Pojavljanje poškodb pri plesu hip hop

Poškodbe športnikom predstavljajo velik problem, ki obsega več vidikov – zdravstveni, ekonomski, socialni, čustveni ipd. (Mayr in Zaffagnini, 2015), zaradi česar se veliko raziskovalcev posveča odkrivanju vzrokov, dejavnikov tveganja, razširjenosti poškodb in čedalje pogosteje tudi njihovemu preprečevanju. Da bi lahko oblikovali preventivne programe, je najprej treba epidemiološko opredeliti poškodbe v določenem športu, zato je bila naša prva naloga ugotoviti, katere so najpogostejše poškodbe pri plesalcih hip hopa, kako pogosto se pojavljajo in s čim bi lahko bile povezane.

Kot opisujejo dosedanje raziskave v plesu hip hop in njegovi sorodni zvrsti

“breakdance” so pri plesalcih najpogosteje poškodovana področja koleno, hrbet, rama in gleženj (Cho idr., 2009; Kauther, Wedemeyer, Wegner idr., 2009; Ojofeitimi in Bronner, 2011; Young idr., 2018), poškodbe spodnjega uda pa predstavljajo več kot polovico vseh poškodb. Podobne rezultate smo dobili tudi mi, saj so pri začetnih meritvah plesalci poročali o 43 poškodbah kolena in gležnja ter 24 poškodbah rame in hrbta. Joka idr. (2015) poročajo, da naj bi bilo 79,9 % vseh poškodb pri plesalcih breakdancea akutnih, kar je v nasprotju z našo raziskavo, v kateri smo med intervencijo zabeležili le tri akutne poškodbe od skupno 180. Razlog za to je verjetno v stilu plesa. Plesalci/plesalke, ki so sodelovali v naši raziskavi, nastopajo v plesni disciplini hip hop (ena od disciplin, ki po pravilih PZS spada med ulične/pop plese). Ta vsebuje elemente vseh podzvrsti plesa hip hop, ki smo jih podrobno opisali v uvodnem delu, med drugim tudi elemente breakdancea, vendar ti ne prevladujejo. Posledično so tudi obremenitve plesalcev drugačne, saj so za breakdance značilni opore na rokah, vrtenja na dlaneh, glavi, ramenih in hrbtu ter drugi akrobatski elementi. Glede na obremenitve je s tega stališča ples hip hop mogoče primerjati s plesalci modernega plesa, pri katerih je, kot navaja literatura, preobremenitvenih poškodb do 74 % (Lee idr., 2012). Poleg tega je v različnih raziskavah mogoče najti različne definicije poškodb in različne načine poročanja o njih, zato je pri primerjanju rezultatov različnih raziskav treba kritično pristopati k interpretaciji rezultatov.

Čeprav je bila povprečna starost sodelujočih v raziskavi relativno nizka – 18,7 leta (skoraj polovica jih je bilo mladoletnih), je več kot polovica plesalcev že utrpela poškodbo pri plesu. Le četrtina jih še nikoli ni bila poškodovana. Plesalci začenjajo

svojo trenažno-tekmovalno pot vse mlajši in tudi usmerjanje v posamezno plesno zvrst je v zadnjih desetletjih zelo zgodnje. Tako plesalci že od zgodnje mladosti ponavljajo enake gibalne vzorce in so izpostavljeni enakim obremenitvam. Zelo zaskrbljujoče je tudi, da sta bili skoraj dve tretjini plesalcev, ki so sodelovali v naši raziskavi, poškodovani v zadnjih šestih mesecih pred začetnimi meritvami, v tednu pred njimi pa skoraj tretjina. Glede na to, da smo začetne meritve izvedli v prvem mesecu nove plesne tekmovalne sezone, se zdi odstotek poškodovanih precej visok. Skoraj polovica vseh poškodovanih je imela resno poškodbo z zmernim ali velikim vplivom na njihovo sodelovanje in športno zmogljivost pri treningih. Razlog za tako število poškodb gre iskati v nenadni povečani obremenitvi plesalcev po skoraj dvomesečnem premoru in morda tudi v tem, da poškodbe po koncu prejšnje tekmovalne sezone še niso bile povsem odpravljene. Kronične/preobremenitvene poškodbe glede na literaturo potrebujejo tudi do osem mesecev za popolno sanacijo (Peterson in Renström, 2001), a se ta čas lahko podaljša v leta, če dejavnosti ne prenehamo oziroma je ne zmanjšamo v zadostni meri. Ob vsem tem je treba poudariti tudi, da smo za spremljanje poškodb izbrali vprašalnik OSTRC, ki je oblikovan tako, da merjence (vprašane) sprašuje o kakršnihkoli težavah in njihovi resnosti. Clarsen idr. (2013, 2014) so ga razvili, ker so bili mnenja, da v športu največji problem predstavljajo kronične/preobremenitvene poškodbe, ki jih je precej težje spremljati in pravočasno odkriti kot akutne. Zato navajajo, da je treba upoštevati vsako težavo, ki jo športnik navaja, saj vsaka ob ponavljanju lahko vodi do resne poškodbe (Clarsen idr., 2014).

