TEACHING HOW TO SKI IN PRIMARY SCHOOL

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

SABINA TRDAN

(2)

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA RAZREDNI POUK

UČENJE SMUČANJA NA RAZREDNI STOPNJI OSNOVNE ŠOLE

DIPLOMSKO DELO

Mentorica: dr. Vesna Štemberger, doc.

Kandidatka: Sabina Trdan

Ljubljana, marec, 2016

(3)

I

»Povprečen učitelj pove.

Dober učitelj pojasni.

Odličen učitelj prikaže.

Velik učitelj navdihuje.«

(William Arthur Ward)

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici dr. Vesni Štemberger, doc. za strokovno pomoč, prijaznost, hitro odzivanje, svetovanje in usmerjanje pri pisanju diplomskega dela.

Hvala tudi vsem razrednim učiteljem, ki so sodelovali v raziskavi in tako pripomogli k nastanku tega diplomskega dela.

Iskrena hvala tudi moji družini, da mi je omogočila šolanje in me vseskozi podpirala in bodrila na moji študijski poti.

Posebna zahvala gre fantu Viktorju za vso pomoč, podporo, razumevanje, potrpežljivost in spodbudo tekom študijske poti.

Hvala tudi prijateljem za vse nasvete in spodbudne besede skozi celoten študij ter vsem, ki so prispevali kakršenkoli delež k zaključku mojega študija.

Hvala!

(4)

II

IZVLEČEK

Z raziskavo smo želeli ugotoviti, koliko razrednih učiteljev ima ustrezen naziv za poučevanje smučanja učencev na razredni stopnji, koliko od teh učiteljev, ki imajo ustrezen naziv, smučanje tudi izvaja v zimski šoli v naravi in koliko razrednih učiteljev, ki nimajo ustreznega naziva, si le tega želi pridobiti. Zanimalo nas je tudi, koliko razrednih učiteljev se čuti kompetentnih za poučevanje smučanja in kdo na šolah izvaja smučanje v zimski šoli v naravi in na zimskem športnem dnevu.

V raziskavo so bili vključeni razredni učitelji in učiteljice, ki poučujejo na osnovnih šolah po vsej Sloveniji. Na anonimni spletni anketni vprašalnik je odgovorilo 217 oseb, od tega 211 razrednih učiteljic in 6 razrednih učiteljev. Podatki so bili obdelani s pomočjo spletnega statističnega programa 1ka.

Rezultati so pokazali, da je stanje razrednih učiteljev, ki imajo pridobljen ustrezen naziv za učenje smučanja, še kar zadovoljivo (26 %). Spodbudno je, da jih od teh več kot polovica (67 %) smučanje tudi uči v zimski šoli v naravi. Manj spodbudni pa so bili rezultati, ki so pokazali, da si le slaba četrtina razrednih učiteljev (23 %), ki še nimajo pridobljenega ustreznega naziva, želi opraviti program usposabljanja za učitelja smučanja in si naziv tako pridobiti. V zimski šoli v naravi in na zimskem športnem dnevu smučanje poučujejo večinoma učitelji športne vzgoje, razredni učitelji in zunanji delavci. Slaba tretjina razrednih učiteljev (31 %) se čuti kompetentnih za poučevanje smučanja učencev.

Ključne besede:

− smučanje,

− učenje smučanja,

− razredni učitelji,

− učitelj smučanja,

− zimska šola v naravi,

− zimski športni dan.

(5)

III

ABSTRACT

TEACHING HOW TO SKI IN PRIMARY SCHOOL

The aim of our study was to determine how many primary school teachers are qualified for the skiing instruction of pupils in the first and second triad of primary school, how many of these qualified teachers actually teach skiing at winter school trips and how many teachers without the necessary qualifications would wish to obtain such qualifications. We also tried to determine how many primary school teachers feel competent to teach skiing and who teaches skiing at winter school trips and field days.

The study involved male and female primary school teachers working at elementary schools from all parts of Slovenia. Our anonymous online survey was completed by 217 primary school teachers, of which 211 were female and 6 were male. The data was processed using online statistical software 1ka.

The results showed that the percentage of primary school teachers qualified for skiing instruction is quite satisfactory (26%). It is encouraging that over half of these qualified teachers (67%) also teach skiing at winter school trips. On the other hand, only a quarter of primary school teachers not yet qualified for skiing instruction wants to complete a programme that would give them the necessary qualifications to do so, which is rather discouraging. At winter school trips and field days, skiing is mostly taught by sports teachers, primary school teachers and external qualified employees. About a third of primary school teachers (31%) feels competent to teach pupils to ski.

Keywords:

− skiing,

− teaching how to ski,

− primary school teachers,

− skiing instructor,

− winter school trip,

− winter field day.

(6)

IV

KAZALO

1.0 UVOD ... ……...- 1 -

2.0 PREDMET IN PROBLEM ... - 3 -

2.1 Zgodovina smučanja... - 3 -

2.2 Osnove učenja smučanja otrok ... - 8 -

2.2.1 Pedagoško-didaktične osnove učenja smučanja ... - 10 -

2.2.2 Didaktična igra ... - 12 -

2.2.3 Didaktični pripomočki ... - 14 -

2.2.4 Smučarska oprema ... - 16 -

2.2.5 Oblike smučanja ... - 18 -

2.3 Smučanje v osnovni šoli ... - 19 -

2.3.1 Smučanje v učnem načrtu za športno vzgojo za osnovne šole ... - 19 -

2.3.2 Šola v naravi ... - 24 -

2.4 Učitelj smučanja ... - 30 -

2.4.1 Programi usposabljanja učiteljev in trenerjev alpskega smučanja ... - 34 -

3.0 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... - 40 -

4.0 HIPOTEZE... - 40 -

5.0 METODE DELA ... - 41 -

5.1 Vzorec merjencev ... - 41 -

5.2 Vzorec spremenljivk... - 42 -

5.3 Organizacija meritev ... - 42 -

5.4 Metode obdelave podatkov ... - 42 -

6.0 REZULTATI ... - 43 -

7.0 RAZPRAVA ... - 51 -

8.0 SKLEP ... - 55 -

9.0 LITERATURA IN VIRI ... - 57 -

10.0 PRILOGE ... - 60 -

10.1 Anketni vprašalnik ... - 60 -

(7)

V

KAZALO PREGLEDNIC

Preglednica 2.1: Cilji in vsebine smučanja in nekaterih zimskih dejavnosti v učnem načrtu

za osnovno šolo v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju ... - 20 -

Preglednica 2.2: Cilji in vsebine smučanja in nekaterih zimskih dejavnosti v učnem načrtu za osnovno šolo v drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju ... - 21 -

Preglednica 2.3: Vsebine smučanja in nekaterih zimskih dejavnosti v učnem načrtu za osnovno šolo v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju ... - 23 -

Preglednica 2.4: Vsebinska in količinska opredelitev programa usposabljanja Učitelja alpskega smučanja mlajših otrok ... - 35 -

Preglednica 2.5: Vsebinska in količinska opredelitev programa usposabljanja Učitelja alpskega smučanja 1 ... - 37 -

Preglednica 6.1: Kje ste pridobili naziv? ... - 44 -

Preglednica 6.2: Kdo na šoli izvaja smučanje v zimski šoli v naravi? ... - 47 -

Preglednica 6.3: Kdo na šoli izvaja smučanje na zimskem športnem dnevu? ... - 48 -

Preglednica 6.4: Zakaj se počutite kompetentne za poučevanje smučanja učencev na razredni stopnji? ... - 49 -

Preglednica 6.5: Zakaj se ne počutite kompetentne za poučevanje smučanja učencev na razredni stopnji? ... - 49 -

(8)

VI

KAZALO GRAFOV

Graf 5.1: Spol ... - 41 -

Graf 5.2: Starost ... - 41 -

Graf 6.1: Ali imate pridobljen strokovni naziv za poučevanje smučanja? ... - 43 -

Graf 6.2: Kje ste pridobili naziv? ... - 44 -

Graf 6.3: Ali sami učite smučanje v zimski šoli v naravi? ... - 45 -

Graf 6.4: Ali bi si želeli opraviti program usposabljanja za učitelja smučanja in si tako pridobili ustrezen naziv? ... - 46 -

Graf 6.5: Kdo na šoli izvaja smučanje v zimski šoli v naravi? ... - 47 -

Graf 6.6: Kdo na šoli izvaja smučanje na zimskem športnem dnevu? ... - 47 -

Graf 6.7: Ali se počutite kompetentne za poučevanje smučanja učencev na razredni stopnji? ... - 48 -

KAZALO SLIK

Slika 2.1: Ključne stopnje pri usvajanju smučarskega znanja ... - 9 -

Slika 2.2: Različni faktorji, ki vplivajo na uspešnost učenja, glede na to, od koga so odvisni (smučarske šole, učitelja smučanja ali otroka) ... - 11 -

Slika 2.3: Vpliv in korekcija igre Mojca Pokrajculja na doseganje otrokovega in učiteljevega cilja ... - 14 -

Slika 2.4: Shema storitev nacionalne šole alpskega smučanja ... - 19 -

(9)

- 1 -

1.0 UVOD

Smučanje je priljubljena športna dejavnost, ki poteka v naravi v zimskem času. Sodi med vodilne športne zvrsti tako v Sloveniji kot tudi drugod po svetu, saj s svojimi lepotami pritegne vedno večje število rekreativnih privržencev, cenovno pa je po mnenju mnogih velik zalogaj. Poleg tega pa je del slovenske kulturne dediščine in narodne identitete. Krasi ga namreč izjemna in bogata zgodovina. Poleg najbolj znanega svetovnega pojava Bloško smučanje, ki izhaja iz naših krajev, je potrebno omeniti tudi rojstvo smučarskih poletov v Planici, zgodnjo uvedbo športnega smučanja in tudi velike uspehe ter dosežke naših smučarskih tekmovalcev, ki so zaznamovali našo zgodovino. Vse to pa nam daje zavest, da smo in bomo ostali smučarski narod. Smučanje ima pri nas že kar dolgoletno tradicijo, smučarske prireditve pa so pri nas največji praznik.

