FIGURATIVNI JEZIK IN AFAZIJA

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SLOVENISTIKO

KARMEN STREL

FIGURATIVNI JEZIK IN AFAZIJA

Diplomsko delo

Mentorica: izr. prof. dr. Urška Perenič Univerzitetni študijski program prve stopnje: Slovenistika

Ljubljana, 2021

Zahvala

Vedno začneš od začetka.

Draga družina, dragi prijatelji, draga B. in R. Hvala.

Hvala, da ste z mano v mavrici dobrega in slabega – da mi nesebično nudite ramo, ko se ustavim in ne zmorem več, in z veseljem podate roko, ko grem korak naprej. Hvala, da ste moja največja opora in moji najboljši sopotniki.

Spoštovani profesorji, študijski kolegi, sodelavci in dijaki L 3. d in 3. e. Hvala.

Hvala, da sem imela v vaši družbi priložnost spoznati, da sem na pravi poti. Da sem skupaj z vami odkrivala vso širino študijskega področja in iz dneva v dan rasla – tako na osebni kot strokovni ravni.

Spoštovana izr. prof. dr. Urška Perenič. Hvala.

Hvala, da ste mi s svojo vlogo že tekom študija postavili velik zgled. Da ste sprejeli mojo želeno temo raziskovanja in me usmerjali, ko sama nisem vedela, kam naj grem. Da ste podali komentarje, ki so v meni spodbudili dodaten razmislek, in me opozorili na še tako

osnovne napake.

Hvala, da ste mi dovolili, da grem od začetka in se učim. Učiti se želim celo življenje.

Izvleček

Figurativni jezik in afazija

Diplomsko delo kritično pregleda strokovno literaturo in študije s področja razumevanja figurativnega jezika – metafor in idiomov – pri osebah z afazijo. Razložiti skuša kontradiktornosti v razlagah in poiskati čim boljši odgovor, kako pri osebah z afazijo dejansko poteka (ne)razumevanje figurativnega jezika. Odgovor se nakazuje v dvojnem procesnem modelu razumevanja, ki temelji na (ne)avtomatiziranosti in pravi, da naj bi osebe z (Brocovo) afazijo razumele avtomatizirane (figurativne) izraze, medtem ko naj bi imele pri neavtomatiziranih težave. Še posebej velike težave naj bi se pojavile pri razumevanju za posameznika nekonvencionalnih oz. neavtomatiziranih figurativnih izrazov, sestavljenih iz ožjih semantičnih polj. Ob koncu se izpostavi potreba po empiričnem preverjanju hipoteze.

Ključne besede: razumevanje, figurativni jezik, metafora, idiom, afazija

Abstract

Figurative language and aphasia

The bachelor’s thesis critically reviews academic literature and studies in the field of understanding figurative language – metaphors and idioms – in people with aphasia. It tries to explain contradictions in the interpretations, and answer the question, how the (mis)understanding of figurative language actually happens in people with aphasia. The answer is indicated in a dual-processing model of understanding, which is based on (non)automation and it shows that people with (Broca's) aphasia should be able to understand automated (figurative) expressions and have difficulty comprehending non-automated expressions. An individual is expected to face major difficulties understanding unconventional or non-automated figurative expressions comprised of narrower semantic fields. Finally, the need for the empirical verification of the hypothesis is pointed out.

Keywords: understanding, figurative language, metaphor, idiom, aphasia.

Kazalo vsebine

1. Uvod ... 6

2. Figurativni jezik ... 7

3. Afazija ... 7

4. Zgodovina lateralizacije (figurativnega) jezika ... 8

5. Od metafor do idiomov ... 11

5.1. (Ne)razumevanje metafor ... 12

5.1.1. Substitucijska in primerjalna teorija ... 13

5.1.2. Interakcijska teorija ... 13

5.1.3. Kognitivna teorija ... 14

5.1.4. Vzporednice med teorijami ... 15

5.2. (Ne)razumevanje idiomov ... 15

5.3. Dvojni procesni model razumevanja ... 16

5.4. (Ne)avtomatiziranosti (figurativnih) izrazov ... 18

5.5. Nasproti stoječe teorije: CSC, BAIS, GSH ... 20

6. Razprava ... 21

7. Premisleki nadaljnjih študij... 23

7.1. Eksperimentalna metoda ... 24

7.1.1. Vrsta naloge ... 24

7.1.2. Način raziskovanja ... 25

7.2. Kontekst ... 26

7.2.1. Avtorska namera ... 27

7.3. Vpliv preiskovancev ... 28

8. Zaključek... 30

9. Literatura ... 33

Kazalo diagramov

6

1. Uvod

Diplomsko delo obravnava razumevanje figurativnega jezika pri osebah z afazijo, torej pri osebah s poškodovano levo hemisfero. Pri tem se osredotoča na razumevanje metafor in idiomov, saj sta to na tem področju najpogosteje proučevani vrsti figurativnega jezika.

Številne študije so ugotavljale, da imajo osebe z afazijo še posebej velike težave s figurativnim jezikom, saj ga razumejo dobesedno. Iz teh razlogov so razumevanje figurativnega jezika pričeli povezovati s klasičnimi jezikovnimi področji leve hemisfere. Na drugi strani so se pojavili raziskovalci, ki so prav pri osebah z afazijo kljub oslabljenim zmožnostim komunikacije v nekaterih primerih opazili ohranjeno posebno področje jezika – ekspresivni nepropozicijski jezik, kamor so pričeli uvrščati tudi (nekatere) vrste figurativnega jezika. To področje jezika naj bi se po njihovem mnenju ohranilo, saj naj bi bili za njegovo obdelavo zadolženi tokokrogi desne hemisfere, ki pa jih afazija ne prizadene. Vse več je bilo študij, ki so dokazovale, da sta v razumevanje figurativnega jezika dvostransko oz.

bilateralno vpleteni obe hemisferi. S tem so nasproti stoječe si študije področje razumevanja figurativnega jezika pri osebah z afazijo postavile pod vprašaj. Namen te diplomske naloge je kritično pregledati relevantno strokovno literaturo. Ker na Slovenskem na tem področju še ni opravljenega veliko dela, diplomsko delo vsebuje kritičen pregled predvsem tuje literature.

Sprva bo predstavljena zgodovina hemisferne lateralizacije (figurativnega) jezika, v kateri bomo spoznali, kako se je razvila ideja, da je funkcija jezika lateralizirana v (sub)kortikalnih strukturah leve hemisfere, in zakaj je bila prav zaradi študij figurativnega jezika ta lateraliziranost postavljena pod vprašaj. V nadaljevanju bomo to lateraliziranost podrobno pogledali skozi najbolj znane teorije in študije razumevanja metafor in idiomov ter izpostavili dvojni procesni model razumevanja, ki temelji na (ne)avtomatiziranosti izraza na individualni ravni posameznikovega mentalnega leksikona. Na podlagi te teorije in teorij, ki bi ji potencialno lahko nasprotovale, bomo ponudili hipotezo razumevanja figurativnega jezika pri osebah z afazijo, ki predstavlja eno izmed možnih rešitev. Ker bodo zaključki vzpostavljeni na teoretični ravni, bomo spregovorili tudi o možnostih nadaljnjih empiričnih raziskav za razumevanje obravnavane problematike.

7

2. Figurativni jezik

Pridevnik »figurative« v literaturi angleško pišočih avtorjev predstavlja nasprotje pridevniku

»literal«. V tej diplomski nalogi bomo figurativni jezik oz. pomen razumeli kot nasprotje dobesednemu pomenu. Na podoben način figurativni jezik definira Cruse (2006: 63), ki pravi, da gre za jezikovne izraze, katerih predvideni pomen je drugačen od njihovega dobesednega pomena. Na kratko, figurativni jezik ima torej nedobesedni pomen.

Za naše področje raziskovanja je pomembno opažanje, da gre pri tovrstnem jezikovnem pojavu pravzaprav za semantično »anomalijo«, ki krši omejitve glede običajne združljivosti besed (Brinton 2000: 153). Pojavijo se kombinacije besed s pomeni, ki običajno (v dobesednem pomenu) sploh niso združljivi, ali pa so, vendar (v dobesednem pomenu) pomenijo nekaj (povsem) drugega.

V diplomski nalogi se bomo posvetili dvema vrstama figurativnega jezika – metaforam in idiomom,¹ saj sta to v študijah oseb z afazijo najpogosteje proučevani figuri.

3. Afazija

Beseda afazija izhaja iz grške besede »phasis« (glas ali govor) in predpone »a« (nasprotje, ne). Pri afaziji gre za oslabljeno ali izgubljeno zmožnost govora, razumevanja govora, branja, pisanja ter sporazumevanja zaradi možganskih okvar. Najpogosteje lezije področij, ki vplivajo na omenjeno razumevanje in produkcijo, povzročajo možganske kapi, poškodbe glave in možganov ter tudi možganski tumorji (Žemva 2008), in sicer predvsem na kortikalnih in subkortikalnih strukturah (Fabbro 2002: 289).

Afazija je skoraj izključno povezana s poškodbo leve hemisfere vzdolž srednje možganske arterije, ki se razprostira čez večino obeh hemisfer, izključuje pa le ozek trak na sprednjem čelnem režnju in drugo ozko področje na zadnjem temenskem režnju (Van Lancker Sidtis 2009: 451).

