SAMOPODOBA IN NJEN VPLIV NA UČNI USPEH

Na šolski uspeh ima posreden vpliv tudi samopodoba, ki je vsota samospoštovanja in samoučinkovitosti. Večina ljudi daje tem trem pojmom enak pomen, čeprav temu ni tako.

Vsak od njih namreč pojmuje sebe na drugačen način. Samopodoba zajema naše predstave, zaznave, misli, pojmovanje in prepričanja o sebi. Zajema tudi čustva, ki jih gojimo do sebe, vključno z vrednotenjem samega sebe. Je eden od najkompleksnejših pojavov, kar jih poznamo (Musek, 2005). Od mere samospoštovanja je odvisna sposobnost posameznika biti to, kar želi biti in delati. V vsako življenjsko izkušnjo oseba vnese svoje celotno bitje in poveže vse svoje sposobnosti. V vsako svoje doživljanje vnese vse svoje nivoje človečnosti in hkrati obstaja na duhovni, mentalni, emocionalni in telesni ravni. Ti nivoji so med seboj povezani, vplivajo drug na drugega in so drug od drugega odvisni. Za pravo mero samospoštovanja pa je potrebna uravnovešena povezanost duha, razuma, čustev in telesa (Field, 1993). Samoučinkovitost sestavljajo posameznikove zaznavne sposobnosti oz.

prepričanja o lastnih dosežkih (Klassen in Lynch, 2007). Bandura samoučinkovitost pojmuje kot izvor različnih pričakovanj, ki vključujejo pričakovanje učinkovitosti in pričakovanje izida. Pričakovanje učinkovitosti opisuje kot prepričanje posameznika, da lahko uspešno izvrši vedenje, ki je potrebno za doseganje rezultata. Pričakovanje izida pa opisuje kot posameznikovo oceno o tem, da bo njegovo vedenje vodilo k določenemu rezultatu.

Prepričanje o samoučinkovitosti vpliva na izbiro aktivnosti, situacij, na trud, ki ga posameznik vloži v določeno aktivnost, na vztrajnost in na dosežene rezultate. Posameznik se tako na podlagi pričakovanj odloči, ali se bo določene aktivnosti sploh lotil, ali bo vztrajal ali

5

odnehal na pol poti oz. ob oviri. Posameznik, ki se oceni kot bolj učinkovitega, dosega rezultate na višjem nivoju (Bandura, 1977).

1.1.1. Samopodoba

W. James (1891, v Musek, 1992) v delu Načela psihologije samopodobo opredeljuje kot vse tisto, kar si oseba o sebi misli, da je, in vse tisto, kar si želi pokazati, da je (Musek, 1992). V splošnem je samopodoba množica odnosov, ki jih posameznik vzpostavlja do sebe, bodisi zavestno bodisi nezavedno. Posameznik v odnose do sebe vstopa postopoma s pomočjo vrednotenj, predstav, občutij, ocen samega sebe in ravnanj. Posameznik odnose do sebe razvija že od rojstva, najprej preko prvotnega objekta, mame, in nato preko širšega socialnega okolja. S tako organizirano celoto pojmovanj, doživljanj, stališč in sposobnosti posameznik uravnava in usmerja svoje ravnanje (Musek, 1992) in svoj vrednostni sistem povezuje z vrednostnim sistemom družbenega okolja (Kobal-Palčič, 1995).

Samopodoba je ključna za življenje oziroma naše življenjske dosežke. Vpliva na naše zdravje in življenjsko energijo, je ključna za zvestobo samemu sebi, lastnemu razvoju in da lahko skrbimo za druge. Vpliva na duševni mir, na postavljanje in doseganje ciljev, na naše sposobnosti, nastop in produktivnost. Je bistvena za našo notranjo srečo in kvaliteto naših odnosov. Bolj, kot je samopodoba posameznika pozitivna, večji so njegovi življenjski uspehi.

