Aleš Guček (1998), pri nas znan avtor na področju raziskovanja zgodovine smučanja, pravi, da so začetki smučanja zabeleženi s skalnimi reliefi ali pietroglifi, najdbami smuči in prvimi skromnimi opisi. Zibelka smučanja naj bi bila današnja Norveška zaradi najstarejše upodobitve smučarja na pietroglifu, ki naj bi izhajal iz otoka Rødøy na severu Norveške.
- 4 -
Vklesan naj bi bil pred 5500 leti, torej približno 3500 let pr. n. št. Starost pietroglifa, na katerem smučar z masko zajca stoji na približno 4,5 m dolgih smučeh, v rokah pa drži krajšo palico, je ugotovil norveški zgodovinar Gutorum Gjessing. Leta 1924 so našli najstarejše smuči iz švedskega Kalvträska, ki naj bi izvirale iz okoli 3200 let pr. n. št. in jih je bilo zaradi dobre ohranjenosti možno zaščititi. Smuči so bile dolge 2 m in široke 15 cm.
Poleg smuči so našli tudi 1,5 m dolgo palico, ki je bila na koncu oblikovana kot podaljšano ozko veslo. Najbolj zanimive pietroglife so našli ob Oneškem jezeru v Karelski ruski republiki, kjer je upodobljena skupina smučarjev in severnih jelenov ter prizor prve vleke smučarja, ki je privezan zadaj za severnim jelenom. Tak način poznajo Skandinavci še danes in ga imenujejo skijöring ali skjöring, kjer za vleko poskrbijo konji. Omembe vredna je tudi izjemno lepa podoba iz švedskega kraja Böksta, na kateri smučar v roki drži napet lok s puščico, kar nam dokazuje, da so ljudje smuči pozimi uporabljali za zasledovanje in lov divjačine.
Guček (1998) tudi omeni, da je razvoj smuči in tehnike smučanja napredoval počasi. Zato so navedeni le kronološki podatki pisnih virov in ilustracij. Oče zgodovine Grk Herodot (5.
stoletje pr. n. št.) je prvi zapisal, da so nekatera maloazijska plemena uporabljala ˝lesene čevlje˝ za potovanje po snegu. Ni pa bilo mogoče trditi ali so bile to smuči ali krplje, saj so za oboje uporabljali isti izraz. Rimljan Plinij starejši je v 1. stoletju našega štetja pisal o Hipodih, ki so bili znani kot ˝ljudje s konjskimi kopiti˝. Kitajski zapisi iz obdobja dinastije Tang (7. – 10. st. n. št.) pa že govorijo o razvoju krpelj v smuči, saj je krplje čolničaste oblike nadomestila ravna deščica, ki je bila prevlečena s krznom zaradi boljšega drsenja.
Med pisce smučarske zgodovine štejemo tudi angleškega kralja Alfreda I., saj leta 890 omenja smučanje.
Na območju današnje Norveške je bilo smučanje v 12. stoletju uvedeno v vojsko. Prvi zapis o smučarskih vojakih tako sega v leto 1200 in opisuje bitko za Oslo. Kot je bilo že omenjeno, so vojakom smuči pozimi služile kot odlično prometno sredstvo za velike premike enot in za hitrejše obkoljevanje. Največji zgodovinski smučarski podvig se je po mnenju zgodovinarjev zgodil leta 1522, ko se je vodja švedskih upornikov Gustav Vasa na smučeh umaknil na Norveško in takoj v začetku leta 1523 izvedel splošno švedsko vstajo ter premagal Dance. Švedska je tako postala neodvisna, Gustav Vasa pa je prevzel poveljstvo nad združeno švedsko vojsko in postal prvi švedski kralj, bolj znan kot Gustav I. Švedi v spomin na ta zgodovinski podvig prirejajo zelo znan »Vasov tek«.