Tudi Bahr (2009) opozarja, da je treba vsako bolečino vzeti resno in jo spremljati, saj lahko nakazuje na patološke spremembe v športnikovem telesu, ki lahko pomembno vplivajo na poškodbo v prihodnosti. Da bi lažje ločili poškodbe od težav z gibali, smo ob začetku raziskave poleg vprašalnika OSTRC plesalce o preteklih poškodbah spraševali še v drugem vprašalniku. Prav tako se je z vsakim plesalcem, ki je navedel kakršnokoli težavo, pogovorila tudi fizioterapevtka, ki je skozi pogovor prepoznala, ali gre zgolj za težavo z gibali ali stanje, ki nakazuje kronično/preobremenitveno poškodbo.

Najpogostejši vzroki za poškodbe, s katerimi jih plesalci povezujejo, so pomanjkanje ogrevanja, utrujenost, spolzka, pretrda ali lepljiva tla, obutev in oblačila/kostum, druge dejavnosti (izven plesa), prehitra in pretežka koreografija (Ojofeitimi idr., 2012). To dokazuje, da se plesalci vse premalo zavedajo pomembnosti ustrezne telesne pripravljenosti in načrtovanja posameznega treninga ter tudi celotnega obdobja (mikro- in makrocikla) treniranja. Na starost, spol in nekatere anatomske dejavnike sami ne morejo vplivati, prav tako tudi ne na zunanje dejavnike tveganja, lahko pa vplivajo na biološke (mehanski in kinematični) ter nevromišične dejavnike, ki predstavljajo pomemben del predispozicije športnika za nastanek poškodb. Kenny idr. (2016) v pregledu literature povzemajo, da tudi nekatere antropometrične spremenljivke,

preveč treninga (in premalo počitka) ter neredni menstrualni cikli predstavljajo dejavnike tveganja za nastanek poškodb v plesu. V naši raziskavi plesalcev nismo spraševali o vzrokih za nastanek poškodb, temveč smo s pomočjo vprašalnika o poškodbah, meritev morfoloških značilnosti in testov gibalnih sposobnosti iskali notranje dejavnike tveganja, ki bi bili lahko v plesu hip hop značilno povezani s poškodbami. Z intervencijo, 15-tedenskim preventivnim vadbenim programom, smo želeli ugotoviti tudi, ali ustreznejša telesna pripravljenost in preventivno načrtovan program treniranja vplivata na pojavljanje poškodb. Zelo pomembno vlogo pri tem je igral vprašalnik OSTRC, s pomočjo katerega smo poškodbe lahko spremljali prospektivno. Med intervencijo so plesalci vsak teden preko spleta odgovorili na ista štiri vprašanja za vsako izmed štirih telesnih področij, tako da smo do končnih meritev pridobili podatke o poškodbah v obdobju treh mesecev. Ker smo želeli pridobiti tudi podatek o poškodbah ob koncu sezone, smo enak vprašalnik poslali še šest mesecev po končani intervenciji. Tako smo poškodbe spremljali celotno plesno tekmovalno sezono, kar predstavlja dobro izhodišče tudi za nadaljnje raziskave in intervencije.

