Študijski program: Specialna in rehabilitacijska pedagogika
Pomoč z likovno umetnostjo za osebe z motnjo v duševnem razvoju
DIPLOMSKO DELO
Kandidatka: Sara Terlević
Mentor: dr. Janez Jerman, doc.
Somentor: red. prof. mag. Tomaž Gorjup
Ljubljana, junij 2013
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorju dr. Janezu Jermanu, doc., za strokovne nasvete, usmerjanje in pomoč pri nastajanju diplomskega dela. Somentorju rednemu profesorju mag. Tomažu Gorjupu se zahvaljujem za korektnost, usmerjanje, pomoč in izkazano dobro voljo pri nastajanju likovnega vidika diplomskega dela.
Ravno tako za vložen trud in pomoč se zahvaljujem Katjuši Škrbec in vsem udeležencem likovnoterapevtskega procesa, ki so aktivno sodelovali pri izvedbi likovnih srečanj. Zahvaljujem se vsem zaposlenim na Centru za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič, Draga.
Posebna zahvala gre staršema in fantu, ki so ves čas verjeli vame, me spodbujali in podpirali v času nastajanja diplome in skozi vsa leta študija. Z njihovo pomočjo mi je uspelo priti do cilja.
POVZETEK
Prvi del diplomskega dela predstavlja teoretični uvod, v katerem sem predstavila pomoč z likovno umetnostjo, v tuji literaturi likovno terapijo. Predstavljeni so njeni osnovni cilji, nameni, členi procesa, faze procesa, oblike izvajanja ter način interpretacije likovnega izdelka. V teoretičnem delu je predstavljena tudi populacija oseb z motnjo v duševnem razvoju, klasifikacija in vzroki za nastanek te motnje.
Cilj diplomskega dela je bil ugotoviti vplive pomoči z likovno umetnostjo pri osebah z motnjo v duševnem razvoju na področju samopodobe, socializacije, komunikacije, koncentracije in samostojnosti. Drugi del diplomskega dela predstavlja štiri posameznike, z lažjo in zmerno motnjo v duševnem razvoju, med 20. in 32. letom starosti. Pri vsakem primeru sem uporabila vprašalnik prilagojen po Evalvacijskem listu „PZU“ – gibalno izrazna terapija avtorice Bizjak (2007). Vprašalnik sta izpolnila specialna pedagoga pred začetkom in po zaključku likovnih srečanj.
Izkazalo se je, da ima pomoč z likovno umetnostjo pozitivne vplive na posameznike, vendar se rezultati po dvanajstih srečanjih niso pretirano spremenili. Ugotavljam, da bi bilo za doseganje sprememb potrebno likovno obravnavo izvajati dlje časa, vsaj eno leto ali celo več.
Ključne besede: likovna ustvarjalnost, osebe z lažjo in zmerno motnjo v duševnem razvoju, likovna terapija, likovna pomoč
ABSTRACT
The first part of my thesis presents theoretical introduction where I introduce art therapy. There are introduced the basic aims, purposes, members included in the process, phases of the process, forms of execution and interpretation of the art product. The theoretical part also contain the presentation of people with intellectual disability, classification and causes of intellectual disabilities.
The aim of this thesis was to establish the influence of art therapy on persons with intellectual disability on areas such as self-esteem, socialization, communication, concentration and independence. The second part od this thesis presents four persons with mild and moderate intellectual disability between 20 and 32 years. For each individual I have used a questionnaire adjusted on an Evaluational list by Bizjak (2007). A questionnaire was filled before and at the end of art therapy sessions.
I have come to the conclusion that art therapy has some positive influences on persons with intellectual disability, but the results after 12. sessions are almost the same as at the beginning. In my opinion it is necessary to perform art therapy for a longer period of time, at least one year or more if we want to achieve some changes.
Key words: artistic creativity, persons with mild and moderate intellecutal disabiliy, art therapy, artistic assistance
Kazalo
1. Uvod ... 1
2. Likovna terapija ... 2
2.1. Triangularni odnos: Udeleženec, likovni izdelek, terapevt ... 4
2.1.1. Udeleženec ... 4
2.1.2. Likovni terapevt ... 4
2.1.3. Likovni izdelek ... 6
2.2. Razvojne faze likovnega izražanja ... 7
2.3. Namen in cilji likovne terapije ...12
2.4. Pozitivni vplivi likovne terapije ...14
2.5. Faze likovnoterapevtskega procesa ...16
2.6. Razumevanje posameznikovega izražanja ter interpretacija izdelkov ...18
2.7. Individualna in skupinska likovna terapija ...22
2.7.1. Individualna likovna terapija ...22
2.7.2. Skupinska likovna terapija ...24
2.8. Multidisciplinarnost ...28
2.9. Likovna terapija in likovni pouk – kakšna je razlika? ...30
2.10. Pogoste dileme v likovni terapiji ...31
2.11. Likovna terapija za otroke s posebnimi potrebami ...32
3. OSEBE S POSEBNIMI POTREBAMI ...36
3.1. Definicija motnje v duševnem razvoju ...36
3.2. Klasifikacija motenj v duševnem razvoju ...37
3.3. Vzroki motnje v duševnem razvoju ...38
4. EMPIRIČNI DEL ...43
4.1.Namen raziskave ...43
4.2.Cilji ...43
4.3.Raziskovalna vprašanja ...44
4.4. Metode dela ...44
4.4.1. Opis vzorca ...44
4.4.2. Zbiranje podatkov ...45
4.4.3. Merski inštrumentarij ...46
4.4.4. Organizacija meritev ...46
4.5. Predstavitev podatkov pred začetkom obravnave ...47
4.6. Posamezna srečanja ...53
4.7. Predstavitev podatkov po zaključeni obravnavi ...82
5. Interpretacija rezultatov ...95
6. Sklep...97
7. Literatura in viri ...98
8. Priloge ...101
Preglednica tabel, grafov in slik
Tabele Tabela 1: Sodobne opredelitve razvojnih faz, ki temeljijo na Lowenfeldovi teoriji ... 7Tabela 2: Faze otroške risbe od 2. do 6. leta starosti ... 9
Tabela 3: Razvojne faze otroške risbe ...10
Tabela 4: Struktura terapevtskega srečanja ...16
Tabela 5: Prednosti in pomanjkljivosti skupinskega dela ...25
Tabela 6: Podobnosti in razlike med likovnim poukom in likovno terapijo ...30
Tabela 7: Razlike med likovnim izražanjem: edukacija in terapija ...31
Tabela 8: Samopodoba: sklop vprašanj, ki se nanašajo na najpomembnejše vidike samopodobe, socializacije, komunikacije, koncentracije ter samostojnosti ...47
Tabela 9: Socializacija: sklop vprašanj, ki se nanašajo na najpomembnejše vidike samopodobe, socializacije, komunikacije, koncentracije ter samostojnosti ...48
Tabela 10: Komunikacija: sklop vprašanj, ki se nanašajo na najpomembnejše vidike samopodobe, socializacije, komunikacije, koncentracije ter samostojnosti ...49
Tabela 11: Koncentracija/pozornost: sklop vprašanj, ki se nanašajo na najpomembnejše vidike samopodobe, socializacije, komunikacije, koncentracije ter samostojnosti ...50
Tabela 12: Samostojnost: sklop vprašanj, ki se nanašajo na najpomembnejše vidike samopodobe, socializacije, komunikacije, koncentracije ter samostojnosti ...51
Tabela 13: Skupni seštevek vseh ocen ...52
Tabela 14: Vprašalnik, ki se nanaša na najpomembnejše vidike samopodobe, socializacije, komunikacije, koncentracije ter samostojnosti – Matic ...82
Tabela 15: Skupni seštevek vseh ocen – Matic ...83
Tabela 16: Vprašalnik, ki se nanaša na najpomembnejše vidike samopodobe, socializacije, komunikacije, koncentracije ter samostojnosti – Lea ...85
Tabela 17: Skupni seštevek ocen – Lea ...86
Tabela 18: Vprašalnik, ki se nanaša na najpomembnejše vidike samopodobe, socializacije, komunikacije, koncentracije ter samostojnosti – Simon ...88
