UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
SEBASTJAN KOVAČ
ODNOS OSNOVNOŠOLCEV DO HITRE MODE
MAGISTRSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
DVOPREDMETNI UČITELJ BIOLOGIJE IN GOSPODINJSTVA
SEBASTJAN KOVAČ
Mentorica: prof. dr. ALENKA PAVKO ČUDEN Somentorica: doc. dr. FRANCKA LOVŠIN KOZINA
ODNOS OSNOVNOŠOLCEV DO HITRE MODE
MAGISTRSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
i
ZAHVALA
Prof. dr. Alenki Pavko Čuden se zahvaljujem za možnost opravljanja magistrskega dela in s tem tudi možnost zaključka študija na Pedagoški fakulteti. Zahvaljujem se za vso strokovno in tehnično pomoč, izčrpen pregled, potrpežljivost, čas in razumevanje.
Zahvaljujem se tudi somentorici doc. dr. Francki Lovšin Kozina za strokovno pomoč in vodenje pri magistrskemu delu.
Hvala osnovnim šolam in učiteljicam, ki so omogočile, da sem lahko raziskavo opravil med njihovimi učenci.
Zahvaljujem se družini za spodbudo pri študiju. Četudi ne gre vedno vse v najlepšem redu, se na koncu vse uredi.
Zahvala gre tudi najbližjim prijateljem; naše »drame in dileme« me spravljajo v dobro voljo že 12 let. In kolikor nas poznam, jih bomo imeli še na pretek. Hvala tudi najboljšim sošolcem za nepozabna študijska leta.
Največja zahvala gre Juretu. Hvala za skrb, podporo, razumevanje, potrpežljivost in za vse, kar sva doživela v dobrih dveh letih in kar bova še doživela v prihodnosti. Hvala, ker verjameš vame.
ii
POVZETEK
Hitra moda postaja vse bolj aktualna tema tudi v svetu mladih, še posebno ker so mladi vse bolj ozaveščeni o negativnih vplivih modne in tekstilne industrije. Hitra moda se nanaša na poceni in hitro dostopna oblačila, ki posnemajo trenutne modne trende. Z magistrskim delom smo želeli izvedeti, kako dobro osnovnošolci poznajo lastnosti hitre mode, prav tako smo želeli ugotoviti, kako se osnovnošolci vedejo kot potrošniki pri nakupu oblačil; analizirati smo želeli njihove nakupne navade, ugotoviti, kaj storijo z oblačili, ki jih ne potrebujejo več, in oceniti njihov odnos do oblačil iz druge roke.
Raziskava, ki smo jo izvedli, je bila kvantitativna in kavzalno neeksperimentalna. V raziskavo je bilo vključenih 258 osnovnošolcev iz 6., 7., 8. in 9. razreda. Rezultati so pokazali, da devetošolci bolje prepoznajo značilnosti hitre mode od mlajših razredov, pri čemer so se bolje izkazala dekleta kot fantje. Za nakup oblačil se osnovnošolci odločajo predvsem, ko so stara premajhna ali ko potrebujejo oblačila, primerna letnemu času; najpogosteje nakupujejo na tri ali štiri mesece v nakupovalnih centrih oziroma velikih trgovinah na drobno, kot sta H&M in Zara, ter pri tem kupijo tri ali štiri izdelke. Ko mladi oblačil ne potrebujejo več, jih najpogosteje podarijo sorodniku ali prijatelju. Dekleta oddajo več oblačil kot fantje. Večina osnovnošolcev je nezaupljiva do nošenja oziroma nakupa oblačil iz druge roke v trgovinah s tovrstnimi oblačili.
Pridobljeni rezultati lahko pripomorejo k lažjemu razumevanju mladostnika kot potrošnika, še posebno pri nakupovanju oblačil, ki so eden najpomembnejših dejavnikov pri iskanju lastne identitete mladostnika.
KLJUČNE BESEDE: hitra moda, mladostniki, oblačila iz druge roke, okolje, osnovnošolci, počasna moda, tekstilni odpadki, trajnostna moda, trajnostni razvoj.
iii
ABSTRACT
Fast fashion is becoming an increasingly popular topic among young people, mainly because young people are becoming increasingly aware of the negative effects of the fashion and textile industry. Fast fashion is understood to be cheap and easily accessible clothing that imitates current fashion trends. With the master thesis we wanted to find out how well primary school students know the characteristics of fast fashion, we also wanted to find out how primary school students behave like consumers when buying clothes; we wanted to analyse their shopping habits, find out what they do with clothes that are no longer needed and evaluate their attitude towards second-hand clothes.
The research we conducted was quantitative and causally non-experimental. The study involved 258 primary school students in grades 6, 7, 8 and 9. The results showed that the ninth-graders were more aware of the characteristics of fast fashion than the younger classes, with girls performing better than boys. Primary school students choose to buy clothes mainly when they are too small or when they need seasonal clothing; most often they spend every three or four months shopping in malls or large retail outlets such as H&M and Zara and buy three or four products. When young people no longer need clothes, they are usually given away to a relative or friend. Girls cast more clothes than boys. Most primary school students are more suspicious of wearing or buying second-hand clothes in clothing stores.
The results obtained can help to better understand the young person as a consumer, especially when buying clothes, which is one of the most important factors in the young person's search for his or her own identity.
KEY WORDS: fast fashion, youth, second-hand clothes, environment, primary school children, slow fashion, textile waste, sustainable fashion, sustainable development
iv
KAZALO VSEBINE
UVOD ... 1
TEORETIČNE OSNOVE ... 3
1 Moda in oblačenje ... 3
1.1. Pomen mode in oblačenja ... 3
1.2 Rast tekstilne industrije ... 5
2 Hitra moda... 6
2.1 Problem hitre mode ... 7
2.1.1 Vpliv proizvodnje različnih vlaken ... 8
2.1.2. Poraba naravnih virov in energije ... 9
2.1.3 Izpust strupenih snovi in onesnaževanje vode ... 9
2.1.4 Tekstilni odpadki... 10
2.1.5 Poceni delovna sila... 11
3 Trajnost ... 12
3.1 Trajnostna ali počasna moda ... 13
3.2 Oblačila iz druge roke, doniranje in skupna uporaba oblačil ... 16
4 Moda in oblačenje mladih ... 17
4.1 Nakupno vedenje mladih pri kupovanju oblačil ... 19
4.2 Odnos mladih do oblačil iz druge roke ... 20
EMPIRIČNI DEL ... 22
5 Načrtovanje raziskave ... 22
5. 1 Namen in cilj raziskave ... 22
5. 2 Raziskovalna vprašanja ... 22
5. 3 Raziskovalni vzorec ... 22
5. 4 Raziskovalne spremenljivke ... 23
5. 5 Postopki zbiranja podatkov ... 23
5. 6 Metode obdelave podatkov ... 23
6 Rezultati ... 24
6.1 Poznavanje hitre mode med osnovnošolci ... 25
6.2 Nakupno vedenje anketiranih osnovnošolcev ... 32
6.3 Odlaganje nepotrebnih oblačil in tekstilnih odpadkov ... 44
6.4 Odnos osnovnošolcev do oblačil iz druge roke ... 48
7 Razprava in sklep ... 57
ZAKLJUČEK... 62
LITERATURA... 63
PRILOGE ... 68
v
8 Tabele ... 68 9 Vprašalnik ... 69
vi
KAZALO TABEL
Tabela 1: Primerjava deleža oblačil, ki jih prodajalne ne prodajo, in deleža znižane cene oblačila, ki ga ne prodajo po redni ceni, med prodajalnami oblačil v EU, ZDA in prodajalnami
oblačil Zara ... 7
Tabela 2: Povezava izbranih pojmov s hitro modo pri osnovnošolcih od 6. do 9. razreda ... 25
Tabela 3: Povezava izbranih pojmov s hitro modo pri osnovnošolcih in osnovnošolkah ... 26
Tabela 4: Povprečno število točk pri povezovanju pojmov s hitro modo med razredi ... 27
Tabela 5: Povprečno število točk pri povezovanju pojmov s hitro modo med spoloma ... 27
Tabela 6: Strinjanje ali nestrinjanje z danimi trditvami med osnovnošolci od 6. do 9. razreda ... 30
Tabela 7: Strinjanje ali nestrinjanje z danimi trditvami med osnovnošolci in osnovnošolkami ... 31
Tabela 8: Razlogi za odločitev za nakup oblačil med anketiranimi osnovnošolci od 6. do 9. razreda ... 33
Tabela 9: Razlogi za odločitev za nakup oblačil med anketiranimi osnovnošolkami in osnovnošolci... 34
Tabela 10: Odločitev osnovnošolcev od 6. do 9. razreda za nakup cenejših oz. dražjih in kakovostnejših izdelkov ... 42
Tabela 11: Odločitev osnovnošolcev in osnovnošolk za nakup cenejših oz. dražjih in kakovostnejših izdelkov ... 42
Tabela 12: Pomembnost dejavnikov pri nakupu oblačil med osnovnošolci od 6. do 9. razreda ... 43
Tabela 13: Pomembnost dejavnikov pri nakupu oblačil med osnovnošolci in osnovnošolkami ... 44
Tabela 14: Rokovanje osnovnošolcev od 6. do 9. razreda z oblačili, ki jih ne potrebujejo več ... 45
Tabela 15: Rokovanje osnovnošolcev in osnovnošolk z oblačili, ki jih ne potrebujejo več .... 46
Tabela 16: Odlaganje odpadkov osnovnošolcev od 6. do 9. razreda ... 47
Tabela 17: Odlaganje odpadkov osnovnošolcev in osnovnošolk ... 47
Tabela 18: Odločitev osnovnošolcev od 6. do 9. razreda za podarjanje oblačil sorodniku ali prijatelju in vzroki zanjo ... 49
