Praktične in teoretične vsebine
SMUČANJE IN NEKATERE ZIMSKE DEJAVNOSTI (dodatne vsebine) (za šole, ki imajo pogoje in na zimskem športnem dnevu)
7. razred 8. razred 9. razred
Praktične vsebine:
Igre na snegu. Sankanje. Drsanje. Hoja in tek na tekaških smučeh. Deskanje na snegu.
Hoja s krpljami.
Smučanje: Nadaljevalne oblike smučanja. Izbira primernega načina (vijuganje v širšem oziroma ožjem hodniku) in tehnike smučanja (zarezna tehnika; smučanje z vrtenjem smuči) glede na zahtevnost terena. Smučanje v snežnih parkih in osnove prostega sloga (skoki, smučanje prek različnih ovir idr.).
Teoretične vsebine:
Vrste snega in nevarnosti v zimski naravi. Ravnanje v primeru nesreče. Primerna oprema za zimske športe. Pravila varnosti na smučišču (FIS-pravila).
Učenci morajo v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju za dosego standardov znanja nadzorovano in varno smučati na urejenih smučiščih na različno zahtevnih terenih. Na srednje strmih terenih morajo uporabljati zarezni način vodenja daljših in krajših zavojev, na strmih terenih pa nadzorovati hitrost z vrtilno tehniko. Spoštovati morajo pravila varnosti na smučišču (FIS-pravila) in poznati primerno opremo za zimske športe ter izvesti daljši pohod na tekaških smučeh. Pri drsanju morajo učenci varno drseti.
- 24 - 2.3.2 Šola v naravi
Šola v naravi je del obveznega vzgojno-izobraževalnega programa, zato je njena organizacija za šolo obvezna. Za vse učence, ki pa se šole v naravi ne udeležijo, mora šola v tem času za njih organizirati primerljive dejavnosti. (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli, 2011)
Kristan (2010) šolo v naravi opredeli kot posebno vzgojno-izobraževalno obliko, katere bistvo je, da ves razred ali več vzporednic odide za nekaj časa v neko naravno, čim manj urbano okolje zunaj stalnega prebivališča. Gre za strnjen večdnevni vzgojno-izobraževalni proces, ki se z različnimi vsebinami vključuje v celostno oblikovanje otrokove osebnosti.
Začetek šole v naravi sega v leto 1962, njen pobudnik pa je bil Jože Beslič, ki je leta 1973 dobil tudi Bloudkovo nagrado za uveljavitev šole v naravi kot nove vzgojno-izobraževalne oblike. Predlagal je, da bi četrti razredi odšli na sedemdnevni tečaj plavanja na morje, peti razredi pa na tečaj smučanja v zimski počitniški center. S tem se je šola v naravi začela deliti na poletno in zimsko šolo v naravi. Njen glavni vzgojno-izobraževalni cilj pa je bil naučiti učence plavati in smučati. (Kristan, 2010)
Šola v naravi se je po letu 1965 širila po vsej Sloveniji, čeprav v učnem načrtu ni bila obvezna. Šole so jo načrtovale v svojih letnih programih, vodilna pa je bila ljubljanska regija. Podporniki šole v naravi so hoteli doseči, da bi tako poletna kot zimska šola v naravi postali obvezni za vse otroke. Po letu 1985 pa se je začelo zmanjševati število šol, ki so organizirali šolo v naravi. Zaradi gospodarske krize so šole vedno težje zbrale denar za organizacijo te oblike, zato je vedno večje finančno breme padlo na učence oziroma njihove starše. Kljub temu je več kot polovica šol poskušala organizirati vsaj eno obliko (zimsko ali poletno) šole v naravi. Po osamosvojitvi so zagovorniki šole v naravi le dosegli, da se iz sredstev državnega proračuna financira ena šola v naravi. Pomembno pri vsem tem je bilo tudi določilo 83. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, kjer je bilo navedeno, da za vse učence, ki zaradi socialnega položaja ne zmorejo plačati prevoza in stroškov bivanja v šoli v naravi v celoti, poskrbi država iz sredstev državnega proračuna. V 82. členu Zakona o osnovni šoli je bilo zapisano, da lahko drugo in tretjo šolo v naravi financirajo lokalne skupnosti (občine).
