SOCIALNA SPREJETOST OTROK

Psihosocialni položaj otroka v skupini, ki se kaže v stopnji socialne sprejetosti s strani ostalih otrok v skupini, je v veliki meri določen s posameznikovo socialno kompetentnostjo. Socialna sprejetost je opredeljena kot komponenta socialne kompetentnosti, ki poleg tega vključuje še prilagojeno vedenje in socialne spretnosti. Prilagojeno vedenje se nanaša na učinkovitost oz.

stopnjo, do katere posameznik zadosti standardom osebne neodvisnosti in socialne odgovornosti in je v veliki meri razvojno pogojene (Pečjak in Košir, 2002).

Socialne spretnosti pa predstavljajo oblike vedenja, katera osebi, ki jih uporablja, pripomorejo k želenim socialnim ciljem (Pečjak in Košir, 2002). Merimo jo z različnimi načini, med katerimi je tudi sociometrična preizkušnja.

23 Sociometrična preizkušnja

Sociometrična metoda je ena od oblik za ugotavljanje položaja posameznika v skupini in odnosov med njimi. Prednost uporabe metode, je po Oswaldu (1977; v Pečjak in Košir, 2002), da le ta omogoča tistemu, ki jo uporablja, prvi vpogled v sociometrično strukturo razreda.

Tako je izredno priporočljivo, da jo učitelji izvajajo, saj si z njo lahko pridobijo informacije o povezanosti razreda, o vedenju posameznikov in tudi o posledicah tega vedenja, ki se kažejo kot izločenost ali priljubljenost. Vpliva pa tudi na učno uspešnost in druge vrste sodelovanja med posamezniki določene skupine (prav tam).

Schmucka delita socialne strukture na centralno strukturo in difuzno strukturo.

Centralno strukturirane skupine imajo majhen delež sprejetih in zavrnjenih učencev, medtem ko so difuzne skupine značilne po enakomernejši razdelitvi prijateljskih izbir. Torej v sprejetosti ni ekstremov (prav tam).

V sociometričnem postopku učenci ocenjujejo oz. drug drugega razvrščajo v skupine, glede na določene kriterije. Ti kriteriji pa se lahko razlikujejo. Rezultati se oblikujejo na podlagi števila prejetih točk vsakega posameznika. Največkrat so vprašanja, ki služijo razvrščanju:

• Koga imaš najbolj rad?

• Napiši ime sošolca ali sošolke, s katerim se najraje družiš.

• Koga imaš najmanj rad?

Sprejetje ali zavrnitev med vrstniki sta najbolj pogosta merilca za določanje medsebojnih odnosov v skupini. Ta razmerja se od leta 1980 (Pečjak in Košir, 2002) merijo z dvema neodvisnima spremenljivkama, in sicer, kot vsota sprejetja in zavrnitve ter kot razlika med vsoto sprejetij in vsoto zavrnitev. Na podlagi teh meritev obstaja pet osnovnih kategorij sociometričnega statusa.

Značilnosti posameznih sociometričnih skupin

Na podlagi dobljenih rezultatov so se oblikovale najpogostejše vedenjske značilnosti posameznih sociometričnih skupin:

• Priljubljeni so tisti, ki imajo veliko pozitivnih in hkrati malo negativnih ali celo nobene negativne izbire.

24

• Kontroverzni učenci so tisti, ki imajo veliko tako pozitivnih kot negativnih izbir od ostalih sošolcev.

• Zavrnjeni so tisti, ki imajo zelo malo ali nič pozitivnih izbir in hkrati veliko negativnih izbir.

• Prezrti učenci imajo malo ali nič tako pozitivnih kot tudi negativnih izbir.

• Povprečni učenci imajo nekaj, vendar ne pretirano veliko pozitivnih izbir.

Skupine učencev

Osnova za socialno sprejetost je kombinacija socialne preferenčnosti in socialnega vpliva.

Jackson in Bracken (1998; v Pečjak in Košir, 2002) pa sta na podlagi dvodimenzionalne sociometrične klasifikacije učence razdelila v pet skupin, in sicer:

• Priljubljeni učenci,

• kontroverzni učenci,

• zavrnjeni učenci,

• prezrti učenci,

• povprečni učenci.

1. Priljubljeni učenci

Ti učenci so v primerjavi z ostalimi štirimi skupinami bolj družabni, prijateljski in sodelovalni.

Uspešneje rešujejo socialne probleme, se učinkovito pogajajo z vrstniki in so jim v oporo (Zupančič in Kovačič, 2001). Prav tako imajo razvite socialne veščine za doseganje medsebojnih ciljev in vzdrževanje pozitivnih socialnih odnosov (Pečjak in Košir, 2002).

Pogosteje prevzemajo vodilne vloge brez uporabe agresije, čeprav imajo sposobnost zahtevati, trditi ter voditi njihovo vedenje do pozitivnih socialnih izidov za njih in druge vrstnike.

