Univerza v Ljubljani Fakulteta za šport
Eva Uršej
VPLIV STRUKTURIRANEGA VADBENEGA PROGRAMA NA POJAVLJANJE POŠKODB PRI
PLESU HIP HOP
Doktorska disertacija
Ljubljana, 2021
Univerza v Ljubljani Fakulteta za šport
Eva Uršej
VPLIV STRUKTURIRANEGA VADBENEGA PROGRAMA NA POJAVLJANJE POŠKODB PRI PLESU HIP HOP
THE EFFECT OF A STRUCTURED TRAINING PROGRAM ON INJURY OCCURRENCE IN HIP HOP DANCE
Doktorska disertacija
Mentorica:
izr. prof. dr. Petra Zaletel
Ljubljana, 2021
“Izjavljam, da je doktorska disertacija z naslovom “Vpliv strukturiranega vadbenega programa na pojavljanje poškodb pri plesu hip hop” rezultat lastnega raziskovalnega dela, da so rezultati navedeni korektno in da nisem kršila avtorskih pravic ter intelektualne lastnine drugih. Izjavljam, da je elektronski izvod identičen tiskanemu.”
Podpis študentke: ___________________
ZAHVALA
Ob spominjanju na celotno pot do tega trenutka se v meni prebujajo najrazličnejša čustva – od navdušenja, vzhičenosti in entuziazma do jeze, razočaranja in žalosti. Pot zagotovo ni bila kratka in enostavna, bila pa je vsekakor zelo poučna in vzgojna.
Pokazala mi je, da je za dosego tega cilja, ki sem si ga sama zadala v življenju, potrebno veliko več kot le strokovno znanje. Pokazala mi je, da na njej nisem sama, temveč da imam okoli sebe ljudi, ki so mi na tak ali drugačen način pomagali priti do sem. Bilo jih je veliko, a bom na tem mestu poimenovala tiste, ki so najzaslužnejši za to, da sedaj pišem to zahvalo.
Na prvem mestu si največji »HVALA!« zasluži moja družina – mami, oči in sestra, ki me je s pohvalami in tudi kritikami oblikovala od zibelke naprej. Bila je tudi najmočnejše drevo opore na moji poti, ki je kljubovalo vsem mojim čustvom, jih sprejemalo in pomagalo obrniti, kadar je bilo to potrebno.
Iskreno se zahvaljujem tudi mojemu prijatelju, red. prof. Zoranu Bosniću, ki je ob pravem trenutku vedno dal pravi nasvet in mi bil na nek način pravi mentor pri vožnji slaloma na progi, ki se ji reče »doktorat«.
Neizmerno hvaležna sem tudi mentorici, izr. prof. Petri Zaletel, ki mi je nesebično pomagala, me odlično dopolnjevala in s pravo mero kritike pokazala na moje napake in zmote.
Za vso strokovno pomoč, natančnost in spodbujanje k razmišljanju izven okvirjev se zahvaljujem tudi izr. prof. Vedranu Hadžiću, ki je ob pomembnih trenutkih znal v pravo smer pognati jadrnico, na kateri sem plula.
Mojemu partnerju, ki me je znal tako prizemljiti kot tudi povzdigniti, kadar sem to potrebovala, se moram zahvaliti kar v njegovem jeziku, torej: »Giles, thank you so much!«.
Nikoli in nikdar ne bom pozabila tudi vseh mojih prijateljev, ki so na tak ali drugačen način pomagali in mi vedno stali ob strani...iskrena hvala vsem!
»Even though you're fed up, you got to keep ya head up!«
Tupac Shakur
DK 616-001:793.3:796.012.1
KG poškodbe/ples hip hop/telesne značilnosti/gibalne sposobnosti/preventivni vadbeni program
AV URŠEJ, Eva SA ZALETEL, Petra
KZ SI-1000 Ljubljana, Gortanova 22 ZA Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport LI 2021
IN VPLIV STRUKTURIRANEGA VADBENEGA PROGRAMA NA
POJAVLJANJE POŠKODB PRI PLESU HIP HOP TD doktorska disertacija
OP 175 str., 19 pregl., 83 sl., 7 pril., 164 vir.
IJ sl JI sl/en
IZVLEČEK
Plesna disciplina hip hop vsebuje veliko različnih stilov. V relativno kratki koreografiji plesalci izvedejo veliko skokov, zadrževanj v nenaravnih položajih telesa in hitrih gibov v velikih amplitudah (predvsem zgornjih udov), za kar potrebujejo dobro razvite gibalne sposobnosti. Kot pri drugih športih tudi pri plesu hip hop poškodbe predstavljajo pomemben zdravstveni problem.
Raziskave o poškodbah v plesu kažejo največ poškodb kolena, gležnja in hrbta, zato je bil temeljni cilj naše raziskave zmanjšati število poškodb spodnjega uda pri plesalkah in plesalcih hip hopa. V ta namen smo izdelali preventivni strukturirani vadbeni program, ki sledi potrebam in zahtevam plesalcev hip hopa, ter ugotavljali, kakšen vpliv ima na pojavljanje poškodb in morfološke značilnosti in gibalne sposobnosti predstavnikov hip hopa. Želeli smo ugotoviti, ali obstajajo razlike v gibalnih sposobnostih in morfoloških značilnostih med plesalkami in plesalci s poškodbami in brez njih.
V randomizirani kontrolirani raziskavi je sodelovalo 161 plesalcev hip hopa (18,71 ± 4,37 leta), ki smo jih razdelili v eksperimentalno (n = 63) in kontrolno (n = 98) skupino. Pridobili smo podatke o nekaterih demografskih in morfoloških značilnostih ter gibalnih sposobnostih plesalcev hip hopa, prospektivno beležili pojavljanje poškodb med trajanjem intervencije (tri mesece) in spremljali število poškodb šest mesecev po končani intervenciji. Pridobljene podatke smo primerjali med poškodovanimi in nepoškodovanimi merjenci ter med eksperimentalno in kontrolno skupino.
Temeljne ugotovitve naše raziskave so: (1) pri plesalkah in plesalcih eksperimentalne skupine se je število poškodb spodnjega uda od začetka do konca raziskave zmanjšalo, pri kontrolni skupini pa pomembno povečalo, (2) plesalke in plesalci
kontrolne skupine so imeli statistično značilno več poškodb kot plesalke in plesalci eksperimentalne skupine ob koncu trajanja intervencije in ob koncu raziskave, (3) z 12-tedenskim preventivnim vadbenim programom smo uspeli zmanjšati število poškodb med trajanjem intervencije, (4) preventivni vadbeni program je pomembno izboljšal parametre nekaterih gibalnih sposobnosti, (5) v plesu hip hop prevladujejo preobremenitvene poškodbe, (6) najpogosteje poškodovano področje je bilo koleno, sledili so mu hrbet, gleženj in rama, (7) nepoškodovani plesalke in plesalci so v primerjavi s poškodovanimi dosegli statistično značilno boljše rezultate pri skoraj vseh testih gibalnih sposobnosti.
DC 616-001:793.3:796.012.1
CX injuries/hip hop dance/body characteristics/motor abilities/preventive training program
AU URŠEJ, Eva AA ZALETEL, Petra
PP SI-1000 Ljubljana, Gortanova 22
PB University of Ljubljana, Faculty of Sport PY 2021
TI THE EFFECT OF A STRUCTURED TRAINING PROGRAM ON INJURY OCCURRENCE IN HIP HOP DANCE
DT Graduation thesis
NO 175 p., 19 tab., 83 fig., 7 ann., 164 ref.
LA sl AL sl/en
ABSTRACT
The dance discipline ‘hip hop’ consists of many different styles. In relatively short choreography, dancers perform many jumps, pauses in non-natural body positions and rapid movements in great amplitudes with upper limbs. All that requires properly developed motor abilities. As in many other sports, injuries present an important health problem in hip hop dance.
Previous research show that the most common dance injuries are located in the knee, the ankle and the back, therefore the main goal of our investigation was to decrease the number of lower limb injuries among hip hop dancers. We designed a preventive structured training program which follows hip hop dancers’ demands and requirements and discovered its effect on injury occurrence and dancers’ motor abilities, morphological and physiological characteristics. We aimed to find out whether differences in motor abilities, morphological and physiological characteristics between injured and non-injured dancers exist.
In our randomised controlled trial, 161 hip hop dancers (18.71 ± 4.37 years of age) took part and were divided into experimental (n = 63) and control (n = 98) groups. Our collected data consisted of hip hop dancers’ demographic, morphological and physiological characteristics, motor abilities and prospectively reported injuries during the intervention (3 months) and after the 6-month follow-up. We compared the results between injured and non-injured dancers as well as between experimental and control groups.
Our main findings were: (1) decreased number of lower limb injuries in the experimental group and significantly increased number of lower injuries in the control group from the beginning to the end of our research, (2) dancers in the control group
reported significantly more injuries than those in the experimental group after the intervention and after the 6-month follow-up, (3) the 12-week preventive training program decreased the number of injuries during the intervention, (4) the preventive training program significantly improved some parameters of motor abilities, (5) in hip hop dance, overuse injuries are most common, (6) the most frequently injured body part was the knee, followed by the back, ankle and shoulder, (7) non-injured dancers had significantly better results than injured in most of the tests of motor abilities.
