Poškodbe pri plesu

Ples kot gibanje zahteva od plesalcev dobro razvite telesne sposobnosti (aerobno in anaerobno vzdržljivost, mišično moč in vzdržljivost, hitrost, ravnotežje, koordinacijo, gibljivost in motorični nadzor) za izvedbo tehničnih plesnih elementov na vrhunski ravni, zato jih kot umetnike uprizarjanja uvrščamo med športnike (Russell, 2013). Tako profesionalni kot amaterski plesalci veliko ur namenijo treningu ter izpopolnjevanju tehničnih elementov in celotne koreografije, kar z veliko ponovitvami predstavlja tveganje za nastanek poškodb, ko presežejo svoje meje anatomskih in fizioloških zmogljivosti (Motta-Valencia, 2006).

Z razvojem plesa, ustanavljanjem mednarodnih plesnih organizacij in posledično rastočim številom plesalcev so tudi poškodbe v plesu postale vse zanimivejše področje raziskovanja. Sprva so bile raziskave napisane bolj kot mnenja plesnih strokovnjakov s pomanjkanjem raziskovalnih metodoloških standardov, s prvim pregledom literature pa so Hincapié, Morton in Cassidy (2008) podali vpogled v zdravstvene težave plesalcev, objavljene med letoma 1966 in 2004. Pregled je temeljil predvsem na dveh področjih: mišično-skeletne poškodbe ter metabolične in nutricistične motnje. V naslednjih letih (2004–2008) so Jacobs, Hincapié in Cassidy (2012) ponovili enak pregled literature, s poudarkom na značilnostih in številu poškodb v katerikoli plesni

disciplini so to naredili tudi Vassallo, Trevor, Mota, Pappas in Hiller (2019), v baletu in modernem plesu pa Kenny, Whittaker in Emery (2016).

Veliko avtorjev ugotavlja, da je daleč največ raziskav narejenih v baletu (približno 75 %), izredno malo pa jih primerja število poškodb med posameznimi plesnimi disciplinami (Hincapié idr., 2008; Jacobs idr., 2012; Kenny idr., 2016; Russell, 2013;

T. O. Smith idr., 2016; Vassallo idr., 2019). Avtorji raziskav so v večini primerov raziskovali incidenco plesnih poškodb in dejavnike tveganja, nekatere je zanimala prevalenca, le nekaj raziskav pa je vključilo intervencijo za zmanjševanje števila plesnih poškodb (Hincapié idr., 2008; Jacobs idr., 2012; Kenny idr., 2016; Vassallo idr., 2019). Avtorji ob tem poudarjajo, da gre v raziskavah za precejšnjo heterogenost.

Za navajanje poškodb so različne raziskave uporabljale precej različne definicije poškodbe: pri nekaterih je bila poškodba definirana kot nezmožnost plesanja in obisk zdravnika, medtem ko je bila za druge vsaka težava oziroma bolečina, ki se je pri plesalcu pojavila med plesom.

Mišično-skeletne poškodbe, ki prevladujejo v plesu, so poškodbe mehkih tkiv (zvini, rupture, tendinopatije), raziskovane so bile tudi stresne frakture (Hincapié idr., 2008;

Jacobs idr., 2012). Raziskave so dokazale, da so v plesu preobremenitvene (kronične) poškodbe (57 %) pogostejše kot akutne (Nilsson, Leanderson, Wykman in Strender, 2001). Najpogosteje poškodovan je spodnji ud, kjer gre v 19–26 % za poškodbo gležnja, v 17–20 % za poškodbo kolena in v 6–15 % za poškodbo stopala, ki mu s 24–34 % sledi poškodba hrbta (Bowling, 1989; Chmelar, Fitt, Shultz, Ruhling in Zupan, 1987; R. W. Evans, R. I. Evans in Carvajal, 1998). Večinoma gre za manj resne poškodbe, ki zahtevajo le malo odsotnosti s plesnega udejstvovanja, 15–30 % poškodovanih plesalcev pa ob poškodbi ni obiskalo zdravnika (McNeal, Watkins, Clarkson in Tremblay, 1990).

Prevalenca športnih poškodb v plesu je, kot navaja literatura, visoka. Pri plesalcih baleta, modernega in gledališkega plesa znaša 74 % (Chmelar idr., 1987), pri profesionalnih plesalcih baleta celo od 87 % (Adam, Brassington, Steiner in Matheson, 2004) do 95 % (Ramel in Moritz, 1994, 1998), od tega jih 90 % navaja ponavljajočo se bolečino v naslednjih šestih letih (Ramel, Moritz in Jarnlo, 1999). Veliko raziskav navaja tudi najpogostejše dejavnike, ki so povezani s plesnimi poškodbami: starost (L. H. Hamilton, W. G. Hamilton, Meltzer, Marshall in Molnar, 1989), spol (McCormack, Briggs, Hakim in Grahame, 2004; Ramel in Moritz, 1998), dolžina plesne kariere (Hamilton idr., 1989; McNeal idr., 1990), stopnja (McNeal idr., 1990; Ramel in Moritz, 1998), stil plesa (To, Wong in Chan, 1995), število ur treninga dnevno (Kadel, Teitz in Kronmal, 1992), predhodne poškodbe (Evans idr., 1998), osebnostne lastnosti (Hamilton idr., 1989), mišična napetost pred nastopom (Ramel in Moritz, 1998),

hipermobilnost sklepov (McCormack idr., 2004), senzomotorični nadzor (Hiller, Refshauge in Beard, 2004), zahtevnost koreografije (Evans idr., 1998), raztezanje in trening gibljivosti (Askling, Lund, Saartok in Thorstensson, 2002).

