Kaj je prosti čas? - PROSTI ČAS

1 TEORETIČNI DEL

1.1 PROSTI ČAS

1.1.1 Kaj je prosti čas?

A. Kristančič (2007) opredeli prosti čas kot »tisti čas, ki ni zapolnjen z obveznostmi s področja dela, šole, družine in drugimi družbenimi obveznostmi. To je čas, ko posameznik na osnovi osebne izbire hoče sam sebe izraziti in se razvijati, če ima za to možnost in sredstva« (str. 39).

Lešnik (1982) prosti čas opredeli kot čas, ki nam ostane po opravljenih obveznostih oz. delu in lahko z njim prosto razpolagamo.

Hočevar (1977) opredeli prosti čas kot splošen družbeni pojav, ki ima mnoge zdravstvene, socialne, pedagoške in kulturne funkcije. Razloži še, da »je vloga prostega časa v tem, da se z njegovo pomočjo in v njem socializiramo in usposabljamo za različne družbene funkcije« (str.

9).

R. Hurd in M. Anderson (2011) pojmujeta prosti čas kot čas brez obvez, plačanega ali neplačanega dela in brez aktivnosti, ki so nujne za preživetje (hranjenje, spanje …). Nadalje razložita, kakšne morajo biti prostočasne aktivnosti. Te naj ne bi bile povezane z delom, s hišnimi opravili in kot že omenjeno, to ni spanje, hranjenje. Udejstvovanje v prostočasnih aktivnostih je odvisno od naše percepcije prostega časa, svobode, motivacije in naših interesov.

1.1.1 Funkcije prostega časa

A. Kristančič (2007) opredeli tri funkcije prostega časa:

 Počitek ali oddih

Gre za sprostitev po obveznostih, ki ima regenerativen in obnovitven namen. Potreba po počitku je ena od človekovih osnovnih potreb. Počitek nam odstranjuje utrujenost in izčrpanost, ki je posledica vsakodnevnih obveznosti, in nam omogoča pridobivanje novih moči, tako fizičnih kot psihičnih. Potrebno je omeniti še razliko med pasivnim in aktivnim počitkom. Primeri aktivnega počitka so sprehodi, igre, izleti, kolesarjenje ...

 Razvedrilo oz. zabava

Prosti čas kot razvedrilo oz. zabava ima širši namen, saj govorimo o dejavnostih, ki vsebujejo kulturne ter družbene vsebine. Take dejavnosti v današnjem času postajajo potreba človeka, saj zaradi hitrega tempa življenja primanjkuje časa za počitek. Namen je predvsem izboljšanje razpoloženja.

 Razvijanje osebnosti (učenje za življenje)

V dejavnosti prostega časa so vključena različna področja, ki so namenjena našemu razvoju osebnosti: zdravstvena, telesna, splošna in strokovna usposobljenost, morala, estetika, kultura ... itd.

Vse naštete oblike se med seboj povezujejo in dopolnjujejo.

Prosti čas gibalno oviranih učencev z motnjami v duševnem razvoju Urška Poženel

10 1.1.3 Dejavnosti prostega časa

Hočevar (1977) opredeli aktivnosti prostega časa kot tiste aktivnosti, ki se uresničujejo izven vsakodnevnih službenih, delovnih in podobnih obveznosti. Razloži, da te aktivnosti nimajo točno določenih ciljev. Uresničujejo se na podlagi naših lastnih interesov, naše volje, izbiramo jih svobodno in po lastni presoji.

N. Černigoj Sadar (1991) poveže dejavnosti prostega časa z zgodovino in obrazloži, da je bila vsebina, oz. načini preživljanja prostega časa, vezana na pripadnost določenemu sloju, razredu.

Prav tako igra ključno vlogo posameznikovo pojmovanje dela. S tem misli, da se dela ne jemlje le kot zadovoljevanje potreb, ampak da gre za cilj, moralno vrednoto.

Lešnik (1987) poudari, da moramo pri dejavnostih prostega časa razlikovati med prostovoljno in prosto dejavnostjo. S prostovoljno dejavnostjo mislimo na dejavnost, za katero se posameznik prostovoljno odloči na podlagi lastnih interesov, potreb in se v okviru te dejavnosti podreja pravilom, da bi dosegel določen cilj (vključitev v različne skupine, združenja). Medtem ko je prosta dejavnost, ki se ji posameznik prepusti in se lahko izraža brez posebnih omejitev.