1 Skozi celotno delo bomo uporabljali izraz vrste idiom- in ne izraz vrste fraz-. Za to odločitvijo stojita dva razloga. Izraz vrste fraz- uporablja predvsem slavistično jezikoslovje, katerega pristop kot glavno lastnost izpostavlja večbesednost in stalnost enote. V nasprotju s tem izraz vrste idiom- uporablja predvsem anglistično jezikoslovje, ki ob tem glavni poudarek daje stalnosti, torej temu, da pomena celotne enote ne moremo izpeljati iz pomena posameznih sestavin (Kržišnik 2010: 84, 85).

Ker je velika večina literature in študij, obravnavanih v tem diplomskem delu, angleškojezikovne in ker je glavni poudarek na neizpeljivosti pomena celotne enote iz pomena posameznih sestavin, se bomo držali izraza idiom.

8

4. Zgodovina lateralizacije (figurativnega) jezika

Disfunkcionalnosti na področju jezika zaradi poškodb glave so bile omenjene že približno 2300 let pr. n. št. na egipčanskih papirusnih zvitkih, ki so opisovali operacijske posege (Breasted 1930: 50).

Povezave med možgani in jezikovnimi sposobnostmi so pričeli podrobneje raziskovati v začetku 19. stoletja. Franz Joseph Gall in Johann Spurzheim sta že takrat v delih Anatomie et physiologie du systeme nerveux en general et du cerveau en particulier in On the Functions of the Brain and of Each of Its Parts: With Observations on the Possibility of Determining the Instincts, Propensities, and Talents, Or the Moral and Intellectual Dispositions of Men and Animals, by the Configuration of the Brain and Head dokazovala, kako so različne kognitivne funkcije lokalizirane v določenih predelih možganskega korteksa. Paul Broca je leta 1861 objavil članek Remarks on the Seat of the Faculty of Articulate Speech, Followed by a Case of Aphemia (Loss of Speech),² v katerem je razpravljal o poškodbah določenih predelov možganskega korteksa, ki povzročijo prizadetost višjih kognitivnih funkcij – tudi jezika. A te ideje so bile, kot navaja Roth, sprva diskreditirane, saj eksperimentalni psihologi (ki so sicer izvajali poskuse na živalih!) niso našli dokazov za področno specializacijo višjih funkcij. Ugotovili so le, da je izguba višjih funkcij povezana z lezijami možganskega korteksa, končne disfunkcije pa naj bi bile odvisne le od velikosti te poškodbe – npr. Jean Pierre Flourens: Recherches experimentales sur les propriétiés et les fonctions due systéme nerveux, dans les animaux vertebres. Osamljeni primer je na področju eksperimentalne psihologije pri dokazovanju lokaliziranosti jezika predstavljal Francois Bouilland, ki je na več kot 100 primerih kliničnih patologij v delu Recherches cliniques propre à démontrer que la sens du language articulé et le principe coordinateur de movements de la parole resident dans le lobules antérieuer du cerveau pokazal, da jezik obvladuje sprednji predel možganov (v Roth: 2014: 12).

Ernst Aubertin je po navedbah Roth (2014: 13) predlagal, da je potrebno med sabo ločiti tudi funkcije jezika. To razmišljanje je zatem na primerih svojih pacientov, ki so imeli poškodbe v specifičnem sprednjem predelu leve hemisfere, potrdil Paul Broca (Notes on the faculty of articulated language, followed by an observation of aphemia), saj so imeli njegovi pacienti

2 Originalni naslov: Remarques sur le siège de la faculté du langage articulé, suivie d’une observation d’aphémie (perte de la parole).

9

prizadeto le področje produkcije govora, medtem ko je bilo razumevanje ohranjeno. S tem je, tako kot izpostavlja Roth (2014: 16), dokazal pomembne poudarke za tisti čas: 1. funkcije jezika se med sabo ločijo in 2. povezane so s specifičnimi področji možganov.

Naslednja pomembna ugotovitev, ki jo je Broca v Sur le siège de la faculté du langage articulé izpostavil na podlagi 8 pacientov s poškodbami leve hemisfere, je bila, da so funkcije jezika lateralizirane³ v levi hemisferi, kar je bila za tiste čase precej pogumna izjava, saj je bila hemisferna lokalizacija mentalnih funkcij v prvi polovici 19. stol. (gl. Roth 2014: 14), povsem diskreditirana. Do takrat je veljalo prepričanje, da sta možganski hemisferi v vseh funkcijah simetrični. Vplivne teorije tistega časa so izpostavljale, da sta možganski hemisferi simetrični, saj morajo biti organi, ki so v interakciji z zunanjim okoljem, uravnoteženi.⁴ Ko je leta 1863 ob ugotovitvi Paula Broce v javnost prišla tudi novica Gustava Daxa, ki je sicer že leta 1836 v delu Lésion de la moitié gauche de l’encéphale coincident avec l’oubli des signes de la pensée poročal o tem, da je njegov oče zdravnik prav tako zbral 40 primerov jezikovnih motenj, ki so bile vse povezane z lezijami leve hemisfere, teh spoznanj niso več mogli ignorirati. Čeprav ideja lokalizacije na eni strani še ni bila sprejeta, je bila na drugi strani ideja asimetrične lokalizacije vse bolj podprta. Baillarger je leta 1865 celo pričel govoriti o specializaciji, ne pa o asimetriji funkcij, kar je prikazal na primeru pisanja: če nek posameznik izgubi funkcijo pisanja z desno roko, leva roka težko razvije to sposobnost – ni pa nemogoče. Idejo je nadgrajeval John Hughlings Jackson, ki je izpostavil, da so volonterske funkcije (ang. voluntary functions) pogosto lateralizirane v eni hemisferi, medtem ko so bolj avtomatske funkcije distribuirane bilateralno. Propozicijski jezik je skladno s tem tako v domeni leve hemisfere, medtem ko so emotivni nepropozicijski izreki v domeni obeh hemisfer in so zato lahko ohranjeni tudi ob leziji leve hemisfere (v Roth 2014: 18–20). To bi lahko štelo za eno prvih ugotovitev na področju razumevanja figurativnega jezika, ki je zanimiva v kontekstu diplome.

Raziskave na področju razumevanja figurativnega jezika so postale pogostejše v 20. stol., posebej veliko pozornosti temu posvečajo raziskovalci v 21. stol. Tudi z vidika različnih

3 Letaralizacija je definirana kot »usmerjenost na eno stran« (Slovenski medicinski slovar 2012–2020). Ko npr.

govorimo o levi hemisferni lateraliziranosti, torej govorimo o aktivnosti (predvsem) v levi hemisferi. Izraz bilateralnost potemtakem nakazuje na obojestransko aktivacijo možganov, torej na aktivnost v obeh hemisferah.

4 Med takšne organe so npr. šteli roke, noge in oči ter seveda tudi možganski hemisferi, saj ti dve z zunanjim okoljem opravljata najbolj delikatno ter kompleksno interakcijo (Roth 2014: 17).

10

možganskih poškodb. Kot izpostavlja Forgács (2014: 4–13), je bil prav figurativni jezik tisti, ki je pod vprašaj pričel postavljati klasična jezikovna področja leve hemisfere, saj so raziskovalci pričeli ugotavljati, da ima pri tovrstnem jeziku zelo veliko vlogo desna hemisfera. Pionirski eksperiment na tem področju sta izvedla Winner in Gardner (1977) ter s tem spodbudila, da so bile raziskave razumevanja figurativnega, nedobesednega jezika (metafor, idiomov, ironije, sarkazma …) v večji meri posvečene razpravi o veljavnosti t. i.

hipoteze o desni hemisferi⁵ (npr. Shields 1991; Van Lancker 1997; Anaki, Faust in Kravetz 1998).

A hipotezo desne hemisfere so sočasno ves čas postavljali pod vprašaj (gl. Forgács 2014: 14), saj so študije (npr. Faust in Weisper 2000; Lee in Dapretto 2006; Mashal in Faust 2010) še vedno dokazovale deficite na področju razumevanja figurativnega jezika (tudi) pri pacientih z okvaro leve hemisfere. Kot izpostavlja Forgács (2014: 14), je bilo vse več študij, ki so pričele poudarjati, da sta v razumevanje figurativnega jezika dvostransko oz. bilateralno vpleteni obe hemisferi (npr. Eviatar in Just 2006, Coulson in Van Petten 2007; Schmidt in Seger, 2009).

Paul in njegovi sodelavci (2003: 320–322) so npr. na primerih posameznikov, ki sicer nimajo žariščnih možganskih poškodb, a imajo poškodbo korpus kalozuma, kjer gre (po navedbah enciklopedije Britannica) za skupek živčnih vlaken, ki povezujejo levo in desno hemisfero, npr. dokazali, da je za učinkovito razumevanje figurativnega jezika potrebna komunikacija med obema hemisferama.

Če povzamemo. Lateralizacijo so raziskovalci dolga leta vztrajno zavračali in izpostavljali, da so višje kognitivne funkcije (kamor spadajo tudi jezikovne funkcije) v možganih porazdeljene simetrično. V prvi polovici 19. stol. je bilo vse več dokazov, ki so pripeljali do ugotovitve, da so funkcije jezika lateralizirane v (sub)kortikalnih strukturah leve hemisfere.

Prav raziskave na področju figurativnega jezika pa so tudi to ugotovitev postavile pod vprašaj. Še posebej produktivne so bile raziskave na posameznikih s poškodbami možganov.

