PRESEŽKI HRANE IN ODPADNA HRANA V SLOVENIJI IN EVROPSKI UNIJI

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI BIOTEHNIŠKA FAKULTETA

ODDELEK ZA ŽIVILSTVO

Teja POGOREVC

PRESEŽKI HRANE IN ODPADNA HRANA V SLOVENIJI IN EVROPSKI UNIJI

DIPLOMSKO DELO

Univerzitetni študij - 1. stopnja Živilstvo in prehrana

Ljubljana, 2021

(2)

BIOTEHNIŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA ŽIVILSTVO

Teja POGOREVC

PRESEŽKI HRANE IN ODPADNA HRANA V SLOVENIJI IN EVROPSKI UNIJI

DIPLOMSKO DELO

Univerzitetni študij - 1. stopnja Živilstvo in prehrana

FOOD SURPLUS AND FOOD WASTE IN SLOVENIA AND THE EUROPEAN UNION

B. SC. THESIS

Academic Study Programmes: Field Food Science and Nutrition

Ljubljana, 2021

(3)

Diplomsko delo je zaključek univerzitetnega študijskega programa 1. stopnje Živilstvo in prehrana.

Komisija za študij 1. in 2. stopnje Oddelka za živilstvo je za mentorja diplomskega dela imenovala doc. dr. Iljo Gasana Osojnika Črnivca in za recenzentko izr. prof. dr. Jasno Bertoncelj.

Mentor: doc. dr. Ilja Gasan OSOJNIK ČRNIVEC

Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za živilstvo

Recenzentka: izr. prof. dr. Jasna BERTONCELJ

Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za živilstvo

Komisija za oceno in zagovor:

Predsednik:

Mentor:

Recenzentka:

Datum zagovora:

Teja Pogorevc

(4)

KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA ŠD Du1

DK UDK 628.4.032:641.1(043)=163.6

KG odpadna hrana, izgube hrane, presežki hrane, donirana hrana AV POGOREVC, Teja

SA OSOJNIK ČRNIVEC, Ilja Gasan (mentor), BERTONCELJ, Jasna (recenzentka) KZ SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101

ZA Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za živilstvo LI 2021

IN PRESEŽKI HRANE IN ODPADNA HRANA V SLOVENIJI IN EVROPSKI UNIJI

TD Diplomsko delo (Univerzitetni študij - 1. stopnja Živilstvo in prehrana) OP VIII, 25 str., 7 sl., 8 pril., 64 vir.

IJ sl JI sl/en

AI Količine odpadne hrane in presežkov hrane so vezane na posamezen člen verige preskrbe s hrano (pridelava in predelava, prodaja, priprava) in predstavljajo stroškovni, družbeni ter okoljski problem. Diplomsko delo ponuja definicije ključnih besed, pregled statističnih podatkov, nacionalnih strategij in projektnih aktivnosti, ki spodbujajo pri preprečevanju in zmanjševanju nastanka presežkov hrane in odpadne hrane. Predstavljena je tudi metodologija zbiranja podatkov o odpadni hrani. Ker je poznavanje vzrokov za nastanek presežkov hrane in odpadne hrane na strani potrošnika relativno dobro poznano, se osredotočimo na njihovo nastajanje v drugih delih verige preskrbe s hrano, kjer je poznavanje vzrokov slabše. Doniranje hrane je učinkovit vzvod za zmanjševanje količin presežne hrane, je pa potrebno raziskati še druge možnosti kako uporabiti presežke hrane in s tem zmanjšati količine odpadne hrane, ki z vsakim letom še vedno naraščajo.

(5)

KEY WORDS DOCUMENTATION ND Du1

DC UDC 628.4.032:641.1(043)=163.6

CX food waste, food losses, food surpluses, donated food AU POGOREVC, Teja

AA OSOJNIK ČRNIVEC, Ilja Gasan (supervisor), BERTONCELJ, Jasna (reviewer) PP SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101

PB University of Ljubljana, Biotechnical Faculty, Department of Food Science and Technology

PY 2021

TI FOOD SURPLUS AND FOOD WASTE IN SLOVENIA AND THE EUROPEAN UNION

DT B. Sc. Thesis (Academic Study Programmes: Field Food Science and Nutrition) NO VIII, 25 p., 7 fig., 8 ann., 64 ref.

LA sl AL sl/en

AB The quantities of food waste and food surplus are linked to individual link in food supply chain (production, processing, wholesale and retail and preparation) and they cause financial, social and enviromental consequences. In the thesis, we provide definitions of key terms linked to food waste, an overview of statistical data, as well as national strategies and project activities which encourages prevention and reduction of food surpluses and food waste. The methodology of data collection on food waste is also presented. The causes of food surplus and food waste are relatively well known on the consumers part, but not as well in other phases of the food supply chain. For that reason the emphasis is on phases before consumers. Food donation is an effective way to reduce food surpluses but also other solutions for food surplus redistribution and food waste reduction are required, because the owerall wasted amounts are still increasing on a yearly basis.

(6)

KAZALO VSEBINE

KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA III

KEY WORDS DOCUMENTATION IV

KAZALO VSEBINE V

KAZALO SLIK VII

KAZALO PRILOG VII

OKRAJŠAVE IN SIMBOLI VIII

1 UVOD 1

2 PREGLED OBJAV 1

2.1 DEFINICIJA UPORABLJENIH IZRAZOV 1

2.1.1 Hrana 1

2.1.2 Izgube hrane in odpadna hrana v mednarodnem kontekstu 1

2.1.3 Odpadna hrana 2

2.1.4 Presežki hrane 3

2.2 PREGLED NACIONALNIH IN EVROPSKIH STATISTIČNIH PODATKOV 3

2.3 PODROČJE ODPADNE HRANE V SLOVENIJI 4

2.3.1 Aktivnosti na področju odpadne hrane v Sloveniji 4 2.3.2 Slovenska Strategija za manj izgub in odpadne hrane v verigi preskrbe s

hrano 5

2.4 PODROČJE ODPADNE HRANE V EVROPSKI UNIJI IN ŠIRŠE 6

2.4.1 Aktivnosti na področju odpadne hrane v Evropski uniji 6

2.5 PREGLED PROJEKTNIH AKTIVNOSTI 7

2.5.1 Projektne aktivnosti v Sloveniji in Evropski uniji 7

3 METODE 8

3.1 BIBLIOMETRIČNA ANALIZA 8

4 ANALIZA STANJA 8

4.1 KMETIJSKA PRIDELAVA 8

4.1.1 Metodologija merjenja 8

4.1.2 Poznani vzroki za nastanek izgub hrane in odpadne hrane 9

4.2 PREDELAVA – ŽIVILSKA INDUSTRIJA 10

4.2.2 Poznani vzroki za nastanek odpadne hrane 11

4.3 DISTRIBUCIJA IN TRGOVINA 13

(7)

4.4 GOSTINSTVO IN STREŽBA 16

4.5 DONIRANJE HRANE 18

5 POVZETEK 19

6 VIRI 20

ZAHVALA PRILOGE

(8)

KAZALO SLIK

Slika 1: Meje terminologij izgub hrane in odpadne hrane EU in FAO (FAO, 2019;

EUROSTAT, 2021) 2

Slika 2: Prikaz količin odpadne hrane po letih, kjer je v prvem delu podatek za kmetijsko proizvodnjo in živilsko predelovalno industrijo podan skupaj (SiStat, 2021) 3 Slika 3: Statistični podatki količin odpadne hrane v EU za leto 2012 (Stenmarck in sod.,

2016: 26) 4

Slika 4: Prikaz vzrokov za izgube hrane in presežkov hrane v primarni proizvodnji (Korošec in sod., 2021; MKGP, 2020c; Obvestilo..., 2017; EIP..., 2020; Bandelj in sod.,

2014) 10

Slika 5: Prikaz vzrokov za nastanek odpadne hrane v predelavi - živilska industrija

(Korošec in sod., 2021; Dora in sod., 2020; MKGP, 2020c; Pfeifer in sod., 2016; Gunders,

2012) 13

Slika 6: Prikaz vzrokov za nastanek odpadne hrane v distribuciji in trgovini (Korošec in

sod., 2021; MKGP, 2020c; Gunders, 2012) 16

Slika 7: Prikaz vzrokov za nastanek odpadne hrane v gostinstvu in strežbi (Korošec in sod., 2021; MKGP, 2020c; Boschini in sod., 2020; Gunders, 2012; Pfeifer in sod., 2016;

Cordingley in sod., 2011) 18

KAZALO PRILOG PRILOGA A: Prikaz kako iz hrane nastaja odpadna hrana

PRILOGA B: Prednostni vrstni red ravnanja s presežno hrano, proizvodnimi ostanki in stranskimi proizvodi ter odpadno hrano

PRILOGA C: Opis nacionalnih strategij

PRILOGA D: Trenutno aktivni projekti v Sloveniji PRILOGA E: Zaključeni projekti v Sloveniji PRILOGA F: Opis projektnih aktivnosti v Sloveniji PRILOGA G: Opis projektnih aktivnosti v EU PRILOGA H: Razporeditev virov glede na dejavnost

(9)

OKRAJŠAVE IN SIMBOLI

EU Evropska unija

FAO Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (ang. Food and Agriculture Organization of the United Nations)

FLI Indeks izgub hrane (ang. Food Loss Index) FWI Indeks odpadne hrane (ang. Food Waste Index) MKGP Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

OECD Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (ang. Organisation for Economic Co-operation and Development)

SDGs Cilji trajnostnega razvoja (ang. Sustainable Development Goals) SURS Statistični urad Republike Slovenije

UNEP Okoljski program Združenih narodov (ang. United Nations Enviroment Programme)

(10)

1 UVOD

Hrana postaja čedalje pomembnejša dobrina, saj je z njo povezano tako zdravje ljudi kot tudi varovanje okolja. Po ocenah FAO (Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo), se približno tretjina proizvedene hrane na svetu izgubi ali zavrže, zato je spopadanje s problematiko odpadne hrane naloga celotne družbe (Vidic, 2018). V EU (Evropska unija) na leto nastane okrog 88 milijonov ton odpadne hrane. Paradoks, ki se pri tem pojavlja pa je, da zaradi neenakomerne razporeditve hrane velik delež populacije ostaja nezadostno prehranjen (Stenmarck in sod., 2016).