Ker šola v naravi nikoli ni bila uvrščena v obvezni učni načrt, ji zato posledično šole niso posvečale ustrezne strokovne pozornosti in to je bil tudi glavni vzrok za zmanjševanje
- 25 -
zanimanja za šolo v naravi. Tudi ravnatelji šol ji niso bili naklonjeni. Delo velikokrat ni bilo kakovostno zaradi neustreznega kadra in pomanjkljivega strokovnega dela učiteljev, ki so bili neusposobljeni za to delo in so morali to opraviti le zaradi manjkajočih ur do polne učne obveznosti. Nekateri so se naveličali prosjačenja in zbiranja denarja za organizacijo šole v naravi in so šolo v naravi tako poskušali nadomestiti z različnimi tečaji, ki pa se ne morejo enakovredno zamenjati s šolo v naravi. Tečaj smučanja je lahko koristen in tudi zaželen, če se povezuje s šolo v naravi kot uvodna priprava nanjo, saj gre pri tečaju predvsem za učenje specifične veščine, po vsebini in učinkovitosti pa se ne more enakovredno kosati s šolo v naravi. (Kristan, 1998)
Ena največjih pridobitev za šolo v naravi so domovi Centra šolskih in obšolskih dejavnosti (CŠOD), saj je v njih možno cenejše organiziranje šole v naravi.
Kristan (2010) navede glavne dejavnike, ki so v preteklosti zavirali uresničitev zamisli o kakovostni šoli v naravi:
− uvrstitev šole v naravi v razširjeni, neobvezni vzgojno-izobraževalni program;
− neurejeno financiranje;
− napačno razumevanje šole v naravi (le kot učenje smučanja in plavanja);
− neizdelana doktrina (cilji) te vzgojno-izobraževalne oblike;
− pomanjkljiva obravnava na kadrovskih šolah;
− nezainteresiranost in ponekod celo odkrito nasprotovanje nekaterih razrednih in drugih učiteljev;
− nenehno zmanjševanje osebne življenjske ravni staršev, ki so morali financirati večji del šole v naravi, ponekod celo delo učiteljev.
Osnovni splošni vzgojno-izobraževalni smoter šole v naravi je predvsem neposredno izobraževanje v naravi in doživljanje narave, kjer je možno vzgojiti in izobraziti mladega človeka za življenje v njej v takšni meri, da bo vedno pripravljen ohranjati in varovati naravno okolje in kulturno dediščino v njem. Poleg tega se lahko realizirajo tudi drugi cilji, ki se jih doma in pri rednem pouku, ne da tako uspešno uresničiti.
Kristan (2010) poleg osnovnega omeni še druge vzgojno-izobraževalne cilje šole v naravi:
− v naravnem okolju izrabljamo vse priložnosti za pridobivanje novih spoznanj o naravi in družbi ter s tem širimo otrokovo obzorje in spodbujamo njegovo osebnostno rast;
- 26 -
− učence seznanjamo z različnimi prostočasnimi dejavnostmi, ki jih ni mogoče izvajati med rednim poukom v šoli in jih s tem uvajamo v koristen ter zdrav način preživljanja prostega časa v vseh starostnih obdobjih;
− poglabljamo stik z naravo ter oblikujemo čustven, kulturen in spoštljiv odnos do nje;
− učence seznanjamo s prvinami samozaščitnega ravnanja;
− prispevamo k socializaciji učencev;
− načrtno spoznavamo učence in jih usmerjamo k zavednemu sprejemanju ustreznih vedenjskih vzorcev, hkrati pa med učiteljem in učencem oblikujemo medsebojno zaupanje in spoštovanje, kar lahko koristno uporabimo pozneje pri pedagoškem procesu v šoli;
− prispevamo k bolj veselemu in srečnemu otroštvu učencev, kar je pomemben vzgib uspešnega zorenja.
