in morebitnih dilemah ter prosijo za kakšen nasvet. Večina vrtcev po končanem vpisu otroka v vrtec pripravijo sestanke za starše, na katerih predstavijo program vrtca ter odgovarjajo na zastavljena vprašanja. Nekateri vrtci se poslužujejo tudi predavanj na temo uvajanja v vrtec, skoraj vsi vrtci pa organizirajo skupni sestanek za starše na novo vpisanih otrok. Za vzajemno sodelovanje pa se je potrebno pogovoriti z vzgojitelji, ki bodo v neposrednem stiku z otrokom. Pred uvajanjem se je potrebno pogovoriti o okvirnem času uvajanja; prisotnosti staršev v skupini; kdaj in kako se boste poslavljali od otroka ter kaj boste počeli, ko boste uvajali otroka. Vzgojiteljici morate seznaniti tudi z otrokovimi izkušnjami z vrtci; odzivih na občasne ločitve od staršev; otrokovih izkušnjah z drugimi otroki in odraslimi; otrokovih potrebah; temperamentu in karakterju;
najljubših igračah in igrah; navadah spanja, hranjena, odvajanja ter boleznih in obolevanjih (Varjačič - Rajko, 2007).
Otroci pogosto zbolevajo kmalu po vstopu v vrtec, saj za njih to predstavlja zelo stresno situacijo. Vse te spremembe prispevajo k oslabitvi imunskega sistema. Pomembno je, da starše sprotno seznanjamo in rešujemo težave. Strokovni delavci naj staršem priporočajo vrtec, saj je za otrokov razvoj izjemnega pomena (Ambrož, 2005).
Za obisk vrtca se je potrebno dogovoriti z vzgojiteljico. Otrok se bo spoznal z vzgojiteljico, si ogledal garderobo, igralnico, stranišče, igrišče ter opazoval, kaj se v vrtcu dogaja. Vzgojiteljica se bo s tem srečanjem lažje pripravila na prihod otroka, saj ga bo že malo spoznala. Nekateri vrtci nudijo otrokom tudi uporabo igrišča, kjer se otrok lahko igra in s tem spoznava vrtec. Pri tem je dobro, da o tem obvestimo osebje vrtca (Varjačič - Rajko, 2007).
3.4. Priprava staršev
Pred uvajanjem in med njim ni priporočljivo, da bi pri otroku želeli doseči hitre razvojne premike, saj bo zaradi novih okoliščin lahko manj energije vlagal v napredek, več pa v prilagajanje. Potrebno je razmisliti o prekinitvi dojenja; hitrega prehoda na drugačno vrsto
12
hrane; odvajanj od dude in stekleničk; selitve otroka v svojo sobo; odvajanje od plenic … starši so mnenja, da morajo otroci čim hitreje opustiti te navade, vendar to ni pravilno. Za opustitev teh navad si vzemimo več časa. Na uvajanje otrok vplivajo tudi druge spremembe, ki se lahko dogajajo v družini (selitev, izguba bližnje osebe, hujša finančna stiska, konflikti med partnerjema, izguba službe, rojstvo otrok). Če je mogoče, se poskušamo v času uvajanja izogniti stresnim dejavnikom ali premislimo o kasnejšem uvajanju v vrtec. Velika sprememba za otroka je nov družinski član, saj za starejšega otroka predstavlja veselje, obenem tudi skrb. Starejši otrok ni več v središču pozornosti, zato dobi občutek, da je zapuščen, če mora v vrtec. Tudi za starše je potrebna priprava, saj se morata navaditi na spremenjen družinski ritem. Veliko je usklajevanja, dogovorov o novih obveznostih, zato je zaželeno, da sta vlogi mame in očeta čimbolj jasni. Prav tako je pomembno, da o uvajanju otrok povemo v službi in sodelavcem o morebitnih izhodih in odsotnosti od dela. Očetje lahko takrat koristijo porodniški dopust (Varjačič - Rajko, 2007).
3.5. Kritična obdobja uvajanja v vrtec
Raziskave (Izda, 2011) so pokazale, da se reakcije otrok ob ločitvah staršev razlikujejo po starosti, značaju, osebnih izkušnjah ter okolja. Ločitev od mame je manj tvegana med tretjim in petim letom kot pa prej, saj otrok ne živi izključno v sedanjosti in si že nekako predstavlja, da se bo mama vrnila, medtem ko mlajši otroci tega niso sposobni. Pomembno je, da se med vzgojiteljicami in starši že pred uvajanjem vzpostavi zaupljiv partnerski odnos. Vzgojitelj naj pridobi nekaj informacij o otroku in staršem že vnaprej predstavi postopek uvajanja ter morebitne reakcije otrok pri uvajanju. Otrok bo potreboval nekaj dni ali tednov, da se bo navadil na novo osebo, v tem obdobju pa hrepeni po mami, ki je ni poleg njega. Na uvodnem razgovoru s starši naj vzgojitelj pridobi čim več informacij:
- o otrokovih navadah, bioritmu, posebnostih, osebah in predmetih, ki jih ima rad;
- staršem se predstavi potek uvajanja;
- zaželeno je, da ima s seboj ljubkovalno igračo (ninico, dudo, stekleničko …), saj imajo te izrazito relacijsko vrednost;
- starše se opozori, da bodo otroci morda jokali, ko se bodo vrnili po otroka, saj otroku ponovni stik z mamo prikliče, da je bil »zapuščen«;
- staršem se pove, da je ločitev od matere in čustveno prilagajanje na novo okolje za otroka zelo stresno in posledično padec odpornosti ter večje obolelosti otroka (Izda, 2011;
povzeto po Nikolić, 1982).