- 5 -
Slovenci smo se leta 1549 prvič vpisali v zgodovino smučanja. Baron Žiga Herberstein je namreč v latinščini napisal knjigo Moskovski zapisi, v kateri opisuje smučanje in tudi objavi grafiko smučarjev v bližini Moskve. Pojav bloškega smučanja je bil zelo pomemben mejnik v zgodovini smučanja in tudi pisni dokument dokazuje, da so bili Bločani prvi na svetu, ki so znali krmariti po bregu navzdol v zavojih. Rudolf Badjura v svoji knjigi z naslovom Bloško starosvetno smučanje, ki je bila izdana leta 1956, opisuje, da je v zgodovini glas o slovenskem smučanju dvakrat segel prek meja naše domovine, in sicer prvič ob izidu Valvasorjeve knjige Slave vojvodine Kranjske v letu 1689, ko je svet izvedel, da ljudje na Blokah že stoletja smučajo, in drugič, ko je v Planici leta 1937 Avstrijec S. Bradl poletel 101 meter daleč. Dr. Boris Orel pa je avtor najbolj podrobnega dela o bloškem smučanju. Njegova knjiga z naslovom Bloške smuči je bila izdana leta 1964. V njej je utemeljil in dokazal izvor znanja Bloškega smučanja, raziskoval je izvor smuči in iskal morebitne korenine Bločanov v narodih pred veliko selitvijo od 6. stoletja naprej in po njej. Tudi Svetozar Guček se je leta 1981 lotil raziskovanja zgodovine slovenskega smučanja, še posebej podrobno je raziskoval bloško smučanje in zgodovino Planice.
V svoji knjigi Svetozar Guček (1989) opisuje bloške smuči, ki so bile največkrat izdelane iz bukovega lesa, delno pa tudi iz brezovega, jesenovega in češnjevega lesa. Dolge so bile od 140 cm do 180 cm, široke od 12 cm do 15 cm in debele do 2 cm. Otroške so bile dolge od 80 cm do 100 cm, ženske pa so uporabljale krajše in ožje smuči kot odrasli moški.
Primerne so bile za uporabo na vseh vrstah snega, saj se niso preveč vdirale. Smučanje Bločanov je bilo vsestransko. Na smučeh so otroci pozimi velikokrat hodili v šolo, fantje so jih uporabljali, da so v nedeljo popoldan prišli v gostilno, ženin in nevesta pa sta na poroko pozimi drsela kar na smučeh.
Med zelo pomembne dogodke v zgodovini smučanja Aleš Guček (1998) uvršča tudi leto 1888, ko je v svet prodrla novica o pohodu Norvežana Fridtjofa Nansena s spremljevalci na smučeh preko Grönlanda. S tem podvigom je dokazal, kako koristna je uporaba smuči na potovanju po snegu in ledu ter da smuči ne služijo samo kmetom, gozdarjem, lovcem, poštarjem in vojski, ampak so primerne tudi za športno in zabavno smučanje. To je bil tudi začetek športnega smučanja, saj so smuči dobile drugo vlogo poleg prometnega sredstva.
Začetnik modernega športnega smučanja na Slovenskem je bil Edmund Čibej (1861 - 1954), mladi učitelj iz Dola nad Ajdovščino. Na smuči je postavil svoje učence in tudi
- 6 -
gozdarje in lovce navdušil nad njihovo uporabo. Bil je tudi prvi v srednji Evropi, ki je naročil smuči po Nansenovem pohodu.
Vzdevek ˝oče alpskega smučanja˝ se je prijel Mathiasa Zdarskega, saj je izumil lilienfeldsko tehniko smučanja, ki je dobila ime po avstrijskem kraju Lilienfeld, kjer je Mathias Zdarsky z svojimi rekonstruiranimi smučmi uporabil do takrat še neznano plužno tehniko za smučanje po zelo strmih pobočjih. Med dolgoletnimi smučarskimi poskusi mu tako nobena strmina ni predstavljala večjih ovir. S svojo spretnostjo je uspešno krmaril v dolino brez padca. Na smuči je spravil veliko sovaščanov in jih učil plužne tehnike. Tudi prva tekma slaloma je bila organizirana na njegovo pobudo, na kateri je zmagal Avstrijec Josef Wallner. Oče slaloma Avstrijec Mathias Zdarsky je torej uvedel smučarsko tehniko, ki je omogočala hitro in ritmično nizanje zavojev na strmem bregu, poleg tega je bila slalom proga tudi že označena in oštevilčena, tekmovalcem pa so merili čas. Med očeta slaloma strokovnjaki prištevajo tudi Angleža Sira Arnolda Lunna, ki je leta 1928 uvedel tekmovanje v kombinaciji dveh tekem - smuka in slaloma.
