Kondenzat vodne pare nastane kot posledica spremenjenih vremenskih pogojev na mejnih plasteh gradbenega elementa. Kondenzat se v elementu delno absorbira, delno pa difundira v okolico, v kolikor je ta pojav neoviran (odsotnost difuzijskih zapor). Večinoma se s kondenzatom navlažijo plasti toplotne izolacije, kadar je le-ta iz takšne snovi, ki vpija vodo. V teh primerih pa se vpijanje kondenzata odraža v spremembi toplotne izolativnosti takšnega sloja, ki s tem izgubi del svoje predhodne lastnosti.
Mero za absorpcijsko sposobnost vode v snovi podaja t.im. višina omočenja. Za nekatere snovi je podana v Tabeli II.1 spodaj.
Tabela II.1 Snov
Višina omočenja
[cm] Ocene sposobnosti absorpcije kondenzata vode
Toplotno obdelana pluta
Smolnata pluta do 0,5
do 5,0 mala
srednje Poliuretan
Polistirol-granulat Polistirol-ekstrudiran
do 1,0 blizu 1,0 0,0
malo malo nična Plošče iz lesnih vlaken in slame
Lahke gradbene plošče iz lesne volne
> 30,0
> 30,0
zelo velika zelo velika Toplotno izolacijske snovi iz
mineralnih vlaken brez bitumna
> 30,0 zelo velika
Steklena volna 0,0 nična
V kolikor se gradbeni element sestoji tudi iz sloja hidroskopske plasti toplotne izolacije, tedaj velja pravilo, da takšna plast sama prevzame celotno dopustno množino vode.
Koeficient njene toplotne prevodnosti se zaradi tega dejstva spremeni, kot zapisano v nadalnjem, in to dejstvo je potrebno upoštevati v računih toplotnih izgub, oziroma toplotne bilance.
Podatek o množini absorbirane vlage v snovi se navaja na dva načina:
a) v utežnem deležu, Ug, t.j. v % deležu mase (teže) snovi, ki vpija vlago, Ug =
m mvlage
= m
t A jvlage
, II-112 kjer je mvlage masa kondenzirane vlage, A površina mejne ploskve, m pa masa gradbenega elementa, ter
b) v prostorninskem deležu, UV, t.j. v % deležu prostornine snovi, ki vpija vlago,
UV = V Vvlage
, II-113 kjer je Vvlage prostornina vlage v dani snovi.
2.9.1 Sprememba koeficienta toplotne prevodnosti snovi zaradi prisotnosti vlage
V prvem približku je sprememba koeficienta toplotne prevodnosti snovi v vlažnem stanju podana z izrazom,
λV = λ ⎟
⎠
⎜ ⎞
⎝⎛ + 1 100Z
Ug , II-114
če je znan delež vlažnosti v odstotkih teže snov, Ug, oziroma,
λV = λ ⎟
⎠
⎜ ⎞
⎝⎛ + 1 100Z
UV , II-115 v odstotkih deleža prostornine snovi, UV. V obeh izrazih pomeni Z dodatek, zaradi povečane vlažnosti, ki izhaja iz Tabele 2.2, spodaj.
Tabela 2.2
Snov Vsebnost vlage z ozirom na suh zrak
utežni delež prostorninski delež
Dodatek Z
Polna opeka 1 20
Votla opeka 2 12,5
Beton
Apnena malta Plinobeton Malta Lesobeton
5 12
Mavčne plošče 2 12,5
Iverna plošča (DIN 68 761)
Plošča iz lesnih vlaken (DIN 68 750) Plošče iz slame in trsja (DIN 1101)
20 1
Druge organske snovi iz izolativnega materiala
20 1
Plošče iz plute 10 1
Izolacijske snovi iz mineralnih vlaken
5 2 Penasti umetni
materiali
5 2
2. 10 Kondenzacija vodne pare na notranjih stenah zunanjih gradbenih elementov
Posebnega pomena, kar zadeva kondenzacije vodne para na notranjih površinah zunanjega gradbenega elementa predstavlja vogal stavbe, skica 2.19. Pozimi je namreč velika površina zunanjosti vogala izpostavljena nizkim temperaturam, ki oddajajo toplotni tok kot ga prejema relativno manjša površina notranjega dela vogala.