Tabela 19: Odločitev osnovnošolcev in osnovnošolk za podarjanje oblačil sorodniku ali prijatelju ter vzroki zanjo ... 50
Tabela 20: Odločitev osnovnošolcev od 6. do 9. razreda za podarjanje oblačil trgovini z oblačili iz druge roke ali dobrodelni organizaciji in vzroki zanjo ... 51
Tabela 21: Odločitev osnovnošolcev in osnovnošolk za podarjanje oblačil trgovini z oblačili iz druge roke ali dobrodelni organizaciji in vzroki zanjo ... 52
Tabela 22: Odločitev osnovnošolcev od 6. do 9. razreda za nošenje oblačil, ki jih je podaril sorodnik ali prijatelj ... 53
Tabela 23: Odločitev osnovnošolcev in osnovnošolk za nošenje oblačil, ki jih je podaril sorodnik ali prijatelj ... 54
vii
Tabela 24: Odločitev osnovnošolcev od 6. do 9. razreda za nošenje oblačil iz trgovine z oblačili iz druge roke ... 55 Tabela 25: Odločitev osnovnošolcev in osnovnošolk za nošenje oblačil iz trgovine z oblačili iz druge roke ... 56 Tabela 26: Kaj so odgovorili osnovnošolci pod kategorijo "Drugo? ... 68 Tabela 27: Kaj so osnovnošolci in osnovnošolke odgovorili v kategoriji "Drugo" ... 68
viii
KAZALO SLIK
Slika 1: Potek in vpliv onesnaževanja ekosistemov s tekstilnimi produkti ... 8
Slika 2: Dimenzije trajnostnega razvoja ... 12
Slika 3: Proces počasne mode ... 15
Slika 4: Zbiranje oblačil v zbirnem centru in nadaljnji proces doniranja in prodaje ... 16
Slika 5: Krog konstrukcije identitete na primeru risanega filma ... 18
Slika 7: Struktura anketiranih osnovnošolcev po razredu ... 24
Slika 8: Struktura anketiranih osnovnošolcev po spolu ... 24
Slika 9: Struktura anketiranih osnovnošolcev po razredu in spolu ... 24
Slika 9: Mnenje osnovnošolcev od 6. do 9. razreda o izbiri vrste vlaken, ki se uporabljajo pri izdelavi oblačil hitre mode ... 28
Slika 10: Mnenje osnovnošolcev in osnovnošolk o izbiri vrste vlaken, ki se uporabljajo pri izdelavi oblačil hitre mode ... 29
Slika 11: Pogostost nakupa oblačil osnovnošolcev od 6. do 9. razreda ... 35
Slika 13: Pogostost nakupa oblačil osnovnošolcev in osnovnošolk ... 36
Slika 13: Trgovine, kjer osnovnošolci od 6. do 9. razreda najpogosteje nakupujejo oblačila . 37 Slika 14: Trgovine, kjer osnovnošolci in osnovnošolke najpogosteje nakupujejo ... 38
Slika 15: Količina oblačil, ki jih osnovnošolci od 6. do 9. razreda kupijo ob enem nakupu ... 39
Slika 17: Količina oblačil, ki jih osnovnošolci in osnovnošolke kupijo ob enem nakupu ... 39
Slika 18: Pregled osnovnošolcev od 6. do 9. razreda, ki so že kupili oblačilo in ga nato niso oblekli, ter tistih, ki se jim to še ni zgodilo ... 40
Slika 19: Pregled osnovnošolcev in osnovnošolk, ki so že kupili oblačilo in ga nato niso oblekli, ter tistih, ki se jim to še ni zgodilo ... 41
1
UVOD
Oblačila so pomemben del človekovega življenja z različnih vidikov. Oblačilo je bilo prvotno ustvarjeno kot zaščita pred zunanjimi vremenskimi razmerami. Prvi zametki oblačil segajo že v čas sto tisoč let pred našim štetjem; z razvijanjem človeka se je razvijala tudi pomembnost oblačil in njihova namenska kompleksnost (Todorović idr., 2015).
Razlika med modo in oblačenjem je v tem, da je oblačenje dejanje prekrivanja telesa (Gilligan, 2010), moda pa na drugi strani v tekstilni industriji predstavlja novejši in spreminjajoč se stil oblačenja (Sadar, 2011).
Hitra moda je sodoben izraz, ki ga uporabljamo za poceni in hitro dostopna oblačila, oblikovana skladno s trenutnimi modnimi smernicami (Joy idr., 2012). Zagotavljanje ponudbe in prodaje hitre mode za seboj potegne proizvodnjo, potrebo po delovni sili in surovinah (Hegeduš, 2019). Zagotavljanje nizkih cen tovrstnih tekstilnih proizvodov zahteva poceni delovno silo, kar se pogosto zagotavlja s selitvijo proizvodnje v vzhodne države (Joy idr., 2012), kjer je delovna sila cenejša in ponekod vključuje tudi otroško delo (Mukhrejee, 2015).
Delavci so ponekod plačani le dolar ali dva na dan (Claudio, 2007).
S selitvijo proizvodnje v manj razvite države se poleg poceni delovne sile pridobi surovine, pri proizvodnji pa se lahko uporabljajo različne kemikalije, ki škodujejo tako zdravju delavcev v proizvodnji kot zdravju končnih uporabnikov (Mukherjee, 2015). Med te kemikalije spadajo sulfati, nitrati in težke kovine (Kant, 2012). Prav tako se veliko kemikalij uporablja pri barvanju in plemenitenju tekstilij; te kemikalije z odpadnimi vodami lahko preidejo v podtalnico (Nimkar, 2017). Pri gojenju rastlinskih vlaken se uporablja veliko biocidov, med katerimi je nekaj karcinogenih (Mukherjee, 2015). Manjša se raznolikost vrst, pri pridelavi bombaževca se preusmerja tokove rek ipd. (Mukherjee, 2015).
Nezanemarljiv je tudi vpliv proizvodnje in transporta na okolje, tj. na vodo, tla in zrak. Pot iz države, kjer poteka proizvodnja, do držav, kjer prodajajo izdelke, je lahko zelo dolga, zato je potreba po energiji za transport močno povečana; s tem se povečajo tudi emisije ogljikovih spojin (Fletcher in Grose, 2011). Okoljski problem predstavlja tudi vse več tekstilnih odpadkov; v Sloveniji povprečen državljan letno odvrže 14 kg oblačil, ki se bodisi odpeljejo v zbirne centre bodisi na ekološke otoke (Okoljsko raziskovalni zavod, 2015).
Za bolj trajnostni in bolj etični pristop bi bilo treba narediti korak naprej, k praksam, ki izboljšujejo delovne pogoje delavcev in hkrati varujejo okolje. Premik je potreben tudi v potrošnikovi zavesti, z odločitvami, ki rešujejo okoljske težave (Gale in Kaur, 2004).
Potrošnike je treba ozavestiti o tem, da imajo pomembno vlogo pri zmanjševanju prekomernega nakupovanja in s tem negativnega vpliva na okolje (Bick idr., 2018). Mnogi avtorji predlagajo počasno modo, modo z daljšo življenjsko dobo, multifunkcionalno modo, modo brez odpadkov, zeleno modo, etično modo in ekološko modo kot način za izboljšanje prekomernega potrošništva in zmanjšanje tekstilnih odpadkov (Fajt, 2014).
V današnjem času oblačila niso namenjena le zaščiti pred zunanjimi vplivi (Meinhold, 2013).
Posebno mesto imajo med mladimi, ki si s pomočjo mode in oblačenja gradijo lastno identiteto in s tem tudi pripadnost določeni skupini ter izražajo vrednote, ki se jim zdijo
2
pomembne (Khallouli in Gharbi, 2013). Dejstvo, da oblačila predstavljajo način izražanja posameznika (Karaoglu idr., 2019), izkoriščajo tudi mediji, ki imajo močan vpliv na najstnike in njihovo identiteto (Nurhayati, 2011).
Z raziskavo smo želeli oceniti, kako dobro osnovnošolci poznajo lastnosti in posledice hitre mode, ter ugotoviti, kakšno je njihovo vedenje pri nakupu oblačil. Na podlagi podatkov smo želeli predvideti, ali se pri nakupu oblačil vedejo trajnostno ali jih bolj privlačita hitra moda in neracionalno potrošništvo.
Magistrsko delo je sestavljeno iz dveh delov: teoretičnega, v katerem pregledno podamo literaturo s področja obravnavane teme naloge, in empiričnega dela, v katerem predstavljamo rezultate raziskave.
3
TEORETIČNE OSNOVE
1 Moda in oblačenje
Modo lahko razumemo na dva načina; po eni strani se modo razlaga kot družbeni trend, po drugi pa kot industrijo z oblačili (Gale in Kaur, 2004). Slovar slovenskega knjižnega jezika pojem moda opredeli kot »v določenem času uveljavljene kroje oblačil, obutve, vzorcev blaga in modnih dodatkov« (Moda, 2019). Izraz »moda« v slovenskem jeziku izhaja iz besede
»modus«, ki je latinskega izvora in pomeni »pravilo, mero« (Sadar, 2011). V angleškem in drugih podobnih jezikih beseda »fashion« izhaja iz besede latinskega izvora »factio«, ki pomeni »delati« oziroma »početi«, ter iz besede »facere«, »izdelati« oziroma »storiti«.
Beseda »facere« je tudi izvor besede »fetiš«, iz česar lahko zaključimo, da so modni izdelki dobrine, ki jih častimo v današnji družbi (Bernard, 2005).
Na drugi strani v Slovarju slovenskega knjižnega jezika najdemo definicijo za oblačenje, ki izhaja iz glagola »oblačiti«, ki pomeni »delati, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke« ter
»oskrbovati z obleko, oblačili« (Oblačiti, 2019). V angleškem jeziku je beseda »clothing«
oziroma »oblačenje« termin, ki se uporablja za namene prekrivanja telesa, definira se kot dejanje oziroma sredstvo prekrivanja telesa in se razlikuje od pojmov, kot so »dress« in
»costume«, ki se ne nanašata le na oblačila, temveč tudi na druge možne modifikacije telesa, katerih namen je razkazovanje neke vrednote in ne le fizične narave (Gilligan, 2010).
