UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Poučevanje, Poučevanje na razredni stopnji
Katja Remec
URESNIČEVANJE PLANINSKIH VSEBIN NA RAZREDNI STOPNJI
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Poučevanje, Poučevanje na razredni stopnji
Katja Remec
URESNIČEVANJE PLANINSKIH VSEBIN NA RAZREDNI STOPNJI
Magistrsko delo
Mentorica: izr. prof. dr. Vesna Štemberger Somentor: viš. pred. dr. Franc Krpač
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Za vso strokovno pomoč, usmeritve, razumevanje in prijaznost pri nastajanju magistrskega dela se iskreno zahvaljujem mentorici izr. prof. dr. Vesni Štemberger in somentorju viš.
pred. dr. Francu Krpaču.
Še posebej pa bi se rada zahvalila vsem svojim najdražjim, družini, fantu in prijateljem za potrpežljivost, podporo in ljubezen. Brez vas mi ne bi uspelo.
POVZETEK
Učni načrt za športno vzgojo določa za vsak razred od 1. do 5. razreda pet športnih dni, od tega morata biti vsako leto dva športna dneva s planinsko vsebino. V magistrskem delu smo predstavili pomen hoje za sodobnega človeka, zgodovino planinstva v Sloveniji in mesto pohodništva v učnem načrtu za športno vzgojo. Predstavili smo faze priprave, izvedbe in analize planinskega izleta v okviru športnega dneva in izpostavili pomembnost ustrezne usposobljenosti učitelja razrednega pouka kot vodje planinskega izleta. V empiričnem delu smo s pomočjo anketnega vprašalnika, povzetega po Kristanu (1987), ki smo ga aktualizirali in dopolnili, ugotovili stanje uresničevanja planinskih vsebin na razredni stopnji po vsej Sloveniji in ga primerjali s predhodnimi raziskavami. Osredotočili smo se na načrtovanje planinskih izletov v okviru športnih dni, na planinske vsebine v učnem načrtu, na delovanje planinske skupine oz. krožka na šoli in na interes učiteljev razrednega pouka do ukvarjanja s planinstvom v zasebnem življenju. Zanimalo nas je tudi načrtovanje planinskih izletov v okviru športnih dni glede na statistično regijo, v kateri razredni učitelj poučuje.
KLJUČNE BESEDE: planinske vsebine, razredna stopnja, športni dan, razredni učitelj.
ABSTRACT
The curriculum for physical education in elementary schools requires five sports days per school year for each grade. Two sports days must have mountaineering content. In the master's thesis, we introduced the importance of walking for modern man, the history of mountaineering in Slovenia, and the position of mountaineering in the curriculum for physical education. We presented the phases of preparation, implementation, and analysis of a mountaineering trip as a part of a sports day. We highlighted the importance of the appropriate training for an elementary school teacher, a mountaineering trip leader in elementary school. In the empirical part, we updated the questionnaire based on Kristan (1987). According to the findings, we determined the state of mountaineering content realization in the first five grades of elementary school throughout Slovenia and compared it with previous research. We focused on planning mountaineering trips as a part of sports days, on mountaineering content in the curriculum, on the activities of a mountaineering group at school, and the interest of elementary school teachers in mountaineering in their private life. We were also interested in planning mountaineering trips as part of sports days according to the statistical region in which the elementary school teacher works.
KEY WORDS: mountaineering content, elementary school, sports day, elementary school teacher.
Kazalo
1 Uvod ... 1
2 Predmet in problem ... 3
2.1 Hoja za zdravje ...3
2.2 Zgodovina planinstva v Sloveniji ...7
2.3 Planinstvo v učnem načrtu za športno vzgojo ...8
Planinstvo v slovenski vzgoji in izobraževanju? ...8
Planinske vsebine na razredni stopnji ...9
2.3.2.1 Dejavnosti, ki so obvezne za vse učence ...9
2.3.2.2 Dejavnosti, ki jih šola ponudi, vključevanje učencev je prostovoljno ... 10
2.3.2.3 Dodatne dejavnosti, ki jih šola lahko ponudi ... 11
Standardi in minimalni standardi znanja s področja pohodništva ... 13
2.4 Kompetentnost učiteljev razrednega pouka ... 14
Planinski obvezni in izbirni predmeti na pedagoških fakultetah ... 15
Naziv mentor planinske skupine ... 17
2.5 Načrtovanje, izvedba in analiza planinskega izleta ... 18
Priprava izleta ... 18
Organizacijska priprava izleta ... 20
Aktivnosti pred odhodom ... 26
Izvedba izleta ... 26
Analiza in vrednotenje izleta ... 28
2.6 Dosedanje raziskave ... 29
3 Empirični del ... 31
3.1 Opredelitev raziskovalnega problema ... 31
3.2 Cilji raziskave in raziskovalna vprašanja ... 31
3.3 Metode dela ... 32
Vzorec merjencev ... 33
Vzorec spremenljivk ... 35
Postopek zbiranja podatkov ... 36
Metode obdelave podatkov ... 36
3.4 Rezultati raziskave in interpretacija ... 37
Stanje uresničevanja planinskih vsebin na razredni stopnji ... 37
Povezanost spremenljivk glede na statistično regijo osnovne šole ... 68
3.4.2.1 Razlike v številu športnih dni po statističnih regijah ... 68
3.4.2.2 Razlike v obstoju izdelanega načrta izletov po statističnih regijah ... 69
3.4.2.3 Razlike v pogostosti težav po statističnih regijah ... 71
4 Zaključek ...77
5 Viri in literatura ...81
6 Priloge ...88
6.1 Anketni vprašalnik ... 88
Kazalo grafov
Graf 1: Upoštevajoče šolsko leto ... 33
Graf 2: Regija poučevanja ... 34
Graf 3: Razred poučevanja ... 35
Graf 4: Število planinskih izletov v šolskem letu ... 38
Graf 5: Načrtovanje planinskih izletov ... 41
Graf 6: Vodja planinskih izletov ... 42
Graf 7: Sodelovanje okoliškega planinskega društva ... 43
Graf 8: Spremljanje planinskega izleta ... 44
Graf 9: Težave pri načrtovanju in uresničevanju planinskih izletov ... 45
Graf 10: Izdelan načrt izletov ... 46
Graf 11: Povezovanje planinskih izletov s programi za več hoje ... 47
Graf 12: Vrsta teoretičnih informacij (NIČ) ... 48
Graf 13: Vrsta teoretičnih informacij (OSNOVNO) ... 48
Graf 14: Vrsta teoretičnih informacij (POGLOBLJENO) ... 49
Graf 15: Priljubljenost planinskih izletov pri učencih ... 50
Graf 16: Čas aktivne hoje na planinskih izletih ... 50
Graf 17: Kondicijska pripravljenost učencev ... 51
Graf 18: Načini motiviranja PRED planinskimi izleti ... 52
Graf 19: Načini motiviranja NA planinskih izletih ... 53
Graf 20: Podoživljanje planinskih izletov ... 54
Graf 21: Diferenciacija izletov ... 55
Graf 22: Povezljivost planinskih izletov s šolskimi predmeti ... 56
Graf 23: Enakopravnost pohodništva z ostalimi vsebinami v učnem načrtu ... 57
Graf 24: Jasno opredeljen vzgojni namen planinskih izletov v učnem načrtu ... 58
Graf 25: Pomanjkljivosti učnega načrta s področja pohodništva ... 59
Graf 26: Prisotnost planinske skupine na šoli... 60
Graf 27: Razlogi, da planinske skupine na šoli ni ... 60
Graf 28: Mentor planinske skupine ... 61
Graf 29: Povezovanje planinske skupine s planinskim društvom ... 62
Graf 30: Težave planinske skupine ... 63
Graf 31: Splošna ocena usposobljenosti ... 64
Graf 32: Lastna ocena usposobljenosti... 64
Graf 33: Aktivnost razrednih učiteljev v Planinski zvezi Slovenije ... 65
Graf 34: Ocena zanimanja za planinstvo ... 66
Graf 35: Pogostost premagovanja vsaj 300 metrov višinske razlike ... 67
Kazalo preglednic
Preglednica 1: Pregled predmetov z vsebinami planinstva iz treh pedagoških fakultet ... 15
Preglednica 2: Čas aktivne hoje ... 21
Preglednica 3: Poučevane kombinacije oddelkov ... 35
Preglednica 4: Razlogi za neizvajanje planinskih izletov ... 39
Preglednica 5: Regije, iz katerih prihajajo učitelji, ki planinskim izletom ne namenijo niti enega športnega dneva ... 40
Preglednica 6: Število športnih dni po statističnih regijah ... 69
Preglednica 7: Levene test za 1. hipotezo ... 69
Preglednica 8: Analiza variance (ANOVA) za 1. hipotezo ... 69
Preglednica 9: Izdelan načrt izletov po statističnih regijah ... 70
Preglednica 10: Kullbackov 2Î preizkus za 2. hipotezo ... 70
Preglednica 11: Ni bilo težav pri načrtovanju in uresničevanju planinskih izletov ... 72
Preglednica 12: Kullbackov 2Î preizkus (ni bilo težav) ... 72
Preglednica 13: V bližini je bilo premalo izletniških točk ... 73
Preglednica 14: Kullbackov 2Î preizkus (v bližini je bilo premalo izletniških točk) ... 74
Preglednica 15: Nekateri učenci niso imeli ustrezne pohodniške opreme ... 75 Preglednica 16: Kullbackov 2Î preizkus (nekateri učenci niso imeli ustrezne pohodniške opreme) 76
1 Uvod
»Videl boš, kar drugi ne vidijo. Slišal boš, kar drugi ne slišijo. Čutil boš, kar drugi ne čutijo.