Ena vrsta študij s t. i. hipotezo o desni hemisferi namreč dokazuje, da je za razumevanje figurativnega jezika potrebna predvsem delujoča aktivnost desne hemisfere. To hipotezo

5 Poznamo močnejšo in šibkejšo hipotezo o desni hemisferi. V najmočnejši formulaciji hipoteze o desni hemisferi desna hemisfera igra specifično in kritično vlogo pri razumevanju figurativnega jezika. V šibkejši različici te hipoteze ima desna hemisfera ključno vlogo pri razumevanju figurativnih izrazov, vendar se to dogaja v soglasju z levo hemisfero (Cardillo idr. 2018: 3). To pa se že približuje tudi hipotezi, ki govori o bilateralnosti.

11

dokazujejo nekatere študije posameznikov s poškodovano desno hemisfero, pa tudi primeri posameznikov z afazijo, pri katerih je razumevanje določenega dela (!) figurativnega jezika ohranjeno. A te hipoteze druga vrsta študij ne more potrditi. Gre za študije, ki opazujejo primanjkljaje pri razumevanju figurativnega jezika predvsem pri osebah s poškodbami leve hemisfere (torej pri osebah z afazijo). Na tem mestu se v zadnjem času pojavlja še tretja vrsta študij, ki govori o hemisfernem sodelovanju.

Če bi bilo razumevanje figurativnega jezika povezano zgolj z levo hemisfero, ali pa bi potekalo bilateralno, potem bi bilo težko govoriti o tem, da se pri posameznikih z afazijo razumevanje figurativnega jezika ohrani. In obratno, če bi bilo razumevanje figurativnega jezika povezano zgolj in samo z desno hemisfero, potem bi morali posamezniki z afazijo ohraniti razumevanje figurativnega jezika.

5. Od metafor do idiomov

V diplomskem delu bomo najprej pogledali razlike v (ne)razumevanju med dvema najpogosteje proučevanima vrstama figurativnega jezika: metaforami⁶ in idiomi.

Raziskovalci namreč izpostavljajo, da lahko sama vrsta figurativnega jezika močno vpliva na procese (ne)razumevanja. Različne vrste figurativnega jezika predvidevajo različne kognitivne procese. Osebe z afazijo pa naj bi metafore razumele čisto drugače kot idiome.

Da bi to razumeli, se moramo najprej posvetiti razmerju med metaforami in idiomi. Pri tem si bomo pomagali s frazeološko terminologijo in primeri, ki jih zasledimo na spletni strani frazemi.com pod zavihkom Frazeologija (2015).⁷ Pri idiomih gre za izraze, katerih končni pomen je iz izraza oz. pomenov sestavin izraza nerazviden. Pri tem se lahko 1. nerazvidnost pojavi na ravni celotne zveze (npr. iti po gobe), ali pa 2. se določen element zveze pojavi v dobesednem pomenu, pri vsaj enem elementu pa je pomen nerazviden (npr. oslovska klop).

Pri metaforah pa ne gre za nerazvidnost elementa oz. elementov, temveč »le« za preneseni pomen elementov (npr. dobiti nož v hrbet). Če bi to na grobo predstavili v frazeološki

6 Metafora je sicer oblika figurativnega jezika, ki je deležna največ pozornosti psihologov, filozofov in literarnih teoretikov. Druge vrste figurativnega jezika so bile ravno zaradi intenzivnega raziskovanja metafor pogosto prezrte. Poleg tega se zdi, da nekateri raziskovalci metaforo enačijo z vsemi drugimi vrstami figurativnega jezika, kar lahko zamegli pomembne razlike med njimi (Kreuz in Roberts 1993: 154, 155).

7 Na Slovenskem se na področju slovenistike z izrazom metafora primarno ukvarja področje literarne teorije, z izrazom idiom pa primarno področje frazeologije. Ker za nas relevantne študije tako metafore kot idiome uvrščajo k figuram, jih kot take obravnavamo tudi v tem diplomskem delu. Za prikaz razlike med tema dvema figurama bomo, kljub temu da govorimo o figurah, ki spadajo v področje literarne teorije, terminološko segli na področje slovenske frazeologije, saj nam ta ponuja že izdelano delitev.

12

terminologiji so zrasleki in skupi primeri idiomov, metafore pa primeri sklopov. Vendar metafor ne moremo v celoti prestaviti na področje frazeologije. Frazemov (zraslekov, skupov in sklopov) namreč ne določa zgolj dimenzija idiomatičnosti, temveč tudi dimenzije večbesednosti, stalnosti (leksikaliziranosti) in ekspresivnosti. Pri nekaterih metaforah (sploh npr. pri izvirnih) pa bi težko govorili o njihovi stalnosti in leksikaliziranosti.

Lahko bi rekli, da gre za 2 figuri, ki ju ločuje stopnja njune idiomatičnosti.

5.1. (Ne)razumevanje metafor

O metafori torej govorimo, ko besedo uporabimo v »neobičajni zvezi, ki se zdi v nasprotju z njenim najbolj razširjenim, logičnim in uporabnim pomenom« (Kos 1995: 122). V tej neobičajni zvezi se pojavi beseda ali besedna zveza, ki pove nekaj drugega, kar sicer izraža (Kos idr. 2009: 233). Kmecl pravi, da gre za »preneseni, predrugačeni, nenavadni pomen kakšne besede« (1996: 117). Za metafore se pogosto izpostavlja tudi, da gre za nove in nekonvencionalne izraze, ki jih spremljajo zapleteni kognitivni procesi (Cardillo idr. 2018:

3).

Na področju jezikoslovja se je z (ne)razumevanjem metafore pri osebah z afazijo največ ukvarjal Roman Jakobson. Izpostavil je, da vsak jezikovni znak zahteva 2 načina urejanja:

kombinacijo (in kontekstualiziranje) ter selekcijo (in substitucijo). V svojem spisu Dva vidika jezika in dve vrsti afazičnih motenj je izpostavil, da govorne motnje vplivajo prav na človekovo zmožnost kombinacije (in kontekstualiziranja), ki ju postavi na os bližine; ter selekcije (in substitucije) jezikovnih enot, ki ju postavi na os podobnosti.⁸ Po Jakobsonu metafore ne razumejo tiste osebe z afazijo, pri katerih pride do poškodbe zmožnosti selekcije in substitucije – torej do poškodbe na osi podobnosti, ki jo sam povezuje z Brocovim središčem. Z drugimi besedami – Jakobson verjame, da je prav oslabljena sposobnost izbire in zamenjave tista, ki poslabša metajezikovne operacije in razmerje podobnosti, na katerem sloni metafora – zato takim osebam metafora postane nedosegljiva (Jakobson 1989: 91–110).

Jakobson torej kot eno glavnih operacij, ki je potrebna za razumevanje metafor, izpostavi substitucijo, ki temelji na razmerju podobnosti. To bomo v nadaljevanju premislili s pomočjo najbolj znanih teorij razumevanja metafor.

8 »Deli konteksta so namreč v odnosu bližine, medtem ko so znaki v substitucijski množici povezani z različnimi stopnjami podobnosti, ki se giblje med ekvivalentnostjo sinonimov in skupnim jedrom antonimov.«

(Jakobson 1989: 95)

13 5.1.1. Substitucijska in primerjalna teorija

Prvi je s teorijo razumevanja metafor pričel Aristotel (nav. po Čeh Steger 2005: 75). V 21.

poglavju prevoda njegove Poetike metaforo opiše kot »prenos pomena na neko drugo besedo, in sicer ali od splošnega na neko vrsto ali od neke vrste na splošno, ali od ene vrste na drugo vrsto, ali po analogiji« (Aristoteles 1982: 96). V vseh štirih vrstah metafore, ki jih predstavi, gre za to, da ena beseda stoji namesto druge. Zagovorniki substitucijske teorije trdijo, da je metaforo mogoče nadomestiti z dobesedno različico (Black 1998: 97). Whately pravi, da je v metafori beseda, »ki nadomešča drugo besedo na osnovi podobnosti ali analogije med njenima pomenoma« (1846: 280). V žarišču metafore se dobesedno nadomesti s figurativnim, bralec pa mora to zamenjavo še enkrat obrniti na podlagi podobnosti ali analogij. Black substitucijsko teorijo ponazori s primerom metafore Rihard je lev, kar bralec npr. pretvori v dobesedni prevod Rihard je pogumen (1998: 97–100).

Primerjalna teorija je posebna oblika substitucijske teorije ter prav tako izvira iz antike, in sicer iz časov delovanja Cicerona in Kvintiljana. V skladu s to teorijo je metafora skrajšana, zgoščena, eliptična, implicitna primera, kjer prihaja do pomenskega prenosa z živega na živo, z neživega na živo, z živega na neživo in z neživega na neživo. Ko npr. prepoznamo, da gre za metaforo, skladno s primerjalno teorijo metaforo Rihard je lev na podlagi analogij in primerjav, ki se skrivajo v ozadju, implicitno spremenimo v dobesedno resnični stavek Rihard je kot lev. Pomen nam v skladu s to teorijo prinašajo analogije in primerjave, ki se skrivajo v ozadju (Rihard je kot lev – in sicer po tem, da je pogumen) (Čeh Steger 2005: 76, Black 1998: 99, 100 in Forgács 2014: 8).

Na podlagi kritik predstavljenih teorij je nastala interakcijska teorija metafore.

