Morfološke značilnosti in gibalne sposobnosti plesalcev hip hopa

V literaturi je mogoče najti kar nekaj raziskav, ki opisujejo morfološke značilnosti in gibalne sposobnosti različnih športnikov (Silva, 2019). Raziskave so bile narejene tudi v plesu, večinoma pri plesalcih baleta in modernega plesa (Zaletel idr., 2017), a o omenjenih značilnostih plesalcev hip hopa do zdaj ni poročal še nihče. Znano je, da se morfološke značilnosti in nekatere gibalne sposobnosti med spoloma značilno razlikujejo (Silva, 2019), kar smo dokazali tudi v naši raziskavi. Bolj kot razlike med spoloma so nas zato zanimale razlike med predhodno poškodovanimi in nepoškodovanimi plesalci, na podlagi česar bi lahko dobili informacijo o morebitnih notranjih dejavnikih tveganja za nastanek poškodb, kar bi nam dalo smernice za nadaljnje raziskovanje. Ob pregledovanju razlik med plesalkami in plesalci, ki so v obdobju šestih mesecev in/ali zadnjem tednu pred začetnimi meritvami poročali o težavah oziroma poškodbah, ter nepoškodovanimi nismo našli nobene statistično značilne razlike v morfoloških značilnostih. Našli smo jih, ko smo primerjali merjence z resnimi poškodbami v zadnjem tednu pred začetnimi meritvami. V povprečju so imeli resno poškodovani plesalci in plesalke večji odstotek telesne maščobe in večjo maščobno maso kot nepoškodovani. Količina telesne maščobe je dokazano vplivala na pojavljanje poškodb tudi v baletu (Twitchett, Brodrick idr., 2010), kjer so dokazali, da je premajhen odstotek telesne maščobe dejavnik tveganja za nastanek poškodb.

Glede na to, da gre za dve povsem različni plesni disciplini, je morfološke značilnosti težko primerjati med predstavniki baleta in hip hopa, saj ima vsaka plesna disciplina drugačne zakonitosti, drugačno tehniko in način gibanja, kar od plesalcev zahteva tudi drugačne telesne značilnosti. V primerjavi z baletom je ples hip hop disciplina, ki od plesalcev zahteva veliko hitrih in eksplozivnih gibanj v vse smeri ter zadrževanje različnih, pogosto nenaravnih položajev, za katere plesalec potrebuje ustrezno mišično moč (mišično-skeletno maso) in ne prevelike maščobne mase. Ta za plesalca lahko pomeni povečano obremenitev za sklepe, kar lahko vodi tako v akutne kot tudi preobremenitvene poškodbe.

Povezanost telesne sestave s tveganjem za poškodbo so v preteklosti že raziskovali (Burkhart idr., 2013; Malliaras, Cook in Kent, 2007; Montgomery idr., 2017; Visnes in Bahr, 2013). Avtorje je zanimala povezava med telesno sestavo in športno zmogljivostjo pri vzdržljivostnih športnikih (Rüst, B. Knechtle, P. Knechtle in Rosemann, 2013), sprinterjih (Kubo, Ikebukuro, Yata, Tomita in Okada, 2011), skakalcih v višino (Sullivan, Knowlton, Hetzler in Woelke, 1994), metalcih kladiva (Terzis, Spengos, Kavouras, Manta in Georgiadis, 2010), ekipnih športnikih (Dengel idr., 2014) in drugih. Čeprav so nekateri avtorji navedli referenčne vrednosti posameznih spremenljivk za določene športe, je Silva (2019) s pregledom literature na temo strukturne in funkcionalne telesne sestave pri športnikih podala zaključek, da so

si rezultati tako različni, da iz njih ne moremo sklepati na športnike v posameznih športnih panogah. Poleg tega avtorji uporabljajo zelo različne metode merjenja telesne sestave, zato bi bilo primerjanje rezultatov nezanesljivo. Iz tega razloga rezultatov meritev morfoloških značilnosti plesalcev hip hopa v naši raziskavi ne moremo primerjati z rezultati drugih športnikov ali podajati natančne referenčne vrednosti posameznih spremenljivk.

V naši raziskavi smo iskali tudi morebitne razlike pri nekaterih gibalnih sposobnostih med predhodno poškodovanimi in nepoškodovanimi plesalci. Gibalne sposobnosti pri športnikih se testirajo že vrsto let za različne namene in potrebe. V zadnjih letih je takšno testiranje postalo stalnica za odkrivanje dejavnikov tveganja za poškodbe in v ta namen smo jih v našo raziskavo vključili tudi mi. Pri izbiri testov smo se osredotočili na štiri najpogosteje poškodovana telesna področja v plesu hip hop (koleno, hrbet, gleženj in rama) in v raziskavo vključili teste, s pomočjo katerih so v preteklih raziskavah (Claudino idr., 2017; Cools idr., 2014; Dejanovic idr., 2014; Ellenbecker in Davies, 2000; Mazić idr., 2014; Stiffler idr., 2017; Troester idr., 2018) že odkrivali in dokazovali dejavnike tveganja za športne poškodbe pri plesu ter so ustrezno validirani.