Spremljanje količin nastale odpadne hrane in presežkov hrane v različnih členih verige preskrbe s hrano, predstavlja svojevrsten izziv. Veriga preskrbe s hrano je namreč kompleksna in raznolika. Podatki držav članic EU in podatki drugih držav sveta, so zaradi neenotnih definicij in neenotnega načina zbiranja podatkov, velikokrat težko primerljivi med seboj (Laaninen in Calasso, 2020; Korošec in sod., 2021). Poleg tega pa se znotraj EU sistem poročanja podatkov o odpadni hrani šele vzpostavlja oziroma usklajuje (FAO, 2019).

Tako v Sloveniji kot tudi v EU potekajo različne aktivnosti za učinkovito preprečevanje in zmanjševanje odpadne hrane. Ta pogosto nastane preko presežkov hrane, za katere je pomembno, da ne izgubi na vrednosti, temveč se jo še vedno uporabi za prehrano ljudi (EC, 2019). Ugotoviti želimo, kakšno je ažurno stanje na področju odpadne hrane v Sloveniji in EU. Ker se količine odpadne hrane vsako leto povečujejo, je ključnega pomena, da države v vsakem členu svojih verig preskrbe s hrano odkrijejo kritične točke, kjer nastaja največji delež odpadne hrane pa tudi presežki hrane ter njihove vzroke (FAO, 2019). Potrebno je preprečiti kopičenje presežkov hrane in zmanjšati nastajanje odpadne hrane ter kjer je mogoče, uporabiti tudi neužitne dele odpadne hrane.

2 PREGLED OBJAV

2.1 DEFINICIJA UPORABLJENIH IZRAZOV

V poglavju opisujemo izraze, ki jih uporabljamo v diplomski nalogi. To so: hrana, izgube hrane, odpadna hrana in presežki hrane.

2.1.1 Hrana

V uredbi (ES) št. 178/2002 je hrana (živilo) definirana kot vsaka snov ali izdelek, v predelani, delno predelani ali nepredelani obliki, namenjen za uživanje ali se smiselno pričakuje, da ga bodo uživali ljudje. K živilom sodijo tudi pijača, žvečilni gumi in vse snovi, vključno z vodo, namenoma vgrajene v živilo med izdelavo, pripravo ali obdelavo živila (Uredba…., 2002).

2.1.2 Izgube hrane in odpadna hrana v mednarodnem kontekstu

Kot je prikazano na sliki 1, FAO in EU različno pojmujeta obseg izgub hrane in odpadne hrane. FAO razdeli zavrženo hrano na dva dela: hrano, ki nastane zaradi izgub v pridelavi in predelavi (ang. food loss) ter odpadno hrano (ang. food waste), ki nastaja v trgovinah, gostinskih obratih in gospodinjstvih (FAO, 2019). EU nima uradne definicije izgub hrane.

(11)

Pojem izgube hrane se po smernicah EUROSTAT-a (smernice za poročanje EU) nanaša na izgube hrane v primarni proizvodnji, h kateri so vključene izgube pred spravilom, ki nastanejo zaradi raznih škodljivcev, bolezni ali nepobranega pridelka. Izgube nastajajo tudi zaradi nepravilnega ravnanja, skladiščenja, pakiranja ali prevoza. Nadalje zavržena hrana pa se ne prišteva več med izgube hrane (EUROSTAT, 2021).

Po direktivi (EU) 2018/851 odpadna hrana pomeni vso hrano (po zgornji definiciji), kot je opredeljena v členu 2 Uredbe (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta, ki je postala odpadek (Direktiva…, 2018).

2.1.3 Odpadna hrana

SURS (Statistični urad Republike Slovenije) je leta 2016 oblikoval definicijo odpadne hrane.

Postavili so temelje metodologije za zbiranje in spremljanje nastalih količin odpadne hrane v vseh členih verige preskrbe s hrano. Pri oblikovanju definicije odpadne hrane so uporabili definicijo hrane, ki je podana v Uredbi (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta in definicijo odpadka, ki ga definira Zakon o varstvu okolja št. 39/2006 (Vidic, 2018).

Med odpadno hrano spadajo tako nepredelana kot predelana živila, ki se zaradi različnih razlogov pred/med ali po pripravi hrane ustvari v vseh členih verige preskrbe s hrano (od kmetijstva do gospodinjstev). V definicijo odpadne hrane spadajo tako užitni kot neužitni del hrane. Užitni del je tisti, ki je bil v osnovi namenjen prehrani ljudi, a je zaradi različnih razlogov končal med odpadki (pretečen rok uporabe, nepravilno shranjevanje, preveliki obroki). Neužitni del hrane predstavlja tisti del hrane, ki v nobenem trenutku ni bil namenjen/primeren za prehrano ljudi in se je njegovemu nastajanju težje izogniti, to so na primer lupine, kosti, koščice, olupki. Pod danes veljavno definicijo odpadne hrane ne spadajo ostanki hrane, ki so namenjeni za predelavo v krmo za živali, hrana za dobrodelne namene, papirnati robčki, serviete in brisače, ki se v gospodinjstvih zbirajo med biološkimi odpadki, in embalaža, ki se zavrže skupaj z odpadno hrano (Vidic in sod., 2019). Prikaz kako iz hrane nastaja odpadna hrana podajamo v prilogi A.

Slika 1: Meje terminologij izgub hrane in odpadne hrane EU in FAO (FAO, 2019; EUROSTAT, 2021)

(12)

2.1.4 Presežki hrane

Presežna hrana se lahko iz različnih razlogov pojavi v kateri koli fazi verige proizvodnje in distibucije živil. Vključuje končna živila, vključno s svežim mesom, sadjem in zelenjavo, delno pripravljene proizvode ali živilske sestavine (Obvestilo…, 2017).

Do presežkov hrane (večkrat imenovani tudi »viški hrane«) prihaja zaradi prekomerne proizvodnje ali kopičenja hrane, na primer v kmetijskih proizvodnih procesih, ali prevelike uvožene količine kmetijskih proizvodov, kakor tudi zaradi vremenskih vplivov in tržnih cen, ki vplivajo na odločitev kmetov glede izbire pridelka (Huang in sod., 2020). Odpadna hrana pogosto nastane preko presežkov hrane. Z zmanjšanjem presežkov hrane zato preprečimo nastajanje odpadne hrane. Presežkom hrane se posvečajo EU smernice o doniranju hrane.

2.2 PREGLED NACIONALNIH IN EVROPSKIH STATISTIČNIH PODATKOV

Slika 2: Prikaz količin odpadne hrane po letih, kjer je v prvem delu podatek za kmetijsko proizvodnjo in živilsko predelovalno industrijo podan skupaj (SiStat, 2021)

Slika 2 je bila oblikovana na podlagi pregleda literature in spletnih virov. V Sloveniji merimo podatek o odpadni hrani v primarni pridelavi in predelavi skupaj. V letu 2019 je delež odpadne hrane za ta dva sektorja znašal 8,6 %, pri čemer ostanki organskega izvora, ki so se porabili za krmo živali in drugi tokovi, kot je na primer doma kompostirana hrana, niso všteti. Kar polovico (49,6 %) odpadne hrane je nastalo v gospodinjstvih. Desetina (10,3 %) odpadne hrane je nastala v distribuciji hrane in živilskih trgovinah ter tretjina (31,5 %) v gostinstvu in strežbi. Iz slike 2 je razvidno, da količina odpadne hrane vsako leto narašča, izjema je leto 2017 (SiStat, 2021).

Podatki o količinah odpadne hrane v EU še niso dostopni v enoviti obliki. Leta 2019 je Evropska komisija sprejela Delegiran sklep (EU) 2019/1597, v katerem je opredelila enotno metodologijo za merjenje odpadne hrane. Države članice morajo vsako leto izmeriti skupno

(13)

količino odpadne hrane. Vsaj enkrat na 4 leta pa morajo izvesti meritve odpadne hrane za posamezne faze prehranske verige. Za to imajo na voljo več različnih metod merjenja, pomembno pri izvajanju meritev pa je, da zagotovijo reprezentativen vzorec (Delegiran sklep…, 2019). Prvo poročanje po mednarodno primerljivi metodologiji bo v letu 2022 za leto 2020 (Laaninen in Calasso, 2020).

V projektu FUSIONS so partnerji držav članic v letu 2014 znotraj skupine EU-28 prispevali podatke o odpadni hrani za leto 2012 (slika 3) na osnovi predhodno posredovane matrice za poročanje v posebno spletno aplikacijo EUROSTAT-a, prav tako pa je bil del podatkov pridobljen s posredovanjem OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj).

Šlo je torej za zbiranje dejansko razpoložljivih podatkov in/ali njihovih uradnih državnih ocen. Pri poročanju so upoštevali tokove, od faze kmetijske pridelave, ko se pridelke že lahko uporabi kot živilo oziroma ko njegovo sestavino (na primer že ko so pridelki zreli za žetev in še niso pobrani) (Stenmarck in sod., 2016).

Slika 3: Statistični podatki količin odpadne hrane v EU za leto 2012 (Stenmarck in sod., 2016: 26)

2.3 PODROČJE ODPADNE HRANE V SLOVENIJI

2.3.1 Aktivnosti na področju odpadne hrane v Sloveniji

Na prvi Mednarodni dan ozaveščanja o izgubah hrane in odpadni hrani, ki je potekal 29. 9.