Pred drugo vojno je bil najbolj aktiven Karel Tauber, ki je vodil smučarske tečaje za vojake ter leta 1933 in 1936 napisal dva smučarska priročnika za vojsko. Prva smučarska pravila je leta 1905 za Smučarsko zvezo Avstrije zapisal Richard Baumgartner. Pravila smučarskih zvez so se razlikovala po državah. Prvi sodnik v Jugoslovanski zimsko-športni zvezi je postal Ante Gnidovec-Boter, ki je bil tudi predsednik izpitne komisije. Po drugi svetovni vojni so namreč organizirali tečaje za smučarske sodnike. Gnidovec je vpeljal sprotno računanje rezultatov, že omenjeni Svetozar Guček pa je izdelal in uvedel enotne kartončke, za tečaje sodnikov trikrat napisal skripto ter za praktično delo sodnikov dvakrat napisal Priročnik za sodnike. Za svoje delo je prejel tudi posebno diplomo, ki mu jo je leta 1973 izročil guverner zvezne ameriške države. (Guček, 1998)
Mednarodna smučarska zveza ali originalno La Federation Internationale de Ski in uradna skrajšava FIS je bila sprejeta leta 1924 na 8. kongresu v Chamonixu v Franciji, kjer je bilo zbranih 14 držav, med njimi tudi Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki jo je zastopal dr. Fran Jesenko iz Ljubljane. Joso Gorec je bil kot prvi Jugoslovan leta 1946 sprejet v predsedstvo FIS. Leta 1927 so se tudi naši tekmovalci udeležili FIS tekme, ki jih je začela organizirati mednarodna smučarska zveza.
- 7 -
Prve zimske olimpijske igre so bile leta 1924 v Chamonixu v Franciji, leta 1936 pa so olimpijske igre v Nemčiji prvič gostile tudi alpske tekmovalce. V smučanju so lahko nastopili le moški. Prvo svetovno prvenstvo je bilo leta 1925 na Češkoslovaškem.
FIS je tudi v Sloveniji uvedla tekme v alpskem smučanju. V Mariboru tako od leta 1970 redno poteka ženska prireditev v tekmah veleslaloma in slaloma, ki se imenuje Zlata lisica.
Sedemkrat je na zmagovalnih stopnicah stala Švicarska Vreni Schneider. Prav v Mariboru je zmagovito pot leta 1970 s svojo prvo zmago začela Avstrijka Anne Marie Moser-Pröll.
Še danes je najuspešnejša alpska smučarka, ki je kar šestkrat osvojila veliki kristalni globus. V Kranjski gori pa pod imenom Pokal Vitranc od leta 1968 potekajo moške tekme v veleslalomu in slalomu. Največkrat je zmagal Italijan Alberto Tomba.
Idejo Francoza Sergeja Langa o ustanovitvi svetovnega pokala v alpskem smučanju je podprla FIS leta 1966. Za končno uvrstitev vse sezone je veljal skupni seštevek vseh tekem in tisti z največjim številom točk je prejel veliki kristalni globus. Največkrat ga je do sedaj prejel Avstrijec Marc Girardelli, in sicer kar petkrat. Cenjeni so bili tudi mali globusi, ki so ga prejeli tekmovalci v posameznih disciplinah. Med Slovenci je potrebno omeniti Roka Petroviča, bil je namreč prvi Slovenec, ki je leta 1986 osvojil mali kristalni globus v slalomu. Za njim se je na drugo mesto uvrstil Bojan Križaj, ki je naslednje leto v isti disciplini zamenjal Petroviča. Boris Strel je osvojil tretje mesto v veleslalomu na svetovnem prvenstvu leta 1982. Slavo olimpijske medalje pa je leta 1984 prvi okusil Jure Franko s srebrom v veleslalomu v Sarajevu. Med ženskami je bila Mateja Svet prva Slovenka, ki je zmagala na svetovnem prvenstvu, in sicer je leta 1989 v Vailu prejela zlato medaljo v slalomu. Osvojila je tudi mali kristalni globus v veleslalomu. Prvo medaljo za svobodno Slovenijo je na zimskih olimpijskih igrah osvojila Katja Koren, ki je v slalomu zasedla tretje mesto. Na istih igrah smo dobili še dve bronasti medalji, in sicer jo je osvojil Jure Košir v slalomu in Alenka Dovžan v kombinaciji. Urška Hrovat je na svetovnem prvenstvu osvojila bron v slalomu, Blejka Špela Pretnar pa je leta 2000 osvojila mali kristalni globus v slalomu. Uspehe so dopolnili tudi slovenski smučarski skakalci.