Drugo vodilo pri izbiri testov je bila preprostost njihove izvedbe, da smo lahko zagotovili čim relevantnejše rezultate in čim bolj zmanjšali možnost pojavljanja napak pri meritvah zaradi nepoznavanja izvedbe testa. Omejeni smo bili tudi z merilnimi instrumenti, zato smo se morali odločiti za teste, ki smo jih imeli možnost izvesti. Ker bi predolge meritve merjence lahko odvrnile od sodelovanja v raziskavi, smo izbrali le nekaj ključnih testov, s pomočjo katerih lahko izmerimo gibalne sposobnosti, ki bi lahko odkrile dejavnike tveganja za poškodbe kolena, hrbta, gležnja in rame. Ugotovili smo, da so plesalci zelo dobro in pravilno izvedli teste ravnotežja (statični in dinamični test), teste vzdržljivosti v moči mišic trupa in test aktivne gibljivosti ramenskega obroča, zvinek s palico. Največ težav pri izvedbi testa so imeli pri skoku z nasprotnim gibanjem, kjer smo pri skoraj vseh plesalcih opazili slabo tehniko počepa in odriva iz počepa. Pri tem so plesalci kolena močno približali v valgusni položaj, v trupu pa se prekomerno predklonili. Ker gre za test eksplozivne moči mišic spodnjega uda, lahko iz slabe tehnike sklepamo na slabši nadzor plesalcev pri hitrih in eksplozivnih gibih, kot so skoki. To lahko predstavlja pomemben notranji dejavnik tveganja za nastanek poškodb.

Plesalci hip hopa potrebujejo zadostno eksplozivno moč nog za izvedbo številnih skokov, hitrih gibov z nogami in sprememb položaja telesa iz stoječega v nizkega ter obratno. Skok z nasprotnim gibanjem je pri drugih športnikih pokazal močno korelacijo s poškodbami kolena (Helland idr., 2013), na bilateralni tenziometrični plošči pa poleg odrivne moči, višine skoka in hitrosti odriva lahko primerjamo tudi sile desne in leve noge ter tako odkrivamo morebitne asimetrije. Rezultati naše raziskave so pri skoku z

nasprotnim gibanjem pokazali statistično značilne razlike med nepoškodovanimi plesalci/plesalkami in posamezniki, ki so imeli v zadnjih šestih mesecih pred meritvami resno poškodbo kolena, poškodbo oziroma težavo gležnja in/ali resno poškodbo kolena in gležnja v zadnjem tednu pred meritvami. Nepoškodovani plesalci/plesalke so skočili višje in dosegali večje maksimalne sile pri odrivu v primerjavi s poškodovanimi plesalci/plesalkami, a statistično značilnih asimetrij pri sodelujočih v naši raziskavi nismo našli. Ker smo med meritvami opažali slabšo tehniko pri izvedbi tega testa, bi bilo zanimivo s kinematično analizo primerjati tehniko izvedbe skoka z nasprotnim gibanjem nepoškodovanih merjencev in tistih s predhodnimi poškodbami kolena in/ali gležnja.

Testi ravnotežja so v preteklih raziskavah večkrat dokazali, da so povezani s poškodbami kolena in gležnja (Munn, Sullivan in Schneiders, 2010; Stiffler idr., 2017).

Ker ravnotežje pri plesalcih igra zelo pomembno vlogo, smo se odločili za dva različna testa ravnotežja: dinamičnega (SEBT) in statičnega (z uporabo tenziometrične plošče).

