izračun najpogosteje uporabljenih statističnih metod v epidemiologiji športnih poškodb.
Slika 6. Epidemiološke spremenljivke športnih poškodb – formule (povzeto po Hespanhol Junior idr., 2015)
Ker je pri preobremenitvenih poškodbah težko jasno določiti vzrok nastanka, saj so lahko simptomi prisotni že dlje, je izračun incidence poškodb neprimeren. Clarsen, Myklebust in Bahr (2013) zato predlagajo, da se pojavljanje kroničnih poškodb določa z računanjem srednje vrednosti prevalenc, izračunanih v zaporednih časovnih točkah znotraj merjenega časovnega obdobja.
Poleg števila poškodb, izračunane prevalence, incidence in drugih vrednosti je za razumevanje vpliva športnih poškodb na posameznikovo zdravje treba meriti tudi resnost poškodbe. Določa jo več različnih lastnosti poškodbe, kot so narava poškodbe, trajanje poškodbe (odsotnost od športnih dejavnosti), potreba po zdravstveni oskrbi, dolgotrajne posledice, stroški, nastali zaradi zdravljenja poškodbe idr. (Hespanhol Junior idr., 2015). Pri analiziranju resnosti poškodbe je poleg naštetega treba upoštevati tudi mehanizem poškodovanja, individualne karakteristike športnika, zahteve posameznega športa, časovnega obdobja, v katerem je poškodba nastala ipd.
Enaka poškodba namreč za nekoga lahko pomeni hudo oviro za športno udejstvovanje, medtem ko za nekoga drugega predstavlja le manjšo težavo. Poleg tega je lahko ena poškodba videti manj resna v krajšem časovnem okviru, vendar pomeni precej resnejšo težavo na daljši rok.
Nekateri športniki športno dejavnost prenehajo že ob manjši bolečini, medtem ko drugi vztrajajo ter kljub hujši bolečini ne izpuščajo treningov in tekem. Podobno velja tudi za iskanje zdravniške pomoči, kar nekateri naredijo že ob manjši poškodbi, spet drugi šele, ko nimajo več drugega izhoda. Za nekatere posameznike športna poškodba predstavlja tudi oviro oziroma nezmožnost opravljanja dela na delovnem mestu, kar je eden od dejavnikov, ki določajo resnost poškodbe (Hespanhol Junior idr., 2015).
Če pri podrobnem analiziranju stanja poškodb upoštevamo tudi značilnosti in zahteve posameznega športa, lahko z gotovostjo potrdimo, da so za različne športe značilne različne poškodbe (lahko jih imenujemo “športnospecifične” poškodbe). Pri nogometu je incidenca poškodb med 15 in 20 poškodb na 1000 ur igranja, kar ga uvršča med športe z največjim tveganjem za nastanek poškodbe, pri ragbiju je ta številka še višja, 20–40 poškodb na 1000 ur igranja (Rolf, 2007). Pri vzdržljivostnih športih, kot je tek na dolge proge, gre v 80 % za preobremenitvene poškodbe (Peterson in Renström, 2001).
Maffulli, Longo, Gougoulias, Caine in Denaro (2011) v pregledu literature športnih poškodb povzemajo, da je v 21 % poškodovan gleženj, Mayr in Zaffagnini (2015) navajata, da je bilo preobremenitvenih poškodb pri rokometaših 37 %, akutnih pa 63 %, med njimi je največ zvinov (46 %), mišičnih ruptur (17 %) in udarcev (9 %).
Ker so športne poškodbe pereč problem tako z ekonomskega in socialnega kot zdravstvenega vidika, je v literaturi mogoče najti zelo veliko raziskav na to temo, ki za analiziranje športnih poškodb uporabljajo različne merilne instrumente, meritve pa izvajajo na različnih populacijah v vseh športih. Daleč največ raziskav je narejenih v nogometu (Chéron in Le Scanffin Leboeuf-Yde, 2017), medtem ko je raziskav na področju plesa bistveno manj.