Tabela 19: Skupni seštevek ocen – Simon ...89
Tabela 20: Vprašalnik, ki se nanaša na najpomembnejše vidike samopodobe, socializacije, komunikacije, koncentracije ter samostojnosti – Maja ...91
Tabela 21: Skupni seštevek ocen – Maja ...92
Tabela 22: Prisotnost na posameznih srečanjih ...94
Grafi Graf 1: Odgovori na sklop vprašanj Samopodoba ...47
Graf 2: Odgovori na sklop vprašanj Socializacija ...48
Graf 3: Odgovori na sklop vprašanj Komunikacija ...49
Graf 4: Odgovori na sklop vprašanj Koncentracija/pozornost ...50
Graf 5: Odgovori na sklop vprašanj Samostojnost ...51
Graf 6: Primerjava med prvim in drugim ocenjevanjem – Matic ...84
Graf 7: Primerjava med prvim in drugim ocenjevanjem – Lea ...87
Graf 8: Primerjava med prvim in drugim ocenjevanjem – Simon ...90
Graf 9: Primerjava med prvim in drugim ocenjevanjem – Maja ...93
Slike Slika 1: Matic: Jaz (moj kolaž) ...55
Slika 2: Lea: Jaz (moj kolaž) ...55
Slika 3: Simon: Jaz (moj kolaž) ...55
Slika 4: Maja: Jaz (moj kolaž) ...55
Slika 5: Vsi: Moje telo ...57
Slika 6: Matic: Pahljača ...59
Slika 7: Matic: Rad/-a imam ...59
Slika 8: Lea: Pahljača ...60
Slika 9: Lea: Rad/-a imam ...60
Slika 10: Simon: Pahljača ...60
Slika 11: Simona: Rad/-a imam ...60
Slika 12: Matic: Lep/-a sem ...62
Slika 13: Lea: Lep/-a sem ...62
Slika 14: Simon: Lep/-a sem ...62
Slika 15: Skupinska slika: Mi ...64
Slika 16: Skupinska slika: Mi ...64
Slika 17: Skupinska slika: Mi ...64
Slika 18: Skupinska slika: Mi ...64
Slika 19: Skupinska slika: Mi ...65
Slika 20: Skupinska slika: Mi ...65
Slika 21: Lea: Dotik ...66
Slika 22: Simon: Dotik ...66
Slika 23: Zapestnice prijateljstva ...68
Slika 24: Matic: Moji prijatelji ...68
Slika 25: Lea: Moji prijatelji ...68
Slika 26: Simon: Moji prijatelji ...69
Slika 27: Maja: Moji prijatelji ...69
Slika 28: Simon: Podarjene risbe ...71
Slika 30: Simon: Moja družina (uničena risba) ...72
Slika 31: Simon: Moja družina (nadomestna risba) ...72
Slika 32: Maja: Moja družina (uničena risba) ...72
Slika 33: Maja: Moja družina (nadomestna risba) ...72
Slika 34: Matic in Lea: Skupinska risba ...74
Slika 35: Simon, Primož in Sara: Skupinska risba ...74
Slika 36: Maja, Katjuša in Urša: Skupinska risba ...74
Slika 37: Matic: Dom ...75
Slika 38: Lea: Dom ...75
Slika 39: Simon: Dom ...75
Slika 40: Maja: Dom ...75
Slika 41: Matic: Časopisni papir ...77
Slika 42: Lea: Časopisni papir ...77
Slika 43: Simon: Časopisni papir ...77
Slika 44: Maja: Časopisni papir ...77
Slika 45: Matic: Skrbi ...78
Slika 46: Lea: Skrbi ...78
Slika 47: Simon: Skrbi ...78
Slika 48: Maja: Skrbi ...78
Slika 49: Matic: Zaključno srečanje ...80
Slika 50: Lea: Zaključno srečanje ...80
Slika 51: Simon: Zaključno srečanje (spredaj) ...81
Slika 52: Simon: Zaključno srečanje (zadaj) ...81
1
1. Uvod
Likovna terapija ljudem daje priložnost, da s pomočjo zdravilnih učinkov, ki jih kreativni proces omogoča, izrazijo svoje misli, želje, potrebe, strahove brez njihove verbalizacije. Za likovnim izdelkom se lahko skriva zgodba ali pozitivni občutki, ki nastajajo pri samem procesu ustvarjanja. Likovna terapija spodbuja našo domišljijo, spomni nas na pomembne osebe in stvari v življenju ter nas nauči vrednotiti in ceniti to, kar imamo. Likovni izdelek je odraz naših misli in čutenj, ki jih je težko verbalizirati, in razkriva kdo smo brez maske. S procesom likovnega prakticiranja lahko izgradimo svojo samopodobo, izboljšamo odnose z drugimi, spoznamo načine soočanja s težavami, sproščamo se ter izboljšamo svojo pozornost.
Osebe z motnjo v duševnem razvoju imajo enake potrebe kot vsi ostali ljudje: socialni odnosi, izobraževanje, varnost, zaposlitev, zabava itd. Likovna dejavnost jim omogoča sproščanje, samostojnost, občutek pripadnosti, socialne stike in izražanje z likovnim medijem. Pomoč z likovno umetnostjo sem proučila v skupini posameznikov z motnjo v duševnem razvoju. To sem naredila s pomočjo vprašalnika, pred začetkom in na koncu likovnih srečanj. Zanimal me je vpliv likovne dejavnosti na samopodobo, socializacijo, komunikacijo, koncentracijo ter samostojnost posameznikov. Osebam z motnjo v duševnem razvoju moramo omogočiti tudi druge načine izražanja, raziskovanja in spoznavanja sveta. To jim lahko omogočimo tudi z likovnostjo.
2
2. Likovna terapija
Jezik je univerzalni način komunikacije, ki nam omogoča, da svoje misli, čustva, izkušnje, dogodke izražamo in delimo z drugimi. Jezik, oziroma verbalno izažanje je najpogosteje uporabljena oblika komunikacije, vendar ni edina. Ljudje se poleg verbalne komunikacije lahko izražamo z gestami, mimiko, plesom, gibanjem, igro, risanjem, pisanjem… Ti načini komunikacije so, zaradi najpogostejše uporabe jezika kot načina komunikacije, pogosto pozabljeni, vendar to še ne pomeni, da niso pomembni. Nismo vsi ljudje dobri govorci, zato potrebujemo tudi druge oblike komunikacije. Likovna terapija je ena izmed oblik, ki nam omogoča, da se izražamo na drugačen način.
Ameriška in Britanska zveza likovnih terapevtov ponujata naslednje definicije za lažje razumevanje, kaj vse zajema likovna terapija:
Likovna terapija združuje področje osebnega razvoja, vizualne umetnosti (risanja, slikanja, kiparstva in drugih umetnostnih oblik), in kreativnega procesa z mentorskim modelom in psihoterapijo. Likovno terapijo uporabljajo otroci, mladostniki, odrasle in starejše osebe, skupine ljudi in družine, da bi ocenili in obravnavali naslednje:
anksioznost, depresijo in druge duševne in emocionalne težave in motnje; zloraba mamil in druge vrste odvistnosti; težave z družinskimi in medsebojnimi odnosi;
zlorabe in družinsko nasilje; socialne in emocionalne težave, ki so posledica motnje ali bolezni; travme in izgube; fizične, kognitivne in nevrološke težave; psihosocialne težave povezane z boleznijo. Likovno terapijo najdemo v velikem številu ustanov, kot so bolnišnice, klinike, wellness centri, vzgojno-izobraževalne ustanove in privatne prakse. Raziskave na tem področju potrjujejo, da je kreativni proces vključen v ustvarjanje in osebno izražanje, pomaga ljudem, da rešijo konflikte in probleme, razvijejo socialne veščine, prilagodijo obnašanje, zmanjšajo stres, izboljšajo samopodobo in samozavedanje ter omogoča hitrejše opažanje in lažje razumevanje.
(AATA – The American Association of Art Therapists – Ameriška zveza likovnih terapevtov, 2008)
3 Likovna terapija je oblika psihoterapije ob kateri uporabljamo likovni medij kot primarno obliko komunikacije. Osebe napotene v likovno terapijo ne potrebujejo predhodne izkušnje, ali spretnosti na področju likovnosti. Estetika ter ocenjevanje likovnega dela nista primarna skrb likovnega terapevta. Njegov primarni cilj je, da osebi omogoči učinkovito in uspešno spremembo, rast in razvoj na osebni ravni z uporabo likovnega materiala v varnem in spodbudnem okolju. Odnos med likovnim terapevtom in posameznikom je središčnega pomena. Razlika med likovno terapijo in drugimi oblikami psiholoških terapij je v trojnem odnosu med osebo, terapevtom in likovnim izdelkom. Likovna terapija ponuja priložnost za izražanje in komunikacijo po drugih poteh ter je zelo primerna za osebe, ki se težje izražajo po verbalni poti.