Smučanje je zagotovo najlepši način za doživljanje zimske idile. Njegova priljubljenost se kaže tudi pri otrocih, ki jim učenje smučanja pomeni predvsem igro in zabavo na snegu, kar je za otroke posebno doživetje, hkrati pa jim smučanje predstavlja pot v naravo in zdrav način življenja.

Na začetku smučanja je tako kot pri vsaki drugi športni aktivnosti prisotno učenje. Torej da bi tudi kasneje uživali v tej aktivnosti, se ga moramo najprej dobro naučiti. Nekatere zakonitosti in pravila tako poučevanja kot tudi učenja veljajo ne glede na starost učenca, različne pristope pa narekujejo predvsem druge posebnosti, ki so značilne za določeno starostno obdobje (Pišot in Videmšek, 2004). Smučati se lahko naučimo kadarkoli, najlažje pa to storimo v otroštvu, saj so raziskave pokazale, da je takrat učenje najuspešnejše (Jurak in Kovač, 1998).

V osnovni šoli je učence v sklopu rednega pouka težko uspešno seznaniti s prvinami smučanja, praktično nemogoče pa ga je izvajati, zato so v Učnem načrtu za športno vzgojo za osnovne šole (2011) za to predvidene dejavnosti - šola v naravi, športni dnevi, smučarski tečaji, ki jih šola organizira za učenje smučanja. Predvsem zimska šola v naravi je vsebinsko in kakovostno za vse učence odlična priložnost, da dosežejo določeno stopnjo znanja, ne le v smučanju, temveč tudi na drugih področjih.

Učenja smučanja se je pri otroku potrebno lotiti zelo previdno. Pomembno vlogo pri tem igrajo učitelji in starši. Njihov pristop, predvsem učiteljev, zna biti pri otrokovem posnemanju ključni dejavnik, saj se gibanje, ki ga otroci usvojijo, trajno zapiše v njihovem

(10)

- 2 -

gibalnem spominu. Učitelj naj individualno pristopa k vsakemu učencu, ga usmerja glede na opravljeno aktivnost in mu s tem omogoči tudi nadgradnjo njegovega znanja. Učitelj se mora na vsako uro dobro pripraviti, ne sme mu zmanjkati idej, pri tem pa mora upoštevati cilje, vsebino in količino gibalnih dejavnosti. Učence naj pri učenju motivira tudi z uporabo različnih pripomočkov in rekvizitov, ki so primerni za delo na snegu. Šola mora poskrbeti, da so učitelji, ki poučujejo smučanje, za to ustrezno strokovno usposobljeni.

Učitelji morajo za poučevanje smučanja opraviti določen program usposabljanja, ki ga organizira Združenje učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije. Le tako si pridobijo ustrezen naziv za učitelja oziroma trenerja smučanja.

Učiteljevo delo pri poučevanju ni enostavno. Njegova naloga ni samo, da nekoga nauči tehnike določenega športa in da športnik doseže določen rezultat, temveč skrbi za celoten psiho-fizični razvoj in napredek športnika. Učenje naj bo vodeno tako, da bo čim manj poškodb, saj so le-te delno merilo kakovosti dela učitelja. (Žvan idr., 1996)

Učenje smučanja naj poteka skozi igro, ki je glavno sredstvo za dvig motivacije učencev.

Med igro učenci pozabijo na napor ter lažje in bolj učinkovito dojemajo smučarsko znanje.

Pomembna je tudi pri socializaciji otrok in iskanju njihove vloge v skupini. Igra, izbrana skladno s cilji in vsebinami vadbe, mora biti sestavni del vsakega procesa učenja. (Lešnik in Žvan, 2010)

Smučanje je torej eden od načinov gibanja na snegu in igra, ki naj traja čim dlje. Tisti, ki smučanje vzame kot igro in zabavo, bo zagotovo veliko prostega časa preživel na belih strminah.

(11)

- 3 -

2.0 PREDMET IN PROBLEM

Smučanje je imelo v preteklosti drugačen namen uporabe. Smuči so prvotno služile človeku kot prometno sredstvo, za lažje gibanje po zasneženi pokrajini zaradi lova, trgovine, nabiranja drv, selitve v toplejše kraje in tudi osvajalske pohode. Smučanje je torej služilo predvsem preživetju v naravi, uporaba smuči pa je lovcem, vojakom in drugim pripomogla k hitrejšemu in lažjemu premikanju po snegu. (Guček, 1998)

V današnjem času je smučanje namenjeno predvsem zabavi in rekreaciji, le redki ga še uporabljajo kot prometno sredstvo. Tisti bolj vztrajni in talentirani pa se usmerijo v tekmovalno smučanje in si s smučanjem služijo kruh.

Tudi starši, ki vključujejo svoje otroke v alpsko smučanje, imajo različne cilje. Nekateri želijo, da bi se njihovi otroci le spoznali s smučanjem, drugi bi radi, da otroci dobro obvladajo tehniko smučanja, nekateri pa želijo otroke usmeriti tudi v tekmovalno smučanje (Videmšek, Gregorčič, Štihec in Karpljuk, 2004). Tisti starši, ki si to lahko privoščijo, vključijo svoje otroke v šole smučanja oz. smučarske klube in društva. Otroci se tako udeležujejo organiziranih tečajev in treningov na snegu, kjer izpopolnjujejo znanje smučanja s pomočjo učiteljev in trenerjev smučanja (Videmšek, Posega, Štihec in Karpljuk, 2007).

Pod pojem smučanje se uvrščajo različne športne panoge kot so: alpsko smučanje, deskanje na snegu, smučarski teki, smučarski skoki, deskanje, telemark, prosti slog, turno smučanje ipd. V nadaljevanju diplomskega dela bo poudarek predvsem na alpskem smučanju, saj je v programu športnih dejavnosti v zimski šoli v naravi, poleg teka na smučeh, temeljna športna vsebina, s katero se učenci seznanijo in je zato toliko bolj pomembna tudi za učitelje razrednega pouka. Alpsko smučanje sodi med olimpijske discipline, v katerih tekmovalci tekmujejo v tekmah slaloma, veleslaloma, superveleslaloma, smuka in superkombinacije (smuk in slalom).

2.1 Zgodovina smučanja

Aleš Guček (1998), pri nas znan avtor na področju raziskovanja zgodovine smučanja, pravi, da so začetki smučanja zabeleženi s skalnimi reliefi ali pietroglifi, najdbami smuči in prvimi skromnimi opisi. Zibelka smučanja naj bi bila današnja Norveška zaradi najstarejše upodobitve smučarja na pietroglifu, ki naj bi izhajal iz otoka Rødøy na severu Norveške.

(12)

- 4 -

Vklesan naj bi bil pred 5500 leti, torej približno 3500 let pr. n. št. Starost pietroglifa, na katerem smučar z masko zajca stoji na približno 4,5 m dolgih smučeh, v rokah pa drži krajšo palico, je ugotovil norveški zgodovinar Gutorum Gjessing. Leta 1924 so našli najstarejše smuči iz švedskega Kalvträska, ki naj bi izvirale iz okoli 3200 let pr. n. št. in jih je bilo zaradi dobre ohranjenosti možno zaščititi. Smuči so bile dolge 2 m in široke 15 cm.

Poleg smuči so našli tudi 1,5 m dolgo palico, ki je bila na koncu oblikovana kot podaljšano ozko veslo. Najbolj zanimive pietroglife so našli ob Oneškem jezeru v Karelski ruski republiki, kjer je upodobljena skupina smučarjev in severnih jelenov ter prizor prve vleke smučarja, ki je privezan zadaj za severnim jelenom. Tak način poznajo Skandinavci še danes in ga imenujejo skijöring ali skjöring, kjer za vleko poskrbijo konji. Omembe vredna je tudi izjemno lepa podoba iz švedskega kraja Böksta, na kateri smučar v roki drži napet lok s puščico, kar nam dokazuje, da so ljudje smuči pozimi uporabljali za zasledovanje in lov divjačine.

Guček (1998) tudi omeni, da je razvoj smuči in tehnike smučanja napredoval počasi. Zato so navedeni le kronološki podatki pisnih virov in ilustracij. Oče zgodovine Grk Herodot (5.

stoletje pr. n. št.) je prvi zapisal, da so nekatera maloazijska plemena uporabljala ˝lesene čevlje˝ za potovanje po snegu. Ni pa bilo mogoče trditi ali so bile to smuči ali krplje, saj so za oboje uporabljali isti izraz. Rimljan Plinij starejši je v 1. stoletju našega štetja pisal o Hipodih, ki so bili znani kot ˝ljudje s konjskimi kopiti˝. Kitajski zapisi iz obdobja dinastije Tang (7. – 10. st. n. št.) pa že govorijo o razvoju krpelj v smuči, saj je krplje čolničaste oblike nadomestila ravna deščica, ki je bila prevlečena s krznom zaradi boljšega drsenja.