13
Prvo kritično obdobje je obdobje, ko se začne otrok bati tujih oseb (okrog osmega meseca).
Otrok pri tej starosti še ne more v vrtec, lahko pa se kasneje znova prične bati tujcev. Drugo kritično obdobje se pojavi okrog enega leta in treh mesecev, ko začne otrok uporabljati besedo
»ne« in se upirati tistemu, kar želijo starši. Pri letu in pol je čas za otrokov odhod v vrtec otežen zaradi strahu pred ločitvijo. Pri uvajanju se ne bo ločil od staršev, kar ne pomeni, da je plašen.
Obdobje enega leta je najbolj primeren za vstop otroka v vrtec, vendar moramo upoštevati, da se vseeno pojavi separacijska tesnoba pri letu in pol. Takrat otroci tudi največkrat obolevajo, kar velikokrat pripisujemo izpostavljanjem mikrobom, ki jih otrok ni vajen. (Varjačič - Rajko, 2007).
3.6. Načini uvajanja v vrtec
Uvajanje v vrtec mora potekati postopno. Kljub temu, da je lahko otrokov prvi odziv na vrtec pozitiven, naj ga starši ne bi dlje časa puščali samega. Majhen otrok mora postopoma premagati strah (Demšar, 2001)
Vsak vrtec ima svoja določena pravila uvajanja. Nekateri imajo zelo jasne poglede na uvajanje in jih priporočajo staršem, nekateri vrtci pa imajo uvajanje celo obvezno. Zavest o pomembnosti uvajalnega obdobja je vsekakor v zadnjih desetletjih izjemno zrasla. Vrtci so praviloma prilagodljivi in se s starši dogovorijo o načinu uvajanja, ki bo za njih najbolj optimalen. Z vzgojiteljico se starši pogovorijo o tem, kako oddajo otroka, kdaj in za koliko časa ga bodo prvič pustili same. (Varjačič - Rajko, 2007).
3.6.1 Dolgotrajno uvajanje
Uvajanje traja od treh tednov do enega meseca ali še dlje. Starši, ki otroka uvajajo, so prvi teden več čas prisotni v igralnici in skrbijo za svojega otroka ter se po možnosti vključijo v dejavnosti.
V tem času naj bi starši čim več časa posvetili svojemu otroku, če otrok pokaže to potrebo.
Starši so z otrokom v skupini le do kosila, lahko tudi dlje, če si to želijo. V drugem tednu sta v skupini dlje časa. Prvi dan drugega tedna so starši prisotni ves čas, saj so otroci bolj občutljivi po skupaj preživetem vikendu. Naslednji dan lahko starši odidejo za kratek čas na sprehod ali kavo. Vsak naslednji dan lahko starši svojo odsotnost podaljšujejo, otroci pa v drugem tednu poskusijo tudi zaspati, seveda s pomočjo staršev. Če otrok zaspi ob prisotnosti staršev, je pomembno, da se tudi zbudi ob njih, saj je otrok takrat občutljiv in regresiven, zato ob sebi potrebuje osebo, ki ji povsem zaupa. V tretjem tednu starši z otrokom preživijo le del jutranjega časa. V skupini je manj aktiven in se ne posveča toliko svojemu otroku, če za otroka to ni problem. Otroka lahko v tretjem tednu vzamejo iz vrtca še pred kosilom, lahko ga pustijo spati, vendar brez pomoči staršev. Četrti teden lahko poskusijo z običajnim prihodom in odhodom,
14
ali pa smo v skupini za nekaj časa. Ko se starši odločijo, da ne bodo več v skupini, se morajo tega tudi držati (Varjačič - Rajko, 2007).
3.6.2 Srednje dolgo in kratko uvajanje
Srednje dolgo uvajanje traja od enega do dveh tednov. Uvajanje poteka podobno kot pri dolgotrajnem uvajanju, le da koraki potekajo hitreje (Varjačič - Rajko, 2007).
Kratko uvajanje traja od enega dneva do nekaj dni. Starši so lahko prisotni ves čas ali krajše obdobje. Priporočljivo je, da so starši v skupini stalno prisotni vsaj prvi dan, da se tudi sami seznanijo z rutino skupine in okoljem, v katerem bo otrok. Kasneje je potrebno čas skrajševati, da se otroci postopoma navadijo ostati brez staršev (Varjačič - Rajko, 2007).
15