(BAAT – The British Association of Art Therapists – Britanska zveza likovnih terapevtov, 2011)
Rubin (1999) pravi, da je likovna terapija bistvena za posameznike, ki ne morejo govoriti ali nočejo govoriti, to so neme osebe, ali osebe, ki se odločijo za selektivni mutizem. Likovnost je istočasno v pomoč vsem ljudem, ne glede na starost ali verbalno artikulacijo. Likovnost pomaga ljudem, da vidijo, kako izgledajo njihove misli in čustva. Likovna terapija ima dve osnovni tezi, s katerimi soglašajo vsi likovni terapevti. Prva teza temelji na zdravilni moči umetnosti, druga pa temelji na potencijalni zmožnosti vseh ljudi, da postanejo ob uporabi likovnega materiala ustvarjalni. Likovnost nam omogoča stvari, ki bi jih bilo nemogoče povedati z besedami, kot so na primer predstavitev različnih časovnih in prostorskih enot na istem listu papirja.
Case in Dalley (1990) mislita, da je likovni proces edinstven in poseben po tem, ker po koncu obravnave dobimo produkt, ki je otipljiv in trden dokaz, ki ga je možno shraniti ter si ga ogledati tudi v kasnejših obravnavah. Likovni proces ponuja otroku drugačen jezik, neverbalni, simbolični jezik, s katerim lahko izraža svoja čustva, strahove, želje in fantazije, ki so mu zelo pomembne.
Kariž (2010) pojasnjuje, da se likovna terapija razlikuje od drugih oblik psihoterapije zaradi trismernega procesa, to je odnos med udeležencem, terapevtom in likovnim izdelkom. Takšna razsežnost omogoča identifikacijo in nove načine razmišljanja.
Prav tako nudi tudi drugo obliko komunikacije in potrebno pomoč tistim otrokom, ki se
4 besedno težje izražajo. Likovno izražanje omogoča otroku, da pridobi besednjak zaznav in lažje organizira svoje izkušnje. Krepi divergentno mišljenje, ustvarjalnost, omogoča tveganje in obvladovanje. Posameznika uči o spremembah in opozarja na pomen stabilnosti. Izkušnje, pridobljenje pri likovnem izražanju, je prav tako mogoče prenesti tudi na druga področja življenja. Osnovne naloge likovne terapije so iskanje notranje moči za doseganje pozitivnih sprememb, razvijanje dobre samopodobe in krepitev ustvarjalnosti. Izboljšanje samonadzora, obvladovanje čustvovanja, vedenja in mišljenja je možno le z zaupanjem v lastne sile.
2.1. Triangularni odnos: Udeleženec, likovni izdelek, terapevt
Likovnoterapevtski proces je lahko uspešen, le če vsi členi trojnega odnosa medsebojno sodelujejo. Terapevt ima zelo pomembno vlogo pri uvajanju in vodenju posameznika skozi celoten proces. Od posameznika je odvisno, kdaj bo pripravljen
„povedati“ svoje težave ter se z njimi soočati in poiskati rešitve. Likovni izdelek je pomemben v sporočanju povratnih informacij o čustvih, izkušnjah, težavah.
2.1.1. Udeleženec
Ko se udeleženec likovno izraža v prisotnosti terapevta, je njegovo izražanje dugačno, kot kadar se sam likovno izraža. Zelo je pomembno, da imajo ustrezno okolje znotraj katerega se lahko sprostijo, odkrijejo in hkrati nadzorujejo svoja dejanja. Udeleženci potrebujejo osebo, ki jim nudi podporo, jih razume, sprejema in je njihovo ogledalo, v katerem vidijo svoja čustva in fantazije. Zelo je pomembno, da udeleženec in terapevt iskreno verjameta v napredek udeleženca in da sta odprta sprejeti tudi prepričanja in vrednote duge osebe. Udeleženec se počuti varno takrat, ko je prepričan, da ga terapevt spremlja pri delu, ter sprejema vse njegove vrste likovnega izražanja: bizarno kot realistično, pozitivno kot negativno ali regresivno kot progresivno. (Kariž, 2010)
2.1.2. Likovni terapevt
Meden-Klavora (2008) navaja, da je vloga likovnega terapevta dvojna. Ima aktivno vlogo v odosu do posameznika in vlogo opazovalca, ki analizira in interpretira transferne odnose. Dober terapevt ustvari varno okolje, na posameznikove projekcije in projektivne identifikacije ne reagira ter posamezniku reflektira toliko, kolikor je ta
5 zmožen sprejeti. Likovni terapevt ima nalogo spodbujati posameznika pri delu in je pazljiv na neverbalno komunikacijo. Pri interpretaciji in analizi likovih izdelkov ne sme biti pozoren le na vsebino, ampak tudi na pomen likovnega izdelka znotraj terapevtskega procesa.
Perme (2010, v Meden-Klavora, 2010) pravi, da terapevt mora zaznati posameznikove potrebe ter, da je to edina prava pot do napredka. Varno okolje, vzpostavljen zaupen odnos in spodbujanje omogočajo učenje in razvoj. Posameznik se ni sposoben učiti in dosegati svojega popolnega razvojnega potencijala, če njegove potrebe niso bile zadovoljene.
Če likovni terapevt ohrani varen prostor skozi celoten proces, bo odnos med posameznikom in terapevtom uspešno vzpostavljen., V procesu posameznik potrebuje pomoč, zato ga likovni terapevt mora spremljati. Naloga likovnega terapevta je lajšati spopad s preteklostjo. Likovni terapevt mora biti pripravljen sprejemati in razumeti čustva, da bi se posameznik počutil varno in bil pripravljen deliti in razkrivati stvari o sebi. (Case in Dalley, 1992)
Kariž (2005, v Caf in Slunjski, 2006: 35-36) navaja, kaj vse delo likovnega terapevta obsega:
individualno likovnoterapevtsko obravnavo
skupinsko likovnoterapevtsko obravnavo
udeležbo na timskih sestankih
udeležbo na superviziji
pripravo individualnih programov
sprotno beleženje napredka/nazadovanja
arhiviranje (likovne mape, arhiv likovnih izdelkov na CD-romu, videoposnetki)
obveščanje posameznikov in zaposlenih o likovnoterapevtski dejavnosti
pripravo in izvedbo individualnih in skupinskih razstav
likovno opremo prostorov
likovno opremo publikacij
sodelovanje s svojci
6 Jones (2005) navaja, da likovni terapevti na začetku delajo indirektno, kar udeležencu omogoča, da raziskuje, spozna likovni material in prostor. Terapevt ponuja udeležencu, da sam izbere likovni material, s katerim bo delal. Enkrat, ko udeleženec začne, mora biti terapevt razumevajoč do ustvarjalne smeri, ki jo je udeleženec izbral za raziskovanje in izražanje svojih kreativnih frustracij z uporabo likovnega materiala.
2.1.3. Likovni izdelek
Kondić in Dulčić (2009) pravita, da je likovni izdelek informacija o notranjem počutju posameznika. Če terapevt želi oceniti, kakšen odnos je vzpostavljen med udeležencem in terapevtom, mora biti pozoren na način posameznikovega ustvarjanja in na njegov odnos do izdelka. Če je risba le rahlo naznačena, prazna ali če posameznik riše strip in se noče pogovarjati o izdelku, nam to pove, da ima oseba odpor ter, da odnos med terapevtom in osebo ni vzpostavljen. Bogata risba in pogovor o izdelku kažeta na dobro vzpostavljen odnos med terapevtom in osebo.
Likovni izdelek omogoča osebi, da izrazi svoja čustva, ki bi jih drugače težko ubesedil (žalost, jeza, bojazen) in se na takšen način osvobaja napetosti, počuti se manj nemočnega in, kolikor se da, obvladuje stanje, zaradi katerega se počuti napeto ali nemočno.
Papir je prvi zunanji material, na katerega oseba izrazi svoje kaotične izkušnje, strahove. Izražanje čustev in njihova materializacija na papir ublažita tesnobo in strah. Slika ni zrcalo, lahko pa ima podoben učinek. Pospeši vzpostavljanje mej in ločevanje med zunanjostjo in notranjostjo, sebe in drugih. Likovni izdelek, kot tretji element v prostoru, med udeležencem in terapevtom ponuja možnost eksternalizacije neizrekljivih misli, čustev, ki sčasoma dobijo pomen. Likovni izdelek odseva način posameznikovega odnosa do samega sebe in do terapevta ter na njemu lahko spremljamo spreminjanje odnosa. (Meden-Klavora, 2008)
Kariž (2005, v Caf in Slunjski, 2006) pravi, da so likovni izdelki pokazatelji posameznikovega stanja. Izdelki nastajajo v času celotnega procesa in se spreminjajo. Zelo so pomembni kot sredstvo zapisovanja terapevtskega procesa in za razumevanje napredka ter pridobivanje uvida v posameznikovo stanje. Da bi
7 lahko razumel likovni izdelek, mora imeti terapevt dobro razvito dojemljivost za vidna sporočila ter mora spodbujati posameznika, da se poveže z izdelkom in poroča svoje občutke in misli.
