PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, Poučevanje na razredni stopnji z angleščino
Anita Udir
PRILAGOJENO IZVAJANJE VSEBIN ZA UČENCA S SPINO BIFIDO IN HIDROCEFALUSOM PRI
POUKU ŠPORTA (ŠTUDIJA PRIMERA)
Magistrsko delo
Ljubljana, 2016
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, Poučevanje na razredni stopnji z angleščino
Anita Udir
PRILAGOJENO IZVAJANJE VSEBIN ZA UČENCA S SPINO BIFIDO IN HIDROCEFALUSOM PRI
POUKU ŠPORTA (ŠTUDIJA PRIMERA)
Magistrsko delo
Mentor: izr. prof. dr. Tjaša Filipčič Somentor: asist. dr. Damjana Kogovšek
Ljubljana, 2016
I
IZJAVA
Magistrsko delo z naslovom PRILAGOJENO IZVAJANJE VSEBIN ZA UČENCA S SPINO BIFIDO IN HIDROCEFALUSOM PRI POUKU ŠPORTA (ŠTUDIJA PRIMERA) je rezultat lastnega raziskovalnega dela avtorice Anite Udir.
Kranj, 28. 8. 2016 Anita Udir
II
ZAHVALA
Za izkazano zaupanje, strokovno pomoč, odzivnost v vsakem trenutku in pripravljenost za delo pri nastajanju magistrskega dela gre zahvala mentorici izr. prof. dr. Tjaši Filipčič.
Zahvaljujem se somentorici dr. Damjani Kogovšek za koristne namige in praktične nasvete.
Posebna zahvala gre izbranemu učencu, njegovim staršem, učiteljici in ravnateljici šole, ki so me toplo sprejeli in mi odprli vrata v njihov svet ter s tem omogočili izvedbo magistrskega dela.
Na tem mestu se želim posebej zahvaliti svojim staršem, sestri Tjaši, fantu Mitju in prijateljem za spodbudne besede, potrpežljivost in podporo med študijem.
III
POVZETEK
Namen magistrskega dela je bilo ugotoviti potrebne prilagoditve in načine vključevanja težje gibalno oviranega učenca s spino bifido in hidrocefalusom pri pouku športa v 1. razredu osnovne šole. Ker je učenec pri predmetu šport opravičen ocenjevanja, smo želeli ugotoviti, kako napreduje pri pouku športa in katere cilje dosega. V raziskavo je bil vključen omenjeni učenec, za katerega smo opravili 60 ur nestrukturiranega opazovanja.
V empiričnem delu magistrskega dela smo pri posameznih vsebinskih sklopih predlagali športne dejavnosti, ki jih učenec z omenjeno težavo lahko opravi brez prilagoditev, s prilagoditvami ali pa jih nadomesti z drugo aktivnostjo. Nadalje smo ga pri vsakem vsebinskem sklopu in posameznih športnih dejavnostih umestili v eno izmed devetih stopenj Winnickovega modela vključevanja ljudi s posebnimi potrebami. Dosežene cilje, ki jih je omenjeni učenec dosegel pri pouku športa, smo razčlenili na raven znanja, gibalnih sposobnosti in socialno-čustveno raven.
Ugotovili smo, da učenca pri večini vsebinskih sklopov uvrščamo v redno športno dejavnost s prilagoditvami glede na Winnickov model. To pomeni, da lahko učenec z določenimi prilagoditvami povsem enakovredno sodeluje z ostalimi vrstniki pri pouku športa.
Prilagoditve, ki jih učenec potrebuje so: skrajšanje ali podaljšanje časa ter razdalje za določeno aktivnost, povečan in znižan koš, prilagojen način izvedbe, primerna podlaga (npr.
asfalt namesto gozdne poti), prilagojeni pripomočki (uporaba manjših in lažjih žog, uteži), prilagojena pravila iger in načina gibanja. Ne nazadnje je potrebna pomoč spremljevalca ali zamenjava aktivnosti z nadomestno aktivnostjo.
Pri plavanju učenec potrebuje individualni pristop. Hoja, tek, sankanje, drsanje, smučanje pa so dejavnosti, ki jih učenec ne more izvajati in potrebuje nadomestno oz. vzporedno dejavnost.
