Nova šola

Od sredine 80. do 90. let 20. stoletja se je ples hip hop razvil do te mere, da so že znanim, starim plesnim stilom dodajali nove, jih med seboj pomešali in tako precej spremenili podobo hip hopa. Skupna točka s stili stare šole hip hopa je še vedno ostala glasba – njeni energični, močni, značilni udarni gibi (angl. “strong beat”) (Kjelle, 2014).

V breakdancingu je nova šola vključevala več akrobatike, gibe so izvajali še nižje pri tleh v sekvenci šestih korakov. Hkrati so vse energične, “power” gibe, kot so drsenje (“glide”), mlini (“windmill”) in vrtenje (“spin”), vključevali v nastop, da bi dosegli navdušenje pri občinstvu in dodatno ponižali nasprotnike (Rajakumar, 2012).

V 80. letih se je v Harlemu razvil stil, imenovan “Harlem shake”, pri izvajanju katerega plesalec izmenično premika ramena navzgor in navzdol ter naprej in nazaj, medtem ko se z rokami in nogami giblje v ritmu glasbe. Stil je postal zelo popularen predvsem v letu 2013, ko je bil na spletnem video kanalu YouTube objavljen posnetek skupine ljudi v maskah in kostumih, ki se norčujejo iz originalne izvedbe tega stila. Kmalu zatem je bilo objavljenih več tisoč posnetkov različnih izvedb “Harlem shaka”, vsak s svojo edinstveno osebnostjo (Kjelle, 2014).

K. L. Smith idr. (2010) opisujejo nov stil, ki se je pojavih v začetku 90. let prejšnjega stoletja v Los Angelesu, “krumping”. Gre za gibanje, ki nima načrtovanih in predvidenih gibov. Vključuje hitro gibanje prsnega koša (“popping”), oponašanje gibanja iz filmov o Charlieju Chaplinu, hitre, odsekane korake, ples po prstih, zanašanje, valovanje s trupom, trzljaje telesa in poskakovanje. Njegov glavni namen je pripovedovanje zgodbe na različne načine: agresivno, jezno, zapeljujoče, komično ali čustveno.

V Memphisu se je razvil stil “The gangsta walk” ali z drugim imenom “Memphis jookin”, za katerega so značilni gladko, drseče delo s stopali, valovanje s telesom in hitri gibi telesa (“popping”). Plesalci se velikokrat v supergah postavijo na prste in izvajajo korake po prstih, kar daje videz drsenja po tleh. Zaradi slednjega se za ta stil večkrat pojavi izraz “urbani balet” (Jookin – Is it the New Ballet?, 2015).

Vplivi stilov stare šole plesa hip hop so opazni tudi pri novonastalem plesnem stilu, imenovanem “turfing”, ki se je v Kaliforniji oblikoval pod vplivom “electric boogieja”. Gre za mešanico drsenja in mimike, katerih glavna namena sta pripovedovanje zgodbe skozi gibanje in iluzija. Na svoj način omenja smrti afroameričanov in spodbuja ljudi k

empatiji, miru in sprejemanju temnopoltih (Architeckz look to build outlet for Oakland youth/Dance troupe channels emotions through „turf dancing,“ a younger sibling of 1980s break dancing – SFGate, 2017).

Na zahodni obali ZDA, v Los Angelesu se je v začetku 21. stoletja razvil nov stil, imenovan “jerkin’”. Sprva je šlo za šaljenje na račun plešočih ljudi na zabavah, a se je kasneje z edinstvenim načinom gibanja umestil med ulične plese. Imenuje se po premikanju z nogami navznoter in navzven (angl. “jerk”). Zanj so značilni spusti, imenovani “dip” in “pindrop”, za katere se mora plesalec izjemno spretno gibati s stopali. Gib, imenovan “the reject”, spominja na “running mana”, le da je izveden vzvratno. Na videz je stil poskočen, a hkrati zahteva sproščene okončine, vsak plesalec pa ga lahko izvede drugače, bodisi z več akrobatike bodisi agresivneje (Jerky boys and girls, 2012).