Perme (2010, v Meden-Klavora, 2010) navaja, da je izdelek, ustvarjen v času likovne terapije, bistvenega pomena za terapevta, ker je vir dokazov poteka likovnoterapevtskega procesa. Likovno delo je fenomen z lastno kompozicijo, v kateri lahko opazimo spremembo. Zelo je pomembno poslušati, kaj udeleženec pove o svojem izdelku med ustvarjanjem in ko ga dokonča. Posameznikov izraz v likovnem delu je refleksija njegove biti. Verbalno opisovanje likovnega dela je pomembno, ker se na takšen način ob gledanju in opisu posameznik poveže z lastno notranjo izkušnjo.
2.2. Razvojne faze likovnega izražanja
Likovno izražanje je možno takrat, ko so določene razvojne zakonikosti že razvite, kot so gibalne sposobnosti. Najpogosteje opažamo, da se otrok začne zanimati za likovni material med drugim in tretjim letom starosti. Veliko faktorjev vpliva na začetek otrokovega likovnega izražanja, kot so telesna razvitost, vpliv okolja, v katerem živi ter duševna razvitost. Razvojne faze nam omogočajo ustrezno vrednotenje in razumevanje otroške risbe, zato je njihovo poznavanje ključnega pomena. Razvojne faze po Lowenfeldu so najbolj znane ter najpogosteje uporabljane. Lowenfeldova teorija razvojnih faz je bila izhodišče pri oblikovanju sodobnejše opredelitve razvojnih faz (Kariž, 2010):
Tabela 1: Sodobne opredelitve razvojnih faz, ki temeljijo na Lowenfeldovi teoriji
STAROST FAZA ZNAČILNOSTI
Do 2. leta Faza
predhodnjega čečkanja
motorična igra ali gibalne sledi – nehotne črte različnih oblik
Od
2. do 3.
leta
Faza čečkanja
puščanje sledi – kinestetični učinki
(sprva) nekoordinirano in negotovo gibalno izražanje
pridobivanje gibalnih izkušenj in razvijanje koordinacije oko – roka
brez zavestnega namena upodobitve
postopno urejanje črt in upoštevanje risalne površine
8
STAROST FAZA ZNAČILNOSTI
Od 3. do 5.
leta
Faza
simboličnega likovnega izražanja
(shematizem ali intelektualni realizem)
po naključju dosežen likovni izraz
otrok odkrije, da lahko z likovnim izdelkom komunicira z drugimi
vnaprej pove, kaj bo narisal, vendar lahko poimenovanja istega izdelka spreminja
začetki risanja človeške figure (glavonožec)
shematsko prikazovanje stvarnosti (sveta ne prikazuje realistično, ampak kakor ga pozna, občutki)
prikazovanje celostnih vtisov (rentgenske podobe)
izbiranje za otroka pomembnih vsebin in podrobnosti (ni pravih sorazmerij, poudarjena velikost ni naključna)
Od 5. do 6.
leta
vnaprejšnja predstava o tem, kaj bo narisal
dinamika, gibanje (začetki)
kritičnost do likovnega izdelka
prikazovanje prostora v risbi (talna črta)
poenostavljanje – izpuščanje podrobnosti
začetki plastičnega prikazovanja Od
6. do 9.
leta
Prehod k
realistični fazi
okorna kompozicija – naključno dodajanje predmetov
dinamizem (prikazovanje gibanja, dogajanja)
začetki prostorske perspektive
prikazovanje dogajanja v času (strip)
dodajanje besedila, komentarja, dialoga
pojav medosebnih razlik Od
10 do 12.
leta
Realistična faza (faza oblik in pojavov, faza vidne podobe predmetov)
sprememba egocentrične naravnanosti – namesto otroka je središče pozornosti risbe dogajanje okrog njega
težnja k realnem prikazu upodobljenega objekta
vsak del risbe je dovršen in nosi svoj pomen
(delno) upoštevanje perspetkive in tretje dimenzije prostora
smiselno povezovanje delov risbe in iskanje odnosov
boljše likovne spretnosti – natančnost prikaza
smiselno povezovanje delov risbe in iskanje odnosov
kritično vrednotenje lastnih in drugih likovnih izdelkov
9
STAROST FAZA ZNAČILNOSTI
zanimanje za likovno izražanje odraslih
likovno izražanje se poglablja in dopolnjuje v odvisnosti od angažiranosti (vaja in nadarjenost)
Vir: Kariž, B. (2010): Likovna terapija za otroke: 13-14
Gorjup (1999) navaja, da so gibalne sposobnosti eden od pogojev, ki omogoča likovno delovanje pri otroku ter opisuje posamezne faze otroške risbe od drugega do šestega leta starosti.
Tabela 2: Faze otroške risbe od 2. do 6. leta starosti
STAROST FAZA ZNAČILNOSTI
Od 2. do 3.
leta
Stopnja čečkanja
manifestira otroški življenski ritem, ni pomenov
kljub zaključenosti, zaokroženosti oblik dajo te risbe občutek nekakšnega lebdenja v prostoru
krožeče oblike – najlažje izvedljive
ni čačk kvadratnih oblik
otrok s čečkanjem definira sebe, zariše svoj življenski prostor
postopno je možno definirati horizontalnost in vertikalnost, čačke izražajo tudi občutek za ravnotežje in ritem
proti koncu obdobja preide otrok v poimenovanje enakih oblik z vedno istimi pomeni (oglate oblike – hiše, okrogle oblike – sonce)
Od 3. do 4.
leta
Risanje glavonožcev
vstavljanje oči, nosa, ust ter dodajanje rok in nog na krožno, eliptično ali štirioglato obliko (glava in telo)
otrok postavi glavonožca na spodnji del formata ali na talno črto (prostorno ga definira)
risbe so neopredeljene glede spola, otrok nam dodatno sporoča koga je upodobil (sebe, mater, očeta itd.)
Okoli 4.
leta
Obdobje atributov
faza dopolnjevanja človeškega telesa (pojavi se glava, vrat in trup eliptičnih ali bolj oglatih oblik)
otroka zanimajo dodatki in podrobnosti, ter zaradi tega nariše velike zobe, več neenakih ušes, niz gumbov, itd.
vsi multiplicirani detajli dobijo kasneje pravo število,
10
STAROST FAZA ZNAČILNOSTI
nelogičnosti se uredijo Okoli 5.
leta
Razlikovanje spola
otrok začne opazovati različnost spolov ter jih naznači s pričesko, oblačili in dodatki (brki, pipa, klobuk, palica za moškega; torbico, metlo in kuhalnico za ženske)
posebnost te faze je risanje na način oblačenja „golega“
človeka, figure so transparentne.
to so retgenske slike, ki prikazujeujo dogajanje hkrati zunaj in znotraj
Od 5. do 6.
leta
Pojav profila in živali
otrok se zanima za živali
živali riše iz profila, glave jim obrača v en-face
živali personificira, daje jim človeške izraze
število nog ne ustreza resnici, vse živali so si med seboj zelo podobne
proti koncu obdobja se začne urejati število nog Okoli 6.
leta
Upodobitev gibanja
otrok prikazuje vzpostavitev gibanja na filmski način
svojim upodobljencem narišejo nagib telesa ali na figuri ponavljajo roko ali nogo
gibajočem vlaku ali avtu narišejo več koles – vozila v gibanju
Vir: Gorjup, T. (1999): Likovne zakonitosti in aktivnosti delovne terapija: 68-69
Otroci se različno hitro razvijajo in imajo svoj delovni ritem. Kljub temu obstajajo norme, ki jih moramo upoštevati. Razvojne faze otroške risbe po Rubin (2005) so:
Tabela 3: Razvojne faze otroške risbe STAROST RAZVOJNA FAZA ZNAČILNOSTI
1 – 2 Manipulacija otrok se spozna z materialom in oblikuje z njim
senzorna kakovost materija je izjemno pomembna prav tako tudi kinestetični vidik izkušnje
2 – 3 Oblikovanje otrok začne in dokonča linijo na istem mestu
otrok tako oblikuje ločene oblike, linije ter išče odnose med njimi
3 – 4 Poimenovanje otroci začnejo razmišljati o tem, da narišejo nekaj in poimenujejo kar so ustvarili
11
STAROST RAZVOJNA FAZA ZNAČILNOSTI
poimenovanje se spremninja glede na otrokovo trenutno asociacijo
4 – 6 Prikazovanje simbolizacija – otrok riše tisto, kar pozna in ne tisto, kar vidi
otrok išče različne načine za prikazovanje iste stvari 6 – 9 Utrjevanje otroci začnejo iskati najljubše načine likovnega izražanja
ter jih pogosto ponavljajo
vzpostavi se odnos med objektom in prostorom (oseba stoji na tleh)
otroci širijo svoj ustvarjalni horizont
9 – 12 Naturaliziranje deli telesa so nasplošno realističnih proporcij, uporaba barv in proporcij je bližja realnosti
pojavi se samokritičnost do lastnih izdekov
12 – 18 Poosebljanje madostniki začnejo poosabljati svoje likovno izražanje
iščejo različne načine izražanja in definirajo svoj stil (iščejo medij za izražanje svojega mnenja in stališč)
dosegajo visoko raven samokritičnosti in nadzor nad kvaliteto prav tako narašča
Vir: Rubin, J.A. (2005): Child Art Therapy: 36-46
Umetnostna ustvarjalnost je splošna človekova lastnost, to je značilnost vseh ljudi in ne le nekaterih. Likovnost je sredstvo za izražanje osebnih čustev, misli in občutkov drugim ljudem. Njen namen ni izdelovanje likovnih izdelkov za ocenjevanje po estetskih merilih. Likovnost mora biti dostopna vsem in ne samo umetniško nadarjenim ali šolanim posameznikom. (Vogelnik, 1996.)