Iskal boš, kar ni bilo nikoli izgubljeno. Lovil boš, kar ni nikomur ušlo.« (Joža Vršnik, 1978, str. 11)
Planinstvo je močno zakoreninjeno v slovenskem narodu. Slovenija je geografsko zelo pestra država, ki ljubiteljem gora ponuja veliko različnih možnosti, od nižjih vzpetin pa vse do dvatisočakov. Naravno bogastvo, ki ga gore ponujajo, so odkrili že naši predniki, ki so v gore najprej hodili zaradi preživetja, kasneje, pred približno 250 leti, pa so premožnejši prebivalci začeli z osvajanjem vrhov. Po 2. svetovni vojni je hoja v gore postala vse bolj razširjena in dostopna tudi ostalemu prebivalstvu.
Planinske vsebine imajo svoje mesto tudi v slovenski vzgoji in izobraževanju. Učni načrt za športno vzgojo določa za vsak razred od 1. do 5. razreda pet športnih dni, od tega pa morata biti vsako leto dva športna dneva s planinsko vsebino. Šola lahko v okviru interesnih dejavnosti ponudi tudi planinski krožek, poleg plavalne in smučarske šole v naravi pa lahko načrtuje tudi šolo v naravi z vsebinami planinstva. Dolžnost šole in učitelja je, da učencem omogoči raznolike, kakovostne in starosti primerne planinske izkušnje in teoretična znanja, ki se bodo iz leta v leto nadgrajevala in v posamezniku vzbujala prijetna čustva za ukvarjanje s planinstvom tudi kasneje v življenju. Cilje iz učnega načrta dodatno podpirajo še različni športni programi, ki si prizadevajo v posamezniku vzbuditi zanimanje za šport, ki se z zaključkom osnovne šole ne bo končalo, temveč se bo nadgrajevalo, aktiven življenjski slog pa bo tako prispeval h kakovostnejšemu življenju in staranju.
V šolo pridejo otroci z različnim predznanjem in izkušnjami, ki so jih pridobivali doma in v vrtcu. Ker otroci prihajajo iz različnih družin, ki jim nudijo različne možnosti in izkušnje, nekaterim bogatejše, drugim malo manj, je pomembno, da otrokom v šoli ponudimo kakovostne planinske vsebine. Na planinskih izletih učenci razvijajo pozitiven odnos do planinstva. Pri vsem tem ima posebno in pomembno vlogo razredni učitelj, saj ima ta privilegij, da učence zelo dobro pozna iz šolskih klopi, zato jim lahko v sodelovanju z drugimi učitelji pripravi športni dan, ki bo ustrezal njihovim sposobnostim, potrebam in interesu. Ključno je, da razredni učitelj planinstvo svojim učencem predstavi kot nekaj pozitivnega in prijetnega.
Da to lahko stori, pa mora imeti tudi sam pozitiven odnos do planinstva, poleg tega pa mora biti primerno izkušenjsko, teoretično in kondicijsko usposobljen.
2 Predmet in problem
Poglavje bomo začeli s predstavitvijo vloge hoje za zdravje in vplive, ki jih ima hoja na človekovo psihosomatsko stanje. V nadaljevanju bomo na kratko predstavili zgodovino planinstva v Sloveniji in mesto planinstva v učnem načrtu za športno vzgojo. Predstavili bomo planinske vsebine ter standarde in minimalne standarde s področja pohodništva, ki se nahajajo v učnem načrtu za športno vzgojo. Izpostavili bomo pomembnost kompetentnosti razrednih učiteljev, možnosti za pridobivanje ustreznih znanj študentov razrednega pouka z različnih pedagoških fakultet ter pogoje za pridobitev naziva mentor planinske skupine.
Predstavili bomo faze planinskega izleta ter pretekle raziskave s področja uresničevanja planinskih vsebin na razredni stopnji.
2.1 Hoja za zdravje
Modernizacija industrije si iz delovnega procesa prizadeva izključiti nepotrebne gibe, hojo ter nepotrebno porabo energije. Posledično ljudje na delovnih mestih vedno več sedijo.
Hkrati pa se tudi v prostem času premalo gibljejo. Za nujne opravke, ki so jih včasih opravljali peš, danes uporabljamo avtomobile (Kristan, 1993). Znanstveniki so izračunali, da današnji človek presedi okoli 150.000 ur, to je 17 let svojega življenja. Zaradi sedentarnega načina življenja in zmanjšanja telesne aktivnosti ne moremo porabiti vseh energetskih snovi, ki jih dobi s hrano. Posledica tega je čezmerna telesna teža (Kristan, 1993).
V. Štemberger (2004) današnje otroke poimenuje sedeča bitja, saj pri dejavnostih v šoli in doma pretežno sedijo, primanjkuje pa jim gibanja. Rezultati študije Health Behaviour in School-aged Children (HBSC) – poročila iz WHO Europe iz leta 2009/10 kažejo, da se slovenski mladostniki, stari 11, 13 in 15 let, glede čezmerne telesne teže ali debelosti uvrščajo od 5. do 9. mesta med 39 državami Evrope in Severne Amerike. Otroci morajo biti za ugoden vpliv na telesno in mentalno zdravje, vsak dan deležni vsaj 60 minut zmerne do zahtevne fizične aktivnosti (World Health Organization, 2012), a ugotovitve zgoraj omenjene študije kažejo, da so slovenski mladostniki premalo telesno dejavni.
Telesna dejavnost pa ni pomembna samo v mladosti. Škof (2016) poudarja, da šport v mladosti ni zagotovilo za zdravje v odraslosti, saj mora biti gibanje sestavni del vsakega življenjskega obdobja. V mladosti šport prispeva k normalnemu biološkemu, socialnemu in mentalnemu razvoju, kasneje pa skrbi za boljšo kakovost življenja (Škof, 2010). Pomembno je, da otrokom v času šolanja približamo šport in mu predstavimo različne športne vsebine, ki mu bodo predstavljale izhodišča za aktivno nadaljnje življenje. Posameznik lahko izbira med različnimi športi. Med njimi je tudi hoja, ki je lahko enakovredna ostalim športom (npr.
teku, kolesarjenju), le da za isti učinek porabimo več časa. V primerjavi z ostalimi športnimi zvrstmi pa ima hoja določene prednosti, ki jo delajo tako univerzalno (Kristan, 1993;
Peršolja, 2016):
z njo se je mogoče ukvarjati vse leto;
hodimo lahko sami ali v skupini;
je med najcenejšimi športnimi dejavnostmi na prostem;
na voljo je veliko urejenih in vzdrževanih planinskih poti;
izbiramo lahko med različnimi oblikami (izleti, pohodi, turami, turnimi smuki, orientacijskimi pohodi …);
na voljo nam je v vseh življenjskih obdobjih in z njo ni nikoli prepozno začeti;
z njo se lahko ukvarjajo tudi tisti, ki jim šport nikoli ni bil blizu.
Poleg zgoraj navedenih prednosti pa je treba izpostaviti še ugodno geografsko lego, Slovenije, ki prebivalcem nudi različno zahtevne možnosti za hojo. Od preprostih sprehodov po ravninskem svetu do osvajanja vrhov po zahtevnih poteh. Logična posledica je, da Slovenci pogosto zahajajo v gore. Drab (2000) poudarja, da pri hoji ne gre več le za sprostitev po napornem delavniku sodobnega človeka, ampak za ideologijo vedno večjega števila ljudi. Hoja je močno razširjena v slovenskem prostoru, zato jo Kristan (1993) primerja z umivanjem zob in nego telesa. Ti dve temeljni higienski navadni sta za človeka nepogrešljivi, tako kot hoja. S hojo ne krepimo le fizičnih sposobnosti. Ima ogromno zdravstvenih prednosti, poleg tega pa nudi tudi priložnost za druženje in tkanje novih poznanstev (Fasching in Graf, 1991).
Telesna nedejavnost in slabe prehranjevalne navade lahko že v mladosti vodijo do bolezenskih stanj, ki se v starosti samo še poslabšujejo (Škof, 2016). Številne raziskave kažejo, da je redna aerobna telesna dejavnost, med katero spada tudi hoja, dobra preventiva pred boleznimi človeškega organizma. Če želimo doseči pozitivne učinke, se moramo med vsakodnevno hojo, ki traja vsaj pol ure, preznojiti in zadihati (Humar, 2006). V nadaljevanju predstavljamo telesne in čustvene koristi za zdravje, ki jih lahko dosežemo z redno hojo.
Vpliv hoje na mišičevje in sklepe
Pri hoji deluje več kot 50 mišic. Najbolj obremenjene so mišice nog in medeničnega obroča, najmanj pa mišice trupa rok in ramenskega obroča. Če želimo, da so tudi mišice rok aktivnejše, pri hoji uporabljamo smučarske ali pohodniške palice, za dodatno obremenitev zgornjih okončin pa lahko vključujemo še plezanje (Kristan, 1993; Humar, 2006).