Raziskave kažejo, da so v Sloveniji med mladimi najpogostejši načini preživljanja prostega časa pasivni (televizija, glasba ...), zraven pa bi lahko delno šteli tudi druženje s prijatelji (Kuhar, 2007). Enako je ugotovila tudi A. Gril (2006), ki navaja, da se mladi v Sloveniji ukvarjajo predvsem z gledanjem televizije, s poslušanjem glasbe, z različnimi športnimi aktivnostmi, nekaj jih je navedlo druženje s prijatelji, nekaj pa se jih ukvarja tudi z različnimi ustvarjalnimi aktivnostmi.

Številne študije dokazujejo, da je aktivno preživljanje prostega časa povezano tudi s pozitivnimi razvojnimi rezultati, kot npr. z boljšim šolskim uspehom, dobrim mentalnim zdravjem … (Coatsworth idr., 2005 v Kuhar, 2007). Aktivno preživljanje prostega časa bi lahko opisali tudi kot preventivo pred kriminalnimi dejanji, depresivnimi razpoloženji. Iz teh razlogov je Svet Evrope izdal priporočilo, da naj javni in zasebni sektor ter tudi nevladne organizacije svoje državljane vzgajajo h konstruktivnemu preživljanju prostega časa (Recommendation 1717, 2005 v Kuhar, 2007).

Vključevanje v prostočasne aktivnosti predvsem fizične in rekreativne narave pripomore k boljšemu duševnemu in telesnemu zdravju ter zmanjša tveganje za različna kronična obolenja, npr. krvožilne bolezni. Prav tako zmanjšuje možnosti za pojav debelosti, obolelosti za diabetesom, rakom ... Za otroke in mladostnike, stare od 5 do 17 let ,se priporoča vsaj ura fizične aktivnosti dnevno. Za starejše od 17 let pa se priporoča vsaj 150 minut srednje težavne fizične aktivnosti tedensko oz. 75 minut intenzivne fizične aktivnosti (World Health Organization, 2015). Sodobno življenje je vse bolj prepleteno z različnimi dejavnostmi, ljudje so preobremenjeni v službi, družini … prav tako so vse bolj obremenjeni tudi otroci v vrtcih in šolah. Ravno zaradi omenjene preobremenjenosti, ki jo povzroča tempo življenja, ki ga živimo, je prosti čas in aktivno preživljanje le-tega še toliko pomembnejše (Kajba Gorjup, 1999).

Prosti čas gibalno oviranih učencev z motnjami v duševnem razvoju Urška Poženel

M. Kuhar (2007 v Ule, 2000:68) opozori še na pasti prostega časa, izpostavi njegovo komercializacijo. Sodobna družba nas aktivno spodbuja h gledanju televizije, nakupovanju, opijanju, obsedenosti z igrami itd. in nam obljublja, da nam bodo te aktivnosti prinesle t. i.

izklop, počitek. Težava nastane takrat, ko še posebej mladi sprejmejo predlagane aktivnosti in odnehajo biti kreativni pri preživljanju lastnega prostega časa. Če se to dogaja le občasno, to samo po sebi ni problematično. Problem nastane, ko to postane navada, saj lahko to začne vplivati na posameznikovo kakovost življenja in njegove odnose z drugimi. Komercializacija prostočasnih aktivnosti ustvarja tudi socialno neenakost in izključenost. S tem mislimo na široko ponudbo izdelkov storitev, ki tudi veliko stanejo. Do neenakosti in celo izključenosti pride takrat, ko si osebe s slabšim materialnim stanjem tovrstnih izdelkov, storitev ne morejo privoščiti (Ule, 2000:68 v Kuhar, 2007).