Zaradi morda pretirano estetskih meril, ki jih uporabljajo učitelji in starši, imajo otroci lahko občutek, da so nenehno ocenjevani in da je poudarek na „pravilnem“, lepem risanju. S tem dosegamo, da otrok postane zelo samokritičen do samega sebe in svojih izdelkov. Otroku lahko pomagamo tako, da zmanjšamo zahteve in pričakovanja do samega sebe. To je edini način, da se otrok „odpre“ in začne ustvarjati samostojno, samoiniciativno ter po svojih občutkih. Otrok potrebuje ustrezno spodbudo, da z likovno aktivnostjo neobremenjeno nadaljuje in vztraja pri
12 njej. Likovnost omogoča svobodo in ustvarjanje osebne realnosti, ponuja širok izbor materialov in tehnik, ki otroku omogočajo zelo reznoliko izražanje misli, idej in izpovednih potreb.
2.3. Namen in cilji likovne terapije
Liebmann (2004) navaja, da likovna terapija uporablja umetnost kot sredstvo osebnega izražanja, ter za komunikacijo čustev. Takšen način izražanja je dostopen vsem, ne samo likovno spretnejšim. Edwards (2004) opredeljuje delovanje likovne terapije v praksi, kjer sta vključena proces in produkt, ki sta nastala pri obravnavi ter vzpostavljata odnos med terapevtom in udeležencem. Le s pomočjo varnega prostora, v katerem je udeleženec sprejet pod okrilje terapevta in z zaupljivim odnosom med terapevtom in udeležencem, je možno dosegati, da oseba začne ustvarjati objekte, z natančno določenimi, vodenimi cilji raziskuje in spoznava smisel, ki bi ga ti objekti lahko imeli zanj. Ti objekti omogočajo osebi, da se boljše spozna ter lažje razume težave, s katerimi se spopada. Proces za osebo lahko postane pozitivna in trajna sprememba načina razmišljanja o samem sebi, svojimih odnosih in na splošno pripomore k boljši kvaliteti posameznikovega življenja.
Terapevt in udeleženec sta v partnerskem, sodelovalnem odnosu in njuna naloga je poskusiti razumeti likovni proces in produkt nastanka vsake obravnave. pri velikem številu udeležencev je enostavneje vzpostaviti odnos s terapevtom skozi likovni objekt, ki je osebna izjava, vir diskusije in analize za samovrednotenje. (Case in Dalley, 1992.)
Najbolj razširjena je predstava, da se likovna terapija najbolj uporablja pri otrocih, ker so odrasle osebe verbalno močnejše in lažje povejo, kaj jim povzroča skrbi. Likovna terapija je primerna za otroke, ker jim omogoča, da v procesu ustvarjanja likovnosti prevzamejo kontrolo in so spontani. Mladostnikom likovna terapija pomaga pri soočanju s tesnobo glede predstav, kako jih bo likovni terapevt spoznal in dojel, ter za razvoj in oblikovanje lastne identitete. Odrasle osebe nerade sprejmejo likovni material na začetku, večini pomaga, da se jim na začetku obravnave razloži potek aktivnosti, da bi lažje poiskali načine reševanja problemov. Pri odraslih osebah je cilj likovne terapije razviti primerne pogoje za reševanje problema in ne samo reševanje
13 problemov. Starejše osebe se pogosto srečajo z izgubo drage osebe, položaja, vlog, sredstev in depresijo, zato jim likovna terapija lahko pomaga pri sprejemanju „bitke s časom“. (Rubin, 1999.)
Likovna terapija je primerna za vse ljudi, ne samo za otroke s posebnimi potrebami, ali likovno nadarjene otroke. Primerna je predvsem za otroke, ki:
se težje besedno izražajo
imajo čustvene težave in slabo samopodobo
se neustrezno vedejo
se ne znajdejo v socialnih situacijah
imajo slabo pozornost, koncentracijo in spomin
niso samostojni in samoiniciativni
so pasivni oziroma ne zmorejo smiselne in usmerjene aktivnosti. (Kariž, 2010:
20)
Edwards (2004) pravi, da se cilji likovne terapije ponavadi določajo glede na potrebe posameznika, s katerim likovni terapevt dela. Za nekatere proces likovne terapije vključuje spodbudo, da delijo in raziskujejo emocionalne težave skozi ustvarjanje likovnih del in diskusijo, za druge pa je likovnost predvsem proces raziskovanja materialov, razvijanje tehnike, torej ima držanje voščenke in puščanje odtisa prednost pred izražanjem čustev.
Pomembni cilji likovnoterapevtske obravnave so:
prepoznavanje, izražanje in ozaveščanje čustev
krepitev pozitivne samopodobe
razvijanje mehanizmov obvladovanja
spreminjanje neustreznih vedenjskih vzorcev
razvijanje avtonomnosti
identifikacija ovir, ki preprečujejo napredek
manjšanje tesnobe in napetosti
razvijanje domišljije in ustvarjalnosti
osebnostna rast
blažitev otrokovih primanjkljajev in krepitev močnih področji
načini sprostitve in specifične strategije obvladovanja težavnih situacij (Kariž 2010: 21)
14 Cilj likovne terapije ni umetniško delo, pomembna je sama pot ustvarjanja, nastajanja in spoznavanja sebe ter svojih zmožnosti. (Kariž, 2005, v Caf in Slunjski, 2006: 37)
2.4. Pozitivni vplivi likovne terapije
Vogelnik (1996) je mnenja, da imajo umetnostne dejavnosti zdravilne učinke:
1) Umetnostno ustvarjanje pomaga človeku do osebnostne integracije – med čustvovanjem in ustvarjanjem obstaja močna povezava, zaradi tega je naloga terapevta, da pomaga pri raziskovanju povezave z namenom obogatenja odnosa med fizičnim in psiho-emocionalim delom oziroma med zunanjostjo in notranjostjo.
2) Umetnost je pomembna pot nebesednega izražanja stvari, ki jih težko osvestimo in besedno izrazimo – ljudje največ komuniciramo z besedami, vendar je nebesedna komunikacija zelo pomembna pri izražanju čustev za katera ni besed. Čustva, še posebej negotova, je lažje izraziti z likovnimi stredstvi kot neposredno v življenjskih situacijah.
3) Umetnost je visoko ustvarjalna dejavnost – ustvarjalni proces omogoča aktiviranje čutov in čustev ter sproža doživljanje. Za vsako osebo je izziv, če se znajde pred praznim listom papirja ali pred temo za improvizacijo.
Vključevanje v ustvarjalni proces je enako pomembno ali celo pomembnejše kot sam izdelek.
4) Umetnost lajša delo z domišljijo in podzavestjo – ustvarjalna izkušnja omogoča izražanje neosveščenih čustev ter zmanjšuje napetost pri nastanku različnih sprememb. Skupaj z domišljijskimi podobami razvijamo tudi samokritiko.
5) Umetnostna dejavnost spodbuja in vsebuje sprostitev, igro in veselje – otrok potrebuje igro, ker je brez igre umsko, čustveno in telesno osiromašen. Tudi odrasli potrebujemo sproščeno igro kot prijetno in sproščeno dejavnost. Igra je zelo pomemben element v umetnostnem delu ljudi vseh starosti.