Naša raziskava je tako prva, ki je poškodbe v plesu hip hop spremljala skozi celoten potek raziskave in ne zgolj retrospektivno, s pomočjo vprašalnika, kot so to naredili v edini raziskavi v tej plesni disciplini do zdaj (Ojofeitimi idr., 2012).

Med našo raziskavo (ena plesna sezona) so merjenci poročali o 685 poškodbah/težavah, kar predstavlja povprečno štiri poškodbe na plesalca, in 230 resnih poškodbah, kar je več kot ena resna poškodba na plesalca. Če bi bile poškodbe enakomerno razporejene, bi to pomenilo 57 poškodb/težav in 19 resnih poškodb na teden. Analiza rešenih tedenskih vprašalnikov OSTRC je pokazala, da je bila povprečna kumulativna incidenca vseh poškodb oziroma težav od začetnih do končnih meritev 53 % (95 % interval zaupanja: [44–61]), resnih poškodb pa 18 % (95 % interval zaupanja: [15–21]). Pri analiziranju kumulativne incidence vseh težav ali poškodb in resnih poškodb v posameznem tednu smo ugotovili, da je v povprečju poročanih težav/poškodb vedno trikrat več kot resnih poškodb. Slednje z zdravstvenega vidika zahtevajo medicinsko oskrbo. Če za primerjavo vzamemo raziskavo, ki so jo van Seters, van Rijn, van Middelkoop in Stubbe (2017) opravili na plesalcih modernega plesa, ugotovimo, da je bila povprečna kumulativna incidenca pri njih precej nižja:

14,5–28 % za težave oziroma poškodbe in 4,4–12,2 % za resne poškodbe. S pregledom literature o pojavljanju poškodb med plesalci hip hopa in modernega plesa sta Uršej in Zaletel (2020) ugotovili, da je incidenca poškodb pri plesalcih hip hopa vsaj 10 % višja kot pri plesalcih modernega plesa. Iz tega lahko sklepamo, da je ples hip hop disciplina, ki s svojimi karakteristikami predstavlja večjo stopnjo tveganja za nastanek poškodb kot moderni ples. Za ples hip hop so značilna zelo hitra in eksplozivna gibanja, pogosto v nenaravnih položajih, z velikimi amplitudami gibanja zgornjih in spodnjih udov, medtem ko je moderni ples skozi daljšo zgodovino razvijal

in izpopolnjeval različne tehnike, izpeljane iz baleta, ki se plešejo z manjšo hitrostjo, a veliko natančnostjo in poudarjenim tekočim gibanjem (Weiss, Shah in Burchette, 2008).

Slika 81. Povprečna kumulativna incidenca vseh poškodb od začetnih (1) do končnih (12) meritev

Na Sliki 81 lahko opazimo, da je kumulativna incidenca po doseženem vrhu v prvem tednu postopoma padala in nato dosegla nov vrh med končnimi meritvami. Če časovnico postavimo vzporedno s tekmovalnim koledarjem in šolskimi počitnicami, opazimo, da je bila kumulativna incidenca najmanjša po počitnicah, ko so imeli plesalci tedenski (med 4 in 5) oziroma dvotedenski (med 9 in 10) premor. Ker po premoru kumulativna incidenca naraste precej hitro, lahko sklepamo, da je bil odmor prekratek, da bi plesalci lahko sanirali prejšnje poškodbe, ki so bile večinoma kroničnega nastanka. Krivulja, ki označuje resne poškodbe, ima opazna dva vrhova, za katera bi lahko rekli, da sta posledica akutnih poškodb ali akutnega poslabšanja že prisotnih preobremenitvenih poškodb oziroma predhodnih poškodb, ki so nastale v tistem obdobju. S Slike 82 lahko razberemo, da je šlo v tem primeru predvsem za poškodbe rame in gležnja. Po pogovoru fizioterapevtke s poškodovanimi plesalci smo ugotovili, da je pri enem od plesalcev prišlo do poslabšanja predhodne poškodbe ramena, trije plesalci pa so utrpeli zvin gležnja.

