OSNOVNO
Koliko športnih dni s pohodniško vsebino na leto izvedete?
V programu imamo 5 športnih dni, od tega sta dva s pohodniško vsebino. Prvega naredimo septembra ali oktobra, drugega pa konec aprila. Aprilski je orientacijski pohod z jurjevanjem. Gremo na okoliški grič z nadmorsko višino nekje 400 m. Začnemo pri šoli. Navadno pomešamo učence z Nižjega izobrazbenega standarda in Posebnega programa. V vsaki skupini je 6 učencev, dobijo pa tudi dva spremljevalca. Dobijo orientacijske liste. Na njih je opisana pot, na poti pa iščejo kontrolne točke.
Navodila preberejo učenci z Nižjega izobrazbenega standarda. Na orientacijskih točkah učenci opravijo različne naloge (npr. opazujejo ptice, sledi živali in podobno). Te naloge so vsako leto drugačne. Ko nalogo opravijo, v ustrezen prostor na listu odtisnejo štampiljko - črko. Ko zaključijo z vsemi nalogami, iz dobljenih črk sestavijo besedo. Spremljevalci skrbijo za to, da učenci ne zaidejo s poti, sicer pa vse počnejo sami. Na vrhu imamo nato jurjevanje. Učenci že dan prej prinesejo jajca in hrenovke, ki si jih spečemo za kosilo. Poleg tega pa imamo še nekaj elementarnih iger, a ne preveč, ker so že utrujeni od pohoda. Aprilski pohod z jurjevanjem izvedemo vsako leto, menjamo pa 4 lokacije. Za septembrski pohodniški športni dan pa gremo v visokogorje. V letošnjem šolskem letu smo bili na Slemenovi Špici, da so videli različne vrhove, pridobili nove izkušnje. Večina učencev je namreč tudi s socialno šibkejših družin, zato so tudi prvič doživeli izlet v visokogorje.
NAČRTOVANJE POHODNIŠKEGA ŠPORTNEGA DNE
Kdo vse načrtuje pohodniške športne dni v vaši ustanovi (ali poteka načrtovanje timsko, s kom se posvetujejo ipd.)?
Načrtujeva jih športna pedagoga. Se pa vedno timsko posvetujeva z razredničarkami, da izbereva pot, ki je z učence najbolj primerna. Tako presodimo, za koga bi bil športni dan primeren. Razredničarke pa potem obvestijo oziroma vprašajo starše, ali se s tem strinjajo.
Kako izberete kraj in cilj pohoda? Na kaj ste pozorni pri izbiri poti?
Pozorni smo, da je ustrezno za učence – da bodo to zmogli. Poleg tega smo pozorni na to, da je kraj markanten, drugačen in si ga zato učenci zapomnijo. Pozorni smo tudi na to, da lokacije menjamo.
Tudi pri aprilskem pohodu smo pozorni, da kadar gremo večkrat na isto lokacijo, spremenimo vsaj pot.
Ali greste vedno na isto lokacijo ali jih menjate?
Lokacija aprilskega športnega dne se na 4 leta ponovi, septembrski pohod pa je vedno na drugo lokacijo.
So pohodi vedno ponujeni vsem učencem?
Pohodi so ponujeni vsem učencem. Na spomladanski pohod gredo tudi učenci, ki niso mobilni, a jih do vrha zapeljemo s kombijem. Tako sodelujejo vsaj na zgornjem delu.
Kateri se vam zdijo največji izzivi pri načrtovanju pohodniškega športnega dne za učence z zmerno, težjo, težko MDR (glede na njihove značilnosti)?
49
Ravno to, kako izbrati ustrezno pot, posebno ko gremo višje. Načrtovanje pohodniškega športnega dne se mi zdi v tem pogledu posebno zahtevno – v načrtovanju je potrebno dobro premisliti. Pred pohodom grem sam na vrh, kamor bomo šli in poiščem najboljšo pot, ki jo bodo učenci z motnjo v duševnem razvoju zmogli. Zanje se mi zdi najbolj zahteven ravno sestop, posebno, saj nimajo toliko globinskih predstav. Ob strmem terenu je tako lahko več težav. Ena izmed težav je lahko tudi dostopnost toalet. Učencev, ki so še gibalno ovirani, pa ne jemljemo v visokogorje. Zanje pripravimo posebne športne dneve, na primer v obliki MATP. Potem pa gredo še na krajši pohod, kjer spremljevalci rinejo invalidske vozičke.