6) Umetnost lajša dojemanje, razumevanje, sprejemanje težko razumljivih in zapletenih snovi – oseba ne pripoveduje o svojih problemih ali travmah, ampak svoja doživetja in izkušnje podoživlja skozi umetnostni proces. To je zelo pomembno za ljudi, ki se z besedami težko izražajo.
15 7) Umetnost povečuje osebno kompetentnost in samopotrjevanje posameznika preko lepih izdelkov – z umetnostnim izražanjem omogočamo boljše razumevanje in kontrolo telesa in čustev ter razvijamo občutek za družbeno spremljivo obliko izražanja spoznanj, čustev in občutkov.
8) Umetniške stvaritve so obstojne, posnamemo jih in raziskujemo kasneje – sprožajo tudi besedno komunikacijo ter razumevanje in sprejemanje drugih.
Namen nebesednega principa je spodbujanje in razvijanje besednega komuniciranja. Pomembnejša je razlaga posameznika kot terapevta.
9) Skupna dejavnost sprošča delovno energijo, spodbuja komunikacijo ter daje občutek pripradnosti skupini – komunikacija je osnova, ki nam omogoča gradnjo osebnih odnosov. Komunikacija in sodelovanje z drugo osebo je zelo pomembna, zato se s terapevtskim delom poskuša izboljšati komunikacijo posameznika za lažje razvijanje medsebojnih odnosov.
Liebmann (2004: 9-10) navaja naslednje pozitivne učinke likovne terapije:
Vsi smo se likovno izražali kot otroci in se še vedno lahko izražamo, če se nas spodbuja, da pozabimo na „pravilno risanje in slikanje“; tudi skice, ali čačke so primerne
Uporabljamo jo kot sredstvo neverbalne komunikacije. To je izjemno pomembno za posameznike, ki niso močni na področju verbalnega izražanja iz kateregakoli razloga. Prav tako je primerna tudi za osebe, ki veliko govorijo, da se izražajo tudi po neverbalnih poteh.
Uporabljamo jo kot sredstvo za samoizražanje in samoraziskovanje. Likovni izdelek je natančnejši opis čustev, kot so besede in ga lahko uporabimo tudi za izražanje doživetij, ki jih je težko ubesediti.
Proces likovnega ustvarajanja pomaga ljudem, da so bolj ozaveščeni do svojih čustev, ki so bila prej skrita pred njimi ali, ki so se jih le delno zavedali.
Pomaga ljudem, da jasneje razumejo svoja čustva.
Uporaba likovnega izražanja osebam omogoča, da se zavedajo čustev kot so jeza ali agresija in varne načine soočanja s temi čustvi.
V pomoč je ljudem, da se spopadejo s svojo trenutno situacijo in spremembami. Izkušnja varnega procesa omogoča osebam, da najdejo fantazijo, ter jo doživijo neodvisno od realnega poteka dogodkov.
16
Prav tako je zelo uporabna izkušnja odraslim osebam, da se naučijo igrati in sprostiti. Podoživljanje teh sposobnosti vodi h kreativnosti in zdravju.
Konkretni produkt omogoča lažji potek diskusije. Izdelek si lahko ogledamo čez nekaj tednov ali mesecev, poleg tega je možno opazovati napredek skozi čas.
Likovni izdelek omogoča vzpostavitev odnosa med likovnim terapevtom in udeležencem. Ker si skupaj ogledata izdelke, je takšen način komunikacije manj ogrožajoč kot pogovor oči v oči.
Pogovor o likovnem izdelku pripelje do preučevanja pomembnih težav.
Interpretacija je pogosto zelo obsežna, prav tako so likovni izdelki pogosto dvopomenski ter je najpomembnejša razlaga avtorja oziroma, kaj likovni izdelek za njega pomeni ali predstavlja.
Likovno ustvarjanje je zelo aktiven proces in zahteva udeležbo vseh udeležencev in spodbuja k delu tiste, ki so vajeni biti pasivni. Vsi udeleženci v skupini enakopravno sodelujejo pri delu.
Proces je zelo zanimiv, zabaven in sproščujoč za posameznika in razvija kreativnost. Pogosto udeleženci, ki se udeležijo likovnih terapij, razvijejo pristen interes za umetnost.
Uporabna je tudi kot diagnostično sredstvo.
2.5. Faze likovnoterapevtskega procesa
Likovnoterapevtski proces je sestavljen iz treh faz, in sicer začetne faze, srednje faze in zaključne faze. Vsaka faza ima dugačen pristop. Posamezno srečanje ponavadi traja eno in pol do dve uri, za skupine pa lahko traja tudi do tri ure. Struktura likovnoterapevtskega srečanja za uro in pol:
Tabela 4: Struktura terapevtskega srečanja
STUKTURA TERAPEVTSKEGA SREČANJA
Pred srečanjem Med srečanjem
15 min 15 min 60 min 15 min
Priprava prostora, materiala, ogrevanje
terapevta
Spoznavanje Ogrevanje Povezovanje
Priprava Osredotočanje
Ustvarjalno likovno izražanje Raziskovanje Pogovor o izdelkih in
procesu
Integracija Refleksija Načrtovanje
Vir: Kariž, B. (2010): Likovna terapija za otroke: 44
17 Začetna faza
Kariž (2010) navaja, da začetna faza vključuje individualno oceno posameznikovega stanja in likovnoterapevtske aktivnosti spoznalnih in povezovalnih vsebin. Zelo je pomembno takoj oblikovati pravila vedenja in sodelovanja. Za pridobitev individualne ocene posameznikovega stanja mora terapevt pridobiti informacije o posamezniku in vzpostaviti terapevtski odnos. Oceno lahko sestavimo iz že obstoječih podatkov o posamezniku ali pa pridobljene podatke oceni dodamo kasneje. Posameznika seznanimo s potekom in namenom ocenjevanja. Ocena obsega dve ali tri krajše likovne aktivnosti, ki nam pomagajo pri razumevanju otrokove percepcije samega sebe, družine in širšega okolja. Uvodu moramo posvetiti dovolj časa za usklajevanje, sprostitev, preden začnemo z bolj zahtevnim vsebinami. Prva srečanja zaključimo s pozitivnim odzivom na otrokove izdelke in pripravljenost na sodelovanje.
Pri uvodu je pomembno omeniti tudi naslednje:
ni potrebno izdelovati dovršenih umetnin, tudi skice in prerisane risbe so dobre
spontano slikanje kot pri otrocih
odprto raziskovanje
ni „pravilnega“ ali „napačnega“ načina slikanja/risanja
izražanje misli in občutkov pri rabi umetniškega materiala
izražanje na svoj osebni način
za takšno delo ni potrebna posebna likovna nadarjenost. (Vogelnik, 1996)
Srednja faza
Zelo je težko ločiti, kdaj se začetna faza konča in srednja faza začne. Ponavadi se to zgodi spontano tako, da se uvodno spoznavanje zaključi in se posameznik ali skupina loti resnega dela. V začetni fazi je cilj vzpostavljanje zaupnega odnosa med terapevtom in udeležencem, da bo v srednji fazi oseba pripravljena spregovoriti o osebnih vsebinah. Udeležencu terapevt pomaga prepoznati, da so njegove težave povezane z njegovimi stališči in občutki ter ga vodi skozi proces soočanja z dvomi in krepitvi notranjih moči za doseganje pozitivih sprememb. Za srednjo fazo so značilne samopodobe na likovnem področju. (Kariž, 2010)
18 Zaključna faza
V tej fazi udeleženec dosega samostojnost pri uporabi strategij obvladovanja sebe in svoje okolice. S pomočjo terapevta posameznik spozna svoj napredek in je pripravljen na samostojno delo. Zaključna faza je za terapevta in udeleženca zelo občutljiva, ker se poleg napredka bliža tudi ločitev, ki jo je potrebno vnaprej napovedati, da postane pričakovani dogodek. Posameznikom je velikokrat težko zapustiti varno okolje, ker se bojijo. V zaključni fazi se lahko zgodi, da kljub temu, da je posameznik naredil napredek, lahko tudi nazaduje. Zaključek procesa je možno povezati z drugo izkušnjo ločevanja. Zelo je pomembno, da terapevt stoji posamezniku ob strani v trenutku, ko se sooča z močnimi čustvi. (Kariž, 2010)
2.6. Razumevanje posameznikovega izražanja ter interpretacija izdelkov
Likovnost je oseben in čitljiv odraz notranje nujnosti. Umetnost duševno ali drugače bolnih, ni samo razlika med dobro in slabo likovnostjo. Izpostavljanje „nenormalnega“
likovnega izražanje je zgrešeno, to še ne pomeni, da ne obstajajo posebnosti in patološki znaki. Likovno snovanje je način pomiritve s samim seboj in s svetom.