2020, so ključni akterji: Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Zadružna zveza Slovenije, Gospodarska zbornica Slovenije – Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij, Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, Obrtna zbornica Slovenije, Zveza potrošnikov Slovenije, Turistično gostinska zbornica Slovenije in Trgovinska zbornica Slovenije v verigi preskrbe s hrano v Sloveniji, podpisali Izjavo o sodelovanju za zmanjševanje izgub in odpadne hrane. S podpisom so se zavezali, da bodo skupaj sledili in aktivno pripomogli k zmanjšanju odpadne hrane v Sloveniji. Zavezali so se, da bodo spoštovali Evropsko strategijo »Od vil do vilic«, sledili ciljem trajnostnega razvoja in upoštevali hierarhijo ravnanja z odpadno hrano. Vsaka organizacija podpisnica bo v svoji moči promovirala

(14)

preventivne nasvete, podane s strani EU, in sledila ter aktivno izvajala Slovensko Strategijo za manj izgub in odpadne hrane v verigi preskrbe s hrano (MKGP, 2020a; MKGP, 2020b).

2.3.2 Slovenska Strategija za manj izgub in odpadne hrane v verigi preskrbe s hrano Osnutek slovenske Strategije za manj izgub in odpadne hrane v verigi preskrbe s hrano (v nadaljnjem besedilu: strategija) je bil predstavljen septembra 2020 (MKGP, 2020c). Zajema dosedanje državne in evropske aktivnosti za preprečevanje nastajanja izgub hrane in odpadne hrane. Predstavi splošen pregled stanja v Sloveniji kot tudi v EU ter opredeljuje definicije izgub hrane in odpadne hrane. Med drugim se dotakne tudi področja doniranja presežkov hrane. Velik del strategije zajema predstavitev vzrokov za nastajanje odpadne hrane vzdolž celotne verige preskrbe s hrano. Opredeljeni so ključni vzroki za nastajanje odpadne hrane v kmetijstvu, predelavi in proizvodnji hrane, prodaji na drobno in distribuciji, restavracijah in gostinstvu ter v gospodinjstvih. S pomočjo SWOT analize so predstavljene glavne prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti v slovenski verigi preskrbe s hrano, povezane z nastajanjem in preprečevanjem nastajanja odpadne hrane.

V strategiji so predstavljeni trije ključni strateški cilji, povezani s preprečevanjem, zmanjševanjem in ravnanjem z odpadno hrano. Razvrščeni so v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadno hrano, ki jo izpostavlja Direktiva (EU) 2018/851 (priloga B). Najvišje se v piramido uvršča preprečevanje nastajanja odpadne hrane (Sanchez Lopez in sod., 2020).

Prvi strateški cilj se nanaša na preprečevanje nastajanja odpadne hrane. Glavni poudarek pri uresničitvi tega strateškega cilja je dvig splošne ozaveščenosti. Ključno je, da se o problematiki odpadne hrane še naprej izobražuje širšo javnost, začne z dovolj zgodnjim sistematičnim učenjem v šolskem sistemu in poskrbi, da imajo zaposleni v sistemu prehrane (od primarne proizvodnje do gostinstva in tudi organizacij, ki sprejemajo donirano hrano) na voljo dodatna usposabljanja in izobraževanja s področja preprečevanja nastajanja odpadne hrane v njihovih delovnih ustanovah. Za komuniciranje s širšo javnostjo je potrebno pripraviti celostno grafično podobo in usklajene slogane.

Drugi strateški cilj se nanaša na zmanjševanje količine odpadne hrane. Za uresničenje tega strateškega cilja je pomembno poenostaviti doniranje hrane in s tem odpraviti administracijske in tehnične ovire za doniranje. Ključno je spodbujanje inovacij na področju zmanjševanja odpadne hrane in poiskati povezave med izobraževalnimi ustanovami, evropskimi projekti na temo odpadne hrane ter evropskimi viri financiranja. Za doseganje tega cilja je potrebno usklajeno delovanje vseh deležnikov v verigi preskrbe s hrano. Zato je eden od ključnih delovnih ciljev ta, da se ustanovi vladna skupina, ki bo vodila in usklajevala dejanja za zmanjševanje odpadne hrane vseh ključnih deležnikov v verigi preskrbe s hrano.

Tretji strateški cilj se nanaša na ravnanje z odpadno hrano in določa, da je potrebo nadgraditi sistem spremljanja in poročanja količin odpadne hrane tekom vseh členov verige preskrbe s hrano.

Poleg ciljev je v strategiji zapisanih tudi 12 aktivnosti, ki bodo pripomogle k doseganju ciljev zmanjšanja količine odpadne hrane v Sloveniji. Pri vsaki aktivnosti so na kratko opredeljene glavne dejavnosti, ki se bodo izvedle v okviru posamezne aktivnosti. Na podlagi teh

(15)

aktivnosti bo pripravljen akcijski načrt, v njem pa bodo določeni ključni akterji, finančni in časovni okvir za njihovo izvedbo (MKGP, 2020c).

2.4 PODROČJE ODPADNE HRANE V EVROPSKI UNIJI IN ŠIRŠE

2.4.1 Aktivnosti na področju odpadne hrane v Evropski uniji

Prve aktivnosti s področja preprečevanja odpadne hrane Evropske unije so se začele leta 2015, ko so odpadno hrano vključili v prvi paket za krožno gospodarstvo. Glavni cilji akcijskega načrta so bili vzpostavitev skupne metodologije merjenja nastale odpadne hrane, ustanovitev platforme za povezovanje držav članic in deležnikov pri reševanju problematike odpadne hrane, pojasnitev veljavne zakonodaje glede doniranja hrane in preučitev označevanja datuma uporabe za posamezne živilske izdelke (Evropska komisija, 2015).

V letu 2016 je bila ustanovljena platforma o odpadni hrani in izgubah hrane. V akcijski plan za krožno gospodarstvo so vključene mednarodne organizacije, kot so FAO, UNEP (Okoljski program Združenih narodov) in OECD, evropske inštitucije, strokovnjaki, ki prihajajo iz različnih držav članic EU, razni akterji v členih verige preskrbe s hrano ter nevladne organizacije. Njihova ključna naloga je med drugim zbiranje informacij in posredovanje le teh ključnim akterjev vzdolž celotne verige preskrbe s hrano, priprava letnih poročil, zbiranje dobrih praks in priporočil za zmanjševanje in preprečevanje nastajanja odpadne hrane. V letu 2019 so s svojim sodelovanjem pripomogli pri pripravi enotne metodologije zbiranja podatkov o nastali odpadni hrani ter pripravili priporočila o preprečevanju nastajanja odpadne hrane vzdolž celotne verige preskrbe s hrano ter določili naloge posameznih institucij (Laaninen in Calasso, 2020).

Marca 2020 je Evropska komisija sprejela drugi akcijski načrt za krožno gospodarstvo kot sestavni del Evropskega zelenega dogovora. Tudi v tem akcijskem načrtu se je zavezala za skupno sodelovanje vseh držav pri zmanjševanju nastajanja odpadne hrane v sklopu Direktive 2008/98/ES o odpadkih in nove strategije »Od vil do vilic« (Evropska komisija, 2020).

Ker želi Evropa, do leta 2050, postati prva podnebno nevtralna celina na svetu, je strategija

»Od vil do vilic« v središču Evropskega zelenega dogovora. Glavni cilji so spodbujanje trajnostnega prehranskega sistema, zagotavljanje varne hrane vsem prebivalcem, spodbujanje okolju prijaznega načina pridelave in porabe hrane, povečanje ozaveščenosti ljudi o pomenu trajnostnega upravljanja členov preskrbe s hrano in zmanjševanje ter preprečevanje nastajanja odpadne hrane (EU, 2020).

V letu 2022 bo EU od držav članic prejela prve podatke o količinah odpadne hrane v posamezni državi članici. Te bodo podatke zbirale po novi metodologiji, ki jo je EU predstavila v letu 2019 in je skupna za vse države članice. S pomočjo zbranih podatkov bodo postavili pravno zavezujoče cilje za zmanjšanje odpadne hrane v vseh članicah. Prav tako se je EU v strategiji zavezala, da bo do konca leta 2022 naredila ponovni pregled pravil o določanju datuma uporabnosti na živilih (EC, 2020a; Evropska komisija, 2020).

(16)

V okviru Agende 2030, ki je bila podana s strani Generalne skupščine Združenih narodov, so se države članice EU zavezale, da bodo sledile ciljem trajnostnega razvoja (SDGs).

Trajnostno proizvodnjo in porabo hrane opredeljuje dvanajsti cilj (SDG 12). EU in posledično z njo vse članice, so si zadale, da bodo zmanjšale količine odpadne hrane za polovico na prebivalca, do leta 2030 (SDG 12.3) (Evropska komisija, 2015).

Pod-cilj 12.3 trajnostnega razvoja vsebuje dve komponenti:

- 12.3.1a – FLI (Indeks izgub hrane): do leta 2030, je predvideno zmanjšanje za % izgub hrane, ki ga je mogoče razlagati kot % proizvodnje, ki ne doseže stopnje maloprodaje. Indeks izgub hrane upošteva izgube v košarici 10 najbolj pogostih živilskih surovin v posamezni državi. Omogoča torej vpogled v pozitivne in negativne trende izgub hrane v primerjavi z izhodiščnim letom. Navajajo še, da bi v idealnem primeru moralo biti izhodiščno leto za spremljanje ciljev trajnostnega razvoja 2015.

- 12.3.1b – FWI (Indeks odpadne hrane): cilj je zmanjšanje odpadne hrane za 50 % na prebivalca do leta 2030. Indeks je sicer še v pripravi in naj bi upošteval odpadne tokove hrane v maloprodaji, gostinskih obratih in strežbi ter gospodinjstvih. Indeksa bosta v celoti prispevala k merjenju napredka pri doseganju cilja 12.3 trajnostnega razvoja. S časoma se bosta indeksa združila v enotni indeks odpadne hrane (FAO, 2020).

S tem področjem se prepleta še en cilj trajnostnega razvoja: SDG2 – odprava lakote do leta 2030. Zagotoviti želijo dostop do varne, hranljive in zadostne hrane vse leto vsem ljudem.

Zaradi pandemije COVID–19, se je število ljudi na svetu, ki jih je prizadela lakota, še povečalo. S tem pa se je povečal tudi izziv doseganja cilja nič lakote do leta 2030 (FAO, 2020).