Kje se po vašem mnenju pojavljajo razlike med načrtovanjem pohodniških športnih dni za osebe z zmernimi, težjimi in težkimi MDR in za osebe tipičnega razvoja?
Predvsem pri izbiri terena – bolj moramo premisliti, kam iti. Za učence pripravimo več možnih poti.
Ker je pot učencem prilagojena, nimajo težav. Navadno jih ločimo glede na program, torej Nižji izobrazbeni standard gre po svoji poti, Posebni program pa po svoji. Tako imamo enak začetek, pot in cilj pa se razlikuje. Ali pa naredimo tako, da začnemo skupaj, potem pa ima Posebni program svoj, vmesni cilj (na primer do koče), učenci z Nižjega izobrazbenega standarda pa gredo še naprej. Na koncu pa se zopet srečamo pri koči in smo skupaj in gremo tudi skupaj nazaj do avtobusa.
Na pohodih z učenci z motnjo v duševnem razvoju pa tudi potrebujemo več spremljevalcev kot bi jih sicer. Več strahu imajo ti učenci pri hoji navzdol, zaradi slabšega zaznavanja globine. Tako rabijo konkretno oporo spremljevalca, ta jih prime in učenci so bolj sproščeni.
Kje opazite možnosti za medpredmetno povezovanje oz. vključevanje ostalih ciljev Posebnega programa (razvijanje samostojnosti, splošna poučenost, gibanje in športna vzgoja, likovna vzgoja, delovna vzgoja)?
Največ možnosti vidim znotraj orientacijskega pohoda, kjer opravljajo naloge, vezane na različna področja. Včasih pri pripravi teh nalog sodelujejo tudi razredničarke. Opažam tudi, da se o kakšnih pojavih pogovorijo že prej, med poukom, to pa učenci še dodatno utrjujejo na pohodu.
Kako vi ali ostali učitelji učence pripravljate na pohodniški športni dan?
Pripravljamo jih tekom celega leta. Znotraj športa delamo veliko na naravnih oblikah gibanja. Notri delamo na plezanju, hoji po neravnih površinah - kupili smo različne plastične kamne, po katerih učenci hodijo. Delamo tudi na prestopanju ovir, hoji po različno debelih blazinah. Menim, da to zelo pomaga pri pohodu. Kadar imam z razredom dve uri športa gremo zagotovo na pohod v bližnji gozdiček, da se navajajo na razgiban teren. Zdi se mi, da so glede tega kar napredovali. Nekateri celo toliko, da med pohodi ne potrebujejo več fizičnega kontakta.
IZVAJANJE POHODNIŠKEGA ŠPORTNEGA DNE Na kakšne načine spodbujate učence na poti do cilja?
Motiviranje, spodbujanje je zelo pomembno in poteka ves čas. Navadno verbalno, na primer: “Še malo, potrudi se, kmalu bomo na cilju.” Spodbujamo jih tudi s ciljem, povemo jim, da se bodo tam lahko odpočili, kupili na primer sladoled in podobno.
Kako spodbujate aktivnost učencev na pohodniškem športnem dnevu?
50
V naši šoli nikoli ne gre le za pohod, torej ni le hoja. Vmes stalno spodbujamo njihovo sodelovanje, ko jih opozorimo na določena dogajanja na sami poti, jih kaj vprašamo, na orientaciji morajo na vsaki točki izpolniti določene naloge. Na poti jim tudi pokažemo in pojasnimo vrhove, drevesa in podobno.
Seveda glede na njihove sposobnosti.
Katere so najpogostejše težave, s katerimi se na poti srečujejo učenci?
Kot sem omenil, predvsem je težava predvsem sestop. Ob daljših pohodih pa je opazen tudi upad pozornosti. Pri načrtovanju je treba biti pozoren, da pohod ni predolg, ravno zaradi upada pozornosti.
Zdi se mi, da če je daljši kot uro in pol že upade pozornost.
Opazijo se tudi težave zaradi povečane telesne teže učencev. Večina jih doma namreč ni športno aktivnih. Dodaten porast telesne teže je opazen tudi zaradi Covida, saj so bili učenci več doma.
Nekateri učenci imajo tudi strah pred globino in višino, tudi pred samim gibanjem v gozdu.