Učenec je pri pouku športa zelo napredoval na vseh ciljnih področjih. Pridobil je novo teoretično in gibalno znanje pri vseh vsebinskih sklopih in izboljšal svoje gibalne in funkcionalne sposobnosti. Pomembno je, da je razvil pozitivni odnos do športa, okolja in vrstnikov.
KLJUČNE BESEDE: športne dejavnosti, gibalno oviran učenec, spina bifida in hidrocefalus, prilagojene aktivnosti, Winnickov model vključevanja ljudi v športne dejavnosti
IV
ABSTRACT
Title: Adapted Physical Education for a Student with Spina Bifida and Hydrocephalus
The purpose of the master's work was to determine the necessary adjustments and ways of integrating a student with spina bifida and hydrocephalus in Physical Education in the first grade of primary school. Whereas a student's progress in Physical Education is not being assessed, we wanted to evaluate student's progress and note what objectives are being achieved.
The study include a student with spina bifida and hydrocephalus (spinal cord injury), who attends the first grade of primary school. We completed 60 hours of unstructured observation in Physical Education.
In the practical part of the master thesis sports activities in specific sport areas in Physical Education are described. We suggested sport activities for a student with a mentioned injury without adjustment, with adaptations or replaced by another activity. Furthermore we classified student (in each sport topic) into one of nine levels of a Winnick integration model for sport participation. Objectives, that student achieved in Physical Education were analysed at the level of knowledge, motor skills and social-emotional level.
We concluded that student in most sport topics belong to regular sport environment with support services. This means that a pupil may be fully equal partner in Physical Education to other peers without problems. Adjustments that are needed: shortening or extension of time, distance, increased and lowered the height of basketball goal, adapted method of implementation, appropriate floor basis (asphalt instead of forest paths), materials modifications (smaller, lighter balls and weights), adapted game rules or way of movement, replacement of activity with another one and assistant support.
Student with paraplegia needs individual treatment in swimming. Walking, jogging, sledding, ice skating, skiing are sport activities that the student can not perform and require replacement or parallel activity.
V
Student has progressed in all target areas in Physical Education. He has gained physical and theoretical knowledge in all subject areas and has improved his physical and functional abilities. It is significant that he has developed positive attitude towards sport, environment and towards his peers.
KEY WORDS: sport activities, student with physical disabilities, spina bifida and hydrocephalus, adapted physical activities, Winnick integration model for sport participation
VI
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
2 PREDMET IN PROBLEM ... 2
3 GIBALNA OVIRANOST ... 3
3.1 ZNAČILNOSTI GIBALNO OVIRANIH UČENCEV ... 3
3.2 SPINA BIFIDA ... 6
3.2.1 Tipi spine bifide ... 7
3.3 HIDROCEFALUS ... 10
4 PRILAGODITVE POUKA... 11
4.1 VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNI PROGRAM S PRILAGOJENIM IZVAJANJEM IN DODATNO STROKOVNO POMOČJO ... 12
4.2 PRILAGODITEV PROSTORA ... 14
4.3 ORGANIZACIJA ČASA ... 14
4.4 POUČEVANJE IN UČENJE ... 15
4.5 PREVERJANJE IN OCENJEVANJE ZNANJA ... 15
4.6 KADROVSKI POGOJI ... 16
4.7 VLOGA UČITELJA ... 17
4.8 VLOGA SPREMLJEVALCA ... 18
5 ŠPORT IN GIBALNO OVIRANI UČENCI ... 18
5.1 DEFINICIJA ŠPORTA IN POMEN GIBANJA ... 18
5.2 POSEBNOSTI GIBALNO OVIRANIH PRI ŠPORTU ... 19