5.1.2. Interakcijska teorija

Interakcijska teorija zavrača oz. nadgradi substitucijsko in primerjalno teorijo ter pojme kot so »podobnost, analogija in prenos« (Čeh Steger 2005: 76).

Eden najvidnejših predstavnikov te teorije I. A. Richards metaforo opisuje kot »dve misli o različnih stvareh, ki delujeta hkrati in se naslanjata na eno besedo ali izraz, smisel pa je rezultat medsebojnega učinkovanja« (1986: 24). Izpostavil je, da ne gre zgolj za substitucijo in primerjavo, ampak za prepleten pomen obeh sestavin (Richards 1965: 119). Richards (1998: 47–64) pravi, da je metafora sestavljena iz prenosnika in vsebine, med katerima

14

vladajo različni odnosi, ki dajejo metafori pomen. Tu ne gre le za odnos podobnosti, temveč za neko skupno naravnanost, ki jo imamo do obeh – lahko tudi za disparatnost, ki predstavlja drugo skrajnost podobnosti. Bralec preizkuša različne povezave in eksperimentira »z najbolj preprostimi in najbolj zapletenimi, z najbolj očitnimi in najbolj neulovljivimi kolokacijami«

(Richards 1998: 63).

To teorijo je nadgradil Max Black, ki je izpostavil, da mora v metafori eden od členov predstavljati žarišče, drugi pa okvir. Gre za odnos, kjer žarišče (glavni predmet) vgradimo v okvir (stranski predmet) in njegove izbrane lastnosti. Stranski predmet oz. okvir v tem primeru predstavlja šablono oz. filter, skozi katero glavni predmet oz. žarišče ugledamo v novi podobi (nav. po Čeh Steger 2005: 77). Black vzajemno delovanje ponazori z naslednjimi besedami: »(a) navzočnost prvotnega predmeta poslušalca navaja, da izbere nekatere lastnosti drugotnega predmeta; in (b) ga spodbudi, da zgradi vzporeden implikacijski kompleks, ki lahko ustreza prvotnemu predmetu; ter (c) recipročno izzove vzporedne spremembe v drugotnem predmetu« (Black 1998: 122). Pri tem se predpostavlja, da bralec pozna sistem asociiranih splošnih mest, pri čemer gre za trditve, ki bi jih sicer o določenem pojmu izrekla množica laikov. Če imamo literarno besedilo ali kakšen drugačen kontekst, lahko avtor z njim močno vpliva na sistem asociiranih (splošnih) mest (Black 1998: 103–105). Pri vsem tem ne gre za substitucijo dobesednega pomena – v metafori namreč žariščna beseda v interakciji z okvirjem pridobi »nov pomen, ki ni povsem enak njenemu pomenu v dobesedni rabi, niti povsem enak pomenu, ki bi ga imel kateri koli dobesedni nadomestek« (Black 1998:

102).

5.1.3. Kognitivna teorija

Lakoff in Johnson sta z okvirjem utelešene kognicije izpostavila model konceptualnih metafor. Pravita, da gre za asimetrični postopek, v katerem bolj konkretno domeno v metafori preslikamo na tisto bolj abstraktno (Lakoff 1998: 320). »Nedoločene, abstraktne in težko določljive predmetne vsebine strukturiramo s konkretnimi fizičnimi in kulturno pogojenimi izkušnjami.« (Čeh Steger 2005: 82) Bistvo metafore je v skladu s to teorijo torej v tem, da nam omogoči, da en koncept razumemo v luči drugega (Lakoff in Johnson 2004: 13).

15 5.1.4. Vzporednice med teorijami

Teorije so si med sabo, kar se tiče kognitivnih procesov, v bistvu podobne in druga drugo dopolnjujejo. Georg Schöffel (1987: 147, 148) izpostavlja, da se interakcijska teorija, če jo pogledamo podrobneje, precej približuje substitucijski in primerjalni, saj temelji na primerjavi in prenosu. Pri tem bi lahko rekli, da teorijo razumevanja metafor nadgradi, saj izpostavi, da prenos in primerjava ne potekata le na podlagi analogije in podobnosti, temveč v interakciji na podlagi poznavanja sistema asociiranih splošnih mest. Interakcijska teorija sicer ne konkretizira, kaj vse spada v sistem asociiranih splošnih mest, izpostavlja pa, da

»natančnejše preiskovanje pokaže vsakršne vrste »osnov« za premik pomena glede na kontekst, včasih pa tudi odsotnost katere koli osnove« (Black 1998: 105). Tu svoj del dodaja kognitivna teorija, ki pravi, da so na tem področju pomembne konkretne fizične in kulturno pogojene izkušnje (Čeh Steger 2005: 82).

Zaradi teh dognanj je lahko teorija Jakobsona še vedno aktualna, saj z idejo selekcije in substitucije postavlja osnovo razumevanja metafor, katere bistvo je prenesenost pomena. Bi jo pa bilo na podlagi novih dognanj teorij smiselno premisliti, dopolniti ali preurediti. Na osi podobnosti bi bilo skladno z razvojem teorij mogoče bolj smiselno govoriti o interakciji, ki temelji na implikaciji sistema asociiranih splošnih mest, ki jih spodbudijo posameznikove konkretne fizične in kulturno pogojene izkušnje, ne pa le o substituciji na podlagi primerjave in analogije.

Če so tovrstne kognitivne funkcije, potrebne za razumevanje metafor, zares povezane z Brocovim področjem, to še dodatno potrjuje dognanja raziskovalcev, ki zadnja leta, kot pravi Forgács (2014: 4), izpostavljajo, da je razumevanje figurativnosti metafor primarno povezano s klasičnimi jezikovnimi področji leve hemisfere.⁹

5.2. (Ne)razumevanje idiomov

Idiom je po definiciji izraz, besedna zveza oz. fraza, ki je »značilna za določen jezik ali narečje« (Kos idr. 2009: 135). Ima posebno strukturo in v določeni skupnosti tudi poseben pomen. O posebni strukturi govorimo, ker gre za slovnično neproduktivno, leksikalno

9 Cardillo idr. (2018: 14) izpostavljajo, da obstaja vse več dokazov, ki kažejo, da razumevanje metafor temelji na isti nevronski mreži na levi hemisferi kot dobesedni jezik. Opažena odsotnost edinstvenih nevronskih substratov, potrebnih za razumevanje metafor, otežuje argumentacijo posebnosti procesov razumevanja figurativnega jezika, zato so potrebne prihodnje naloge, ki se usmerjajo na možne funkcionalne vloge ključnih področij v metaforiki in ugotavljajo njihov prispevek k vis-a-vis razumevanju metaforičnega in dobesednega.

16

okostenelo in pomensko nepregledno enoto, ki jo pri učenju sprejmemo kot celoto (Škreb in Živković, 1985: 258, 259).

Tudi Jakobson izpostavlja, da do pomena idiomov ne moremo dostopati s seštevanjem pomenov leksikalnih sestavin, temveč gre za »skupino besed, ki se glede tega vedejo kot posamične besede (1989: 93) – torej so idiomi pod vplivom t. i. ckunkinga dolge besede, ki so, kot izpostavlja ideja psihološke stalnosti, kot take celote shranjene v našem mentalnem leksikonu in na ta način tudi priklicane (v Antosiewicz Škraba 2011: 10). To izhaja predvsem iz zgodnjih teorij razumevanja idiomov (The Literal First Hypothesis, The Lexical Representation Hypothesis in The Direct Access Hypothesis) (Cailles in Butcher 2007: 80, 81). Van Lancker Sidtis (2006: 213–219) trdi, da nekateri avtorji izpostavljajo, da idiomi spadajo v skupino avtomatiziranega govora, ki je sestavljen iz nespremenljivih besednih zaporedij, ki ga pridobimo s ponavljanjem in se opira na nevronske poti, ki upravljajo avtomatizirano obdelavo informacij. Van Lancker Sidtis navaja tudi, da študije kažejo, da razumevanje nepropozicijskih, formulativnih, tudi t. i. avtomatskih izrazov,¹⁰ kjer gre za izraze, ki niso na novo ustvarjeni iz enot (leksikalnih in morfoloških elementov) in pravil ter jih določa konvencionaliziran (oz. ustaljen) pomen, stereotipna (oz. ustaljena) oblika in domačnost (ang. familiarity), poteka predvsem na področju desne hemisfere (2009: 447).

5.3. Dvojni procesni model razumevanja

Skladno s temi definicijami se je pojavil t. i. dvojni procesni model jezikovne obdelave (ang.

dual-process model), ki izpostavlja, da je način razumevanja (figurativnega) jezika odvisen predvsem od njegove (ne)propozicijskosti oz. (ne)avtomatiziranosti. En način, ki zaposluje levo hemisfero, vzpostavlja kompetenco za nov jezik z uporabo fonoloških, morfoloških in gramatičnih pravil v skladu z leksikonom, drug način, ki zaposluje desno hemisfero, pa vključuje zelo velik nabor formulaičnih izrazov, ki so obdelani v smislu kanoničnih stereotipnih oblik in konvencionalnih pomenov ter so posamezniku domači, poznani¹¹ (Van

10 Našteti trije izrazi in izraza konvenionaliziran in stereotipen, ki se pojavi nekoliko kasneje, se sicer na področju literarne teorije ne pojavljajo. Zasledimo jih predvsem v (psiho- in nevro-) lingvistični literaturi, ki pa se s področjem razumevanja figurativnega jezika pri osebah z afazijo ukvarja najpogosteje – zato jih uvajamo tudi v diplomsko delo.