Četudi se oblačenje in moda močno prepletata, še posebno ko govorimo o nebesedni komunikaciji in izražanju, se oblačenje navezuje na fizično prekrivanje človeškega telesa, medtem ko je moda izraz za določen čas in prostor v različnih vejah družbe, v tekstilni industriji, od pričesk do življenjskega sloga itd. (Rath idr., 1992). Tudi Sadar (2011) modo predstavlja kot način življenja v določenem času in prostoru oz. če je povezana s tekstilno industrijo – kot novejši in spreminjajoči se način oblačenja (Sadar, 2011).
1.1. Pomen mode in oblačenja
Že v podobah, prikazanih na jamskih risbah iz kamene dobe, lahko vidimo moške in ženske s škornji, odete z oblačili, ki pokrivajo spodnji del telesa (Sam, 2000). Sprva so bila oblačila izdelana iz živalskih kož in delov rastlin, najpogosteje iz listov (Sam, 2000).
Glavne tri naloge oblačil, zaradi katerih se je začel človek prvič oblačiti, so bile sprva fizične narave. Prva naloga je povezana z zaščito pred mrazom, vročino, soncem, v prazgodovinskih časih tudi z zaščito pred plenilci. Druga naloga je okrasna, saj iz zgodovinskih virov lahko razberemo, da je človek s pomočjo oblačil rad izražal svojo osebnost, družbeni sloj in slog.
Tretja naloga se navezuje na sramovanje svojega golega telesa in skrivanje nezadovoljstva (Sadar, 2011). Gillian (2010) izhaja iz podobnih teorij, ki pravijo, da so imela oblačila različne naloge zaradi fizičnih, psiholoških in socialnih razlogov. Pri tem je bila fizična
4
zaščita primarna, medtem ko sta bili socialna in psihološka potreba po oblačilih sekundarni (Gillian, 2010):
(1) fizična teorija govori o tem, da je namen oblačil zaščiten, predvsem pred hladom, lahko pa nas oblačila ščitijo tudi pred insekti in prahom;
(2) psihološka teorija govori o tem, da so ljudje svoje telo z oblačili okraševali; govori pa tudi o tem, da so se ljudje pričeli sramovati svojega golega telesa in so potrebovali obleko kot skrivališče;
(3) socialna teorija govori tem, da so ljudje z oblačenjem pričeli kazati svoj status ali svojo vlogo v družbi ali pa so razkazovali svoje imetje.
Tudi Sam (2006) pravi, da smo se ljudje pričeli oblačiti zaradi zaščite telesa pred neprijetnimi zunanjimi vplivi. Pravi tudi, da so oblačila medij za skrivanje lastnega telesa in ta misel izhaja iz mita o Adamu in Evi, ki sta bila izgnana iz raja (Sam, 2006). Treba je omeniti tudi to, da se kulture razlikujejo in da v različnih kulturah prekrivajo različne dele telesa; nekateri spolovila, nekateri prsi, ali pa kar celo telo. S prekrivanjem telesa želimo povedati, da nekaj skrivamo in se tako želimo ločiti od vstalih živalskih vrst, ki so za nas divje in se ne sramujejo ničesar (Sam, 2006). Eden od razlogov, ki ga Sam navaja, je, da so se ljudje pričeli oblačiti, da bi izkazali svojo moč, svoj položaj. S krznom, ki ga je pridobil iz živali, je človek pokazal svoj pogum in s tem pridobil občudovanje drugih (Sam, 2006).
Danes moda in oblačenje nista pomembna le za zaščito, prekrivanje telesa, temveč tudi za simboliziranje stališč, pripadnost ali odtujitev določeni družbi (Meinhold, 2013). Feinberg idr.
(1992) pravijo, da so oblačila pomemben socialni simbol, s katerim izkazujemo svojo identiteto. Ker jih uporabljano pri vsakodnevnih aktivnostih, so pogosto prikaz samega sebe v odnosu do javnosti in z njimi lahko manipuliramo.
Tudi drugi avtorji pravijo, da modo in oblačenje lahko opišemo kot sporočanje. Moda in oblačenje imata različne funkcije; lahko opredelita naš družbeni status, ideologijo, kulturo, družbeni spol itd. (Bernard, 2005). Sta torej preplet družbenih vrednot, kot so kultura in umetnost, politika, znanost in tehnologija (Sadar, 2011). Fajt (2014) dodaja, da sta moda in oblačenje, poleg že omenjenih vrednot, preplet estetike, medijev, gospodarstva in vere (Fajt, 2014).
Tudi Todorović idr. (2014) izhajajo iz istega principa; pravijo, da so oblačila za posameznika zmes časa, tradicije in estetike ter da so oblačila njegov način neverbalne komunikacije. Z oblačili lahko dosežemo različne cilje, pokažemo pripadnost subkulturi, versko izpoved, svoj položaj v družbi. Gre za preplet duhovnih, ekonomskih in čustvenih stanj posameznika ali skupine (Todorović idr., 2014). Moda in oblačenje se spreminjata tudi glede na namen;
različni družbeni obredi, kot so poroke ali pogrebi, lahko zahtevajo drugačna in posebna
oblačila, ki se razlikujejo od oblačil za vsakdanje življenje (Bernard, 2005).
Včasih je bilo na podlagi oblačil veliko lažje prepoznati socialni status posameznika ali njegov poklicni status. Z začetkom 20. stoletja je bila meja med oblačili za dnevne aktivnosti, torej oblačenja doma ali na delu, zelo vidna. Od sredine 20. stoletja naprej je začela ta meja bledeti. Danes se je stroga meja skoraj popolnoma izbrisala, na površje so prišli različni stili,
5
kot so klasični, športni, punk, hip-hop, etnični, prišlo je tudi do mešanja različnih stilov (Todorović idr., 2014).
1.2 Rast tekstilne industrije
Svetovna tekstilna industrija je začela rasti predvsem v začetku 20. stoletja z naraščanjem uporabe naravnih vlaken, kot so bombaž, svila, volna in lan. Do druge svetovne vojne se je proizvodnja povečala s 3,9 milijona na 9,2 milijona ton tekstilnih surovin. V času druge svetovne vojne in do leta 1950 se je proizvodnja zmanjšala, nato je do leta 2000 močno narasla in je presegla 53 milijonov ton surovin (Rijavec, 2014).
Razvoj in proizvodnja kemičnih vlaken sta se začela konec 19. stoletja in potekata še danes. V javnosti so se oblačila iz kemičnih vlaknen pojavila leta 1889 na razstavi Exposition universalle de Paris. Izdelana so bila iz kemičnih vlaken iz umiljene nitrirane celuloze (Rijavec, 2014).
Čeprav so odkrili umetna vlakna že konec 19. stoletja, je šele 20. stoletje pomenilo rojstvo industrije kemičnih vlaken; sprva so izdelovali kemična vlakna iz regenerirane celuloze:
bakrova vlakna iz bombažnih odpadkov in viskozna vlakna iz lesne celuloze (Rijavec, 2014).
Prva prava kemična vlakna so ustvarili v času tik pred drugo svetovno vojno, in sicer leta 1935 iz umetno pridobljenega poliamida 6,6. Kasneje so razvili tudi druga kemična vlakna, ki jih poznamo še danes; leta 1938 so izdelali vlakna iz poliamida 6, leta 1941 so odkrili poliestrska vlakna, leta 1959 pa so izdelali polipropilenska in elastanska vlakna (Rijavec 2014). Proizvodnja sintetičnih organskih polimerov, ki so vir vlaken, kot sta poliester in poliamid, se je v zadnjih sedemdesetih letih povečala z 1,7 milijona ton proizvodnje na 65 milijonov ton (Henry, Laitala in Grimstad Klepp, 2019).
Z večanjem prodaje oblačil se večata tudi proizvodnja vlaken in proizvodnja tekstilij; zaloge so dostopne na svetovni ravni. Na leto je kupljenih okoli 80 milijard kosov novih oblačil;
večina je proizvedena na Kitajskem in v Bangladešu (Bick, Halsey in Ekenga, 2018). Z napredkom industrijske izdelave oblačil se je povečala tudi dostopnost cenejših oblačil, še posebno za ekonomsko šibkejše sloje. Pojav velike ponudbe oblačil lahko imenujemo oblačilna blaginja (Rijavec, 2014).
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je proizvodnja tekstilij v večini preselila v države vzhodnega sveta, kot so Kitajska, Turčija, Indija, Indonezija, Kambodža in Pakistan (Poljanšek idr., 2018). Tudi MacCarthy in Jayarathne (2010) pravita, da sta se v zadnjih tridesetih letih proizvodnja vlaken in tekstilna industrija prestavili v vzhodne države, kot so Kitajska, Indija, Indonezija, Bangladeš in Pakistan. Zara, znano podjetje hitre mode, je nekoč proizvajalo svoja oblačila v evropskih državah, kar je omogočilo nadzor kakovosti izdelave.
Danes to podjetje, podobno kot mnogo drugih evropskih podjetij hitre mode, vsaj 13 % proizvodnje ustvari na Kitajskem in v Turčiji (Joy idr., 2012). Največje proizvajalke tekstilnih izdelkov v Evropi so danes: Turčija, Litva, Makedonija, Italija, Španija in Bolgarija. Največje proizvajalke v Aziji so: Kitajska, Indija, Pakistan, Bangladeš, Kambodža, Laos, Šrilanka,
6
Vietnam, Indonezija, Filipini in Tajska, v Ameriki pa Združene države Amerike (Koprivnik in Pec, 2014).