Zaradi višjih kognitivnih sposobnosti, so bolj motivirani za delo, kar jih omogoča nizko stopnjo agresije in umika. Tudi njihove akademske sposobnosti so višje, kot jih imajo povprečni učenci. Priljubljeni učenci so socialno bolj kompetentni na mnogih področjih, akademskem, socialni sprejetosti, športni kompetentnosti, fizični pojavnosti, vedenju in samospoštovanju. Samopodoba je pri njih bistveno bolj pozitivna, kot pri učencih iz drugih sociometričnih skupin. So tudi fizično bolj privlačni. Poročajo o manjši stopnji osamljenosti

25

(Asher in Wheeler, 1985; v Pečjak in Košir, 2002) ter o nižji pojavnosti vedenjskih problemov, zlorabi drog in stopnji anksioznosti.

Skratka so bolj odprti za sodelovanje pri igrah, raje delijo stvari z drugimi in znajo vzdrževati pozitivne interakcije z vrstniki.

2. Kontroverzni učenci

Njihovo vedenje je kombinacija vedenjskih značilnosti priljubljenih in zavrnjenih učencev.

Negativno zaznavajo lastno socialno kompetentnost na akademskem in vedenjskem področju ter pogosto uporabljajo agresivnost, kot enega izmed načinov za doseganje svojega položaja v skupini (Dodge in Richar, 1985; Smith in Cowie, 1991; v Zupančič idr., 2001).

Pri kontroverznih otrocih, za razliko od zavrnjenih, prevladujejo vedenja, ki jih najdemo pri priljubljenih učencih. Kontroverzni otroci tako kažejo bolj sociabilna vedenja in boljše kognitivne sposobnosti, kot povprečni otroci, kar pojasnjuje njihovo priljubljenost med sošolci (Newcomb in dr., 1993; v Pečjak in Košir, 2002). Pozitivno doživljajo lastno kompetentnost na področjih socialne sprejetosti, samospoštovanja, športnih sposobnosti in fizične pojavnosti.

3. Zavrnjeni učenci

Kognitivne sposobnosti teh učencev so bistveno manjše in hkrati dosegajo nižje rezultate, kot učenci iz drugih sociometričnih skupin. Že po zunanjem videzu so manj privlačni in urejeni.

Poleg tega so bolj nasprotovalni in kritični do vrstnikov. Njihovo vedenje je velikokrat nepremišljeno in impulzivno. Nagnjeni so k hiperaktivnosti, izražajo vse oblike agresivnosti, več časa se igrajo sami in so bistveno bolj osamljeni, kot učenci iz ostalih skupin (Asher, Parkhurst, Hymel in Williams, 1990; Ladd in Price, 1987; Shantz, 1986; v Zupančič idr., 2001). Zaradi zavračanja s strani sošolcem imajo ti učenci nižjo samopodobo na vseh področjih, in sicer socialnem, čustvenem, akademskem, družinskem in fizičnem, kar posledično vpliva na njihovo agresivnost in negativno vedenje.

Pri teh učencih se namreč pojavljajo vse vrste agresivnosti, ki poleg težav v sociokognitivnih sposobnostih tudi vplivajo na njihovo zavrnjenost s strani sošolcev. Ta izkušnja, ki jo učenci doživljajo v času šolanja, pa resno vpliva tudi na probleme prilagoditev kasneje v življenju.

26 4. Prezrti učenci

Prezrti učenci ne doživljajo prilagoditvenih težav in jih ni mogoče označiti z jasnim vedenjskim vzorcem (Newcomb in sod., 1993, v Pečjak in Košir, 2002). Imajo nizek nivo socialne interakcije, kar se nanaša predvsem na manj razvita socialna vedenja in lastnosti.

Nemoteče se vključujejo v igralne skupine, zato so med svojimi vrstniki dokaj neopazni, tako pri vedenju, kot tudi po videzu (prav tam). To je posledica njihove kognitivne nezrelosti, socialne inhibicije in plahosti (Rubin, 2000; v Zupančič idr., 2001). Sicer pa ta skupina učencev ne kaže težav toliko v prilagajanju, temveč v nižji stopnji vključevanja v družbo, kar prineaša tudi nižji družbeni vpliv. Takšni posamezniki se namreč zadržujejo v večjih skupinah, kar jim omogoča lažje zlitje z okolico in večjo verjetnost, da ne bodo izpostavljeni, saj imajo nekoliko nižjo socialno samopodobo.

Kljub temu pa se družbi ne izmikajo, ne kažejo znakov depresivnosti in imajo zelo nizko stopnjo agresivnosti. Ponavadi imajo prezrti učenci najboljše vzajemne prijatelje in kažejo povprečne sposobnosti v sklepanju prijateljstev.

Kljub temu pa ne gre zanemariti dejstva, da so po drugi strani ravno ti učenci v odraslosti potencialni kandidati, poleg zavrnjenih otrok, za nezmožne sodelovalnih sposobnosti.

5. Povprečni učenci

Ta skupina učencev v raziskavah ponavadi predstavlja standard za primerjavo. Pri njih ni nobenih ekstremnih potez na katerem koli področju. Ravno ta povprečnost služi za primerjavo članov bolj ekstremnih sociometričnih skupin (Pečjak in Košir, 2002).