V želji, da bi bili zastavljeni mednarodni in evropski cilji uspešni, so države članice EU sprejele lastne nacionalne strategije za zmanjševanje količine odpadne hrane. Opis nekaj tovrstnih strategij navajamo v prilogi C.

2.5 PREGLED PROJEKTNIH AKTIVNOSTI

2.5.1 Projektne aktivnosti v Sloveniji in Evropski uniji

V Sloveniji in EU se je v zadnjih letih izvajalo kar nekaj projektov, ki so obravnavali tematiko odpadne hrane. Večji del že izvedenih se usmerja na odpadno hrano, ki nastaja v gospodinjstvih, manjši del pa se jih ukvarja z odpadno hrano, ki nastaja v ostalih členih verige preskrbe s hrano. Precej aktivnih projektov je usmerjenih v iskanje vzrokov za nastajanja odpadne hrane v različnih členih verige preskrbe s hrano, iskanju rešitev za preprečevanje in zmanjševanje odpadne hrane in presežkov hrane, izobraževanje in ozaveščanje vseh deležnikov, nekaj pa je usmerjenih v njeno porabo za dobrodelne namene.

Opise nekaj tovrstnih projektov v Sloveniji in EU podajamo v prilogah D, E, F in G.

(17)

3 METODE

3.1 BIBLIOMETRIČNA ANALIZA

Pregled literature smo opravili na osnovi dostopnih znanstvenih in strokovnih del s področja nastajanja odpadne hrane: članki v revijah, članki s konferenc, razne publikacije inštitucij, ki spremljajo stanje odpadne hrane, in publikacije, ki so del projektnih rezultatov.

Pregledane vire smo razporedili glede na dejavnosti in značilnosti posameznih členov verige preskrbe s hrano (kmetijska pridelava, predelava – živilska industrija, distribucija in trgovina ter gostinstvo in strežba) in jih podajamo v prilogi H.

Ključne besede pri iskanju so bile: odpadna hrana (ang. food waste), izgube hrane (ang. food losses), presežki hrane (ang. food surpluses), donirana hrana (ang. donated food).

4 ANALIZA STANJA

4.1 KMETIJSKA PRIDELAVA

4.1.1 Metodologija merjenja

V kmetijstvu je večina raziskav na področju izgub hrane in odpadne hrane omejena na določen pridelek. Zlasti pri beleženju izgub se pogosto zgodi, da v raziskavo ni vključenih več pridelkov oziroma skupin pridelkov (Hartikainen in sod., 2020). Prav tako v večini prevladujejo študije, ki izgube hrane in odpadno hrano v pridelavi merijo s pomočjo ocen in statističnih podatkov (Bajzelj in sod., 2019). V Veliki Britaniji so na podlagi intervjujev s pridelovalci in spletnim vprašalnikom spremljali količine odpadne hrane pri proizvodnji jagod in solate. Ugotovili so, da je med odpadno hrano pristalo 9 % vseh pridelanih jagod, zaradi neustrezne velikosti, škodljivcev ali bolezni. Za solato pa so ocenili, da je kar 19 % sploh niso pobrali (Sheane in sod., 2017). V Belgiji so na podlagi ocene statističnih podatkov in študija literature merili izgube hrane pri proizvodnji sadja in zelenjave, poljščinah, mleku, jajcih in mesu. Rezultati raziskave so pokazali, da je ocenjena količina odpadne hrane v kmetijstvu znašala 449.000 ton. 63 % odpadne hrane je nastalo v pridelavi sadja in zelenjave, 32 % v poljedelstvu, 5 % v prireji mesa, mleka in jajc. Največ odpadne hrane v pridelavi sadja in zelenjave je nastalo pri pridelavi pora, čebule, špinače, hrušk, cvetače, korenja in jabolk. V poljedelstvu je največ odpadne hrane, kar 65 %, nastalo pri pridelavi krompirja. V prireji je izgub hrane manj, največji delež predstavlja mleko, ki ni bilo primerno za prodajo zaradi mastitisa krav molznic (Bernaert in sod., 2017).

Študije so lokalno omejene, pri analizi pa avtorji uporabljajo različne metode merjenja, kar dodatno onemogoča dobro primerljivost rezultatov (EIP…, 2020). Izvajanje metod merjenja je časovno obsežno in velikokrat drago. Zajeti je treba namreč zadostno število različno velikih kmetijskih gospodarstev, analize odpadne hrane pa je potrebno narediti za vsak produkt posebej. Prav tako je potrebno zaradi naravne variabilnosti letine podatke meriti več let zapored. Kot metodo, ki bi bila dovolj zanesljiva, v literaturi najdemo direktno merjenje količine odpadne hrane, ki bi jo izvedli raziskovalci, strokovnjaki s tega področja (Bajzelj in sod., 2019).

(18)

4.1.2 Poznani vzroki za nastanek izgub hrane in odpadne hrane

Primarna proizvodnja hrane je zaradi svoje specifičnosti močno odvisna od podnebja, geografske lege in tehnologije proizvodnje. V zadnjih letih nastaja vse več izgub hrane na račun pogostejših ekstremnih vremenskih pojavov, ki pridelek uničijo do te mere, da ni primeren za trg, saj ne dosega minimalnih standardov kakovosti glede oblike, velikosti in obarvanosti (Bandelj in sod., 2014; MKGP, 2020c). Standardi kakovosti so lahko določeni z zakonodajo ali dodatno zahtevani s strani trgovine (EIP…, 2020). V projektu Hrana ni odpadek ugotavljajo, da se količine, ki nastajajo zaradi neskladnosti s standardi kakovosti, razlikujejo med zadrugami. Tudi v zadruge vstopa že standardizirana hrana, saj morajo tudi same zadruge kupcem in javnim zavodom ponuditi hrano ustrezne kakovosti. Takšen pridelek poleg slabše hranilne sestave dosega tudi slabšo obstojnost pri skladiščenju (Korošec in sod., 2021).

Izgube hrane pred spravilom lahko nastanejo zaradi neustreznega načrtovanja pridelave.

Ključno je, da se pridelava planira v naprej. Pomembna je dobra komunikacija med pridelovalci in odjemalci kmetijskih pridelkov (Gunders, 2012; Bandelj in sod., 2014). Tako morajo kmetje načrtovati obseg pridelave, kot odjemalci obseg odkupa. Najbolje je, da so dogovori sklenjeni v obliki pogodb. Z ustreznim načrtovanjem se lahko odpravi velik del hrane, ki bi zaradi napačnega načrtovanja ostala na poljih (Bandelj in sod., 2014; MKGP, 2020c).

Tudi cena pridelka na trgu ima vpliv na to koliko izgub hrane nastane v primarni pridelavi.

Padec odkupne cene določenega pridelka lahko vpliva na smotrnost pobiranja pridelkov z njive. Tako včasih kmetje zaradi prenizke odkupne cene pridelka ne želijo pobrati in ga raje pustijo na njivah (Bandelj in sod., 2014; Pfeifer in sod., 2016; MKGP, 2020c). Izgube hrane lahko nastanejo tudi zaradi nepravičnih trgovinskih praks. Trgovina ima v prehranski verigi večjo moč kot kmetje. Odpadna hrana tako lahko nastane zaradi zavrnitve zaradi zahtev kakovosti trgovca, preklica naročila v zadnjem trenutku in nerealnih zahtev za doseganje minimalnega roka trajanja pridelkov. Vpliv imajo tudi promocije v trgovinah. Planirane so več mesecev vnaprej, kar daje kmetom manjšo fleksibilnost (EIP…, 2020). Kupec predstavlja pomemben dejavnik pri nastajanju izgub hrane v kmetijstvu, saj je nepredvidljiv, hitro spreminja svoje želje in navade pri nakupovanju. Kmetje zaradi procesa rasti pridelkov, težje sledijo povpraševanju kupcev kot ostali členi verige preskrbe s hrano (EIP…, 2020).

V projektu Hrana ni odpadek navajajo, da v kmetijstvu izgube hrane nastajajo zaradi slabih možnosti načrtovanja pridelave, pridelave večjih količin pridelka od predvidene prodaje ter nihanj na trgu (ponudba/povpraševanje). Ugotavljajo pa, da imajo manjše kmetije manj izgub, ker imajo več krožnega gospodarstva. Slabo razvita tehnika pridelave, izbor semen, tehnična opremljenost, pomanjkljiva infrastruktura, globalni trendi in želja po dostopnosti določenih izdelkov skozi vso leto pa povečujejo delež odpadne hrane (Korošec in sod., 2021).

Vzroki za presežke hrane (slika 4) so slaba kakovost pridelka in posledično slaba možnost njegove prodaje (živilo ne izpolnjuje specifikacij proizvajalca in/ali stranke: razlike v barvi, velikosti in obliki proizvoda), nihanja na trgu (težave pri obvladovanju ponudbe in povpraševanja), možnost načrtovanja pridelave in napake pri proizvodnji in označevanju

(19)

(Obvestilo…, 2017). V projektu Hrana ni odpadek navajajo, da odvoz presežkov hrane in embalaža predstavljata dodaten strošek, zato poleg uporabe v dobrodelne namene predlagajo tržno prodajo presežkov hrane z vnaprej znanimi cenami. Donacijo prav tako ovira pomanjkanje spodbud in podpore odgovornih inštitucij ter pomanjkanje ustrezne infrastrukture. Poleg doniranja, so še naslednje možnosti uporabe presežkov hrane, ki nastajajo v fazi kmetijske pridelave v Sloveniji: uporaba presežkov hrane za pripravo krme za živali v za to registriranih obratih, predelava presežkov v bolj stabilna živila, namenjena za prodajo na trgu, večje poznavanje tržnega potenciala in spodbujanje novih podjetniških idej za zmanjševanje presežkov hrane. Za vključevanje presežkov hrane, neprimerne za prehrano ljudi pa vidijo priložnost njene uporabe v novih verigah v konceptu krožnega gospodarstva. Na državni ravni obstaja potreba po pospeševanju mobilizacije stranskih produktov in presežkov hrane v obliki nudenja podpore pri izbiri ustreznih rešitev, t.j.

svetovanja, koordiniranega tolmačenja predpisov, izobraževanja na področju ključnih kompetenc in podpore pri trženju novih izdelkov (Korošec in sod., 2021).