Znanstveniki so odkrili, da se pri človeku začnejo starostni procesi že okoli štiridesetega leta.
Ti procesi so najbolj vidni na mišičnem tkivu z odmiranjem mišičnega tkiva goleni in mišic stegna. Z redno hojo pa te procese zaustavljamo oz. skrbimo, da se starostna poslabšanja začnejo čim kasneje. Z redno in dovolj pogosto hojo se spremeni struktura mišičevja.
Mišičevje postaja odpornejše in sposobno premagovati različne napore v vsakdanjem življenju. Poleg tega so pri hoji navkreber mišice veliko bolj prekrvavljene kot pri navadni počasni hoji. Če s takšno hojo ne pretiravamo, utrjujemo tudi sklepne vezi in poskrbimo za večjo trdnost kolčnega, kolenskega in skočnega sklepa. Sklepi so posledično manj nagnjeni k poškodbam. Z gibanjem pa poskrbimo tudi za prehranjenost sklepnega hrustanca. Dobra prehranjenost hrustanca in utrjeni sklepi zavirajo odmiranje hrustanca, obrabo hrustanca in
nastanek nekaterih degenerativnih sprememb, ki so odgovorne za hude bolečine v sklepih (Kristan, 1993).
Vpliv hoje na srce, ožilje in dihala
Hitra hoja in hoja navkreber spodbujata delo srca. Srčna mišica se namreč pri ustreznem naporu krepi tako kot vsaka druga mišica, odebelijo se srčna mišična vlakna, poveča se mišični tonus, posledično je srčna kontrakcija močnejša (Kristan, 1993). Redna vsakodnevna telesna vadba okrepi srce in nauči mišice učinkovito izrabljati kisik, kar povečuje našo vzdržljivost, hkrati pa je obremenitev srčne mišice manjša (Penca, 1991; Humar, 2006).
Strenirano srce ne začne razbijati že ob vsakem manjšem naporu, hkrati pa so izjemne situacije (npr. bolezen ali večji napor) za človeka manj nevarne in lažje premagljive. Dve najbolj znani obliki bolezni, ko se zamašijo arterije, sta angina pektoris in srčni infarkt.
Zdravniki so ugotovili, da tudi visoka količina holesterola v krvi povečuje možnost za visok krvni tlak. Če se ljudje veliko gibajo, imajo v krvi manjše količine holesterola in s tem manjšo možnost, da razvijejo katero izmed navedenih bolezni. Zavedati pa se moramo, da gibanje ni dovolj, da se izognemo srčno-žilnim težavam. Pomembna je tudi ustrezna prehrana in odpoved kajenju, saj tobačni dim zožuje krvne žile (Kristan, 1993).
Kakovostna telesna vadba ima vpliv tudi na dihala. Pri naporu se poveča potreba organizma po kisiku, zato se poleg povečane frekvence vdihov poveča tudi globina dihanja. Posledično pride do večjega širjenja prsnega koša, kar pa ohranja njegovo elastičnost in gibljivost. Večja gibljivost prsnega koša omogoči večjo količino zajetega zraka (Kristan, 1993).
Vpliv hoje na telesno težo
Osebe s čezmerno telesno težo se pogosteje kot osebe z normalno telesno težo srečujejo z zdravstvenimi težavami. Bolj so podvržene boleznim srca in ožilja kot osebe z normalno telesno težo, pogosteje imajo zvišan krvni tlak, 4-krat pogostejša je tudi možnost, da postanejo sladkorni bolniki. Poleg tega je med čezmerno težkimi več bolezni jeter, žolčnika in žolčnih poti. Pogostejše so krčne žile in še bi lahko naštevali (Kristan, 1993). Debelost ni le dejavnik tveganja za razvoj nekaterih bolezni, ampak je hkrati tudi lepotna težava, ki lahko močno vpliva na posameznikovo samozavest. Posledica debelosti je zato tudi zapiranje vase.
Čezmerno težki ljudje pogosto zanemarijo socialno življenje (Škof, 2010). Zavedati se je treba, da samo povečanje telesne aktivnosti ne vodi v zmanjševanje telesne teže. Je pa gibanje poleg ustrezne prehrane ključno za uspeh, saj pomembno vpliva na presnovo (Kristan, 1993, Kotnik, 2016). Povedali smo že, da s hojo ni nikoli prepozno začeti in da je primerna tudi za ljudi, ki se nikoli niso ukvarjali s športom. Ravno zato je hoja še posebno primerna za ljudi, ki se soočajo s čezmerno telesno težo, saj v primerjavi z drugimi športi ni telesno prezahtevna, je varna in preprosta (Bird in Reynolds, 2002).
Vpliv hoje na gibalne sposobnosti
Različne športne zvrsti nam omogočajo, da se lahko osredotočimo na razvoj posameznih gibalnih sposobnosti in na razvoj vzdržljivosti. Pod gibalne sposobnosti sodijo: moč, gibljivost, hitrost, koordinacija, natančnost in ravnotežje (Kristan, 1993). Gibalne sposobnosti so na eni strani prirojene, na drugi pa pridobljene. Vse gibalne sposobnosti niso prirojene v enaki meri, kar vpliva tudi na posameznikov napredek pri razvoju določene sposobnosti (Pistotnik, 2011).
Hoja pa nima vpliva na vse gibalne sposobnosti, le na nekatere: repetitivno moč, maksimalno moč, koordinacijo in ravnotežje. Repetitivna oz. vzdržljivostna moč se pri hoji v gore kaže v sposobnosti dolgotrajnejšega vzpenjanja z dodatno obremenitvijo (nahrbtnikom). S takšnim gibanjem ohranjamo in razvijamo vzdržljivostno moč mišic nog in medeničnega obroča. Maksimalna moč se kaže v sposobnosti premagovanja strme poti s težkim nahrbtnikom. V tem primeru mišice rok in nog premagujejo veliko silo. S takšnim gibanjem vplivamo na razvoj maksimalne moči. Poleg strmega vzpenjanja pa se vzdržljivostna moč kaže še pri plezanju, kjer se pokaže maksimalna moč rok in ramenskega obroča.
Koordinacija oz. skladnost gibov se pri hoji v hribe kaže, ko hodimo po slabi poti, kjer moramo skladnost gibov sproti prilagajati spreminjajoči se podlagi. Ravnotežja pri gorništvu ne moremo primerjati z ravnotežjem pri ritmični gimnastiki ali vožnji s kolesom, vseeno pa se pojavlja tudi tu. V gorah je veliko motečih dejavnikov, na katere moramo biti pozorni, ko stopamo: neravna tla, ozke steze, stopanje na kamenje, hoja po meliščih itd. (Kristan, 1993).
Vpliv hoje na duševno zdravje
Narava ima poseben vpliv na človekovo duševnost. Državni inštitut za duševno zdravje v ZDA je prišel do ugotovitev, da sta dobra gibalna pripravljenost in duševno zdravje tesno povezana (Penca, 1991). V nadaljevanju bomo našteli le nekaj pozitivnih učinkov hoje na duševno zdravje. Hoja nas napolni energijo in pripomore k daljšemu in trdnejšemu spancu.
Poleg tega lajša stres in pomaga pri lažjem premagovanju škodljivih posledic stresa, kot so na primer brezvoljnost, slabša koncentracija, večja razdražljivost in čustvena napetost.
Pomaga izboljšati razpoloženje ljudem, ki trpijo za depresijo ter povečuje splošno storilnost in sposobnost reševanja problemov. Navsezadnje pa telo, ki nam omogoča doseganje ciljev, bolj cenimo in mu ne škodujemo z razvadami (Penca, 1991; Humar 2006).
Redna telesna aktivnost v mladosti ima neposredne in posredne učinke za zdravje, saj z njo preprečujemo prekomerno telesno težo in debelost, vplivamo na izgradnjo močnejših kosti in zdravih sklepov, poskrbimo za boljše delovanje srca ter pomembno vplivamo na človekovo duševno zdravje. Ključno pa je oblikovanje temeljev za zdrav življenjski slog, ki jih mladi prenašajo na kasnejša življenjska obdobja (Fras, 2002). Tega se zaveda tudi Ministrstvo za zdravje RS, ki je izdalo Nacionalni program o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015–2025. V njem je kot eden izmed prednostnih ukrepov spodbujanje telesne dejavnosti za zdravje v različnih življenjskih obdobjih. Glavni cilji, ki so povezani s telesno dejavnostjo otrok, posegajo na področje zagotavljanja kvalitetnejše in količinsko ustreznejše
redne športne vzgoje (vsaj 180 minut tedensko); spodbujanja telesne dejavnosti v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah ter fakultetah in nazadnje na področje izboljšanja gibalnih zmožnosti in telesne pripravljenosti mladih.
2.2 Zgodovina planinstva v Sloveniji
Po Kristanu (1993) je gorništvo del identitete slovenskega naroda. Hoja v hribe ima v Sloveniji že dolgo zgodovino, zato ni čudno, da se pojavlja tudi pri vzgojno-izobraževalnem delu. Prvi obiskovalci slovenskih gora pa tja niso zahajali z enakim namenom, kot v gore zahajamo danes.