T = -200 Tzs
T = -100 T = 00 T = +100 Tns
Tn = +200
kot αn
1
Tns
Tn
αz
1 αn
1
U
1
Skica 2.19.
.
Temperaturo notranje stene v primeru, velike, popolnoma ravne površine se izračuna iz izraza,
Tns = Tn -
n z
z
n T
T
α α
1 1
1 +
+Λ
−
αn
1 , II-116
ali pa se jo določi s pomočjo (T-1/U) diagrama.
Zapisani izraz pa ne velja za primer, dveh elementov, ki se nahajata pravokotno drug na drugega, torej za vogal zgradbe. Temperaturno polje za takšen primer, približno predstavlja zgornja skica. Očitno je razsežnost in prostorska porazdelitev mejne plasti zraka v kotu bistveno drugačna kot pri ravni površini zato se koeficient prestopa toplote za primer kota, αnkot, zaznavno razlikuje od αn. To pomeni, da je upor prestopa toplote v kotu, 1/αnkot večji, kot je upor prestopa toplote preko mejne zračne plasti ob ravni vertikalni površini. Za primer določitve temperature notranje površine vogala, se je v praksi uveljavilo načelo, po katerem velja,
kot
αn
1 = 3 αn
1 . II-117
Temperaturo notranje vogalne stene se tedaj izračuna s pomočjo gornje enačbe tako, da se zanemari upor prestopa na zunanji steni kota. Na takšen način se za temperaturo stene kotne površine v notranjosti prostora dobi izraz,
Tnskota = Tn -
n n z
n T
T
α α
3 1 3 1 1 + Λ
− . II-118
K tako izračunani temperaturi površine vogalne stene v notranjosti se s pomočjo tabele nasičenega delnega tlaka vodne pare (ali iz izračuna) določi vrednost nasičenega delnega tlaka pri tej temperaturi, pnas(Tnskot). Delni tlak vodne para pri temperaturi v notranjosti prostora, Tn, je p(Tn) in je načelno poznan. V kolikor je le-ta večji, kot je vrednost nasičenega parnega tlaka pri temperaturi vogala, tedaj se bo na vogalni steni pričela kondenzirati vodna para.
Zaradi dejstva, da je upor prehoda vodne pare, 1/βn, (to je količino, ki smo jo vse do sedaj zanemarili) v primeru vogala zelo majhna količina (kar je značilnost vogalov) je masa kondenzirane pare na časovno enoto, na vogalni steni v splošnem velika. Na teh površinah se torej najprej izloča kondenzat in tudi najtežje ga je izsušiti. Posledice (če izvzamemo mehanske in toplotne pojave) se odražajo v dejstvu, da se na takšnem mestu najprej razvije zdravju škodljiva plesen.
2. 11 Preprečevanje kondenzacije vodne pare 2.11.1 Osnove zaščite pred vlago
Zgradbe so izpostavljene najrazličnejšim vplivom okolja, ki kvarno delujejo na lastnosti uporabljenih materialov in s tem na delovne in bivalne pogoje, ki jim je objekt namenjen. V tem smislu sta izrazita kvarna vpliva nihanje temperature in s tem povezan vpliv vlage na mikroklimatske pogoje bivanja, ki se odražajo v poslabšanju zdravstvenih pogojev, povečanju porabe energije za gretje in nenazadnje posledični vkvarni vpliv na nosilne konstrukcije objekta.