11 Model dvojnega načina obdelave je vidik dihotomije človeškega vedenja, ki je opisana tudi v drugih znanstvenih disciplinah. Pri obdelavi informacij gre tako za dihotomijo med nadzorovano in avtomatsko obdelavo, pri spominu za dihotomijo med habitualnim in deklarativnim ter proceduralnim in semantičnim spominom itd. Na jezikovnem področju je o dvojni mentalni aktivnosti skladno z rezultati svojih opazovanj

17

Lancker Sidtis 2009: 233). Poškodbe leve hemisfere naj bi v skladu s tem modelom tako vodile predvsem do selektivne okvare novega, propozicijskega jezika (medtem ko je formulativni, nepropozicijski, avtomatizirani jezik relativno ohranjen), poškodbe desne hemisfere in/ali subkortikalnega področja pa naj bi vodile do selektivne okvare nepropozicijskih, formulativnih, avtomatiziranih oblik jezika (pri tem naj bi bil novi jezik relativno ohranjen) (Van Lancker Sidtis 2009: 19).

Skladno s tem model in opisanimi teorijami naj bi torej osebe z (Brocovo) afazijo imele težave z razumevanjem metafor, pri katerih gre za propozicijsko obliko, ki jo dodatno določa prenesenost pomena, medtem ko naj na področju idiomov osebe z afazijo (če seveda nimajo splošnih težav na področju razumevanja) ne bi imele težav, saj gre za nepropozicijsko obliko jezika, ki jo mora posameznik zaradi nerazvidnosti pomena iz elementov besedne zveze, usvojiti kot celoto in jo na ta način tudi priklicati iz spomina.

Na področju metafor ta idejo potrjujejo dognanja raziskovalcev, ki zadnja leta po Forgácsu (2014: 4) izpostavljajo, da je razumevanje figurativnosti metafor povezano s klasičnimi jezikovnimi področji leve hemisfere. A nepojasnjeni na tem mestu še vedno ostajajo rezultati študij, ki so ključno vlogo pri razumevanju metafor pripisovali desni hemisferi. Takšna je študija, ki sta jo izvedla Winner in Gardner, ki sta primerjala osebe s poškodovano levo hemisfero (LHD) in osebe s poškodovano desno hemisfero (RHD). RHD osebe so namreč izbirale bolj dobesedne razlage metafor, LHD osebe pa bolj figurativne (nav. po Forgács 2014: 4).

Nepojasnjeni ostajajo tudi rezultati študij na področju idiomov. Kot povzemata Van Lancker in Kempler (1987: 267), študije na eni strani predpostavljajo, da je glavni krivec za nerazumevanje idiomov zares poškodba desne hemisfere, a dvome v resničnost te trditve vzbujajo nekatere druge raziskave, ki ugotavljajo, da je razumevanje idiomov oslabljeno prav pri bolnikih s poškodovano levo hemisfero, torej pri osebah z afazijo, saj ti nize idiomov

nepropozicijskih in propozicijskih jezikovnih sposobnosti govoril že Hughlings Jackson (Van Lancker Sidtis 2009: 234).

18

interpretirajo dobesedno¹² – četudi je možna le nedobesedna razlaga (Papagno idr. 2004:

230–232).

5.4. (Ne)avtomatiziranosti (figurativnih) izrazov

Kontradiktorni rezultati študij nas pripeljejo k zanimivemu razmisleku. Dihotomija med dvema vrstama figurativnega jezika – metaforami in idiomi – z vidika razumevanja sploh ni preprosta. Tradicionalni pogledi na idiome kot na nepropozicijske, avtomatizirane besedne zveze s konvencionaliziranim pomenom in stereotipno obliko, ki so posamezniku domače, in na metafore kot na pomensko zapletene propozicijske izreke so se na področju razumevanja izkazali za nezadostne. Vse bolj se zdi, da je omenjena stroga opredelitev in razmejitev idiomov in metafor s stališča razumevanja nemogoča zaradi raznolike narave in variacij obeh vrst figurativnega jezika.

Glucksberg to prikazuje na dveh skrajnih primerih idiomov: »by and large« in »skating on thin ice«. Prvi se obnaša kot t. i. dolga beseda. Njegov pomen je arbitraren in netransparenten, nekompozicijski,¹³ kar pomeni, da ga ni mogoče ustvariti na podlagi skladnje in semantike sestavin idioma. Sintaktična prožnost v takih primerih je skoraj ničelna, saj ni verjetnega načina za pretvorbo v kakšno drugo skladenjsko ali zaporedno obliko (edina izjema bi v tem primeru lahko bila negacija – »by and not so large«, ki pa bi že lahko zmotila proces). Takšni idiomi predstavljajo en konec kontinuuma. Na drugem koncu kontinuuma pa so idiomi, ki se obnašajo podobno kot metafore – »skating on thin ice«. Možno jih je povsem sintaktično analizirati, semantično so popolnoma sestavljeni, njihov pomen pa je transparenten¹⁴ (Glucksberg 2001: 72, 73). Nekatere vrste idiomov naj bi se torej obnašale kot metafore, posameznik pa naj bi jih potemtakem razumel, če bi bil na podlagi sestavnih

12 Za dobesedno interpretacijo idiomov, ki se pojavi pri osebah z afazijo, študije izpostavljajo 2 različni možnosti vzroka. Bolnikom z afazijo lahko primanjkuje mehanizem identifikacije idiomatske narave niza. V drugi smeri Cacciari idr. izpostavljajo hipotezo, da pridobivanje figurativnega pomena idioma blokira dobesedni pomen niza, ki se ga posameznik ne more znebiti. Navsezadnje bi lahko šlo tudi za hkratno okvaro aktivacije in inhibicije (2006: 1311, 1312). Kot izpostavlja Morawski (2009: 258) nobena od teh teorij še ni utemeljena z oprijemljivi dokazi, zato nevronski substrat, ki je kriv za izbiro dobesedne možnosti, še vedno ostaja na področju špekulacij in domnev.

13 Frazeologija na Slovenskem bi na tem mestu uporabila izraz nerazvidnost.

14 Transparentni idiomi so tisti, katerih figurativni pomen lahko razberemo iz analize sestavin (npr. play with fire), medtem ko so netransparentni tisti, katerih pomena ni mogoče ugotoviti iz analize sestavin (npr. kick the bucket) (Cieślicka idr. 2011: 3). Kot izpostavlja Morawski osebe z afazijo težje razlagajo transparentne idiome v primerjavi z netransparentimi, še posebej primerih, kjer je dobesedna razlaga lahko hitro izvedljiva (npr. že izpostavljen primer play with fire) (2009: 258).

19

delov zmožen razbrati preneseni pomen. Druge vrste idiomov naj bi se obnašale kot »pravi idiomi« – t. i. dolge besede s konvencionaliziranim pomenom in stereotipno obliko, katerih pomena ni mogoče razbrati iz analize sestavin delov in jih posameznik lahko razume le v primeru, da je ta izraz v njegovem mentalnem leksikonu avtomatiziran (Glucksberg 2001:

66). Nerazumevanje prvih naj bi tako povzročile poškodbe na levi hemisferi, za nerazumevanje drugih pa naj bi bile krive poškodbe desne hemisfere. To bi pomenilo, da bolniki z afazijo ne bi mogli dostopati do pomena idiomov, ki se obnašajo kot metafore, lahko pa bi dostopali do pomena pravih, avtomatiziranih idiomov.¹⁵

Podoben razmislek o raznoliki naravi se nam lahko pojavi tudi na področju metafor. Tudi te ne predstavljajo enotne kategorije. Na eni strani imamo metafore, katerih pomen moramo razbrati iz sestavin izraza (predvidevamo, da gre tu za izvirne (poetične) metafore), na drugi strani pa metafore, ki so že tako ustaljene, da za njihovo razumevanje ne potrebujemo zapletenih interakcijskih miselnih procesov, ampak se obnašajo skoraj kot »pravi« idiomi (op. idiome nekateri, kot izpostavljajo Nanonen idr. imenujejo »mrtve metafore« (2002: 44)).

Na tem mestu se nam vzpostavi zanimiv razmislek, kjer moramo z vidika razumevanja na obravnavani vrsti figurativnega jezika pogledati skozi prizmo avtomatizacije na individualnem nivoju. Določena metafora se namreč v primeru, da je pri posamezniku avtomatizirana, lahko obnaša kot nepropozicijski izraz. Njen pomen bi zaradi metaforične narave lahko razbrali iz analize sestavnih delov, a je posamezniku že tako domača, da avtomatsko prepozna njihovo stereotipno obliko in konvencionalizirani pomen. V tem primeru bi oseba z afazijo takšno metaforo lahko razumela. Ta razmislek lahko opravimo tudi na področju idiomov in se vprašamo, ali je nujno, da je »pravi« idiom na eni strani avtomatizirani, nepropozocijski izraz – kaj, če ga posameznik ne pozna in odpade kategorija domačnosti? Če bi ta teorija in dvojni procesni model razumevanja vzdržala, potem z vidika razumevanja ni smiselno govoriti niti o ločnici med dobesednim in figurativnim, temveč na sploh o ločnici med avtomatiziranim in neavtomatiziranim. Avtomatizirane (figurativne) izraze ima posameznik v njihovi stereotipni obliki in s konvencionaliziranim pomenom v celoti shranjene v svojem mentalnem leksikonu. Posamezniku ti izrazi postanejo domači, saj jih pridobijo s ponavljanjem. Njihovo razumevanje omogočajo nevronske poti, ki upravljajo

15 Na tem mestu bi se bilo smiselno vprašati tudi, ali pri metaforičnih idiomih sploh lahko govorimo o idiomih, ali bi jih bilo bolj smiselno uvrstiti med metafore. Nekoliko drugače si lahko zastavimo tudi vprašanje, zakaj je obravnavani izraz sploh uvrščen med idiome, če je ena njegovih bistvenih značilnosti prav nerazvidnost, netransparentnost pomena iz sestavin izraza.