KAZALO KRATIC
6m – obdobje šestih mesecev pred začetnimi meritvami ANCOVA – analiza kovariance
BF – telesna maščoba D – desna
ES – eksperimentalna skupina
FIFA – Football International Federation Association G – gleženj
H – hrbet
HHI – Hip Hop International
IADMS – International Association for Dance Medicine and Science IDO – International Dance Organization
ITM – indeks telesne mase K – koleno
KS – kontrolna skupina L – leva
M1 – začetne meritve, zadnji teden pred začetnimi meritvami M2 – končne meritve
MTP – moderni tekmovalni plesi
OSTRC – Oslo Sports Trauma and Research Centre PZS – Plesna zveza Slovenije
R – rama
RP – resne poškodbe
SEBT – Star Excursion Balance Test SPR – šestmesečno spremljanje poškodb T/P – težave/poškodbe
T1 – teden 1 T2 – teden 2 T3 – teden 3 T4 – teden 4 T5 – teden 5 T6 – teden 6 T7 – teden 7 T8 – teden 8 T9 – teden 9 T10 – teden 10
TTP – trenažno-tekmovalni proces WDC – World Dance Council
WDSF – World DanceSport Federation
KAZALO
KAZALO KRATIC ... VII KAZALO ... VIII KAZALO TABEL ... X KAZALO SLIK ... XI
1 Uvod ... 1
1.1 Organiziranost tekmovalnega športnega plesa v svetu in Sloveniji ... 3
1.2 Ples hip hop ... 4
1.2.1 Stara šola ... 6
1.2.2 Nova šola ... 8
1.3 Značilnosti in obremenitve hip hop plesalcev ... 11
1.3.1 Treningi in tekmovanja v plesu hip hop ... 14
1.4 Športne poškodbe ... 18
1.4.1 Vrste poškodb ... 19
1.4.2 Epidemiološko spremljanje športnih poškodb ... 22
1.4.3 Poškodbe pri plesu ... 24
1.4.4 Poškodbe pri plesu hip hop ... 27
1.5 Preprečevanje športnih poškodb ... 29
1.5.1 Preventivni programi za preprečevanje in zmanjševanje števila poškodb v športu ... 31
1.6 Problem, cilji in hipoteze ... 37
1.6.1 Cilji ... 39
1.6.2 Hipoteze ... 40
2 Metode dela ... 41
2.1 Merjenci ... 41
2.1.1 Izračun velikosti vzorca in vključitev v raziskavo ... 42
2.1.2 Naključno razvrščanje in kodiranje ... 42
2.2 Pripomočki ... 42
2.2.1 Zbiranje podatkov ... 43
2.2.2 Preventivni strukturirani vadbeni program ... 55
2.3 Postopek ... 91
2.3.1 Beleženje in računanje epidemioloških kazalnikov poškodb ... 93
2.3.2 Zbiranje podatkov (spremenljivk) ... 96
2.3.3 Statistične metode obdelave podatkov ... 98
3 Rezultati ... 100
3.1 Retrospektivno beleženje poškodb ter ugotavljanje razlik v morfoloških značilnostih in gibalnih sposobnostih med predhodno poškodovanimi in nepoškodovanimi plesalci ... 101
3.1.1 Nekatere demografske značilnosti ... 101
3.1.2 Analiza poškodb do začetka raziskave ... 102
3.1.3 Morfološke značilnosti in predhodne poškodbe ... 103
3.1.4 Gibalne sposobnosti in predhodne poškodbe ... 104
3.2 Ugotavljanje vpliva strukturiranega vadbenega programa na gibalne sposobnosti in pojavljanje poškodb pri plesalcih ... 107
3.2.1 Prospektivno beleženje poškodb ... 108
3.2.2 Vpliv strukturiranega vadbenega programa na pojavljanje poškodb ... 109
3.2.3 Vpliv strukturiranega vadbenega programa na morfološke značilnosti in gibalne sposobnosti ... 115
4 Razprava ... 121
4.1 Morfološke značilnosti in gibalne sposobnosti plesalcev hip hopa ... 124
4.2 Pojavljanje poškodb pri plesu hip hop ... 129
4.3 Učinkovitost preventivnega vadbenega programa ... 136
4.4 Omejitve raziskave ... 143
5 Sklep ... 145
5.1 Doseženi cilji in preverjene hipoteze ... 145
5.2 Izvirni prispevek k znanosti ... 146
5.3 Priporočila ... 147
5.4 Sklepna misel ... 149
6 Viri ... 150
7 Priloge ... 167
7.1 Priloga 1. Pozitivno mnenje Etične komisije za raziskave v športu na Fakulteti za šport v Ljubljani ... 167
7.2 Priloga 2. Izjava o zavestni in svobodni privolitvi v raziskavi ... 168
7.3 Priloga 3. Izjava in soglasje o zavestni in svobodni privolitvi preizkušancev oziroma njihovih zakonitih zastopnikov ... 169
7.4 Priloga 4. Vprašalnik o demografskih značilnostih in poškodbah plesalcev 170 7.5 Priloga 5. Vprašalnik OSTRC ... 173
7.6 Priloga 6. Soglasje plesalke za objavo slik meritev ... 174
7.7 Priloga 7. Članek, ki je bil objavljen iz vsebine doktorata ... 175
KAZALO TABEL
Tabela 1 Plesne discipline IDO (IDO – Performing Arts, Street & Pop Dance, Special Couple Dances and Traditional Dance, b. d.) ... 4 Tabela 2 Starostne skupine (Tekmovalni pravilnik MTP PZS, b. d.) ... 15 Tabela 3 Kategorije v disciplini uličnih/pop plesov in trajanje nastopa (Tekmovalni
pravilnik MTP PZS, b. d.) ... 16 Tabela 4 Incidenca poškodb v treh stilih plesa hip hop (Ojofeitimi idr., 2012) ... 29 Tabela 5 Kratek povzetek najnovejših raziskav o učinkovitosti preventivnih
programov ... 35 Tabela 6 Terminska razporeditev izvajanja preventivnega strukturiranega vadbenega
programa ... 56 Tabela 7 Struktura preventivnega vadbenega programa in primer vaje na prvi stopnji
... 57 Tabela 8 Progresivno stopnjevanje vadbe ... 58 Tabela 9 Točkovanje vprašalnika OSTRC ... 94 Tabela 10 Epidemiološki kazalniki poškodb, izračunani iz odgovorov na vprašalnik
OSTRC ... 95 Tabela 11 Izmerjene in izračunane spremenljivke, ki smo jih analizirali ... 96 Tabela 12 Nekatere najpomembnejše morfološke značilnosti plesalk in plesalcev hip
hopa ... 104 Tabela 13 Razlike v rezultatih nekaterih spremenljivk ravnotežja in skoka z
nasprotnim gibanjem med poškodovanimi in nepoškodovanimi
plesalci/plesalkami ... 105 Tabela 14 Razlike v rezultatih nekaterih spremenljivk pri poškodbah rame in hrbta v
zadnjih šestih mesecih ali v zadnjem tednu pred začetnimi meritvami med poškodovanimi in nepoškodovanimi plesalci/plesalkami ... 107 Tabela 15 Kumulativna incidenca poškodb po posameznih področjih med raziskavo
... 108 Tabela 16 Kumulativna incidenca poškodb/težav (%) pri začetnih in končnih meritvah ter po šestmesečnem spremljanju poškodb z vrednostmi p ... 110 Tabela 17 Kumulativna incidenca poškodb (%) pri začetnih in končnih meritvah ter po šestmesečnem spremljanju ... 112 Tabela 18 Kumulativna incidenca poškodb (%) eksperimentalne in kontrolne skupine
od začetnih meritev do konca šestmesečnega spremljanja poškodb z
vrednostmi p ... 114 Tabela 19 Primerjava rezultatov nekaterih gibalnih sposobnosti med začetnimi in
končnimi meritvami pri merjencih eksperimentalne in kontrolne skupine . 117
KAZALO SLIK
Slika 1. Tri glavne značilnosti plesa ... 2
Slika 2. Prikaz delitve plesa hip hop (povzeto po Kjelle, 2014; Pabon, 1999; Rajakumar, 2012; K. L. Smith idr., 2010). V slovenskem plesnem izrazoslovju ne najdemo ustrezno prevedenih izrazov iz angleškega jezika. ... 5
Slika 3. Prikaz razvoja plesa hip hop (povzeto po Mack, 2012) ... 10
Slika 4. Športne poškodbe (povzeto po Mayr in Zaffagnini, 2015) ... 19
Slika 5. Dejavniki tveganja za poškodbe (povzeto po Mayr in Zaffagnini, 2015; Peterson in Renström, 2001) ... 21
Slika 6. Epidemiološke spremenljivke športnih poškodb – formule (povzeto po Hespanhol Junior idr., 2015) ... 23
Slika 7. Primer preventivnega programa FIFA11+, prosto dostopen poster (FIFA 11+ | YRSA, b. d.) ... 33
Slika 8. Merjenje telesne sestave na napravi InBody 720 (osebni arhiv) ... 44
Slika 9. Test vzdržljivosti v moči stranskih mišic trupa (osebni arhiv) ... 46
Slika 10. Test vzdržljivosti v moči upogibalk trupa (osebni arhiv) ... 46
Slika 11. Test vzdržljivosti v moči iztegovalk trupa (osebni arhiv) ... 47
Slika 12. Izokinetično testiranje notranjih in zunanjih rotatorjev ramenskega sklepa na napravi iMoment (osebni arhiv) ... 48
Slika 13. Merjenje obsega pasivne gibljivosti notranje in zunanje rotacije ramenskega sklepa (osebni arhiv) ... 49
Slika 14. Izvedba testa zvinek s palico (a – začetni položaj, b – prenos palice preko glave za hrbet, c – končni položaj) (osebni arhiv) ... 50
Slika 15. Izvedba skoka z nasprotnim gibanjem (a – začetni položaj, b – spust v počep, c – skok v višino iz počepa, d – pristanek na odskočno mesto) (osebni arhiv) ... 51
Slika 16. Test statičnega ravnotežja na tenziometrični plošči (a – test na prstih ene noge z odprtimi očmi, b – test na celem stopalu ene noge z zaprtimi očmi) (osebni arhiv) ... 52
Slika 17. Talne oznake za izvedbo SEBT ... 53
Slika 18. Testiranje dinamičnega ravnotežja na desni nogi, smer 2 (SEBT) (osebni arhiv) ... 54
Slika 19. Začetni položaj (a) in pravilen počep z nadzorovanim položajem vzporednih kolen in vzravnanim hrbtom (b) (osebni arhiv) ... 59
Slika 20. Zadrževanje ravnotežnega položaja na eni nogi med premikanjem proste noge v prednoženje (a) in zanoženje (b) (osebni arhiv) ... 60
Slika 21. Izvedba vaje mali most (osebni arhiv) ... 60
Slika 22. Izvedba upogiba trupa (osebni arhiv) ... 61
Slika 23. Začetni položaj (a) in izvedba (b) stranske opore na komolcih (osebni arhiv) ... 62 Slika 24. Opora klečno na dlaneh in kolenih (a) ter izvedba vaje (b) (osebni arhiv) .. 62 Slika 25. Gibanje lopatic v smeri proti hrbtenici in stran od nje: retrakcija (a) in
protrakcija (b) (osebni arhiv) ... 63 Slika 26. Začetni položaj “lopatične ure” (osebni arhiv) ... 64 Slika 27. Položaj štiri na “lopatični uri” (osebni arhiv) ... 64 Slika 28. Roke so v začetnem položaju odročene in zunanje rotirane (osebni arhiv).
