1.1. Opredelitev sodelovanja s starši
Sodelovanje med vrtcem in starši opredeljujemo kot sodelovanje, komunikacija, interakcija, participacija, pravica do informiranosti, soodločanja do sodelovanja, povezovanje, partnerstvo.
Nekateri avtorji opredeljujejo sodelovanje kot vključevanje staršev v življenje in delo vrtca (Berčnik, 2014). Sodelovanje med vrtcem in družino je prisotno že od začetka organiziranega izobraževanja. Izkušnje so pokazale, da je sodelovanje med vzgojiteljicami in starši pomembno na vseh ravneh otrokovega razvoja. Omogoča lažje odkrivanje otrokovih lastnosti (talentov, afinitet do določenih aktivnosti, vedenjskih vzorcev, težav in primanjkljajev na določenih področjih). Velikokrat bi brez sodelovanja staršev bil vzgojno-izobraževalni proces skoraj nemogoč, kar je značilno predvsem pri delu z osebami s posebnimi potrebami, kjer je sodelovanje še toliko bolj pomembno (Ulaga, 2009).
Zahteva po večjem sodelovanju staršev z vrtcem je ena temeljnih lastnosti reformalnih prizadevanj na področju vzgoje in izobraževanja v zadnjih desetletjih v svetu. Starši želijo že doma precej narediti za vzgojo in razvoj otrokovih sposobnosti, kar je eden neizkoriščenih virov, ki jih imamo. Partnerstvo med vrtcem in družino – pomembna je enakovrednost partnerjev; to je tista razsežnost, ki omogoča osebnostni razvoj vsakega posameznika v vzgojno-izobraževalnem procesu tako otroka kot tudi vzgojiteljice in starša (Brusnjak, 2009;
povzeto po Batistič Zorec, 2006)
Sodelovanje med vrtcem in starši je pomemben vidik kakovosti predšolske vzgoje, obenem pa vpliva k dopolnjevanju družinske in institucionalne vzgoje. Pri samem odnosu je pomembna delitev odgovornosti. Starši imajo ob upoštevanju strokovne avtonomnosti pravico sodelovati pri načrtovanju življenja in dela v vrtcu ter aktivno sodelovati pri vzgojnem delu. Pravica vseh staršev je tudi postopno uvajanje otroka v vrtec in možnost dogovora o načinu vključevanja otroka v vrtec (Kurikulum za vrtce, 1999).
1.2 Oblike sodelovanja s starši
Ločimo različne oblike sodelovanja s starši, kot so marginalna, formalna, neformalna, participatorna in upravljalna oblika sodelovanja. Marginalna oblika sodelovanja je tista, pri kateri ni vloženega truda s strani vrtca za sodelovanje s starši in prav tako ni izdelane jasne politike za sodelovanje vrtca s starši. Formalna oblika sodelovanja zajema roditeljske sestanke,
3
govorilne ure, obiske strokovnega delavca vrtca na otrokovem domu, svet staršev, brošure, publikacije, vrtčevske časopise. Neformalna oblika sodelovanja je predstavljena predvsem kot neformalna srečanja s starši ob prihodu oz. odhodu otrok iz oz. v vrtec. Ta srečanja so čas, ko si lahko starši in strokovni delavci izmenjajo informacije o otroku. Strokovnim delavcem omogočajo opustitev njihovega programa in nudijo možnost staršem, da ostanejo in preživijo nekaj časa v oddelku. Participirana oblika sodelovanja vključuje starše v sam vzgojni proces.
Starši se redno posvetujejo s strokovnimi delavci vrtca in so povabljeni k vključitvi v vzgojni proces. Formalizira se lahko s pomočjo dogovorov s starši. Upravljalna oblika sodelovanja, pri kateri so starši vključeni v različne odločitve (o programu, upravljanju in vodenju situacije, izboru strokovnega osebja, proračunu institucije …) (Zemljarič, 2015; povzeto po OECD, 2011). Znotraj teh širših oblik sodelovanja pa Čuješ (2019) navaja naslednje oblike neposrednega sodelovanja s starši: spoznavni dan, uvajalno obdobje, roditeljski sestanki, pogovorne ure, oblike sodelovanja s starši na nivoju vrtca in oddelkovter vključevanje staršev v neposredno vzgojno delo.
Formalne oblike sodelovanja dopolnjujemo z vzpostavljanjem individualnih in neformalnih oblik sodelovanja, upoštevamo potrebo po vzpostavljanju stikov z vsakim staršem. S strokovnega vidika nas bolj zanimajo neformalne oblike sodelovanja, ki so rezultat potreb in subjektivnih spoznanj vzgojiteljev in staršev in temeljijo na notranji motivaciji (Arh 2014;
povzeto po Kalin, 2009).
1.2.1 Formalne oblike sodelovanja
Formalne oblike sodelovanja s starši so zakonsko določene in predstavljajo pravno možnost, katere namen je zagotoviti staršem dostop do informacij o otoku. Pri tem se vzpostavlja formalna kultura komuniciranja, ki je le okvir, ki omogoča razvoj sodelovanja, kar pa pomeni vzpostavljanje zaupanja med vrtcem in starši (Arh 2014; povzeto po Kalin, 2009).