20

avtomatizirano obdelavo informacij. Skladno z idejo dvojnega procesnega modela naj bi bila za to zadolžena (predvsem) desna hemisfera. Osebe z afazijo naj bi potemtakem razumele vse izraze, ki so v njihovem mentalnem leksikonu avtomatizirani, pri izrazih, ki jih v njihovem mentalnem leksikonu ni in niso avtomatizirani, pa naj bi imeli težave, saj naj bi bila za to zadolžena (klasična) jezikovna področja leve hemisfere, ki pa so pri osebah z afazijo poškodovana.

To lahko (sicer v precej plastični obliki) prikažemo z diagramom.

Diagram 1: (Ne)avtomatiziranost izrazov

5.5. Nasproti stoječe teorije: CSC, BAIS, GSH

Model dvojnega procesnega modela obdelave bi lahko pod vprašaj postavile nasproti stoječe teorije.

Skladno z nekaterimi pogledi naj bi bila namreč ravno leva hemisfera tista, ki ustvarja pričakovanja od zgoraj navzdol, kar pomeni, da na podlagi posameznikovega mentalnega leksikona predvideva in prepoznava verjetni prihajajoči material, kamor bi v našem primeru lahko uvrstili za posameznika ustaljene, domače, nepropozicijske, avtomatizirane (figurativne) izraze. Desna hemisfera naj bi nasprotno delovala od spodaj navzgor in razpoložljivi material vključevala v razumljivo celoto. V našem primeru bi bila torej desna hemisfera glavna za razumevanje neustaljenih, propozicijskih izrazov, ki v posameznikovem mentalnem leksikonu še niso avtomatizirani – te bi pregledala s pomočjo mentalnega leksikona in na njegovi podlagi neznanim izrazom pripisala pomen. V skladu z omenjenimi

21

teorijami so torej za posameznika bolj predvidljivi, znani, v skrajnem primeru rečeno nepropozicijski, avtomatizirani izrazi povezani z delovanjem leve, manj predvidljivi, nekonvencionalni, propozicijski, neavtomatizirani pa z delovanjem desne hemisfere (Federmeier in Kutas 1999: 469–474). Beeman govori o podobni nevronski organizaciji v svojih teorijah, imenovanih CSC (ang. coarse semantic coding theory) in BAIS (ang.

bilateral activation, integration and selection). V njih izpostavlja, da so semantična polja leve hemisfere ožja, zato leva hemisfera aktivira polja besed, ki so v posameznikovem mentalnem leksikonu tesno povezana z vhodnimi besedami, medtem ko so semantična polja desne hemisfere širša, zato ta aktivira razpršena semantična polja, vključno z informacijami, ki so bolj raznolike in oddaljene od besed. V skladu s CSC in BAIS naj bi desna hemisfera tako pripomogla k obdelavi novih, nekonvencionalnih, za posameznika nenavadnih izrazov, leva pa k obdelavi tistih bolj konvencionalnih, posamezniku poznanih, v skrajnem primeru bi lahko rekli nepropozicijskih, avtomatiziranih izrazov (Beeman idr. 1994: 26 in Beeman 2005:

512–517). Tem dognanjem lahko pridružimo tudi precej vplivno teorijo Giore (1997), poimenovano GSH (ang. graded salience hypothesis), v skladu s katero (figurativni) jezik primarno obvladuje leva hemisfera, desna pa se vključi, kadar so oblike (figurativnega) jezika posamezniku nepoznane (op. sama govori o neizrazitosti, pri čemer je bistvenega pomena to, ali je določena oblika že zapisana v mentalnem leksikonu in ali je v tem primeru za posameznika nepropozicijska, avtomatizirana) (v Cardillo idr. 2018: 14).

6. Razprava

Skozi pregled (ne)razumevanja metafor in idiomov (pri osebah z afazijo) smo prišli do spoznanja, da figurativni jezik ne predstavlja homogene kategorije in zato pri razumevanju ne moremo pričakovati enotnih kognitivnih procesov. Prav ta nehomogenost figurativnih izrazov nam lahko pojasni kontradiktorne rezultate študij – nekatere ugotavljajo, da je figurativni jezik kategorija, ki ga osebe z afazijo zaradi poškodovane leve hemisfere ne razumejo, druge izpostavljajo, da je pri posameznikih z afazijo (kljub siceršnjim težavam pri razumevanju) ohranjena prav kategorija figurativnega jezika. Dolgo časa se je predpostavljalo, da je za razumevanje metafor zadolžena leva hemisfera, kjer se v Brocovem središču odvije ključni proces – substitucija na podlagi podobnosti ali analogije –, čemur smo na podlagi najbolj znanih teorij razumevanja metafor na teoretični ravni v premislek dodali tudi proces interakcije, ki temelji na sistemu asociiranih splošnih mest, ki jih spodbudijo posameznikove

22

fizične in kulturno pogojene izkušnje. Idiome so na drugi strani pojmovali kot nepropozicijske, avtomatizirane izraze, ki za razumevanje ne potrebujejo zapletenih kognitivnih procesov, temveč so to nekakšne dolge besede s konvencionalno, ustaljeno obliko in pomenom, ki potrebujejo le priklic iz spomina – za ta avtomatizem naj bi bila zadolžena desna hemisfera. Metafore so torej v celoti umeščene v kategorijo propozicijskih, neavtomatiziranih izrazov, idiomi pa v kategorijo propozicijskih, neavtomatiziranih izrazov.

V skladu z dvojnim procesnim modelom razumevanja naj bi bila za propozicijske, neavtomatizirane izraze primarno zadolžena leva hemisfera, za nepropozicijske, avtomatizirane izraze pa desna. To bi v skladu s teorijami pomenilo, da osebe z afazijo ne razumejo metafor, medtem ko idiome razumejo tako kot ostale dobesedne izraze, ki so trdno zasidrani v posameznikovem mentalnem leksikonu. A študije tega ne potrjujejo v celoti. Zato smo tematiko jezikoslovne (ne)propozicijskosti, (ne)avtomatiziranosti vzeli pod drobnogled in spoznali, da sta si z vidika razumevanja določena metafora in idiom lahko bolj podobna, kot sta si podobni dve metafori – ali dva idioma. To lahko prikažemo na posameznikovem individualnem nivoju in v skladu z dvojnim procesnim modelom razmislimo o (ne)propozicijskosti oz. (ne)avtomatiziranosti določenega izraza pri posamezniku. Kljub temu da govorimo o »pravem« idiomu, namreč ni rečeno, da je ta pri posamezniku že tako konvencionaliziran, ustaljen oz. domač, da ga urejajo avtomatizirani postopki. V tem primeru posameznik z afazijo, kljub temu da gre za (na jezikoslovni ravni) nepropozicijski idiom, ki bi ga morala kot dolgo besedo obdelati desna hemisfera, izraza ne razume. In enako, če pogledam drugo skrajnost – mogoče je, da se pri posamezniku avtomatizira samo ena od modifikacij izvirne metafore in jo zato posameznik z afazijo razume –, kljub temu da bi sicer za razumevanje tega izraza pričakovali vključenost zapletenih kognitivnih postopkov, ki jih izvaja leva hemisfera. Če mislimo, da se s tem že približujemo končnemu odgovoru na temo razumevanja figurativnega jezika pri osebah z afazijo, se motimo, saj to teorijo pod vprašaj postavljajo nasproti stoječe teorije (npr. CSC, BAIS). Skladno z njimi naj bi bila ravno desna hemisfera tista, ki obdeluje za posameznika nove, nekonvencionalne, propozicijske izraze, saj deluje od spodaj navzgor in ima širša semantična polja; leva pa tista, ki obdeluje za posameznika bolj konvencionalne, v skrajnem primeru nepropozicijske izraze, saj deluje od zgoraj navzdol in na principu ožjih semantičnih polj. A če te teorije kritično pregledamo z ozirom na definicije metafor in idiomov, ugotovimo, da ne gre delati prehitrih zaključkov.

Nepropozicijski, avtomatizirani izrazi so namreč v posameznikovem mentalnem leksikonu shranjeni kot celota in ne kot skupek posameznik delov, zato ne bi bilo smiselno reči, da jih

23

obdeluje leva hemisfera, ki deluje od zgoraj navzdol in na principu ožjih semantičnih polj – en nepropozicijski, avtomatizirani izraz namreč predstavlja »zgolj« eno semantično polje. Te teorije torej dvojnemu procesnemu modelu niso nasprotujoče, ga pa lahko smiselno dopolnijo.