Pozitivna samopodoba pa se razvija v okolju, ki podpira in krepi posameznika. Kot pravi Nathaniel Branden, je samopodoba vsota samospoštovanja in samoučinkovitosti, ki sta temeljna stebra zdrave samopodobe. Če je eden od teh dveh okrnjen, je okrnjena tudi samopodoba (Youngs, 2000).

Samospoštovanje predstavlja stališča do osebnega življenja, sreče, svobode uveljavljanja lastnih misli, potreb, želja in radosti. Omogoča vzajemno pozornost do soljudi in zdrav občutek prijateljstva. Posamezniki morajo občutiti, da se delo z njimi obrestuje, da so pomembni in cenjeni. Če čutijo, da njihovo delo pozitivno vpliva na življenje in delo drugih, jih to čustveno nagrajuje in izpopolnjuje. Če tega ne občutijo, pa je delo naporno in utrujajoče, čutijo se nepomembne, kar spodbuja mišljenje, da zapravljajo svoj čas in življenje, posledično pa si pripisujejo nizko vrednost. Tako čutenje niža samospoštovanje in onemogoča uspešno spopadanje z izzivi (Youngs, 2000).

6

Odziv staršev na otrokove težave s samospoštovanjem je odvisen predvsem od tega, koliko se sami cenijo. Če imajo starši nizko samospoštovanje, bodo najverjetneje od otrok preveč zahtevali, ali pa bodo preveč zaščitniški, lahko pa pride tudi do zanemarjanja. Otroci imajo željo zadovoljiti starše in jim ugajati, kadar pa zaznajo možnost, da bi lahko bili s strani staršev ponižani, ali bi jim ti kako drugače odrekli ljubezen, se odzovejo na dva možna načina – z apatijo in izogibanjem ali s kompenzacijo. V prvem primeru se otrok pri nobeni stvari noče potruditi. Podzavestno oblikuje prepričanje, da brez truda ni poraza in potem ni razloga za poniževanje. Žal so takšni otroci pogosto označeni kot omejeni, leni, neumni, nekoristni.

Brez pomoči, da si dvignejo samospoštovanje, bodo v šoli le počasi napredovali. Otroci, ki se odzovejo s kompenzacijo, so večino časa napeti, za učenje in domače naloge porabijo preveč časa, ob kakršnikoli možnosti za neuspeh pa se pretirano razburijo. Nagibajo se k perfekcionizmu, v razvoj le-tega vložijo preveč časa, s tem pa sami sebe prikrajšajo za igranje, druženje z vrstniki, športno udejstvovanje pa tudi za uživanje ob učenju. Prepričani so, da je identiteta odvisna od zunanje podobe, predvsem izobrazbe. Obstaja pa še druga oblika kompenzacije, in sicer, da se otrok vede vzvišeno, postane domišljav, grob in lahko tudi nasilen. Redko se potrudi, saj se skuša le zavarovati pred neuspehom, ki bi pomenil ponižanje in zavrnitev (Humphreys, 2002).

Samoučinkovitost je zaupanje v lastno razmišljanje, presojanje, izbiranje in odločanje.

Pomeni razumevanje in poznavanje lastnih interesov in potreb, zaupanje in zanašanje nase.

Občutek učinkovitosti se kaže v sposobnosti nadzora nad svojim življenjem in zavedanju, da smo sami aktivno središče svojega življenja in ne le nemočni opazovalec in žrtev dogodkov (Youngs, 2000). Bandura, kot samoučinkovitost označuje zaznavanje lastne učinkovitosti na nekem področju. Pajares pa pravi, da je samoučinkovitost usmerjena v prihodnost.

Samoučinkovitost se od drugih pojmovanj sebe razlikuje v tem, da vključuje sodbe o sposobnostih, ki so specifične glede na nalogo (Woolfolk, 2002).