5.3 UČNI NAČRT ZA PREDMET ŠPORT ... 21
5.3.1 Splošni in operativni cilji predmeta šport za 1. razred osnovne šole ... 22
5.3.2 Praktične in teoretične vsebine ... 24
5.4 NAČINI VKLJUČEVANJA GIBALNO OVIRANIH UČENCEV V ŠPORT ... 27
6 CILJI RAZISKAVE ... 30
7 METODE DELA ... 30
7.1 OPIS VZORCA ... 30
7.2 NAČIN ZBIRANJA PODATKOV ... 31
7.3 METODE OBDELAVE PODATKOV ... 31
8 REZULTATI IN RAZLAGA ... 32
VII
8.1 PRILAGODITVE POUKA UČENCA S SPINO BIFIDO IN
HIDROCEFALUSOM ... 32
8.1.1 Prostorske prilagoditve ... 32
8.1.2 Organizacija časa ... 32
8.1.3 Poučevanje, učenje ... 32
8.1.4 Preverjanje in ocenjevanje... 33
8.1.5 Kadrovski pogoji ... 33
8.2 PRAKTIČNE IN TEORETIČNE VSEBINE ZA 1. RAZRED ... 33
8.2.1 Naravne oblike gibanja ... 33
8.2.1.1 Vključevanje učenca v naravne oblike gibanja po modelu Winnicka ... 39
8.2.1.2 Doseženi cilji pri naravnih oblikah gibanja ... 39
8.2.2 Atletska abeceda ... 40
8.2.2.1 Vključevanje učenca v vsebine atletske abecede po modelu Winnicka ... 43
8.2.2.2 Doseženi cilji pri vsebinah atletske abecede ... 43
8.2.3 Gimnastična abeceda ... 44
8.2.3.1 Vključevanje učenca v vsebine gimnastične abecede po modelu Winnicka . 47 8.2.3.2 Doseženi cilji pri gimnastični abecedi ... 48
8.2.4 Plesne igre ... 48
8.2.4.1 Vključevanje učenca v vsebine plesnih iger po modelu Winnicka ... 51
8.2.4.2 Doseženi cilji pri plesnih igrah ... 51
8.2.5 Igre z žogo ... 52
8.2.5.1 Vključevanje učenca v igre z žogo po modelu Winnicka ... 56
8.2.5.2 Doseženi cilji pri igrah z žogo ... 57
8.2.6 Plavalna abeceda ... 57
8.2.6.1 Vključevanje učenca v vsebine plavalne abecede po modelu Winnicka... 60
8.2.6.2 Doseženi cilji pri plavalni abecedi... 60
8.2.7 Pohodništvo ... 61
8.2.7.1 Vključevanje učenca v pohodništvo po modelu Winnicka ... 61
8.2.7.2 Doseženi cilji pri pohodništvu ... 62
8.2.8 Ugotavljanje in spremljanje gibalnih sposobnosti ter telesnih značilnosti ... 62
8.2.8.1 Vključevanje učenca v vsebine ugotavljanja in spremljanja gibalnih sposobnosti in telesnih značilnosti po modelu Winnicka ... 63
8.2.8.2 Doseženi cilji pri ugotavljanju in spremljanju gibalnih sposobnosti ... 63
VIII
8.2.9 Zimske dejavnosti ... 64
8.2.9.1 Vključevanje učenca v zimske dejavnosti po modelu Winnicka ... 65
8.2.9.2 Doseženi cilji pri zimskih dejavnostih... 65
8.2.10 Športni program Zlati sonček ... 66
8.2.10.1 Vključevanje učenca v vsebine programa Zlati sonček po modelu Winnicka 67 8.2.10.2 Doseženi cilji pri programu Zlati sonček ... 67
9 SKLEP ... 69
10 LITERATURA ... 75
KAZALO SLIK:
Slika 1: Otrok s spino bifido ... 7Slika 2: Tipi spine bifide: (A) zdrava hrbtenica, (B) spina bifida occulta, (C) spina bifida meningokela, (D) spina bifida mielomeningokela ... 9
Slika 3: (A) Zdravi možgani, (B) hidrocefalus možganov ... 10
1
1 UVOD
Gibanje in igra sta otrokovi primarni potrebi. Z gibanjem telesa otrok zaznava okolico, čas, prostor in samega sebe. Ko začne nadzirati svoje telo in obvladovati roke, noge, trup, pridobi samozaupanje in samozavest. Da otrok ohrani in razvija te lastnosti, so odgovorni odrasli oz.
vsi tisti, ki imamo z otrokom stike in ga lahko spodbudimo h gibanju, mu omogočimo kakovostno športno vzgojo in na ta način pozitivno vplivamo na otrokov celostni razvoj.
Zgodnja usmerjenost otrok v gibanje je osnova za kasnejše ukvarjanje s športom (Videmšek in Jovan, 2002).
Med obveznim šolanjem se vsi učenci seznanijo s sistematičnim športnovzgojnim procesom.
Predmet šport omogoča pomembne pozitivne vplive na telesni, gibalni, spoznavni, čustveni, socialni in moralni razvoj učenca, hkrati pa mu daje vseživljenjska funkcionalna znanja. Ker je šport tako zelo pomemben za razvoj učenca, mora učitelj dobro osmisliti športno vadbo.