Med pisce smučarske zgodovine štejemo tudi angleškega kralja Alfreda I., saj leta 890 omenja smučanje.

Na območju današnje Norveške je bilo smučanje v 12. stoletju uvedeno v vojsko. Prvi zapis o smučarskih vojakih tako sega v leto 1200 in opisuje bitko za Oslo. Kot je bilo že omenjeno, so vojakom smuči pozimi služile kot odlično prometno sredstvo za velike premike enot in za hitrejše obkoljevanje. Največji zgodovinski smučarski podvig se je po mnenju zgodovinarjev zgodil leta 1522, ko se je vodja švedskih upornikov Gustav Vasa na smučeh umaknil na Norveško in takoj v začetku leta 1523 izvedel splošno švedsko vstajo ter premagal Dance. Švedska je tako postala neodvisna, Gustav Vasa pa je prevzel poveljstvo nad združeno švedsko vojsko in postal prvi švedski kralj, bolj znan kot Gustav I. Švedi v spomin na ta zgodovinski podvig prirejajo zelo znan »Vasov tek«.

(13)

- 5 -

Slovenci smo se leta 1549 prvič vpisali v zgodovino smučanja. Baron Žiga Herberstein je namreč v latinščini napisal knjigo Moskovski zapisi, v kateri opisuje smučanje in tudi objavi grafiko smučarjev v bližini Moskve. Pojav bloškega smučanja je bil zelo pomemben mejnik v zgodovini smučanja in tudi pisni dokument dokazuje, da so bili Bločani prvi na svetu, ki so znali krmariti po bregu navzdol v zavojih. Rudolf Badjura v svoji knjigi z naslovom Bloško starosvetno smučanje, ki je bila izdana leta 1956, opisuje, da je v zgodovini glas o slovenskem smučanju dvakrat segel prek meja naše domovine, in sicer prvič ob izidu Valvasorjeve knjige Slave vojvodine Kranjske v letu 1689, ko je svet izvedel, da ljudje na Blokah že stoletja smučajo, in drugič, ko je v Planici leta 1937 Avstrijec S. Bradl poletel 101 meter daleč. Dr. Boris Orel pa je avtor najbolj podrobnega dela o bloškem smučanju. Njegova knjiga z naslovom Bloške smuči je bila izdana leta 1964. V njej je utemeljil in dokazal izvor znanja Bloškega smučanja, raziskoval je izvor smuči in iskal morebitne korenine Bločanov v narodih pred veliko selitvijo od 6. stoletja naprej in po njej. Tudi Svetozar Guček se je leta 1981 lotil raziskovanja zgodovine slovenskega smučanja, še posebej podrobno je raziskoval bloško smučanje in zgodovino Planice.

V svoji knjigi Svetozar Guček (1989) opisuje bloške smuči, ki so bile največkrat izdelane iz bukovega lesa, delno pa tudi iz brezovega, jesenovega in češnjevega lesa. Dolge so bile od 140 cm do 180 cm, široke od 12 cm do 15 cm in debele do 2 cm. Otroške so bile dolge od 80 cm do 100 cm, ženske pa so uporabljale krajše in ožje smuči kot odrasli moški.

Primerne so bile za uporabo na vseh vrstah snega, saj se niso preveč vdirale. Smučanje Bločanov je bilo vsestransko. Na smučeh so otroci pozimi velikokrat hodili v šolo, fantje so jih uporabljali, da so v nedeljo popoldan prišli v gostilno, ženin in nevesta pa sta na poroko pozimi drsela kar na smučeh.

Med zelo pomembne dogodke v zgodovini smučanja Aleš Guček (1998) uvršča tudi leto 1888, ko je v svet prodrla novica o pohodu Norvežana Fridtjofa Nansena s spremljevalci na smučeh preko Grönlanda. S tem podvigom je dokazal, kako koristna je uporaba smuči na potovanju po snegu in ledu ter da smuči ne služijo samo kmetom, gozdarjem, lovcem, poštarjem in vojski, ampak so primerne tudi za športno in zabavno smučanje. To je bil tudi začetek športnega smučanja, saj so smuči dobile drugo vlogo poleg prometnega sredstva.

Začetnik modernega športnega smučanja na Slovenskem je bil Edmund Čibej (1861 - 1954), mladi učitelj iz Dola nad Ajdovščino. Na smuči je postavil svoje učence in tudi

(14)

- 6 -

gozdarje in lovce navdušil nad njihovo uporabo. Bil je tudi prvi v srednji Evropi, ki je naročil smuči po Nansenovem pohodu.

Vzdevek ˝oče alpskega smučanja˝ se je prijel Mathiasa Zdarskega, saj je izumil lilienfeldsko tehniko smučanja, ki je dobila ime po avstrijskem kraju Lilienfeld, kjer je Mathias Zdarsky z svojimi rekonstruiranimi smučmi uporabil do takrat še neznano plužno tehniko za smučanje po zelo strmih pobočjih. Med dolgoletnimi smučarskimi poskusi mu tako nobena strmina ni predstavljala večjih ovir. S svojo spretnostjo je uspešno krmaril v dolino brez padca. Na smuči je spravil veliko sovaščanov in jih učil plužne tehnike. Tudi prva tekma slaloma je bila organizirana na njegovo pobudo, na kateri je zmagal Avstrijec Josef Wallner. Oče slaloma Avstrijec Mathias Zdarsky je torej uvedel smučarsko tehniko, ki je omogočala hitro in ritmično nizanje zavojev na strmem bregu, poleg tega je bila slalom proga tudi že označena in oštevilčena, tekmovalcem pa so merili čas. Med očeta slaloma strokovnjaki prištevajo tudi Angleža Sira Arnolda Lunna, ki je leta 1928 uvedel tekmovanje v kombinaciji dveh tekem - smuka in slaloma.

Pred drugo vojno je bil najbolj aktiven Karel Tauber, ki je vodil smučarske tečaje za vojake ter leta 1933 in 1936 napisal dva smučarska priročnika za vojsko. Prva smučarska pravila je leta 1905 za Smučarsko zvezo Avstrije zapisal Richard Baumgartner. Pravila smučarskih zvez so se razlikovala po državah. Prvi sodnik v Jugoslovanski zimsko-športni zvezi je postal Ante Gnidovec-Boter, ki je bil tudi predsednik izpitne komisije. Po drugi svetovni vojni so namreč organizirali tečaje za smučarske sodnike. Gnidovec je vpeljal sprotno računanje rezultatov, že omenjeni Svetozar Guček pa je izdelal in uvedel enotne kartončke, za tečaje sodnikov trikrat napisal skripto ter za praktično delo sodnikov dvakrat napisal Priročnik za sodnike. Za svoje delo je prejel tudi posebno diplomo, ki mu jo je leta 1973 izročil guverner zvezne ameriške države. (Guček, 1998)

Mednarodna smučarska zveza ali originalno La Federation Internationale de Ski in uradna skrajšava FIS je bila sprejeta leta 1924 na 8. kongresu v Chamonixu v Franciji, kjer je bilo zbranih 14 držav, med njimi tudi Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki jo je zastopal dr. Fran Jesenko iz Ljubljane. Joso Gorec je bil kot prvi Jugoslovan leta 1946 sprejet v predsedstvo FIS. Leta 1927 so se tudi naši tekmovalci udeležili FIS tekme, ki jih je začela organizirati mednarodna smučarska zveza.

(15)

- 7 -

Prve zimske olimpijske igre so bile leta 1924 v Chamonixu v Franciji, leta 1936 pa so olimpijske igre v Nemčiji prvič gostile tudi alpske tekmovalce. V smučanju so lahko nastopili le moški. Prvo svetovno prvenstvo je bilo leta 1925 na Češkoslovaškem.

FIS je tudi v Sloveniji uvedla tekme v alpskem smučanju. V Mariboru tako od leta 1970 redno poteka ženska prireditev v tekmah veleslaloma in slaloma, ki se imenuje Zlata lisica.

Sedemkrat je na zmagovalnih stopnicah stala Švicarska Vreni Schneider. Prav v Mariboru je zmagovito pot leta 1970 s svojo prvo zmago začela Avstrijka Anne Marie Moser-Pröll.

Še danes je najuspešnejša alpska smučarka, ki je kar šestkrat osvojila veliki kristalni globus. V Kranjski gori pa pod imenom Pokal Vitranc od leta 1968 potekajo moške tekme v veleslalomu in slalomu. Največkrat je zmagal Italijan Alberto Tomba.