Šola v naravi mora biti vsebinsko bogata, zato njen vzgojno-izobraževalni program običajno sestavljajo različni vsebinski sklopi:
1. športni-vzgojno-izobraževalni program s prvinami osebne in družbene samozaščite;
2. redni pouk po izbranem naravoslovnem in naravovarstvenem programu s prvinami zemljepisa, zgodovine ter vseh drugih posebnosti in značilnosti kraja, kjer bivamo;
seznanjanje s prvinami raziskovalnega dela;
3. kulturno-umetniško izražanje;
4. zabavno in družabno življenje ter tudi
5. dopolnilni pouk (ali samopomoč učencev) za manj uspešne učence. (Kristan, 1998)
Zimska šola v naravi
Zimska šola v naravi je vzgojno-izobraževalni proces, ki poteka strnjeno v naravnem okolju zunaj domačega kraja in šolskih prostorov. V Učnem načrtu športne vzgoje (2011) je predvidena v drugem triletju, njen cilj pa je zagotoviti učencem smučarsko pismenost.
Poleg alpskega smučanja vključuje tudi druge zimske športe: deskanje, drsanje, tek na smučeh, sankanje, igre na snegu, zimski pohod, izdelovanje iglujev idr.
Šole so na začetku uvajanja šole v naravi organizirale tako poletno kot zimsko šolo v naravi. Veljalo je nenapisano pravilo, da grejo v poletno šolo v naravi učenci 4. razreda, v zimsko pa učenci 5. razreda. Zaradi višjih stroškov zimske šole in težav z opremo je večina
- 27 -
šol prednost dajala organizaciji poletne šole. Prevladalo je tudi mnenje, da je plavanje bolj pomembno od smučanja, saj se človek zaradi neznanja plavanja lahko utopi zaradi neznanja smučanja pa se mu to ne more zgoditi. Starši so dajali prednost plavanju tudi zaradi večje možnosti poškodb pri smučanju. Vendar je zimska šola v naravi enakovredna poletni šoli, kar dokazuje tudi več dejavnikov. Znanje smučanja lahko pomembno vpliva na zdrav življenjski slog posameznika in je pobuda za zdravo in koristno preživljanje prostega časa v zimskem obdobju. Tako da se ne more primerjati s koristnim preživljanjem prostega časa poleti. (Kristan, 2010)
Osrednji vzgojno-izobraževalni cilj zimske šole v naravi je v nekaj dneh naučiti učence, kar največ je sploh mogoče in jih hkrati tudi navdušiti s smučanjem z namenom, da si bodo v prihodnosti svoj prosti čas bogatili s to zdravo in priljubljeno športno zvrstjo. Po mnenju Kristana (2010) se ta cilj lažje dosega, če poteka zimska šola v naravi ob žičnicah, saj le te omogočajo, da učenci v isti časovni enoti večkrat ponovijo določeno smučarsko gibalno prvino. Poleg tega pa pri učenju smučanja brez uporabe žičnic marsikateremu učencu hitreje popustita motivacija in delovna vnema, še hitreje pa nastopi utrujenost, ki je tudi eden od dejavnikov tveganja pri nastajanju poškodb. Najpogosteje nastajajo žulji, ki so tudi razlog za zmanjšano delovno vnemo učencev. Smučanje brez uporabe žičnic je dandanes postalo že zastarelo in tudi veliko bolj neučinkovito, zato nam torej žičnice predstavljajo dragocen in sodoben pripomoček, brez katerega si težko predstavljamo učinkovito smučanje, saj veliko pripomore k temu, da nam smučanje hitreje zleze v noge in srce.
Zimska šola v naravi mora trajati primerno dolgo, vsaj sedem dni, da lahko učitelji realizirajo cilje, ki so si jih zadali. Kristan (1998) pravi, da so temeljni pogoji za učinkovito zimsko šolo v naravi naslednji:
− smučarski center z bogatejšo in raznovrstnejšo ponudbo smučišč, ki so opremljena z žičnicami, nastanitev kar najbližje smučišča;
− izogibanje največji gneči (zunaj šolskih počitnic);
− traja naj sedem polnih delovnih dni (od nedelje do nedelje);
− ko je že daljši dan (februar, marec);
− možnost različnih zimskih dejavnosti v kraju (drsališče);
− ustrezen prostor za pouk, predavanje, možnost uporabe avdiovizualnih sredstev, možnost kulturnih in družabnih dejavnosti;
− dostopna in hitra zdravniška oskrba.