2 Hitra moda
Glavno vodilo mode je stalno spreminjanje (Fajt, 2014). Spremembe so dvoplastne. Na eni strani so povezane z oblikovalcem/oblikovalko, ki na podlagi novih konceptov za realizacijo svojih oblikovalskih idej proizvede nov lastni izdelek. Na drugi strani je kapitalski trg, ki stalno ustvarja nove potrebe po novih izdelkih (Fajt, 2014). Modni in tekstilni trg sta zelo tekmovalna, zato neprestano osvežujeta svoje izdelke (Bhardwaj in Fairhurst, 2010).
Hitro modo Sadar (2011) definira kot produkt razmer današnjega časa v tekstilni industriji, kjer se kupuje poceni modne izdelke in se jih tudi hitro zavrže (Sadar, 2011; Bick idr. 2018).
Nov model poslovanja v novem tisočletju na prvo in glavno mesto postavlja nizko ceno, visoko stopnjo modnosti in raznolikosti oblačil ter zelo hitro proizvodnjo (Hegeduš, 2019).
Hitra moda se torej nanaša na poceni in hitro dostopna oblačila, ki posnemajo trenutne modne trende (Joy idr., 2012). Glavna ideja hitre mode je, da trgu ponuja neprekinjen tok oblačil in pomaga zajeti najpopularnejše oblike in vzorce, ki jih trg v določenem času najbolj ceni (Choi in sod, 2014).
Poljanšek idr. definirajo hitro modo kot množično proizvodnjo oblačil v krajšem času s pomočjo nizkih proizvodnih stroškov (Poljanšek idr., 2018). Nekateri avtorji jo poimenujejo tudi »poceni moda« ali celo »moda za enkratno uporabo« ter oblačila, ki so značilna za hitro modo, imenujejo »junk oblačila« (Fajt, 2014). Bhardwaj in Fairhurst (2010) jo celo opisujeta s frazo »danes tukaj, jutri nič več«. Mnogi jo vidijo kot hrano za nepotešeno željo po vedno novem in boljšem oblačilu, ki je dostopna za vsak žep (Hegeduš, 2019).
Glavne značilnosti hitre mode so torej (Eiras in Azevedo, 2019):
(1) ciljna usmerjenost k potrošnikom v starostni skupini pod 40 let, ki spremljajo modne trende,
(2) nizka cena oblačil, (3) hiter odziv,
(4) redna zamenjava dobrin oziroma blaga.
Med najpogostejše trgovine s hitro modo mnogi raziskovalci uvrščajo multinacionalki H&M in Zara (Yeoman, 2007; Morgan in Birtwistle, 2009; Bhardwaj in Fairhurst, 2010; Choi, 2010; Snieska in Valodka, 2019; Karaoglu in sod, 2019). Poleg njiju so najpogostejše obiskane trgovine Primark (Morgan in Birtwistle, 2009), Gap (Snieska in Valodka, 2019), Mango (Yeoman, 2007; Choi, 2010; Karaoglu in sod, 2019), Bershka (Yeoman, 2007;
Karaoglu in sod, 2019), Benetton (Karaoglu in sod, 2019) in TopShop (Choi idr., 2014).
Maloprodaja z oblačili hitre mode rutinsko išče nove trende in tedensko kupuje blago, da bi kupcem predstavila nove zaloge in sveže izdelke (Joy idr., 2012). Modni koledar je primarno sestavljen iz dveh sezon: pomlad/poletje in jesen/zima. Trgovina s hitro modo je prav zaradi
7
vztrajanja pri sledenju/iskanju novih trendov dodala še tri do pet vmesnih sezon (Elrod, 2017). Zaradi koncepta hitre mode se je povečala potreba po oblačilih (Tama idr., 2016), zaradi masovnega kupovanja oblačil pa se je znižala cena proizvodnje (Joy idr., 2012).
Povpraševanje po tekstilnih izdelkih hitre mode je težko napovedati, kar se pokaže konec prodajne sezone (Tabela 1), ko morajo trgovine znižati cene izdelkov, ki jih niso prodale po polni ceni (Hausman in Thorbeck, 2010).
Tabela 1: Primerjava deleža oblačil, ki jih prodajalne ne prodajo, in deleža znižane cene oblačila, ki ga ne prodajo po redni ceni, med prodajalnami oblačil v EU, ZDA in
prodajalnami oblačil Zara
Tradicionalna prodajalna oblačil v Evropi
Tradicionalna prodajalna oblačil v ZDA
Prodajalna oblačil Zara
Povprečni delež oblačil, ki
jih ne prodajo 30–40 % 50–60 % 15 %
Povprečni delež znižane cene oblačila, ki ga ne prodajo po redni ceni
30 % 40 % 15 %
Vir: Hausman, in Thorbeck (2010)
Proizvodnja oblačil, značilnih za hitro modo, uspeva torej v hitrih ciklih; hitra izdelava prototipov, izdelava majhnih serij oblačil z veliko raznolikostjo, hiter transport in dostava ter hitra priprava blaga za prodajo (Joy idr., 2012).
Kljub temu da nekatere vrste oblačil poimenujemo »hitrejša oblačila«, ker imajo krajšo življenjsko dobo in jih hitro obrabimo, so nekatera oblačila, npr. plašči ali jeans oblačila,
»počasnejša«, bolj trajna in uporabna več sezon (Sadar, 2011).
2.1 Problem hitre mode
Pridelava in predelava vlaken imata negativen vpliv na okolje. Pot onesnaževanja in nevarnosti za ljudi se prične že pri pridelavi vlaken. Poceni delovna sila, predvsem prebivalci nižjega sloja vzhodnih držav, je izpostavljena mnogim zdravstvenim tveganjem zaradi različnih biocidov, ki se jih uporablja pri gojenju bombaževca. Na njihovo zdravje vplivajo tudi druge kemikalije, uporabljene v proizvodnji, ki pridejo v stik s kožo ali dihalno potjo (Poljanšek idr., 2018). Tekstilije in oblačila izločajo barvila in druge kemikalije v vodo tudi po končani proizvodnji, a vpliv na uporabnike še ni dovolj proučen (Poljanšek idr., 2018).
8
Fajt (2014) med glavne probleme hitre mode uvršča tri dejavnike:
(1) naraščajoča količina tekstilnih odpadkov, ki izstopajo na vseh smetiščih, kar predstavlja velik okoljski problem, še posebno, ker se zavrže velike količine oblačil, ki so še uporabna ali pa jih trgovine niso uspele prodati;
(2) prekomerna poraba energije pri procesih v tekstilni industriji, izpust težkih kovin in kemikalij, ki so nevarne za naravo in zdravje ljudi;
(3) poceni delovna sila z malo delavskih pravic, ki obstaja že od začetka industrializacije, je prisotna tudi v tekstilni industriji. Delavci, med katerimi so tudi otroci, delajo v slabih delovnih + razmerah in so prisiljeni v napol suženjsko delo.
Hitra moda s seboj prinese tudi mnogo negativnih vplivov na okolje in naravo; v tekstilnih in oblačilnih obratih se uporablja velike količine vode, ki se onesnažena vrača v okolje (Mukherjee, 2015).
2.1.1 Vpliv proizvodnje različnih vlaken
Masovna proizvodnja sintetičnih organskih polimerov, ki je vir vlaken, kot sta poliester in poliamid, se je v zadnjih sedemdesetih letih povečala iz 1,7 milijona ton na 400 milijonov ton.
Iz sintetičnih vlaken se lahko izdela poceni, trajne in raznolike tekstilije, vendar se je količina z njimi povezanih odpadkov močno povečala; onesnažujejo okolje, predvsem pitno vodo in vodne ekosisteme. V ekosistemih po svetu so bila najdena mikrovlakna (manjša od 5 mm) in nanovlakna (manjša od 100 nm), ki se lahko nalagajo tudi v živih bitjih in resno vplivajo na zdravje vseh organizmov, tudi človeka (Henry idr., 2018).
Slika 1: Potek in vpliv onesnaževanja ekosistemov s tekstilnimi produkti Vir:Henry, Laitalam in Grimstad Klepp (2018).
Treba je povečati interes za razvoj vlaken iz naravnih obnovljivih in razgradljivih virov, ki za proizvodnjo in nadaljnje procese ne potrebujejo toliko vode, energije in kemikalij, še posebno različnih škropiv (Fletcher in Grose, 2011).
9
Ne smemo pozabiti, da tudi naravna vlakna negativno vplivajo na okolje. Nekatera vlakna pridobivajo iz velikih monokultur, ki zavzemajo veliko površino, zato za nemoteno rast in gojenje uporabljajo različne herbicide, insekticide in gnojila, ki pronicajo v podtalnico; treba je omeniti tudi zmanjšano raznolikost vrst v teh kulturah (Mukherjee, 2015).
Bombažna vlakna so ena najpogostejših in najbolj raznolikih vrst vlaken, ki se uporabljajo v tekstilni industriji (Claudio, 2007). Pri proizvodnji bombaža se uporablja kar 25 % vseh svetovnih insekticidov in 10 % vseh svetovnih pesticidov, med katerimi je kar sedem takšnih, ki jih povezujejo z nastanki različnih karcinogenov (Mukherjee, 2015). Tudi Claudio (2007) pravi, da se v ZDA uporablja četrtina vseh pesticidov (Claudio, 2007). Gojenje bombaževca je kritično tudi zato, ker bombaž za rast potrebuje veliko vode; pogosto se nasadi nahajajo na področjih, kjer vode ni na pretek. Eno takih področij je Uzbekistan, kjer so v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja preusmerili reke na gojišča bombaža in tako prekinili pritok vode v Aralsko jezero, kar je jezero do novega stoletja izsušilo za 70 % (Mukherjee, 2015).