Idejo Francoza Sergeja Langa o ustanovitvi svetovnega pokala v alpskem smučanju je podprla FIS leta 1966. Za končno uvrstitev vse sezone je veljal skupni seštevek vseh tekem in tisti z največjim številom točk je prejel veliki kristalni globus. Največkrat ga je do sedaj prejel Avstrijec Marc Girardelli, in sicer kar petkrat. Cenjeni so bili tudi mali globusi, ki so ga prejeli tekmovalci v posameznih disciplinah. Med Slovenci je potrebno omeniti Roka Petroviča, bil je namreč prvi Slovenec, ki je leta 1986 osvojil mali kristalni globus v slalomu. Za njim se je na drugo mesto uvrstil Bojan Križaj, ki je naslednje leto v isti disciplini zamenjal Petroviča. Boris Strel je osvojil tretje mesto v veleslalomu na svetovnem prvenstvu leta 1982. Slavo olimpijske medalje pa je leta 1984 prvi okusil Jure Franko s srebrom v veleslalomu v Sarajevu. Med ženskami je bila Mateja Svet prva Slovenka, ki je zmagala na svetovnem prvenstvu, in sicer je leta 1989 v Vailu prejela zlato medaljo v slalomu. Osvojila je tudi mali kristalni globus v veleslalomu. Prvo medaljo za svobodno Slovenijo je na zimskih olimpijskih igrah osvojila Katja Koren, ki je v slalomu zasedla tretje mesto. Na istih igrah smo dobili še dve bronasti medalji, in sicer jo je osvojil Jure Košir v slalomu in Alenka Dovžan v kombinaciji. Urška Hrovat je na svetovnem prvenstvu osvojila bron v slalomu, Blejka Špela Pretnar pa je leta 2000 osvojila mali kristalni globus v slalomu. Uspehe so dopolnili tudi slovenski smučarski skakalci.

Najpomembnejši med njimi so bili Primož Ulaga, Franci Petek in Primož Peterka, ki je kot prvi Slovenec leta 1997 preskočil magično mejo 200 m. (Guček, 1998)

To pa je le delček uspehov naših slovenskih tekmovalcev, zgodovinski dosežki in uspehi se namreč vrstijo še danes.

(16)

- 8 - 2.2 Osnove učenja smučanja otrok

Pri učenju smučanja je najpomembnejši cilj naučiti se smučati. To pomeni, da je potrebno skozi proces učenja in s preverjenimi metodičnimi postopki posamezniku omogočiti napredovanje od stopnje, ki mu jo omogoča motorični potencial, kakovostna oprema, interes, cilji ipd. Pomembna je dinamika učnega procesa in zavedanje, da se bo otrok smučati naučil samo s smučanjem, to pa bo dosegel le z ustrezno in pravilno organizirano vadbo. (Lešnik in Žvan, 2010)

Naučiti otroka smučati je cilj, ki si ga postavijo starši in učitelji, zagotovo pa ne otrok. Ta ima veliko pomembnejših razlogov, da se priključi k primerno organizirani aktivnosti.

Vsak otrok se rodi z določenimi dispozicijami, ki so mu prirojene. Koliko se bodo te v prihodnje razvile, pa je odvisno od okolja, ki nanj vpliva, in od otrokove lastne aktivnosti.

Otroci so do pubertete najbolj dovzetni za spreminjanje in razvoj sposobnosti ter znanj in prilagajanje na okolje ter njegove značilnosti. (Pišot, Murovec, Gašperšič, Sitar in Janko, 2000)

Pri učenju smučanja otrok je potrebno skrbno paziti na njihovo starost. Od trenutka, ko je otrok primeren za začetek smučanja pa vse do sedmega leta, mora učenje v čim večji meri vsebovati igro. Po sedmem letu se lahko otroka uči same tehnike, po dvanajstem letu pa ga lahko učitelji usmerijo v tekmovalno smučanje, če imajo za to objektivne razloge. (Pišot idr., 2000)

Videmšek in Pišot (2007) pravita, da lahko otrok prve korake s smučmi naredi že pri dveh letih, pri treh letih se je sposoben spustiti po blagi strmini, medtem ko štiriletni otrok že poskuša izpeljati tudi preproste zavoje.

Rajtmajer (1988) trdi, da celostnost otrokovega razvoja zagotavlja, da se z osvajanjem znanj pridobivajo in razvijajo tudi potrebne gibalne sposobnosti. Tako lahko posameznik svoje gibalne sposobnosti postopoma osvoji skozi tri stopnje, ki so si nadrejene in tako razvije gibalna znanja ter sposobnosti, ki mu bodo omogočile kakovostno smučanje. Te stopnje razvoja gibalnih sposobnosti so:

1. Sposobnost stabilnosti (uravnoteženi položaj, ravnovesje-prilagoditev, osnovni položaji, drsenje).

2. Sposobnost lokomotorike (prvi zavoji, klinasto in osnovno vijuganje-pomembna je pot do cilja, manj kakovost izvedbe, že smuča oz. se pelje).

(17)

- 9 -

3. Sposobnost manipulacije (dinamično vijuganje, nadaljevalna šola-pomembna je kakovost izvedbe, sposobnost izvajanja v različnih okoliščinah, v smučanju uživa).

Pišot idr. (2000) omenijo nadgradnjo smučarskega znanja, kar nam prikazuje spodnja slika (2.1), ki se ujema z zgoraj navedenimi stopnjami razvoja gibalnih sposobnosti. Z upoštevanjem teh ugotovitev bo učitelj tako lažje in hitreje dosegel svoj cilj.

Slika 2.1: Ključne stopnje pri usvajanju smučarskega znanja (Pišot idr., 2000)

Pišot idr. (2000) so mnenja, da preskok v razvoju gibalnih sposobnosti pri otroku ni mogoč, zato je postopnost v izboru gibalnih nalog in zahtevnosti izbranih vsebin nujna.

Večina refleksnih gibalnih vzorcev, ki se pri otroku razvijejo zelo zgodaj, se kmalu v naslednjih stopnjah razvoja tudi izgubijo, nekateri pa se ohranijo vse življenje. Med njimi so tudi taki, ki imajo pri učenju smučanja in pri smučanju nasploh velik pomen: to so stojno-gibalni vzorci (vlečenje, potiskanje, sunek v telo, premik težišča telesa – vse to srečamo pri drsenju na snegu).

Pred začetkom dela je potrebno učencem vzbuditi pozitiven odnos do dela. To učitelji dosežejo tako, da se izogibajo enoličnosti in dolgočasju, saj le ta vpliva na učenčevo duševnost, zato motivacija in volja do dela lahko hitro upadeta. Učitelji naj pri delu z

PRILAGODITEV

SPREMEMBA SMERI

RAZBREMENITEV

KOORDINIRAN ZAVOJ

NA SNEG OKOLJE OPREMO

Osnovni položaji:

SMUK NARAVNOST PLUŽNI POLOŽAJ KLINASTI POLOŽAJ

POŠEVNI SMUK

Osnovna šola:

KLINASTO VIJUGANJE OSNOVNO VIJUGANJE DINAMIČNO VIJUGANJE

(18)

- 10 -

učenci malo govorijo in veliko kažejo. Demonstracija mora biti zato tehnično brez napak, jasna in nazorna. Vadbena skupina ne sme biti prevelika (Žvan idr., 1996). Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole (2007) namreč določa, da je v skupini lahko največ dvanajst učencev smučarjev oziroma deset učencev smučarjev začetnikov.

2.2.1 Pedagoško-didaktične osnove učenja smučanja

Otrok potrebuje gibanje in ima pravico do gibalne aktivnosti, ki mora biti zagotovljena tako v šoli, zunajšolskih dejavnostih kot tudi v prostem času. To mu je potrebno omogočiti tudi v zimskem času, ko so igrišča prekrita s snegom in je temperatura nižja. Ravno aktivnosti v naravi v zimskem času so prijetna in koristna popestritev in način, da otroci z veseljem in sproščenostjo vzljubijo novo vrsto gibanja. (Pišot idr., 2000)

Učno-ciljno in procesno-razvojno načrtovanje temelji na prilagajanju učnih vsebin ter metod in oblik dela razvojnim značilnostim in interesom otrok z namenom, da je poleg cilja, ki ga želimo doseči, pomemben tudi proces, v katerem otrok čim bolj aktivno sodeluje in tako razvija svoje danosti. Otroci so po naravi radovedni, zato je treba na primeren način vzbuditi njihovo zanimanje. Za učenje smučanja v mlajši dobi so predvsem pomembna spoznanja, da otrok dojema svet okoli sebe čustveno in ne zgolj razumsko, zato morajo biti učne oblike in metode, učne vsebine, količina učne snovi, organizacija dela in učiteljevi prijemi prilagojeni značilnostim otrok, predvsem gibalnim zmogljivostim otrok in stopnji spoznavnega procesa. (Jurak, 1999)

Lešnik in Žvan (2007) navajata, da na uspeh učenja v alpskem smučanju (kot tudi v drugih športnih panogah) vpliva več dejavnikov:

− znanja in sposobnosti učitelja smučanja,

− učne oblike,

− trajanje vadbe,

− uporaba pripomočkov,

− gibalne sposobnosti in telesne razsežnosti otrok,

− predhodno znanje smučanja,

− stopnja učnega procesa,

− dejavniki okolja,

− socialni in zdravstveni status otroka.

(19)

- 11 -

Slika 2.2: Različni faktorji, ki vplivajo na uspešnost učenja, glede na to, od koga so odvisni (smučarske šole, učitelja smučanja ali otroka) (prirejeno po Graham, 2008)

Shulman (1999) trdi, da poučevanje zahteva osnovne sposobnosti, vsebinska znanja in splošne pedagoške sposobnosti učitelja, zato mora učiteljevo znanje zajemati:

− vsebinsko znanje;

− splošno pedagoško znanje, s poudarkom na tistih principih in strategijah, ki so pomembne v alpskem smučanju;

− pedagoško vsebinsko znanje področja poučevanja;

− poznavanje otrok (učencev) in njihovih značilnosti;

− poznavanje izobraževalnih kontekstov;

− poznavanje izobraževalnih ciljev, namenov in vrednot.