Doživljanje ugodja ob športni dejavnosti bo učenca prepričalo, da bo šport in gibanje vpletel v prosti čas (Kovač in Jurak, 2012).
Leta 2000 smo s sprejetjem Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami večji poudarek pripisali inkluziji otrok s posebnimi potrebami v vzgojno-izobraževalne programe, ki posamezniku omogočajo potrebne prilagoditve in pomoč glede na njegove ovire oz. težave.
(ZUOPP, 2000)
Štemberger (2003) dodaja, da vsi učenci nimajo enakih gibalnih sposobnosti in da le z individualizacijo ter diferenciacijo dosežemo, da vsak učenec maksimalno pridobi pri predmetu šport in razvija pozitivno mnenje o njem.
Kaj pa šport pomeni gibalno oviranim? Vute (1989) ugotavlja, da veliko. Omogoča jim dokazovanje sposobnosti, uveljavljanje, doživljanje napetih in razburljivih situacij, mnogim pa predstavlja življenjsko potrebo.
2
2 PREDMET IN PROBLEM
Gibalno ovirani učenci so velikokrat prikrajšani in manj sodelujejo pri športnih dejavnostih kot njihovi vrstniki, kar naj bi bila posledica nedostopnosti objektov in pomanjkanja znanja učiteljev (Rimmer in Rowland, 2008). Podobno je K. Krivonog (2013) ugotovila, da so učenci premalo vključeni v pouk športa in v druge športne dejavnosti, kot so športni dnevi, šole v naravi in krajše gibalne aktivnosti.
Vute (1999) meni, da določena značilnost prizadetega zasenči vse druge lastnosti. Na osebo gledamo z vidika drugačnosti in ne dejanskih zmožnosti. Marsikdo misli, da šport in gibalna oviranost ne gresta skupaj, saj posameznik nikoli ne bo uspešen na tem področju. Učitelji v šolah imajo z njimi zelo malo ali nič izkušenj, kar pa lahko pripelje tudi do resnih posledic, posebno pri športu.
Delež otrok s posebnimi potrebami, ki obiskujejo osnovno šolo, kjer se izvaja izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, naj bi se po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije povečeval. V šolskem letu 2005/6 je znašal 3 odstotke, v šolskem letu 2013/14 pa 6,3 odstotka (SURS, 2015).
I. Lamovec (2002) je raziskala, da imajo učitelji pozitivno stališče do inkluzije gibalno oviranih otrok v osnovne šole, vendar se ne počutijo dovolj kompetentne za poučevanje gibalno oviranih učencev pri pouku športa. Podobno sta T. Filipčič in A. Senegačnik (2006) ugotovili, da se je 39 % študentov na Fakulteti za šport ocenilo kot nekompetentnih, 52,5 % delno in 8,5 % kot kompetentnih za delo z gibalno oviranimi pri športni vzgoji.
V magistrskem delu bomo raziskali različne prilagoditve in prilagojene športne dejavnosti za učenca s spino bifido in hidrocefalusom. Dodatno bomo raziskali, kakšni so prostorski in kadrovski pogoji ter katere cilje bo izbrani učenec dosegel pri predmetu šport.
3
3 GIBALNA OVIRANOST
3.1 ZNAČILNOSTI GIBALNO OVIRANIH UČENCEV
Gibalno ovirani učenci so učenci s posebnimi potrebami, ki imajo prirojene ali pridobljene okvare ali poškodbe gibalnega aparata, centralnega ali perifernega živčevja. Njihova oviranost se odraža v različnih obsegih v obliki gibalnih in funkcionalnih motenj. Vzroki za nastanek gibalne oviranosti so različni, najpogostejši je v prizadetosti centralnega živčnega sistema.
Posledice so posledično opazne na čustveni, socialni in kognitivni ravni kot motnje učenja, govora, mišljenja, spomina, pozornosti, percepcije in koncentracije (Logaj, Zadnik, Korenčan, Lisjak Banko in Katja Antosiewicz, 2014).
Gibalna oviranost se kaže kot prizadetost pri hoji, pri uporabi rok ali pri opravljanju različnih življenjskih dejavnosti in drugih gibalnih dejavnostih, ki jih vsakodnevno uporabljamo.
(Filipčič, Pristavec in Grilc, 2005).