Tako n.pr. se vpliv poškodbe toplotne izolacije zgradbe odraža v njeni notranjosti in to na način, da se lahko zgodi, da je temperatura kakšnega prostora v zgradbi pozimi manjša kot je temperatura rosišča zraka v tem prostoru. Namreč pri dani temperaturi lahko suhi zrak vsebuje omejeno količino vodne pare (mešanica se obnaša kot idealni plin). Delni tlak vodne pare v zraku je torej navzgor omejen. Če je vodne pare več kot jo lahko zrak sprejme (pri dani temperaturi) se presežek kondenzira v obliki padavin (kapljice, sneg). Če vodne pare v zraku ni tedaj je delni tlak vodne pare enak nič (tlak mešanice je vsota delnih tlakov komponent, ki mešanico sestavljajo) delni tlak vodne pare (pri dani temperaturi) kadar je vsebnost vlage v zraku največja mogoča (pri tej temperaturi) pa je tedaj nasičeni parni tlak.
Nasičeni parni tlak s temperaturo raste to pomeni, da dana prostornina zraka lahko z višanjem temperature vsebuje vedno večjo množino vodne pare in sicer do vrednosti, ki je določena z nasičenim parnim tlakom vodne pare pri tej (višji) temperaturi. Velja seveda tudi obratno;
vlažen zrak n.pr. pri temperaturi T1 pričnemo hladiti, s padajočo temperaturo se zmanjšuje tudi količina vodne pare, ki je še lahko vsebovana v mešanici. Eventuelno dosežemo teperaturo, ko je količina vodne para – ves čas prisotne v mešanici- enaka množini, ki jo mešanica (zrak) pri tej temperaturi lahko še sprejme. Ta temperatura je rosišče. Vsako nadaljnje (tudi najmanjše) znižanje temperature povzroči, da se določen majhen del vlage kondenzira. Pravimo, da je postal zrak (pri tej nižji temperaturi) nasičeno vlažen. Delni tlak vodne pare pri (prvotni višji temperaturi) pa se je sedaj znižal na vrednost nasičenega parnega tlaku vodne pare (pri tej temperaturi). V obeh primerih je masa vodne pare v mešanici seveda nespremenjena; saj gre zgolj za znižanje temperature mešanice.
Torej, če se zaradi pomanjkljive toplotne izolacije temperatura v prostorih zniža pod temperaturo rosišča, se del vodne pare iz zraka kondenzira. Nastala vlaga povečuje možnost gojenja mikroorganizmov v prostoru ter nastanek plesni in s tem kvarno vpliva na zdravstvene pogoje bivanja. Podobno vpliv ima talna vlaga, ki nastane zaradi pomanjkljivosti hidroizolacije, ki pa večinoma dodatno kvarno vpliva na mehanske lastnosti konstrukcije in sten. Za preprečevanje vdora atmosferske vlage v notranjost konstrukcij se zato uporablja parna zapora, za preprečevanje vdora kapilarne vlage pa hidroizolacija.
2.11.2 Parna zapora
Parna zapora v ustreznih konstrukcijskih delih (ostrešje, streha, preprečuje difuzijo vodne pare skozi konstrukcijo. Če se zraku dane relativne vlažnosti η, kjer je
η =
( ) ( )
T pT p
n
vp II-119
pvp delni tlak vodne para v zraku temperature T, pn pa nasičeni parni tlak pri tej temperaturi, znižuje temperatura se zmanjšuje maksimalno mogoča količina vodne pare, ki jo lahko zrak vsebuje in če pade temperatura pod rosišče se del vlage v zraku kondenzira v obliki rose.
Odvisnost vsebnosti vodne pare v nasičenem zraku (absolutna vlažnost, t.j. masa vodne pare na enoto prostornine) podaja Tabela 2.3. Zaradi razlike parcialnih tlakov na obeh straneh konstrukcije in zaradi poroznosti (izolacijskih) in paropropustnosti materialov vodna para difundira skozi konstrukcijo. Če med difuzijo delni tlak vodne pare postane enak nasičenemu parnemu tlaku vode pri dani temperaturi se bo del pare kondenziral in ta del lahko povzroči poškodbe konstrukcije (zlasti ob zmrzali). Za preprečitev te možnosti se v konstrukcijo vstavi parno zaporo iz paronepropustnega materiala.