1.4.3 Poškodbe pri plesu
Ples kot gibanje zahteva od plesalcev dobro razvite telesne sposobnosti (aerobno in anaerobno vzdržljivost, mišično moč in vzdržljivost, hitrost, ravnotežje, koordinacijo, gibljivost in motorični nadzor) za izvedbo tehničnih plesnih elementov na vrhunski ravni, zato jih kot umetnike uprizarjanja uvrščamo med športnike (Russell, 2013). Tako profesionalni kot amaterski plesalci veliko ur namenijo treningu ter izpopolnjevanju tehničnih elementov in celotne koreografije, kar z veliko ponovitvami predstavlja tveganje za nastanek poškodb, ko presežejo svoje meje anatomskih in fizioloških zmogljivosti (Motta-Valencia, 2006).
Z razvojem plesa, ustanavljanjem mednarodnih plesnih organizacij in posledično rastočim številom plesalcev so tudi poškodbe v plesu postale vse zanimivejše področje raziskovanja. Sprva so bile raziskave napisane bolj kot mnenja plesnih strokovnjakov s pomanjkanjem raziskovalnih metodoloških standardov, s prvim pregledom literature pa so Hincapié, Morton in Cassidy (2008) podali vpogled v zdravstvene težave plesalcev, objavljene med letoma 1966 in 2004. Pregled je temeljil predvsem na dveh področjih: mišično-skeletne poškodbe ter metabolične in nutricistične motnje. V naslednjih letih (2004–2008) so Jacobs, Hincapié in Cassidy (2012) ponovili enak pregled literature, s poudarkom na značilnostih in številu poškodb v katerikoli plesni
disciplini so to naredili tudi Vassallo, Trevor, Mota, Pappas in Hiller (2019), v baletu in modernem plesu pa Kenny, Whittaker in Emery (2016).
Veliko avtorjev ugotavlja, da je daleč največ raziskav narejenih v baletu (približno 75 %), izredno malo pa jih primerja število poškodb med posameznimi plesnimi disciplinami (Hincapié idr., 2008; Jacobs idr., 2012; Kenny idr., 2016; Russell, 2013;
T. O. Smith idr., 2016; Vassallo idr., 2019). Avtorji raziskav so v večini primerov raziskovali incidenco plesnih poškodb in dejavnike tveganja, nekatere je zanimala prevalenca, le nekaj raziskav pa je vključilo intervencijo za zmanjševanje števila plesnih poškodb (Hincapié idr., 2008; Jacobs idr., 2012; Kenny idr., 2016; Vassallo idr., 2019). Avtorji ob tem poudarjajo, da gre v raziskavah za precejšnjo heterogenost.
Za navajanje poškodb so različne raziskave uporabljale precej različne definicije poškodbe: pri nekaterih je bila poškodba definirana kot nezmožnost plesanja in obisk zdravnika, medtem ko je bila za druge vsaka težava oziroma bolečina, ki se je pri plesalcu pojavila med plesom.
Mišično-skeletne poškodbe, ki prevladujejo v plesu, so poškodbe mehkih tkiv (zvini, rupture, tendinopatije), raziskovane so bile tudi stresne frakture (Hincapié idr., 2008;
Jacobs idr., 2012). Raziskave so dokazale, da so v plesu preobremenitvene (kronične) poškodbe (57 %) pogostejše kot akutne (Nilsson, Leanderson, Wykman in Strender, 2001). Najpogosteje poškodovan je spodnji ud, kjer gre v 19–26 % za poškodbo gležnja, v 17–20 % za poškodbo kolena in v 6–15 % za poškodbo stopala, ki mu s 24–34 % sledi poškodba hrbta (Bowling, 1989; Chmelar, Fitt, Shultz, Ruhling in Zupan, 1987; R. W. Evans, R. I. Evans in Carvajal, 1998). Večinoma gre za manj resne poškodbe, ki zahtevajo le malo odsotnosti s plesnega udejstvovanja, 15–30 % poškodovanih plesalcev pa ob poškodbi ni obiskalo zdravnika (McNeal, Watkins, Clarkson in Tremblay, 1990).