Najpomembnejši med njimi so bili Primož Ulaga, Franci Petek in Primož Peterka, ki je kot prvi Slovenec leta 1997 preskočil magično mejo 200 m. (Guček, 1998)
To pa je le delček uspehov naših slovenskih tekmovalcev, zgodovinski dosežki in uspehi se namreč vrstijo še danes.
- 8 - 2.2 Osnove učenja smučanja otrok
Pri učenju smučanja je najpomembnejši cilj naučiti se smučati. To pomeni, da je potrebno skozi proces učenja in s preverjenimi metodičnimi postopki posamezniku omogočiti napredovanje od stopnje, ki mu jo omogoča motorični potencial, kakovostna oprema, interes, cilji ipd. Pomembna je dinamika učnega procesa in zavedanje, da se bo otrok smučati naučil samo s smučanjem, to pa bo dosegel le z ustrezno in pravilno organizirano vadbo. (Lešnik in Žvan, 2010)
Naučiti otroka smučati je cilj, ki si ga postavijo starši in učitelji, zagotovo pa ne otrok. Ta ima veliko pomembnejših razlogov, da se priključi k primerno organizirani aktivnosti.
Vsak otrok se rodi z določenimi dispozicijami, ki so mu prirojene. Koliko se bodo te v prihodnje razvile, pa je odvisno od okolja, ki nanj vpliva, in od otrokove lastne aktivnosti.
Otroci so do pubertete najbolj dovzetni za spreminjanje in razvoj sposobnosti ter znanj in prilagajanje na okolje ter njegove značilnosti. (Pišot, Murovec, Gašperšič, Sitar in Janko, 2000)
Pri učenju smučanja otrok je potrebno skrbno paziti na njihovo starost. Od trenutka, ko je otrok primeren za začetek smučanja pa vse do sedmega leta, mora učenje v čim večji meri vsebovati igro. Po sedmem letu se lahko otroka uči same tehnike, po dvanajstem letu pa ga lahko učitelji usmerijo v tekmovalno smučanje, če imajo za to objektivne razloge. (Pišot idr., 2000)
Videmšek in Pišot (2007) pravita, da lahko otrok prve korake s smučmi naredi že pri dveh letih, pri treh letih se je sposoben spustiti po blagi strmini, medtem ko štiriletni otrok že poskuša izpeljati tudi preproste zavoje.
Rajtmajer (1988) trdi, da celostnost otrokovega razvoja zagotavlja, da se z osvajanjem znanj pridobivajo in razvijajo tudi potrebne gibalne sposobnosti. Tako lahko posameznik svoje gibalne sposobnosti postopoma osvoji skozi tri stopnje, ki so si nadrejene in tako razvije gibalna znanja ter sposobnosti, ki mu bodo omogočile kakovostno smučanje. Te stopnje razvoja gibalnih sposobnosti so:
1. Sposobnost stabilnosti (uravnoteženi položaj, ravnovesje-prilagoditev, osnovni položaji, drsenje).
2. Sposobnost lokomotorike (prvi zavoji, klinasto in osnovno vijuganje-pomembna je pot do cilja, manj kakovost izvedbe, že smuča oz. se pelje).
- 9 -
3. Sposobnost manipulacije (dinamično vijuganje, nadaljevalna šola-pomembna je kakovost izvedbe, sposobnost izvajanja v različnih okoliščinah, v smučanju uživa).