00 10 20 30 40 50 60 70

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12

KUMULATIVNA INCIDENCA VSEH POŠKODB

PROSPEKTIVNO BELEŽENJE POŠKODB (12 REŠENIH VPRAŠALNIKOV) TEŽAVE/POŠKODBE RESNE POŠKODBE

ZAČETNE MERITVE ŠOLSKE POČITNICE -1 TEDEN ŠOLSKE POČITNICE -2 TEDNA KONČNE MERITVE

Slika 82. Povprečne vrednosti stopnje resnosti poškodb (0–100) vseh poškodovanih po posameznih področjih tedensko od začetnih do končnih meritev

Če podrobneje pogledamo rezultate eksperimentalne in kontrolne skupine prospektivnega spremljanja poškodb po posameznih področjih, lahko opazimo, da je bilo resnih poškodb pri eksperimentalni skupini večino časa manj, najopaznejša razlika pa se je začela po šestem tedenskem vprašalniku (Slika 79). Plesalci eksperimentalne skupine so do takrat opravili 12 vadbenih enot na prvih treh stopnjah, katerih namen je bil oblikovati temeljne vzorce gibanja in se naučiti tehnično pravilno izvajati posamezno vajo, izboljšati stabilnost celega trupa in posameznih sklepov ter izboljšati vzdržljivost kot podlago za kasnejši razvoj moči in hitrosti. Iz tega bi lahko sklepali, da se učinki preventivnega vadbenega programa na zmanjševanje pojavljanja poškodb začnejo kazati šele po (najmanj) šestih tednih izvajanja preventivne vadbe. Kot navaja literatura (McGill, 2015), je pri preprečevanju poškodb bistvenega pomena, da športnik najprej usvoji dobro tehniko ob počasnem izvajanju preprostejših vaj, ki jim sledijo težje vaje z daljšimi intervali oziroma še počasnejšo izvedbo za razvoj vzdržljivosti v moči.

Clarsen idr. (2015) so v prospektivni raziskavi primerjali prevalence v petih različnih športih (tek na smučeh, kolesarjenje, floorball, rokomet in odbojka). Rezultati so pokazali, da je največja prevalenca poškodb kolena pri odbojkarjih (36), igralcih floorbala (27) in kolesarjih (23), s katerimi se lahko primerjajo tudi plesalci hip hopa,

0 10 20 30 40 50 60 70 80

M1 T1 T2 T3 T4 T5 T6 T7 T8 T9 T10 M2

POVPREČNE VREDNOSTI STOPNJE RESNOSTI POŠKODB

TEDEN PROSPEKTIVNEGA BELEŽENJA POŠKODB

KOLENO GLEŽENJ RAMA HRBET

pri katerih je prevalenca 22 ([19–26]). Resnih poškodb kolena je bilo pri odbojkarjih 15, pri rokometaših in kolesarjih osem, kar je povsem primerljivo s plesalci hip hopa.

Poškodb hrbta je bilo v omenjeni raziskavi največ pri igralcih floorballa (29), sledili so jim kolesarji (16) in odbojkarji (14). Pri plesalcih hip hopa je bila prevalenca poškodb v povprečju 16, resnih poškodb pet, kar je zopet primerljivo s kolesarji (6) in več od igralcev floorballa (3). Avtorji poškodb gležnja niso beležili, poškodbe rame pri plesalcih hip hopa pa so precej manj pogoste kot pri rokometaših (22) in odbojkarjih (16). Rezultati naše raziskave torej potrjujejo, da je ples hip hop šport, pri katerem je pojavljanje poškodb resen problem, s katerim se soočajo tudi v drugih, precej razvitejših in bolj raziskanih športih. Poleg tega lahko z gotovostjo trdimo, da sta spremljanje in beleženje poškodb pri plesalcih nujno potrebna za pridobivanje relevantnih epidemioloških podatkov.

Clarsen idr. (2013) navajajo, da bolečina in funkcionalne omejitve nastajajo postopoma in se postopoma tudi povečujejo, kar pomeni, da športniki nadaljujejo športne dejavnosti kljub bolečini in zmanjšanim zmožnostim za izvedbo gibov in športnih elementov. Svojo tehniko tako začnejo prilagajati bolečinskemu stanju, prilagoditve so potrebne tudi pri načinu treninga. Zelo pogosto se zgodi, da okrevanje odložijo na konec sezone, in če je stanje bistveno slabše, morda poiščejo tudi zdravniško pomoč.