Prevalenca športnih poškodb v plesu je, kot navaja literatura, visoka. Pri plesalcih baleta, modernega in gledališkega plesa znaša 74 % (Chmelar idr., 1987), pri profesionalnih plesalcih baleta celo od 87 % (Adam, Brassington, Steiner in Matheson, 2004) do 95 % (Ramel in Moritz, 1994, 1998), od tega jih 90 % navaja ponavljajočo se bolečino v naslednjih šestih letih (Ramel, Moritz in Jarnlo, 1999). Veliko raziskav navaja tudi najpogostejše dejavnike, ki so povezani s plesnimi poškodbami: starost (L. H. Hamilton, W. G. Hamilton, Meltzer, Marshall in Molnar, 1989), spol (McCormack, Briggs, Hakim in Grahame, 2004; Ramel in Moritz, 1998), dolžina plesne kariere (Hamilton idr., 1989; McNeal idr., 1990), stopnja (McNeal idr., 1990; Ramel in Moritz, 1998), stil plesa (To, Wong in Chan, 1995), število ur treninga dnevno (Kadel, Teitz in Kronmal, 1992), predhodne poškodbe (Evans idr., 1998), osebnostne lastnosti (Hamilton idr., 1989), mišična napetost pred nastopom (Ramel in Moritz, 1998),
hipermobilnost sklepov (McCormack idr., 2004), senzomotorični nadzor (Hiller, Refshauge in Beard, 2004), zahtevnost koreografije (Evans idr., 1998), raztezanje in trening gibljivosti (Askling, Lund, Saartok in Thorstensson, 2002).
V literaturi lahko najdemo različne izračune incidence. Nekatere raziskave opisujejo t. i. kumulativno incidenco, ki prikazuje število poškodb v proučevani populaciji, druge računajo število poškodb, ki se zgodijo v proučevani populaciji, ko je izpostavljena tveganjem za poškodbo (incidenca pogostosti pojavljanja poškodb). Pri profesionalnih plesalcih je kumulativna incidenca nekoliko višja, variira od 40 % (Bronner in Brownstein, 1997) do 94 % (R. Solomon, Micheli, J. Solomon in Kelley, 1995, 1996;
R. Solomon, J. Solomon, Micheli in McCray, 1999), kot pri amaterskih plesalcih in študentih plesa, kjer je bila najnižja 17 % (Bronner, Ojofeitimi in Rose, 2003) in najvišja 90 % (Luke idr., 2002). Pri profesionalnih plesalcih baleta je incidenca poškodb 0,18 na 1000 ur plesanja (Bronner idr., 2003), pri amaterskih pa precej višja, 4,7 na 1000 ur plesanja (Luke idr., 2002).
Najpogostejši dejavnik tveganja za plesno poškodbo je prejšnja poškodba, kar so v svojih raziskavah dokazali Gamboa, Roberts, Maring in Fergus (2008), Hiller idr.
(2004) ter Wiesler, Hunter, Martin, Curl in Hoen (1996). Statistično značilno korelacijo poškodb so pri amaterskih plesalcih našli tudi z nekaterimi antropometričnimi spremenljivkami: nizek indeks telesne mase – ITM (Benson, Geiger, Eiserman in Wardlaw, 1989), nizek odstotek telesne maščobe – BF (Twitchett, Brodrick idr., 2010) in povečan obseg stegna (Steinberg, Aujla, Zeev in Redding, 2014). Na pojavljanje poškodb dokazano negativno vplivajo slaba aerobna zmogljivost (Twitchett, Brodrick idr., 2010), tehnika pristajanja pri skokih (višja reakcijska sila tal, manjši prirastek reakcijske sile tal, prisotnost dvojnega dotika tal s peto) (Fietzer, Chang in Kulig, 2012;
Lee, C. W. Lin, H. W. Wu, T. C. Wu in C. F. Lin, 2012) in tudi nekateri psihološki dejavniki (zaupanje, stres, anksioznost, trema, perfekcionizem) (Noh, Morris in Andersen, 2007). V literaturi lahko najdemo kar nekaj raziskav, ki so proučevale vpliv antropometričnih spremenljivk, obsega gibljivosti spodnjega uda, trajanja plesne kariere in starosti na pojavljanje poškodb, vendar so si rezultati nasprotujoči (nekateri so dokazali povezanost, drugi ne), zato Hincapié idr. (2008), Jacobs idr. (2012) in Kenny idr. (2016) opozarjajo na pomanjkanje raziskav, ki bi potrdile povezanost plesnih poškodb z različnimi antropometričnimi spremenljivkami, in svetujejo kritičnost pri interpretaciji že objavljenih raziskav.