TABELA 2.3
Vsebnost vodne pare v zraku Temperatura zraka
o C
Del vlage g/kg
Absolutna vlažnost g/m3
Nasičeni parni tlak vode
kPa - 40 0,007 0,115
- 30 0.232 0,332
- 20 0,641 0,881 0,103 - 10 1,618 2,136 0,260
0 3,822 4,855 0,610
10 7,727 9,391 1,227
20 14,88 17,27 2,337
30 27,55 30,32 4,243
40 49,52 51,04 7,372
50 87,52 82,72 12,332
60 154,7 129,6 19,865
70 281,5 196,8 31,064
Upor parne zapore difuziji vodne pare (oziroma difuzijski ekvivalent plasti zraka, glej str. 155) je definiran kot produkt koeficienta upora μ (brez enote) difuziji vodne pare v materialu parne zapore ter debeline parne zapore d. Iz prakse je znano, da mora biti minimalna vrednost upora parne zapore μ d > 100 m ob pogoju, da je ta produkt večji kot upor parne zapore ostalih plasti, ki nastopajo v konstrukciji.
Koeficient upora difuziji vodne pare dane snovi je število, ki pove kolikokrat je upor difuziji vodne pare dane snovi večji kot je upor difuziji sloja zraka enake debeline pri enakih pogojih. Ti podatki se navajajo v tabelah, kot n.pr. v Tabeli 2.4
TABELA 2.4
Koeficienti upora difuziji vodne pare v snovi
Snov μ
Bitumenski trak s folijo iz aluminija:
a) debeline 0,1 mm b) debeline 0,2 mm
100 000 150 000 Polietilenska folija 80 000 poliizobutilenski trak 300 000
Če je koeficient upora difuziji vodne pare μ majhen ali pa je manjši kot je koeficient upora plasti, ki naj služi kot zaščita pred vlago, tedaj je konstrukcija nepravilno dimenzionirana kar pomeni, da se bo v konstrukciji s časom pojavila vlaga, ki bo privedla do poškodb.
Napačno projektirana parna zapora (ali pa celo njena odsotnost v knstrukciji) povzroča poškodbe toplotne izolacije, kajti zaradi nakopičene vlage se toplotna prevodnost tako navlaženih snovi poveča (izolativnost se zmanjša) tako, da poleg povečanih toplotnih izgub nastopijo na spojih (zaradi kemijskih reakcij ob prisotnosti vlage) sčasoma običajno še dodatne mehanske poškodbe.
Pomembno je navesti, da mora biti parna zapora mehansko nepoškodovana in ne sme biti podvržena neposrednim atmosferskim vplivom (zlasti je škodljivo UV sevanje).
Pravilna umestitev parne zapore v dani konstrukciji je podana na skici 2.23 in skici 2.24 na strani 195.
2.11.3 Hidroizolacija
Pomanjkljivo dimenzionirana toplotna izolacija, zlasti in posebej (ravnih) streh ali pa napačno izvedeno zaporedje potrebnih plasti celostne toplotne in vodne zaščite ima lahko za posledico, da pride pod ustreznimi atmosferskimi pogoji do kondenzacije vodne pare v notranjosti konstrukcije. Na skici 2.20 je podan posplošen prikaz značilnih načinov možnega prodiranja vlage v objekt oziroma njegove posamezne dele.
Skica 2.20. Najpogostejši načini prodiranja vlage v objekt oziroma dele objekta.
Da se prepreči kvarni vpliv vlage na bivalne in delovne pogoje je potrebno objekt zaščititi pred vdorom vlage. To se stori s skrbno in na pravilen način izvedeno hidroizolacijo, ki sestoji iz nanosa ustreznega števila za vlago nepropustnih plasti, ki pa morajo biti same posebi zaščitene pred mehanskimi poškodbami pa tudi pred prevelikimi temperaturnimi spremembami, ki lahko kvarno vplivajo na njihove vodonepropustne lastnosti. Hidroizolacija ravnih površin je prikazana na skici 2.21.