Slika 4: Prikaz vzrokov za izgube hrane in presežkov hrane v primarni proizvodnji (Korošec in sod., 2021;

MKGP, 2020c; Obvestilo..., 2017; EIP..., 2020; Bandelj in sod., 2014)

4.2 PREDELAVA – ŽIVILSKA INDUSTRIJA

Dora in sod. (2020) so izvedli obsežno študijo spremljanja in analiziranja nastajanja odpadne hrane v živilski industriji. Izbrali so 47 večjih in manjših živilskih podjetij v Belgiji. Zajeli so industrijo predelave sadja in zelenjave, industrijo pijač, proizvodnjo čokolade, mlinarstvo, in pekarstvo, mlečno predelovalno industrijo, klavnice in mesno predelovalne obrate ter obrate, kjer pripravljajo v naprej pripravljene obroke. Metodologija spremljanja nastajanja odpadne hrane v industrijskih obratih je bila razdeljena na intervjuje z zaposlenimi (vodstvom, tehnologi) in podroben pregled poteka proizvodnega procesa s strani enega od raziskovalcev, vključenega v projektno skupino. Med odpadno hrano, ki je nastajala tekom proizvodnega procesa, so uvrstili užitno hrano, ki je nastala zaradi obrezovanja, lupljenja in ki ne ustreza standardom kakovosti. Med odpadno hrano niso šteli neužitnih delov, stranskih proizvodov in presežkov hrane, ki jih je podjetje uspelo donirati dobrodelnim organizacijam.

Ugotovili so, da je največ odpadne hrane nastalo pri pridelavi sadja in zelenjave ter pri proizvodnji že pripravljenih jedi. Glede na faze proizvodnega procesa je največji delež

(20)

odpadne hrane nastal v samem proizvodnem procesu, torej med proizvodnjo in pakiranjem.

Človeške napake, kot vzrok za odpadno hrano, so bolj pogoste v večjih živilskih podjetjih, medtem ko več odpadne hrane nastane v majhnih živilskih podjetjih zaradi nepravilnih oblik in velikosti uporabljenih živil.

V sklopu projekta Monitoring and reducing waste in Finland (2018–2020) so za merjenje odpadne hrane v živilski industriji uporabili vprašalnike in intervjuje s predstavniki v velikih živilskih podjetjih (mesno–predelovalni obrati, pekarstvo in predelava zelenjave). Težave so imeli z določanjem, kaj je odpadna hrana med proizvodnim procesom, saj med samo proizvodnjo nastaja veliko stranskih produktov. Prav tako so ugotovili, da bi za boljšo zanesljivost dobljenih podatkov morali v raziskavo vključiti tudi srednje velika živilska podjetja. Kar se tiče same metodologije merjenja ugotavljajo, da niso popolne: pri dnevnikih in vprašalnikih anketiranci pogosto podcenjujejo količino odpadne hrane in analiza sestave odpadkov ne vključuje odpadkov, ki gredo v kanalizacijo ali na kompost (LUKE, 2021).

4.2.2 Poznani vzroki za nastanek odpadne hrane

Vzroki za nastajanje odpadne hrane v živilski industriji so številni in so med seboj velikokrat tesno povezani. Živilska industrija je vpeta med primarne proizvajalce na eni strani in na trgovce in kupce na drugi strani. Na količino odpadne hrane vplivajo tako surovine, proizvodni proces kot skladiščenje in transport končnih izdelkov (MKGP, 2020c). Odpadna hrana nastaja v treh fazah proizvodnega procesa – pred predelavo, med samim proizvodnim procesom in pakiranjem ter po proizvodnem procesu: skladiščenje in transport (slika 5) (Dora in sod., 2020).

Povezava živilske industrije s kmetijstvom se v povezavi nastajanja odpadne hrane kaže predvsem pri dobavi surovin. Zaradi dolgih transportnih poti lahko do proizvajalcev pridejo surovine slabše kakovosti, te pa vplivajo na kakovost končnega izdelka in njegovega roka trajanja. Eni od glavnih razlogov za nastajanje odpadne hrane v fazi pred predelavo surovin v končne izdelke so nepravilno naročanje surovin, neustrezno skladiščenje surovin (neustrezni pogoji: temperatura, vlaga, svetloba, kontaminacija z mikroorganizmi, škodljivci, alergeni) in neustrezno vodenje zalog surovin (MKGP, 2020c; Dora in sod., 2020).

Večinoma neužitni deli odpadne hrane v živilski industriji nastanejo v fazi pred predelavo zaradi lupljenja, odstranjevanja kosti in obrezovanja surovin. Delež te odpadne hrane je težko zmanjšati, če ne bi nastal v tem členu verige preskrbe s hrano, bi nastal v drugih členih (gostinskem sektorju in potrošnikih). Vseeno ima živilska industrija boljšo tehnično opremo ter več znanja in s tem boljšo učinkovitost ponovne uporabe tako nastale neužitne odpadne hrane, kot kuharji ali potrošniki. Boljša oprema omogoča tudi, da je odpadne hrane zaradi lupljenja, rezanja manj kot v ostalih členih verige preskrbe s hrano. Prav tako se lahko v živilski industriji stranski proizvodi, ki bi končali med odpadno hrano, bolj učinkovito porabijo za pripravo novih produktov (Gunders, 2012).

Odpadna hrana v živilski industriji nastaja na začetku proizvodnega procesa, zaradi priprave strojev na pravilno delovanje in odmerjanje izdelka v embalažo. Prvih nekaj izdelkov tako ni primernih za prodajo. Prav tako lahko del odpadne hrane nastane pri menjavi linije ali

(21)

menjavi izdelka (na primer menjava polnjenja sadnega jogurta z navadnim na isti polnilni liniji). Del hrane ostaja na liniji, del se jo izgubi zaradi spiranja izdelka iz proizvodne linije (Blake, 2018; Dora in sod., 2020).

Tekom proizvodnega procesa pa odpadna hrana lahko nastane zaradi izjemnih okoliščin, kot so tehnične težave na proizvodni liniji, nepravilno delovanje hladilnih sistemov, napak pri odmerjanju in upoštevanju receptur in nepravilnega označevanja ali nepravilno določenega datuma uporabe (MKGP, 2020c; Pfeifer in sod., 2016; Dora in sod., 2020). V procesu pakiranja odpadna hrana najpogosteje nastane zaradi napak pri označevanju, nepravilno izbrane embalaže ali volumna pakiranja izdelka. Pogosto ponovno pakiranje izdelka ali ponovno označevanje predstavlja velik strošek za proizvajalca. Zato gre tako proizveden izdelek pogosto na uničenje, količine posamezne šarže pa so lahko zelo velike (Dora in sod., 2020).

Po končanem proizvodnem procesu izdelki še nekaj časa ostanejo v skladiščih živilskih podjetji. Poleg nastajanja odpadne hrane zaradi neustreznega ravnanja z živili med skladiščenjem in distribucijo (hranjenje pri neustreznih pogojih, nepravilno ravnanje z izdelki) v tej fazi odpadna hrana nastane predvsem zaradi zahtev trga in kupcev (Dora in sod., 2020; MKGP, 2020c). Kupec ima pravico zavrniti izdelek, če ne ustreza njegovim standardom kakovosti. Prav tako lahko izdelek zavrne, če ima prekratek rok uporabe (Dora in sod., 2020). Ob neuspešnem komuniciranju s kupcem in usklajevanju njegovim zahtevam lahko pride do odpadne hrane zaradi prevelikega obsega proizvodnje in odpovedi naročil v

»zadnji minuti« (Pfeifer in sod., 2016; Dora in sod., 2020; MKGP, 2020c).

Dolžnost proizvajalca je, da svoje izdelke označi z datumom uporabnosti. Ta predstavlja eno od ključnih informacij za potrošnika in narekuje njegovo ravnanje z izdelkom. Živila označena z datumom »porabiti do«, spadajo v skupino hitro pokvarljivih živil in po navedenem roku uporabe niso več primerna za prodajo in uživanje. To so ponavadi živila, ki imajo kratek rok uporabe predvsem zaradi nevarnosti mikrobiološkega kvara. Živila označena z datumom »uporabno najmanj do« spadajo v skupino počasneje pokvarljivih živil.

Proizvajalec do datuma označenega na embalaži zagotavlja kakovost svojega izdelka. Po pretečenem roku uporabe je to živilo še vedno užitno, lahko pa ima spremenjeno kakovost (na primer zmanjša se njegova hrustljavost, spremeni se lahko njegova barva, izgled) (EFSA, 2020).

Vzroki za nastajanje odpadne hrane pri označevanju živil so različni, pogosto prepleteni med posameznimi akterji v posameznem členu v verigi preskrbe s hrano. V letu 2018 je Evropska komisija objavila rezultate opravljene študije o označevanju datuma uporabnosti in njegovega vpliva na količino nastale odpadne hrane. V raziskavi so ugotovili, da 10 % celotne količine odpadne hrane nastane zaradi nepravilnega označevanja ali razumevanja datuma uporabnosti. Za to količine odpadne hrane so odgovorni proizvajalci, trgovci, kupci ali nacionalni vladni organi, ki določajo zakonodajo s področja ravnanja z živili s pretečenim rokom uporabe »uporabiti najmanj do«. Proizvajalci zaradi varnosti nekatere izdelke raje označijo z datumom »porabiti do«, kljub temu, da bi izdelek lahko imel oznako »uporabno najmanj do«. Ne želijo namreč prevzeti tveganja, da se bo živilo zaradi neustreznega ravnanja potrošnika spremenilo do te mere, da ne bo več zdravstveno ustrezno (ICF, 2018).

(22)

V projektu Hrana ni odpadek navajajo, da velike količine odpadne hrane v proizvodnji stroškovno niso vzdržne, zato so proizvodni procesi s tega vidika optimizirani že v osnovi.