Omenjene raziskave kažejo, da je prosti čas vedno bolj pasiven in pod vplivom komercializacije, medijev … Zaradi okupiranosti s predvsem sedečimi aktivnostmi in pomanjkanja kreativnosti pri izboru prostočasnih aktivnosti ima to lahko negativne učinke na zdravje, otrokov razvoj in tudi njegov šolski uspeh. Pri učencih s posebnimi potrebami, torej tudi pri gibalno oviranih učencih z motnjami v duševnem razvoju, so omenjene pasti prostega časa še toliko bolj znatne oz. se lahko vanje hitreje »ujamejo«, saj se zaradi njihovih primanjkljajev kaže večja tendenca k socialni izključenosti. Prav tako pa jih raznovrstni medijski pripomočki še hitreje pripeljejo do tega, da prenehajo biti kreativni pri preživljanju lastnega prostega časa, ker imajo s samo organizacijo in preživljanjem prostega časa že na splošno težave oz. pri tem potrebujejo pomoč. Mediji so dokaj preprosti za uporabo in se jih tudi gibalno ovirani učenci z motnjami v duševnem razvoju hitro naučijo uporabljati. Največja težava pri tem pa je, da omenjenih pripomočkov ne znajo uporabljati preudarno oz. se ne zavedajo, kdaj so prekoračili zdravo mero uporabe le-teh.

2.1.3 Interesne dejavnosti

Interesne dejavnosti so pomembne za otrokov razvoj. Organizira jih šola izven pouka v okviru razširjenega programa, pod katerega spada tudi podaljšano bivanje, šola v naravi ipd. Namen interesnih dejavnosti je, da učenci odkrijejo in razvijejo lastne interese in se obenem usposabljajo za zdravo preživljanje prostega časa (Purkat, 2008).

V Konceptu za interesne dejavnosti za devetletne osnovno šole (2008) je navedeno, da je vključevanje v prostočasne aktivnosti prostovoljno in ne obvezno. Zakon o osnovni šoli v skladu s predmetnikom določa, da sta za posamezni razred tedensko na voljo dve šolski uri za izvajanje interesnih dejavnosti. Financiranje tovrstnih interesnih dejavnosti je zagotovljeno iz državnega proračuna. Šola se lahko odloči in v dogovoru z občino, ki je ustanoviteljica šole, ponudi učencem več ur interesnih dejavnosti, v tem primeru stroške dodatnih ur krije občina ali pa del stroškov krijejo starši.

Program interesnih dejavnosti je sestavni del letnega delovnega načrta. Na vsaki šoli je ta nekoliko drugačen, odvisno od okoliščin in zmožnosti. Interesne dejavnosti nimajo predpisanih učnih načrtov, zato te niso ocenjene, prav tako ni standardov, ki bi jih morali učenci pri posamezni dejavnosti doseči (Purkat, 2008).

Prosti čas gibalno oviranih učencev z motnjami v duševnem razvoju Urška Poženel

Navajamo primere interesnih dejavnosti iz dveh vzgojno-izobraževalnih ustanov, ki tudi sodelujeta v naši raziskavi (Osnovna šola Helene Puhar Kranj in Center za izobraževanje, usposabljanje in rehabilitacijo Vipava).

Interesne dejavnosti na Osnovni šoli Helene Puhar

Prilagojeni program (Žogarija, Bralna značka, Montessori urice, Namizni tenis, Likovni krožek, Igre z žogo, Otroški pevski zbor)

Posebni program (Otroški pevski zbor, Mladinski pevski zbor, SOS mlajši, M.A.T.P., Družabne igre, SOS starejši, Bralne urice, Montessori urice) (Osnovna šola Helene Puhar Kranj, b.d.) .

Interesne dejavnosti na Centru za izobraževanje, usposabljanje in rehabilitacijo Vipava

 Lutkovni krožek,

 Šolsko športno društvo (specialna olimpijada, plavanje),

 Mladi športnik,

 Glasilo studenček in literarno novinarski krožek,

 Plesno mesto,

 Računalništvo (Center za izobraževanja, usposabljanje in rehabilitacijo Vipava, 2013).

Vidimo, da se imena in ponudba interesnih dejavnosti na vsaki vzgojno-izobraževalni ustanovi razlikujejo, odvisno od možnosti in tudi interesov učencev na posamezni šoli oz. zavodu.

Prosti čas gibalno oviranih učencev z motnjami v duševnem razvoju Urška Poženel

3.1.3 Dejavniki, ki vplivajo na uresničevanje prostega časa

Hočevar (1977), Lešnik (1987) in A. Kristančič (2007) izpostavljajo tri najbolj ključne dejavnike, ki vplivajo na preživljanje prostega časa. Ti so: okolje, šola in družina. V nadaljevanju podrobneje predstavljamo že naštete najpomembnejše tri in še nekaj dodatnih, ki imajo prav tako velik vpliv na uresničevanje prostega časa.