Med prve obiskovalce gora sodijo drvarji, iskalci rude, oglarji in zeliščarji. Poleg tega med prve pristopnike sodijo tudi pastirji, ki so po vrhovih iskali izgubljeno živino, in lovci, ki so iskali divjad za odstrelitev. Vsi ti ljudje so v naš gorski svet zahajali zaradi lastne potrebe po preživetju. Tukaj še ne moremo govoriti o zavestnem odkrivanju gorskega sveta, še manj pa so bili njihovi vzgibi športne ali razvedrilne narave. Slovenske gore so začeli načrtno odkrivati šele naravoslovci v drugi polovici 18. stoletja. Kmalu za njimi so z odkrivanjem pričeli še umetniki, med katere sodi tudi pesnik Valentin Vodnik, ki je zapisal eno izmed najlepših hvalnic našega gorstva, odo Vršac. Raziskovanje gora je finančno podpiral Žiga Zois, lastnik plavžev v Bohinju, ki je bil invalid in sam ni mogel obiskovati gora. V okviru odprave, ki jo je Zois financiral, je bil 29. 8. 1778 opravljen prvi dokumentirani vzpon na Triglav. Nanj so se povzpeli štirje srčni možje: Luka Korošec, Matevž Kos, Štefan Rožič in Lovrenz Willomitzer (Kristan, 1993; Zorn, 2016).
Čeprav smo Slovenci Triglav osvojili kar 8 let pred Mont Blancom, smo glede organiziranosti precej zaostajali za drugimi alpskimi narodi. Naše ozemlje je bilo takrat del Avstro-Ogrske monarhije, zato so najprej nastala nemška planinska društva. Odločilno pobudo za ustanovitev Slovenskega planinskega društva so odigrali ljubljanski Piparji. Ime so dobili po pipah, ki so jih kadili in nosili s seboj na izlete. Slovensko planinsko društvo je bilo tako ustanovljeno leta 1893. Leta 1895 je začel izhajati Planinski vestnik, ki je naša najstarejša revija (Jazbec, 2001; Stritar, 2011). Prav Planinski vestnik je zaslužen, da se je planinstvo približalo Slovencem, saj so v njem aktivno in zavestno pisali o lepotah slovenskega gorstva. Nastanek Slovenskega planinskega društva je bil pomemben iz narodnostnega vidika. Slovence je začel povezovati v narodno zavedne Slovence, ki so se skupaj povezovali v trdno in močno organizacijo, kar pa je pomenilo narodni boj oz. upor proti agresivnemu nemštvu (Strojin, 1999). Prvo planinsko društvo v Sloveniji je na začetku štelo 255 članov, naslednje leto se je število povečalo na 400, zatem na 3500 članov. Na začetku je bila to organizacija, v kateri so prevladovali moški, žensk je bilo le za vzorec.
Vanjo so bili vključeni izobraženci in premožni posamezniki, prvi delavci pa so se vključili šele nekaj let pred 1. svetovno vojno (Kristan, 1993).
Obdobje po prvi svetovni vojni za slovensko planinstvo ni bilo ugodno, saj je Slovenija skupaj s skoraj eno tretjino narodnostnega ozemlja izgubila tudi planinske koče in poti. Po drugi svetovni vojni je bila leta 1948 ustanovljena Planinska zveza Slovenije (PZS). V
povojnem času je število članov PZS začelo naraščati in začel se je množični razvoj planinstva. Kasneje so se začele še odprave v Himalajo in na druge konce sveta, kjer so slovenski alpinisti dosegli vrsto uspehov. Slovenci tudi na kulturnem področju z vrsto planinskih knjig, revij in oddaj dokazujemo, da smo pravi planinski narod. Poleg tega smo lahko mnogim drugim državam zgled tudi na področju planinskega izobraževanja, npr. z akcijo Ciciban planinec (Jazbec, 2001).
2.3 Planinstvo v učnem načrtu za športno vzgojo
V tem poglavju bomo najprej pojasnili, zakaj se planinstvo sploh nahaja v slovenski vzgoji in izobraževanju. V nadaljevanju se bomo osredotočili na učni načrt za športno vzgojo in na planinske vsebine ter standarde in minimalne standarde s področja planinstva v njem.
Planinstvo v slovenski vzgoji in izobraževanju?
Kot smo že omenili, je gorništvo po Kristanu (1993) neločljiv del identitete slovenskega naroda. To trditev podpirajo štiri dejstva (Kristan, 1993):
gorništvo je v slovenski narodni zgodovini in narodnostnem boju odigralo pomembno vlogo;
gorništvo ima že vse od začetka bogato kulturno dejavnost (Planinski vestnik je objavljal strokovna besedila, pesniška in prozna dela, umetniške fotografije itd., Planinska matica (danes Planinska založba) je izdajala knjige z gorniško tematiko;
tematika prvega slovenskega celovečernega igranega filma V kraljestvu zlatoroga so gorniške odprave; gore so inspirirale tudi slikarje, skladatelje, pesnike in pisatelje;
veliko število Slovencev v svojem prostem čase zahaja v hribe, kjer lahko večkrat opazimo kolone planincev, ki se vijejo od vznožja pa vse do vrha in nazaj;
Slovenija je alpska dežela, kar potrjujejo visoke gore, globoke alpske doline, jezera ledeniškega izvora in alpska kultura, katere del je razvito gorništvo.
V učnem načrtu za športno vzgojo so nekatere planinske vsebine obvezne za vse (planinski izleti v okviru športnih dni), nekatere pa so za učence prostovoljne (npr. planinske interesne dejavnosti, šole v naravi s planinsko tematiko). Po Kristanu (1993) poznamo vsaj pet glavnih razlogov, zakaj se morajo vsebine gorništva vključevati v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem. Ker peti, obrambni razlog danes ni več tako aktualen, ga bomo v nadaljevanju izpustili, izpostavili pa bomo ostale štiri razloge, o katerih govori Kristan (1993):
1) logični razlog: gorništvo je del slovenske kulturne dediščine (glej zgornja štiri dejstva;
2) športno-strokovni razlog: glavni namen predmeta šport je, da posameznik vzljubi šport, ga sprejme kot posebno vrednoto in se z njim ukvarja vse svoje življenje. Ker ima pohodništvo zaradi svoje univerzalnosti in dostopnosti posebno mesto med športnimi zvrstmi, lahko trdimo, da je gorniška vzgoja res vzgoja za vse življenje;
3) ekološki razlog: s pohodništvom se oblikuje in krepi spoštljiv odnos do narave, ki je v sodobnem življenju zelo pomembna vrednota;
4) preventivno-varnostni razlog: prebivalci Slovenije se pogosto odpravljajo v gore, zato je pomembno, da so ustrezno usposobljeni za varno gibanje v gorah.
Planinske vsebine na razredni stopnji
V Učnem načrtu za športno vzgojo (2011) program športne vzgoje predpisuje tri vrste dejavnosti:
1) dejavnosti, ki so obvezne za vse učence;
2) dejavnosti, ki jih šola ponudi, vključevanje učencev je prostovoljno;
3) dodatne dejavnosti, ki jih šola lahko ponudi; vključevanje učencev je prostovoljno.
V naslednjih podpoglavjih si bomo pogledali ponujene dejavnosti, ki so povezane s planinstvom.
2.3.2.1 Dejavnosti, ki so obvezne za vse učence
Planinstvo je vključeno v obvezni program osnovne šole s teoretičnimi in praktičnimi vsebinami. V prvih petih letih šolanja (od 1. do 5. razreda) je v vsakem razredu načrtovanih 5 športnih dni, od tega morata biti 2 s planinsko vsebino. Od 1. do vključno 5. razreda imajo tako učenci 10 športnih dni s planinsko vsebino (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).
Športni dnevi v prvo vzgojno-izobraževalnem obdobju
V vsakem od treh razredov morata biti najmanj 2 dva športna dneva s planinsko oz.
pohodniško vsebino. Eden od pohodov je zahtevnejši glede višine in dolžine poti. V 3.
razredu imajo učenci še ekipni orientacijski pohod po označeni poti (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).
Teoretične vsebine, ki jih učenci spoznajo, so: osnovno pohodniško znanje (obutev, oblačilo, nahrbtnik, pitje tekočine, tempo hoje, termoregulacija) ter geografske, zgodovinske in naravoslovne značilnosti območja, po katerem poteka pohod. Skozi celotno prvo vzgojno- izobraževalno obdobje pa se učence tudi naravovarstveno ozavešča (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).
Športni dnevi v drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju
V tem obdobju se znanje in izkušnje iz predhodnega obdobja nadgrajujejo. Tako imajo učenci v 4. in 5. razredu dva pohoda na višjo razgledno vzpetino. Eden izmed teh dveh pohodov je v 4. razredu orientacijski pohod po označeni poti, v 5. razredu pa zahtevnejši pohod glede na premagano višinsko razliko (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).
Vse teoretične vsebine, ki so jih učenci spoznali v 1. triletju, se nadgrajujejo. Dodanih pa je še nekaj novih vsebin: prva pomoč pri praskah, žuljih, pikih žuželk, zaščita pred insekti;
vpliv hoje na organizem ter določitev strani neba s soncem in uro (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).