SMUČARSKA ŠOLA UČITELJ SMUČANJA UČENEC/OTROK

OPREMA

STROKOVNI KADER IZOBRAŽEVALNI

PROGRAM

STARŠI

URNIK TEČAJEV

ŠTEVILO OTROK V SKUPINI VODJA

SMUČARSKE ŠOLE

SMUČARSKI OBJEKTI

PLAN DELA

DISCIPLINA NAČRTOVANJE

VSEBINA UČNIH UR OCENJEVANJE

INTERAKCIJA Z OTROKI PRIČAKOVANJA

OSEBNE KARAKTERISTIKE POVRATNE

INFORMACIJE

OBČUTEK ZADOVOLJSTVA

TELESNA PRIPRAVLJENOST

ODNOS ZNANJE

SODELOVANJE NAPREDEK V

GIBALNIH SPOSOBNOSTIH

VREDNOTE ZAUPANJE

(20)

- 12 -

Učitelji pri delu z otroki pomembno vplivajo na različne sposobnosti otrok kot tudi na njihovo samospoštovanje in kvaliteto življenja. Orlick in McCaffrey (2007, v Makuc, Videmšek, Rodošek in Štihec, 2011) zato priporočata upoštevanje naslednjih pravil:

− Preproste strategije: uporabljati je potrebno preproste pristope, ki otroku omogočajo, da si ustvari jasno sliko ali občutek o tem, kaj mora narediti (doseči).

− Element zabave: pri delu z otroki je pomembno, da učitelj v pristopu obdrži element zabave. Majhen otrok se ne bo zabaval ob suhoparnem izvajanju določene vaje, ko pa bo učitelj vajo spremenil v »igro«, si bo hitro pridobil otrokovo zanimanje in sodelovanje.

− Individualen pristop: zelo pomembno je spoznati otroka kot edinstveno osebo.

Bolje ko učitelj pozna otroka, bolje razume njegove specifične potrebe, na podlagi česar lahko prilagodi njegovo delo otroku.

− Različni pristopi: če se določen pristop ne izkaže za pravilnega, je potrebno preizkusiti drugega. Tega se ne sme vzeti kot neuspeh, temveč raje kot nadaljnji korak k uspehu.

− Pozitivnost: pri delu z otroki je vedno pomembna pozitivna naravnanost do otroka, ko le-ta premaguje različne ovire na poti do usvajanja osebnih ciljev.

− Vzorniki: večina otrok se dobro odziva na primerjavo z vzorniki. Pri tem je potrebno velikokrat uporabljati video posnetke vzornikov, kjer si otroci lahko natančno ogledajo njihovo izvedbo določenega elementa (gibanja).

− Vključevanje staršev: ko učitelji delajo z otroki, potrebujejo pomoč celotnega sistema, v katerem glavno vlogo igrajo starši. Zato je naloga učitelja, da starše redno seznanja s svojim delom in plani, ki jih ima za njihovega otroka.

2.2.2 Didaktična igra

Pišot (1999) poudarja, da je didaktična gibalna igra dejavnost, ki celostno vpliva na otroka, zagotavlja nadgradnjo njegovih prejšnjih izkušenj in z množico kompleksnih (sestavljenih iz različnih gibanj) ter problemsko zastavljenih (otrok skuša sam priti do rešitve) gibalnih nalog spodbuja spoznavno angažiranje otroka. Njena temeljna značilnost je v tem, da svoje specifične vsebinske značilnosti išče v razvojnih posebnostih otroka in v otroku samem, ker iz njega izhaja. Pri tem deluje popolnoma nevsiljivo, saj zagotavlja zadovoljevanje otrokovih čustvenih in socialnih potreb.

(21)

- 13 -

Igra je torej nepogrešljiva in najpomembnejša metoda pri učenju prvih korakov na snegu, saj otrokom predstavlja veselje in radost. Potrebno jo je izbrati načrtno in sistematično.

Igre morajo biti preproste in enostavne, da jih učenci lahko hitro usvojijo. Vsebino iger je potrebno prilagoditi starosti in številu otrok, njihovim sposobnostim, znanju ter tudi zunanjim dejavnikom. (Pogačnik in Videmšek, 1998)

Učitelj ima pri izbiri iger zelo pomembno vlogo, saj mora na podlagi določenega cilja izbrati primerne igre, ob katerih bo zato potekalo tudi emocionalno učenje. Učenec bo namreč vzpostavil čustveno vez z obravnavano vsebino, saj ga bo tematika zanimala in se zato ne bo začel prehitro dolgočasiti in bo pozornost preusmeril nanjo. Pri tem je potrebno paziti, da ne bi prišlo do negativne podkrepitve, pri kateri se otrok lahko prestraši rezultata in se boji svojega neuspeha. Tu pa na svoj račun pridejo dobre vodstvene sposobnosti učitelja, ki bo igro vodil tako, da bo znal graditi otrokovo samozavest na njegovih lastnih napredkih in ne ob primerjanju z drugimi učenci. (Pišot in Videmšek, 2004)

Poleg emocionalnega učenja se ob didaktični gibalni igri pojavlja tudi socialno učenje. Do tega prihaja zaradi druženja, ki je otrokom še posebej pomembno, dokazovanja, biti del skupine in pomagati oziroma prispevati k skupni zmagi. Otrokom je potrebno omogočiti, da se učijo v skupini in ob njej, da prispevajo k rezultatu, da opazujejo in so opazovani in da se podrejajo pravilom igre, v kateri so le ta določena in izbrana. (Pišot in Videmšek, 2004)

Učitelj mora zato dobro poznati otroke, da lahko izbere primerno igro, ki jo potem po potrebi spreminja in prilagaja. Ob opazovanju otrok med igro bolj spozna otrokove značaje, njihove čustvene in socialne sposobnosti, lastnosti in še marsikaj drugega. Učitelj mora biti ustrezno strokovno podkovan, z jasnimi idejami in cilji, pri katerih mora biti otrokov cilj skozi igro vedno na prvem mestu. Z ustrezno izbiro igre mora posredno dosegati tudi svoj cilj. To nam prikazuje tudi primer igre »Mojca Pokrajculja« na spodnji sliki (2.3), pri kateri otroci pridobivajo občutek za gibanje gor – dol. Otroci se v klinastem položaju spustijo po označeni progi. V rokah imajo obroč in glavo v obroču (pisker). V postopnem prehajanju v nižjo prežo se skrijejo pod pisker, v najnižji točki dvignejo obroč visoko nad glavo, se v kolenih iztegnejo in spremenijo smer. Učitelj jih z vzkliki spodbuja, da se skrivajo in po potrebi spremeni postavitev, naklonino, gibanje ipd.

(22)

- 14 -

Slika 2.3: Vpliv in korekcija igre Mojca Pokrajculja na doseganje otrokovega in učiteljevega cilja (Pišot idr., 2000)

Učitelj mora cilj pri didaktični gibalni igri do podrobnosti poznati, saj bo tako lahko z improvizirano ustvarjalno igro otroku omogočil, da bo le ta usvojil določena znanja in razvil sposobnosti ter prišel do začrtanega cilja. (Pišot in Videmšek, 2004)

2.2.3 Didaktični pripomočki

Učitelji učence k delu najlažje pritegnejo s pomočjo različnih pripomočkov. Uporaba le teh mora biti smiselna, saj v nasprotnem primeru zastavljenih ciljev ne bo mogoče doseči.

Didaktični pripomočki so lahko standardizirani ali improvizirani in veliko pripomorejo k lažjemu, hitrejšemu in uspešnejšemu učenju. Izbira ustreznega pripomočka mora biti skladna z nameni smučarske vadbe in cilji, ki jih je potrebno doseči skozi proces učenja.

Uporaba pripomočkov mora pri učenju smučanja pokazati ustrezen napredek oziroma korekcijo nepravilnega gibanja smučarja. Smučanje s pripomočki pri otroku zmanjšuje občutek strahu, učitelju pa lahko delo precej olajša. Z njimi lahko otroku omogočijo novo izkušnjo in obogatijo njegovo gibalno znanje. Pripomoček na snegu ima pomembno vlogo tudi zato, ker pomaga preusmeriti pozornost otroka (strah pred padcem, strmino, odsotnost staršev, nepoznani učitelj, nova skupna otrok) in ga aktivneje vključi v delo. (Lešnik in Žvan, 2010)

IGRA Mojca

Pokrajculja

PRAVILA GIBANJE PROSTOR VSEBINA

OTROKOV CILJ (npr. skrijem se v pisker)

UČITELJEV CILJ (npr. gibanje

dol - gor)

vpliv

(23)

- 15 -

Zgoraj navedena avtorja pravita tudi, da je pri izbiri pripomočkov potrebno upoštevati naslednje.

Glede na otroka:

− starost (kronološka, mentalna – razvojna stopnja),

− predznanje,

− sposobnosti,

− vzdušje, počutje, motivacijo ipd.