Brandel pravi, da nizko samopodobo prepoznamo pri človeku, ki mu primanjkuje temeljnega samozaupanja, ne čuti sposobnosti soočati se z življenjskimi izzivi in ne zaupa v svoje sposobnosti. Nizka samopodoba se izraža pri ljudeh, ki se ne čutijo vredne ljubezni, sreče in spoštovanja, se bojijo svojih samoizpolnitvenih misli, želja in potreb. Če vsega tega ni, ali je zmanjšano, je samozavest nizka ne glede na posameznikove morebitne pozitivne moči in druge lastnosti (Youngs, 2000).

7

Samopodoba vpliva na psihološko ranljivost oziroma trdnost, (ne)sposobnost, živahnost ter obup. Naša slika o drugih in njihova slika o sebi se razlikujeta, vsak pa deluje skladno s svojo samopodobo. Samopodoba je posledica dogajanj v posamezniku, kako posameznik gleda nase, je seštevek vsega, je naš »listek s ceno« in zaradi tega je samopodoba tako zelo osebna.

Individuum z visoko samopodobo samega sebe vidi kot najkvalitetnejše blago, tisti z nizko samopodobo pa kot blago z napako. Negativna samopodoba nam onemogoča, da se spopadamo z življenjskimi izzivi in prepoznavamo življenjske priložnosti.

Učitelji so vplivni in pomembni za razvoj samopodobe posameznika. S svojimi dejanji in besedami postavljajo temelje samopodobe individuumov, na katerih bodo ti gradili svoja življenja. Učitelj je kot vodja, ki svojim učencem daje intelektualno in življenjsko moč.

Njegova temeljna naloga pri izgradnji učenčeve samopodobe je, da ta odkrije nujnost človekove vere vase. Učitelj pomaga učencem pri zaznavanju samih sebe, da se čutijo pomembne, da so vredni časa, ki jim je namenjen, da so uresničevalci svojih sanj in ustvarjalci svoje realnosti. Ta cilj pa je dosegljiv v okolju, ki je prežet s pozitivnim samospoštovanjem.

Učitelji uporabljajo različne učinkovite učne metode, učne stile in motivacijske teorije.

Prizadevajo si zmanjšati vrzel med tem, kar je za učence dobro in med tem, kar učenci dejansko dobijo. Da pa to lahko dosežejo, je ocenjevanje samopodobe po rezultatih učenja in poučevanja nujno. Učitelji si prizadevajo razviti zdrave, srečne in kompetentne otroke, ki bodo odrasli v funkcionalne ljudi. Da pa ne ostane zgolj pri prizadevanjih, se učitelji trudijo ustvariti okolje, v katerem lahko učenci razvijejo zdravo samopodobo. Vsak posameznik je osebnost z različnimi lastnostmi, učitelj pa je nekdo, ki obvlada prepoznavanje osebnosti in se jim zna tudi primerno posvetiti. Kolikor učencev je v razredu, toliko neusklajenih osebnosti je pred učiteljem. Njegova naloga je, da vsak posameznik začuti vero vase in razvije zdravo samopodobo, ki mu bo pomagala skozi celo življenje. Učitelji se morajo naučiti spodbujati otroke na način, da se bodo ti s samozaupanjem lažje soočali z življenjskimi izzivi.

Samopodoba je resnično pomembna, zato je bistveno, da učitelj pomaga izboljšati samopodobo pri učencih (Youngs, 2000).

1.1.2. Vpliv samopodobe na vedenje

Samopodoba ima v življenju posameznika pomembno vlogo, saj ga orientira v stvarnosti, integrira, spodbuja, nadzira in usmerja njegovo delovanje. Težnja po ohranjanju pozitivne

8

samopodobe in samospoštovanja je eden temeljnih človekovih motivov (Musek, 2005).

Samopodoba je skupek šestih osnovnih prvin. Te določajo, kako dovršeno, celovito in varno se počutimo. Pripisovanje lastne vrednosti temelji na občutku učinkovitosti in zaupanju v sposobnost živeti lastno življenje, na varnosti, da se zmoremo soočati s takšnimi in drugačnimi izzivi, na samospoštovanju in da posameznik premore moč, da se postavi zase.