Prirojene oz. zgodnje poškodbe ali obolenja so tiste, ki nastanejo pred porodom, ob njem ali po porodu. Sem uvrščamo spino bifido (s hidrocefalusom), cerebralno paralizo, živčno mišične bolezni (npr. mišična distrofija), artrogripozo, deformacijo hrbtenice in prirojene anomalije rok in/ali nog. Med poškodbe oz. bolezni, ki nastanejo kasneje v otroštvu, spadajo nezgodna možganska poškodba, možganska kap, vnetje osrednjega živčevja, stanje po operaciji tumorjev možganov in poškodbe ali bolezni hrbtenjače (Andlovic, Babnik, Logar, Filipčič, Groleger Sršen, Korošec, 2011).
Poleg težav na področju gibanja in mobilnosti nas M. Petkovšek (2009) opozori tudi na ovire pri drugih področjih. Gibalno ovirani imajo težave pri govoru, izvajanju osebne nege, učenju in drugih življenjskih aktivnostih. Pri okvari osrednjega živčnega sistema pa pogosto pride do kompleksnejših specifičnih potreb v intelektualnem in psihosocialnem razvoju.
Tudi Logaj idr. (2014) menijo, da je gibalna oviranost pomemben dejavnik tveganja za otrokov psihosocialni razvoj. Menijo, da imajo ti učenci poleg zmanjšanih zmožnosti na področju gibanja tudi težave na področju sporazumevanja, komunikacije, socialnih odnosov, socialnih veščin in interesov. Čustvene stiske in manj zreli prilagoditveni mehanizmi se pri
4
teh učencih lahko vidijo kot pretirana odvisnost, pasivnost, pretirana nemoč, nesamostojnost, potrtost, zaskrbljenost, nemotiviranost, nerazvitost interesov, odmik od socialnih odnosov, agresivnost in drugo. Stiske lahko ogrozijo ali pa celo spodbudijo otrokov psihosocialni razvoj. Le-ta je torej odvisen od biopsihosocialnih značilnosti posameznika, objektivnih težav in otrokovega okolja.
S. Andlovic in sodelavci (2011) ravno tako opozarjajo na možne primanjkljaje na drugih področjih. Opažajo, da imajo učenci, ki so gibalno ovirani, težave pri zaznavnih sposobnostih (vidno, slušno in gibalno zaznavne sposobnosti), motnje pozornosti in težave pri predelovanju informacij (predelovanje informacij je počasnejše in odvisno od količine informacij).
Posledično imajo težave pri predelovanju več informacij hkrati (npr. hkratno poslušanje in zapisovanje). Opazili so, da ima gibalno oviran učenec zaradi motenj pozornosti težave pri pomnjenju (hitreje pozablja naučeno in težje si snov zapomni). Lahko ima tudi težave pri računskih veščinah zaradi slabših številskih, količinskih, vidno-prostorskih zaznav in pomnjenja. Posledice možganskih obolenj ravno tako prispevajo k spremembam na področju čustvovanja in vedenja ter vplivajo na socialne veščine. Opažajo namreč oslabljeno obvladovanje vedenja in slabše prepoznavanje ter uravnavanje svojih čustev in prepoznavanje čustev drugih. Poleg drugačnega videza učenca na vzpostavljanje in ohranjanje socialnih stikov z vrstniki vpliva tudi učenčeva zmanjšana sposobnost razumevanja nebesedne komunikacije (govorica telesa), prenesenih pomenov in presojanja socialnih situacij.
Glede na stopnjo in obseg gibalne oviranosti ločimo štiri različne kategorije, od lažje do najtežje gibalno oviranih učencev. Lažje gibalno ovirani imajo pri gibanju le nekaj težav, drugi pa potrebujejo različne pripomočke in prilagoditve. Vsaka od stopenj zmanjšanih zmožnosti zahteva svoj prilagojen pristop (Lamovec, 2000):
Lažje gibalno ovirani učenci so pri gibanju samostojni. Z njimi se lahko izvaja praktično vse vsebine, zajete v učnem načrtu pri predmetu šport. Ti učenci niso odvisni od pripomočkov in potrebujejo le manjše prilagoditve (stol, miza, obleka). Pri športnih vsebinah bodo morda imeli težave pri naslednjih področjih: pri atletiki so lahko problem skoki v daljino in v višino ter hoja po neravnem terenu; pri gimnastiki lahko pride do težav pri hoji na gredi in vesah (ker se težko držijo le z eno roko) ter povsod, kjer je za izvedbo potrebna aktivnost dveh rok; pri
5
igrah z žogo bodo zaradi istega razloga uporabljali le boljšo roko oz. nogo (vendar moramo paziti, da ne zanemarimo šibkejše roke/noge, temveč jo, če je le možno, vključimo, krepimo in raztezamo); pri plesu se kažejo težave pri učenju plesnih korakov; pri plavanju je lahko ovira koordinacija dela rok in dihanja, zato bodo potrebovali veliko utrjevanja. Lažje gibalno ovirani učenci imajo torej težave na področju koordinacije, na kar moramo biti pozorni pri vseh disciplinah.