(Gorjup, 2007)
Meden-Klavora (2008) navaja, da je umetnost orodje komunikacije z neverbalnimi tehnikami, ki presegajo meje, ki jih postavlja verbalna komunikacija. Neverbalna komunikacija je tista, ki je prvotna in neposredna, pri likovnem izražanju se posreduje s pomočjo likovnega izdelka. Oblikovanje izdelka je primeren način izražanja nesprejmljivih čustev, kot so jeza, zavist, ljubosomje, sovraštvo in agresija. Sam fizični izdelek in oblikovanje izdelka prinese sprostitev napetosti.
Razumevanje metafor in simbolov je zelo pomembno za razumevanje in prepozvanavanje umetniškega pomena. Razumevanje umetnostnega dela v likovni terapiji zahteva dobro poznavanje materialov, kreativnega procesa in likovnega izdelka. Likovni terapevti se morajo naučiti „poslušati“, kaj jim likovni izdelek
„sporoča“. (Rubin, 1999)
19 Perme (2010, v Meden-Klavora, 2010) pojasnjuje, da ljudje različno interpretiramo izkušnje ter da obstaja mnogo resnic in interpretacij. Zelo je pomembno poznavanje razvoja otroka, ker to prispeva k razumevanju likovnoterapevtskega procesa z otrokom. Poznavanje razvoja otroka je potrebno, da razvoja ne zamenjamo s patologijo posameznika.
Interpretacija vključuje zavestne in nezavedne procese in jih prevaja v besede.
Interpetacija izhaja iz razumevanja in opisovanja, ki ga ponuja avtor/posameznik kot razlago pomena svojega likovnega izdelka in terapevtove razlage opaženih stališč glede na sam likovni izdelek ali glede na odnose. Ena izmed prednosti, ki jo ponuja likovni izdelek v terapiji je ta, da je konkreten in odprt do vizualne interpetacije bolj objekivno kot katerikoli verbalni proces. Pomanjkljivost je, da je likovni izdelek občutljiv na napačno razlago pri objektivnem razumevanju vsebine. Pri tem mora biti terapevt zelo pazljiv in se mora izogniti prehitrim interpretacijam, V nasportnem primeru lahko prepreči ali celo zanika posameznikovo zadovoljstvo odkrivanja in iskanja samega sebe. Vsak likovni izdelek je edinstven za posameznika, ker edino sam lahko spozna celoten pomen izdelka, s prehitro interpetacijo pa se vtikamo v občutljiv proces. Zato je pomembno, da likovni terapevt počaka na receptivno komunikacijo s posameznikom do takrat, ko bo posameznik pripravljen začeti razumevati in pojasnjevati pomen izdelka. (Case in Dalley, 1992)
Likovni izdelek ustvarjen pri srečanju ima več plasti in več pomenov, ki so v pomoč likovnemu terapevtu pri spoznavanju posameznikovega razmišljanja in počutja. Ti pomeni so osebni in posebni tudi takrat, ko posameznik uporablja znane podobe in simbole. V likovni terapiji metaforičnost pomena simbolov, ki jih pripisujemo likovnem izdelku, je pogovor med likovnim terapevtom in posameznikom. Dobra interpretacija je nekaj kar posameznik goji v svoji glavi. (Edwards, 2004)
Da bi likovni terapevt v popolnosti razumel posameznika in pomen njegovih likovnih izdelkov in doživetij mora vedeti, kje, kako in kaj iskati. Interpretacija ne pomeni le pogovor o izdelku, interpretacija je veliko več. Interpretacija vključuje odnos med terapevtom in posameznikom, likovni izdelek, proces izdelave in spoznanja posameznika. Torej, potrebno se osredotočiti tudi na sam potek nastanka likovnega izdelka.
20 Pri opazovanju otroka pri likovnem izražanju moramo biti pozorni na:
besedna komunikacija – pozorni smo, ne samo na to, kaj posameznik pove, ampak tudi na način, kako to pove, prav tako na način in kvaliteto izražanja:
hitrost, intonacijo, intenziteto, poudarek, artikulacijo, vokalno kakovost in druge posebnosti. Spontana verbalizacija, še posebej tista, ki se pojavi med likovnim ustvarjanjem, govori o njegovem mišljenju in čustvovanju.
nebesedna komunikacija – nam pogosto veliko sporoča. Hiter pogled na to, kako otrok pogleda odraslo osebo za dovoljenje, kritiko, kazen ali odobravanje nam veliko odkrije. Pozorni moramo biti na položaj telesa, mišični tonus, obrazno mimiko in geste. Oddaljenost ali bližina od odrasle osebe oziroma terapevta veliko pove o zaupanju in občutku varnosti.
interakcija s terapevtom – otrokova interakcija s terapevtom je pokazatelj otrokovega vedenja in čustvovanja. Nekateri otroci lahko komunicirajo in hitro navežejo stik, ne bojijo se vprašati za pomoč, drugi otroci so prestrašeni, zaprti in tihi. Ne glede na to, kakšen odnos otrok ustvari s terapevtom, sramežljiv, prijateljski, samostojen ali nemočen, nam to veliko pove o njegovih čustvih in prepričanjih, ki jih povezujejo s pomembnimi osebami v njegovem življenju.
odziv na aktivnost – otrokov odziv na aktivnost je pokazatelj, kako se ponavadi otrok znajde v novi, nejasni situaciji. Nekateri otroci reagirajo impulzivno, izbirajo veliko različnih vrst materialov in delajo neorganizirano. Kaj otrok izbere in kako material uporablja, govori o otrokovem značaju.
odziv na material – otrok je pri izbiri materiala in delu z njim navdušen, previden, radoveden ali impulziven. Manjši otroci imajo raje material, ki ga povohajo, potipajo, včasih tudi okušajo, to vpliva na njihovo izbiro materiala.
Nekateri otroci, ki se težko odločajo, vzamejo večje količine materiala, kar kaže na impulzivnost in skrb ali bo njihov izdelek dovolj dober. Otroci imajo različne načine spoznavanja materiala, nekateri krožijo in si razgledujejo material, vzamejo si čas za izbiro. Temperamentnejši in samozavestnejši otroci izbirajo močne intenzivne barve in imajo močne poteze.
proces likovnega izražanja – na srečanju bo otrok poiskal svoj individualen ritem, tempo in energijsko opredeljenost. Terapevt je pozoren na vedenje, umetniški stil, celoten proces in spremembo, ki nastane čez čas. Večina otrok
21 se čez nekaj časa odpre in postanejo spontani pri delu, kar je opazno tudi na fizičnem, verbalnem in simboličnem področju.
likovni izdelek – likovni izdelek zahteva veliko količino terapevtove pozornosti, da bi ta dobro spoznal in razumel otroka. Formalen vidik likovnega izdelka (linije, organizacija, oblika) ponuja koristne namige o otrokovem kognitivnem razvoju. Likovni izdelek nam ponuja uvid v organizacijo, jasnost, simetrijo, gibanje ali barvo. Te značilnosti nam pomagajo pri diagnostičnem ocenjevanju izdelka.
pogoste teme – vsak otrok je poseben, zato so njegovi izdelki obravnavani kot edinstveni, vendar imajo otroci pogosto skupne teme. Nanašajo se na človeške vsebine: agresivnost, ljubezen in potrebo po pozornosti. Ostale pogoste teme so: avtonomnost, spolnost (povezava s starševsko ljubeznijo), spolna identiteta, pomanjkanje varnosti, zavrnitev, separacija in tekmovalnost.
avtopotret – v likovni terapiji se pogosto pojavljajo otrokovi avtoportreti.
Moramo imeti v mislih, da je avtoportret lahko realističen, hkrati pa je tudi projekcija otrokove fantazije. Avtoporteti izražajo, kaj otrok pri sebi ceni, česa ne mara in kaj si želi biti.
stopnja prikrivanja – najpogosteje otroci prikazujejo sebe in svoje težave, na bolj ali manj prikriti način. Otroci se fizično skrijejo za stojalo ali obrnejo hrbet terapevtu, v izdelku se skrijejo za simbolom. Likovni terapevt mora opazovati otrokovo vedenje in ga skrbno poslušati med likovnim izražanjem prav tako mora poiskati asociacije v času pogovora, da bi razumel izdelek. (Rubin, 2005:
122-132)
Likovno snovanje kot terapevtska metoda, je ena izmed osrednjih nalog identifikacije, odkrivanja, prepoznavanja sebe skozi interpretacije likovnega procesa. Pri posameznikih, ki jih spodbudimo k likovnemu izražanju, se pogosto pojavlja potreba po odpiranju, komunikaciji, interpretaciji, zato moramo prisluhniti njihovim besedam, mislim, po potrebi tudi na neverbalen način. Likovni terapevt mora imeti visoko stopnjo likovne pismenosti in zmožnosti prepoznavanja likovnih sporočil. (Gorjup, 1999)
22
2.7. Individualna in skupinska likovna terapija
Likovnoterapevtska obravnava poteka individualno ali v manjših skupinah. Ljudje so iz različnih razlogov napoteni v likovno terapijo, to eden izmed dejavnikov, ki vpliva na obliko obravnave. Nekatere osebe se težko izražajo in jim bolj ustreza individualna obravna. Individualna ali skupinska oblika obravnave je prav tako odvisna tudi od motnje, zmožnosti in potreb osebe.