Na podlagi vseh teorij, ki smo jih pregledali, lahko postavimo hipotezo (ki bi jo seveda morali empirično preveriti!). Osebe z afazijo naj bi razumele avtomatizirane (figurativne) izraze, pri neavtomatiziranih pa naj bi imeli težave. Največje težave naj bi se pojavile pri razumevanju zanje neavtomatiziranih (metaforičnih) izrazov, ki so sestavljeni iz ožjih semantičnih polj, saj je to specifika leve hemisfere. Desna hemisfera lahko levi namreč pri neavtomatiziranih izrazih priskoči na pomoč,¹⁶ a je specializirana za razumevanje izrazov, sestavljenih iz širših semantičnih polj. Prav tako naj bi se največje težave pojavile pri razumevanju za posameznika neavtomatiziranih idiomov, saj pomena teh ne moremo razbrati iz pomenov posameznih sestavin, temveč se ga moramo naučiti – a to velja tako za osebe z afazijo kot za osebe brez nje.

Zelo na kratko, razumevanje figurativnega jezika v širšem smislu poteka bilateralno. Močno odvisno je od ponujenega materiala in posameznikovega mentalnega leksikona. Nanj vplivajo tudi številni dejavniki, ki bodo predstavljeni v nadaljevanju.

7. Premisleki nadaljnjih študij

Da bi lahko potrdili naše teoretične zaključke, so potrebne nadaljnje empirične študije. Te bi morale biti sestavljene iz občutljivejših testov, saj bi samo na ta način lahko prišli do relevantnih rezultatov. Raziskovalci namreč ob študijah navajajo številne zagonetke pri raziskovanju, ki lahko močno vplivajo na rezultate in podajo »popačeno končno sliko«. Ena takšnih zagonetk je zagotovo jezikovno gradivo, ki smo mu posvečali pozornost do sedaj.

Kot izpostavljata Kreuz in Roberts, raziskave pogosto uporabijo različno gradivo (npr.

16 Razumevanje neavtomatiziranih figurativnih izrazov naj bi bilo po zadnjih raziskavah primarno povezano prav s klasičnimi jezikovnimi področji leve hemisfere, medtem ko naj bi bile opažene obremenitve desne hemisfere rezultat ostalih dejavnikov, ne pa figurativnosti same. Bookheimer (2002: 176, 177) je npr. podala možno interpretacijo – in sicer, da se desna hemisfera pridruži jezikovni obdelavi, ko viri leve hemisfere tega ne morejo več storiti sami. Ta interpretacija je bila široko predstavljena tudi v hipotezi o kognitivnih virih (Tompkins 2012: 63), ki zahteva večjo zavzetost desne hemisfere, kadar jezikovne naloge postavljajo večje zahteve glede pozornosti ali delovnega spomina (Cardillo idr. 2018: 13). Prat in sodelavci (2011: 3) so npr.

postavili hipotezo imenovano Dynamic RH Spillover Hypothesis, ki pravi, da desna hemisfera v zahtevnejših pogojih ni rekrutirana za določen postopek, specifičen za desno hemisfero, temveč je rekrutirana zato, ker so viri pozornosti in delovnega spomina leve hemisfere dovolj obremenjeni – obdelava se zato razširi, da bi izkoristila razpoložljive, a manj učinkovite rezerve desnohemisfernih homologov.

24

idiome, ki so si med sabo po kategorijah, ki smo jih omenjali, zelo različni), nato pa rezultate preprosto razširijo na celotno področje (figurativnega jezika) (1993: 155). V nadaljevanju si bomo ogledali še preostala pri raziskovalcih najpogosteje izpostavljena področja, ki bi jim bilo v nadaljnjih študijah z namenom pridobiti relevantnejše rezultate prav tako smiselno posvetiti več pozornosti.

7.1. Eksperimentalna metoda

Različni (celo kontradiktorni) rezultati so lahko posledica različnih vrst nalog in načina raziskovanja.

7.1.1. Vrsta naloge

Morawski opozarja, da se raziskave (figurativnega jezika pri osebah z afazijo) med seboj precej razlikujejo: nekatere uporabljajo naloge slušnega razumevanja, druge naloge vizualnega kodiranja,¹⁷ spet tretje naloge ustvarjalnega razmišljanja itd. (2009: 258). Pri nekaterih študijah so možni odgovori že podani (na različne načine), pri drugih jih mora oseba z afazijo (zopet na različne načine) podati sama (Cacciari idr. 2006: 1306). Ker gre pri vsaki omenjeni različici za različno možgansko aktivnost (Morawski 2009: 258), bi bilo to že pred začetkom eksperimenta smiselno kritično premisliti z vidika sodelujočih oseb z afazijo.

Poglejmo si nekaj primerov. V študijah, opravljenih na osebah z afazijo, se pogosto uporabljata naloga ujemanja besednih nizov in slik ter naloga ustne definicije. Oba tipa nalog sta lahko, če ju ne premislimo kritično in ne upoštevamo njunih specifik, problematična in vplivata na rezultate. Če npr. naloga povezovanja stavkov in sličic vsebuje figurativni pomen in njegovo dobesedno razlago, se mnogo več oseb z afazijo odloči za dobesedno razlago. Ko namesto dobesedne različice študije uporabijo sliko, ki je povsem nepovezana, se rezultat izboljša, kar kaže na to, da slika, ki predstavlja dobesedno razlago, močno ovira iskanje figurativnega pomena. Omenjen kontrast pomembno vpliva na rezultate tudi pri nalogah besednega povezovanja. Naloga ustne opredelitve ima prav tako pomembne omejitve – primanjkljaj v govorni moči, ki ga najdemo pri nekaterih osebah z afazijo, lahko privede do

17 Kot izpostavljajo Cardillo in sodelavci (2018: 13) so ugotovitve študij metafor pri bolnikih z žariščnimi lezijami desne hemisfere bolj dvoumne, kot se po navadi štejejo. Winner in Gardner (1977) sta v svoji temeljni študiji npr. ugotovila, da so pacienti s poškodbami desne hemisfere, ki so izrazili pristranskost do dobesedne interpretacije metafor, ko so jih ocenili z nalogo ujemanja slik, pokazali nedotaknjeno razumevanje, ko so jih prosili, da predložijo ustne razlage teh metafor (v Cardillo idr. 2018: 13).

25

podcenjevanja sposobnosti razumevanja figurativnega jezika, ker morda osebe z afazijo ne morejo ustrezno razložiti figurativnega izraza, ki ga dejansko poznajo in razumejo (Cacciari idr. 2006: 1306). Nekatere študije so v izogib nekaterim problematikam npr. uporabile dvojno izpostavljenost dražljaju. Poleg tega, da je izpraševalec avditorno predstavil figurativne izraze in njihove razpoložljive možnosti, so imeli udeleženci figurativni izraz in možnosti istočasno predstavljene tudi na zaslonu. S tem so med drugim zagotovili, da delovni spomin udeležencev ni bil preokupiran s potrebo po zapomnitvi figurativnega izraza in (ne)ujemajočih se izrazov, saj bi to lahko negativno vplivalo na obdelavo pomena (Morawski 2009: 251). A zavedati se moramo, da ima verjetno tudi ta način svoje pomanjkljivosti, saj ustvarja še nekoliko bolj umetno okolje. To sicer udeležencem olajša sam proces razumevanja, a v resničnem življenju posamezniku okoliščine pogosto niso tovrstno olajšane, zato se je v tem primeru smiselno vprašati, v kolikšni meri lahko te rezultate preslikamo na razumevanje figurativnega jezika v posameznikovem vsakdanu.

7.1.2. Način raziskovanja

Pri eksperimentalni metodi moramo biti pozorni ne le na način, na katerega podamo gradivo, temveč tudi na način, na katera pridobivamo rezultate.

Kot izpostavljata Kreuz in Roberts, lahko problem predstavlja pristop k proučevanju. Pogosto namreč preiskovalci merijo le delček procesa razumevanja – le reakcijski čas (1993: 155), zgodnjo kognitivno obdelavo informacij, ali pa le končno interpretacijo (Gibbs 1992: 576–

578). Nedvomno je poznavanje posameznih stopenj pomembno, a nam to še ne zagotavlja dovolj podatkov za trditve o celotnem procesu razumevanja figurativnega jezika. Kreuz in Roberts vidita rešitev na tem področju v kvalitativnih verbalnih protokolih, kot je npr. VPA (ang. verbal protocol analysis) (1993: 155).

Poleg tega Cardillo idr. izpostavljajo še eno izmed problematik načina raziskovanja, kar prikazujejo na primeru nevroslikanja, (op. ta metoda je v zadnjih letih na tem področju pogosto uporabljena). Ta način namreč lahko razkrije, katera področja je zaposlila naloga, ki zahteva neko funkcijo x, ne more pa nam povedati, če so ta področja ključna oz. nujno potrebna za to funkcijo (2018: 2).

Prav tako ne moremo vedeti, ali je poškodovano območje neposredno odgovorno za funkcijo x, ali njeno izgubo moti povezanost med dvema ali več področji (prav tam).

26

Na kar želimo s prikazi teh primerov opozoriti, je to, da se je v prihodnosti (teh) pomanjkljivosti in specifik eksperimentalnih metod potrebno zavedati in jih upoštevati pri samem raziskovalnem procesu in interpretaciji rezultatov, saj lahko sicer pride do prehitrih posplošitev in posledično do nekonsistentnih rezultatov, ki jih opažamo v študijah.