- 28 -
Vsem učiteljem priporoča, da je potrebno odpovedati zimsko šolo v naravi, če ni snega, saj da le sneg tisti pravi čar zimski šoli v naravi.
V zimski šoli v naravi morajo učitelji doseči, da vsi učenci vzljubijo smučanje in da napredujejo vsi učenci, ne glede na količino znanja, s katero so prišli v šolo v naravi. Ta mora zadovoljiti tako potrebe začetnikov kot tudi tiste, ki znajo že dobro smučati.
Organizator in izvajalec šole v naravi ima zato eno izmed najpomembnejših in najodgovornejših nalog, saj mora izbrati ustrezno ekipo učiteljev, ki bo ustrezala vsebinski zasnovi šole v naravi.
Šola v naravi je v prvi vrsti odvisna od učiteljev in tudi M. Morano, ki je preučeval uspešnost šole v naravi, je prišel do ugotovitve: «Šola v naravi se začne in konča pri učitelju. Naj bo vreme še tako lepo, smuka še tako ugodna, hrana še tako dobra, brez obsežnih priprav učiteljev, brez njihovega dobrega vodstva, brez medsebojnega razumevanja učiteljev in vaditeljev, njihovih usklajenih vzgojnih delovanj… od šole v naravi ne moremo pričakovati takšnih učinkov, kot si jih želimo.« (1986, v Kristan, 1998, str. 60)
Najbolj primerna je torej naslednja sestava ekipe za šolo v naravi:
− glavni organizator ali vodja pripravljalnega odbora, ki vodi organizacijsko pripravo in poskrbi za sodelavce;
− pedagoški vodja in usklajevalec programov;
− učitelj, ki vodi pouk po izbranem programu; na razredni stopnji je to navadno razredni učitelj, na predmetni pa bi glede na enega osrednjih ciljev šole v naravi moral biti naravoslovec;
− voditelj kulturnega programa (glasbeni pedagog, likovni pedagog, mentor za pisano besedo in podobno);
− organizator družabnega in zabavnega življenja;
− športni pedagogi, učitelji smučanja ter dobri poznavalci drugih športnih zvrsti, ki jih za šolo v naravi načrtujemo;
− zdravnik ali medicinska sestra (če v kraju ni zdravstvenega doma);
− če je le mogoče, naj bo(do) v šoli v naravi tudi razrednik(-i). (Kristan, 1998)
Zgoraj omenjeni avtor pravi, da so posamezne naloge lahko tudi združljive, tako da je primerno, da glavnemu izvajalcu šole v naravi pripišemo tudi vlogo pedagoškega vodje. Ta
- 29 -
namreč vodi osrednji vsebinski sklop in usklajuje celoten program šole v naravi in zato mora poznati okolje, kjer bo vodil pedagoški proces. Razredniki ne bi smeli zamuditi priložnosti, da v bolj sproščenem okolju spoznajo svoje učence.
Pri določanju števila kadrov naj imata varnost otrok in kakovost programa prednost pred financami. Ustrezna strokovna zasedba je zelo pomembna, saj morajo učitelji in pedagoški delavci za učenje smučanja imeti ustrezno smučarsko znanje. Za uspešno učenje je potrebno dobro poznati zakonitosti tehnike, didaktiko, biomehaniko, saj je v primeru nezgode, ki se pripeti pod vodstvom nekvalificirane osebe, odgovoren tisti, ki je takšno osebo poslal v šolo v naravi. Strokovna zasedba naj ustreza različnim ravnem smučarskega znanja učencev, saj mora, kot sem že omenila, vsak učenec v šoli v naravi napredovati, kolikor je največ mogoče.