Izmed vseh raziskav, narejenih na temo poškodb v plesu, jih je le peščica vključevala intervencijo, s katero so želeli dokazati vpliv reorganizacije dela in prisotnosti zdravstvenih delavcev v plesnem klubu (Bronner idr., 2003) ali psihološkega intervencijskega programa (Noh idr., 2007) na zmanjšanje pojavljanja poškodb in
znižanje stroškov, povezanih z zdravljenjem poškodb. Dokazali so, da psihološki trening pozitivno vpliva na odsotnost plesalcev s plesnega udejstvovanja ter da redni pregledi pri zdravstvenih delavcih in redni obiski fizioterapevtov znižujejo incidenco poškodb na letni ravni, kar posledično zmanjša stroške zdravljenja. Rezultati teh raziskav nakazujejo, da je v plesu prisotno pomanjkanje strokovnega pristopa pri razvoju športne forme, kar se kaže v povečanem številu poškodb in povečani vlogi zdravstvenih delavcev pri rehabiitaciji po poškodbah.
Čeprav lahko med različnimi plesnimi disciplinami najdemo veliko podobnosti, imajo posamezne plesne discipline svoje posebnosti. Največ razlik je predvsem v tehniki in načinu gibanja, ki sta med različnimi plesnimi zvrstmi in stili lahko zelo različna. Tako so lahko tudi vzroki za poškodbe, dejavniki tveganja, karakteristike poškodb ter prevalenca in incidenca različni. Vassallo idr. (2019) so v pregledu literature navedli problem sintetiziranja ugotovitev različnih raziskav, čeprav je leta 2012 Mednarodna zveza za plesno medicino in znanost (International Association for Dance Medicine and Science – IADMS) sprejela sklep o standardiziranju meritev v raziskavah o plesu (Liederbach, Hagins, Gamboa in Welsh, 2012). Različnim plesnim disciplinam je skupno predvsem, da je najpogosteje poškodovan spodnji ud, zanimiv pa je podatek, da so pri plesalcih baleta veliko pogostejše preobremenitvene (54–88 %), pri plesalcih modernega plesa in “breakdancea” pa akutne poškodbe (55–89 %).
1.4.4 Poškodbe pri plesu hip hop
Raziskav, ki bi proučevale poškodbe v plesu hip hop, je zelo malo. Eden od razlogov za to je zagotovo, da je plesna disciplina hip hop med najmlajšimi, razvila pa se je na ulicah kot prosti slog plesanja, ki je sprva predstavljal le zabavo in merjenje moči med skupinami (tolpami) (Sato idr., 2014). Ker so se v kasnejših letih razvili novi stili plesa hip hop (uvodoma že omenjena delitev stilov na staro in novo šolo), so se nekateri avtorji v svojih raziskavah posvečali zgolj določenim skupinam znotraj plesa hip hop (Cho idr., 2009; Joka, Clarke, Cohen in Delextrat, 2015; M. D. Kauther, Wedemeyer, Wegner, K. M. Kauther in von Knoch, 2009) ali pa so opisovali le raziskave primera oziroma redke, specifične poškodbe (A. Aydin, H. U. Aydin in Erer, 2008; M. D.
Kauther, Wedemeyer, K. M. Kauther idr., 2009; Lohman, Kivisaari in Partio, 2003;
McNeil, Spruill, Langley, Shuping in Leonard, 1987; Winslet, Clarke in Mulligan, 1986;
Young, Cristi-Sánchez, Danes-Daetz, Monckeberg in Aguirre, 2018).