V literaturi lahko najdemo različne izračune incidence. Nekatere raziskave opisujejo t. i. kumulativno incidenco, ki prikazuje število poškodb v proučevani populaciji, druge računajo število poškodb, ki se zgodijo v proučevani populaciji, ko je izpostavljena tveganjem za poškodbo (incidenca pogostosti pojavljanja poškodb). Pri profesionalnih plesalcih je kumulativna incidenca nekoliko višja, variira od 40 % (Bronner in Brownstein, 1997) do 94 % (R. Solomon, Micheli, J. Solomon in Kelley, 1995, 1996;

R. Solomon, J. Solomon, Micheli in McCray, 1999), kot pri amaterskih plesalcih in študentih plesa, kjer je bila najnižja 17 % (Bronner, Ojofeitimi in Rose, 2003) in najvišja 90 % (Luke idr., 2002). Pri profesionalnih plesalcih baleta je incidenca poškodb 0,18 na 1000 ur plesanja (Bronner idr., 2003), pri amaterskih pa precej višja, 4,7 na 1000 ur plesanja (Luke idr., 2002).

Najpogostejši dejavnik tveganja za plesno poškodbo je prejšnja poškodba, kar so v svojih raziskavah dokazali Gamboa, Roberts, Maring in Fergus (2008), Hiller idr.

(2004) ter Wiesler, Hunter, Martin, Curl in Hoen (1996). Statistično značilno korelacijo poškodb so pri amaterskih plesalcih našli tudi z nekaterimi antropometričnimi spremenljivkami: nizek indeks telesne mase – ITM (Benson, Geiger, Eiserman in Wardlaw, 1989), nizek odstotek telesne maščobe – BF (Twitchett, Brodrick idr., 2010) in povečan obseg stegna (Steinberg, Aujla, Zeev in Redding, 2014). Na pojavljanje poškodb dokazano negativno vplivajo slaba aerobna zmogljivost (Twitchett, Brodrick idr., 2010), tehnika pristajanja pri skokih (višja reakcijska sila tal, manjši prirastek reakcijske sile tal, prisotnost dvojnega dotika tal s peto) (Fietzer, Chang in Kulig, 2012;

Lee, C. W. Lin, H. W. Wu, T. C. Wu in C. F. Lin, 2012) in tudi nekateri psihološki dejavniki (zaupanje, stres, anksioznost, trema, perfekcionizem) (Noh, Morris in Andersen, 2007). V literaturi lahko najdemo kar nekaj raziskav, ki so proučevale vpliv antropometričnih spremenljivk, obsega gibljivosti spodnjega uda, trajanja plesne kariere in starosti na pojavljanje poškodb, vendar so si rezultati nasprotujoči (nekateri so dokazali povezanost, drugi ne), zato Hincapié idr. (2008), Jacobs idr. (2012) in Kenny idr. (2016) opozarjajo na pomanjkanje raziskav, ki bi potrdile povezanost plesnih poškodb z različnimi antropometričnimi spremenljivkami, in svetujejo kritičnost pri interpretaciji že objavljenih raziskav.

Izmed vseh raziskav, narejenih na temo poškodb v plesu, jih je le peščica vključevala intervencijo, s katero so želeli dokazati vpliv reorganizacije dela in prisotnosti zdravstvenih delavcev v plesnem klubu (Bronner idr., 2003) ali psihološkega intervencijskega programa (Noh idr., 2007) na zmanjšanje pojavljanja poškodb in

znižanje stroškov, povezanih z zdravljenjem poškodb. Dokazali so, da psihološki trening pozitivno vpliva na odsotnost plesalcev s plesnega udejstvovanja ter da redni pregledi pri zdravstvenih delavcih in redni obiski fizioterapevtov znižujejo incidenco poškodb na letni ravni, kar posledično zmanjša stroške zdravljenja. Rezultati teh raziskav nakazujejo, da je v plesu prisotno pomanjkanje strokovnega pristopa pri razvoju športne forme, kar se kaže v povečanem številu poškodb in povečani vlogi zdravstvenih delavcev pri rehabiitaciji po poškodbah.

Čeprav lahko med različnimi plesnimi disciplinami najdemo veliko podobnosti, imajo posamezne plesne discipline svoje posebnosti. Največ razlik je predvsem v tehniki in načinu gibanja, ki sta med različnimi plesnimi zvrstmi in stili lahko zelo različna. Tako so lahko tudi vzroki za poškodbe, dejavniki tveganja, karakteristike poškodb ter prevalenca in incidenca različni. Vassallo idr. (2019) so v pregledu literature navedli problem sintetiziranja ugotovitev različnih raziskav, čeprav je leta 2012 Mednarodna zveza za plesno medicino in znanost (International Association for Dance Medicine and Science – IADMS) sprejela sklep o standardiziranju meritev v raziskavah o plesu (Liederbach, Hagins, Gamboa in Welsh, 2012). Različnim plesnim disciplinam je skupno predvsem, da je najpogosteje poškodovan spodnji ud, zanimiv pa je podatek, da so pri plesalcih baleta veliko pogostejše preobremenitvene (54–88 %), pri plesalcih modernega plesa in “breakdancea” pa akutne poškodbe (55–89 %).