Redni pouk
Učenci planinskih vsebin ne spoznavajo samo v okviru predmeta šport in z njim povezanimi športnimi dnevi. Nekatere planinske teoretične vsebine, ki naj bi jih učenci spoznali v posameznem triletju, lahko povežemo z vsebinami pri ostalih predmetih. Kot primer si oglejmo teoretične planinske vsebine s področja varovanja narave in orientacije, ki jih je smiselno povezovati s predmetom spoznavanje okolja (v 2. triletju se predmet razdeli na naravoslovje in tehniko ter družbo), saj se vsebine nahajajo tudi v učnem načrtu tega predmeta. Znanje orientacije in varovanja narave lahko na primer predstavimo pri rednem pouku, ponovimo pa na planinskih izletih. Lahko pa izkušnje, ki jih dobimo na planinskih izletih, povezujemo z obravnavo snovi v šoli. Krpač (2000a) izpostavlja, da so razredni učitelji celostno usposobljeni za vodenje pedagoškega procesa, zato imajo tudi najboljše možnosti, da ga ob pripravi, izvedbi in podoživljanju planinskega izleta izvedejo.
2.3.2.2 Dejavnosti, ki jih šola ponudi, vključevanje učencev je prostovoljno
Poleg zgoraj zapisanega obveznega programa pri predmetu šport, mora šola učencem ponuditi še druge dejavnosti, h katerim se učenci vključijo, če želijo.
Športne interesne dejavnosti
Šola v okviru športne vzgoje ponuja različne športne interesne dejavnosti, med katerimi je lahko tudi planinski krožek oz. planinska skupina. Planinsko interesno dejavnost na šolah lahko vodijo strokovno usposobljeni mentorji planinskih skupin in vodniki, ki delujejo pod mladinskimi odseki planinskih društev. Organizirajo redna tedenska srečanja, na katerih mladi planinci spoznavajo teoretične vsebine in se pripravljajo na planinske dejavnosti, vsaj enkrat mesečno pa izvedejo planinski izlet (Peršolja, 2016).
Šola v naravi
Koncept šole v naravi za devetletno osnovno šolo (2001) in učni načrt za športno vzgojo (2011) določata, da mora šola učencu v okviru obveznega izobraževanja ponuditi vsaj 2 šoli v naravi, ki bosta osnovnošolcu zagotovili plavalno in smučarsko pismenost. Krpač (2004) izpostavlja, da se morajo planinske vsebine pojavljati tudi v smučarski oz. zimski šoli v naravi. Učenci naj spoznajo vsebine gibanja v zimski naravi (hojo v snegu, uporabo palic itd.). Glede na to, da snežni plazovi v Sloveniji predstavljajo nevarnost (predvsem, če se lotimo turne smuke), je smiselno, da učence seznanimo z ravnanjem v takem primeru, kot popestritev pa lahko vključimo še lavinskega psa in gorskega reševalca. Poleg tega lahko
učencem predstavimo znanje, ki je pomembno za preživetje v naravi. Izdelamo oz.
predstavimo iglu, snežno luknjo in bivak pod smreko.
2.3.2.3 Dodatne dejavnosti, ki jih šola lahko ponudi
Izbira dodatnih dejavnosti, ki jih šola ponudi, je prepuščena šoli. Ta jih izbira glede na interes učiteljev in učencev, na podlagi materialnih in kadrovskih pogojev ter na podlagi tradicije kraja (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011).
Planinska šola v naravi
Poleg plavalne in smučarske šole v naravi je priporočljivo, da šole v sklopu dodatnih dejavnosti ponudijo tudi druge oblike večdnevnega bivanja v naravi, med katerimi je lahko tudi šola v naravi z vsebinami pohodništva (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011). Šola v naravi je pedagoški proces, ki se precej razlikuje od običajnega pouka v šoli. Gros (2002) pravi, da se v šoli v naravi pedagoški proces nadaljuje in nadgrajuje.
Bistvena prednost šole v naravi pred običajnim poukom je večdnevno kontinuirano delo, kjer so prisotni sproščeno in spodbujajoče vzdušje, večja motiviranost učencev ter izkustveno in doživljajsko učenje. S šolo v naravi lahko dosežemo vzgojno-izobraževalne cilje različnih predmetov oz. učnih načrtov. Učitelji imajo v šoli v naravi idealno priložnost svoje učence spoznati še v drugačni luči. Spoznavajo njihove značajske lastnosti, vedenje in posebnosti, iz katerih se bo otrok razvil v edinstvenega odraslega človeka.
Športni programi
Med dodatne dejavnosti, ki jih šole lahko ponudijo, sodijo tudi športni programi Zlati sonček in Krpan ter Ciciban Planinec in Mladi planinec, v katere so vključene različne športne zvrsti iz prvega in drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011). V nadaljevanju si bomo podrobneje pogledali le vsebine športnih programov, ki se povezujejo s planinstvom.
Zlati sonček in Krpan
Zgodovina Zlatega sončka se je začela že leta 1974 s projektom Športna značka, ki je bil leta 1996 s strani Ministrstva za šolstvo in šport prenovljen in dobil ime Zlati sonček. Namen programa je obogatiti program redne športne vzgoje s sodobnimi športnimi vsebinami. S tem navajamo otroka na vseživljenjsko ukvarjanje s športom. Zlati sonček vsebuje gibalno zahtevnejše naloge, ki pa so zanimive in zabavne. Pomemben je proces in ne tekmovanje.
Spodbuja se udeležbo, ki je pomembnejša od storilnosti. Zaradi tega so za učence, ki ne zmorejo opraviti osnovnih nalog, pripravljene zamenjalne naloge (Kristan, 1997). Za nas so pomembne naloge v obliki izletov, ki predstavljajo zametek gorništva kot del slovenske narodnostne identitete
Zlati sonček je namenjen otrokom od 5. do 9. leta starosti in poteka na štirih ravneh. Na vsaki ravni je 5 ali 6 nalog, ena izmed njih pa je namenjena pohodništvu (Kristan, 1997). V
šolskem letu 2012/13 je bil ukinjen program A, ki je bil namenjen predšolskim otrokom, saj se je za vrtce začel izvajati nov program Mali sonček (Analiza programa Zlati sonček, b. d.).
V nadaljevanju predstavljamo pohodniške naloge, ki se v posameznih programih pojavljajo od 1. do 3. razreda:
v 1. razredu poteka program B, ki s področja pohodništva vključuje 3 izlete. Na vsakem izletu naj otrok skupno hodi 2 uri;
v 2. razredu poteka program C, ki s področja pohodništva vključuje 2 izleta. Na vsakem izletu naj otrok skupno hodi 2 uri;
v 3. razredu poteka program D, ki s področja pohodništva prav tako vključuje 2 izleta.
Na vsakem izletu naj otrok premaga višinsko razliko 300 metrov in skupno hodi približno 3 ure.
Za vsako uspešno opravljeno nalogo dobijo udeleženci nalepko. Smiselno je, da nalepko otroci sproti nalepijo v knjižico. Če to namesto njih naredi učitelj oz. drugi izvajalec, za otroka to ni motivacijsko. Ko otrok opravi vse naloge, dobi kolajno. Malo zlato kolajno za program B, veliko modro kolajno za program C in veliko zlato kolajno za program D (Kristan, 1997).
Krpan je nadaljevanje in nadgradnja programa Zlati sonček. Namenjen je otrokom v 2.
triletju osnovne šole. Njegov namen ni zamenjava športne vzgoje, temveč obogatitev z dodatnimi motivacijskimi prijemi. Cilj je vključiti kar največje število učencev, predvsem tistih, ki se navadno aktivno ne vključujejo v dodatne športne programe. S športnim programom Krpan poskušamo izrabiti množično sodelovanje pri Zlatem sončku in podaljšati njegove učinke še v 2. triletje (Kristan, 1999).
Za nas so pomembne naloge s področja planinstva v 4. in 5. razredu (Kristan, 1999):
v 4. razredu naj otrok opravi dva izleta, enega pozimi, drugega spomladi. Otrok naj zimski izlet opravi v zasneženi naravi in tako spozna, da sneg in mraz nista oviri za preklic izleta. Na izletu naj otrok premaga vsaj tolikšno višinsko razliko, da je v primeru toplotnega obrata, na cilju sonce. Hoje naj bo za nekaj več kot 2 uri.
Spomladanski izlet pa mora biti zahtevnejši od zimskega. Na izletu naj otrok premaga vsaj 400 metrov višinske razlike. Skupno naj bo hoje vsaj za 3 ure;
v 5. razredu naj otrok opravi dva izleta, enega zgodaj jeseni, drugega zgodaj spomladi. Na posameznem izletu naj otrok premaga od 500 do 600 višinskih metrov.
Hoje naj bo za približno 4 ure.
Po uspešno opravljenih nalogah v 4. razredu učenci prejmejo bronasto kolajno, po uspešno opravljenih nalogah v 5. razredu pa srebrno kolajno (Kristan, 1999).