1.1.3.1. Družina

Družina igra ključno vlogo kot dejavnik oz. vpliv na preživljanje prostega časa. Od otroštva naprej je prosti čas povezan z osnovnimi vlogami in identiteto (igra, socialne veščine, odnosi

…) (Kelly, 1985 v Tepavčević, 2003). V družini se uveljavljajo osnovne oblike dela in vedenja in s tem povezano vrednotenje dela ter dejavnosti v prostem času. V družini se odloča o obliki in vsebini dejavnosti prostega časa (Hočevar, 1977). Starši otroka imajo tudi ključno vlogo, ko govorimo o interesnih dejavnosti, ki jih ima otrok na voljo, saj se skupaj z njim odločijo, kateri aktivnosti bodo namenili denar in otrokov čas (Curkova in Rajkovič, 2010). A. Kristančič (2007) družino oz. starša poimenuje kar kot arhitekta otrokovega prostega časa in poudari pomen vzgoje za aktivno preživljanje prostega časa.

V današnjem času je zelo težko usklajevati družinsko in službeno življenje, saj delodajalci od svojih zaposlenih pričakujejo vedno več in starši pogosto proti svoji volji podaljšujejo delavnike. Ravno iz tega razloga je pomembno, da otroci in mladi svoj prosti čas preživljajo kakovostno tudi, ko niso s starši, saj ima lahko prepuščenost samemu sebi več ur na dan negativne posledice (Kirbiš, 2008).

Prosti čas v družini se najpogosteje uresničuje skozi igro, člane družine sprošča in jih povezuje.

Igra je pomemben element preživljanja prostega časa pri vključevanju otrok v različne skupine (vrtec, šola in tudi kasneje pri vključevanju mladih v formalne ali neformalne skupine) (Kajba Gorjup, 1999).

Naj omenimo še pomembnost vpliva skrbi staršev za otroka, ki je lahko koristna ali pa tudi škodljiva. Kot starš se je potrebno zavedati, da je potrebno tudi otroku zaupati določen del odgovornosti, kot npr. od štirinajstletnega otroka pričakovati, da sam poskrbi za lastno higieno, si pripravi obrok (Juul, 2005).

Pri gibalno oviranih otrocih z motnjami v duševnem razvoju so meje pričakovane odgovornosti nekoliko drugačne, odvisno od posameznikovih sposobnosti. Učenci z najtežjimi motnjami in gibalno oviranostjo resda ne morejo poskrbeti sami zase in potrebujejo veliko pomoči in podpore. Vendar pa kljub temu določene stvari zmorejo tudi sami. Starši otrok s posebnimi potrebami so pogosto prezaščitniški do svojih otrok, kar je tudi eno od možnih stališč staršev, ki se jim je rodil otrok z motnjami v duševnem razvoju (Čeh, 2009). Ker jih stalno ščitijo, jim prepuščajo premalo odgovornosti oz. že iz navade počnejo vse namesto njih. Otroci se tega navadijo in to se pokaže tudi pri preživljanju prostega časa, saj si ga sami ne znajo strukturirati

Prosti čas gibalno oviranih učencev z motnjami v duševnem razvoju Urška Poženel

oz. tega sploh ne poskusijo, ker to zanje naredijo starši oz. jim oni povedo, kaj naj počnejo. S tem, ko starš svojemu otroku dodeli določen del odgovornosti, mu pokaže, da mu zaupa in ga obenem navaja k samostojnosti.

1.1.3.2. Vrtec in šola

Vrtec je prvi korak vzgoje za prosti čas predšolskih otrok. V vrtcu otroci že spoznavajo in se aktivno udejstvujejo v različnih dejavnostih s pomembnimi pedagoškimi vsebinami, preko katerih postopno razvijajo smisel za prosti čas (risanje, delo z različnimi materiali …).

Vzporedno se razvijajo otrokove delovne in socialne navade, ima priložnost biti ustvarjalen … Vse to so pogoji oz. kakovosti za aktivno preživljanje prostega časa v kasnejših življenjskih obdobjih (Kristančič, 2007).