Svet staršev in svet vrtca
Svet staršev je sestavljen tako, da je v njem predstavnik oddelka vsake skupine, ki ga starši izvolijo na roditeljskem sestanku oddelka. Svet staršev predlaga nadstandardne programe, daje soglasje k predlogu ravnatelja o nadstandardnih storitvah, daje mnenje o predlogu programa razvoja vrtca in o letnem delovnem načrtu, daje možnost o kandidatih, ki izpolnjujejo pogoje za ravnatelja, voli predstavnike v svet vrtca, opravlja druge naloge v skladu z zakonom (Ulaga, 2009; povzeto po Intihar in Kepec, 2000).
4
Svet javnega vrtca oziroma šole sestavljajo: trije predstavniki ustanovitelja, pet predstavnikov delavcev in trije predstavniki staršev. Člani sveta so imenovani oziroma izvoljeni za štiri leta in so lahko ponovno imenovani oziroma izvoljeni. Člani sveta so lahko zaporedoma imenovani oziroma izvoljeni največ dvakrat. Svet javnega vrtca oziroma šole imenuje in razrešuje ravnatelja vrtca, sprejema program razvoja vrtca, letni delovni načrt in poročilo o njegovi uresničitvi, sprejme letno poročilo o samoevalvaciji vrtca, odloča o uvedbi nadstandardnih in drugih programov, obravnava poročila o vzgojni oziroma izobraževalni problematiki (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, 1996, 46. člen).
Roditeljski sestanki
Roditeljski sestanki so namenjeni skupinam staršev določenega oddelka. So oblika sodelovanja s starši, ki so namenjena obravnavni skupnih vprašanj in tematik. Običajno se uporabljajo za posredovanje informacij, ki zanimajo prav vse starše (Ulaga, 2009; povzeto po Intihar in Kepec, 2000). Roditeljski sestanki se najpogosteje organizirajo dvakrat v letu. Prvi roditeljski sestanek je skupna oblika srečanja, kjer so poleg vzgojiteljic prisotni tudi ravnateljica, pomočnica ravnateljice, svetovalna delavka, vodja enote ter voda zdravstveno-higienskega režima in prehrane. Vzgojiteljica staršem predstavi letni delovni načrt in organizacijo dela, ponudi se priložnost izraziti svoja mnenja, ideje ter postaviti morebitna vprašanja. Starši imajo možnost k dopolnitvi letnega delovnega načrta skupine s svojimi predlogi in pobudami (Čuješ, 2019).
Na prvem roditeljskem sestanku vzgojiteljice staršem posredujejo potrebne informacije o življenju in delu v oddelku. Predstavijo organizacijo dela in svoje načrte, pojasnijo pravila oziroma pričakovanja in zahteve ter se dogovorijo glede sodelovanja, želja in pričakovanj staršev (Ulaga, 2009; povzeto po Intihar in Kepec, 2000).
Pogovorne ure
Najbolj pogosta oblika sodelovanja s starši so pogovorne ure. Pri tem je v središču informativni in svetovalni razgovor vsakega otroka posebej. Vedno je potrebno staršem predstaviti otroka kot celovito in ne samo kot intelektualno bitje. Prav tako pa tudi vzgojiteljice pričakujejo in želijo, da jim starši dajo pomembne informacije in posebnosti o otroku, na katere so potem pozorne. Pogovorne ure se po navadi organizirajo enkrat mesečno ob takšni uri, ki staršem odgovarja (Ulaga, 2009; povzeto po Intihar in Kepec, 2000).
Pogovorne ure so vnaprej načrtovane in dogovorjene med vzgojiteljicami in starši. Vzgojitelj se na pogovor pripravi skupaj s pomočnico vzgojiteljice. Skupaj zbirata opažanja o otroku ter na podlagi tega vzgojitelj vodi strokovni pogovor. Vzgojitelj starše seznani o razvojnih
5
značilnostih, počutju otroka, vključevanjem otroka v igro ter obravnava vprašanja o življenju in delu v vrtcu (Čuješ, 2019).
Individualni razgovori ob prihodu in odhodu otroka
Lepičnik - Vodopivec (2012) opisuje sodelovanje kot najbolj priljubljeno obliko formalnega sodelovanja. Starši in vzgojitelji si sproti izmenjujejo informacije ob prihodu in odhodu otrok.
Problem se pojavi, ko vzgojitelji ne morejo biti osredotočeni na starše in otroke. Za otroke si moramo vzeti čas in miren prostor. Takšni pogovori potekajo vsak dan, vendar le o tistem, kar se je tisti dan zgodilo in je pomembno, da starši oziroma vzgojitelji izvedo. Po navadi je to pogovor o počutju otroka, o morebitni poškodbi v vrtcu ali doma, o morebitnih stiskah otroka, ki bi vplivale na otroka (Ulaga, 2009; povzeto po Intihar in Kepec, 2000).
