NAČRTOVANJE POHODNIŠKEGA ŠPORTNEGA DNE Tabela 2:
Načrtovanje športnega dne
NAČRTOVANJE ŠPORTNEGA DNE ŠPORTNA
PEDAGOGINJA
Športne dni načrtujeva s sodelavcem. Jaz svetujem glede oblikovanja skupin (kje so potrebe po dodatnih spremljevalcih, kakšen pohod je primeren za določen oddelek).
SRP Pri vsakem dnevu dejavnosti je en vodja. Športne dneve tako prevzamem jaz.
ŠPORTNI PEDAGOG
Načrtujeva jih športna pedagoga. Se pa vedno timsko posvetujeva z razredničarkami, da izbereva pot, ki je z učence najbolj primerna. Tako presodimo, za koga bi bil športni dan primeren. Razredničarke pa potem obvestijo oziroma vprašajo starše, ali se s tem strinjajo.
»Timsko delo je tisto dogajanje, ko se dva ali več pedagoških delavcev z vzgojno-izobraževalnimi cilji hkrati usmerja na iste učence v okviru posamezne pedagoške dejavnosti, predmeta, znotraj ali zunaj učilnice. Timsko delo lahko poteka v eni ali več etapah, kot timsko načrtovanje, timsko poučevanje in timska evalvacija. Tim se oblikuje z namenom doseganja skupnih ciljev, ki jih vsak učitelj zase ne bi mogel dosegati« (Polak, 2007, str. 10). Timsko delo je v PP ključnega pomena ravno zaradi dodatnih motenj, ki jih imajo učenci z zmernimi, težjimi in težkimi MDR (Učni načrt.
Posebni program vzgoje in izobraževanja, 2014). Športna pedagoga navajata, da se pri načrtovanju pohodniških športnih dni posvetujejo med seboj z drugimi športnimi pedagogi ali razredničarkami.
Tako pridobijo predvsem informacije o zmožnostih učencev, glede na to pa oblikujejo skupine in učencem prilagodijo težavnost poti. Po Polak (2007) je ena izmed številnih prednosti timskega dela večja medsebojna pomoč in skupno reševanje problemov. Vsak izmed učiteljev obogati tim s svojim znanjem.
Kovačič idr. (2016) pravijo, da moramo med pohodom upoštevati individualne značilnosti in zdravstvene posebnosti udeleženca, informacije pa pridobimo predvsem s sodelovanjem s starši in drugimi strokovnjaki. SRP pa ne omenja sodelovanja v procesu načrtovanja pohodniškega športnega dne.
21 Tabela 3:
Konstantnost izvedbe pohoda
KONSTANTNOST IZVEDBE POHODA ŠPORTNA
PEDAGOGINJA
Izvedba pohoda se ponavlja z določenimi dodatki oziroma spremembami.
Lokacije pa navadno menjamo.
SRP Trudimo se, da naredimo vsako leto pohod kam drugam. Na nekaj let se gotovo ponovi, drugače pa se trudimo, da je čim bolj raznoliko.
ŠPORTNI PEDAGOG
Aprilski pohod z jurjevanjem izvedemo vsako leto, menjamo pa 4
lokacije. Za septembrski pohodniški športni dan pa gremo v visokogorje, vedno na drugo lokacijo. Tudi pri aprilskem pohodu smo pozorni, da kadar gremo večkrat na isto lokacijo, spremenimo vsaj pot.
Kovačič idr. (2016) opozarjajo, da naj bodo pohodniški izleti na osebe z MDR čim bolj raznoliki glede na potek ter vmesne in končne cilje. Poleg tega tudi pravijo, da naj bo cilj izleta vsakokrat drugje ali naj izlet vsaj poteka po drugi poti. Tudi intervjuvanci omenjajo, da se trudijo ustvarjati raznolike pohodniške programe. Program se sicer lahko ponavlja, poskrbijo pa, da je vsaj lokacija ali sama pot drugačna.
Kristan (1993) v izogib ponavljanju lokacij pohoda predlaga sistem koncentričnih krogov. To pomeni, da mlajši učenci obiskujejo nižje in bližje točke, starejši pa višje in bolj oddaljene. Ko si enkrat izdelamo program za vse razrede, ga ni potrebno več menjati.