Učenci s posebnimi potrebami, torej tudi gibalno ovirani učenci z motnjami v duševnem razvoju, se srečujejo z različnimi težavami zaradi svojih primanjkljajev motorične, kognitivne, nevrološke in psihosocialne narave. Pomembno je, da so učenci deležni ustrezne specialno pedagoške in terapevtske obravnave tudi v predšolskem obdobju. Le z ustrezno pomočjo in podporo lahko napredujejo v skladu s svojimi zmožnostmi (Karba idr., 2010).

Tudi v Kurikulumu za vrtce je posredno opredeljena pomembnost vzgajanja za aktivno preživljanje prostega časa, ki se kaže predvsem v obliki skritega kurikula. Obenem tudi poudarjajo, da vsak otrok prehaja skozi kritična obdobja, ki so najbolj primerna, da se otrok nekaj nauči oz. usvoji posamezne veščine in zato je potrebno, da se z vsakim predšolskim otrokom aktivno ukvarjamo. Predšolski otroci se največ naučijo preko igre, otrok se preko nje razvija in spoznava različne veščine, ki jih preko igre tudi usvaja (Bahovec idr., 1999).

Šola ima enega od ključnih vplivov na preživljanje prostega časa. Je glavni organizator raznovrstnih interesnih dejavnosti, ki jih učencem ponuja z namenom, da bi učenci razvijali lastne interese in se uvedli v praktično življenje. Namen tega je ravno usposabljanje učencev za zdravo ter koristno preživljanje prostega časa. Glavni namen interesnih dejavnosti je razvoj na učnem in socialnem področju. Kot že omenjeno pa je temeljni namen interesnih dejavnost ravno ta, da učenci znajo pridobljena znanja in vedenja uporabiti za kakovostno preživljanje prostega časa (Purkat, 2008). A. Kristančič (2007) poimenuje šolo kar kot najučinkovitejšega uresničevalca prostega časa.

Za kakovostno in ustreznejše napredovanje oseb s posebnimi potrebami, torej tudi gibalno oviranih učencev z motnjami v duševnem razvoju v vzgojno-izobraževalnem sistemu, so potrebne prilagoditve in ustrezna podpora ter pomoč. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je tako v sodelovanju z več strokovnjakinjami (Žgur, Čigon, Kavčič in Morel Bera, 2014) izdalo Navodila za gibalno ovirane učence z motnjo v duševnem razvoju v posebnem programu vzgoje in izobraževanja. V omenjenih navodilih je predstavljena tovrstna populacija otrok s posebnimi potrebami, dodane so tudi smernice za delo z njimi, priporočljive prilagoditve ipd.

Cilj vsake vzgojno-izobraževalne ustanove je, da učence usposobijo za življenje in jih naučijo kar največ, seveda v skladu z njihovimi zmožnostmi.

Kot največji uresničevalec prostega časa, kot je šolo poimenovala A. Kristančič (2007), se tako šola pokaže na področju interesnih dejavnosti. V skladu s politiko šole o zagotavljanju

Prosti čas gibalno oviranih učencev z motnjami v duševnem razvoju Urška Poženel

individualiziranosti in potrebnih prilagoditev se prilagajajo tudi interesne dejavnosti. Tako npr.

učitelji, športni pedagogi … vložijo veliko truda v prilagajanje športnih interesnih dejavnosti, da so te primerne tudi za učence, ki so gibalno ovirani. Največkrat se tako poslužujejo aktivnosti, ki vključujejo različne naravne oblike gibanja (Žgur, 2012).

1.1.3.3. Okolje

Velik vpliv na izbiro oz. načine preživljanja prostega časa posameznikov ima tudi okolje, v katerem živijo. S tem mislimo, če živijo na podeželju, vasi, mestu … Velikost naselja, v katerem oseba živi, najbolj vpliva na to, kako pogosto oseba obiskuje kino, gledališče, koncerte ... Pri osebah iz večjih urbanih okolij je potemtakem obisk kina, gledališča ipd. bolj pogost, saj jim to mestna infrastruktura omogoča (Kuhar, 2007). Sama družba oz. okolje ne more neposredno posegati v preživljanje prostega časa, temveč posredno vpliva na uresničevanje tega z ustanavljanjem ustanov in organizacij, v katerih lahko preživljamo svoj prosti čas (Lušina, 2011).