Za uspeh šole v naravi je zelo pomembno, da gredo tja učitelji, ki to delo radi opravljajo in so ustrezno usposobljeni za to delo. Nedopustno pa je, da se tja pošilja učitelje, ki si tako naberejo manjkajoče ure. Učitelji, ki jih šola v naravi preveč obremenjuje, naj ostanejo doma. V šolo v naravi naj gredo tisti učitelji, ki so radi med učenci. (Kristan, 2010)
Vsak pedagoški vodja mora za svojo šolo v naravi izdelati dnevni red, ki ga lahko nato po potrebi tudi dnevno spreminja. Obstaja toliko dnevnih redov, kolikor je šol v naravi, spodaj pa je naveden zgolj okvirni približek dnevnemu redu zimske šole v naravi.
Primer dnevnega reda za zimsko šolo v naravi:
7.00 vstajanje, umivanje, pospravljanje 7.45 zajtrk
8.30 odhod na smučišče
9.00 do 12.00 šola smučanja po vrstah 12.30 kosilo in počitek
14.00 odhod na smučanje (šola smučanja po vrstah do 16. ure) 16.45 pouk angleščine
17.45 predavanje 19.00 večerja
20.00 družabne dejavnosti, zabava 21.30 odhod k počitku, večerna higiena 22.30 večerna tišina
- 30 -
Zimsko šolo v naravi učitelji izkoristijo za športne dejavnosti, ki jih doma pri rednem pouku ni mogoče izvesti. Poleg dejavnosti na smučeh so tu lahko prisotne tudi druge dejavnosti, ki sodijo v zimsko šolo v naravi, in sicer:
dejavnosti na smučeh:
− šola alpskega smučanja, tehnika vožnje z žičnicami, pravila obnašanja na žičnicah in smučiščih,
− hoja in tek na smučeh,
− smučarski skoki na improvizirani snežni skakalnici,
− izlet na smučeh (uvajanje v turno smučanje),
− preverjanje znanja za športno značko,
− tekmovanje v veleslalomu in teku.
druge dejavnosti:
− drsanje (če je na razpolago drsališče),
− taktika gibanja skupine brez smuči in s smučmi v globokem snegu,
− zaščita pred mrazom in snegom,
− smučarska oprema, njeno vzdrževanje in hranjenje,
− vrste snega in mazanje smuči,
− nevarnosti plazov, iskanje ponesrečenca v plazu,
− izdelava zasilnega bivališča v snegu (bivak, iglu),
− prenos ponesrečenca s preprostimi pripomočki,
− zgodovinski pregled smučanja, bloško smučanje, smučanje kot del slovenske narodne kulture. (Kristan, 1998)
2.4 Učitelj smučanja
Poklic učitelja je vsekakor vsestranski, saj mora poleg znanja iz različnih področjih, imeti tudi osebnostne lastnosti in sposobnosti učitelja. Biti mora potrpežljiv, vztrajen, imeti smisel za delo z otroki, znati jim mora posredovati svoje znanje in tudi njegov cilj je, da učence nekaj nauči. Delo učitelja je torej raznoliko in edinstveno.
Učitelj mora za uspešno vodenje pouka smučanja ob izbrani metodi kratko, jasno in razumljivo razložiti, opisati in predpisati nalogo, problem in rešitev ter jo tudi tehnično natančno demonstrirati. Pri tem je potrebno včasih pretiravati, da bi učenec videl bistvo.
Demonstracijo večkrat ponovi, da se v učenčevi zavesti ponovi pravilna predstava o
- 31 -
gibanju (Žvan idr., 1996). Pri otrocih prihaja najbolj do izraza ravno vizualno zaznavanje, zato morajo učitelji imeti ustrezno stopnjo smučarskega znanja in izkušenj za nazorno in pravilno demonstracijo. (Lešnik in Žvan, 2010)
Učitelj pri učenju smučanja uporablja različne učne oblike. Pri frontalni otroci stojijo v vrsti pred učiteljem, ki jim nalogo razloži, jim demonstrira izvedbo, učenci vadijo za njim, učitelj pa popravlja napake. Skupinsko obliko učitelj uporablja, ko je na smučišču več prostora, tako da lahko vadi vsa skupina hkrati. Slabost te oblike je, da učitelj težje popravlja napake učencem, vseeno pa lahko ugotovi, katera najbolj izstopa. Kot sem že omenila pa je najučinkovitejša individualna oblika, pri kateri učitelj individualno pomaga slabšim učencem, da se čim bolj približajo in tudi dosežejo stopnjo znanja svojih sovrstnikov. To pripomore tudi k temu, da vsak začetnik lažje sam ugotovi, kdaj in kje je naredil napako. Navedena oblika je težje izvedljiva, kadar ima učitelj skupino.