Skica 2.21. Hidroizolacija ravnih površin: (1) zaščitni sloj hidroizolacije (beton, gramoz), (2) plasti med seboj spojenih hidroizolacijskih trakov, (3) AB plošča oziroma podložni tlak.
Hidroizolacijo se polaga izključno na sorazmerno gladke in popolnoma suhe površine pri čemer je posebej potrebno paziti na dejstvo, da se trakovi hidroizolacije pri spojih medsebojno prekrivajo za približno 10-20 cm ter da so med seboj zanesljivo, vodonepropustno, spojeni (bitumenski zgolj s termalno obdelavo) in popolnoma brez mehanskih poškodb. Zlasti kočljiva mesta pri izvedbi hidroizolacije so vogali in razni zaključki. Posebej je potrebno paziti, da je horizontalna izolacija tlaka zanesljivo povezana s horizontalno izolacijo pod zidom, ki se mora nato zvezno nadaljevati v vertikalni hidroizolaciji najmanj v višini 20-30 cm.
Vertikalno hidroizolacijo zunanjih zidov kletnih prostorov se poveže z hidroizolacijo horizontalnih talnih površin na način, da je zagotovljena popolna zaščita pred vodo in vlago iz okolnega zemljišča. Vertikalna hidroizolacija je običajno izvedena tako, da se nosilno steno premaže z debelejšo plastjo cementne prevleke sledi premaz z ibitolom, nato prevleka z naneseno (vročo) bitumensko maso, na katero se toplotno privari bitumenski trak, ki se ga nato proti zunanjosti še dodatno mehansko zaščiti.
Običajni postopek hidroizolacije z uporabo bitumenskih trakov je naslednji: ena do dva premaza podlage z ibitolom, en premaz z bitumensko maso, plast bitumenskih trakov, ki se jih s toplotno obdelavo spoji s podlago, ki ji lahko sledi ponovni premaz z bitumensko maso ali pa samo plast mehanske zaščite.
Na skici 2.22 je predstavljen nepravilen (a) in pravilen (b) način izvedbe hidroizolacije podnožja zgradbe.
a b
Skica 2.22. Zaključek vertikalne hidroizolacije podnožja zgradbe, (a) napačna in (b) pravilna izvedba: 1 neravna podlaga vertikalne hidroizolacije, 2 nezaščiteno podnožje, 3 odprt zaključek vertikalne hidroizolacije, 4 vertikalna in horizontalna hidroizolaciji sta povezani, 5 dovolj visoko podnožje, 6 toplotna zaščita.
Zaradi različnega termalnega raztezanja toplotno izolacijskih plasti ter preostalih plasti oziroma delov konstrukcije nastajajo razpoke, skica 2.23 in skica 2.24.
Skica 2.23. Izvedbeni detail toplotne izolacije na robu ravne strehe. Leva skica (a) prikazuje pomanjkljivo izvedbo, desna skica (b) pa pravilno projektirano izolacijo. Številke pomenijo naslednje: 1 gramoz s peščenjakom, kot mehanska zaščita hidroizolacije, 2 hidroizolacija, 3 toplotna izolacija, 4 parna zapora, 5 nosilna konstrukcija (AB plošča), 6 pločevinasti rob, 7 podaljšani fasadni omet, 8 razpoke zaradi toplotno nezaščitene AB plošče, 9 prekritje iz aluminija ali bakra, hidrofobni omet z vložkom žičnega pletiva, 11 kondenzirana vodna para.
Skica 2.24. Toplotna izolacija okoli žleba na ravni strehi. (a) nepravilna in (b) pravilna izvedba. Številke pomenijo: 1 gramoz, 2 hidroizolacija, 3 toplotna izolacija, 4 parna zapora, beton z nagibom, 6 nosilna konstrukcija, 7 žleb, 8 kondenzirana vodna para.