Pišot idr. (2000) omenijo nadgradnjo smučarskega znanja, kar nam prikazuje spodnja slika (2.1), ki se ujema z zgoraj navedenimi stopnjami razvoja gibalnih sposobnosti. Z upoštevanjem teh ugotovitev bo učitelj tako lažje in hitreje dosegel svoj cilj.
Slika 2.1: Ključne stopnje pri usvajanju smučarskega znanja (Pišot idr., 2000)
Pišot idr. (2000) so mnenja, da preskok v razvoju gibalnih sposobnosti pri otroku ni mogoč, zato je postopnost v izboru gibalnih nalog in zahtevnosti izbranih vsebin nujna.
Večina refleksnih gibalnih vzorcev, ki se pri otroku razvijejo zelo zgodaj, se kmalu v naslednjih stopnjah razvoja tudi izgubijo, nekateri pa se ohranijo vse življenje. Med njimi so tudi taki, ki imajo pri učenju smučanja in pri smučanju nasploh velik pomen: to so stojno-gibalni vzorci (vlečenje, potiskanje, sunek v telo, premik težišča telesa – vse to srečamo pri drsenju na snegu).
Pred začetkom dela je potrebno učencem vzbuditi pozitiven odnos do dela. To učitelji dosežejo tako, da se izogibajo enoličnosti in dolgočasju, saj le ta vpliva na učenčevo duševnost, zato motivacija in volja do dela lahko hitro upadeta. Učitelji naj pri delu z
PRILAGODITEV
SPREMEMBA SMERI
RAZBREMENITEV
KOORDINIRAN ZAVOJ
NA SNEG OKOLJE OPREMO
Osnovni položaji:
SMUK NARAVNOST PLUŽNI POLOŽAJ KLINASTI POLOŽAJ
POŠEVNI SMUK
Osnovna šola:
KLINASTO VIJUGANJE OSNOVNO VIJUGANJE DINAMIČNO VIJUGANJE
- 10 -
učenci malo govorijo in veliko kažejo. Demonstracija mora biti zato tehnično brez napak, jasna in nazorna. Vadbena skupina ne sme biti prevelika (Žvan idr., 1996). Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole (2007) namreč določa, da je v skupini lahko največ dvanajst učencev smučarjev oziroma deset učencev smučarjev začetnikov.
2.2.1 Pedagoško-didaktične osnove učenja smučanja
Otrok potrebuje gibanje in ima pravico do gibalne aktivnosti, ki mora biti zagotovljena tako v šoli, zunajšolskih dejavnostih kot tudi v prostem času. To mu je potrebno omogočiti tudi v zimskem času, ko so igrišča prekrita s snegom in je temperatura nižja. Ravno aktivnosti v naravi v zimskem času so prijetna in koristna popestritev in način, da otroci z veseljem in sproščenostjo vzljubijo novo vrsto gibanja. (Pišot idr., 2000)
Učno-ciljno in procesno-razvojno načrtovanje temelji na prilagajanju učnih vsebin ter metod in oblik dela razvojnim značilnostim in interesom otrok z namenom, da je poleg cilja, ki ga želimo doseči, pomemben tudi proces, v katerem otrok čim bolj aktivno sodeluje in tako razvija svoje danosti. Otroci so po naravi radovedni, zato je treba na primeren način vzbuditi njihovo zanimanje. Za učenje smučanja v mlajši dobi so predvsem pomembna spoznanja, da otrok dojema svet okoli sebe čustveno in ne zgolj razumsko, zato morajo biti učne oblike in metode, učne vsebine, količina učne snovi, organizacija dela in učiteljevi prijemi prilagojeni značilnostim otrok, predvsem gibalnim zmogljivostim otrok in stopnji spoznavnega procesa. (Jurak, 1999)
Lešnik in Žvan (2007) navajata, da na uspeh učenja v alpskem smučanju (kot tudi v drugih športnih panogah) vpliva več dejavnikov:
− znanja in sposobnosti učitelja smučanja,
− učne oblike,
− trajanje vadbe,
− uporaba pripomočkov,
− gibalne sposobnosti in telesne razsežnosti otrok,
− predhodno znanje smučanja,
− stopnja učnega procesa,
− dejavniki okolja,
− socialni in zdravstveni status otroka.