V svoji smučarski skupini mora učitelj spodbujati povezovanje in jo voditi tako, da se ohranja posameznikova identiteta v okviru kakovostnih medsebojnih odnosov. Nikoli pa ne sme sprejeti vedenjskih vzorcev, ki rušijo njegov ugled in avtoriteto pedagoga na snegu in tudi v drugih okoljih. (Žvan idr., 1996)
Zato je potrebno pri delu z otroki poznati dialog dobre komunikacije, ki temelji predvsem na spoštovanju in spodbudah. Učitelj mora biti posebej pozoren na to, da bosta pohvala in kritika vedno usmerjeni na opravljeno aktivnost, ne pa na otroka. (Pišot in Videmšek, 2004)
Lešnik in Žvan (2010) kot osnovo in predpogoj kvalitetnega učenja smučanja izpostavljata izbiro ustreznega terena. Za začetne oblike smučanja je priporočljivo izbirati terene z manjšimi nakloninami, za nadaljevalne in vrhunske oblike pa zahtevnejše terene z večjimi nakloninami.
Poleg tega prej navedena avtorja k osnovi kvalitetnega dela učitelja smučanja dodajata tudi njegovo dobro poznavanje psihomotoričnih sposobnosti in lastnosti učencev. Učitelj smučanja mora vadbo organizirati tako, da bo kar se da učinkovita in uspešna. Njegovo temeljno izhodišče organizacije vadbe mora biti spol, starost, predznanje učencev ter razmere na smučišču. Proces učenja smučanja ob navedenem temelji na naslednjih treh načelih:
1. načelo individualizacije procesa učenja,
- 32 - 2. načelo zavestnega sodelovanja učenca pri delu in 3. načelo ustvarjalnosti.
Pri vsem tem mora učitelj hkrati upoštevati didaktična načela, ki so kažipot za učitelja, da bi bilo njegovo delo kar najuspešnejše. Žvan idr. (1996) jih podrobneje opredelijo:
Načelo vzgojnosti
Vsako učenje mora vsebovati prvine vzgoje, zato mora biti učitelj pozoren, da so te prvine prisotne pri vsakem delu.
Načelo varnosti
Smučanje zna biti zaradi svojih posebnosti lahko tudi zelo nevaren šport. Učitelj mora zato paziti, da bo pouk od začetka do konca potekal čim bolj varno. Pri tem načelu v večji meri sodelujeta red in organizacija dela. Brez dobre organizacije in reda ni uspeha. Varno je potrebno ravnati tudi v primeru nesreč.
Načelo nazornosti
Vse, kar mora videti učenec, mu je potrebno pokazati nazorno. Nazornost obsega slišno, vidno, taktilno in kinestetično področje. Ni pa nujno, da so vsa področja zastopana enako.
Načelo primernosti
Kar je primerno za otroka, praviloma ni primerno za odraslega. Zato je potrebno izbrati primerno smučišče, učno snov, način podajanja snovi ipd.
Načelo postopnosti
To načelo sodi med najpomembnejša. Pri izbiri terena, učne snovi, hitrosti je potrebno prehajati od lažjega k težjemu, od znanega k neznanemu in od enostavnega k sestavljenemu.
Načelo praktične uporabnosti
Naučeno snov je potrebno v praksi znati uporabljati in jo potrditi.
Načelo racionalizacije in ekonomičnosti
Kaj je ekonomično? Delo, ki ga opravimo najbolj učinkovito in z najmanjšo porabo časa,
Kaj je ekonomično? Delo, ki ga opravimo najbolj učinkovito in z najmanjšo porabo časa,