Okolje, v katerem živi otrok, ima tako kot družina, šola … bistven pomen za osebnostni razvoj.

Celotna krajevna skupnost, soseska, v kateri živi otrok, mora prispevati k njegovi vzgoji (Lešnik, 1982). Okolje, skupnost ima ravno tako kot npr. družina pomemben vzgojni vpliv na posameznika, ki se je še povečal v času industrijskega in družbenega napredka (Kajba Gorjup, 1999). Družba, skupnost je prvo okolje, v katerem se posameznik sreča z novimi odnosi in jih tudi vzpostavlja, ko ni več osredotočen le na družinsko okolje (Poljanšek, 1994 v Lipičnik, 2011). Za usposabljanje učencev s posebnimi potrebami, tudi za gibalno ovirane učence z motnjami v duševnem razvoju, je pomembno, da živijo v sprejemajočem okolju, ki se prilagaja njihovim posebnim potrebam in jih sprejema take, kot so. Učenci s posebnimi potrebami v sprejemajočem okolju osebnostno rastejo in pridobivajo življenjsko pomembne izkušnje.

Poudarjamo pomen povezanosti izobraževalnih ustanov in tudi vzgojno-izobraževalnega procesa z neposrednim okoljem. Učenci se tako učijo prenesti znanja in veščine, ki so jih pridobili v šoli, v okolje. Posledično se tako učijo samostojnosti in izstopajo iz varnih okvirov družinskega okolja.

1.1.3.4. Spol

Aktivnosti, ki so tipično moške oz. ženske, danes skorajda ni več, obstajajo pa še vedno določene ovire, kot so npr. tradicija in predsodki (Tepavčević, 2003).

V današnjem času še vedno gledamo na moški in ženski spol dokaj tradicionalno, tako se od moških pričakuje ambicioznost, agresivnost, nepopustljivost, tekmovalnost, športne uspehe, neodvisnost … od njih pričakujemo, da so vodje. Od žensk pa se pričakuje, da so vdane, čustvene, nežne, krhke, razumevajoče, da imajo rade otroke (Archer in Lloyd v Synott, 1997:

70 v Jeraj, 2013). Tekom let se pričakovana podoba moškega nekoliko omili in npr. čustvenost postane sprejemljiva tudi za moškega (Jeraj, 2013).

Prosti čas gibalno oviranih učencev z motnjami v duševnem razvoju Urška Poženel

Musek in Pečjak (1997 v Jeraj, 2013) tako definirata spolno vlogo kot povezan sklop stališč, interesov in vedenja, ki se jih v določeni kulturi pripisuje pripadnikom moškega spola in pripadnicam ženskega spola kot kulturi primerne. Tukaj že lahko govorimo o spolnih stereotipih. Stereotipi, značilni za moške, so tako npr. agresivnost, dominantnost, neodvisnost, odločnost, ne skrbi za videz … itd. Stereotipi, značilni za ženske, pa so npr.: podredljivost, odvisnost, pasivnost, skrb za videz, neodločnost ... itd. (Musek, 1995: 54 v Jeraj, 2013).

Na podlagi tradicionalnih pogledov na spol se tako od žensk in moških pričakuje tudi ukvarjanje z aktivnostmi oz. deli, ki so v skladu s tradicionalnim prepričanjem (npr. ženske kuharice, moški avtomehaniki). Na podlagi raziskave Eurobarometer (2003) so ugotovili, da se ženske – anketiranke v svojem prostem času ukvarjajo predvsem z branjem, plesom, nakupovanjem, pomočjo doma, medtem ko se moški – anketiranci v svojem prostem času bolj ukvarjajo s športom, delom na računalniku … (Kuhar, 2007). Starši se različno vedejo do dečkov in deklic že takoj po rojstvu. Njihovo vedenje je manj izrazito npr. pri hranjenju, umivanju, bolj pa ravno npr. pri igri in socialnih interakcijah (Belsky, 1980, v Goleman, 1996 v Marjanovič Umek in Kavčič, 2006). Spolna identiteta se razvija že preko igre (izbira igrač, iger, vsebina igre …)

In document PROSTI ČAS GIBALNO OVIRANIH UČENCEV Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU (Strani 9-0)