Glede na učitelja:

− stopnjo učnega procesa (posredovanje novih informacij, utrjevanje, preverjanje),

− del vadbene ure (pripravljalni, glavni, sklepni del),

− izbrane vsebine (smuk naravnost, navezovanje paralelnih zavojev, itd.),

− možnost vsebine terena,

− razpoložljiva sredstva.

Uporaba didaktičnih pripomočkov je torej v procesu učenja smučanja zelo priporočljiva, saj pripomore k dvigu motivacije vadečih zaradi svoje oblike in barve so pripomočki očem in smučarju prijazni ter nenevarni, so praktični in imajo široko paleto možnosti uporabe, poleg tega pa so zelo enostavni za transport.

Pripomočki morajo biti primerni tudi za uporabo na snegu (mraz, vlaga, veter, sonce). Z vidika varnosti je potrebno izpostaviti, da morajo biti pripomočki nepoškodovani, brez ostrih delov in iz ustreznih materialov (guma, primerna plastika, zaščiten les). Njihov videz mora biti zanimiv in prijeten, to pa se lahko doseže z pisanimi in živimi barvami. Lešnik in Žvan (2007) na podlagi zapisanega navedeta primere didaktičnih pripomočkov:

− visoki in nizki stožci,

− obroči (veliki, srednji, mali; leseni, plastični, gumijasti),

− žoge (velike, majhne, mehke),

− palice, različno dolgi količki,

− različne talne označbe,

− baloni,

− kolebnice,

− kocke,

− blazine,

− piščalke,

− kiji.

(24)

- 16 -

Učitelju smučanja so pri delu na snegu lahko na voljo zahtevnejši, moderni in dražji pripomočki, v različnih situacijah pa si lahko pomaga tudi s pripomočki, ki so vedno pri roki (smučarske palice, vejice, storži, plastenke itd.). Za označevanje terena so zelo uporabni različni pripomočki: tulci, trakovi, vrvi, smučarski količki, količki za deskarje, potni znaki ipd.

Kadar na voljo ni ustreznih standardiziranih športnih pripomočkov, se da z malo domišljije hitro narediti tudi poceni improvizirane pripomočke kot npr. prazne plastenke (manjše in večje, napolnjene s pobarvanim peskom), živo obarvane pločevinke, kose starih pisanih cunj, žoge iz prelepljenega časopisnega papirja, smrekove vejice in še marsikaj drugega, kar se lahko uporabi v enake namene. Pripomočki, ki jih lahko otroci celo sami pripravijo, so velikokrat še več vredni. (Pišot in Videmšek, 2004)

Zakon o varnosti na smučiščih (ZVSmuč-UPB1, 2006) med drugim določa tudi uporabo različnih pripomočkov na smučišču, ki so opredeljeni s 16. členom (organizirano poučevanje smučanja) in 5. točko, ki pravi:

»Strokovni delavec lahko med poučevanjem postavi na smučišču pripomočke oziroma priprave za poučevanje le z dovoljenjem upravljalca smučišča. Prostor za poučevanje mora biti v času poučevanja označen z obvestilnim znakom in trakom vzdolž celotne postavitve.«

Po zakonu lahko torej učitelj smučanja deluje na smučišču le z dovoljenjem upravljalca smučišča. Tako je učitelj smučanja dolžan predhodno najaviti število učencev in ali bo pri poučevanju smučanja uporabljal ustrezne pripomočke. V primeru vadbe z uporabo didaktičnih pripomočkov (količki, stožci itd.) je upravljalec smučišča dolžan prostor z omenjenimi poligoni zavarovati z obvestilnim znakom in trakom. (Marušič, 2006)

2.2.4 Smučarska oprema

Pri smučanju ima zelo pomembno vlogo tudi smučarska oprema, zato je potrebno otroku priskrbeti primerno opremo, ki mu bo omogočala udobno, varno in sproščeno smučanje.

Ker je smučarska oprema cenovno velik zalogaj, otrok pa jo hitro preraste, se veliko staršev danes odloča za nakup rabljene opreme na smučarskih sejmih, kjer je pogosto velika izbira sodobne, še ne dotrajane opreme. Potrebno je kupiti sodobno opremo, ki bo otroku ustrezala glede na velikost, težo in znanje ter njegovo dobro počutje, saj je ravno to

(25)

- 17 -

prvi pogoj za zadovoljstvo in uspešno prilagoditev na specifično okolje. Sodobna oprema bo otroku olajšala pot tudi do smučarskih spretnosti in znanja. Smučarsko opremo je priporočljivo izbrati in preizkusiti pred odhodom na sneg, tako da otrok doma na preprogi poskuša samostojno obuti smučarske čevlje, jih pripeti na smuči in se z njimi premikati po preprogi. To bo dragocena izkušnja za dober začetek na snegu. (Pišot in Videmšek, 2004) Zgoraj omenjena avtorja torej menita, da je potrebno za varno smučanje pravilno izbrati smučarsko opremo, ki pa naj predpisuje naslednje.

Smuči:

− velikost smuči naj bo usklajena z velikostjo otroka (lahko so do 10 cm krajše od otroka);

− smuči morajo imeti dovolj ostre robnike, kar bo otroku omogočilo vodenje smuči brez večjega truda.

Varnostne vezi:

− smuči morajo imeti nastavljive varnostne vezi, ki smučarski čevelj dobro pritrdijo na smučko in omogočajo ustrezno nastavitev glede na otrokovo znanje smučanja in težo.

Smučarski čevlji:

− naj bodo primerno veliki (nekoliko večji od velikosti otrokovega stopala), zapenjajo naj se z dvema ali več zaponkami, kar omogoča dober oprijem stopala in gležnja, po možnosti naj imajo izražen rahel naklon.

Smučarske palice:

− naj bodo primerno visoke (ker otroku začetniku služijo predvsem za oporo, naj bodo nekoliko višje, kasneje pa naj segajo do višine za 90 stopinj pokrčene roke v komolcu).

Smučarska obleka:

− naj bo dovolj velika (pretesna obleka otroka zelo ovira pri gibanju), nepremočljiva, po možnosti iz dveh delov (bunda in hlače), primerno topla in zračna.

Varnostna čelada:

− je obvezen del smučarske opreme in naj se trdno prilega glavi, ima naj tudi ščitnik za obraz, biti mora dobro zapeta.

(26)

- 18 - Smučarske rokavice:

− naj bodo dovolj tople, iz nepremočljivega materiala, za mlajše otroke so bolj praktične rokavice na en prst – palec, otrok jih lažje natika, poleg tega so tudi toplejše.

Smučarska očala:

− naj bodo izdelana iz upogljive plastike, z elastiko in dobrim zračenjem, varujejo naj pred soncem.

2.2.5 Oblike smučanja

Slovenska šola smučanja je glede na zahtevnost in stopnjo znanja razdeljena na več oblik smučanja, kar bolj nazorno prikazuje tudi spodnja slika (2.4). Pomembno je, da učitelj naredi prve korake na snegu na tak način, da pri začetnikih ne vzbuja strahu.

Prilagajanje na smuči in osnovne oblike drsenja mora začetniku približati na način, ki bo na eni strani hiter in učinkovit, na drugi strani pa bo učencu dajal občutek varnosti, predvsem pa užitke na snegu. Sem sodijo vaje na mestu, drsenje naravnost in preproste spremembe smeri drsenja. Na tej stopnji je še bolj pomembno, da izbira terene z blago naklonino, po možnosti z ravnim iztekom. V nadaljevanju mora stremeti k cilju, ki vodi od drsenja k smučanju.

Zato so začetne oblike smučanja izbrane in definirane tako, da začetniku omogočajo nadzorovano premagovanje tudi strmejših terenov. Sem spadajo smučarski loki s klinastimi zavoji, zavoji s klinastim odrivom/vbodom palice ter osnovno vijuganje. Največ učencev se v šoli naravi po znanju uvrsti prav v to obliko. Smučarsko znanje se bogati s pestro vadbo in čim večjim številom ponovitev pravilnih izvedb v različnih pogojih.

Postopen prehod v paralelni položaj smuči omogoča smučanje v večji hitrosti, znanje in sposobnosti pa smučarju omogočajo razbremenitev in kontrolo hitrosti drsenja tudi v težjih pogojih.

Nadaljevalne oblike smučanja so torej vezane na premagovanje strmejših terenov in so že resnejši pokazatelj dobrega smučarskega znanja, to je predvsem vijuganje v širšem in ožjem hodniku.

Osnova tekmovalnim oblikam alpskega smučanja je tekmovalna tehnika, ki v svojih osnovah vsebuje elemente, ki so skupni vsem tekmovalnih disciplinam. (Lešnik, Murovec in Gašperšič, 2002)

(27)

- 19 -

Slika 2.4: Shema storitev nacionalne šole alpskega smučanja (Lešnik in Žvan, 2007, str. 84)

2.3 Smučanje v osnovni šoli

2.3.1 Smučanje v učnem načrtu za športno vzgojo za osnovne šole (Učni načrt- osnovna šola, 2011)

Program športne vzgoje se izvaja v vseh razredih osnovne šole. Namenjenih mu je 834 ur rednega pouka in pet športnih dni v vsakem šolskem letu. Program je zaradi razvojnih značilnosti učencev vsebinsko, organizacijsko in metodično zaokrožen v tri šolska obdobja. V vsakem od teh šola ponuja tri vrste dejavnosti:

− dejavnosti, obvezne za vse učence;

− dejavnosti, ki jih šola ponudi; vključevanje učencev je prostovoljno;

− dodatne dejavnosti, ki jih šola lahko ponudi; vključevanje učencev je prostovoljno.