- 11 -
Slika 2.2: Različni faktorji, ki vplivajo na uspešnost učenja, glede na to, od koga so odvisni (smučarske šole, učitelja smučanja ali otroka) (prirejeno po Graham, 2008)
Shulman (1999) trdi, da poučevanje zahteva osnovne sposobnosti, vsebinska znanja in splošne pedagoške sposobnosti učitelja, zato mora učiteljevo znanje zajemati:
− vsebinsko znanje;
− splošno pedagoško znanje, s poudarkom na tistih principih in strategijah, ki so pomembne v alpskem smučanju;
− pedagoško vsebinsko znanje področja poučevanja;
− poznavanje otrok (učencev) in njihovih značilnosti;
− poznavanje izobraževalnih kontekstov;
− poznavanje izobraževalnih ciljev, namenov in vrednot.
SMUČARSKA ŠOLA UČITELJ SMUČANJA UČENEC/OTROK
OPREMA
- 12 -
Učitelji pri delu z otroki pomembno vplivajo na različne sposobnosti otrok kot tudi na njihovo samospoštovanje in kvaliteto življenja. Orlick in McCaffrey (2007, v Makuc, Videmšek, Rodošek in Štihec, 2011) zato priporočata upoštevanje naslednjih pravil:
− Preproste strategije: uporabljati je potrebno preproste pristope, ki otroku omogočajo, da si ustvari jasno sliko ali občutek o tem, kaj mora narediti (doseči).
− Element zabave: pri delu z otroki je pomembno, da učitelj v pristopu obdrži element zabave. Majhen otrok se ne bo zabaval ob suhoparnem izvajanju določene vaje, ko pa bo učitelj vajo spremenil v »igro«, si bo hitro pridobil otrokovo zanimanje in sodelovanje.
− Individualen pristop: zelo pomembno je spoznati otroka kot edinstveno osebo.
Bolje ko učitelj pozna otroka, bolje razume njegove specifične potrebe, na podlagi česar lahko prilagodi njegovo delo otroku.
− Različni pristopi: če se določen pristop ne izkaže za pravilnega, je potrebno preizkusiti drugega. Tega se ne sme vzeti kot neuspeh, temveč raje kot nadaljnji korak k uspehu.
− Pozitivnost: pri delu z otroki je vedno pomembna pozitivna naravnanost do otroka, ko le-ta premaguje različne ovire na poti do usvajanja osebnih ciljev.
− Vzorniki: večina otrok se dobro odziva na primerjavo z vzorniki. Pri tem je potrebno velikokrat uporabljati video posnetke vzornikov, kjer si otroci lahko natančno ogledajo njihovo izvedbo določenega elementa (gibanja).
− Vključevanje staršev: ko učitelji delajo z otroki, potrebujejo pomoč celotnega sistema, v katerem glavno vlogo igrajo starši. Zato je naloga učitelja, da starše redno seznanja s svojim delom in plani, ki jih ima za njihovega otroka.
2.2.2 Didaktična igra
Pišot (1999) poudarja, da je didaktična gibalna igra dejavnost, ki celostno vpliva na otroka, zagotavlja nadgradnjo njegovih prejšnjih izkušenj in z množico kompleksnih (sestavljenih iz različnih gibanj) ter problemsko zastavljenih (otrok skuša sam priti do rešitve) gibalnih nalog spodbuja spoznavno angažiranje otroka. Njena temeljna značilnost je v tem, da svoje
Pišot (1999) poudarja, da je didaktična gibalna igra dejavnost, ki celostno vpliva na otroka, zagotavlja nadgradnjo njegovih prejšnjih izkušenj in z množico kompleksnih (sestavljenih iz različnih gibanj) ter problemsko zastavljenih (otrok skuša sam priti do rešitve) gibalnih nalog spodbuja spoznavno angažiranje otroka. Njena temeljna značilnost je v tem, da svoje