Zmerno gibalno ovirani učenci samostojno hodijo na krajše razdalje, nekateri ob uporabi pripomočkov (ortoze, bergle, posebni čevlji). Za daljše razdalje uporabljajo tricikel ali voziček na ročni pogon. Občasno potrebujejo pomoč in nadzor druge osebe pri zahtevnejših dnevnih aktivnostih. Zmerno gibalno ovirani učenci, ki so odvisni od pripomočkov, so na športnem področju pri določenih aktivnostih bolj ovirani, zato lahko pričakujemo težave npr.
pri manipulaciji žoge z rokami, medtem ko bodo z nogami lahko brcali žogo in obratno. Logaj idr. (2014) dodajajo, da imajo ti učenci težave na neravnem terenu in stopnicah, kjer potrebujejo oprijemanje in nadzor in so počasnejši. Fina motorika ni bistveno motena, tudi morebitno inkontinenco obvladujejo sami (brez posegov), potrebujejo samo nadzor.
Težje gibalno ovirani učenci so učenci, pri katerih hoja na krajše razdalje ni mogoča oz. ni funkcionalna. Uporabljajo voziček na ročni pogon, ortopedsko kolo in so redno odvisni (lahko le delno) od pomoči druge osebe. Na krajše razdalje nekateri učenci uporabljajo ortoze in hodulje. Hoja po stopnicah ni mogoča ali pa je zelo težavna. Prav tako je motena fina motorika, kar ovira funkcijo rok. Učenci, ki imajo paraplegijo, lahko izvajajo večinski del šolskega programa, moramo pa biti pozorni na možnost poškodb (zlomi, rane, omrzline).
Zaradi inkontinence moramo poskrbeti tudi za učenčevo urejenost. Več težav imajo lahko otroci z drugimi diagnozami, vendar je nabor športnih vsebin, s katerimi se lahko ukvarjajo, še vedno širok. Ukvarjajo se lahko z atletiko (teki, meti), jahanjem, namiznim tenisom, badmintonom, plesno improvizacijo, plavanjem (državnega prvenstva v plavanju se vsako leto udeležijo tudi težje gibalno ovirani učenci), gimnastiko (pri gimnastiki bodo verjetno izvajali le gimnastične vaje), športnimi igrami oz. igrami z žogo, pri katerih bodo npr. pri odbojki žogo le lovili, jo metali, ali pa jo zamenjali za mehkejši balon.
6
Najtežje gibalno ovirani učenci imajo zelo hude motnje gibanja, ki povzročajo popolno odvisnost od pomoči drugih. Ne morejo se samostojno gibati, temveč se gibajo samo z električnim invalidskim vozičkom. Kljub oviram se tudi ti učenci lahko vključijo v pouk športa. Izbor športnih panog pa je za te učence seveda zožen. Njihove glavne športne igre so elementarne, moštvene in štafetne igrice, igre natančnosti in prilagojeni goalball (igra z zvenečo žogo, pri kateri se preizkusijo v vlogi branilca). Zelo radi igrajo hokej na vozičkih.
Logaj idr. (2014) še dodajajo, da učenci z najtežjo gibalno oviranostjo potrebujejo posebne prilagojene pripomočke za sedenje. Težave imajo tudi pri hranjenju, saj nekateri potrebujejo posebne prilagoditve, kot je npr. sonda in gastroma. Nekateri potrebujejo dihalno oporo (traheostoma, asistirana ventilacija preko nosne maske, kisik). Morebitna inkontinenca je težke oblike in zahteva katetrizacijo oz. urejanje s pomočjo druge osebe.