Koliko se vrednotimo oziroma cenimo, pa odražamo s svojimi dejanji, saj se samopodoba odraža v vsakem od njih. Posamezniki delujejo skladno z lastno sliko o sebi. Samopodoba vpliva na to, kako zelo so priljubljeni, zaželeni in sprejeti pri drugih, od njihove vere vase pa so odvisni tudi dosežki posameznikov. Vedenje posameznika je odvisno od čustev do sebe in sebi pripisane vrednosti, je pokazatelj njegovih čustev do sebe. Razvoj zdrave samopodobe je odvisen od več dejavnikov. Šest osnovnih prvin samopodobe se večinoma razvija pod vplivom staršev, vzgojiteljev in učiteljev. Te osnovne prvine so: občutek fizične in čustvene varnosti, občutek identitete in pripadnosti, občutek kompetentnosti in poslanstva (Youngs, 2000).

V mladostništvu je posameznik opazovalec svojih fizičnih in psiholoških sprememb. Da te spremembe strne v celoto in oblikuje lastno identiteto, potrebuje čas. Identiteta, ki jo posameznik ustvari, ni statična, ampak ima veliko zmožnost spreminjanja koncepta samega sebe v nadaljnjem življenju, kadar se posameznik znajde pred pomembnimi prehodi, novimi nalogami in se mora z njimi spoprijeti (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

1.1.3. Šest prvin samopodobe po Youngsovi

Posameznik začne samopodobo deloma graditi že v otroštvu, ko se samoocenjuje, dovzeten je za informacije iz okolja oziroma ocene drugih o sebi. Otrokova začetna samopodoba je enostavna, saj svet vidi enostransko in brez upoštevanja zunanjih vplivov, hierarhično oblikovanje samopodobe se začne šele po osmem letu starosti. V predšolskem obdobju je otrokova podoba o sebi nestabilna, saj je zasnovana na zunanjih značilnostih individuuma, kasneje pa gradnja samopodobe preide k družbenim in psihološkim vidikom (Žibert, 2011).

B. B. Youngs (2000) je opredelila šest prvin, ki sestavljajo samopodobo pri mladostnikih.

Občutek fizične varnosti je stanje posameznika, da se ne boji, da bi mu drugi povzročili fizično bolečino. Če se posameznik počuti varno, se uči odprtosti in zaupanja v ljudi. Brez zadržkov razvija radovednost, njegovo gibanje pa kaže občutek zdrave drznosti. Telesna drža

9

izraža samozaupanje. Pri komuniciranju s soljudmi je njegov ton odločen in sogovorniku gleda v oči. Posameznik bo razvil visoko stopnjo čustvene varnosti v okolju, kjer ne bo poniževan, zaničevan, prizadet s sarkazmom in napaden z ostrimi besedami. Če posameznik čuti čustveno varnost, bo sočuten do sebe in drugih. Pri izražanju mnenj, idej, predlogov se čuti varnega. Je družaben, prijazen, upošteva soljudi in jih tudi spoštuje (Youngs, 2002).

Wiliam navaja, da je potrebno poudariti pomen okolja v učilnici. Primerno okolje v učilnici je okolje, ki spodbuja učence k vključevanju, sodelovanju in tako k stalni uporabi povratne informacije o delu in mišljenju posameznika, vključenega v to okolje. Soroden in širši pojem je razredna klima, vse bolj pa je v uporabi izraz varen prostor oziroma varno okolje (Wiliam, 2012).

Za zdrav razvoj tretje prvine po B. B. Youngs – občutka identitete se mora posameznik dobro poznati, saj mu samopoznavanje odpira pot do njega samega. Posameznik z zdravim občutkom identitete verjame, da je nekaj posebnega in da je vreden pohvale, da je človeško bitje, vredno spoštovanja. Če občuti varnost, brez strahu poklanja komplimente in pohvale.