Rezultati obeh testov so tudi v naši raziskavi pokazali statistično značilne razlike med plesalci/plesalkami, ki so imeli v zadnjih šestih mesecih in/ali zadnjem tednu pred začetnimi meritvami poškodovano koleno ali gleženj. Statični test ravnotežja, izveden na prstih posamezne noge z odprtimi očmi, je pri več spremenljivkah (skupna pot gibanja težišča medio-lateralno, hitrost gibanja težišča skupno in antero-posteriorno, povprečna amplituda gibanja težišča antero-posteriorno in medio-lateralno, površina gibanja težišča medio-lateralno, površina gibanja težišča v sekundi) pokazal, da so nepoškodovani merjenci dosegali statistično značilno boljše rezultate kot posamezniki s poškodbami tako kolena kot tudi gležnja v zadnjih šestih mesecih in zadnjem tednu pred začetnimi meritvami. Plesalke in plesalci, ki so imeli v šestih mesecih pred začetnimi meritvami poškodovan gleženj, in tisti, ki so imeli v tednu pred začetnimi meritvami resno poškodbo kolena, so pri SEBT dosegli statistično značilno slabše rezultate kot nepoškodovani. Kot opisujejo tudi Ursej, Sekulic, Prus, Gabrilo in Zaletel (2019), imajo najmanjše tveganje za poškodbo kolena plesalci, ki dosegajo boljše rezultate pri položajih 3, 4, 5 in 6 (Slika 16). Statični test ravnotežja na zmanjšani podporni površini (na prstih) od posameznika zahteva dober nadzor položaja telesa, ki ga lahko zagotovi le z zadostno aktivacijo mišic ter ustrezno medmišično in znotrajmišično koordinacijo. Pri dinamičnem testu ravnotežja posameznik med gibanjem vseskozi prilagaja raven mišične aktivacije, pri čemer mu je v pomoč tudi aktivacija drugih mišičnih skupin (npr. hrbtnih mišic). Zaradi več aktiviranih mišičnih skupin in možnosti prilagajanja aktivacije med gibanjem je izvedba dinamičnega testa ravnotežja lažja od statičnega. Zaradi poškodbe kolena ali gležnja se medmišična in znotrajmišična koordinacija okrog omenjenih sklepov porušita (sta slabši), mišična moč pa se zmanjša (Halabchi idr., 2019), kar posledično privede do slabših rezultatov pri testih ravnotežja.

Testna baterija po McGillu (McGill, 2009, 2015), ki vključuje merjenje vzdržljivosti v moči mišic trupa (upogibalke, stranske upogibalke in iztegovalke trupa), je v naši raziskavi pokazala statistično značilne razlike med nepoškodovanimi plesalkami/plesalci in tistimi, ki so imeli v zadnjih šestih mesecih pred začetnimi meritvami težave oziroma poškodbe in/ali resne poškodbe hrbta. Nepoškodovani merjenci so dosegli statistično značilno boljše razmerje med upogibalkami in iztegovalkami trupa kot poškodovani, a so bili vsi še vedno znotraj optimalnih vrednosti. McGill (2015) je namreč pri dolgoletnem raziskovanju na področju težav v spodnjem delu hrbta dokazal, da vzdržljivost v moči posamezne mišične skupine izmed omenjenih treh ne igra velike vloge, temveč so za preprečevanje bolečin, težav in poškodb v spodnjem delu hrbta najpomembnejša razmerja med temi tremi skupinami mišic trupa. Pomenila naj bi tveganje za pojav težave v spodnjem delu hrbta, če je razmerje med desno in levo stranjo stranskih upogibalk trupa večje kot 0,05, če je razmerje med upogibalkami in iztegovalkami trupa večje kot 1 in če je razmerje med stranskimi upogibalkami (katera koli stran) in iztegovalkami trupa večje kot 0,75 (McGill, 2015). Nepoškodovani plesalci in plesalke so pri začetnih meritvah naše raziskave dosegli razmerje 0,8 med upogibalkami in iztegovalkami trupa, medtem ko so tisti, ki so imeli v zadnjih šestih mesecih poškodbe hrbta, dosegli razmerje 0,4.

To nakazuje na šibkejše upogibalke trupa v primerjavi z iztegovalkami trupa, zato lahko iz tega sklepamo, da bi z vajami za krepitev mišic trupa (predvsem upogibalk) lahko to razmerje izboljšali in tako preventivno vplivali tudi na poškodbe hrbta. Čeprav za ples hip hop ni značilna vzravnana drža, kot je to značilno za standardne in latinskoameriške plese ter akrobatski rokenrol, pa morajo plesalci hip hopa imeti fleksibilen, a hkrati močan trup, ki jim omogoča zadrževanje položajev ter premikanje v ekstremne položaje telesa in iz njih. Vse to posledično vpliva tudi na estetski videz plesalca med gibanjem.