Zaradi nekakovostne izvedbe del lahko pride do poškodb toplotne izolacije, ki posledično lahko omogočijo, da se vodna para kondenzira na notranji hladnejši strani tako poškodovanega dela, skica 2.25.
Skica 2.25. Poškodbe konstrukcije zaradi mehanskih poškodb hidroizolacije: 1 poškodovana hidroizolacija, 2 toplotna izolacija, 3 parna zapora, 4 konstrukcija, 5 kondenzacija in delovanje vodne pare pod hidroizolacijo, 6 mehansko poškodovana toplotna izolacija, 7 kondenzacija vodne pare.
Za hidroizolacijo se ponavadi najpogosteje uporabljajo bitumenski proizvodi, sintetični hidroizolacijski materiali, kovinski trakovi in pločevina.
Bitumenski materiali so bitumenski trakovi z vložki iz mineralnih snovi, kartona, jute in kovinskih folij in bitumenske mase. Za ravne strehe se ne smejo uporabljati juta in kartoni impregnirani z bitumnom, kajti zaradi sorazmerno majhne količine bitumna s katerim so ti materiali zaliti je njihova stabilnost (vzdržljivost) in vlečna trdnost manjša od ostalih bituminiziranih snovi. Bitumenski trakovi se polagajo na sloj vroče segretega bitumna pri čemer mora biti preklop med dvema trakoma vsaj 10 cm. Na zadnji sloj bitumenske hidroizolacije se nanese premaz iz vročega bitumna ali bitumenske mase. Hidroizolacijo, ki je izpostavljena mehanskim vplivom in pa insolaciji sonca je potrebno skrbno zaščititi, zaščita pa je potrebna tudi pred požarom.
Sintetični hidroizolacijski materiali so v obliki folij, trakov ali pa premazov in so proizvedeni na osnovi poliizobutilena, polivinilklorida, butila in klorprena. Uporabljajo se tam kjer so postavljene pred projektanta posebne zahteve (zelo neugodni klimatski pogoji, posebni kemijski vplivi, stalne zelo visoke temperature itd.).
Pri hidroizolaciji streh je potrebno paziti, da je število slojev hidroizolacije ustrezno, saj premajhno število povzroči naglo propadanje hidroizolacije. Zlasti je pomembna izdelava plasti, ki služi kot vmesna plast med hidroizolacijo in podloge s čimer se omogoči izenačitev tlaka. V nasprotnem primeru se v hidroizolacijskem sloju pojavljajo večje napetosti, ki kmalu privedejo do njene mehanske poškodbe (razpoke).
Prav tako je potrebno paziti, na dejstvo, da s v hidroizolacijskem sloju nahajajo ustrezne dilatacijske rešetke, sicer hidroizolacija lahko na določenih mestih,zaradi tega ker je preprečena dilatacija, popoka.
Hidroizolacija streh mora biti, zaradi dejstva, da je podvržena velikim nihanjem temperature, zadovoljivo toplotno zaščitena, sicer pride do mehanskih poškodb, ki omogočijo vdor vode v notranjost. Zaradi povišane temperature pod vplivom sončnega sevanja voda, ki se zbira pod izolacijskim slojem, izpari pri čemer se pojavijo mehurji v hidroizolaciji, skica 2.26 (a). Raztezanje materiala na enem delu hidroizolacijskega sloja pa povzroči močne lokalne obremenitve materiala, ki lahko privede do pojava razpok. Zaradi močnih nihanj temperatur in napetostih, ki se pojavijo v sloju hidroizolacije, lahko pride do poškodb sloja, ki služi za podogo sloju hidroizolacije (toplotna izolacija, podložni beton z nagibom, izd.). Skozi
Skica 2.26. Poškodbe zaradi pomanjkljive zaščite hidroizolacije pred prevelikimi dnevnimi temperaturnimi spremembami: 1 hidroizolacija, 2plinobeton kot toplotna izolacija, 3 AB plošča, 4 kondenzacija vodne pare, 5 parna zapora, kondenzacija pod izolacijo, 7 razpoke, 8 raztezanje sloja zaradi parnega tlaka.
razpoke v sloju toplotne izolacije se uvleče hladen zrak do toplotno nezaščitenega dela konstrukcije kjer se zato kopičita kondenzirana voda in vodna para, skica 2.26 (b).