Posameznik, ki občuti sprejetje okolice in se z njo tudi poveže, zaznava sprejetost, spoštovanje in cenjenost in tako razvije občutek pripadnosti. S soljudmi je sposoben sodelovati, z njimi deliti, jih spoštuje in jih sprejema. V okolju išče in vzdržuje prijateljstvo.

Pri obrambi svoje samostojnosti spoznava in zaznava medsebojno odvisnost.

Posameznik, ki razvije občutek kompetentnosti, se čuti sposobnega in svoje delo nadaljuje tudi, ko naleti na oviro. Zaveda se tako področij, kjer je uspešen, kot tudi področij, kjer je manj uspešen. Vendar pa tudi na manj uspešnih področjih ne odneha, ostaja močan. Svoja dejanja odkrito priznava in za njih sprejema odgovornost. Trudi se za uspeh, saj ga ta žene k reševanju novih izzivov. Krepijo ga realistični in dosegljivi cilji.

Posameznik, ki ima močan občutek poslanstva, čuti, da je življenje smiselno. Je ciljno usmerjen in se trudi za doseganje teh ciljev. Ob ovirah išče ustvarjalne rešitve, ima notranji mir in znanje, je intuitiven, nasmejan in vesel. Igrače uporablja kot orodje, z njimi naredi delo (Youngs, 2000).

Za oblikovanje identitete, pripadnosti, kompetentnosti in poslanstva je potrebna fizična in čustvena varnost. Ko je šest prvin samopodobe primerno razvitih, posameznik lažje vidi v sebi kompetentnega in sposobnega, ljubljenega in ljubečega, skrbnega in odgovornega človeka (Youngs, 2000). Juriševič (1997) meni, da je samopodoba razvojno pogojena. Njene dimenzije se namreč razvijajo in oblikujejo na podlagi interakcij posameznika s socialnim okoljem. Samopodoba ima v življenju posameznika zelo pomembno vlogo, saj vpliva na

10

njegovo kognitivno naravnanost, na njegovo vedenje in na čustva, ki jih doživlja (Juriševič, 1997). Pozitivna samopodoba posamezniku omogoča realno dojemanje samega sebe, svojih potreb in sposobnosti. Posameznik se spoštuje in ne dovoli razvrednotenja s strani soljudi, nabira izkušnje o svoji vrednosti v odnosih s starši, vzgojitelji, učitelji in drugimi soljudmi.

Nabiranje izkušenj pa omogočajo prav fizična in čustvena gotovost ter identiteta in pripadnost. Samopodoba individuuma ni zgolj rezultat samodopovedovanja, ampak tudi odsev sporočil ljudi iz okolice. Ti s svojim vedenjem kažejo na to, ali nekoga cenijo ali ne, pri čemer so dejanja zgovornejša od besed. Pomemben pa je tudi odnos s soljudmi, saj posamezniku daje informacijo o njegovi pomembnosti. Pri razvoju kompetentnosti in poslanstva posamezniki niso popolnoma odvisni od okolice. Ti dve komponenti spodbujata posameznikovo samozavedanje in krepita pozitivno samopodobo. Posameznik začne delovati kot samostojna osebnost, sam odloča, kaj je zanj bolj in kaj manj pomembno oz. kaj zanj ni pomembno. Sam si postavlja cilje in jih tudi dosega, vsako doseganje cilja pa mu da potrditev, da zmore. Vedno znova si postavlja nove in nove cilje, čuti, da je na pravi poti in da ima njegovo življenje smisel. Pozitivna samopodoba je osnova za zdrav razvoj vsakega otroka. Je nujna za prilagojenega otroka in še bolj nujna za težavnega. Vsi otroci potrebujejo občutek cenjenosti, še posebej v novih situacijah, ki vzbujajo strah pred neznanim (Youngs, 2000).