2.1.2. Poraba naravnih virov in energije
Pri porabi naravnih virov in energije v industriji hitre mode gre predvsem za prekomerno porabo fosilnih virov energije in vode. V vseh fazah proizvodnje oblačil je potrebna energija;
pri gojenju oziroma pridobivanju materialov, izdelovanju oblačil in transportu med obrati in do prodajnih mest (Mukherjee, 2015). Oblačila se po svetu razpošiljajo s tovornjaki, letali, ladjami; dolžina transportnih in distribucijskih poti se je močno povečala, s tem so se povečale tudi emisije ogljikovih spojin (Fletcher in Grose, 2011). Neobnovljive vire energije za prevoz je treba spremeniti v različne obnovljive vire; treba bi bilo skrajšati transportne poti ali spremeniti globalno proizvodnjo tekstilij v lokalno (Fletcher in Grose, 2011).
Tudi vzdrževanje oblačil in drugih tekstilij ima velik, če ne celo večji vpliv na okolje; pri pranju in sušenju se porablja veliko energije, ki je večinoma pridobljena iz neobnovljivih virov (Fletcher in Grose, 2011). Ponekod že znižujejo temperature pranja; na Japonskem perejo oblačila pri 20 °C, medtem ko drugod, tudi v Evropi, peremo oblačila nad 30 °C.
Razlog za višjo temperaturo pranja je večja učinkovitost detergentov pri višjih temperaturah.
Odsvetuje se nepotrebna uporaba sušilnega stroja, saj oblačila sušimo lahko tudi na prostem (Fletcher in Grose, 2011).
2.1.3 Izpust strupenih snovi in onesnaževanje vode
Izpust strupenih snovi je odvisen od vrste vlaken, vendar so raziskave pokazale, da imajo oblačila iz mešanice poliestra in bombaža največji vpliv na okolje zaradi emisije toplogrednih plinov, čeprav zaradi emisije metana pri reji ovc na okolje vpliva tudi pridelava volne (Mukherjee, 2015).
10
Okoljski problem predstavlja uporaba nevarnih bazičnih ali kislih snovi, ki se lahko izlijejo v podtalnico (Mukherjee, 2015). S postopki pridelave in predelave vlaken lahko poleg prekomerne porabe vode in energije slabšamo kakovost zraka, zastrupljamo tla, s tem pa tudi človeka in ekosisteme. Rešitev je lokalna pridelava vlaken, zmanjšanje uporabe kemikalij pri barvanju in plemenitenju tekstilij in oblačil, uporaba naravnih barvil ter zmanjšanje odpadkov pri krojenju in šivanju na najmanjšo možno raven (Fletcher in Grose, 2011).
Tekstilna industrija uporablja več kot 8000 kemikalij v procesih barvanja in tiskanja, med katerimi je mnogo strupenih, ki ogrožajo človekovo zdravje (Nimkar, 2017). 17–20 % industrijskih odpadnih voda nastane zaradi barvanja in zaključnih faz obdelave tekstilij in oblačil. V odpadnih vodah so našli okoli 72 vrst strupenih kemikalij, uporabljenih v procesu barvanja, od tega je 30 takšnih, ki jih ni mogoče odstraniti. Med njimi so različni sulfati, nitrati, ocetna kislina, kromove spojine in težke kovine, kot so arzen, baker, srebro, svinec, kobalt (Kant, 2012).
Pranje oblačil v gospodinjstvih postaja vse večji problem. Pri pranju se uporablja velike količine detergentov, ki lahko preidejo v tla ter spremenijo slanost in kislost tal (Stevens idr., 2011). Druge snovi, ki so prisotne v detergentih, so različna sredstva za fiksiranje barvil na osnovi formaldehida ter različni mehčalci na osnovi ogljikovodikov in druge nerazgradljive kemikalije (Kant, 2012).
Poleg tega da kemikalije vplivajo na klimatske spremembe, onesnaževanje tal, vode in zraka ter povečajo možnost pojava kislega dežja, za mnoga sredstva, uporabljena v tekstilni industriji, še vedno ni znano, kakšen je njihov dolgoročni vpliv. Mnoge izmed uporabljenih snovi so prepoznane kot nevarne za zdravje, predvsem reprodukcijo, mnogo je karcinogenih, mutagenih snovi in tudi motilcev endokrinega sistema (Nimkar, 2017).
2.1.4 Tekstilni odpadki
Tekstilni izdelki so ena izmed najbolj razširjenih potrošnih dobrin. S povečanjem njihove proizvodnje raste tudi količina tekstilnih odpadkov, kar prispeva k onesnaženju okolja. Ker ločevanje tekstilnih odpadkov ni urejeno kot npr. odlaganje papirja in organskih odpadkov, plastike in stekla, potrošniki tekstilne odpadke odvržejo kar v mešane odpadke (Žurga in Forte Tavčar, 2014).
Tekstilne odpadke oziroma tekstilni odpadni material lahko delimo na dve skupini, in sicer na tekstilni odpadni material pred uporabo in tekstilni odpadni material po uporabi (Koprivnik in Pec, 2014). V prvo skupino uvrščamo vse vrste ostankov iz proizvodnje vlaken, prej in ploskih tekstilij, medtem ko v drugo uvrščamo vse vrste oblačil in gospodinjskih tekstilnih pripomočkov (krpe, rokavice) (Koprivnik in Pec, 2014). Yalcin-Enis idr. (2019) tekstilne odpadke delijo v tri skupine: odpadke v tekstilni proizvodnji, kamor spadajo vlakna, preja, tkanine, odrezki iz tkanin, itd., odpadke pred uporabo, kot so neprodana ali poškodovana oblačila, in odpadke potrošnika, kot so obrabljena, poškodovana in prerasla oblačila ter oblačila, ki niso več modna ali po okusu potrošnika (Yalcin-Enis idr., 2019).
11
Tekstilni odpadki so količinsko eni najhitreje rastočih odpadkov, ki hitro zavzamejo prostor.
Na odlagališčih je okrog 50 % odpadkov, ki sčasoma razpadejo in tako onesnažujejo okolico (Mukherjee, 2015). Tekstilni odpadki se skupaj z drugimi odpadki pogosto znajdejo v koših za mešane odpadke in pristanejo tudi na smetiščih. S ponovno uporabo še uporabnih tekstilnih odpadkov bi lahko zmanjšali proizvodnjo novih vlaken in posledično tudi proizvodnjo v okviru drugih tekstilnih procesov. Ena od pomembnih rešitev je, da proizvajalci prevzamejo vrnjen odpadni tekstil in ga ponovno uporabijo za nove izdelke. Če so vključeni uporabniki, je obnova starih tekstilnih izdelkov zelo koristna; namesto med odpadke lahko oblačila ponovno uporabimo tako, da jih razrežemo, spremenimo obliko, sešijemo v nov izdelek in ga uporabimo (Fletcher in Grose, 2011).
V Sloveniji letno podarimo in predelamo le okoli 15 % od povprečno 17.000 ton zavrženega tekstila (Okoljsko raziskovalni zavod, 2015). Od tega se ponovno uporabi okoli 60 % tekstilnih odpadkov v prvotni obliki, torej dodatna predelava ni potrebna; okoli 15 % se jih uporabi za izdelavo kuhinjskih krp ali podobnih izdelkov, okoli 15 % se jih preda papirni, tekstilni in avtomobilski industriji za izdelavo predpražnikov in drugih izdelkov, medtem ko okoli 10 % odpadkov konča na odlagališču ali pa se jih zažge za koriščenje energije (Okoljsko raziskovalni zavod, 2016).
V Sloveniji predstavljajo mešani odpadki okoli dve tretjini celotne mase vseh odpadkov, med katere potrošniki v večji meri odvržejo tudi tekstilne odpadke (okoli 4,9% tekstila). Odlaganje tekstilnih odpadkov med mešane komunalne odpadke je pogosto, saj v Sloveniji še vedno ni možnosti za oddajo tekstilnih odpadkov v posebne otoke; tako kot so že uveljavljeni za ločeno zbiranje papirja, stekla, plastike in embalaže in organskih odpadkov (Žurga in Forte Tavčar, 2014).
2.1.5 Poceni delovna sila
Delovno silo pogosto predstavljajo predvsem ženske in otroci, ki nimajo znanja in se ne zavedajo svojih pravic. To pogosto privede do fizične in spolne zlorabe, slabega delovnega okolja, nizkega plačila in dolgega delavnika. Prejeto plačilo ni dovolj za preživetje, zato družine pogosto pošljejo na delo več kot enega člana. Otroci lahko v obdobju večjega povpraševanja neprekinjeno delajo tudi do 36 ur (Mukherjee, 2015). V Bangladešu lahko otroci delajo 10 ur in pri tem zaslužijo komaj en ameriški dolar (Claudio, 2007).
Delovne razmere so slabe, delavci pogosto trpijo zaradi različnih zdravstvenih težav, kot so:
bolečine v hrbtu, astma, splavi, ožganine, krčne žile. Prepovedani so odmori za osnovne higienske potrebe, kar privede do težav z ledvicami. Najpogostejša težava delavcev pa je izgorelost (Mukherjee, 2015). Pri izdelavi jeans oblačil npr. nastaja modri prah, ki pri drgnjenju, brušenju in trganju kavbojk povzroča hudo draženje pljuč (Claudio, 2007).
12
3 Trajnost
Trajnost je definirana kot trajna dejavnost, ki ne povzroča škode oz. zadovoljevanje lastnih potreb, ne da bi ogrožali potrebe prihodnjih generacij (Joy idr., 2012). Koncept trajnostnega razvoja se nanaša na reševanje problemov varstva okolja, družbene varnosti in gospodarskega razvoja (Sadar, 2011).
Trajnostni razvoj (Slika 2) povezuje okoljski, ekonomski in socialni vidik (Žurga in Forte Tavčar, 2014). Joy idr. (2012) dodajajo temu še politične dimenzije; preplet le-teh vodi k preživetju oziroma k izboljšanju kakovosti življenja na Zemlji, ne le za ljudi, temveč za vsa živa bitja.