Skozi ravni Zlatega sončka in Krpana se stopnjuje zahtevnost izletov. Otrok iz zunanje motivacije, kjer je motivacija zanj npr. pridobljena nalepka po opravljeni nalogi, postopno prehaja k notranji motivaciji. Na začetku otrok ne hodi v hribe, ker je tam lepo, ampak ker mu obljubimo neko nagrado. Sčasoma ugotovi, da je na vrhu lepo in zunanja motivacija se
prevesi v notranjo. Če mlademu človeku vsadimo željo po gibanju in dosežemo notranjo motivacijo, s katero se loteva zahtevanih nalog, je večja možnost, da bo tako deloval tudi v naslednjih starostnih obdobjih.
Ciciban planinec in Mladi planinec
Izlete v okviru programov Zlati sonček in Krpan je priporočljivo in smiselno povezati s programi Planinske zveze Slovenije, Ciciban planinec in Mladi planinec. Zadnja dva programa vodi in usmerja Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije, izvajajo pa ju lahko družine, društva, vrtci in osnovne šole.
Udeleženci programa Ciciban planinec so otroci do vključno 1. razreda devetletne osnovne šole oz. do vključno 7. leta starosti. Program ima štiri stopnje, ki se nadgrajujejo. Za vsako uspešno opravljeno stopnjo, otroci dobijo nagrado. Za prvo nagrado (nalepko markacije) morajo opraviti štiri izlete, za drugo nagrado (nalepko Gorskega apolona) morajo opraviti še štiri izlete, za tretjo nagrado (nalepka Clusijevega svišča) morajo opraviti še dodatne štiri izlete, na zadnji stopnji prav tako opravijo štiri izlete. Za skupno opravljenih 16 izletov prejmejo knjižico Ciciban v gorah, spominsko diplomo in začetni dnevnik Mladega planinca (Pravilnika Ciciban planinec in Mladi planinec, 2010).
11. člen Pravilnika programa Ciciban planinec govori o povezanosti programa s programom Zlati sonček. Otroci, ki so sodelovali v programih A in B lahko s prošnjo vzgojiteljice oz.
učiteljice izjemoma prejmejo nalepko markacije, otroci, ki pa so sodelovali v programih C in D pa lahko pridobijo nalepko Gorskega apolona.
Osnovnošolski otroci od 2. razreda dalje lahko svoje uvajanje v planinstvo iz programa Ciciban planinec nadaljujejo v programu Mladi planinec, ki ga izvajajo društva, družine in osnovne šole. Udeležencem sta na voljo dva dnevnika. Z začetnim dnevnikom in osmimi izleti se lahko doseže bronast znak, z nadaljevalnim pa še srebrni (dodatnih osem izletov) in zlati znak (dodatnih osem izletov) (Pravilnika Ciciban planinec in Mladi planinec, 2010).
11. člen Pravilnika programa Mladi planinec prav tako govori o povezanosti programa s programom Krpan. Po vseh opravljenih nalogah za bronasto kolajno pri Krpanu (4. razred), lahko učenci ne glede na to, da nimajo dnevnika Mladi planinec, prejmejo bronasti znak.
Standardi in minimalni standardi znanja s področja pohodništva
Standardi znanja, ki so zapisani v vsakem učnem načrtu, pomenijo stopnjo znanja, ki naj bi ga do konca določenega izobraževalnega obdobja praviloma usvojili učenci.
V 1. triletju so standardi znanja s področja pohodništva naslednji (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011, str. 32):
Učenec je sposoben hoditi tri ure s krajšimi postanki.
Pozna osnovno pohodniško opremo in upošteva pravila varne hoje.
Giblje se po označeni poti.
V 2. triletju so standardi znanja s področja pohodništva naslednji (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011, str. 34):
Učenec je sposoben hoditi štiri ure s krajšimi postanki in pri tem premagati višinsko razliko vsaj 500 metrov.
Upošteva pravila varne hoje.
Zna določiti strani neba.
Pozna vpliv hoje na organizem, prvo pomoč pri praskah, žuljih in pikih žuželk ter zaščito pred insekti.
Ravna v skladu z načeli varovanja narave.
Tako kot pri matematiki, kjer so si učenci različni po predznanju, hitrosti dojemanja informacij, sposobnosti logičnih povezav med pridobljenimi podatki itd., so si tudi učenci pri predmetu šport med seboj zelo različni v telesni zgradbi, gibalni učinkovitosti, možnostih za udejstvovanje pri športu zunaj šole itd., zato so v učnem načrtu opredeljeni tudi minimalni standardi znanja. So merilo, na podlagi katerih presojamo učenčevo napredovanje v naslednji razred.
Minimalni standardi s področja pohodništva v 1. triletju (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011, str. 32):
Učenec je sposoben hoditi tri ure z daljšimi postanki.
Pozna osnovno pohodniško opremo in pravila varne hoje.
Minimalni standardi s področja pohodništva v 2. triletju (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011, str. 35):
Učenec je sposoben hoditi tri ure z daljšimi postanki in pri tem premagati višinsko razliko vsaj 400 metrov.
Pozna vpliv hoje na organizem, pravila varne hoje in prvo pomoč pri praskah, žuljih in pikih žuželk ter zaščito pred insekti.
Ravna v skladu z načeli varovanja narave.
2.4 Kompetentnost učiteljev razrednega pouka
Za kakovostno vzgojno-izobraževalno delo pri pouku športa je tako kot pri vseh ostalih predmetih, izjemno pomemben učitelj. Razredni učitelj pa ima še posebej zahtevno nalogo, saj mora imeti ustrezne kompetence na različnih predmetnih področjih. V tem poglavju bomo predstavili možnosti za pridobivanje planinskega znanja, ki ga na treh različnih pedagoških fakultetah, lahko dobijo bodoči razredni učitelji, in izpostavili pomembnost vseživljenjskega učenja ter poklicnega razvoja učitelja. V nadaljevanju bomo predstavili
pogoje za pridobitev naziva mentor planinske skupine, ki jih lahko v sklopu dveh izbirnih predmetov na UL PEF izpolnijo študenti.
Planinski obvezni in izbirni predmeti na pedagoških fakultetah
Izobraževanje za magistre profesorje razrednega pouka poteka v Sloveniji na treh fakultetah:
na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani (UL PEF), na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru (UM PEF) in na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem (UP PEF). Raziskali smo, pri katerih predmetih (1. in 2. stopnje študija) študentje različnih fakultet pridobivajo znanje s področja planinstva. Osredotočili smo se na:
obvezne športne predmete, ki vključujejo tudi vsebine planinstva;
izbirne športne predmete, ki so v celoti namenjeni vsebinam planinstva.
Pregledali smo predmetnike dodiplomskih in podiplomskih študijskih programov razredni pouk vseh treh fakultet in učne načrte obveznih in izbirnih predmetov za študijsko leto 2020/21. Podatke za obvezne in izbirne predmete na UP PEF smo pridobili iz dokumentov, ki so bili prosto dostopni na uradnih spletnih straneh fakultet, podatke za obvezne in izbirne predmete na UL PEF in UM PEF pa smo dobili s kombinacijo spletnih virov in neobjavljenih virov, ki sta nam jih posredovala V. Štemberger in J. Planinšec. V spodnji preglednici so prikazani predmeti, ki so na posamezni fakulteti namenjeni bodočim učiteljem razrednega pouka.
UL PEF UM PEF UP PEF
Obvezni športni predmet, ki vključuje vsebine
pohodništva
Teorija športa z didaktiko športne
vzgoje II
Didaktika športa I Didaktika športa 2
Izbirni športni predmet, ki je v celoti namenjen
vsebinam pohodništva
Izletništvo, pohodništvo,
gorništvo /
Gibalne športne dejavnosti v naravi
3 – taborjenje
Planinstvo / /
Preglednica 1: Pregled predmetov z vsebinami planinstva iz treh pedagoških fakultet Iz pridobljenih podatkov, prikazanih v preglednici 1, vidimo, da imajo vsi tri pedagoške fakultete po en obvezen športni predmet, del katerega so tudi planinske vsebine in s katerim študentje dobijo neko osnovno znanje s področja planinstva. Iz osebne izkušnje, ker smo obiskovali UL PEF, vemo, da omenjena fakulteta za študente razrednega pouka v okviru obveznega predmeta Didaktika športa 2 izvede tudi terenske vaje s planinskimi vsebinami
(ene vaje so namenjene izvedbi planinskega športnega izleta, druge orientacijskim igram v naravi). UL PEF ima največ izbirnih predmetov s področja planinstva, saj študentom razrednega pouka ponudi 2 izbirna predmeta s planinsko vsebino. UP PEF ima 1 izbirni predmet s planinsko vsebino, UM PEF pa izbirnega predmeta, ki bi bil v celoti posvečen planinskim vsebinam, nima.
Čeprav UL PEF ponuja največ planinskih izbirnih predmetov, se moramo zavedati, da izbirnih predmetov s planinsko vsebino ne izberejo vsi študentje razrednega pouka, ampak le tisti, ki jim je planinstvo že v osnovi bližje. Poleg tega vsi študentje, ki želijo obiskovati predmet, ne tega ne morejo, saj predmet v vsakem študijskem letu sprejme le določeno število študentov. Tudi Krpač (2004) opozarja na to, da teh izbirnih predmetov ni deležna celotna populacija študentov. Sami smo v času študija obiskovali izbirni predmet Izletništvo, pohodništvo, gorništvo, v okviru katerega smo bili poleg teoretičnih vsebin deležni tudi praktičnih izkušenj na terenskih vajah. Menimo, da bi z uvedbo obveznega predmeta s področja planinstva, kot je na Pedagoški fakulteti v Ljubljani izbirni predmet Izletništvo, pohodništvo, gorništvo, na vseh treh pedagoških fakultetah močno izboljšali kakovost planinskih športnih dni v osnovni šoli, saj bi bili učitelji bolj strokovno izobraženi v tej smeri, hkrati pa bi pridobili tudi nepozabne praktične izkušnje s terenskih vaj.