V dosedanji literaturi lahko najdemo le eno raziskavo, ki je ugotavljala incidenco poškodb v plesu hip hop (Ojofeitimi idr., 2012). Šlo je za retrospektivno raziskavo, v kateri je 232 plesalcev hip hopa rešilo vprašalnik o poškodbah, ki je bil sestavljen iz
dveh delov: demografski podatki (starost, spol, etična pripadnost, trajanje plesne kariere, zaposlitveni status, primarni plesni stil in podatki o zdravstvenem zavarovanju) in poškodbe (mišično-skeletne poškodbe v zadnjih petih letih). Vprašanja o poškodbah so poškodbe razdelila na 12 anatomskih področij znotraj štirih večjih regij (glava/vrat, zgornji ud, trup, spodnji ud) in diagnoze na sedem kategorij (zlom, sklep/ligament, mišica/kita, udarec, poškodba kože/odrgnina, centralni/periferni živčni sistem in ostalo). Resnost poškodbe je bila definirana kot manjša (trajanje 1–7 dni), srednje resna (8–28 dni) in hujša (več kot 28 dni).
Skupno so plesalci “breakdancea” (68 %), “popping/lockinga” (21 %) in nove šole (11 %) navedli 738 poškodb v zadnjih 12 mesecih, kar pomeni incidenco poškodb 237 %. Večina poškodb je za plesalce pomenila daljšo odsotnost s plesnega udejstvovanja (506 poškodb, kar pomeni incidenco 162 %) neodvisno od spola, starosti ali trajanja plesne kariere. Rezultati ankete so pokazali statistično značilno razliko v številu poškodb med stili: največkrat poškodovani so bili plesalci
“breakdancea” (3,5 poškodbe na posameznega plesalca), plesalci “popping/lockinga”
in nove šole so utrpeli 2,3 poškodbe na posameznega plesalca (Ojofeitimi idr., 2012).
Poškodbe glede na lokacijo in diagnozo so, razvrščene po plesnih stilih, prikazane v Tabeli 4.
Plesalci hip hopa so v 50 % primerov poškodbe ocenili kot kronične/preobremenitvene, med razlogi za akutne poškodbe so navedli pristanek po skokih (42 %), zasuke/rotacije (36 %) in zdrse (31 %). Kot še navajajo Ojofeitimi idr. (2012), plesalci menijo, da je za poškodbo krivo pomanjkanje ogrevanja (62 %) in/ali utrujenost (57 %).
Tabela 4
Incidenca poškodb v treh stilih plesa hip hop (Ojofeitimi idr., 2012)
PLESNI STIL „BREAKDANCE“ „POPPING/LOCKING“ NOVA ŠOLA
INCIDENCA POŠKODB 278 % 152 % 144 %
POŠKODBE Z
ODSOTNOSTJO 194 % 95 % 92 %
ŠT. POŠKODB/PLESALCA 3,5 2,3 2,3
ŠT. POŠKODB Z
ODSOTNOSTJO/PLESALCA 2,8 1,7 1,6
POŠKODBE SPODNJEGA ogrevanju in raztezanju, statistično značilnih razlik niso našli. Avtorji zato menijo, da so potrebne nadaljnje raziskave, ki bi s specifično usmerjeno vadbeno intervencijo prospektivno proučevale vpliv na poškodbe (Joka idr., 2015). Russell (2013) predlaga možne načine, s katerimi bi lahko pripomogli k zmanjšanju in preprečevanju poškodb, povezanih s plesom: merjenje morfoloških in fizioloških značilnosti plesalcev, beleženje predhodnih poškodb, spodbujanje k treningu za boljšo telesno pripravljenost, ločenem od treninga tehnike in plesa, pravilna prehrana, počitek in nudenje specializiranih zdravstvenih storitev.
1.5 Preprečevanje športnih poškodb
Epidemiološke raziskave o športnih poškodbah kažejo, da je število poškodb v porastu (Chéron idr., 2017). Zdravstvene smernice ozaveščajo ljudi o pozitivnih vplivih telesne dejavnosti (Promoting health, b. d.), ki prinaša manjše tveganje za srčno-žilne bolezni,
diabetes, arterijsko hipertenzijo, nekatere vrste raka in depresijo, vendar ukvarjanje s športom (predvsem če je v neskladju s priporočili za varno vadbo) lahko predstavlja tveganje za nastanek poškodb, bolečin in težav s sklepi. Za profesionalnega, pa tudi amaterskega športnika lahko predstavljajo veliko breme, saj poleg zdravja ogrožajo njegovo kariero, pri ekipnih športih pa lahko vplivajo tudi na uspeh celotne ekipe.