Na Sliki 83 lahko vidimo prikazano spremljanje poškodbe naključno izbranih poškodovanih plesalcev po posameznih področjih. S pomočjo takšnega grafičnega prikaza lahko opazimo, ali se je poškodba pri plesalcu pojavila nenadoma (akutno) ali je nastajala dlje in so se težave stopnjevale. Prav tako lahko opazimo, ali je plesalec posamezno poškodbo že pozdravil ali mu še vedno predstavlja oviro pri treningih. Kot smo ugotovili tudi v naši raziskavi, gre pri plesalcih hip hopa v precej večji meri za preobremenitvene poškodbe. V klubih nimajo prisotnega fizioterapevta ali zdravnika, ki bi lahko skrbel za oceno in obravnavo prisotnih težav. Le slabi dve tretjini vseh sodelujočih v naši raziskavi se po pomoč in nasvet obrne izključno na zdravnika ali fizioterapevta, medtem ko se ostali najprej obrnejo na trenerja ali starše, ki na tem področju niso dovolj strokovno usposobljeni. Vse to kaže, da plesalci hip hopa nimajo zadostne in ustrezne strokovne podpore za preprečevanje in zdravljenje poškodb.

Slika 83. Prikaz pojavljanja težav/poškodb in stopnje njihove resnosti po posameznih področjih tedensko od začetnih do končnih meritev pri naključno izbranih merjencih.

Vodoravna os predstavlja zaporedni teden prospektivnega beleženja poškodb (začetne meritve – 1, zaporedni teden med začetnimi in končnimi meritvami 2–11, končne meritve – 12), navpična os pa povprečne vrednosti stopnje resnosti poškodb (0–100).

Zaradi pomanjkanja kakovostnih raziskav na področju plesa (posebej določenih plesnih disciplin, med katere spada tudi ples hip hop) strategije za zmanjševanje tveganja za nastanek poškodb in skupno upravljanje podatkov še niso možni, a so nujno potrebni. Raziskovalci so v svojih raziskavah uporabljali zelo različne meritve in teste, različne definicije poškodb in izpostavljanja tveganju za njihov nastanek, zato je podatke o incidenci poškodb med seboj zelo težko primerjati (Liederbach idr., 2012).

V konsenzu, ki so ga podrobno predstavili Fuller idr. (2006), je poškodba definirana kot “katerakoli težava, ki je bila posledica tekme ali treninga, ne glede na potrebo po zdravniškem pregledu ali odsotnosti od športne dejavnosti”. Po tem konsenzu se zgledujejo tudi v drugih športih, za razliko od plesa, v katerem naj bi po smernicah delovne skupine za standardizacijo merjenja poškodb (Standard Measures Consensus Initiative – SMCI) ločili poškodbe in mišično-kostne težave/bolečine. Glede na to, da so konsenzi v nogometu, ragbiju, odbojki in drugih, veliko bolj razširjenih športih že sprejeti, smo mnenja, da bi jim lahko sledili tudi v plesu. V naši raziskavi smo zato upoštevali že sprejete in objavljene konsenze ter smernice v drugih športih, da bi lahko naše rezultate primerjali z drugimi športi. Poškodbe so tako predstavljale vsako težavo, ki je bila posledica plesnega treninga, generalke, nastopa ali tekmovanja. Te so glede na konsenz (Fuller idr., 2006) razvrščene v tri kategorije: katerakoli mišično-kostna težava/bolečina, poškodba, ki zahteva zdravniško pomoč, in poškodba, zaradi katere je športnik odsoten od športne dejavnosti (poškodba z odsotnostjo), mi pa smo jih glede na navodila uveljavljenega vprašalnika OSTRC (Clarsen idr., 2013, 2014) razdelili na katerokoli poškodbo oziroma težavo (bolečino) in resne poškodbe, ki so v večji meri vplivale na udejstvovanje na plesnih treningih.