V dobi moderne, nove šole plesa hip hop se je razvil tudi plesni stil “walk it out”, ki ga plesalec izvaja v rahlem počepu s korakanjem naprej in hkratnim obračanjem prstov, kolena in kolka navzven v posameznem koraku, roke pa se lahko premikajo na različne načine. Zaradi načina gibanja rahlo spominja na “twist”, ki je postal popularen v 60.

letih (Kjelle, 2014).

V sredini 90. let se je pojavil “freaking” – način plesanja, ki se marsikomu zdi žaljiv.

Največkrat gre za seksualno poudarjanje hip hop, rap ali ritem in blues pesmi ter se izvaja z več plesnimi partnerji, zato se ga večkrat poimenuje tudi “grindling”, “booty dancing” ali “bump and grind”. Kljub temu ga plesalci zagovarjajo kot le enega od mnogih, ki predstavlja le sprostitev in zabavo ob glasbi (K. L. Smith idr., 2010).

Eden od zelo znanih gibov, ki jih uvrščamo med moderne stile hip hopa, se imenuje

“dougie”. Njegova značilnost je korakanje vstran z noge na nogo s pokrčenimi koleni in nagibanjem ramen. Zaradi precej preproste izvedbe je gib postal popularen tudi med ostalimi športniki, ki ga včasih vključujejo med ogrevalno rutino ali si z njim popestrijo trening (Kjelle, 2014).

Med urbanimi plesnimi stili, v dobi nove šole plesa hip hop, so se pojavili tudi drugi stili, ki so najpogosteje nastali kot moderni ljudski plesi v nekem okolju. Zelo znani in razširjeni so “house”, “street jazz”, “wo-tang”, “hustle”, “jacking”, “stepping”, “vogueing”

idr. (K. L. Smith idr., 2010).

Z izumom kabelske in satelitske televizije, ki je omogočila ogled plesnih in glasbenih vsebin širom po svetu, se je hip hop razširil po svetu in tako še dodatno izoblikoval.

“Music Television” (MTV) je med drugim sedem let zapored predvajala resničnostni

šov, kjer so izbirali najboljšo plesno skupino Amerike. Program VH1 je predvajal različne oddaje, kot sta “I want to work for Diddy” in “T. I. and Tiny: The family hustle”, s plesnimi vsebinami, ki so temeljile predvsem na hip hop glasbi in plesu. Snemati so začeli tudi filme, ki so vključevali ples hip hop: “Wild style”, “Beat street”, “Breakin”,

“Krush groove” ipd., v katerih so nastopali tudi znani DJ-i, raperji in plesalci breakdancea. Hip hop kultura je vstopila tudi v svet računalniških in video igric ter se tako razširila tudi med tiste, ki so namesto resničnega plesa plesali le v virtualnem svetu (K. L. Smith idr., 2010).

Slika 3. Prikaz razvoja plesa hip hop (povzeto po Mack, 2012)

Ples hip hop s svojo raznolikostjo stilov prikazuje mešanico korenin različnih predelov in kultur, vključno z borilnimi veščinami. Zaradi narave plesa so se vse od začetkov, prostega sloga plesanja (angl. “freestyle”), v dobrih 40 letih (Slika 3) izoblikovali novi stili, ki jim vsak plesalec doda še svoj osebnostni stil in izraznost (Rajakumar, 2012).

Čeprav je še danes prosti slog pomemben del plesa hip hop, postaja čedalje bolj priljubljen med plesalci, ki se z njim ukvarjajo tekmovalno. Koreografi, ki še vedno izumljajo nove stile plesa, svoje znanje prenašajo naprej. Svoje ideje in koreografije posnamejo, jih predvajajo na družbenih omrežjih in delijo s svetom. Tudi v drugih plesnih zvrsteh (balet, jazz idr.) lahko opazimo elemente plesa hip hop. Kljub temu privrženci stilov stare šole še vedno zagovarjajo “B-boying” kot edini originalni, spontani del plesa hip hop, s katerim plesalec lahko ne le pokaže svoje fizične sposobnosti, temveč tudi svojo izraznost in ustvarjalnost (K. L. Smith idr., 2010).