... 64 Slika 29. Opisan dvig zgornjega dela trupa z odročenjem zadržimo pet sekund
(osebni arhiv). ... 65 Slika 30. Začetni položaj (a) in izvedba vaje – nadzorovan počep na eni nogi (b) (osebni arhiv) ... 66 Slika 31. Premikanje proste noge v smeri štirih različnih položajev (osebni arhiv) .... 66 Slika 32. Dvig bokov v opori na lopaticah in stopalu ene noge, opirajoč se na peto (osebni arhiv) ... 67 Slika 33. Delni upogib trupa iz začetnega položaja (a) za približno 30 cm od tal (b) (osebni arhiv) ... 68 Slika 34. Trup pri izvedbi vaje mora biti pravokoten na tla (osebni arhiv) ... 68 Slika 35. Prikaz izvedbe vaje z iztegom roke in noge naravnost (a) in odmikom vstran (b) (osebni arhiv) ... 69 Slika 36. Gibanje lopatic proti hrbtenici (a) in odmikanje od nje (b) (osebni arhiv) .... 70 Slika 37. Položaj ena na “lopatični uri” (osebni arhiv) ... 70 Slika 38. Položaj rok je v obliki črke “V” (osebni arhiv). ... 71 Slika 39. Glava je v podaljšku trupa, pogled je usmerjen v tla (osebni arhiv). ... 71 Slika 40. Slike prikazujejo eno ponovitev vaje z različnimi položaji proste noge
(a – prednoženje, b – odnoženje naprej, c – zanoženje, d – odnoženje nazaj) (osebni arhiv). ... 72 Slika 41. Vajo izvajamo počasi, da lahko zadržujemo ravnotežni položaj med
gibanjem noge v polkrogu (a – prednoženje križno pred stojno nogo, b – v polkrogu mimo odnoženja, c – zanoženje križno za stojno nogo) (osebni arhiv). ... 73 Slika 42. V opori na lopaticah in peti se opiramo na tla (osebni arhiv). ... 73 Slika 43. Iztegnjeno nogo odnožimo (osebni arhiv). ... 74 Slika 44. Zelo pomembna je počasna izvedba menjave iztegnjene noge (a proti b in nato nazaj proti c) (osebni arhiv). ... 74 Slika 45. Komolec mora biti pri izvedbi te vaje navpično pod ramenskim sklepom (osebni arhiv). ... 75 Slika 46. Vajo ponovimo šestkrat zaporedoma zelo počasi in nadzorovano (osebni arhiv). ... 76 Slika 47. Osnovna izvedba položaja opore na podlahteh (osebni arhiv) ... 76
Slika 48. Retrakcija (a) in protrakcija (b) lopatic (osebni arhiv) ... 77 Slika 49. Položaj dve na “lopatični uri” (osebni arhiv) ... 77 Slika 50. V vzročenju narazen zadržimo šest sekund (a), roke odročimo (b) in
zadržimo šest sekund ter ponovno zadržimo šest sekund v vzročenju narazen
(osebni arhiv). ... 78 Slika 51. Počepu enonožno (a) sledita odriv v višino (b) in nadzorovan pristanek na isti nogi (c) (osebni arhiv). ... 79 Slika 52. Prosto nogo hitro z majhnimi amplitudami premikamo v prednoženju
levo/desno (a in b) (osebni arhiv). ... 79 Slika 53. Boke pri izvajanju vaje poskušamo držati čim višje (a – priprava na odriv, b – odriv) (osebni arhiv). ... 80 Slika 54. Roke so v vzročenju (osebni arhiv). ... 80 Slika 55. Med menjavanjem nog (b in c) je treba z aktivnimi mišicami trebušne stene zadrževati položaj trupa (a) (osebni arhiv). ... 81 Slika 56. Boke med izvedbo vaje zadržujemo čim višje (a – izteg roke in noge,
b – približanje komolca h kolenu) (osebni arhiv). ... 82 Slika 57. Dlani postavimo navpično pod ramena (a), pet sekund zadržujemo
nadzorovan položaj z dvignjeno roko in nasprotno nogo (b) (osebni arhiv). ... 82 Slika 58. Osnovni položaj za izvedbo sklece (osebni arhiv) ... 83 Slika 59. Skleca (a) z dodatnim potiskom prsnega koša proti stropu – “plus” (b)
(osebni arhiv) ... 83 Slika 60. Položaj tri na “lopatični uri” (osebni arhiv) ... 84 Slika 61. Izteg trupa z rotacijo v eno (a) in drugo stran (b) (osebni arhiv) ... 84 Slika 62. Iz počepa na eni nogi (a) se odrinemo v višino in vstran (b), nadzorovano pristanemo na drugi nogi (c) (osebni arhiv). ... 85 Slika 63. Na nepričakovan znak odnožimo in zadržimo ravnotežni položaj (osebni arhiv). ... 86 Slika 64. Iz korakanja na mestu (a) se na nepričakovan znak odrinemo na eno nogo, drugo iztegnemo (b) (osebni arhiv). ... 86 Slika 65. Pred izvedbo vaje moramo aktivirati mišice trebušne stene (osebni arhiv). 87 Slika 66. Trikrat izvedemo hiter in eksploziven poteg nog proti trupu (a in b) (osebni arhiv). ... 87 Slika 67. Osnovni položaj v stranski opori na podlahti (osebni arhiv) ... 88 Slika 68. Rotacija trupa proti opori na podlakteh (a), dvig zgornje noge (b) in hiter priteg kolena proti komolcu (c) (osebni arhiv) ... 88 Slika 69. Roko in diagonalno nasprotno nogo iztegnemo naravnost (a) ter odnožimo in odročimo (b) (osebni arhiv). ... 89 Slika 70. Osnovni položaj za izvedbo sklece na kolenih (osebni arhiv) ... 89 Slika 71. Iz sklece na kolenih (a) se odrinemo in v zraku plosknemo z rokami (b) (osebni arhiv). ... 90
Slika 72. Za boljše drsenje dlani po podlagi uporabimo papirnate brisačke (osebni arhiv). ... 90 Slika 73. Položaj enajst na “lopatični uri” (osebni arhiv) ... 91 Slika 74. Trup najprej zarotiramo v eno (a) in nato še v drugo stran (b) (osebni arhiv).
... 91 Slika 75. Shematski prikaz poteka raziskave ... 92 Slika 76. Spreminjanje števila merjencev skozi potek raziskave ... 100 Slika 77. Število plesalk in plesalcev s poškodbo ali težavo in resno poškodbo po posameznih telesnih področjih ter skupno (6m – v zadnjih šestih mesecih pred
začetnimi meritvami, M1 – v zadnjem tednu pred začetnimi meritvami) ... 103 Slika 78. Kumulativna incidenca (%) eksperimentalne in kontrolne skupine pri
začetnih, končnih meritvah in po šestmesečnem spremljanju poškodb z vrednostmi p (Mann-Whitney U-test) ... 111 Slika 79. Kumulativna incidenca poškodb oziroma težav (T/P) in resnih poškodb (RP) eksperimentalne (ES) in kontrolne skupine (KS) po posameznih področjih ... 113 Slika 80. Kumulativna incidenca (%) eksperimentalne in kontrolne skupine pri
začetnih, končnih meritvah in po šestmesečnem spremljanju poškodb z vrednostmi p (Mann-Whitney U-test) ... 115 Slika 81. Povprečna kumulativna incidenca vseh poškodb od začetnih (1) do končnih (12) meritev ... 132 Slika 82. Povprečne vrednosti stopnje resnosti poškodb (0–100) vseh poškodovanih po posameznih področjih tedensko od začetnih do končnih meritev ... 133 Slika 83. Prikaz pojavljanja težav/poškodb in stopnje njihove resnosti po posameznih področjih tedensko od začetnih do končnih meritev pri naključno izbranih merjencih.