Tabela 4:
Izbira lokacije pohoda
IZBIRA LOKACIJE POHODA ŠPORTNA
PEDAGOGINJA
Gibalno oviranim učencem na primer izbiramo bolj nižinske pohode. Bolj zmožne učence peljemo na daljše in višje ture. Pri cilju smo pozorni na to, da je tam kaj zanimivega, npr. kakšna hiška, kjer lahko malicamo, igrala in podobno.
SRP Pri pohodu gledamo, da je večinoma v okolici šole. Tudi, če gremo kam z avtobusom, se trudimo, da ne gremo predaleč. Poleg lokacije smo pozorni tudi na teren. Mlajši so po navadi na lažjem in nižjem terenu, starejši pa gredo višje. Gledamo na vsakega učenca posebej, katero pot zmore. Za gibalno ovirane učence pa se naredi pohod v okolici šole.
22 ŠPORTNI
PEDAGOG
Pozorni smo, da je ustrezno za učence - da bodo to zmogli. Poleg tega smo pozorni na to, da je kraj zanimiv, drugačen in si ga zato učenci
zapomnijo.
Pri izbiri lokacije pohoda so intervjuvanci pozorni, da je teren primeren učencem. SRP omeni, da gredo mlajši navadno na lažji in nižji teren, starejši pa gredo višje, kar se tudi sklada s Kristanovim (1993) modelom koncentričnih krogov.
SRP pravi tudi, da je pri izbiri terena pomembno, da ima možnost več različnih poti, saj izbirajo pot individualno, glede na zmožnosti posameznega učenca. Športna pedagoginja pravi, da pri njih organizirajo nižinske pohode predvsem za gibalno ovirane učence. SRP se zdi pomembno še, da so pohodi v okolici šole.
Obema športnima pedagogoma pa se zdi pomembno, da ima lokacija pohoda zanimiv cilj, na primer hiška, kjer lahko malicajo, igrala, ter da je kraj drugačen in si ga zato učenci lažje zapomnijo. Tudi Kovačič idr. (2016) omenijo, da lahko pohodniški izlet popestrimo tudi z obiskom znane izletniške točke ali kmetije s kmečkim turizmom oz. obiščemo naravno ali kulturno znamenitost itd. To učence motivira na poti do cilja.
Kristan (1993) pa pravi, da izbira kraja ne sme biti odvisna le od učiteljevih želja, saj lahko v takem primeru namreč učenci obiskujejo stalno iste kraje, kar jih začne dolgočasiti.
Tabela 5:
Izzivi pri načrtovanju
IZZIVI PRI NAČRTOVANJU POHODNIŠKEGA ŠPORTNEGA DNE
ŠPORTNA PEDAGOGINJA
Izziv je že načrtovanje in izbira terena. Zastaviš lahko teren, ki se ti zdi lahek, pa še nisi prepričan, ali bodo vsi šli.
Zagotovo je potrebnega več načrtovanja, posebno individualnega. Potrebno je tudi zagotoviti dovolj spremstva, ki lahko pomaga ob morebitnih težavah.
Nasploh se mi zdi večji izziv, posebno pri višinskih pohodih. Ravno zato ocenimo zmožnosti učencev že tekom šolskega leta.
SRP Ena izmed težav je ta, da je včasih težko oceniti sposobnosti učencev - nekateri se med uro športa izkažejo kot zelo zmožni in zagreti, kar pa se po par urah hoje pokaže v drugačni luči. Tako lahko začnejo učenci na poti trmariti ali se ustrašijo ali pa vidijo, da so omagali. To rešujemo tako, da imamo vedno na voljo dovolj spremljevalcev.
23 ŠPORTNI
PEDAGOG
Kako izbrati ustrezno pot, posebno ko gremo višje. Načrtovanje pohodniškega športnega dne se mi zdi v tem pogledu posebno zahtevno.
Pred pohodom grem sam na vrh, kamor bomo šli in poiščem najboljšo pot, ki jo bodo učenci z MDR zmogli. Za učence pripravimo več možnih poti.