Navajajo, da niso vezani na izgled same surovine (kmetijskih pridelkov), temveč je važna kakovost, zato veliko naredijo tudi na področju zmanjševanja presežkov kmetijskih pridelkov z okrnjenim izgledom. Kot razlog za nastanek odpadne hrane tako navajajo kakovost vhodnih surovin, upravljanje strateških kontrolnih točk in eventuelne napake zaposlenih ter njihova kultura zagotavljanja varnosti živil za katero so zadolženi (Korošec in sod., 2021).

Vzroki za presežke hrane so predvsem težave pri obvladovanju ponudbe in povpraševanja kar lahko privede do prevelikega števila naročil in/ali preklica naročil (Obvestilo…, 2017).

Najboljši načini za preprečevanje nastajanja odpadne hrane in presežkov hrane v tem členu verige preskrbe s hrano so: vlaganje v razvoj novih linij, inovativen način pakiranja, razvoj ponudbe v različnih količinskih formatih, vključevanje proizvodnje v krožno gospodarstvo, povezava s kmetijstvom in drugo industrijo (EC, 2019).

Slika 5: Prikaz vzrokov za nastanek odpadne hrane v predelavi - živilska industrija (Korošec in sod., 2021;

Dora in sod., 2020; MKGP, 2020c; Pfeifer in sod., 2016; Gunders, 2012)

4.3 DISTRIBUCIJA IN TRGOVINA

Za ugotavljanje količine odpadne hrane v trgovinah se lahko uporabljata vsaj dve različni metodi zbiranja podatkov. Prva metoda, ki je tudi enostavnejša, določa količino odpadne hrane na podlagi že dostopnih podatkov v trgovini (finančne izgube, zaradi nastale odpadne hrane in masa odpadne hrane, ki nastane v trgovini). Odpadna hrana je zbrana v mešanih zabojnikih, zato metoda prinaša to slabost, da je potrebna dodatna analiza, saj je potrebno ločiti odpadno embalažo, hrano in druge odpadke. Druga slabost je ta, da so podatki zelo splošni in ne moremo ugotoviti kateri odpadki nastajajo najpogosteje ter kaj je vzrok za njihov nastanek. Dobimo le podatek o skupni količini odpadne hrane v trgovini (Castella, 2019).

(23)

Druga je metoda skeniranja izdelkov, ki so končali med odpadki. Ta podatek nato združijo s podatkom o standardni masi izdelka. Na ta način trgovci pridobijo veliko natančnih podatkov o nastanku odpadne hrane: kje (distribucija, trgovina, vračilo potrošnika), koliko (glede na izdelek), na kateri lokaciji (skeniranje izdelkov v svojih poslovalnicah), količina, vzroki za nastanek (slabo skladiščenje, transport, poškodbe embalaže) in časovni okvir nastajanja (ob akcijah, praznikih, pozimi). Slabost metode je njena zahtevnost, potreba po specifični opremi za skeniranje, večjem številu zaposlenih in je časovno bolj obsežna. Z metodo lahko enostavno ocenijo tudi ekonomsko škodo, ki nastaja zaradi odpadne hrane (Castella, 2019).

Trgovina je prvi člen verige preskrbe s hrano, v katero neposredno vstopa tudi potrošnik, ta pa je na nek način vpleten v količino odpadne hrane, ki nastane v trgovinah. Prepričanje trgovcev, da potrošnika v nakup privabijo polno založene police verjetno res drži, prispeva pa tako početje k veliki količini hrane, ki se ne proda ali se poškoduje in konča med odpadno hrano (Gunders, 2012).

Del odpadne hrane lahko nastane zaradi neprimernega upravljanja z zalogami in slabe strategije naročanja. Zaradi teh dveh razlogov lahko pride do pretečenih rokov uporabe izdelkov v skladiščih trgovin in posledično do velike količine odpadne hrane. Zaradi neprimernega skladiščenja izdelkov v skladiščih in na policah trgovin, poškodb embalaže zaradi neprimernega rokovanja z izdelki lahko pride do poslabšanja njihove kakovosti in svežine. Posledično jih kupci ne želijo kupiti in ostajajo kot odpadna hrana (Pfeifer in sod., 2016; MKGP, 2020c). Zaradi ugotovljene zdravstvene neustreznosti izdelka, ko je ta že na policah, lahko pride do odpoklica večje količine izdelkov in s tem nastajanje odpadne hrane (MKGP, 2020c).

S povečano ponudbo že pripravljenih obrokov v trgovinah se povečuje tudi delež hrane, ki se zavrže. Nekateri izdelki ne smejo biti na policah več kot nekaj ur, zaradi politike, da morajo biti vitrine vse čas polne – tudi nekaj ur pred zaprtjem, se velik del tako pripravljene hrane vrže v smeti. Ocene nekaterih trgovcev so, da dnevno zavržejo do 25 % v naprej pripravljene hrane (Gunders, 2012). V manjših trgovinah z manjšo kupno močjo lahko prihaja do odpadne hrane zaradi prevelikih pakiranj določenih izdelkov, ki se slabše prodajajo (MKGP, 2020c). Odpadna hrana v trgovinah lahko nastaja zaradi: sezonskih živil, ki se po izteku sezone težko prodajo, nepoznavanje ciljnih kupcev v določeni trgovini (cenovno dražji izdelki na policah trgovin v okrožju, kjer večinoma živijo ljudje z nižjimi dohodki) in izdelkov, ki se ne prodajajo uspešno po preteku roka uporabe »uporabno najmanj do« (Gunders, 2012). Tudi nerazumevanje potrošnikov o pomenu datumov uporabnosti poveča količino odpadne hrane nastale v trgovinah (EC, 2019).

Williams in sod. (2012) so izvedli obširno raziskavo o vplivu pakiranja na količino odpadne hrane, ki nastane v gospodinjstvih. Izkazalo se je, da je odstotek odpadne hrane, nastale zaradi prevelikega pakiranja, nepravilnega razumevanja datuma uporabe in embalaže, ki onemogoča popolno izpraznjenje, med 20 in 25 %. Ta delež odpadne hrane se v statistikah sicer šteje med odpadno hrano, ki nastane v gospodinjstvih, vseeno pa bi morali odgovornost za to prevzeti tako proizvajalci kot tudi trgovine, ki pripravljajo take ponudbe. Promocije

(24)

izdelkov na način kupi 1 dobiš 2 prav tako doprinesejo k veliki količini zavržene hrane v gospodinjstvih, s posredno odgovornostjo tudi v sektorju trgovine (Williams in sod., 2012;

Michail, 2015; Laaninen in Calasso, 2020). S takimi akcijami spodbujajo impulzivno nakupovanje hrane, ki je potrošnik po vsej verjetnosti ne bo pojedel v celoti (Gunders, 2012).

Tak pristop promocije pogosto vodi v prenašanje odgovornosti za nastajanje odpadne hrane iz enega člena verige preskrbe s hrano na drugega. Akcije kot so kupi 3 za ceno 2, lahko vodijo v zmanjšanje odpadne hrane v trgovinah, vendar po drugi strani povečujejo količino odpadne hrane v gospodinjstvih (EIP…, 2020).

Poleg že omenjenih vzrokov za nastanek odpadne hrane, ki so prikazani tudi na sliki 6, v projektu Hrana ni odpadek navajajo še ponudbo istovrstnih izdelkov in internih prodajnih rokov, ki povzročajo umik artikla s trgovinskih polic pred pretekom njihovega roka uporabe.

Večji delež med odpadno hrano predstavljajo sveži izdelki (kruh, mlečni izdelki, pred pripravljena živila), ki imajo krajši rok uporabe. Del odpadne hrane nastane tudi zaradi zagotavljanja samega prodajnega procesa in s tem dostopnosti živil vse do zaprtja (Korošec in sod., 2021). Razlog za nastanek presežkov hrane v prodaji in distribuciji je težava v zvezi z označevanjem datuma (nezadostna preostala življenjska doba proizvoda ob dostavi ali nacionalna pravila, ki preprečujejo prerazdeljevanje živil, označenih z »uporabno najmanj do« s pretečenim datumom (Obvestilo…, 2017).

S svojim delovanjem lahko trgovine pripomorejo k zmanjšani količini odpadne hrane tako pri proizvajalcih kot pri potrošnikih. Lahko pa to na kratek rok povzroči prenos odpadne hrane iz drugih dveh akterjev na trgovca. Kot primer je lahko znižanje zahtev pri dobavi svežega sadja, ki lahko povzroči manjšo količino odpadne hrane pri proizvajalcu, zaradi neuspešne prodaje takega sadja in zelenjave, pa se delež odpadne hrane poveča v trgovini (Parry in sod., 2020). Zanimivo akcijo so izpeljali v britanski trgovski verigi Tesco, kjer so namesto običajne akcije »Kupite enega, dobite dva« izpeljali promocijo »Kupite enega, drugega dobite naslednjič«. Na račun take akcije potrošnikov zagotovo niso izgubili, morda so jih privabili, da se v njihovo trgovino vrnejo naslednjič (Gunders, 2012).

Kljub številnim dobrim praksam doniranja hrane je pri tej tematiki še vedno veliko negotovosti. Veliko hrane, ki sicer nastane v trgovinah, a je še povem užitna, bi se dalo zmanjšati z donacijami ali prodajo po pretečenem roku uporabe. Na tem področju je premalo samoiniciativnosti in povezovanja s širšo javnostjo (humanitarnimi organizacijami, državnimi inštitucijami) (MKGP, 2020c). Odvoz odpadne hrane za njih predstavlja velik strošek. Delno ta strošek zmanjšujejo z doniranjem presežkov hrane dobrodelnim organizacijam in uveljavljanjem olajšave DDV na donirane količine. Boljšo mobilizacijo presežkov hrane (ne samo uporabe za doniranje) po njihovem mnenju preprečuje stroga zakonodaja, finančni vidik mobilizacije pa je pri tem manjši dejavnik. Potencial vidijo pri mobilizaciji hrane v krmo in predelavi presežkov v nove izdelke (Korošec in sod., 2021).