(28)

- 20 -

Smučanje se v vseh obdobjih lahko izvaja v obliki zimskega športnega dneva, ki je za vse učence obvezen. V drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju šola vsem učencem ponudi šolo v naravi s poudarkom na plavanju in zimskih dejavnostih, ki ni obvezna, ampak se učenci prostovoljno odločijo zanjo.

V vseh treh vzgojno-izobraževalnih obdobjih pa šola lahko ponudi dodatne dejavnosti:

tečaje, šole v naravi, športne tabore oz. druge oblike pouka, ki so prav tako neobvezne in je vključevanje učencev prostovoljno.

Preglednica 2.1: Cilji in vsebine smučanja in nekaterih zimskih dejavnosti v učnem načrtu za osnovno šolo v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju (Učni načrt-osnovna šola, 2011)

Operativni cilji

Usvajanje različnih naravnih oblik gibanja, iger in športnih znanj

1. razred 2. razred 3. razred

Učenci usvajajo temeljne gibalne vzorce in pridobivajo izkušnje, na katerih je mogoče nadgrajevati različna športna znanja, tako da:

• izvajajo različne gibalne igre na snegu in ledu,

• izvajajo različne gibalne igre na snegu in ledu, drsajo, smučajo, hodijo in tečejo na smučeh, deskajo na snegu.

Razumevanje pomena gibanja in športa

Učenci:

• poznajo osnovna načela varnosti v telovadnici, na igrišču, v bazenu, na snegu in pohodu,

• upoštevajo osnovna načela varnosti v telovadnici, na igrišču, v bazenu, na snegu in pohodu.

Praktične in teoretične vsebine

ZIMSKE DEJAVNOSTI (dodatne vsebine)

(za šole, ki imajo pogoje in na zimskem športnem dnevu)

Praktične vsebine:

Igre na snegu. Sankanje. Drsanje.

(29)

- 21 -

Hoja in drsenje na tekaških smučeh.

Smučanje:

Prilagajanje na smuči in osnovne oblike drsenja: vaje na mestu in različne elementarne igre ter poligoni;

drsenje naravnost, v plužnem in klinastem položaju;

preproste spremembe smeri.

Vzpenjanje in vstajanje po padcu.

Premagovanje terenov z blago naklonino.

Prilagajanje na vožnjo z vlečnico.

Smučanje: začetne oblike smučanja: smučarski loki s klinastimi zavoji, zavoj s klinastim odrivom/vbodom palice in osnovno vijuganje.

Premagovanje terenov s srednjo naklonino.

Stopnjevanje hitrosti drsenja, gibanje (gor - dol) in vzporedna postavitev smuči ob vhodu v zavoj (nadzor hitrosti z vrtenjem smuči).

Uporaba smučarskih naprav.

Teoretične vsebine:

Nevarnosti na smučišču, sankališču in drsališču.

Oprema za zimske športe.

Za vsako vzgojno-izobraževalno obdobje so predpisani minimalni standardi znanja, ki so pogoj za napredovanje v višji razred.

Da učenci v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju pri smučanju dosegajo standarde znanja, morajo znati spreminjati smer drsenja na manj zahtevnih terenih, pri majhni in nadzorovani hitrosti ter uporabljati smučarske naprave. Pri drsanju pa morajo izvesti odriv in drseti na obeh ter na eni nogi in se ustaviti.

Poznati morajo tudi osnovna pravila varnosti na smučišču, sankališču in drsališču.

Preglednica 2.2: Cilji in vsebine smučanja in nekaterih zimskih dejavnosti v učnem načrtu za osnovno šolo v drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju (Učni načrt-osnovna šola, 2011)

Operativni cilji

Usvajanje športnih znanj, ki omogočajo sodelovanje v različnih športnih dejavnostih

Učenci nadgrajujejo različna športna znanja tako, da:

(30)

- 22 -

• varno smučajo.

Razumevanje pomena gibanja in športa

Učenci:

• poznajo značilnosti posameznih športov, posebno tistih, ki so povezani z našo preteklostjo (gorništvo, smučanje idr.),

• razumejo prednosti primernega športnega oblačila in obutve v različnih pogojih (vadba, tekmovanje, različne vremenske razmere idr.),

• poznajo in upoštevajo pravila obnašanja ter osnovna načela varnosti (v telovadnici, na igrišču, v gorah, na smučišču idr.).

SMUČANJE IN NEKATERE ZIMSKE DEJAVNOSTI

(za šole, ki imajo pogoje, v šoli v naravi, na zimskem športnem dnevu)

Igre na snegu. Sankanje. Drsanje. Hoja in drsenje na tekaških smučeh. Smučanje:

začetne oblike smučanja – zavoj s klinastim odrivom z vbodom palice, osnovno vijuganje. Uporaba smučarskih naprav.

Nadaljevalne oblike smučanja – terensko vijuganje v širšem oziroma ožjem hodniku.

Premagovanje terenov s povečano naklonino. Ustrezen nadzor hitrosti smučanja: na blagi naklonini z zarezno tehniko, na povečani naklonini z vrtenjem smuči. Pravilno vbadanje palice. Pravilna vzporedna postavitev smuči v vseh fazah zavoja. Prilagajanje na smučanje v snežnih parkih.

Vrste snega. Ogrevanje pred vadbo. Pravila vedenja na smučišču (FIS pravila), drsališču in sankališču. Nevarnosti na smučišču, drsališču in sankališču ter ravnanje v primeru nesreče. Oprema za zimske športe.

Učenci v drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju pri smučanju dosegajo standarde znanja s tem, da znajo vijugati v širšem oziroma ožjem hodniku in pri tem nadzorujejo

(31)

- 23 -

hitrost vožnje. Uporabljati morajo smučarske naprave ter znati hoditi in teči na smučeh. Pri drsanju pa morajo učenci varno drseti.

Upoštevati morajo tudi pravila varnosti in poznati nevarnosti na smučišču, drsališču in sankališču ter primerno opremo za zimske športe.

Preglednica 2.3: Vsebine smučanja in nekaterih zimskih dejavnosti v učnem načrtu za osnovno šolo v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju (Učni načrt-osnovna šola, 2011)

SMUČANJE IN NEKATERE ZIMSKE DEJAVNOSTI (dodatne vsebine) (za šole, ki imajo pogoje in na zimskem športnem dnevu)

Igre na snegu. Sankanje. Drsanje. Hoja in tek na tekaških smučeh. Deskanje na snegu.

Hoja s krpljami.

Smučanje: Nadaljevalne oblike smučanja. Izbira primernega načina (vijuganje v širšem oziroma ožjem hodniku) in tehnike smučanja (zarezna tehnika; smučanje z vrtenjem smuči) glede na zahtevnost terena. Smučanje v snežnih parkih in osnove prostega sloga (skoki, smučanje prek različnih ovir idr.).

Vrste snega in nevarnosti v zimski naravi. Ravnanje v primeru nesreče. Primerna oprema za zimske športe. Pravila varnosti na smučišču (FIS-pravila).

Učenci morajo v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju za dosego standardov znanja nadzorovano in varno smučati na urejenih smučiščih na različno zahtevnih terenih. Na srednje strmih terenih morajo uporabljati zarezni način vodenja daljših in krajših zavojev, na strmih terenih pa nadzorovati hitrost z vrtilno tehniko. Spoštovati morajo pravila varnosti na smučišču (FIS-pravila) in poznati primerno opremo za zimske športe ter izvesti daljši pohod na tekaških smučeh. Pri drsanju morajo učenci varno drseti.

(32)

- 24 - 2.3.2 Šola v naravi

Šola v naravi je del obveznega vzgojno-izobraževalnega programa, zato je njena organizacija za šolo obvezna. Za vse učence, ki pa se šole v naravi ne udeležijo, mora šola v tem času za njih organizirati primerljive dejavnosti. (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli, 2011)

Kristan (2010) šolo v naravi opredeli kot posebno vzgojno-izobraževalno obliko, katere bistvo je, da ves razred ali več vzporednic odide za nekaj časa v neko naravno, čim manj urbano okolje zunaj stalnega prebivališča. Gre za strnjen večdnevni vzgojno-izobraževalni proces, ki se z različnimi vsebinami vključuje v celostno oblikovanje otrokove osebnosti.