Poškodbe rame so najpogosteje raziskane v športih, ki uporabljajo gibanja z rokami nad višino glave (odbojka, rokomet, baseball …). Dokazali so, da med dejavnike tveganja za nastanek poškodb sodita tako gibljivost ramenskega sklepa in ramenskega obroča kot tudi moč mišic zunanje in notranje rotacije ramenskega sklepa (Achenbach idr., 2019). Pri gibljivosti v ramenskem sklepu velja posebej omeniti pojav zmanjšanega obsega gibljivosti notranje rotacije zaradi povečanega obsega gibljivosti zunanje rotacije (angl. glenohumeral internal rotation deficit – GIRD), kar se v večini primerov pokaže zgolj pri dominantni roki športnika, ki veliko hitrih in eksplozivnih gibov naredi nad višino glavo, v smeri notranje rotacije. Ta pojav lahko vodi v hujše težave in poškodbe ramenskega sklepa, kot so nestabilnost ramenskega sklepa (in posledično možnost izpaha), notranji utesnitveni sindrom ramenskega sklepa, poškodbe mišic rotatorne manšete, SLAP lezijo ipd. (Keller, De Giacomo, Neumann,

Limpisvasti in Tibone, 2018). Poleg gibljivosti ramenskega sklepa je s poškodbami in kroničnimi težavami povezana tudi gibljivost oziroma mobilnost lopatice glede na prsni koš. Pri prekomerni mobilnosti bi posameznik lahko tvegal nestabilnost ramenskega obroča, premajhna mobilnost pa je pokazatelj skrajšanih mehkotkivnih struktur, ki povzročijo nefiziološki položaj v sklepu in posledično povečajo možnost za razvoj kroničnih poškodb (Kibler, Sciascia in Wilkes, 2012). Poleg gibljivosti ramenskega sklepa so v preteklih raziskavah dokazali tudi, da moč, predvsem pa razmerje v moči mišic notranje in zunanje rotacije ramenskega sklepa lahko odkrije dejavnike tveganja za nastanek poškodbe ramenskega sklepa (Achenbach idr., 2019). V naši raziskavi smo ugotovili, da so plesalke in plesalci, ki so imeli v zadnjem tednu pred začetnimi meritvami poškodbo ali težavo rame, dosegli statistično značilno slabši rezultat pri testu gibljivosti ramenskega obroča, zvinek s palico. Poškodovani posamezniki so pri testu povprečno dosegli za skoraj 20 cm slabši rezultat kot nepoškodovani (68 cm zdravi in 86 cm poškodovani). Preprost test, za katerega je potrebna le palica z merilnim trakom, bi torej lahko napovedal morebitne težave z ramenskim sklepom.

Z našo raziskavo smo dokazali, da se izmed vseh morfoloških značilnosti le odstotek telesne maščobe razlikuje med poškodovanimi in nepoškodovanimi plesalkami in plesalci. Menimo, da se razlog za to skriva v veliko različnih stilih plesanja hip hopa, zaradi česar si vsak posameznik tehniko lahko prilagodi svojim značilnostim. Tudi koreografijo trenerji, ki jo sestavljajo, prilagajajo posameznikom, saj je tekmovalna uspešnost odvisna tudi od umetniškega vtisa, v pravilniku mednarodnih tekmovalnih plesov pa so navedeni zgolj prepovedani elementi, in ne obvezni, ki bi jih morali izvesti vsi plesalci. Tako imajo koreografi zelo odprte možnosti za sestavo koreografije in precejšen vpliv ne samo na tekmovalno uspešnost, ampak tudi izpostavljanje tveganjem za nastanek poškodb plesalcev. Plesalci z večjim odstotkom telesne maščobe torej lahko izvajajo manj eksplozivna gibanja, manj skokov, manjše amplitude in tako preprečujejo poškodbe drugih telesnih področij. Kljub temu je hrbet oziroma trup v vsakem primeru izpostavljen velikim silam in posledično preobremenitvam, ki vodijo v poškodbe.

Skoraj vse gibalne sposobnosti, ki smo jih testirali pri merjencih, so pokazale statistično značilne razlike med poškodovanimi in nepoškodovanimi posamezniki. Od vseh testov, ki smo jih v raziskavi uporabili, sta se za najmanj “uporabna” izkazala izokinetično testiranje izometrične moči notranjih in zunanjih rotatorjev ramenskega sklepa in merjenje pasivne gibljivosti z goniometrijo. Razlog za to bi lahko bil, da je med vsemi poškodbami pri plesalcih/plesalkah hip hopa poškodba rame najredkejša, zato je bilo najverjetneje poškodb rame premalo, da bi s testi za ramenski sklep lahko našli statistično značilne razlike med nepoškodovanimi merjenci in tistimi s poškodbo rame. Poleg tega akrobatske elemente v koreografijah v glavnem izvajajo le moški

plesalci, ki so tako tudi najbolj izpostavljeni tveganjem za poškodbo ramenskega sklepa. V celotni populaciji v Sloveniji je plesalcev hip hopa manj kot 15 %, v naši raziskavi jih je bilo 12 %, zato bi bila smiselna raziskava, ki bi vključevala le moške predstavnike in se osredotočila na poškodbe ramenskega sklepa.