(25)

Slika 6: Prikaz vzrokov za nastanek odpadne hrane v distribuciji in trgovini (Korošec in sod., 2021; MKGP, 2020c; Gunders, 2012)

4.4 GOSTINSTVO IN STREŽBA

Sektor gostinstva in strežbe hrane je zelo raznolik, zato se razlikujejo tudi količine in vrste odpadne hrane. Sestavljajo ga številna zelo majhna podjetja, ki pa predstavljajo pomembno gonilno silo gospodarstva v vsaki državi. Še ena od značilnost tega sektorja je vsakodnevno spreminjanje jedilnikov in zato tudi živil, ki se uporabljajo za pripravo obrokov (EC, 2019).

V Italiji so meritve izvedli na 78 šolah tako, da so tehtali vso pripravljeno hrano, ne postreženo hrano in odpadno hrano na krožnikih. Količino odpadne hrane so spremljali 2 tedna (5 dni spomladi, 5 dni jeseni). Navajajo, da je več odpadne hrane nastalo v zimskem času kot spomladanskem času in več na ruralnem območju kot v mestih ter večje kot so bile porcije, več je nastalo odpadne hrane (Boschini in sod., 2018; Boschini in sod., 2020).

Dveletna raziskava pa je potekala na Irskem v hotelih in restavracijah, kjer je razporeditev meritev bila naključna (geografsko, časovno in glede na dejavnost). Ugotovili so, da je velik delež odpadne hrane nastal zaradi prevelikih porcij (Broderick in Gibson, 2019). Veliko raziskav in pridobljenih podatkov o količinah odpadne hrane v restavracijah, menzah v šolah, bolnišnicah je še vedno narejenih na ocenah. Podatke lahko ocenjujejo tudi glede na študije opravljene več kot 10 let nazaj. To lahko vodi v velike napake, saj se pri teh ocenah ne upošteva morebitnih nastalih sprememb v posameznih prehranskih obratih (preventivni ukrepi za zmanjšanje odpadne hrane v obratu, izobraževanje) (Parry in sod., 2020).

Odpadna hrana, ki nastaja v gostinskih obratih in restavracijah (slika 7), nastaja zaradi delovanja samega obrata. Neizobražen kader lahko doprinese k velikemu deležu nastale odpadne hrane zaradi slabih kuhinjskih praks (Gunders, 2012). Odpadna hrana tako nastane zaradi neprimernega naročanja količine živil glede na povpraševanje, kupovanja večjih količin živil na zalogo, neustreznega načrtovanja zalog (MKGP, 2020c). Na količino odpadne hrane v restavracijah lahko vpliva tudi sezona. Več odpadne hrane v kuhinji nastane v času slabše sezone, ko je gostov manj in v restavracijah težje predvidijo število obrokov, ki jih morajo pripraviti. V času dobre sezone je lahko delež odpadne hrane zaradi večjega števila gostov višji v delu odpadne hrane na krožnikih kot v kuhinji (Filimonau in Sulyok,

(26)

2020). Zaradi zagotavljanja živilskih standardov in higienskih smernic so za velike količine odpadne hrane zaslužni tudi sadni in solatni bari, ter možnost samopostrežnega bifeja z veliko različnimi jedmi. Pripravljene jedi imajo določen čas, ki je še sprejemljiv, da se jed lahko ponudi potrošniku (Gunders, 2012; Pfeifer in sod., 2016).

Drug del nastajanja odpadne hrane se neposredno nanaša na potrošnika in njegovo obnašanje. Velik delež pripravljene hrane v gostinskih obratih ni postrežen tudi zaradi želje po zagotavljanju široke ponudbe obrokov v vseh trenutkih obratovalnega časa (Gunders, 2012). Velike količine odpadne hrane nastanejo tudi v restavracijah z možnostjo menija »vse kar lahko poješ«. Posledica te ponudbe je pogosto brezglavo nalaganje na krožnik z neupoštevanjem možnosti nastajanja odpadne hrane z vidika, da so za meni plačali in si lahko privoščijo, da si naložijo preveč (Matzembacher in sod., 2020), kar pa v projektu Hrana ni odpadek ugotavljajo, da ne drži vedno, zlasti v javnih inštitucijah, kjer samopostrežni način lahko vodi v manjše količine odpadne hrane (Korošec in sod., 2021).

Samopostrežni meniji z v naprej določeno ceno, ne glede na količino naložene hrane na krožnik, v hotelih spodbujajo potrošnika, da vzame več, kot je sposoben pojesti. Posledično še užitna hrana ostaja na krožniku (Pfeifer in sod., 2016), kar je morda bolj očitno v restavracijah, kamor isti gostje redno zahajajo, v hotelih, kjer pa se po prvih nekaj dneh obiska gostje navadijo na nov način prehranjevanja, pa se odpadna hrana ponovno zmanjša (Korošec in sod., 2021).

Velikost porcij prav tako predstavlja tveganje za nastajanje odpadne hrane. Ta se pri samopostrežnem načinu zgodi zaradi slabe osveščenosti gosta o prednostih večkratnega nalaganja, pri klasični postrežbi pa zaradi pomanjkanja možnosti izbire velikosti porcije. V javnih zavodih se sicer ugotavlja manjše zavržke hrane pri samopostrežnem sistemu, kot pri prejemu fiksnih porcij. Pri vrstah odpadne hrane predstavniki gostinstva izpostavljajo ostanke, ki jih težje porabijo za ponovno pripravo novih jedi, kot so kruh in olupki od sadja (Korošec in sod., 2021).

Vzroki zakaj v šolskih kuhinjah nastaja odpadna hrana so različni, nastajajo lahko zaradi slabega vodenja kuhinje: slabo spremljanje naročil, pripravljeni obroki niso prilagojeni otrokom, ki jih uživajo, neustrezno velike porcije (Cordingley in sod., 2011). Na količino odpadne hrane lahko vpliva tudi okolje. Steen in sod. (2018) so ugotovili, da je v večjih šolskih jedilnicah, kjer je bilo veliko hrupa, nastalo tudi več odpadne hrane na krožnikih.

Medtem, ko se veliko študij osredotoča na hrano, ki ostaja na krožnikih, je pomembno analizirati hrano, ki ostaja neservirana (Boschini in sod., 2020). V svoji študiji je organizacija WRAP leta 2011 ugotovila, da lahko odpadna hrana, ki nikoli ni bila servirana nastaja zaradi nepravilnega načrtovanja obrokov (šola nima sistema naročanja obrokov, ne pozna se točnega števila otrok, ki v šoli jedo kosilo), zavračanja določene vrste hrane pri otrocih in tega, da otroci po večini nimajo možnost izbire obroka (pripravljen je enoten obrok za vse) (Cordingley in sod., 2011).

V gostinsko – turistični dejavnosti pripravo in porabo hrane spremljajo, da je presežkov čim manj. Kontinuiran odjem donirane hrane ni privlačen, saj zahteva dodatno delo z logistiko doniranja (Korošec in sod., 2021).

(27)

Slika 7: Prikaz vzrokov za nastanek odpadne hrane v gostinstvu in strežbi (Korošec in sod., 2021; MKGP, 2020c; Boschini in sod., 2020; Gunders, 2012; Pfeifer in sod., 2016; Cordingley in sod., 2011)

4.5 DONIRANJE HRANE

V sklopu akcijskega načrta za spodbujanje krožnega gospodarstva je Evropska komisija leta 2017 posodobila smernice o doniranju hrane. Pripravljene smernice predstavljajo pomoč za oblikovanje nacionalnih smernic za doniranje presežkov hrane. Pomembno je, da so v nacionalnih smernicah o doniranju hrane natančno opredeljene vloge vseh ključnih akterjev, določena natančna pravila in zaveze odgovornosti (Obvestilo…, 2017).

Hrana, ki jo nosilci živilske dejavnosti lahko donirajo, mora ustrezati evropski zakonodaji o varnosti živil. Hrana primerna za donacijo je tista, ki ne ustreza specifikacijam trgovca, ima napako na embalaži, predstavlja sezonske izdelke, ki jih je v kasnejšem času težje prodati (na primer božična, novoletna ponudba), pridelki, ki bi sicer ostali kot presežek na polju, imajo pretečen datum uporabe »uporabno najmanj do«. Ključno pri vseh je, da so še vedno varna za uživanje, torej napake, ki jih imajo živila ne vplivajo na njihovo varnost. Hrano lahko nosilci živilske dejavnosti donirajo v vseh členih verige preskrbe s hrano, to pa lahko naredijo preko bank hrane, dobrodelnih organizacij ali z direktno donacijo končnim potrošnikom (Obvestilo…, 2017).

Krovni zakon, ki v Sloveniji opredeljuje donirano hrano, je Zakon o kmetijstvu. V njem je opredeljen pojem donirane hrane, kdo so lahko donatorji, posredniki pri razdeljevanju in upravičenci do donirane hrane. Hrano tako lahko donirajo pridelovalci, predelovalci in prodajalci. Donatorji in posredniki pri razdeljevanju donirane hrane so v skladu z Uredbo 178/2002/ES nosilci živilske dejavnosti in so odgovorni za zagotavljanje varnosti hrane, nadzor nad njo in upoštevanje ustreznih higienskih smernic, ki veljajo za živilske obrate. V Zakonu o kmetijstvu je opredeljeno, da ima pristojno ministrstvo možnost objavljanja javnega razpisa za sofinanciranje nakupa tehnične opreme za pomoč pri deljenju donirane hrane (Zakon…, 2008). Da bi spodbudili doniranje presežkov hrane, je bila leta 2017 v Pravilnik o izvajanju Zakona o dodani vrednosti sprejeta ugodnejša davčna obravnava donirane hrane. Ta določa, da ima donirana hrana 0 % davek na dodano vrednost, v kolikor vrednost količine donirane hrane ne presega 2 % letnega prihodka donatorja (Kunstek, 2017). Na Rdečem križu Slovenije so opozorili, da veljavna zakonodaja olajšuje doniranje hrane za donatorje. Opozarjajo pa, da bi morala država nuditi več pomoči organizacijam, ki hrano razdeljujejo končnim uporabnikom. Sofinanciranje nakupa tehnične opreme je dobra spodbuda, ni pa dovolj. Potrebno bi bilo sistemsko urediti distribucijske poti donirane hrane,

(28)

več denarja vložiti v razvoj in podporo kadru, ki hrano razdeljuje (zagotoviti financiranje za koordinatorje prostovoljcev, odpirati nova delovna mesta na tem področju) (EC, 2020b).