Vodoravna os predstavlja zaporedni teden prospektivnega beleženja poškodb (začetne meritve – 1, zaporedni teden med začetnimi in končnimi meritvami 2–11, končne meritve – 12), navpična os pa povprečne vrednosti stopnje resnosti poškodb (0–100). ... 135
1 UVOD
Ples je izrazna oblika gibanja telesa, skozi katero človek kaže svoja občutja in občinstvu predaja neko neverbalno sporočilo (Adshead-Lansdale in Layson, 2006).
Nadzorovani ritmični gibi so izbrani z določenim namenom in povezani v skladno premikanje plesalčevega telesa v času in prostoru. Od običajnih gibov, ki jih izvajamo v vsakdanjem življenju in pri ostalih telesnih dejavnostih, se najbolj razlikuje ravno po tem, da je gibanje kompleksno, se odvija v določenem (spreminjajočem se) ritmu in je navdahnjeno z individualno čustveno noto plesalca, zaradi česar je ples obravnavan tudi kot del umetnosti (Kassing, 2017).
Ples uvrščamo med estetske športe, za katere bi lahko rekli, da predstavljajo most med umetnostjo in športom. Plesalci pri svojih nastopih izvajajo kompleksna gibanja, ki od njih zahtevajo veliko ur treninga. Ta vključuje učenje in izboljševanje tehnike, plesne koreografije, usklajevanje s soplesalci in navsezadnje tudi iskanje notranjih občutkov, da jih skozi ples lahko na predstavah, nastopih in tekmovanjih predajo občinstvu (Mack, 2012).
V zgodovinskem razvoju se je v plesu oblikovala množica njegovih pojavnih oblik (balet, baročni družabni plesi, polka, valček, družabni plesi). S prihodom 20. stoletja se je ob rahlem zatonu baleta s pojavom novih žanrov v glasbi, t. i. jazz, soul, ritem in blues, pojavila nova veja plesa, imenovana “new dance”, kasneje moderni ples.
Predvsem v Ameriki je plesni svet preplavila prava plesna manija, po koncu druge svetovne vojne, ob novem načinu življenja, ki so ga na ameriška tla prinesla priseljevanja latinoameričanov, pa so koreografi začeli improvizirati in povezovati različne stile z različno glasbo (Kassing, 2017).
V zadnjih dveh desetletjih 20. stoletja sta balet in moderni ples počasi izgubljala na popularnosti, pojavil se je nov stil, imenovan “contemporary”, ki je združil balet, jazz, moderni ples in ostale stile. V postmodernizmu so se stare tehnike preoblikovale, elementi posameznih plesnih stilov so se združevali v nove kombinacije in bili predstavljeni na nov, inovativen način. Tako so se rodili novi plesni stili, ki jih poznamo pod imeni “swing”, “disco”, “funk” in “street dance” (Mack, 2012). Skozi pestro plesno zgodovino lahko vidimo, da nobena plesna oblika ni trajna, dokončna ali najboljša.
Plesne zvrsti se vseskozi spreminjajo, vendar osnovne značilnosti plesa ostajajo zabava, umetnost in šport (Slika 1).
Slika 1. Tri glavne značilnosti plesa
Čeprav je eden glavnih ciljev plesa estetski, torej izvesti lep gib, skladno povezovati gibanje, koreografijo izvesti natančno in elegantno, doseči harmonično gibanje, usklajeno z glasbo ipd., mora imeti plesalec ustrezno telesno pripravljenost, ki mu omogoča izvajanje veliko ponovitev gibov in koreografije, prenašanje vedno večjih obremenitev, ki jih prinaša ples kot vrhunski šport, in tako tudi preprečevanje poškodb (Simmel, 2013). Tekmovalne plesne zvrsti, ki jih delimo na standardne in latinskoameriške plese, akrobatski rokenrol in moderne tekmovalne plese (MTP), od plesalcev zahtevajo specifične morfološke in fiziološke lastnosti ter gibalne sposobnosti. Ker plesalci in plesalke pri prvih dveh plešejo v paru, je poleg osnovne aerobne in anaerobne vzdržljivosti, koordinacijskih sposobnosti in vzdržljivosti v moči pomembno tudi prilagajanje plesnemu partnerju, pri MTP velikokrat celo več soplesalcem. Za tehnično brezhibno izvedbo je pri plesalcih pomembna tudi ustrezna gibljivost, dobro razvito ravnotežje pa omogoča izvajanje gibov na manjši podporni površini (npr. na eni nogi ali prstih ene noge) in v nenaravnih telesnih položajih (npr.
ekstremni nagibi trupa) (Simmel, 2013). Gibe morajo plesalci pogosto izvesti zelo hitro, v velikih amplitudah, a zelo natančno, ali določen položaj zadrževati dlje. Plesalci morajo tako imeti čim bolj idealno kombinacijo moči, hitrosti, vzdržljivosti, gibljivosti, ravnotežja in koordinacije (Russell, 2013).
Plesalci tekmovalnega športnega plesa veliko ur namenjajo treningu, izvajajo veliko ponavljajočih se gibov v nenaravnih telesnih položajih, tehničnih elementov z veliko hitrostjo in amplitudami itn. Za njihovo telo to pomeni povečano obremenitev, kar posledično predstavlja večje tveganje za nastanek poškodb (Motta-Valencia, 2006).
Te lahko za posameznika pomenijo celo konec kariere, zato sta tudi pri plesu pomembna razumevanje značilnosti posamezne plesne zvrsti in ustrezno načrtovanje treningov, da bi lahko število poškodb zmanjšali ali jih celo preprečili.
1.1 Organiziranost tekmovalnega športnega plesa v svetu in Sloveniji
Začetki tekmovalnega športnega plesa segajo v prva leta 20. stoletja. Prvo prvenstvo v tangu je bilo organizirano leta 1907 v Franciji, prvo neuradno svetovno prvenstvo v družabnih plesih leta 1909 v Angliji. Uradna svetovna prvenstva v standardnih plesih so začeli prirejati leta 1922, ko so v Londonu tekmovali le v štirih standardnih plesih (angleški valček, tango, slow fokstrot in dunajski valček). Na slovenskih tleh je prvo plesno tekmovanje potekalo leta 1927 v Ljubljani, leta 1954 pa je bilo ustanovljeno tudi Združenje plesnih učiteljev Slovenije, ki se je leto kasneje preimenovalo v Plesno zvezo Slovenije (Zagorc, 2001).
Za organizacijo prvih plesnih tekmovanj je poskrbelo Britansko združenje plesnih učiteljev, od leta 1935 je za organizacijo skrbela Svetovna zveza za športni ples (World DanceSport Federation – WDSF). Z ustanovitvijo Svetovnega plesnega združenja (World Dance Council – WDC) leta 1950 se je tekmovalni ples začel razvijati tudi pri drugih plesnih zvrsteh, ustanavljati so se začele številne plesne organizacije, ki so prirejale različna plesna tekmovanja. Najbolj znana med njimi je Mednarodna plesna organizacija (International Dance Organization – IDO), ustanovljena leta 1981, ki je pod svoje okrilje vzela prirejanje plesnih tekmovanj v plesnih zvrsteh, ki jih WDSF ni vključevala (IDO – The History, b. d.). Do leta 2013 je bila pridružena članica WDC, od takrat pa kot neodvisna plesna organizacija skrbi za različne tekmovalne plesne zvrsti in ima pod svojim okriljem 90 držav članic ter preko 250.000 plesalcev z vseh šestih celin.
Vsako leto IDO organizira svetovno, celinsko ter regionalna prvenstva in pokale v plesnih zvrsteh, ki so razdeljene v tri plesne discipline (Tabela 1): umetnost uprizarjanja, tradicionalni plesi in ulični/pop plesi.
Tabela 1
Plesne discipline IDO (IDO – Performing Arts, Street & Pop Dance, Special Couple Dances and Traditional Dance, b. d.)
UMETNOST UPRIZARJANJA
TRADICIONALNI PLESI
ULIČNI/POP PLESI à Show plesi,
à jazz, à step, à balet, à modern,
à mini produkcije, à produkcije.
à Orientalski/trebušni plesi, à show orientalski/trebušni
plesi,
à folk orientalski/trebušni plesi.
à Breakdance, à electric boogie, à hip hop,
à hip hop skupinski battle, à tradicionalni disco dance, à disco v prostem stilu
(freestyle),
à street dance show, à techno.
V Sloveniji je v zadnjih letih registriranih okoli 3000 plesalcev, ki tekmujejo pod okriljem več kot 80 plesnih društev. Te povezuje Plesna zveza Slovenije (PZS), ki skrbi za tekmovanja otrok, mladine in odraslih ter tudi za plesno rekreacijo in zabavo. Je članica IDO in WDFS, zato tekmovanja organizira v skladu z mednarodnimi pravilniki.