7.2. Kontekst

Še en pomemben vidik, ki ga je treba premisliti pri nadaljnjih raziskavah, je kontekst, saj ta močno vpliva na razumevanje figurativnega jezika – tako v smislu glavne besede pred ciljnim izrazom (kjer gre za kontekst v ožjem smislu) kot tudi v smislu stavkov in diskurza (kjer gre za kontekst v širšem smislu). Še posebej pa ima lahko kontekst veliko vlogo pri osebah z afazijo (Forgács 2014: 20), zato bomo ta vidik v nadaljevanju skušali kritično premisliti.

Kot pravi Morawski (2009: 251), nekatere študije uporabljajo osiromašen kontekst, da bi zmanjšali potrebo po sintaksični obdelavi niza, saj se predvideva, da je ta postopek pri osebah s poškodbami možganov verjetno moten, kar bi povečalo tveganje za popačenje podatkov.

Papagno in Caporali sta npr. ugotavljali škodljive učinke zapletenega konteksta pri preiskovanju populacije z možganskimi poškodbami (2007: 216). Pri tem gre za dejstvo, ki ga ne smemo spregledati.

Hkrati pa ne bi smeli pozabiti, da brez konteksta niti ne moremo natančno določiti pomena – kontekst namreč vodi in omejuje konstrukcijo koncepta, torej interpretacijo (Glucksberg 2001: 7, 44). To lahko že v sami osnovi najožjega primera konteksta prikažemo na metafori x is a gold mine. Brez nadaljnje opredelitve je lahko tak koncept interpretiran samo na splošno – kot neka entiteta, ki je na nek način dragocena. Ko je x določen, potem je mogoče določiti tudi koncept rudnika zlata. Če je x knjižnica, je koncept rudnika predstavljen kot kraj z obilico informacij v obliki knjig in drugih referenčnih gradiv. Če je x izum, potem rudnik zlata pomeni nekaj, kar bo izumitelju prineslo veliko denarja. In seveda, če je x luknja, potem rudnik zlata sploh ni metaforičen koncept (Glucksberg 2001: 44). V skladu s tem pomislimo še na dvoumne primere figurativnega jezika (npr. igrati se z ognjem). Po navadi je namreč v takšnih primerih ravno kontekst tisti, ki bo določal, ali bomo besedno zvezo obravnavali dobesedno ali figurativno.

27 7.2.1. Avtorska namera

Poleg tega pri tovrstnih raziskavah tudi vloge avtorja, ki bi jo lahko šteli za določeno vrsto konteksta, pogosto ne obravnavajo z veliko pozornostjo – obravnavajo jo bodisi kot trivialno bodisi kot neznano. Pogosto namreč raziskovalci sami ustvarijo stimulativne materiale in avtorska namera, ki jo dojame bralec, je lahko v tem primeru povsem drugačna (Kreuz in Roberts 1993: 153). Gibbs in sodelavci (1991) so dokazali, da na interpretacijo metafor še kako vpliva tudi dojemanje bralcev o avtorjih. Subjektom raziskave so povedali, da so nekatere metafore napisane s strani pesnika (op. torej nekoga, ki ima literarno namero), druge pa s strani računalnika (op. torej nekoga, ki nima literarne namere), čeprav so bile vse metafore izbrane iz študije Ortony in sodelavcev (1985). Miselnost, da so metafore napisane s strani pesnika, je olajšala razumevanje metafor – bralci so jih označevali za bolj smiselne, vse to pa je tudi zožilo število možnih interpretacij (v Kreuz in Roberts 1993: 158).

Omenjene raziskave sicer niso vključevale oseb z afazijo, a bi bilo njihove izsledke smiselno preveriti tudi na tej populaciji in si odgovoriti na vprašanje, ali tovrstni konteksti literarnega besedila in s tem literarna naravnanost pripomorejo k zmanjšanju primerov dobesednega branja figurativnih izrazov pri posameznikih z afazijo. Če bi na to odgovorili pritrdilno, bi nadaljnje študije morale biti pozorne tudi na ta segment.

Prvotno je bilo zanimanje te diplomske naloge posvečeno razumevanju figurativnega jezika pri osebah z afazijo na podlagi literarnih tekstov, kjer sta kontekst in avtorska namera še kako prisotna. Po pregledu literature pa je bilo ugotovljeno, da se tovrstne raziskave sploh ne poslužujejo literarnih besedil, ampak uporabljajo kratka umetna besedila ali pa le izolirane figurativne izraze, ki jih zgolj za namene raziskave ustvarijo raziskovalci sami, kar lahko pomembno vpliva na rezultate raziskav. Kljub temu da umetno zgrajeno besedilo omogoča nadzor nad številnimi teoretično pomembnimi spremenljivkami (npr. zapletenost, dolžina stavka¹⁸), imajo lahko rezultati zelo malo opraviti s tem, kako ljudje dejansko obdelujejo resnična, tudi t. i. ekološko veljavna besedila in kakšno je dejansko posameznikovo razumevanje (Kreuz in Roberts 1993: 151–154).

18 Splošnolingvistična dognanja izpostavljajo, da na sam postopek razumevanja vpliva že sama dolžina besed, razumljivost stavkov, abstraktnost, pogostost uporabe, verjetnost zapiranja (ang. cloze probability) itd.

(Proverbio idr. 2009: 1).

28

Pri nadaljnjih študijah bi bilo potrebno kontekstu v najširšem smislu posvetiti več pozornosti.

Če figurativni izraz povsem izoliramo od konteksta in udeležencev ne obvestimo, da od njih pričakujemo figurativne pomene izrazov, so lahko rezultati povsem drugačni od študij, kjer so posamezniki soočeni z obširnim kontekstom, v katerega je med drugim vključeno tudi poznavanje avtorja.

7.3. Vpliv preiskovancev

Pomembno je tudi, kakšne osebe z afazijo so izbrane za posamezno študijo: kje je njihovo mesto lezije in kakšna je njena razširitev (Morawski 2009: 258) ter tudi, ali študije obravnavajo kronične bolnike ali pa bolnike v zgodnjem procesu okrevanju, ko še ne pride do obnove ali reorganizacije (Cardillo idr. 2018: 13). Psiholingvistični model za razumevanje figurativnega jezika, ki sta ga predstavili Levorato in Cacciari, navaja tudi, da je pomembno upoštevati starost udeležencev raziskave, saj se sposobnosti obdelave metafor razvija postopoma v mladosti (1995: 279). Pomembne so tudi pragmatične zmožnosti raziskovancev:¹⁹ na kateri stopnji razvitosti je npr. njihova teorija uma, ki med drugim omogoča zavedanje in razumevanje mentalnih stanj drugih – prepričanj, čustev, namer itd.

Oslabljena pragmatična funkcija lahko namreč privede do težnje po dobesednem razumevanju figurativnega jezika (Happé 1995: 275). Upoštevati je treba tudi, kakšne so ostale kognitivne sposobnosti in pridruženi primanjkljaji: ali imajo oslabljene tudi vidno- prostorske, senzorične funkcije, pridružene motnje branja posameznih besed in bralnega razumevanja, oslabljeno pozornost, slabši delovni spomin itd.²⁰ (Helland idr. 2012: 2).

Nenazadnje na rezultate, kot smo že pisali, močno vpliva tudi semantično znanje posameznika²¹ in njegovo besedišče ter količina kognitivnega napora, ki ga je posameznik pripravljen uporabiti (Kreuz in Roberts 1993: 155).

Ob nadaljnjih empiričnih študijah, s katerimi bi lahko potrdili ali ovrgli naše teoretične zaključke, morajo raziskovalci več pozornosti nameniti ne samo gradivu, temveč tudi ostalim dejavnikom, ki lahko precej spremenijo končno sliko rezultatov. Mi smo našteli in pregledali

19 Nanje še posebej opozarjajo raziskave razumevanja figurativnega jezika pri osebah z avtizmom in ADHD.

20 Slednje naštevajo predvsem raziskave, ki se osredotočajo na razumevanje figurativnega jezika pri osebah z motnjami branja. Pri tem se moramo zavedati, da imajo osebe z afazijo pogosto tudi motnje branja, zato je smiselno upoštevati tudi te vidike.

21 Tu ne gre pozabiti, da je neko znanje pogosto specifično zgolj za določeno kulturo, zato bi morali biti raziskovalci tudi tu še posebej pozorni. (Glucksberg 2001: 88)

29

nekaj dejavnikov, za katere raziskovalci na področju razumevanja figurativnega jezika pri osebah z afazijo največkrat tudi sami izrazijo dodatno potrebo po kritičnem premisleku. Tu gre predvsem za področja eksperimentalnih metod, konteksta gradiva in preiskovancev. Pri tem ne želimo reči, da se lahko eksperimenti posvečajo samo eni metodi, eni vrsti (ne)uporabe konteksta in enemu tipu preiskovancev. Želimo pa izpostaviti, da na podlagi raznolikosti ne smemo delati prehitrih posplošitev. Že pred samo raziskavo bi bilo te dejavnike potrebno kritično premisliti in se odločiti za tiste, ki bi najbolj ustrezali raziskovalnim ciljem, na koncu pa te razmisleke obvezno vključiti v interpretacijo. Da bi to lahko dosegli, pa morajo nadaljnje študije vključevati strokovnjake z različnih področij – tudi s področja jezikoslovja. Le na ta način bomo mogoče nekoč razumeli kognitivno kompleksno področje razumevanja figurativnega jezika pri osebah z afazijo.