Podlesnik (2021) navaja, da se količine donirane hrane vsako leto povečujejo in vsako leto se pridruži več trgovcev po vsej Sloveniji. V letu 2015 je količina zbrane hrane presegla 100 ton, v letu 2018 360 ton in v letu 2020 1000 ton. Število vključenih trgovin v letu 2020 pa preseže 110.

Večina študij v literaturi pa se osredotoča na optimizacijo tehnoloških vidikov obdelave odpadkov ali primerjavo različnih tehnologij valorizacije in obdelave: anaerobne razgradnje, sežiganja, kompostiranja in odlaganja na odlagališčih (Damiani in sod., 2021). Raziskati je potrebno možnosti uporabe presežkov hrane za pripravo krme za živali in razvoj inovativnih izdelkov iz stranskih proizvodov (pri zakolu, neužitni deli sadja in zelenjave) (Livsmedelsverket, 2018). Uporaba odpadne hrane v krožnem bio–gospodarstvu ima velik potencial, saj je lahko pomemben vir za različne proizvodnje, od biogoriva do bioplastike, pri čemer prenos rešitev v prakso upočasnjujejo tehnološke, stroškovne, upravne, pa tudi družbeno-kulturne prepreke (Morone in Imbert, 2020).

5 POVZETEK

Odpadna hrana so predelana kot tudi nepredelana živila, ki se zaradi različnih razlogov izgubijo pred/med ali po pripravi hrane v vseh členih verige preskrbe s hrano (od pridelave do gospodinjstev). V definicijo spadajo užitni del hrane (namenjen za prehrano ljudi, a je zaradi različnih razlogov končal med odpadki) kot tudi neužitni del hrane (v nobenem trenutku ni namenjen/primeren za prehrano ljudi in se je njegovemu nastanku težje izogniti).

Pod to definicijo odpadne hrane ne spadajo ostanki hrane, ki so namenjeni za predelavo v živalsko krmo, hrana za dobrodelne namene, papirnati robčki, serviete in brisače, ki se v gospodinjstvih zbirajo med biološkimi odpadki in embalaža, ki se zavrže skupaj z odpadno hrano. FAO definicija se od slovenske razlikuje v tem, da med odpadno hrano ne prištevajo hrane, ki jo porabijo za krmo ali proizvodnjo energije ter neužitnih delov hrane (olupki, kosti, koščice). Zaradi neenotnih definicij so tudi podatki o količinah odpadne hrane med seboj težko primerljivi. Že samo spremljanje/merjenje količin nastale odpadne hrane tekom členov verige preskrbe s hrano predstavlja izziv. V letu 2022 bo EU od držav članic prejela prve podatke o količinah odpadne hrane v posamezni državi članici. Te bodo podatke zbirale po novi metodologiji, ki jo je EU predstavila v letu 2019, in je skupna za vse države članice. S pomočjo zbranih podatkov bodo postavili pravno zavezujoče cilje za zmanjšanje odpadne hrane v vseh članicah. Nemogoče pa je vzroke za nastanek odpadne hrane v vseh državah sveta posploševati. Evropska unija, in posledično z njo vse članice, so si zadale, da bodo zmanjšale količine odpadne hrane za 50 % na prebivalca do leta 2030. V želji, da bi zastavljen cilj bil uspešen, so države članice EU sprejele nacionalne strategije za zmanjševanje količine odpadne hrane. Vsebujejo aktivnosti in cilje, ki vključujejo iskanje vzrokov za nastajanje odpadne hrane vzdolž celotne verige preskrbe s hrano in njihovo merjenje. Poudarek je predvsem na tem, da se spodbujajo inovacije, raziskave ter aktivno vključevanje znanstveno–izobraževalnih inštitucij. Pomembna je ozaveščenost o odpadni hrani vseh deležnikov verige preskrbe s hrano. Ključno je, da se spremeni naš odnos do hrane, da le ta ne bi pristala med odpadki in količine bi bile tako precej manjše.

(29)

6 VIRI

Bajzelj B., McManus W., Parry A. 2019. Food waste in primary production in the UK.

Banburry, WRAP: 16 str.

https://www.researchgate.net/publication/341878267_Food_waste_in_primary_product ion_in_the_UK (junij 2021)

Bandelj D., Baruca Arbeiter A., Podgornik M., Miklavčič Višnjevec A., Podmenik D. 2014.

Koliko hrane zavržemo?. Koliko sadja in zelenjave nikoli ne pride do ust potrošnikov.

V: Hrana in prehrana za zdravje, Koliko hrane zavržemo?. Raspor P. (ur.). Izola, Založba Univerze na Primorskem: 125-136

Bernaert N., Kips L., Huyghe F., Cattoor N. 2017. Food waste and food losses: Prevention and valorisation Monitoring Flanders, 2015. Vlaanderen, Flemish Food Supply Chain Platform for Food Loss: 37-45

https://www.voedselverlies.be/sites/default/files/atoms/files/Monitor_EN_final.pdf (junij 2021)

Blake M. 2018. Enormous amounts of food are wasted during manufacturing – here’s where it occurs. London, The Conversation Trust: 4 str.

https://theconversation.com/enormous-amounts-of-food-are-wasted-during- manufacturing-heres-where-it-occurs-102310 (julij 2021)

BMEL. 2019. National strategy for food waste reduction. Berlin, Bundesministerium für Ernährung und Landwirtschafrt: 19 str.

https://www.bmel.de/SharedDocs/Downloads/EN/_Food-and-

Nutrition/Strategy_FoodWasteReduction.pdf?__blob=publicationFile&v=3 (maj 2021) Boschini M., Falasconi L., Giordano C., Alboni F. 2018. Food waste in school canteens: A

reference methodology for large-scale studies. Journal of Cleaner Production, 182: 1024- 1032

Boschini M., Falasconi L., Cicatiello C., Franco S. 2020. Why the waste? A large-scale study on the causes of food waste at school canteens. Journal of Cleaner Production, 246:

118994, doi: 10.1016/j.jclepro.2019.118994: 12 str.

Broderick S., Gibson C. 2019. Reducing commercial food waste in Ireland. EPA Research Report. Wexford, Environmental Protection Agency: 20 str.

https://foodwastecharter.ie/wp-content/uploads/2019/07/CTC-Research-Report-EPA- 282.pdf (junij 2021)

CARE4CLIMATE. 2020. Celostni integralni projekt LIFE IP CARE4CLIMATE. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor: 6 str.

https://www.care4climate.si/sl/o-projektu (julij 2021)

Castella T. 2019. Central Europe – retail reporting case study. Measuring and managing retail food waste. REFRESH Community of Experts webinar series: 62 str.

https://refreshcoe.org/wp-content/uploads/2019/05/Retail-food-waste-CoE-webinar- slides.pdf (julij 2021)

(30)

CNCDA. 2018. National strategy and action plan to combat food waste. Portugal, National commision for combating food waste: 57 str.

https://ec.europa.eu/food/system/files/2020-05/fw_lib_fwp-strat_national- strategy_prt_en.pdf (maj 2021)

Cordingley F., Reeve S., Stephenson J. 2011. Food waste in schools: final report. Banbury, WRAP: 120 str.

Cordis. 2017. Food use for social innovation by optimising waste prevention strategies.

Wageningen, Wageningen University & Research, European Commision: 28 str.

https://cordis.europa.eu/project/id/311972/reporting (junij 2021)

Damiani M., Pastorello T., Carlesso A., Tesser S., Semenzin E. 2021. Quantifying enviromental implications of surplus food redistribution to reduce food waste. Journal of Cleaner Production, 289: 125813, doi: 10.1016/j.jclepro.2021.125813: 12 str.

Delegiran sklep komisije (EU) 2019/1597 z dne 3. maja 2019 o dopolnitvi Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s skupno metodologijo in minimalnimi zahtevami glede kakovosti, da se zagotovi enotno merjenje stopenj odpadne hrane. 2019. Uradni list Evrospke unije, L 248: 77-85

Direktiva (EU) 2018/851 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 2008/98/ES o odpadkih. 2018. Uradni list Evropske unije, L 150: 109-110 Dora M., Wesana J., Gellynck X., Seth N., Dey B., De Steur H. 2020. Importance of

sustainable operations in food loss: Evidence from the Belgian food processing industry.

Annals of Operations Research, 290: 47-72

Društvo DOVES – FEE Slovenia. 2021. Hrana ni za tjavendan. Mengeš, DOVES: 6 str.

https://ekosola.si/hrana-ni-za-tjavendan-20-21 (avgust 2021)

EC. 2019. Recommendations for action in food waste prevention developed by the EU Platform on food losses and food waste. Brussels, European Commission: 29 str.

EC. 2020a. EU actions against food waste. Brussels, Directorate – General for Health and Food Safety, European Commision: 4 str.

https://ec.europa.eu/food/safety/food-waste/eu-actions-against-food-waste_sl (junij 2021)

EC. 2020b. Food redistribution in the EU: Mapping and analysis of existing regulatory and policy measures impacting food redistribution from EU Member States. Brussels, European Commision: 315 str.

EFSA. 2020. Guidance on date marking and related food information: part 1 (date marking).

EFSA Journal, 18, 12: 6306, doi: 10.2903/j.efsa.2020.6306: 74 str

EIP-AGRI Focus Group. 2020. Reducing food loss on the farm: final report. Brussels, EIP AGRI agriculture and inovation: 27 str

EIT Food. 2021. Robin Food. Leuven, EIT Food iVZW: 4 str.

https://www.eitfood.eu/projects/robin-food (avgust 2021)