2.7.1. Individualna likovna terapija
Individualni pristop omogoča posamezniku, da hitreje razvije občutek varnosti in zaupanja, ker dobi vso terapevtovo pozornost. Zaradi intenzivnosti dela, ki ga individualna obravnava omogoča so rezultati hitrejši kot pri skupinski obravnavi.
Individualna obravnava je prav tako lahko uvod v skupinsko obravnavo.
Za individualni prostop se odločamo takrat, ko:
strokovnjak, ki napoti osebo v obravnavo, meni da je individualni pristop primernejša oblika dela za posameznika
posameznik sam izrazi željo po individualnem delu
se posameznik, kljub več poizkusom ne more vključiti v skupino
je njegov problem tako specifičen, da ga ni možno obravnavati znotraj skupine ali skupinske teme
je vključitev v skupino zaradi čustvenih in vedenjskih težav prezgodnja. (Kariž, 2010: 85)
Individualna likovnoterapevtska obravnava ima svojo klasično strukturo, ki vključuje začetni del obravnave (uvodna ocena, oblikovanje likovnoterapevtskega procesa in določevanje ciljev), potem se nadaljuje z osrednjim delom obravnave (določanje vrste obravnave in spremljanje posameznika) ter v zaključnem delu obravnave naredimo evalvacijo ter oblikovanje nalog in ciljev dejavnosti. (Kariž, 2008 v Caf in Cajko, 2008)
Nekateri posamezniki so napoteni v individualno obravnavo, ker je njihova primarna težava znotraj njih samih in ne v medsebojnih odnosih. Drugim posameznikom je ponujena individualna oblika obravnave, ker se na njih gleda kot na vase zaprte ali
23 preobčutljive za popolno sodelovanje v skupini. Odvisno od ocene likovnega terapevta, je posameznik napoten v dolgoročno ali kratkoročno individualno obravnavo. Posamezniki z dolgotrajnimi in zapletenimi težavami bodo napoteni v dolgoročno obravnavo. Posamezniki, pri katerih je težava vidna in ni pomembnih zapletov, pa so ponavadi napoteni v kratkoročno obravnavo. (Edwards, 2004)
Kariž (2008, v Caf in Cajko, 2008: 91) navaja, najpogostejše indikacije za napotitev osebe v individualno likovnoterapevtsko obravnavo so:
potrebna je intenzivna individualna obravnava (prilagojena posamezniku)
težave na področju verbalnega izražanja
težave pri socialni komunikaciji
naklonjenost do likovnega medija
potreba po širši diagnostični sliki
razvijanje specifičnih veščin in spretnosti
potrjevanje lastne vrednosti v procesu likovnega izražanja.
Kariž (2005, v Caf in Slunjski, 2006) pravi, da je individualno delo povsem posvečeno posamezniku: tema, likovne tehnike, metode, glasba in drugo so prilagojene njegovim željam in potrebam. Individualni pristop ne pomeni le ustvarjanje različnih metod dela glede na naravo težav, ampak se upošteva tudi posameznikova osebnost, njegove individualne potrebe, interese, močna področja ter spodobnosti.
Individualna likovna terapija vsebinsko zajema naslednja področja:
sproščanje – oseba raziskuje likovne tehnike in materiale ter išče ustrezne načine sproščanja
sprejemanje samega sebe – oseba ugotavlja svojo čustveno odzivnost, raziskuje ter ozavešča čustvena stanja in razpoloženja in izgrajuje pozitivno samopodobo
socialni odnosi – oseba ugotavlja, kako sodelovati in komunicirati (likovno in verbalno), ugotavlja vedenjsko ustreznost, raziskuje družinske in prijateljske odnose ter raziskuje odnos do kolegialnih in drugih odnosov
razvijanje specifičnih spretnosti in veščin – oseba razvija pozornost, koncentracijo, spomin in vztrajnost, obvladuje specifični likovni material in
24 tehnike, obvladuje likovne tehnike z namenom doseganja kakovostnega izdelka ter se seznanja s procesom predstavitve likovnih izdelkov javnosti
razno – oseba razvija svojo samostojnost in samoiniciativnost, ugotavlja razumevanje in izvrševanje navodil, razvija motivacijo za aktivno sodelovanje, ter razvija ustvarjalnost. (Kariž, 2008, v Caf in Cajko, 2008: 91-92)
2.7.2. Skupinska likovna terapija
V življenju je vsakdo izmed nas član skupin, kot so družina, šola, okolje v katerem živimo, sovrsniki, institucije, društva, politična in religiozna skupina ipd. Potreba po druženju izhaja iz tega, da je človek socialno bitje in ne more živeti sam. (Meden- Klavora, 2008)
Likovnoterapevtska skupina omogoča aktivno sodelovanje vseh udeležencev z uporabo izbranega medija. Tovrstna oblika dela je posebej primerna za osebe, ki lahko veliko pridobijo od dela v skupini, vendar se ne počutijo dobro, če so izpostavljeni. Osnovni namen dela v skupini je omogočiti posameznikom, da spoznajo svoje vrstnike v varnem okolju, kjer lahko pridobijo uspešne socialne izkušnje. Skupina omogoča izražanje, razumevanje in ozaveščanje medsebojnih odnosov in konfliktov. Skupinska terapija mora nuditi priložnost pridobivanja spretnosti, ki jih posameznik nima ali so slabo razvite. Pomembno je, da se počuti uspešnega od trenutka, ko vstopi v skupino, ker edino tako lahko postopno napreduje in razvije pozitivno sliko o sebi. (Kariž, 2010)
Takrat, ko se odločamo med individualno in skupinsko obravnavno, je vredno pogledati prednosti in pomanjkljivosti dela v skupini. Pri individualni obravnavi so to predvsem bolj poglobljen odnos s terapevtom in hitrejši napredek. Pri skupinski obravnavi posameznik lahko napreduje na socialnem nivoju in na individualnem nivoju. Glede na potrebe posameznika, njegova močna področja in interese ali kake druge posebnosti, se odločimo za individualno ali skupinsko obravnavo.
25 Prednosti in pomanjkljivosti skupinskega dela
Tabela 5: Prednosti in pomanjkljivosti skupinskega dela
PREDNOSTI POMANJKLJIVOSTI
v skupini je veliko socialnega učenja, zagotavlja primeren okvir za izvajanje
osebe s podobnimi težavami si lahko ponujajo medsebojno podporo in pomoč pri reševanju problema
udeleženci se učijo iz povratnih informacij drugih članov skupine
udeleženci lahko preizkusijo nove vedenjske vloge in upoštevajo odziv drugih članov skupine
skupina ponuja možnost raziskovanja in dela na prvotni družinski dinamiki
skupina omogoča razvoj skritih virov in sposobnosti
delo v skupini je primerno za posameznike, za katere je individualno delo preintenzivno
skupina omogoča demokratičnost, delitev moči in odgovornosti
nekaterim terapevtom bolj ustreza skupinsko kot individualno delo
skupina ponuja ekonomičen način dela – terapevt ponuja pomoč vsem ljudem naenkrat
zaupanje se počasneje razvija zaradi udeležbe večjega števila ljudi
skupine potrebujejo veliko sredstev in jih je včasih težko organizirati (večji prostor, več sredstev, več financ, več časa)
v skupini je manj pozornosti za vsakega posameznika kot pri individualnem delu
skupina je lahko etiketirana oziroma stigmatizirana
ljudje se lažje skrijejo in se izognejo sodelovanju
likovne sposobnosti enih posameznikov lahko ogrožajo druge
Vir: Liebmann, M. (2004) Art therapy for groups. A handbook of themes and exercises: 12
Case in Dalley (1992) pravita, da se v skupini člani pogosto odločajo za skupinsko delo, kar je zelo močan korak k izgradnji medsebojnih odnosov. Ena oseba lahko pomaga drugi, manj spretni osebi, pri delu in to odpira nove možnosti za sodelovanje, izboljšanje samopodobe. Posamezniki v skupini prosijo za pomoč, ko jo