Ker je pot učencem prilagojena, nimajo težav. Navadno jih ločimo glede na program. Potrebno pa je zagotoviti tudi več spremljevalcev.
Lamovec (2015) pravi, da primerna vadba za osebe z MDR zahteva drugačen pristop, več razumevanja, usposobljenega pedagoga in posebne pogoje za delo. Kot največji izziv pri načrtovanju pohodniškega športnega dne intervjuvanci omenijo izbiro terena in ustrezne poti za pohod. SRP doda, da težko oceni sposobnosti učencev pred začetkom pohoda in tako je težja tudi izbira ustrezne poti.
Vsi pravijo, da je rešitev v zagotavljanju zadostnega števila spremljevalcev. Športni pedagog še omeni, da gre pred pohodom sam po poti, ki jo bodo prehodili in išče najboljšo pot na učence. Športna pedagoginja pa opiše, da poskusijo že tekom leta čim bolj oceniti zmožnosti učencev. Kovačič idr.
(2016) pravi, da moramo za varen pohod poleg ugotavljanja posebnosti udeležencev, zagotoviti tudi ustrezno število spremljevalcev. Primernost poti pa se presoja glede na stopnjo gibalne oviranosti (če je prisotna).
Tabela 6:
Medpredmetno povezovanje
MEDPREDMETNO POVEZOVANJE NA POHODNIŠKEM ŠPORTNEM DNEVU
ŠPORTNA PEDAGOGINJA
Zdi se mi, da se da zelo lepo medpredmetno povezovati pohod z ostalimi vsebinami. Ko se učenci sami oblečejo in obujejo, razvijajo samostojnost.
Med pohodom se veliko pogovarjamo, usmerjamo učenčevo opazovanje okolice, s tem gradimo na njihovi splošni razgledanosti. Prepletamo tudi likovne vsebine na primer, ko na cilju iz gozdnega materiala izdelamo sliko.
SRP Veliko možnosti za medpredmetno povezovanje vidim prek narave. Vem, da so nabirali materiale in jih uporabili pri likovni vzgoji, da so izdelovali različne stvari. Na pohodniškem športnem dnevu se razvija tudi splošna poučenost, ko se med samo hojo pogovarjajo o različnih stvareh, ki jih vidijo na poti. Zdi se mi, da naše učiteljice to kar dobro izkoristijo. Tako se z učenci večkrat ustavijo in jim kaj pokažejo. Pri starejših pa se dela tudi na orientaciji, na primer branje navodil, zemljevidov in podobno.
24 ŠPORTNI
PEDAGOG
Največ možnosti vidim znotraj orientacijskega pohoda, kjer opravljajo naloge, vezane na različna področja. Včasih pri pripravi teh nalog sodelujejo tudi razredničarke. Opažam tudi, da se o kakšnih pojavih pogovorijo že prej, med poukom, to pa učenci še dodatno utrjujejo na pohodu.
Medpredmetno povezovanje spodbuja celostno doživljanje stvarnosti, reševanje življenjskih problemov, povezovanje različnih znanj (Pavlič Škerjanc, 2019). Kovačič idr. (2016) pravijo, da naj učence vodi pot in ne cilj. Ravno tu nam lahko pomaga medpredmetno povezovanje.
Intervjuvanci vidijo možnosti medpredmetnega povezovanja predvsem med pohodništvom ter razvijanjem samostojnosti, splošno poučenostjo ter likovno vzgojo. Športna pedagoginja vidi možnost spodbujanja samostojnosti, ko se učenci sami oblečejo ter obujejo. Oba s SRP vidita razvijanje splošne poučenosti med pohodom, ko se učitelji z učenci pogovarjajo o pojavih, ki so jim priča na poti. Omenjajo tudi, da iz materialov, ki jih učenci naberejo na poti, na koncu izdelujejo umetnine znotraj likovne umetnosti. Kovačič idr. (2016) kot možnosti medpredmetnega povezovanja opišejo še opazovanje dreves in prometa, nabiranje listja, delanje stopinj v snegu, iskanje sledi, oponašanje živali. Poleg tega opisujejo tudi možnost medpredmetnega povezovanja z orientacijskimi nalogami. To pa opiše tudi športni pedagog, ki pove, da v njihovi ustanovi vsako leto priredijo pohodniški športni dan z orientacijo. Pravi, da so naloge na postajah zelo raznolike in vsebujejo različna področja posebnega programa.