Razdeljena je na štiri sekcije, od katerih je najštevilčneje zastopana Sekcija za MTP, v katerih je bilo v letu 2017 registriranih 2540 tekmovalcev, od tega kar 1194 plesalcev in plesalk hip hopa (Plesna zveza Slovenije, b. d.-a). Poleg sekcije za MTP v okviru PZS delujejo še Sekcija za akrobatski rokenrol, Sekcija za standardne in latinskoameriške plese ter Sekcija za plesno rekreacijo.
1.2 Ples hip hop
Izraz hip hop se je prvič pojavil leta 1973, ko so se otroci, pretežno afroameriškega in latino rodu, družili v parkih in na ulicah Bronxa, predela New Yorka. Mladoleten DJ Kool Herc (z rojstnim imenom Clive Campbell), ki je sprva med odmori na nastopih očetove glasbene skupine vrtel glasbo, je v svoj slog vnesel glasbo z rodne Jamajke in postal prepoznaven kot organizator plesnih zabav, ki so se navadno odvijale v najeti telovadnici, poleg katere je živel z družino. Glasba, ki jo je vrtel, je bila mešanica “funk”
in “disco” glasbe, v katero je vnesel t. i. pavze (“break”), ki so jih plesalci začeli izkoriščati kot ritem za novonastali slog plesanja – “breakdance” (Kjelle, 2014).
V le nekaj letih so takšne zabave in glasba, ki jo je vrtel DJ Kool Herc, postale poznane po celotnih Združenih državah Amerike (ZDA) in izraz hip hop je množici mladih predstavljal nov način življenja. Hip hop je postal vrsta kulturnega gibanja. Označeval ni le glasbe in plesa, temveč tudi slog oblačenja, govora in izražanja. Za mlade je
pomenil način pridobivanja spoštovanja drugih, namesto nasilja pa so se “bitke”
preselile na plesišče, kjer so se plesalci dvobojevali, si izkazovali moč in izvirnost na t. i. “breakdance battles”. Vsak “b-boy” ali “b-girl”, kot so se imenovali, si je z nastopom na teh tekmovanjih želel pridobiti ugled in spoštovanje drugih skupin – tolp in občinstva (Rajakumar, 2012).
Ker se je hip hop uveljavil in odvijal na ulicah, ga uvrščamo med ulične plese (angl.
“street dance”). S svojim imenom je združil vse različne plesne stile, od prvih, začetnih, do tistih, ki so se pojavili v kasnejših letih. Med njimi so najbolj znani popping, locking, electric boogie, breakdancing, house, krump in freaking. Poleg značilnih gibov posameznih stilov si je ples hip hop izposodil korake tudi iz jazza, gimnastike in celo capoeire, brazilske umetniške oblike borilnih veščin, kombinirane s plesom in igro (K. L. Smith, Hanley in D'Amboise, 2010). Plesni stili z začetka plesa hip hop so bili drugačni, kot jih poznamo danes. Vključevali so “up rocking”, “breaking” in “funk” stile, ki so jim plesalci kmalu dodali še “footwork/floor rocking” in “freezes” (Pabon, 1999), zato danes stile plesa hip hop lahko v grobem razdelimo na dve šoli, staro (angl. old school) in novo (angl. new school) (Slika 2).
Slika 2. Prikaz delitve plesa hip hop (povzeto po Kjelle, 2014; Pabon, 1999; Rajakumar, 2012; K. L. Smith idr., 2010). V slovenskem plesnem izrazoslovju ne najdemo ustrezno prevedenih izrazov iz angleškega jezika.
1.2.1 Stara šola
Ko se je v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja začelo gibanje, so ga sprva ljudje imeli za ilegalnega. Le peščica ljudi je takrat že slišala za ples hip hop, ki je bil sestavljen iz osnovnih gibov in stilov. Danes se imenujejo “stara šola”. Plesalci so najprej plesali pokončno in spontano, se prosto gibali večinoma z zgornjim delom telesa in zgornjimi okončinami. Stil, ki so ga poimenovali “toprocking”, je včasih spominjal tudi na borilne veščine, ki so jih plesalci med plesom oponašali. Z dodajanjem skokov, obratov, krikov in agresivnega gibanja rok se je razvil stil, imenovan “uprocking”, ki pa so ga za razliko od “toprockinga” plesali s partnerjem, v parih (Kjelle, 2014).
Gibom zgornjega dela telesa so kmalu priključili tudi plesanje na tleh, kar so poimenovali “downrock” oziroma “floor work”. Gre za oporo na dlaneh, ki podpirajo telo z dvignjenimi nogami. Poleg dinamičnega vrtenja, obračanja telesa so se plesalci na določeni točki tudi ustavili in zadržali položaj (angl. “freeze”). Pojavil se je t. i.
šestkoračni plesni korak, med katerim se je plesalec gibal v opori na rokah, z nogama pa okrog svojih rok. Energični gibi so od plesalcev zahtevali dovolj razvito hitrost in moč, da so lahko izvajali vrtenja na glavi (angl. “headspin”) in mline na veter (angl.
“windmills”) – vrtenje po zgornjem delu hrbta z vrtečimi se razkoračenimi nogami ipd.
(Kjelle, 2014). Prva vrtenja na glavi so bila med plesalci poznana kot svinčniki (angl.
“pencils”), vrtenja v opori na dlaneh so se imenovala “float”, plesalci pa so se vrteli tudi po kolenih (angl. “knee spin”), zadnjici (angl. “butt spin”) in hrbtu (angl. “back spin”). Še posebej zahtevno je bilo vrtenje s prehodom z ene rame preko hrbta in vratu na drugo ramo (Pabon, 1999). Danes akrobatske elemente, talno tehniko ter plesne gibe z rokami in zgornjim delom telesa združuje skupni izraz energični gibi (angl. “power moves”).
Poleg “toprockinga” in “downrockinga” je bil zelo pomemben tudi prehod iz stoječega položaja v oporo na rokah oziroma vrtenje na glavi in hrbtu (angl. “drop”). Bolj gladek in tekoč prehod je pomenil boljšo kakovost plesalca, najbolj znani “dropi” pa so se imenovali “front swipe”, “back swipe”, “dip” in “corkscrews” (Pabon, 1999).
Tudi zadrževanja položajev, ki so jih plesalci naredili med plesnim gibanjem (“freezi”), so bila zelo pomembna. Odražala so nadzor nad položajem plesalčevega telesa, njegovo moč, natančnost, včasih tudi humor, s katerim so želeli zmesti ali ponižati nasprotnika v plesnem dvoboju. Najbolj znana sta bila “chair freeze” in “baby freeze”
(Pabon, 1999).
Stil, za katerega so bili zelo značilni močni, energični gibi, je dobil ime “breakdancing”, breakdancerji, kot so se imenovali, pa so se začeli združevati v skupine (angl. “crew”),
od katerih je bila vsaka na svoj način posebna in unikatna. Na tekmovanjih so se skupine merile med sabo, največji nagradi pa sta bila predvsem ugled in spoštovanje množice (Kjelle, 2014).
Kot odgovor na razvoj “breakdancinga” na vzhodni obali ZDA, predvsem v New Yorku, so se na zahodni obali v Kaliforniji začeli oblikovati drugačni stili street dancea, ki so ga poimenovali west coast funk. Dva izmed prvih in bolj poznanih stilov funk gibanja sta bila popping in locking (Kjelle, 2014).
Za popping je značilno, da plesalec izvaja hitro krčenje in sproščanje mišic rok, nog, vratu in prsnega koša, tako da gibanje v posameznih sklepih daje videz pokanja (angl.
“pop”), njegovo celo telo pa je podobno tresenju, kot bi skozenj potoval električni tok (Kjelle, 2014; Pabon, 1999). Najznačilnejši elementi tega stila so bili poimenovani
“boogaloo”, “strut”, “dime stop”, “wave”, “tick”, “twisto-flex” in “slides”. Prehodi med koraki, elementi in gibi morajo biti tekoči, nepredvidljivi, natančni in prežeti s karakterjem plesalca (Pabon, 1999). Stil se je odlično dopolnjeval z glasbo, ki je vsebovala premore (“breake”), zato so ga posvojili tudi plesalci iz New Yorka in ga poimenovali electric boogie (Kjelle, 2014). V Franciji je ta stil dobil ime The smurf, z njim so povezali tudi elemente pantomime, s katerimi so povzročili učinek iluzije plesalčevega telesa brez določene ritmične strukture (Pabon, 1999).
Drugi stil, ki je precej podoben poppingu, se je razvil v Los Angelesu in dobil ime locking. Njegova glavna značilnost so hitri gibi, ki jih plesalec nenadoma zadrži v nepremičnem položaju za udarec glasbe ali dva, nato pa nadaljuje hitre gibe (Kjelle, 2014). Med izvajanjem gibov plesalec ustvari iluzijo, da so njegovi sklepi “zaklenjeni”
na enem mestu, medtem ko drugi deli telesa prosto nihajo (Rajakumar, 2012). Najbolj znani koraki in gibi tega stila se imenujejo “the lock”, “point”, “skeeter”, “scooby doo”,
“stop’n’go”, “which-away” in “the fancy”. Glavni strukturi plesnega gibanja sta ostro, linearno iztegovanje okončin in gibanje, podobno elastiki (Pabon, 1999).