T. Filipčič, A. Pristavec in U. Grilc (2005) dodajajo, da je pri teh učencih potrebna redna in intenzivna vključitev v terapevtske programe ter redna zdravstvena nega.
3.2 SPINA BIFIDA
V kategorijo gibalno oviranih otrok spadajo otroci s spino bifido, ki je najpogostejša prirojena razvojna motnja hrbtenice. V zarodku se že v prvem mesecu nosečnosti oblikuje nevralna cev, iz katere se nato razvijejo možgani in hrbtenjača. Do konca prvega meseca se nevralna cev dokončno oblikuje in zapre, vendar se v redkih primerih ne zapre pravilno. Ta napaka povzroči nepravilnosti v razvoju hrbtenjače in vretenčnih lokih, ki ne zrastejo pravilno.
Znanstveniki niso povsem prepričani, zakaj pride do pojava spine bifide, vendar predvidevajo, da gre za kombinacijo genetskih in okoljskih dejavnikov (Watson, 2009).
A. Molloy (2005) ugotavlja, da je glavni razlog za pojav spine bifide oz. napake v nevralni cevi pomanjkanje folne kisline oz. vitamina B v materini prehrani v času zgodnje nosečnosti.
Čeprav ima folna kislina jasno povezavo s spino bifido, S. Watson (2009) dodaja, da so znanstveniki našli gene, za katere verjamejo, da povečujejo možnost pojava spine bifide.
Vsako leto je po vsem svetu rojenih približno od 3 do 12,8 novorojenčkov s spino bifido na 10.000 rojstev. Nepravilnosti hrbtenjače in pogosto tudi možganov lahko povzročijo motorično, kognitivno in senzorično poslabšanje ter inkontinenco (težave pri praznjenju
7
črevesja in mehurja). Z napredkom medicine se je umrljivost oseb s spino bifido v zadnjih letih močno zmanjšala. Danes je pričakovana daljša življenjska doba oseb s spino bifido, saj 75 ̶ 80 % teh otrok živi do odrasle dobe (Bloemen idr., 2015).
Okvara hrbtenjače se lahko pojavi na kateremkoli delu vzdolž hrbtenice, a je najpogosteje prizadet del hrbteničnega kanala nižje od pasu. Obseg oz. resnost telesne in kognitivne prizadetosti je odvisna od velikosti in lokacije odprtine v hrbtenici (Spina Bifida: Facts, 2011).
Slika 1: Otrok s spino bifido (vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Spina_bifida).
3.2.1 Tipi spine bifide
H. Northrup in K. A. Volcik (2000) v svojem delu navajata dve vrsti okvare spine bifide:
spina bifida occulta in spina bifida cystica.
8
Spina bifida occulta je najblažja oblika spine bifide, ki ni vidna oz. je skrita. Majhne napake se kažejo pri vretenčnih lokih, kjer lahko pride do manjše odprtine dveh sosednjih vretenc, a hrbtenjača in membrane, ki pokrivajo hrbtenjačo, ostajajo v celoti v hrbteničnem kanalu. V primeru abnormalnosti le enega vretenčnega loka, ta oblika le redko povzroča težave. Na mestu napake pa lahko opazimo majhno jamico, ki je pokrita z dlakami ali pa vidimo brazgotino, pigment ali podkožni lipom. V redkih primerih, če je napaka na več vretencih, se lahko pojavijo težave pri motoričnem razvoju in funkcioniranju sečnega mehurja in črevesja.
Spina bifida occulta ne povzroča mišične oslabelosti ali paralize (Northrup in Volcik, 2000).
Spina bifida cystica je huda oblika spine bifide, ki vključuje izboklino hrbtenjače. Ovojnice se izbočijo skozi nezaraščene loke vretenc. Ime je spina bifida cystica dobila zaradi cistične oz. vrečaste oblike na hrbtu, ki je prekrita s tankim slojem kože (Northrup in Volcik, 2000).
Kadar skozi okvaro v vrečko izstopajo ovojnice in likvor, hrbtenjača in korenine hrbtenjačnih živcev pa ostajajo na svojem mestu, napako imenujemo meningokela. Pri meningokeli je hrbtni mozeg v svoji pravi legi, živčni sistem pa ostaja nepoškodovan, zato je praviloma brez nevroloških posledic (Northrup in Volcik, 2000).