Zavedati se je treba, da študentje, ki so se izobraževali na različnih pedagoških fakultetah, vstopajo v učiteljski poklic z različnimi kompetencami in znanjem s področja planinstva.
Učni načrt je enak za vse razredne učitelje, zato bi mu morali dosledno slediti vsi učitelji, ne glede na to, na kateri fakulteti so se izobraževali in katere izbirne predmete so obiskovali.
Za kakovostno vzgojno-izobraževalno delo na vseh področjih v našem primeru pa na področju športa je zelo pomembno, da se učitelj nenehno izobražuje in nadgrajuje svoje znanje. Fakultetno izobraževanje je šele začetek in ne konec učenja. Tudi v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju (2011, str. 467) je zapisano: »Profesionalni razvoj strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju je vseživljenjski proces, ki se začne z začetnim izobraževanjem strokovnih delavcev in se zaključi z njihovo upokojitvijo.« Učitelji morajo pri svojem strokovnem delu upoštevati specifična načela, med katerimi je tudi Načelo vseživljenjskega učenja in profesionalnega razvoja (Valenčič Zuljan, 2011).
K. Todorović (2018) je s svojo raziskavo prišla do ugotovitve, da si 6,4 % razrednih učiteljev želi pridobiti dodatne kompetence s področja pohodništva, T. Šlajkovec (2016) pa je ugotovila, da se je v zadnjih desetih letih svoje pedagoške poklicne poti na področju pohodništva izobraževalo le 6,1 % razrednih učiteljev. Temeljni pogoj za kakovostno izobraževanje je učiteljev profesionalni razvoj in stalna refleksija svoje usposobljenosti.
Učiteljeva profesionalna rast je vseživljenjski proces, ki zajema nenehno učenje in profesionalni razvoj skozi poklicno pot (Muršak idr., 2011), zato menimo, da bi se morali razredni učitelji zavedati potrebe po nenehnem izobraževanju tudi na področju pohodništva in se posledično izobraževati na tem področju. Naj poudarimo le dve dejstvi, ki ju omenja tudi Kristan (1993): planinstvo je del identitete slovenskega naroda, poleg tega gre za univerzalno in v Sloveniji zelo dostopno športno zvrst. Zaradi naštetega je ključno, da razredni učitelj planinske vsebine učencem poda na primeren in strokoven način ter jih
spodbudi za ukvarjanje s športom, katerega igrišče je skorajda celotna Slovenija, tudi kasneje v življenju.
Šolski strokovni delavci morajo pri svojem pedagoškem delu slediti spremembam, ki se skozi njihovo poklicno pot pojavljajo. Poleg tega pričakovanja države, staršev in otrok še nikoli niso bila tako visoka, kot so zdaj, zato je nenehno usposabljanje pedagoških delavcev ključno za avtonomno opravljanje svojega dela (Valenčič Zuljan idr., 2011). Spremembe se v poklicni poti razrednega učitelja dogajajo vsako leto, saj niti en razred ni enak prejšnjemu.
Pomembno je, da učitelj planinske vsebine in izvajanje le teh prilagaja posebnostim posamezne generacije, pri tem pa je v koraku s časom z vsebinami planinske šole, ki se lahko spreminjajo, na podlagi novejših znanstvenih spoznanj (npr. ustrezno nudenje prve pomoči).
Naziv mentor planinske skupine
Usposabljanja v okviru Planinske zveze Slovenije za mentorje planinskih skupin, ki se jih lahko udeležijo tudi razredni učitelji in drugi pedagoški delavci, potekajo že od leta 1968 naprej, ko so se začeli izvajati prvi seminarji. Leta 1996 so se v okviru Zavoda Republike Slovenije za šolstvo (ZRSS) pričeli izvajati mentorski seminarji z naslovom Srečno v gore, ki so bili uvrščeni med najboljše seminarje ZRSS. Poleg tega so izkušnje s seminarjev vgrajevale v prenovljen sistem usposabljanja mentorjev planinskih skupin (Peršolja in Rotovnik, 2001).
Glavne naloge mentorjev planinskih skupin so (Peršolja in Rotovnik, 2001, str. 13):
organiziranje in vzpodbujanje celoletne planinske dejavnosti za posamezne starostne skupine v planinskem društvu;
skrb za planinsko dejavnost v vrtcih, šolah in drugih zavodih s področja vzgoje in izobraževanja v sodelovanju z vodstvi zavodov;
pripravljanje, izvajanje in vrednotenje programa planinske skupine ter posamezne oblike planinske dejavnosti;
formalno in neformalno prenašanje poklicnih pedagoških znanj na prostovoljne strokovne delavce v športu s področja planinstva;
skrb za stalno lastno dodatno usposabljanje, ki vključuje tudi samoizobraževanje.
Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani in Planinska zveza Slovenije pa imata od leta 2017 sklenjen dogovor, ki študentom, ki na UL PEF obiskujejo predmet Izletništvo, pohodništvo gorništvo ali predmet Planinstvo, ponuja možnost za pridobitev naziva mentor planinske skupine. Pogoji za pridobitev naziva po taki poti so zapisani v navodilih za pridobitev naziva mentor planinske skupine v posebnih primerih, ki smo jih pridobili neposredno od strokovne sodelavke PZS, V. Susman (osebna komunikacija, januar 2021), in so naslednji:
članstvo študentov v planinskem društvu, ki je član PZS;
z oceno 9 ali 10 opravljen izpit pri predmetih Izletništvo, pohodništvo, gorništvo ali Planinstvo;
primerno ustrezno zdravstveno stanje, ki je dokazano z ustrezno izjavo ali do 6.
mesecev starim zdravniškim potrdilom in
predložitev ustrezne dokumentacije in fotografije Mladinski komisiji PZS.
Ko kandidat izpolni te pogoje, je vpisan v register PZS, poleg tega dobi še mentorsko izkaznico in prejme naziv mentor planinske skupine. Njegova naloga je, da aktivno sodeluje pri delu z mladimi in vodi planinsko skupino v organizirani obliki vzgojno-izobraževalne dejavnosti (npr. planinsko društvo, osnovna šola). Mentor planinsko skupino lahko vodi na sprehode, izlete, pohode in tabore v okolici njegovega kraja, bivanja ali dela (območja, ki jih dobro pozna). Za podaljšanje licence mora mentor planinske skupine vsako leto do 15.
julija oddati obrazec za registracijo in poročilo dela v preteklem šolskem letu. Na vsake tri leta pa se mora udeležiti enega izmed seminarjev, ki jih potrdi MK PZS (Mentorji planinskih skupin, b. d.).
2.5 Načrtovanje, izvedba in analiza planinskega izleta
V tem poglavju bomo predstavili faze planinskega izleta, ki jih morajo učitelji upoštevati, če želijo izpeljati kakovosten planinski izlet. Osredotočili se bomo na pripravo izleta, organizacijsko pripravo, aktivnosti pred odhodom, izvedbo izleta ter analizo in vrednotenje izleta. Znotraj naštetih vsebinskih sklopov bomo predstavili, na kaj morajo biti organizatorji planinskega izleta pri posamezni fazi pozorni.
Priprava izleta
Naloge vodnika PZS, ki vodi skupino ljudi v gore, niso majhne in nepomembne. Ta oseba mora imeti rada ljudi in gore, saj bo le tako srečna pri opravljanju svojega dela. Če te ljubezni ne nosi v sebi, bo svoje poslanstvo opravljala polovično, to pa bodo občutili tudi udeleženci izletov. Vodnik naj izpelje le tiste planinske izlete, za katere je prepričan, da jih je sposoben varno in dobro izpeljati, tako s psihične, telesne in tehnične pripravljenosti (Koželj Stepic in Bobovnik, 2006). Enako velja za učitelja, ki na planinske izlete v okviru športnih dni vodi skupino otrok.
Zelo pomembna je usposobljenost tistega, ki izlet organizira. Imeti mora nekajletne gorniške izkušnje, pedagoško-psihološka znanja ter osebnostne in organizacijske lastnosti, močno povezane s pojmom avtoritete. Pri vodenju izletov se namreč združujejo osebnostne lastnosti s pridobljeno formalno izobrazbo in konjičkom (ljubezen do gora, gorništvo, ekološki odnos do narave). To so velike zahteve, ki pa jih nima in ne zmore vsak (Stritar in Stritar, 1998).