Poleg treh najbolj znanih in razširjenih stilov, breakdancinga, poppinga in lockinga, v staro šolo hip hopa uvrščamo še nekatere stile, ki so se razvili v posameznih regijah:
flying tuts in dime stopping (San Jose), chinese strut (San Francisco), Filmore strutting (Filmore), Frankenstein hitting in snake hitting (Oakland), roboting in bopping (Richmond), Oak Parking in Bustin’ (Sacramento) idr. (Pabon, 1999).
Z naraščanjem popularnosti so plesni stili začeli dobivati novo podobo. “B-boying”, kot so takrat v žargonu poimenovali vse stile, ki jih danes poznamo pod imenom hip hop, se je razvil v še bolj energične in atletske gibe, kot sta “running man” in “the Roger rabbit”, za katere je bilo značilno poskakovanje z noge na nogo s hkratnim delom rok
(Kjelle, 2014). Ples hip hop se je začel plesati tudi na drugačno glasbo, ki je postajala vse popularnejša in razvili so se novi stili.
1.2.2 Nova šola
Od sredine 80. do 90. let 20. stoletja se je ples hip hop razvil do te mere, da so že znanim, starim plesnim stilom dodajali nove, jih med seboj pomešali in tako precej spremenili podobo hip hopa. Skupna točka s stili stare šole hip hopa je še vedno ostala glasba – njeni energični, močni, značilni udarni gibi (angl. “strong beat”) (Kjelle, 2014).
V breakdancingu je nova šola vključevala več akrobatike, gibe so izvajali še nižje pri tleh v sekvenci šestih korakov. Hkrati so vse energične, “power” gibe, kot so drsenje (“glide”), mlini (“windmill”) in vrtenje (“spin”), vključevali v nastop, da bi dosegli navdušenje pri občinstvu in dodatno ponižali nasprotnike (Rajakumar, 2012).
V 80. letih se je v Harlemu razvil stil, imenovan “Harlem shake”, pri izvajanju katerega plesalec izmenično premika ramena navzgor in navzdol ter naprej in nazaj, medtem ko se z rokami in nogami giblje v ritmu glasbe. Stil je postal zelo popularen predvsem v letu 2013, ko je bil na spletnem video kanalu YouTube objavljen posnetek skupine ljudi v maskah in kostumih, ki se norčujejo iz originalne izvedbe tega stila. Kmalu zatem je bilo objavljenih več tisoč posnetkov različnih izvedb “Harlem shaka”, vsak s svojo edinstveno osebnostjo (Kjelle, 2014).
K. L. Smith idr. (2010) opisujejo nov stil, ki se je pojavih v začetku 90. let prejšnjega stoletja v Los Angelesu, “krumping”. Gre za gibanje, ki nima načrtovanih in predvidenih gibov. Vključuje hitro gibanje prsnega koša (“popping”), oponašanje gibanja iz filmov o Charlieju Chaplinu, hitre, odsekane korake, ples po prstih, zanašanje, valovanje s trupom, trzljaje telesa in poskakovanje. Njegov glavni namen je pripovedovanje zgodbe na različne načine: agresivno, jezno, zapeljujoče, komično ali čustveno.
V Memphisu se je razvil stil “The gangsta walk” ali z drugim imenom “Memphis jookin”, za katerega so značilni gladko, drseče delo s stopali, valovanje s telesom in hitri gibi telesa (“popping”). Plesalci se velikokrat v supergah postavijo na prste in izvajajo korake po prstih, kar daje videz drsenja po tleh. Zaradi slednjega se za ta stil večkrat pojavi izraz “urbani balet” (Jookin – Is it the New Ballet?, 2015).
Vplivi stilov stare šole plesa hip hop so opazni tudi pri novonastalem plesnem stilu, imenovanem “turfing”, ki se je v Kaliforniji oblikoval pod vplivom “electric boogieja”. Gre za mešanico drsenja in mimike, katerih glavna namena sta pripovedovanje zgodbe skozi gibanje in iluzija. Na svoj način omenja smrti afroameričanov in spodbuja ljudi k
empatiji, miru in sprejemanju temnopoltih (Architeckz look to build outlet for Oakland youth/Dance troupe channels emotions through „turf dancing,“ a younger sibling of 1980s break dancing – SFGate, 2017).
Na zahodni obali ZDA, v Los Angelesu se je v začetku 21. stoletja razvil nov stil, imenovan “jerkin’”. Sprva je šlo za šaljenje na račun plešočih ljudi na zabavah, a se je kasneje z edinstvenim načinom gibanja umestil med ulične plese. Imenuje se po premikanju z nogami navznoter in navzven (angl. “jerk”). Zanj so značilni spusti, imenovani “dip” in “pindrop”, za katere se mora plesalec izjemno spretno gibati s stopali. Gib, imenovan “the reject”, spominja na “running mana”, le da je izveden vzvratno. Na videz je stil poskočen, a hkrati zahteva sproščene okončine, vsak plesalec pa ga lahko izvede drugače, bodisi z več akrobatike bodisi agresivneje (Jerky boys and girls, 2012).
V dobi moderne, nove šole plesa hip hop se je razvil tudi plesni stil “walk it out”, ki ga plesalec izvaja v rahlem počepu s korakanjem naprej in hkratnim obračanjem prstov, kolena in kolka navzven v posameznem koraku, roke pa se lahko premikajo na različne načine. Zaradi načina gibanja rahlo spominja na “twist”, ki je postal popularen v 60.
letih (Kjelle, 2014).
V sredini 90. let se je pojavil “freaking” – način plesanja, ki se marsikomu zdi žaljiv.
Največkrat gre za seksualno poudarjanje hip hop, rap ali ritem in blues pesmi ter se izvaja z več plesnimi partnerji, zato se ga večkrat poimenuje tudi “grindling”, “booty dancing” ali “bump and grind”. Kljub temu ga plesalci zagovarjajo kot le enega od mnogih, ki predstavlja le sprostitev in zabavo ob glasbi (K. L. Smith idr., 2010).
Eden od zelo znanih gibov, ki jih uvrščamo med moderne stile hip hopa, se imenuje
“dougie”. Njegova značilnost je korakanje vstran z noge na nogo s pokrčenimi koleni in nagibanjem ramen. Zaradi precej preproste izvedbe je gib postal popularen tudi med ostalimi športniki, ki ga včasih vključujejo med ogrevalno rutino ali si z njim popestrijo trening (Kjelle, 2014).
Med urbanimi plesnimi stili, v dobi nove šole plesa hip hop, so se pojavili tudi drugi stili, ki so najpogosteje nastali kot moderni ljudski plesi v nekem okolju. Zelo znani in razširjeni so “house”, “street jazz”, “wo-tang”, “hustle”, “jacking”, “stepping”, “vogueing”
idr. (K. L. Smith idr., 2010).
Z izumom kabelske in satelitske televizije, ki je omogočila ogled plesnih in glasbenih vsebin širom po svetu, se je hip hop razširil po svetu in tako še dodatno izoblikoval.
“Music Television” (MTV) je med drugim sedem let zapored predvajala resničnostni
šov, kjer so izbirali najboljšo plesno skupino Amerike. Program VH1 je predvajal različne oddaje, kot sta “I want to work for Diddy” in “T. I. and Tiny: The family hustle”, s plesnimi vsebinami, ki so temeljile predvsem na hip hop glasbi in plesu. Snemati so začeli tudi filme, ki so vključevali ples hip hop: “Wild style”, “Beat street”, “Breakin”,
“Krush groove” ipd., v katerih so nastopali tudi znani DJ-i, raperji in plesalci breakdancea. Hip hop kultura je vstopila tudi v svet računalniških in video igric ter se tako razširila tudi med tiste, ki so namesto resničnega plesa plesali le v virtualnem svetu (K. L. Smith idr., 2010).
Slika 3. Prikaz razvoja plesa hip hop (povzeto po Mack, 2012)
Ples hip hop s svojo raznolikostjo stilov prikazuje mešanico korenin različnih predelov in kultur, vključno z borilnimi veščinami. Zaradi narave plesa so se vse od začetkov, prostega sloga plesanja (angl. “freestyle”), v dobrih 40 letih (Slika 3) izoblikovali novi stili, ki jim vsak plesalec doda še svoj osebnostni stil in izraznost (Rajakumar, 2012).
Čeprav je še danes prosti slog pomemben del plesa hip hop, postaja čedalje bolj priljubljen med plesalci, ki se z njim ukvarjajo tekmovalno. Koreografi, ki še vedno izumljajo nove stile plesa, svoje znanje prenašajo naprej. Svoje ideje in koreografije posnamejo, jih predvajajo na družbenih omrežjih in delijo s svetom. Tudi v drugih plesnih zvrsteh (balet, jazz idr.) lahko opazimo elemente plesa hip hop. Kljub temu privrženci stilov stare šole še vedno zagovarjajo “B-boying” kot edini originalni, spontani del plesa hip hop, s katerim plesalec lahko ne le pokaže svoje fizične sposobnosti, temveč tudi svojo izraznost in ustvarjalnost (K. L. Smith idr., 2010).