Slika 2: Dimenzije trajnostnega razvoja Vir: Žurga in Forte Tavčar (2014)
Jimenez-Zarco idr. (2000) podobno opredelijo tri vidike trajnosti:
(1) ekonomska trajnost: glavni cilj je uspešno in pošteno gospodarstvo, ki z viri ravna odgovorno in jih ohranja za prihodnje generacije. Vire je treba vzdrževati z enako ali večjo hitrostjo, kot jih porabljati. Potrebna je tudi enakomerna porazdelitev ostalih virov;
(2) okoljska trajnost: naravni viri so edini vir v človekovem življenju. Za zadovoljevanje potreb neprestano porabljamo vire iz narave, zato je treba te vire z enako hitrostjo, kot jih porabimo, obnavljati;
(3) socialna trajnost: človeštvo bi moralo stremeti k temu, da bi živelo skladno z vrednotami, ki bi ohranjale dobro med ljudmi. Mednje se uvrščata spoštovanje in
13
sodelovanje, s katerima bi stabilizirali zdrav in močan odnos med posamezniki in skupinami.
McNeill in Moore (2015) menita, da je za trajnost pomemben tudi posameznik oz. njegovo zavedanje vloge, ki jo ima. Trajnostni pogled posameznika delita na pet faz:
Faza 0: nekorporativna faza: posameznik se ne zaveda, da če problema ne vidi, to ne pomeni, da problema ni;
Faza 1: impulzivna ali spontana faza: posameznik se ne zaveda okoljskega problema, vendar ima možnost pridobiti informacije;
Faza 2: imperialna faza: posameznik potrebuje ideje ali primere vpliva na okolje, osredotoča se na trenutne vplive in ne na prihodnost ter verjame, da kot posameznik nima vpliva na spremembe. Ne zaveda se okoljskega problema, razen če ta nanj vpliva časovno, geografsko itd.;
Faza 3: interpersonalna faza: posameznik lahko razume abstraktne ekološke koncepte; ima željo biti dober državljan; v ospredje postavlja skupnost in družino in ni osredotočen le nase; neprijetno mu je kritizirati prevladujoč pogled na določen problem; skrbi ga, kaj mislijo drugi; verjame, da ima kot posameznik vpliv na spremembe, vendar ne velik;
Faza 4: institucionalna faza: posameznik lahko kognitivno procesira probleme; lahko kritično oceni ideje, če se ne skladajo z njegovimi lastnimi; prevzame odgovornost za svoja ravnanja; je skeptičen do industrije in politike; se zaveda prisotnosti narave in procesira abstraktne pojme, povezane z okoljsko problematiko, čeprav niso fizično navzoči.
3.1 Trajnostna ali počasna moda
Poleg ponovne uporabe, preoblikovanja in recikliranja oblačil je pomemben razmislek o zmanjšanju porabe (Fajt, 2014). Med strategije za izboljšanje problematike odvečnih tekstilnih odpadkov in drugih težav, ki se pojavijo v industriji hitre mode, avtorji uvrščajo počasno modo, modo z daljšo življenjsko modo, multifunkcionalno modo, modo brez odpadkov, zeleno modo, etično modo in ekološko modo (Fajt, 2014).
Modna in tekstilna industrija se soočata z zahtevami po spremembah, ki bodo zmanjšale onesnaževanje okolja (Gale in Kaur, 2004). V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se pričele pojavljati in pridobivati na pomenu druge oblike modne prakse, kot so
»second-hand« oblačila oziroma oblačila iz druge roke ter izmenjava oblačil, ki jih danes poimenujemo kar trajnostna moda (Fajt, 2014). Kos Koklič idr. navajajo, da zametke počasne mode vidimo že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja (Kos Koklič idr., 2019).
Fajt (2014) navaja, da se oblačila, značilna za hitro modo, hitro izrabi in zavrže, medtem ko je za trajnostno modo značilen izraz »od zibelke do zibelke (from cradle to cradle, C2C)«, ki
14
pomeni ustvarjanje izdelkov, ki po koncu svoje življenjske dobe postanejo sestavine oz.
surovine za druge izdelke (Fajt, 2014). Počasna moda ni vezana na čas proizvodnje, ampak želi izboljšati proces izdelave, oblikovanje in uporabo oblačil; ne želi le upočasniti proizvodnje novih oblačil, ampak vključiti tudi ozaveščanje, odgovornost in trajnost v tekstilni industriji ter hkrati ohraniti dobičkonosnost (Pookulangara in Shepard, 2013).
Za večjo trajnost v tekstilni industriji Rathinamoorthy (2020) omenja štiri vidike ali strategije:
(1) vsi procesi proizvodnje bi morali popolnoma onemogočiti otroško delo;
(2) surovine, ki se uporabijo v tekstilni proizvodnji, bi morale biti okolju prijazne ter primerne za recikliranje, ponovno uporabo in podaljšano uporabo;
(3) proizvodnja bi morala biti etična, delavci bi morali biti plačani pošteno, spodbujati bi bilo treba lokalno proizvodnjo in s tem povečevati število delovnih mest v posamezni državi za samooskrbo z oblačili;
(4) razviti bi bilo treba dolgoročne trajnostne prakse, ki bi temeljile na poštenih cenah in plačilih v odnosu med potrošniki in proizvajalci.
Khandual in Pradhan (2019) omenjata naslednje tehnike in metode, ki bi pripomogle k trajnosti v tekstilni industriji:
(1) oblačila, narejena po meri: oblačila so oblikovana brezčasno, načrtovana in visokokakovostno izdelana na zahtevo stranke in po meri, namenjena dolgotrajni uporabi. Razširjen koncept vključuje tudi oblačila DIY, pri čemer DIY pomeni »do it yourself« ali »naredi sam«;
(2) trajnostne tehnike proizvodnje in oblikovanja oblačil: recikliranje kot popolna kemična obnova oblačila, kjer dobimo popolnoma nov izdelek, in nadcikliranje (angl.
»upcycling«) kot fizično nadgradnjo ali spremembo oblike nekega že uporabljenega oblačila;
(3) pošteno in etično ravnanje z delavci: pošteno plačilo za delavce, skrb za varnost pri delu in na delovnem mestu, spoštljiv odnos do okolja in trajnostno pridelovanje tekstilnih surovin;
(4) varčna uporaba oblačil, oblačila iz druge roke, vintage oblačila in dobrodelnost:
trenutna modnost nakupovanja oblačil iz druge roke, trajnostno usmerjene nakupne odločitve potrošnikov ter premišljeno trošenje; dobrodelne organizacije postajajo odlagališče za neprodane izdelke hitre mode;
(5) ravnanje z odpadki: razvoj blagovnih znamk, ki se uveljavljajo z inovativnimi načini ponovne uporabe ostankov tekstilne in oblačilne proizvodnje;
(6) skupna uporaba: socialno-ekonomski model, ki vključuje zamenjavo, najem ali izmenjavo izdelkov namesto nakupa novega izdelka; zmanjševanje količine tekstilnih odpadkov ob hkratni delitvi proizvodnih stroškov in zmanjšanju bremena lastništva.
15
Cilj trajnostne mode je predvsem zmanjšati količino tekstilnih odpadkov s podaljšanjem uporabne vrednosti in rabe oblačil (Sadar, 2011). Prehod iz prekomerne proizvodnje manj kakovostnih oblačil k trajnejšim in kakovostnejšim izdelkom ne zmanjša le količine proizvodnje, ampak omogoča, da se lahko izdelke koristi dalj časa in se jih, še vedno kakovostne, preda naslednjemu uporabniku (Fajt, 2014).
Slika 3: Proces počasne mode Vir: Pookulangara in Shepard (2013)
Za ohranitev trajnosti izdelkov je ključnega pomena začetek proizvodnje, saj z razvojem izdelkov določimo vir in vrsto porabljene energije ter količino dela. Omenjeni dejavniki vplivajo na klimatske spremembe, odvečne odpadke ter prekomerno porabo in onesnaževanje vode (Fletcher in Grose, 2011).
Cilj procesa (Slika 3) uveljavljanja počasne oziroma trajnostne mode ni priti v nasprotje s hitro modo, ampak iskanje rešitev, ki bi omogočale izboljšanje kakovosti oblačil, spodbudile tekstilno obrt in izboljšale delovne pogoje. Počasna moda tudi ni nasprotje hitre mode.
Počasna moda poskuša kupce oz. potrošnike ozavestiti in poučiti o njihovi vlogi pri izbiranju dobrin (Pookulangara in Shepard, 2013).
Potreben je torej preskok k bolj etični in ekološki praksi, tako znotraj industrije kot tudi na ravni posameznega potrošnika, tj. v potrošnikovi zavesti, ki temelji na odločitvah, ki rešujejo okoljske težave (Gale in Kaur, 2004). Prav potrošniki v razvitih državah imajo pomembno vlogo pri vplivu na ponudnike, da le-ti zmanjšujejo negativen vpliv na okolje (Bick idr., 2018).
Tudi Gale in Kaur navajata (2004), da je prihodnost mode in tekstilne industrije v tem, da se naredi korak nazaj in nato dva koraka naprej, tako da se iz masovne proizvodnje in raznolikosti oblačil vrnemo h kakovostnejšim oblačilom z daljšo življenjsko dobo (Gale in Kaur, 2004).
Proces počasne mode
Dizajn:
trajnostna, ekološka, zelena, etična praksa
Proizvodnja:
kvaliteta, ročni izdelki, delovna sila z
izkušnjami
Potrošnja:
izobraževanje, usmerjenost v naložbe
in dolgo življenjsko dobo izdelkov
Proizvajalec ... Potrošnik
16
3.2 Oblačila iz druge roke, doniranje in skupna uporaba oblačil
Oblačila so pogosto prehitro zavržena, čeprav so še vedno uporabna (Farrant idr., 2010).