Starič (2020) v magistrskem delu ugotavlja, da na izbrani šoli z Nižjim izobrazbenim standardom ni pravega medpredmetnega povezovanja, ki zahteva medpredmetno načrtovanje, izvajanje ter evalvacijo. Tudi mi menimo, da na izbranih šolah s PP v pohodniški športni dan sicer vpletajo ostala področja in cilje posebnega programa, a o pravem medpredmetnem povezovanju vseeno ne moremo govoriti, saj ne omenijo prehodnega načrtovanja medpredmetnih povezav, ampak le opišejo, kje vidijo spontane možnosti zanje.
Tabela 7:
Priprava učencev na pohod
PRIPRAVA UČENCEV NA POHOD ŠPORTNA
PEDAGOGINJA
Dnevno smo veliko zunaj, tako tekom pouka kot športa. Tudi pred športnim dnem spodbujamo starše k temu, da se učenci več gibajo.
SRP Učencev ne pripravljamo neposredno na pohodniški športni dan. Sicer imamo v bližini šole manjši hrib, na katerem izvedemo kakšen športni dan, ni pa neposrednih priprav. Imamo le splošne kondicijske priprave znotraj športa. Te izvajamo posebno po počitnicah, da preverimo njihove sposobnosti. Pa tudi ko se bliža pohodniški športni dan, delamo manj na igrah in malo več na teh splošnih kondicijskih pripravah.
25 ŠPORTNI
PEDAGOG
Pripravljamo jih tekom celega leta. Znotraj športa delamo veliko na naravnih oblikah gibanja. Notri delamo na plezanju, hoji po neravnih površinah - kupili smo različne plastične kamne, po katerih učenci hodijo.
Delamo tudi na prestopanju ovir, hoji po različno debelih blazinah. Menim, da to zelo pomaga pri pohodu. Kadar imam z razredom dve uri športa gremo zagotovo na pohod v bližnji gozdiček, da se navajajo na razgiban teren. Zdi se mi, da so glede tega kar napredovali. Nekateri celo toliko, da med pohodi ne potrebujejo več fizičnega kontakta.
Kot opisuje Kristan (1993) je za kvalitetno izveden pohodniški športni dan pomembna večplastna priprava. Vanjo sodi tudi telesna priprava, ki pomeni spodbujanje učencev, da v času pred pohodom več hodijo in tečejo. S tem spodbujamo tudi načelo postopnega večanja obremenitve, saj se lahko učenci pred pohodom udeležijo krajšega pohoda. Za svoje učence lahko ocenjujemo standarde znanja le s poznavanjem in spremljanjem njihovih gibalnih sposobnosti, telesnih posebnosti in športnih znanj. (Učni načrt za področje gibanje in športna vzgoja, 2004)
Menimo, da je zelo pomembno, da poznamo gibalne značilnosti učencev. Le tako jih lahko v pripravi na pohodniški športni dan ustrezno spodbujamo ter zanje izberemo pot, ki jo bodo zmogli prehoditi.
Intervjuvanci pripravljajo učence na pohodniški športni dan predvsem med urami Gibanja in športne vzgoje. SRP namesto iger pripravi več dejavnosti, ki temeljijo na splošni kondiciji. Športna pedagoginja učence navadno dnevno vodi na sprehode v okolici šole, pred pohodom pa starše dodatno spodbuja h gibanju učencev. Športni pedagog pripravlja učence na pohod s spodbujanjem hoje po neravnih površinah, prestopanju ovir, hoji po različnih blazinah. S tem pa jih ne pripravlja le na pohodniški športni dan, ampak spodbuja urjenje varne hoje tudi sicer. Pravi, da so učenci prek tega napredovali, to pa jim zagotovo koristi tudi v vsakdanjem življenju. Starič (2020) v magistrskem delu ugotavlja, da preventivna vzdržljivostna vadba med urami športa pripomore k preprečevanju težav pri izvajanju pohodniškega športnega dne.