Tveganje za nastanek poškodbe se med posameznimi športi razlikuje, med športi z najvišjim tveganjem pa sta dokazano nogomet in rokomet (Bahr in Engebretsen, 2011).
Mayr in Zaffagnini (2015) opozarjata, da bi športna medicina morala temeljiti na znanstveno podprtih dokazih. Pri pregledu največje medicinske baze znanstvenih člankov na področju medicine – PubMeda lahko v zadnjih letih opazimo velik porast raziskav na temo preventivnega delovanja v športu (Bahr in Engebretsen, 2011), poleg količine raziskav pa se izboljšuje tudi njihova kakovost. Vodilni športni klubi in zveze precejšen del denarja namenjajo raziskavam na področju preventivnega delovanja v športu, nemalokrat so v to vpletene tudi zdravstvene zavarovalnice.
Preventiva v športu ima veliko prednosti: boljše zdravstveno stanje posameznika, zmožnost daljšega ukvarjanja s športom, manjši stroški zdravljenja in navsezadnje, kar je za športnika zelo pomembno, boljši športni nastopi in rezultati. Ravno slednje športnikom, trenerjem in menedžerjem športnih ekip predstavlja največjo motivacijo za vlaganje v preventivne dejavnosti. Razvrščamo jih v tri ravni. Na primarni ravni gre za preventivo, kot si jo predstavlja večina ljudi: izogibanje poškodbam in preprečevanje njihovega nastanka. Sekundarna raven vključuje zgodnjo diagnostiko in zdravljenje, ko je poškodba že nastala, z namenom čim boljše rehabilitacije in posledično manjše možnosti za nastanek nove poškodbe. Tretja raven vključuje rehabilitacijo za odpravljanje in zmanjševanje telesnih nepravilnosti, ki lahko pomenijo dejavnik tveganja za nastanek poškodbe (Bahr in Engebretsen, 2011).
Avtorji van Mechelen, Hlobil in Kemper (1992) za kakovostno raziskovanje na področju preventive v športu predlagajo štiri korake:
1. prepoznavanje problema (incidenca, lastnosti, resnost športnih poškodb), 2. določanje in odkrivanje dejavnikov tveganja in mehanizma nastanka športnih
poškodb,
3. izvajanje programa treninga, ki pripomore k zmanjšanju tveganja za poškodbe oziroma resnosti poškodb,
4. izvajanje meritev in testov za ugotavljanje učinkovitosti preventivnega programa ter tako ponovitev prvega koraka.
Analiza športnih poškodb mora biti prilagojena posameznemu športu v posameznem časovnem obdobju, pri čemer je treba v raziskavo vključiti posameznike na različnih ravneh udejstvovanja v tem športu (tako profesionalne kot amaterske športnike). Pri analiziranju plesnih poškodb je tako treba upoštevati skupne karakteristike plesa ter specifične karakteristike posamezne plesne discipline in tudi različnih plesnih stilov znotraj nje ne glede na to, ali se posamezniki s plesom ukvarjajo tekmovalno ali samo za zabavo (Mayr in Zaffagnini, 2015).
Za preventivno delovanje je treba program preventivnega treninga prilagoditi posameznikom (glede na starost, športno disciplino, raven ipd.). Ti ga morajo izvajati redno, sestavljen mora biti po načelu progresivnega stopnjevanja, ki dopušča tudi prilagajanje in ustrezen počitek. Vključevati mora dovolj dolgo ogrevanje, s katerim telo pripravimo na srčno-žilno, dihalno, mišično in duševno obremenitev, njegova intenzivnost se mora postopno povečevati, vključeval naj bi tudi gibanja, specifična za posamezen šport (Mayr in Zaffagnini, 2015). Poleg pravilnega ogrevanja sta zelo pomembna dela tudi povečevanje mišične moči ter izboljševanje ravnotežja, propriocepcije, koordinacije in agilnosti.