Na kakšne načine prilagodite pot individualnim potrebam (npr. njihovim gibalnim
značilnostim in zmožnostim) in željam učencev? Kakšne konkretne prilagoditve uporabljate?
Za učence pripravimo več različnih, njim primernih poti. Pomembno je, da ima pohod konkreten cilj na primer dom. Pomembno je, da se imajo tam možnost odpočiti, preobleči, si kaj kupiti. Pomembno se mi tudi zdi, da je možno vsaj do zaključne točke pohoda priti z avtomobilom. Računati moramo, da se med potjo lahko zgodi marsikaj. Na to moramo biti pripravljeni in imeti možnost poklicati nekoga, ki pride določenega učenca iskat.
Kje med samim izvajanjem pohodniškega športnega dne vidite možnosti za spodbujanje samostojnosti udeležencev?
Samostojnost spodbujamo že s tem, da jih med pohodom ne primemo vedno, ampak jih spodbujamo, da zmorejo sami in da bo šlo. Ali pa jim na neki oviri pomagamo, pri drugi pa jih spodbudimo k samostojnosti. Te spodbude so verbalne: “Poskusi, saj bo šlo.” Samostojnost urijo tudi s tem, da se na koncu sami preoblečejo. Pojasnimo jim, da je to pomembno, ker so mokri in se lahko prehladijo.
Na orientacijskem pohodu pa spodbujamo samostojnost tudi s tem, da na koncu učenci sami pečejo hrenovke in jajca, kar je za nekatere tudi nova izkušnja.
Kako doživljate učence med pohodom (so zadovoljni; kaj počnejo med pohodom - se pogovarjajo, sprašujejo o okolici…)?
Večinoma so zadovoljni, se imajo dobro, ni veliko godrnjanja. Seveda pa nekateri izrazijo tudi nejevoljo, posebno učenci s težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju. Ti učenci imajo tako ali tako svoje spremljevalce. Lahko se malo umaknejo ali pa tudi vrnejo nazaj. Take situacije pa so redke, saj izbiramo poti, ki jih učenci zmorejo prehoditi.
Še dolgo po koncu športnega dne govorijo o njem, jih podoživljajo.
Katere so največje težave, s katerimi se srečujete pri izvajanju pohodniškega športnega dne za učence z zmerno, težjo, težko MDR (glede na njihove značilnosti)?
Največja težava je mobilnost, saj imamo kar nekaj nemobilnih učencev. Naredimo jim poseben športni dan. Poleg tega pa jih lahko s kombijem zapeljemo do cilja.
Težava je tudi neustrezna oprema in predvsem obutev, ki je starši ne morejo (nizek socialni status) oz. ne znajo (zaradi svojih nizkih sposobnosti - nekateri so namreč naši bivši učenci) zagotoviti. V
51
tem primeru si pomagamo z obutvijo in oblačili, ki jih imamo shranjene na šoli (prinesemo učitelji od svojih otrok). Otroke in starše že dobro poznamo in znamo predvideti, pri katerih bo nastal problem, tako da smo že dan pred odhodom pripravljeni.
Omenil bi še dolgotrajno bolne učence – (predvsem tiste, ki imajo težave s srcem). Teh ne peljemo na dolgotrajne pohode, kjer so dlje časa izpostavljeni naporu in soncu. Varnost je na prvem mestu. Nihče pa ni prikrajšan za športni dan, le da ga izvedejo v drugi obliki (pri PPV-jih imamo še posebej več možnosti prilagajanja).
EVALVACIJA POHODNIŠKEGA ŠPORTNEGA DNE
Na kakšne načine na koncu ocenite uspešnost pohodniškega športnega dne?
Najprej zagotovo to, da se vsi srečno vrnemo nazaj in se nikomur ni nič hudega zgodilo. Preverimo tudi, da so učenci posebnega programa in nižjega izobrazbenega standarda dosegli vsak svoje cilje.
Pomembno je tudi, da so bili učenci zadovoljni s pohodom.
Ali v evalvacijo vključite tudi mnenja učencev?
Navadno opazujemo učence, njihovo doživljanje. Poleg tega pa jih tudi vprašamo, kaj jim je bilo všeč, kako so se počutili. Vprašamo jih tudi, na katerem pohodu jim je bilo najbolj všeč in glede na to se tudi orientiramo v pripravi naslednjih pohodniških športnih dni.