IZVAJANJE POHODNIŠKEGA ŠPORTNEGA DNE
Tabela 8:
Spodbujanje učencev
SPODBUJANJE UČENCEV NA POTI DO CILJA ŠPORTNA
PEDAGOGINJA
Večinoma jih spodbujamo s pogovorom. Lahko tudi tako, da jih, ko pridejo nazaj, nekaj čaka. Tudi same učence nagovarjamo k spodbujanju sošolcev, s katerimi se dobro razumejo.
26
SRP V PP se mi zdi, da je ta sreča, da so učenci motivirani, ko jim predstavimo kakšno drugačno dejavnost, ki je niso vajeni. Tako gredo na športni dan večinoma radi. Drugače pa jih motiviramo predvsem z verbalnimi spodbudami - samo še malo, skoraj smo že na vrhu. Motivira jih tudi to, da bo na vrhu čaj in malica ali kakšne igre na vrhu. Veliko jim pomeni tudi, če na vrhu naredimo skupinsko sliko, ker vedo, da bo objavljena tudi na šolski spletni strani.
ŠPORTNI PEDAGOG
Navadno verbalno, na primer: “Še malo, potrudi se, kmalu bomo na cilju.”
Spodbujamo jih tudi s ciljem, povemo jim, da se bodo tam lahko odpočili, kupili na primer sladoled in podobno.
Za osebe z zmerno, težjo in težko MDR je značilna tudi nižja motivacijska sfera (Učni načrt. Posebni program vzgoje in izobraževanja, 2014), zato se nam zdi pomembno, da znajo izvajalci pohodniškega športnega dne ter spremljevalci učence na primeren način spodbujati na poti do cilja.
Intervjuvanci opisujejo, da učence najpogosteje spodbujajo verbalno, s stavki, kot so: “Še malo, potrudi se, kmalu bomo na cilju.” Učence spodbujajo tudi z opisovanjem cilja in prijetnih stvari, ki se bodo tam dogajale, na primer malica, skupinska slika, počitek, nagrada na koncu in podobno. Športna pedagoginja pa omeni tudi, da spodbujajo, da se učenci bodrijo med seboj.
Udeležencem pohoda lahko ponudimo možnost odtiskovanja žiga na koncu poti, saj to predstavlja zadovoljstvo in spodbudo za naprej. Udeležencem, ki jim pohod ne predstavlja napora in bi se lahko začeli dolgočasiti, lahko dodelimo dodatne naloge, npr. pomagajo nositi malico, pomagajo kateremu izmed udeležencev, ki ima dodatne posebnosti (npr. invalidski voziček) ipd. Učence lahko spodbujamo tudi z nalogami, ki jih opravljajo med hojo na primer – iščejo pravo pot, zaklad, rešujejo naloge z različnih področij dejavnosti (gibanje, umetnost, narava, družba, jezik, matematika). Prav tako lahko učence spodbudimo že s tem, da je cilj izleta vsakokrat drugje ali naj izlet vsaj poteka po drugi poti. Pohodniški izlet lahko popestrimo tudi z obiskom znane izletniške točke ali kmetije s kmečkim turizmom oz. obiščemo naravno ali kulturno znamenitost itd. (Kovačič idr., 2016).
Tabela 9:
Spodbujanje aktivnosti učencev
SPODBUJANJE AKTIVNOSTI UČENCEV ŠPORTNA
PEDAGOGINJA
Menim, da jih spodbujamo večinoma prav z medpredmetnim povezovanjem. Torej pogovor na neko temo, nabiranje materiala med samim pohodom, s katerim na koncu nekaj ustvarimo.