Začetek šole v naravi sega v leto 1962, njen pobudnik pa je bil Jože Beslič, ki je leta 1973 dobil tudi Bloudkovo nagrado za uveljavitev šole v naravi kot nove vzgojno-izobraževalne oblike. Predlagal je, da bi četrti razredi odšli na sedemdnevni tečaj plavanja na morje, peti razredi pa na tečaj smučanja v zimski počitniški center. S tem se je šola v naravi začela deliti na poletno in zimsko šolo v naravi. Njen glavni vzgojno-izobraževalni cilj pa je bil naučiti učence plavati in smučati. (Kristan, 2010)

Šola v naravi se je po letu 1965 širila po vsej Sloveniji, čeprav v učnem načrtu ni bila obvezna. Šole so jo načrtovale v svojih letnih programih, vodilna pa je bila ljubljanska regija. Podporniki šole v naravi so hoteli doseči, da bi tako poletna kot zimska šola v naravi postali obvezni za vse otroke. Po letu 1985 pa se je začelo zmanjševati število šol, ki so organizirali šolo v naravi. Zaradi gospodarske krize so šole vedno težje zbrale denar za organizacijo te oblike, zato je vedno večje finančno breme padlo na učence oziroma njihove starše. Kljub temu je več kot polovica šol poskušala organizirati vsaj eno obliko (zimsko ali poletno) šole v naravi. Po osamosvojitvi so zagovorniki šole v naravi le dosegli, da se iz sredstev državnega proračuna financira ena šola v naravi. Pomembno pri vsem tem je bilo tudi določilo 83. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, kjer je bilo navedeno, da za vse učence, ki zaradi socialnega položaja ne zmorejo plačati prevoza in stroškov bivanja v šoli v naravi v celoti, poskrbi država iz sredstev državnega proračuna. V 82. členu Zakona o osnovni šoli je bilo zapisano, da lahko drugo in tretjo šolo v naravi financirajo lokalne skupnosti (občine).

Ker šola v naravi nikoli ni bila uvrščena v obvezni učni načrt, ji zato posledično šole niso posvečale ustrezne strokovne pozornosti in to je bil tudi glavni vzrok za zmanjševanje

(33)

- 25 -

zanimanja za šolo v naravi. Tudi ravnatelji šol ji niso bili naklonjeni. Delo velikokrat ni bilo kakovostno zaradi neustreznega kadra in pomanjkljivega strokovnega dela učiteljev, ki so bili neusposobljeni za to delo in so morali to opraviti le zaradi manjkajočih ur do polne učne obveznosti. Nekateri so se naveličali prosjačenja in zbiranja denarja za organizacijo šole v naravi in so šolo v naravi tako poskušali nadomestiti z različnimi tečaji, ki pa se ne morejo enakovredno zamenjati s šolo v naravi. Tečaj smučanja je lahko koristen in tudi zaželen, če se povezuje s šolo v naravi kot uvodna priprava nanjo, saj gre pri tečaju predvsem za učenje specifične veščine, po vsebini in učinkovitosti pa se ne more enakovredno kosati s šolo v naravi. (Kristan, 1998)

Ena največjih pridobitev za šolo v naravi so domovi Centra šolskih in obšolskih dejavnosti (CŠOD), saj je v njih možno cenejše organiziranje šole v naravi.

Kristan (2010) navede glavne dejavnike, ki so v preteklosti zavirali uresničitev zamisli o kakovostni šoli v naravi:

− uvrstitev šole v naravi v razširjeni, neobvezni vzgojno-izobraževalni program;

− neurejeno financiranje;

− napačno razumevanje šole v naravi (le kot učenje smučanja in plavanja);

− neizdelana doktrina (cilji) te vzgojno-izobraževalne oblike;

− pomanjkljiva obravnava na kadrovskih šolah;

− nezainteresiranost in ponekod celo odkrito nasprotovanje nekaterih razrednih in drugih učiteljev;

− nenehno zmanjševanje osebne življenjske ravni staršev, ki so morali financirati večji del šole v naravi, ponekod celo delo učiteljev.

Osnovni splošni vzgojno-izobraževalni smoter šole v naravi je predvsem neposredno izobraževanje v naravi in doživljanje narave, kjer je možno vzgojiti in izobraziti mladega človeka za življenje v njej v takšni meri, da bo vedno pripravljen ohranjati in varovati naravno okolje in kulturno dediščino v njem. Poleg tega se lahko realizirajo tudi drugi cilji, ki se jih doma in pri rednem pouku, ne da tako uspešno uresničiti.

Kristan (2010) poleg osnovnega omeni še druge vzgojno-izobraževalne cilje šole v naravi:

− v naravnem okolju izrabljamo vse priložnosti za pridobivanje novih spoznanj o naravi in družbi ter s tem širimo otrokovo obzorje in spodbujamo njegovo osebnostno rast;

(34)

- 26 -

− učence seznanjamo z različnimi prostočasnimi dejavnostmi, ki jih ni mogoče izvajati med rednim poukom v šoli in jih s tem uvajamo v koristen ter zdrav način preživljanja prostega časa v vseh starostnih obdobjih;

− poglabljamo stik z naravo ter oblikujemo čustven, kulturen in spoštljiv odnos do nje;

− učence seznanjamo s prvinami samozaščitnega ravnanja;

− prispevamo k socializaciji učencev;

− načrtno spoznavamo učence in jih usmerjamo k zavednemu sprejemanju ustreznih vedenjskih vzorcev, hkrati pa med učiteljem in učencem oblikujemo medsebojno zaupanje in spoštovanje, kar lahko koristno uporabimo pozneje pri pedagoškem procesu v šoli;

− prispevamo k bolj veselemu in srečnemu otroštvu učencev, kar je pomemben vzgib uspešnega zorenja.

Šola v naravi mora biti vsebinsko bogata, zato njen vzgojno-izobraževalni program običajno sestavljajo različni vsebinski sklopi:

1. športni-vzgojno-izobraževalni program s prvinami osebne in družbene samozaščite;

2. redni pouk po izbranem naravoslovnem in naravovarstvenem programu s prvinami zemljepisa, zgodovine ter vseh drugih posebnosti in značilnosti kraja, kjer bivamo;

seznanjanje s prvinami raziskovalnega dela;

3. kulturno-umetniško izražanje;

4. zabavno in družabno življenje ter tudi

5. dopolnilni pouk (ali samopomoč učencev) za manj uspešne učence. (Kristan, 1998)

Zimska šola v naravi

Zimska šola v naravi je vzgojno-izobraževalni proces, ki poteka strnjeno v naravnem okolju zunaj domačega kraja in šolskih prostorov. V Učnem načrtu športne vzgoje (2011) je predvidena v drugem triletju, njen cilj pa je zagotoviti učencem smučarsko pismenost.

Poleg alpskega smučanja vključuje tudi druge zimske športe: deskanje, drsanje, tek na smučeh, sankanje, igre na snegu, zimski pohod, izdelovanje iglujev idr.

Šole so na začetku uvajanja šole v naravi organizirale tako poletno kot zimsko šolo v naravi. Veljalo je nenapisano pravilo, da grejo v poletno šolo v naravi učenci 4. razreda, v zimsko pa učenci 5. razreda. Zaradi višjih stroškov zimske šole in težav z opremo je večina

(35)

- 27 -

šol prednost dajala organizaciji poletne šole. Prevladalo je tudi mnenje, da je plavanje bolj pomembno od smučanja, saj se človek zaradi neznanja plavanja lahko utopi zaradi neznanja smučanja pa se mu to ne more zgoditi. Starši so dajali prednost plavanju tudi zaradi večje možnosti poškodb pri smučanju. Vendar je zimska šola v naravi enakovredna poletni šoli, kar dokazuje tudi več dejavnikov. Znanje smučanja lahko pomembno vpliva na zdrav življenjski slog posameznika in je pobuda za zdravo in koristno preživljanje prostega časa v zimskem obdobju. Tako da se ne more primerjati s koristnim preživljanjem prostega časa poleti. (Kristan, 2010)

Osrednji vzgojno-izobraževalni cilj zimske šole v naravi je v nekaj dneh naučiti učence, kar največ je sploh mogoče in jih hkrati tudi navdušiti s smučanjem z namenom, da si bodo v prihodnosti svoj prosti čas bogatili s to zdravo in priljubljeno športno zvrstjo. Po mnenju Kristana (2010) se ta cilj lažje dosega, če poteka zimska šola v naravi ob žičnicah, saj le te omogočajo, da učenci v isti časovni enoti večkrat ponovijo določeno smučarsko gibalno prvino. Poleg tega pa pri učenju smučanja brez uporabe žičnic marsikateremu učencu hitreje popustita motivacija in delovna vnema, še hitreje pa nastopi utrujenost, ki je tudi eden od dejavnikov tveganja pri nastajanju poškodb. Najpogosteje nastajajo žulji, ki so tudi razlog za zmanjšano delovno vnemo učencev. Smučanje brez uporabe žičnic je dandanes postalo že zastarelo in tudi veliko bolj neučinkovito, zato nam torej žičnice predstavljajo dragocen in sodoben pripomoček, brez katerega si težko predstavljamo učinkovito smučanje, saj veliko pripomore k temu, da nam smučanje hitreje zleze v noge in srce.

Zimska šola v naravi mora trajati primerno dolgo, vsaj sedem dni, da lahko učitelji realizirajo cilje, ki so si jih zadali. Kristan (1998) pravi, da so temeljni pogoji za učinkovito zimsko šolo v naravi naslednji:

− smučarski center z bogatejšo in raznovrstnejšo ponudbo smučišč, ki so opremljena z žičnicami, nastanitev kar najbližje smučišča;

− izogibanje največji gneči (zunaj šolskih počitnic);

− traja naj sedem polnih delovnih dni (od nedelje do nedelje);

− ko je že daljši dan (februar, marec);

− možnost različnih zimskih dejavnosti v kraju (drsališče);

− ustrezen prostor za pouk, predavanje, možnost uporabe avdiovizualnih sredstev, možnost kulturnih in družabnih dejavnosti;

− dostopna in hitra zdravniška oskrba.