Pisna sporočila
Pisna sporočila so posredna individualna oblika komunikacije med starši in vrtcem. Zapisana so v obliki uradnih dopisov, pa tudi manj v formalnih oblikah, ki so staršem in otrokom blizu.
Vsebina teh sporočil so razna vabila, obvestila, uradna obvestila in pisma (Ulaga, 2009; povzeto po Intihar in Kepec, 2000). Ločimo bolj ali manj formana pisna sporočila. Med prva štejemo uradne dopise, med druga pa razna obvestila, vabila, uradna obvestila in pisma (Lepičnik -Vodopivec, 2012).
Obvestila na oglasni deski za starše
Na oglasni deski za starše so navedene vse glavne aktivnosti in dejavnosti, ki jih otroci in vzgojiteljice počnejo v vrtcu. Tako lahko starši spremljajo dogajanje in potek dela. Poleg tega so na oglasni deski tudi informacije v zvezi z vrtcem: pravice otrok in staršev, vabila na različna srečanja, jedilniki … (Ulaga, 2009; povzeto po Intihar in Kepec, 2000).
1.2.2. Neformalne oblike sodelovanja
Namenjene so predvsem vzpostavljanju sproščenih in iskrenih odnosov ter konkretnemu spoznavanju staršev z življenjem njihovih otrok v vrtcu. Različne delavnice, praznovanja, razstave in vključevanje staršev v vzgojne aktivnosti, ki jih izvajajo otroci s pomočjo vzgojiteljice, so v veliki meri odvisni od ustvarjalnosti tistega, ki jih organizira (Ulaga, 2009;
povzeto po Intihar in Kepec, 2000).
6 Delavnice
Lepičnik - Vodopivec (2012) meni, da so starši navadno le udeleženci, lahko pa dajo tudi pobudo za razne delavnice in projekte v sklopu vrtca. Ideje, predloge in želje največkrat podajo preko formalnih in neformalnih oblik sodelovanja, vzgojitelj pa mora biti avtonomen, jih zaznati, upoštevati in se o njih pogovoriti s strokovnimi delavci. Vzgojiteljice organizirajo različne dejavnosti, kjer se tako starši kot otroci naučijo novih spretnosti. Delavnice lahko vodi vzgojitelj, zunanji sodelavec ali starši (Ulaga, 2009; povzeto po Intihar in Kepec, 2000).
Izleti in pikniki
Izlete organizirajo vzgojiteljice tako v bližnji kot širši okolici. Na nekatere se lahko odpravijo peš ali pa z avtobusom na izbrani kraj, ki ga izberejo starši in vzgojitelji. Cilji izletov so sprostitev, medsebojno spoznavanje in druženje izven vrtčevskega vsakdana (Ulaga, 2009;
povzeto po Intihar in Kepec, 2000). Piknike po navadi organizirajo skupine skupaj s starši ob koncu šolskega leta ali pa ob različnih letnih časih (kostanjev piknik). Pri tem je potrebno tesno sodelovanje s starši, saj ima vsak svojo dolžnost/nalogo. Pikniki so vedno zanimivi, ker se ga lahko udeležijo pravi vsi družinski člani in zajema zbirko zanimivih dejavnosti v naravi (Ulaga, 2009; povzeto po Intihar in Kepec, 2000). Odvijajo se v sproščenem okolju, v katerem se starši in vzgojitelji spoznavajo in družijo. Piknika se lahko udeleži več družinskih članov, ki lahko pomagajo pri odvijanju različnih dejavnosti na prostem (ples, športi, zabavne igre). Straši se velikokrat odločijo za kostanjev piknik, igre brez meja, izlet na bližnji hrib (Lepičnik - Vodopivec, 2012).
Spoznavni dan in uvajalno obdobje
Med neformalne oblike sodelovanja lahko prištejemo tudi spoznavni dan, ki je namenjen spoznavanju novega okolja, v katerega bo otrok vključen, spoznavanju vrstnikov in strokovnih delavcev. Starši lahko postavijo morebitna vprašanja in dileme. Na prvem spoznavnem dnevu starši dobijo vpogled v način življenja v vrtcu. Na ta dan otroci in starši spoznajo igralnico in vzgojiteljice, saj je uvajalno obdobje, ki sledi vpisu v vrtec, eno najtežjih obdobij za starše in otroke. Otroci se takrat najverjetneje prvič srečajo z velikim javnim prostorom in nevede postanejo del drugačnega sistema. Soočati se morajo s številnimi okoliščinami, ki so drugačne od domačih, se navaditi tudi na hrano, počitek, vrstnike, predvsem pa na rutino in dve novi osebi, vzgojiteljici. Za uvajanje si je potrebno vzeti dovolj časa, saj otroku tuje in neznano okolje vzbuja strah, ki ga more prebroditi skupaj s starši in vzgojiteljicami (Čuješ, 2019).
7