1.5.1 Preventivni programi za preprečevanje in zmanjševanje števila poškodb v športu
Z razvojem znanosti in tehnologije se v zadnjih letih spreminjajo tudi trendi treniranja.
Pravila so se v marsikaterem športu spremenila, prav tako način tekmovanja, športna oprema je postala bolj dovršena, kar na eni strani pomeni večjo varnost, na drugi pa večje tveganje za poškodbe, saj omogoča športnikom doseganje večjih hitrosti in amplitud ter posledično večje obremenitve na njihovo telo. Znanstveniki in strokovnjaki na področju športnega treniranja so zato na podlagi raziskav skozi leta oblikovali različne preventivne programe, da bi z njihovo pomočjo preprečili športne poškodbe ali vsaj zmanjšali njihovo število oziroma resnost poškodb.
Med najbolj poznanimi preventivnimi programi je zagotovo FIFA11+ (FIFA – Football International Federation Association), ki so ga razvili leta 2006 v Medicinskem in raziskovalnem centru pod okriljem Mednarodne nogometne zveze v sodelovanju s Športnim travmatološkim in raziskovalnim centrom Oslo (Oslo Sports Trauma and Research Centre – OSTRC). Oblikovan je bil kot celovit ogrevalni program za preprečevanje poškodb pri amaterskih nogometaših (Bizzini, Junge in Dvorak, 2013) in je v celoti prikazan na Sliki 7. Sestavljen je iz začetnega osemminutnega ogrevanja (preproste tekaške vaje), osrednjega dela, ki traja deset minut, in kompleksnejših tekaških vaj, ki trajajo dve minuti. Osrednji del, v katerem je glavni poudarek na
izboljšanju moči, pliometrije in ravnotežja, je sestavljen iz šestih vaj. Dve vaji sta namenjeni krepitvi mišic trupa, po ena vaja pa krepitvi upogibalk kolena, iztegovalk kolena, izboljševanju ravnotežja in izboljševanju odrivne moči nog. Vsaka od šestih vaj ima tri različice, ki predstavljajo tri različne stopnje progresije (FIFA 11+ | YRSA, b. d.).
Od leta 2008 do danes ga je v svojih raziskavah preizkusilo kar nekaj avtorjev, ki so njegove pozitivne učinke na zmanjševanje (nekontaktnih) poškodb dokazali tako pri mlajših kot starejših nogometaših obeh spolov (Longo idr., 2012; Silvers-Granelli idr., 2015; Silvers-Granelli, Bizzini, Arundale, Mandelbaum in Snyder-Mackler, 2017;
Steffen idr., 2013).
Poleg preventivnega programa FIFA11+ veliko športnikov uporablja različne nevromišične preventivne programe za razvoj nadzora telesa, propriocepcije ter specifične mišične moči in vzdržljivosti (Herman, Barton, Malliaras in Morrissey, 2012).
Kar nekaj je raziskav pri športih, ki vključujejo veliko gibanja zgornjega uda nad glavo (t. i. “overhead”), kot so rokomet, odbojka in bejzbol, pri katerih so najpogostejše ravno poškodbe zgornjega uda (Kennedy, Visco in Press, 2009). S preventivnim programom, usmerjenim predvsem v krepitev in sproščanje mišic ramenskega obroča in sklepa, so Andersson, Bahr, Clarsen in Myklebust (2017) dosegli statistično značilno zmanjšanje števila poškodb. Program je bil sestavljen iz petih različnih vaj z variacijami in
Kar nekaj je raziskav pri športih, ki vključujejo veliko gibanja zgornjega uda nad glavo (t. i. “overhead”), kot so rokomet, odbojka in bejzbol, pri katerih so najpogostejše ravno poškodbe zgornjega uda (Kennedy, Visco in Press, 2009). S preventivnim programom, usmerjenim predvsem v krepitev in sproščanje mišic ramenskega obroča in sklepa, so Andersson, Bahr, Clarsen in Myklebust (2017) dosegli statistično značilno zmanjšanje števila poškodb. Program je bil sestavljen iz petih različnih vaj z variacijami in