Psihološka priprava
Učitelj, ki vodi planinski izlet, mora biti psihično stabilna in močna osebnost, ki ji učenci lahko zaupajo. Da lahko pride do zaupanja s strani učencev, pa mora imeti bogato znanje in
izkušnje s področja planinstva. Otroci morajo biti z namenom izleta, izbranim ciljem, opremo (obutev, obleka, nahrbtnik, malica …) seznanjeni. Naloga učitelja je, da pred izletom učence navduši in jih motivira za načrtovani planinski izlet. Pomembno je, da je pri tem realen in otrok ne zavaja pri zahtevnosti izleta, saj se mu to lahko kasneje pri izvedbi ture maščuje (Kožej Stepic, Bobovnik, 2006). M. Koželj Stepic (2016) pravi, da je pri psihični pripravi zelo pomembno vse znanje, ki smo ga pridobili z branjem različnih priročnikov, revij, z udeležbo na različnih tečajih … Pomembno se nam zdi, da se učitelj, ki je zadolžen za izpeljavo športnega dne s planinsko vsebino, stalno izobražuje tudi v tej smeri, saj bo le na tak način njegovo vodenje odgovorno in zaupanja vredno.
Otroci se tudi pri hoji neverjetno razlikujejo med seboj. Nekateri kar tečejo v breg in ne potrebujejo počitka, spet drugi pa godrnjaje zaostajajo. Zelo pomembna pri njih je motivacija. Naloga vodje izleta je, da otrokom osmisli predviden izlet in ga organizira na zanimiv in privlačen način (Stritar in Stritar, 1998). Za večino učencev so izletništvo, pohodništvo in gorništvo dejavnosti, ki jih ne pritegnejo kar same od sebe. V njih ne vidijo smisla, kot ga vidijo starejši, ki cenijo naravo, njeno energijo in mir. Otroci in tudi dijaki potrebujejo določeno mero zanimivosti, atraktivnosti in dinamike, da je pohodniški športni dan zanje zanimiv. Učitelj lahko učence pred planinskim izletom motivira na različne načine:
pokaže slike poti in cilja;
učence nauči (planinske) pesmi za na izlet;
omeni nagrajevanje pri programih Ciciban planinec oz. Mladi planinec in Zlati sonček oz. Krpan;
učencem omogoči ogled filma, ki je povezan z izbranim ciljem izleta itd.
Telesna priprava
M. Koželj Stepic in Bobovnik (2006) navajata, da mora biti kondicijska pripravljenost vodnika vsaj za stopnjo boljša od pripravljenosti udeležencev in mora biti vodnik vedno sposoben izpeljati težjo turo, kot je tista, ki jo namerava voditi. Če učitelj, ki bo vodil planinski izlet, primerne vzdržljivosti nima, bo v očeh udeleženih učencev izgubil zaupanje in vzpostavil dvom o njegovih sposobnostih. Pomembno je, da se učitelj na planinske izlete v okviru športnih dni pripravlja skozi celotno leto. Tako se bo na planinskih izletih v prvi vrsti sam počutil varnejše in sposobnejše voditi skupino, učenci pa se bodo počutili prijetnejše.
Ne smemo pozabiti, da morajo biti tudi učenci ustrezno telesno pripravljeni, da bodo načrtovano pot zmogli prehoditi. Planinska vzdržljivost ni enkratna vzdržljivost, ki jo vadimo samo 2-krat letno, ko imamo planinski športni dan. Učenci kondicijsko pripravljenost pridobivajo in vzdržujejo celotno leto pri urah športa, zato je pomembno, da so te ure načrtovane in izvedene ustrezno, glede na otrokove sposobnosti in gibalni razvoj.
Poleg tega pa se stopnja zahtevnosti planinskega izleta povečuje po razredih. Tako tudi dva planinska izleta v istem šolskem letu nista enako zahtevna. Mladi planinci od vsakega
planinskega izleta odnesejo obilico znanja in izkušenj, ki se z nadaljnjimi izleti povezujejo in nadgrajujejo.
Tehnična priprava
Tako kot mora biti vodnik vzor pravilne opremljenosti za določeno turo (Koželj Stepic in Bobovnik, 2006), mora biti vzor tudi učitelj, ki izlet vodi, kot tudi vsi spremljevalci izleta.
Učitelj mora pot in cilj, kamor bo peljal skupino, in morebitne vremenske posebnosti zelo dobro poznati, saj bo le na tak način učence in njihove starše lahko obvestil o primerni opremi za na pot.
Vsebinska priprava
Vsak planinski izlet mora biti fiziološko učinkovit (aktivnost), poučen in prijeten. Za vsako od teh treh zahtev se mora vodja izleta ustrezno pripraviti (Kristan, 1993). Točno mora vedeti, za koga načrt pripravlja oz. komu je izlet namenjen. Na izlet z majhnimi otroki se bo pripravljal drugače kot na izlet s starejšimi planinci, npr. upokojenci. Pripraviti mora dejavnosti, ki za določeno ciljno skupino ne bodo dolgočasne, temveč zanimive in poučne (Koželj Stepic in Bobovnik, 2006).
Organizacijska priprava izleta
Izbira cilja
Vodja izleta navadno izbere cilj na podlagi svojih izkušenj. Obiskal je kakšen vrh in takoj se mu je porodila ideja, da bi tja peljal tudi svojo skupino pohodnikov (Koželj Stepic in Bobovnik, 2006). Druga možnost pa je, da starejši otroci sami predlagajo nekaj ciljev, ki se jim zdijo zanimivi, vodja izleta pa nato po tehtnem premisleku odloči, kam se bodo odpravili na planinski izlet (Stritar in Stritar, 1998). Ti dve možnosti veljata za izlete v organizaciji planinskega društva ali pa družinske izlete.
V sistemu vzgoje in izobraževanja pa naj bi imela vsaka šola izdelan celostni program izletov za obdobje osnovne šole, ki ga izdela športni pedagog v sodelovanju z dobrim poznavalcem izletniških možnosti ter sodelovanjem šolskega zgodovinarja, geografa, predstavniki planinskega društva, lovci itd. (Kristan, 1996). Krpač (2000b) meni, da je za uspešno izvajanje planinske vzgoje stalen načrt izletov nujen, saj učiteljem omogoča povezano in sistematično delo skozi vse osnovnošolske razrede. Na tak način planinski izleti postopoma vsebujejo več telesne obremenitve in so obsežnejši glede planinskih znanj, ki jih učenci dobijo. Stalni načrt izletov omogoča kakovostne planinske izlete.
Obstoječi celostni program izletov nato vodja izleta prilagaja svoji skupini. Vodnik mora pot in cilj, kamor bo peljal skupino, prej zelo dobro poznati. Pred vsako turo mora opraviti ogledno turo, na kateri si ogleda in zapiše posebnosti, meri čas hoje posameznih odsekov, opazuje, kje so primerna mesta za počitek, kjer bo lahko parkiral avtobus itd. (Koželj Stepic
in Bobovnik, 2006). Zelo dobro mora poznati smer vzpona in spusta, da udeležencev po nepotrebnem ne vodi v nevarnost. Upoštevati mora trenutne vremenske razmere, psihično in fizično pripravljenost sebe kot vodnika ter otrok in spremljevalcev.
Izbira poti
Navadno na vrh vodita vsaj dve poti. Če ima vodja izleta na voljo dve poti, je dobro, da za vzpon izbere bolj strmo pot, za spust pa položnejšo. Razmisliti mora tudi o tem, ali bodo načrtovano pot zmogli vsi, ki jih bo vodil, in kaj bo storil v primeru poslabšanja razmer.
Skrbno mora izdelati časovni načrt izleta. Normiranemu času poti mora še nekaj dodati, saj skupina napreduje počasneje kot posameznik. V čas mora všteti postanke in nepredvidljive zaplete, ki se na poti lahko pojavijo (Koželj Stepic, 2006).
Trajanje planinskega izleta
Pri izbiri cilja in poti planinskega izleta mora imeti učitelj v mislih tudi čas aktivne hoje, ki naj bi ga bil otrok pri določeni starosti sposoben prehoditi. Za učitelja je glavni kompas, po katerem se orientira pri svojem pedagoškem delu, učni načrt. Pomembno je, da zna učni načrt interpretirati in poiskati še druge vire podatkov, h katerim ga učni načrt usmerja. Tako mora učitelj obravnavane vsebine pri predmetu šport s področja pohodništva povezovati še z različnimi športnimi programi. Tudi če učenci v njih ne sodelujejo, so lahko razni priročniki in pravilniki športnih programov bogat vir informacij. Časi aktivne hoje na planinskih izletih so zapisani v več virih, iz katerih naj učitelj črpa in med seboj povezuje informacije ter jih smiselno uporablja glede na posebnosti svojega razreda oz. planinske skupine.
V Preglednici 2 so zapisani predvideni časi aktivne hoje po razredih za skupine otrok, ki smo jih oblikovali na podlagi Učnega načrta za športno vzgojo (2011), programa Zlati sonček in Krpan in priporočilih U. Stritar in A. Stritar (1998).
RAZRED ČAS AKTIVNE HOJE (vzpon in spust skupaj, brez postankov) Zlati
sonček/Krpan
U. Stritar in A. Stritar
Standardi znanja
Minimalni standardi znanja 1. razred 2 uri do 4 ure
2. razred 2 uri do 4 ure
3. razred 3 ure do 4 ure 3 ure 3 ure z daljšimi postanki 4. razred 3 ure do 5 ur
5. razred 4 ure do 5 ur 4 ure 3 ure z daljšimi postanki Preglednica 2: Čas aktivne hoje