1.3 Značilnosti in obremenitve hip hop plesalcev
Plesalce marsikdo uvršča najprej med umetnike in šele nato med športnike. Ker se je ples hip hop sprva začel razvijati na ulicah kot del kulture in se šele kasneje razvil tudi v tekmovalno disciplino, je literature z natančnim opisom obremenitev, ki so jim plesalci podvrženi v plesu hip hop, precej malo. Kot vse druge plesne discipline je tudi hip hop kompleksno gibanje, mešanica različnih stilov, od katerih vsak vsebuje specifične elemente tehnike (korake, gibanje telesa in okončin, zadrževanje položajev itn.). Pri stari šoli plesa hip hop je v ospredju predvsem stil posameznega plesalca, medtem ko si plesalci nove šole prizadevajo za premikanje meja svojih telesnih sposobnosti, zaradi česar se velikokrat odločajo samo za posamezen stil, npr. popping (Rajakumar, 2012).
Izmed vseh gibov hip hopa plesalci najpogosteje kot najtežje ocenjujejo t. i. “power moves” (energične, močne, akrobatske gibe), ki so glavna značilnost “breakdancing”
stila. Gre za gibe, pri katerih se plesalec odrine v zrak in nato pristane na rokah. Če celotna izvedba giba ni natančna in dobro izvedena, plesalci tvegajo poškodbo (največkrat zgornje okončine). Med najzahtevnejšimi elementi se omenja “windmill flare”, pri katerem gre za vrtenje in nihanje nog v obliki črke V v opori na rokah. Pri različicah tega elementa plesalec lahko drži noge tudi skupaj, niha samo z eno nogo, podpira telo samo z eno roko ali se celo naslanja na komolec in ramo. Omenjeni elementi se lahko zaključijo bodisi na rokah bodisi z vrtenjem na hrbtu (Rajakumar, 2012).
Nekateri plesalci ocenjujejo, da sta težja kot izvedba različnih vrtenj in gimnastičnih elementov zadrževanje položajev (“freeze”) in delo z nogami (“footwork”). Pri prvem plesalec uporablja vrtilni moment in ravnotežje, ki zahtevata manj mišične moči kot drugi. Po zakonih fizike, ki pravijo, da vrtenje potrebuje hitrost, ki proizvede vrtilni moment, se z omenjeno trditvijo lahko strinjamo (Pabon, 1999). Zadrževanje različnih položajev, ki jih plesalec običajno izvede ob koncu svoje kombinacije, zahteva veliko več spretnosti, koncentracije in moči. Popularni “freezi” so lahko izvedeni v stoji na glavi, eni roki, v sedečem položaju ali na polovici telesa, kjer glava, rama in roka podpirajo celotno telo (Rajakumar, 2012). Poleg dobrega ravnotežja in moči morajo biti vsi gibi izvedeni tekoče in elegantno, brez vidnega posebnega napora (Mack, 2012).
Skozi razvoj plesa hip hop so plesalci omenjene elemente nadgrajevali, izpopolnjevali, jim dodajali nove elemente akrobatike in jih pomešali z novonastalimi stili. Zanje je značilno asimetrično in izolirano premikanje posameznih delov telesa, kar zahteva zelo dobro razvito koordinacijo, hitre korake in višje skoke. Za njihovo izvedbo potrebujejo
večjo eksplozivnost, gibanje v nižjih položajih telesa, za kar je potrebna večja mišična moč predvsem spodnjega dela telesa. Pogosto so vsi ti elementi izvedeni celo v nenaravnih položajih telesa. Rajakumar (2012) navaja, da je plesna točka hip hopa navadno vključevala štiri ključne stvari: vstop v krog (na plesni prostor), delo z nogami v pokončnem položaju (“uprock”), zamrznjen položaj (“freeze”) in izhod iz kroga. Vse to je trajalo med 10 in 30 sekund, dober plesalec pa je bil tisti, ki je v tem času pokazal najbolj dovršeno tehniko v vseh različnih elementih (“toprock”, “footwork”, “power moves” in “freezes”).
Veliko strokovnjakov se strinja, da morajo biti plesalci hip hopa dovolj močni, spretni, gibljivi in vzdržljivi (Mack, 2012; Ojofeitimi, Bronner in Woo, 2012; Rajakumar, 2012), poleg telesnih pa morajo imeti ustrezno razvito tudi psihološko komponento (Koutedakis in Jamurtas, 2004). Ker je za ples hip hop značilna velika kompleksnost gibanja, je njihov uspeh posledica več parametrov, vključno s starostjo in spolom.
Telesna pripravljenost je definirana kot posameznikova sposobnost, da premaga zahteve posamezne naloge (Caspersen, Powell in Christenson, 1985). Njene komponente so aerobna vzdržljivost, vzdržljivost v moči, gibljivost in telesna sestava.
Kot pri ostalih športih tudi ples od posameznika zahteva primerno telesno pripravljenost, ki plesalcu ne samo omogoča doseganje boljše plesne uspešnosti, temveč je tudi v tesni povezavi z njegovim zdravjem (Jarc Šifrar, Zaletel, Sojar Voglar in Zagorc, 2011).
V svoji raziskavi so Wyon idr. (2018) ugotovili, da je ples hip hop povsem primerljiv z ostalimi plesnimi disciplinami (balet in moderni ples) glede na aerobno srčno-žilno in dihalno zmogljivost. Ženske posameznice, ki plešejo pretežno novo šolo hip hopa, so imele podobne vrednosti VO2 max kot plesalke baleta in moderna (27 ml/kg/min), medtem ko so moški plesalci stare šole hip hopa (“breakdancinga”) imeli vrednosti VO2 max celo bistveno višje kot plesalci ostalih dveh primerjanih plesnih disciplin (48 ml/kg/min). Koutedakis in Jamurtas (2004) navajata, da narava plesnega treninga in nastopa plesalcem ne omogoča razvoja višje aerobne sposobnosti, kot jo imajo na primer tekači na srednje in dolge proge, veslači, triatlonci in plavalci.
V primerjavi z aerobno vzdržljivostjo je anaerobna precej manj raziskana. Gre za sposobnost plesalca, da izvaja neko visokointenzivno gibanje 30 do 60 sekund.
Koutedakis in Jamurtas (2004) povzemata ugotovitve, da imajo plesalci tudi to komponento razvito slabše kot nekateri drugi športniki ter da so v primerjavi plesalcev baleta in modernega plesa slednji pokazali boljšo anaerobno srčno-žilno vzdržljivost.
Čeprav plesni elementi, kot so skoki in doskoki, dvigi in spusti ter akrobatski elementi, ki jih vsebuje ples hip hop, od plesalcev zahtevajo zadostno mišično moč za njihovo izvajanje, znanstveniki ugotavljajo, da je ta pri plesalcih razvita slabše kot pri drugih športnih zvrsteh (Koutedakis in Jamurtas, 2004). Raziskave so bile večinoma narejene pri plesalcih baleta in modernega plesa, zato na njihovi podlagi ne moremo z gotovostjo sklepati tudi na razvitost mišične moči pri plesalcih hip hopa.
Optimalna gibljivost in sklepna mobilnost za plesalca pomenita zmožnost gibanja v fizioloških obsegih giba posameznega sklepa in razvijanje optimalne mišične moči v določenih položajih. V nekaterih plesnih disciplinah so dokazali, da so posamezniki, ki so bodisi hipo- bodisi hipermobilni, bolj izpostavljeni tveganjem za poškodbo (Bronner in Bauer, 2018).
Za doseganje optimalne telesne zmogljivosti so bile primerne vrednosti mišične in maščobne mase dokazano ene ključnih komponent. Plesalec naj bi za uspešno nastopanje imel zadostno pusto telesno maso in normalne vrednosti odstotka telesne maščobe (Koutedakis in Jamurtas, 2004), kar bi mu omogočilo kar najboljši izkoristek energije in razvoj ostalih telesnih zmogljivosti. Raziskave so večinoma merile plesalce baleta, na podlagi katerih zaradi velikih razlik med plesnima disciplinama ni smiselno sklepati na plesalce hip hopa.
Natančno določanje obremenitev pri posameznih elementih in gibanjih v plesu hip hop omogoča biomehanska analiza – kinematični in kinetični testi (Krasnow, Wilmerding, Stecyk, Wyon in Koutedakis, 2011; Wilson in Kwon, 2008). Prvi opisujejo gibanje (hitrost, dolžina, razlika, način) in raziskovalcu omogočajo analizo opravljene naloge ter razumevanje vpliva posameznih elementov na celostno gibanje plesalca. Kinetični testi iščejo razmerje med vzroki in posledicami med določenim gibanjem (vključene sile in rezultante gibanja). Pri tem upoštevajo tako notranje (intrinzične) kot zunanje (ekstrinzične) dejavnike, ki vplivajo na gibanje, vse to pa lahko da pomembne informacije za izboljševanje tehnike gibanja in zmanjševanje možnosti pojavljanja poškodb (Wilson in Kwon, 2008).
Na telesno zmogljivost in tako tudi njegov nastop ima velik vpliv količina treninga v razmerju s počitkom in ustrezno prehrano. Kot sta v svoji raziskavi povzela Koutedakis in Jamurtas (2004), so nekateri plesalci v želji po boljših nastopih in uspehih svoje telo preobremenili, kar je povzročilo upad njihovega imunskega sistema in mišične moči.
Podobno kot pri drugih športnih zvrsteh se je tudi pri plesalcih največja utrujenost pokazala proti koncu plesnega nastopa in ob koncu tekmovalne sezone (Koutedakis in Jamurtas, 2004).