Zunanja obloga slojevite fasade nudi zaščito pred vetrom in atmosferskimi padavinami pri čemer toplotna izolacija omejuje (preprečuje) prehod toplote med okolico in notranjostjo objekta. Med zunanjo oblogo fasade in toplotno izolacijo je lahko vmes plast zraka, ki se prezračuje. Tedaj govorimo o prezračevalni (ventilirani) fasadi. Primer nepravilne in pravilne izvedbe neprezračevalne fasade je prikazan na skici 2.27.
Skica 2.27. Podrobnost slojevita neprezračevalna fasada, ki vključuje stropno konstrukcijo;
nepravilna izvedba (a), pravilna izvedba (b). Številke pomenijo: 1 obložni opečnati zid zidan z običajno malto, 2 pred vplivom vlage nezaščitena toplotna izolacija, 3 toplotno nezaščitena AB plošča, 4 prodor vode, 5 obložni opečnati zid zidan s hidrofobno malto, 6 s hidroizolacijo obojestransko zaščitena toplotna izolacija, 7 hidroizolacija kritičnih mest, 8 toplotna zaščita AB plošče, 9 kondenzirana vodna para, 10 trajno elastičen kit.
Poškodbe slojevitih neprezračevalnih fasad nastanejo zaradi difuzije vodne pare iz notranjosti prostorov v stene objekta. Vodna para po prehodu stene naleti na zunanjo nepropustno prepreko pri čemer lahko povzroča neposredne poškodbe te zunanje fasadne obloge, pozimi pa se kondenzira na toplotni izolaciji. Iz tega razloga je potrebno predvideti še na notranji strani celotne fasadne obloge dodatni paronepropustni sloj.
Z prezračevalnimi (ventiliranimi) fasadami je zaščita objekta in toplotne izolacije v splošnem zadovoljivejša kot v primerih neprezračevalnih fasad. Ventilirane fasade v načelu že omogočajo odcejanje vode v primeru njenega prodora v obloge še preden se lahko navlaži toplotna izolacija. V takšnih fasadah je omogočeno neposredno sušenje vlage zaradi česar so prezračevalne fasade od vseh izvedb časovno tudi najbolj trajne.
Izhajajoč iz zgoraj zapisanih vsebin bi moralo biti razumljivo, da je kondenzacija vodne pare posledica pomanjkljive analize vloge in učinkov toplotne izolacije in/ali (občasno) tudi neustrezno nameščenih parnih zapor.
Osnovno vodilo preprečevanja kondenzacije je predvsem v dejstvu: povečati toplotno izolacijo zunanje površine! Iz te zahteve izhaja,
a) toplotna izolacija zunanje vogalne stene mora biti najmanj 3 krat tolikšna, kot znaša toplotna izolacija ravne zunanje površine,
b) lokalno, tam kjer je z ovirami preprečena konvekcija zraka –posledica je veliki upor prestopa toplote 1/αn - (za velikimi, stropnimi, omarami, razsežnimi zavesami tesno ob zidu, itd) je potrebno predvideti možnost kondenzacije in jo preprečiti z dodatno zunanjo toplotno izolacijo,
c) v primeru sicer pravilno dimenzionirane toplotne izolacije in njene kakovostne izvedbe (kar ni nujno povezano) se lahko zaradi posameznih toplotnih mostov (n.pr. škatle za rolete, slabo tesnjene okenske police, okenski okviri, balkoni, itd.) lokalno temperature tako znižajo, da pride do nastanka kondenzacije vodne pare.