»Second-hand« oblačila oziroma oblačila iz druge roke ter izmenjava oblačil oziroma skupna uporaba oblačil predstavljajo eno izmed možnosti za vzdrževanje trajnosti v modi (Gullstrand Edbring, Lehner in Mont, 2016).
Odvečna oblačila lahko (Paras in Pal, 2017):
(1) uporabimo za druge namene (sešijemo nova, uporabimo za krpe …);
(2) odnesemo v trgovine z oblačili iz druge roke;
(3) zavržemo v zabojnike za oblačila ali predamo na odlagališča.
Slika 4: Zbiranje oblačil v zbirnem centru in nadaljnji proces doniranja in prodaje Vir: Farrant, Olsen in Wangel (2010)
Slika 4 prikazuje možnosti ravnanja z odvečnimi oblačili – doniranje obačil. Potrošniki lahko odložijo oblačila, ki jih ne potrebujejo več, v zabojnik za oblačila, odnesejo neposredno v zbirne centre ali pa v lokalne prodajalne z oblačili iz druge roke (Farrant idr., 2010). Mnogo dobrodelnih organizacij prevzema rabljena oblačila in jih proda kot oblačila iz druge roke v države vzhodne Evrope in Afrike (Farrant idr., 2010). Cilj prodaje oblačil iz druge roke je zagotavljanje poceni oblačil za države v razvoju in zbiranje sredstev za podporo razvojnih projektov (Farrant idr., 2010).
Od Slovenije se je po letu 2004, ko je postala članica Evropske unije, pričakovalo, da bo sledila direktivam, ki pozivajo k zmanjšanju količine tekstilnih odpadkov. Od leta 2002 lahko v Sloveniji oddamo oblačila v zabojnike za oblačila organizacije Humana, pred tem pa jih je bilo mogoče oddati organizacijama Rdeči križ in Karitas (Habinc, 2018).
V Sloveniji je nastal tudi projekt »shirting« pod vodstvom Elene Fajt, Sanele Krese in Lucije Jankovec (Fajt, 2014). Namen projekta je ozavestiti o problemih prekomernega proizvajanja in potrošništva ter podcenjevanja oblačil, zmanjšanje količine cenenih produktov, uvesti etične in ekološke načine ter zmanjšati prekomerno potrošniško vedenje. Gre za projekt, kjer osebe ne nosijo srajc trajno, ampak jih po nekaj tednih oddajo naslednjemu nosilcu. Nobena
Donacije Zabojnik za
oblačila Zbirni center
Trgovine z oblačili iz druge
roke Drugo
Prodaja na debelo
Transport v Afriko Recikliranje Odlagališče
17
od srajc ni na prodaj, krožijo med različnimi uporabniki. Srajce, ki si jih uporabniki delijo, so bele, črne, sive ali črno-bele, prav tako so univerzalne velikosti (Eržen, 2016).
Predajanje oblačil v uporabo drugim poznamo v Sloveniji tudi že iz zgodovine, saj so nekatera, predvsem dražja oblačila, kot so bili plašči, krzno, uniforme, obleke za posamezne priložnosti (poročne obleke, obleke za krst), mlajši lahko podedovali od starejših generacij.
Oblačila so tako zaradi varčevanja pogosto prehajala od starejšega člana družine k mlajšemu;
oblačila staršev je dobil starejši otrok, medtem ko so mlajši otroci dobili oblačila starejših sorojencev, ko so jih starejši prerasli. V gospodinjstvih so tudi imeli šivalne stroje, s katerimi so zakrpali obrabljena oblačila (Habinc, 2018).
Čeprav glavni razlog za nakup oblačil iz druge roke ni nujno zavedanje o okoljski problematiki, imajo oblačila iz druge roke manjši vpliv na okolje kot nova oblačila (Farrant idr., 2010). Raziskava Gullstrand Edbring idr. (2016) je pokazala, da je glavni razlog za nakup oblačil iz druge roke predvsem ekonomski – prihraniti denar (47 %). Drugi najpogostejši razlog je, da uporabniki želijo biti edinstveni oz. posebni (25 %), šele na tretjem mestu je ekološki razlog (14 %). Med ostalimi razlogi so še: boljša kakovost oblačil, kupovanje oblačil, ki niso več na voljo oz. v prodaji, ali posebno oblikovanje (14 %). Med zaviralnimi dejavniki nakupa oblačil iz druge roke so glede na rezultate ankete zaskrbljenost zaradi higiene, zaskrbljenost zaradi naravnih škodljivcev, kot so npr. žuželke, in želja po novem izdelku (Gullstrand Edbring idr., 2016).
Oblačila iz druge roke še vedno predstavljajo le 5 % globalne tekstilne trgovine. Zaradi cene oblačil iz druge roke, ki je 10–20 % cene novih oblačil, predstavljajo manj kot 0,5 % celotnega globalnega dobička. Delež se spreminja glede na posamezne države. V državah podsaharske Afrike je npr. delež trgovine z oblačili iz druge roke mnogo višji, in sicer nad 25 % (Farrant idr., 2010).
4 Moda in oblačenje mladih
V začetku 20. stoletja je bilo glavno pravilo oblačenja v šolah, da so oblačila skladna s stanom ter se ohranjajo čista in snažna (Balovec Debevec, 2014). Fantje so nosili oblačila, enako krojena kot oblačila očetov (telovnik, suknjič, včasih tudi klobuk), dekleta kot oblačila mater (predpasniki, ki so segali čez celo telo); prevladovale so predvsem črna, siva in rjava barva (Balovec Debevec, 2014). Šele kasneje so se uveljavila oblačila, ki so poosebljala otroka kot otroka in ne kot pomanjšanega odraslega; počasi so se pojavile spremembe, kot so do kolen segajoče hlače pri fantih ali svetlejše barve pri dekletih (Balovec Debevec, 2014).
Danes se videz mladostnika ne ozira prav dosti na praktičnost, udobnost in zaščito. Oblačila se vse manj razlikujejo po spolu in starosti, prav tako je vse težje razbrati sporočilnost videza.
Včasih oblačilo simbolizira pripadnost skupini ali subkulturi, drugič izraža individualnost ali lastno identiteto, vrednostne in druge ideale (Khallouli in Gharbi, 2013). Stili oblačenja so povezani z druženjem s skupinami vrstnikov; ko mladostniki prevzamejo nek stil, najdejo tudi skupino, s katero se povežejo (Khallouli in Gharbi, 2013).
18
Moda in način oblačenja sta pri iskanju, ustvarjanju in izgradnji lastne identitete pri mladih v obdobju najstništva ključnega pomena, še posebno ta pritisk občutijo mlada dekleta (Karaoglu idr., 2019). Oblačila so eden najpogostejših in najljubših načinov izražanja, ki jih mladi uporabijo, da naredijo vtis drug na drugega (Karaoglu idr., 2019).
Med negativne učinke mode pri mladih sodi prekomerno trošenje denarja in časa, pogosto pride tudi do razvrščanja v skupine in zapostavljanja tistih, ki niso del skupine. Moda lahko negativno vpliva na samozavest, predvsem ko želijo npr. mladi obleči premajhna oblačila.
Moda in oblačenje imata pri mladih tudi pozitivne učinke, kot so večja samozavest, lažja povezanost z vrstniki in ljudmi, s katerimi želimo družiti, kar zmanjša nasilje med mladimi (Kaur, 2016).
Mediji imajo močan vpliv na najstnike in njihovo identiteto (Nurhayati, 2011). Nurhayati (2011) pravi tudi, da smo že zgodaj v otroštvu podvrženi medijem, še posebno na nas vplivajo risani filmi. Za primer vzame dekle, ki rada obleče majico, poslikano z Mini miško, ker rada gleda risani film Minnie Mouse. Dekle je subjekt, ki je pod nadzorom objekta, v tem primeru junaka risanega filma, integriralo samo sebe v risani film (Slika 5). Takšna identiteta je pogosto zgrajena nezavedno.
Slika 5: Krog konstrukcije identitete na primeru risanega filma Vir: Khallouli in Gharbi (2013)
Tudi tekstilna industrija z oglaševanjem poskuša pridobiti mlade in jih usmeriti v nakup. To poskuša na tri načine:
(1) z identificiranjem z določeno osebnostjo;
(2) s prepričevanjem, da je novo boljše kot staro (»ne bodi staromoden«);
(3) s ponujanjem užitka.
Če združimo vse tri korake, dobimo slogan, ki velja za večino oglasov v tekstilni industriji –
»posnemaj osebo X, bodi popularen, kupi znamko osebe X« (Khallouli in Gharbi, 2013).
Risani film
Potrošništvo Všečnost
modnega stila Konstrukcija
identitete
19
4.1 Nakupno vedenje mladih pri kupovanju oblačil
Mnogo raziskav je pokazalo vlogo najstnika v nakupnem vedenju družine, vendar je zelo malo raziskav o tem, kakšno vlogo imajo najstniki kot primarni potrošniki. Danes mnogi mladi nakupujejo sami, saj zelo hitro pridobijo informacije o oblačilih, v prihodnosti pa bo to še precej lažje, zato znanstveniki predvidevajo, da bodo tržišča preplavljena z najstniškimi potrošniki (Ashlock Magie, 2008).
Industrija otroških oblačil cilja na otroke in mladostnike, stare od tri do 14 let, glavni cilj pa so predvsem najstniki, stari od devet do 14 let, še posebno dekleta, ki se sicer ne zavedajo modnih trendov, imajo pa dovolj denarja za nakup in na njih vplivata predvsem glasbena in filmska industrija (Grant in Stephen, 2005).
Nakupno vedenje posameznika, v našem primeru mladostnika, se v grobem lahko razdeli v tri faze (Kos Koklič idr., 2019):
1. faza: nastanek potrebe po nakupu in sam nakup (prednakupno zaznavanje potrebe, iskanje informacij, prednakupno (o)vrednotenje alternativ, dejanski nakup);
2. faza: uporaba oblačila in skrb za oblačilo;
3. faza: odsvojitev oz. zavrženje oblačila.