1.3.1 Treningi in tekmovanja v plesu hip hop
Ko se je pred dobrimi 40 leti na ulicah Bronxa pojavil ples hip hop, je bil njegov glavni namen zabava in druženje. Kmalu je ples postal del hip hop kulture in mladim poleg zabave tudi sredstvo za pridobivanje ugleda in spoštovanja drugih (Rajakumar, 2012).
Rodili so se ulični dvoboji (“battles”), na katerih so člani različnih skupin, tolp (“crews”) tekmovali med seboj. V želji, da bi zmagali in poželi slavo, so se plesalci že takrat začeli zavedati, da se je za nastop treba pripravljati. Čeprav sta bila v dobi stare šole plesa hip hop glavno vodilo improvizacija in prosti slog, so plesalci kar nekaj časa namenili izboljševanju tehnike posameznih elementov, razvijanju lastnega sloga in karakterja (Rajakumar, 2012).
Z razvojem novih stilov, ki so izhajali iz stare šole plesa hip hop, a vanj vnesli novo svežino, izvirnost in raznolikost, ko se je izoblikovala nova šola, se je začenjala tudi komercializacija hip hop kulture. Tekmovanja so se z ulic preselila na odre, pred kamere in občinstvo, ki ni več sodelovalo v “battlih”, temveč je plesalce le gledalo in zanje navijalo. Ker je šlo za uradna tekmovanja, kjer so zmagovalci prejeli tudi nagrado, so za ocenjevanje plesa določili sodnike. Kljub temu sprva kriteriji niso bili postavljeni tako jasno kot v drugih športih (npr. gimnastika, umetnostno drsanje), veliko vlogo pri končni oceni je imel osebni vtis posameznega sodnika (Sato, Nunome in Ikegami, 2014).
Leta 1990 so prvič priredili mednarodno tekmovanje v “breakdancingu” – Battle of the year (BOTY). Od takrat se najboljše ekipe, ki se skozi lokalna tekmovanja uvrstijo na BOTY v Montpellier v Franciji, vsako leto predstavijo s šestminutno koreografijo, pri kateri sodniki ocenjujejo usklajenost, nastop na odru, temo, glasbo, izvedbo gibov in splošen vtis uprizoritve. Finalni dvoboji nato potekajo brez koreografije, plesalec ene proti plesalcu druge ekipe – podobno kot so med seboj tekmovali na začetku razvoja plesa hip hop. Gre za eno najprestižnejših tekmovanj v “breakdancingu” (Kjelle, 2014).
V ZDA so leta 2002 ustanovili Hip hop international (HHI), ki organizira dvoje vrst tekmovanj: “World battles” in “World hip hop dance championship”. Pri prvem podelijo štiri naslove prvaka, in sicer prvaka v “breakdancingu” tri na tri, prvaka v “poppingu”
ena na ena, prvaka v “lockingu” ena na ena in prvaka v prostem slogu “freestyle” ena na ena. Svetovno prvenstvo v plesu hip hop je namenjeno plesnim skupinam v štirih različnih kategorijah: otroci (8–12 let), šolarji (13–17 let), odrasli (18 let in več) in “mega crew” (vse starosti). Posamezna skupina lahko šteje med pet in devet članov, “mega”
skupina med 15 in 40, koreografija pa mora vsebovati tri glavne stile plesa hip hop (Official Rules & Regulations | HIP HOP INTERNATIONAL, b. d.).
Poleg najodmevnejših tekmovanj v plesu hip hop lahko najdemo ogromno področnih, državnih, celinskih in drugih tekmovanj, kar nekaj se jih v obliki resničnostnih šovov predvaja tudi na televiziji. Med bolj znanimi so “Red bull BC one”, ki od leta 2004 poteka vsako leto v drugi državi, na njem pa lahko nastopi le 16 najboljših plesnih skupin na svetu, “Freestyle session” v ZDA, “UK B-boy championship” v Veliki Britaniji, “World of Dance Tour”, ki se odvija v ZDA, Kanadi in Evropi, “World dance colosseum” na Japonskem, “R16 Korea” v Južni Koreji, “B-boy B-girl Africa” v Senegalu, “The notorious IBE” na Nizozemskem, “Chelles battle pro” v Franciji, “Floor wars” na Danskem itd. Mnoga tekmovanja so organizirana ne samo zaradi plesa hip hop, temveč tudi zaradi ozaveščanja ljudi o okoljski problematiki, socialnih pravicah in izobraževanju (Kjelle, 2014).
V Sloveniji vsako leto potekajo državno prvenstvo, pokalna tekmovanja in kvalifikacijski turnirji v MTP, ki jih organizira PZS. Ta je svoja tekmovalna pravila uskladila s tistimi, ki jih je izdala IDO. Najboljši posamezniki dobijo pravico do nastopa na evropskem in/ali svetovnem prvenstvu, ki ga organizira IDO (Tekmovalni pravilnik MTP PZS, b. d.).
Tekmovalci v plesu hip hop nastopajo v različnih starostnih skupinah, ki so prikazane v Tabeli 2. Kategorije so določene znotraj posameznih plesnih disciplin in so za ulične/pop plese, kamor spadajo “breakdance”, “electric boogie”, “hip hop”, “hip hop skupinski battle”, “tradicionalni disco dance”, “disco v prostem stilu (freestyle)”, “street dance show” in “techno”, prikazane v Tabeli 3.
Tabela 2
Starostne skupine (Tekmovalni pravilnik MTP PZS, b. d.)
SKUPINA STAROST
Otroci 8–11
Mladinci 12–15 Člani 1 16 in več Člani 2 31 in več
Način tekmovanja se med posameznimi plesnimi disciplinami razlikuje, vendar vsi tekmovalci oziroma plesne skupine svoje nastope začnejo v predtekmovanju. Temu sledijo večkratni dvoboji, polfinale in/ali finale. Plesalci tako vedno koreografijo odplešejo večkrat, z vmesnimi odmori med nastopi. Tudi trajanje posameznih nastopov mora biti v skladu s tekmovalnim pravilnikom in se razlikuje med posameznimi kategorijami (Tabela 3), vendar posamezen nastop nikoli ne traja manj kot eno minuto,
maksimalni čas pa je po pravilniku lahko celo osem minut za produkcije (Tekmovalni pravilnik MTP PZS, b. d.).
Elementi, ki jih mora vsebovati koreografija v posamezni disciplini, so predlagani, ne pa tudi točno določeni. V kategoriji plesa hip hop mora gibanje vključevati nove plesne stile z dodajanjem ustvarjalnih elementov, kot so zaustavitve, šale/dovtipi, hitri in nepričakovani gibi ipd. Gibi, značilni za “electric boogie”, so dovoljeni, vendar ne smejo prevladovati. Akrobatske prvine so dovoljene (vključno s prvinami, tipičnimi za
“breakdance”), vendar ne smejo prevladovati. Zaradi varnosti je v pravilniku točno navedeno, da dvigi v določeni starostni skupini (pionirji) in kategoriji (solo, dvojice, pari, male skupine) niso dovoljeni (povzeto po Tekmovalni pravilnik MTP PZS, b. d.).
Tekmovalni pravilnik torej trenerjem in tekmovalcem dopušča veliko ustvarjalnosti in izvirnosti, hkrati pa z omejevanjem potencialno nevarnih elementov skrbi za varnost.
Tabela 3
Kategorije v disciplini uličnih/pop plesov in trajanje nastopa (Tekmovalni pravilnik MTP PZS, b. d.)
KATEGORIJA TRAJANJE NASTOPA
SOLO MOŠKI
1 minuta SOLO ŽENSKE
DVOJICE (dva moška ali dve ženski ali par – moški in ženska)
MALE SKUPINE (3–7 plesalcev/plesalk) 2 minuti
FORMACIJE (8–24 plesalcev/plesalk) 2,5–3 minute
MINI PRODUKCIJE (3–12 plesalcev/plesalk)
4–8 minut PRODUKCIJE (> 25 plesalcev/plesalk)
V želji po uspehih trenerji/koreografi in tekmovalci vedno preizkušajo meje in iščejo načine, kako znotraj dovoljenega prikazati atraktivno gibanje, ki bo zaradi svoje zahtevnosti ocenjeno bolje. Pri izbiri elementov se ozirajo tudi na lastne sposobnosti in osebni stil, ki mu v zadnjih letih posvečajo čedalje več pozornosti (Rajakumar, 2012).
Treningi plesalcev večinoma potekajo v plesni dvorani pred ogledalom, kjer se plesalci učijo in ponavljajo koreografijo. Na začetku to počnejo brez glasbe, v počasnejšem ritmu, ob sestavljanju posameznih delov koreografije pa ritem stopnjujejo in nazadnje plešejo ob glasbeni spremljavi. Praviloma se posamezen trening začne s splošnim ogrevanjem, ki mu sledi specialno ogrevanje, nato pa se v glavnem delu plesalci posvečajo pretežno plesu. Poleg izboljševanja izvedbe koreografije v skupini, ki zahteva določeno število ponovitev, vsak plesalec uri tudi svojo tehniko in posamezne elemente. Kot to določajo tudi zakoni gibalnega učenja, je treba vsak gib ponoviti velikokrat, da se doseže ustrezna živčno-mišična koordinacija za popolno izvedbo naloge (Simmel, 2013).