27
SRP Učiteljice jih spodbujajo, da opazujejo dogajanje okoli sebe, da povezujejo dogajanje s čim, o čemer so že govorili med poukom. Marsikaj tudi sami opazijo, saj je za mnoge to ena redkih gibalnih dejavnosti, ki jih imajo v svojem vsakdanu. Zdi se mi, da ne potrebujejo veliko usmerjanja, saj pridejo v naravo in so jim stvari same po sebi zanimive, nove. Zdi pa se mi tudi, da so učenci, ki so pasivni v razredu, pasivni tudi na športnem dnevu.
Vseeno pa se mi ne zdijo zapostavljeni, saj je športni dan že sam po sebi veliko doživetje.
ŠPORTNI PEDAGOG
V naši šoli nikoli ne gre le za pohod, torej ni le hoja. Vmes stalno spodbujamo njihovo sodelovanje, ko jih opozorimo na določena dogajanja na sami poti, jih kaj vprašamo, na orientaciji morajo na vsaki točki izpolniti določene naloge. Na poti jim tudi pokažemo in pojasnimo vrhove, drevesa in podobno. Seveda glede na njihove sposobnosti.
Kovačič idr. (2016) pravijo, da je potrebno, če želimo doseči aktivno sodelovanje učencev z MDR pri športnih dejavnostih, zagotoviti določene prilagoditve. Kot možne prilagoditve naštejejo prilagajanje težavnosti in dolžine izleta, pomoč posamezniku, v takem obsegu, kot jo potrebuje, spremljanje in upoštevanje zdravstvenega stanja učencev ter primerno število spremljevalcev.
Športna pedagoginja opisuje spodbujanje aktivnosti učencev ravno prek medpredmetnih povezav, ko usmerjajo učence na določene teme. Med pohodom učenci tudi kaj iščejo, nabirajo, v šoli pa s tem nekaj ustvarijo. S tem se zdi, da poglabljajo znanje o določenih vsebinah. Prav tako tudi športni pedagog našteva, da učence opozarjajo na dogajanja ob poti, pokažejo jim vrhove v okolici, poimenujejo drevesa in podobno. Doda, da pri tem upoštevajo zmožnosti učencev. Tudi SRP opiše, da učiteljice spodbujajo učenčevo opazovanje okolice, hkrati pa doda, da se mu zdi, da učenci ne potrebujejo veliko usmerjanja, saj jih stvari ob poti zanimajo že same po sebi. Pravi pa tudi, da so učenci, ki so pasivni v razredu, pasivni tudi na športnem dnevu, a da od njega vseeno dovolj odnesejo, saj gre za novo izkušnjo. Menimo, da je pri učencih z zmernimi, težjimi in težkim MDR pomembno načrtno usmerjanje pozornosti v dogajanje, za katero želimo, da ga opazijo. Učni načrt za PP (2014) namreč opiše, da je zanje značilna tudi nižja motivacijska sfera ter pomanjkljivost elementov samoaktivnosti. Učni načrt za PP (2008) opisuje aktivnost kot eno izmed načel Posebnega programa.
Pravi, da jo je potrebno s primernimi specialno-pedagoškimi sredstvi zagotoviti tudi pri učencih z najskromnejšimi učnimi potenciali. Zato se nam zdi pomembno, da tekom pohodniškega športnega dne spodbujamo aktivnost tudi pri učenci s težjimi in težkimi MDR.
Tabela 10:
Izzivi pri izvajanju
IZZIVI PRI IZVAJANJU POHODNIŠKEGA ŠPORTNEGA DNE ŠPORTNA
PEDAGOGINJA
Večinoma to, da jim je naporno. Nekateri tudi nimajo primerne opreme za pohod, čeprav jih predhodno obvestimo.
Morda bolj živahni učenci, saj jih moramo nekoliko držati nazaj,
28
“bremzati”. Posebno, ko je bolj strmo, da ne hodijo ob robu. Nasploh se mi zdi, da so večje težave glede varnosti.
Poleg tega imajo nekateri svoje muhe in na primer trmarijo in je pohod težje izpeljati. Pri takih učencih pa je tudi vprašanje, kako jih motivirati, da pridejo do cilja.
To rešujemo tako, da damo spremljevalcem navodila, da če ne bo šlo,
To rešujemo tako, da damo spremljevalcem navodila, da če ne bo šlo,