Večina otrok in mladostnikov se zaveda modnih trendov, ima denar, je samozavestna glede oblačenja ter uživa v nakupnem odločanju in nakupovanju (Baker idr., 2019). Večina najstnikov je podvržena vplivu sovrstnikov, torej nakupuje tista oblačila, ki jim omogočajo, da se lažje pridružijo določeni skupini. Najstniki pogosto kupujejo več, ko so v družbi prijateljev. Kljub temu tisti najstniki, ki radi nakupujejo, razvijejo drugačen stil oblačenja od svojih vrstnikov. Sledijo modnim trendom, a niso modni inovatorji (Ashlock Magie, 2008).
Najstniki so potrošniki z raznolikimi lastnostmi; njihove potrebe se neprestano spreminjajo.
Pogosto ohranijo svoje nakupne navade oblačil tudi v odraslosti (Ashlock Magie, 2008).
Velike razlike se pojavijo med spoloma. Modno tržišče ima večji vpliv na dekleta kot na fante. Četudi so fantje vse bolj zainteresirani za modno in tekstilno industrijo, so dekleta bolj nagnjena k impulznemu nakupovanju oblačil. Raziskava med najstniki je pokazala, da je finančno stanje deklet boljše kot finančno stanje fantovskih vrstnikov. Razlog je v starših, ki menijo, da dekleta potrebujejo več denarja za oblačila in kozmetiko. Dekleta prav zato tudi več časa preživijo v trgovinah z oblačili kot fantje (Ashlock Magie, 2008).
Mladostniki težijo k nakupovanju velike količine cenejših, nekakovostnih novih oblačil, ki jih bodo nekajkrat oblekli in jih nato zavrgli. Razlog za nakup cenejših oblačil je finančne narave (Kos Koklič idr., 2019).
Poljanšek idr. (2012) so z raziskavo med mladimi, starimi od 15 do 25 let, ugotovili, da na njihovo nakupno vedenje vplivajo predvsem družabna omrežja in mnenje prijateljev oz.
bližnjih (Poljanšek idr., 2012). V Sloveniji je potekala raziskava med osnovnošolci petega in šestega razreda, v kateri so s pomočjo štiristopenjske lestvice ocenili dejavnike, ki vplivajo na nakup oblačil (Lovšin Kozina, 2015). Med dejavniki, ki so bili na izbiro, so učenci za videz
20
oblačila menili, da ima najmočnejši vpliv na nakup, vplivni dejavniki pa so tudi cena oblačila, informacije glede vzdrževanja in deklaracija proizvajalca ter nasvet prodajalca. Za državo proizvodnje, mnenje prijatelja, vpliv zvezdnikov in oglaševanje so menili, da nimajo vpliva.
Več osnovnošolcev je bilo mnenja, na možnost recikliranja ne vpliva na nakup oblačila (Lovšin Kozina, 2015). Raziskava na Hrvaškem je pokazala, da fantje letno kupujejo oblačila trikrat do štirikrat, medtem ko dekleta kupujejo manj kot enkrat mesečno; večina nakupuje v trgovinah hitre mode (Knežević idr., 2016).
Raziskava, ki so jo izvedli Karaoglu idr. (2019) med deklicami, starimi od 11 do 14 let, v kateri so ocenjevali vedenje pri nakupu oblačil, je pokazala, da večina deklet najpogosteje kupuje dvakrat do trikrat mesečno (41 % deklet). Dekleta so na tristopenjski lestvici ocenjevala dejavnike, ki vplivajo na izbiro oblačil. Udobje, ceno, kakovost in obliko so ocenila za zelo pomembno, znamko oblačila so ocenila za pomembno, medtem ko so mnenje drugih ocenila za nepomembno. Spraševali so jih tudi, v katerih trgovinah najpogosteje nakupujejo. 80 % jih nakupuje v H&M in hkrati več kot 70 % v Zari.
Raziskava v Srbiji, ki je potekala med osebami treh starostnih skupin (18–34 let, 35–54 let in 55 ali več let), je pokazala, da prebivalci Republike Srbije najpogosteje kupujejo enkrat mesečno (39,6 %) ali enkrat na tri oziroma šest mesecev; pogost odgovor je bil tudi trikrat ali štirikrat mesečno. Prav tako jih dobra polovica (53,2 %) kupuje v trgovinah z blagovnimi znamkami, kot so Zara, H&M, C&A, Bershka, Pull & Bear, Mango itd., slaba tretjina jih kupuje v trgovinah brez blagovnih znamk oziroma butikih in le 8,4 % jih kupuje v trgovinah z oblačili iz druge roke. Raziskava med mladimi, starimi od 18 do 34 let, je pokazala, da sta najpomembnejši lastnosti pri nakupu oblačila praktičnost (povprečno 6,8 od 7 po Likertovi lestvici) in kakovost (povprečno 6,4 od 7 po Likertovi lestvici) (Perić idr., 2019).
Že omenjeni problem hitre mode je, da oblačila oblečemo le nekajkrat, nato jih zaradi slabe kakovosti zavržemo ali pa pospravimo v omaro. Raziskava, ki je potekala med študenti, je ob desettedenski omejitvi kupovanja novih oblačila pokazala, da so študenti večkrat oblekli oblačila, ki so jih kupili, kot so jih imeli navado obleči pred raziskavo. Našli so popolnoma nove načine razpolaganja z oblačili in ustvarili nove stile (Kos Koklič idr., 2019).
4.2 Odnos mladih do oblačil iz druge roke
Lovšin Kozina (2015) je v svoji raziskavi preverjala, kaj osnovnošolci naredijo z oblačili, ki jih ne potrebujejo več. Osnovnošolci so v anketi odgovorili, da oblačila pogosto podarijo, medtem ko večina iz oblačil nikoli ne sešije nekaj novega, jih ne zavrže med mešane odpadke ali jih ne sežge. Odstotek osnovnošolcev, ki pogosto odnesejo oblačila v zbirni center, je bil enak odstotku tistih, ki jih nikoli ne odnesejo v zbirni center (Lovšin Kozina, 2015). Ianole- Calin idr. (2020) so ugotovili, da se večina najstnikov strinja s tem, da se oblačila odda ali jih zamenja, vendar so v isti raziskavi odgovorili tudi, da se strinjajo, da se jih odvrže. Prav tako večina ne kupuje oblačil iz druge roke (Ianole-Calin idr., 2020).
Poljanšek in sod, (2012) so ugotovili, da so mladi v Sloveniji glede oblačil iz druge roke še vedno zadržani; kljub temu navajajo, da sta se dve tretjini anketiranih že srečali z oblačili iz
21
druge roke. V raziskavi med mladimi, starimi od 15 do 25 let, so ugotovili, da ne bi nosili oblačil iz druge roke, pri čemer so kot razlog za to navedli, da jih moti vonj, da bi lahko oblačila prenašala bolezni ali zajedavce ali pa ne zaupajo zgodovini že uporabljenega oblačila (Poljanšek in sod, 2012).
Po drugi strani Gullstrand Eddbring idr. (2016) menijo, da oblačila iz druge roke med mladimi postajajo vse bolj popularna, vendar avtorji navajajo, da razlogi niso v okoljski ozaveščenosti, ampak dajanju prednosti kakovostnemu, vendar že uporabljenemu blagu pred novim in manj kakovostnim blagom. Nekateri želijo zmanjšati trošenje, drugi pa želijo oblačila iz druge roke le obnoviti in prilagoditi sebi (Gullstrand Edbring idr., 2016).
22
EMPIRIČNI DEL
5 Načrtovanje raziskave 5. 1 Namen in cilj raziskave
Mnogi se ne zavedajo posledic, ki jih prinaša hitra moda. Na trgovskih policah se pojavlja veliko raznolikih in novih oblačil, ki potrošnike zaradi želje po novem in čim večji količini oblačil prisilijo v nakup. Še posebno je treba ozavestiti mlade, ki jih večje korporacije privabljajo z živahnimi barvami in različnimi oblikami. Mladi so na tem področju ranljivi predvsem zato, ker si ustvarjajo, gradijo in iščejo svojo lastno identiteto, pri čemer si pomagajo z oblačili.
Prav zato nas je v raziskavi zanimalo, kakšen odnos imajo osnovnošolci do hitre in trajnostne mode ter kakšne predstave gojijo do alternativ, kot so oblačila iz druge roke. Zanimalo nas je, ali poznajo pojem hitra moda in katere pojme povežejo z njo. Poizvedeli smo o njihovih navadah pri nakupu oblačil in njihovem načinu ravnanja z oblačili, ki jih ne potrebujejo več, ter s pridobljenimi podatki predvidevali njihov odnos do oblačil hitre mode. Izbrali smo osnovnošolce od 6. razreda do 9. razreda, saj v tem šolskem obdobju postajajo mladostniki bolj samostojni in pričnejo ustvarjati svojo identiteto, hkrati pa nanje vpliva tudi izbira pri nakupu oblačil.
5. 2 Raziskovalna vprašanja
RV1: Ali osnovnošolci poznajo lastnosti hitre mode?
RV2: Kakšno je nakupno vedenje osnovnošolcev pri nakupu oblačil?
RV3: Kakšen je odnos osnovnošolcev do tekstilnih odpadkov oziroma do oblačil, ki jih ne želijo več?
RV4: Kakšen odnos imajo osnovnošolci do oblačil iz druge roke?
5. 3 Raziskovalni vzorec
K sodelovanju v raziskavi smo povabili 258 osnovnošolcev iz 6., 7., 8. in 9. razreda iz naključno izbranih osnovnih šol v Sloveniji pod pogojem, da so imeli soglasje svojih staršev ali skrbnikov. Način vzorčenja, ki je bil izveden v šolah, je bil neslučajnostni in namenski.