Najtežja oblika spine bifide in tudi najpogostejša je mielomeningokela. Gre za popolno odprtje nevralnega tkiva pri odprtem nevralnem kanalu. Pri tej obliki so skozi nezaraščen lok vretenca izbočene ovojnice, hrbtenjača, hrbtenjačni živci in likvor. Hrbtenjača je deloma prekrita z opnami ali pa je popolnoma izpostavljena. Prekinitev hrbtenjače na določenem mestu vodi v izraženo paralizo oz. invalidnost otroka, inkontinenco urina in blata, nepravilnosti na bokih, kolenih in stopalih in druge okvare živčnega in ostalih organskih sistemov. Otroci, ki se rodijo z mielomeningokelo, potrebujejo večkratne operacije in invazivne postopke. Operacija je potrebna že v 24 do 48 urah takoj po rojstvu, da bi odpravili napako odprtine in zmanjšali nevarnost infekcije. H. Northrup in K. A. Volcik (2000) še dodajata, da motnje hrbtenice in možganov, povezane s spino bifido, vplivajo na učenje.
Večina otrok je normalno inteligentnih, vendar imajo težave pri motoričnih sposobnostih, pozornosti, spominu in organizaciji.
9
Slika 2: Tipi spine bifide: (A) zdrava hrbtenica, (B) spina bifida occulta, (C) spina bifida meningokela, (D) spina bifida mielomeningokela (vir:http://what-when-how.com/wp- content/uploads/2012/08/tmp34d647_thumb22_thumb.png).
Posameznik s težjo obliko spine bifide ima na mestu okvare veliko manjše in tanjše živce, ki izhajajo iz hrbtenjače. Ti tanki živci imajo samo 10 % od normalnega števila živčnih vlaken, kar vodi v to, da oseba morda ne more premikati mišic nog in na spodnjih udih ne čuti pritiska, toplote, mraza in bolečine. Oslabelost mišic in neobčutljivost kože se pojavljata samo na mestih, ki so nižje od nastale spine bifide. Pomanjkanje živčnih vlaken vpliva tudi na mehur in spodnji del črevesa (Swinyard, 1964).
S. A. Žigon in H. Damjan (2012) navajata, da je stopnja zmanjšanih zmožnosti bolnikov na področju gibanja in občutenja pod ravnijo lezije različna glede na raven in obseg okvare hrbtenjače. Pri 95 % bolnikov z mielomeningokelo se pojavi hidrocefalus. Pogoste so tudi okvare hrbtenice (skolioza, lordoza, kifoza). Pri učencih z okvaro v prsnem delu hrbtenjače je tveganje za nastanek skolioze 80 ̶ 100 %. Pri okvari tretjega ledvenega vretenca je pogost tudi izpah kolkov. Prav tako se velikokrat pojavi deformacija stopal.
Bolniki s spino bifido predstavljajo najbolj občutljivo skupino za razvoj preobčutljivosti in alergije na lateks (kar 49 % jih ima alergijo na lateks). Možna rešitev je pregled in testiranje za alergijo na lateks vseh bolnikov s spino bifido. S tem bi zmanjšali tveganje hudih kliničnih reakcij in omogočili preventivno ukrepanje (Niggeman, Buck, Michael, Haberl in Wahn, 2000).
10
Hallahan in Kauffman (1991) podajata nasvete pri izobraževanju otrok s spino bifido. Pravita, da učenec s spino bifido pri nekaterih aktivnostih potrebuje nadzor. Zaradi pomanjkanja občutljivosti kože na določenih predelih se namreč poveča nevarnost za opekline, udarnine ali odrgnine. Prav tako mora učitelj vedeti, kako pomagati učencu s spino bifido, ki ni sposoben nadzorovanja praznjenja črevesja in mehurja, kar pri nekaterih učencih zahteva občasno uporabo katetra.
3.3 HIDROCEFALUS
Pogosto se pri otrocih s spino bifido pojavijo pridružene nepravilnosti, kot je hidrocefalus ali vodenoglavost. Toma (2015) trdi, da se hidrocefalus pojavi zaradi motnje v dinamiki cerebrospinalne tekočine oz. likvorja. Likvor se v možganskih prekatih prekomerno kopiči zaradi njegove povečane proizvodnje ali motnje absorpcije. Že beseda hidrocefalus je sestavljena iz dveh besed: voda in glava.
Slika 3: (A) Zdravi možgani, (B) hidrocefalus možganov (vir: http://zdravlje.eu/2010/05 /07/hidrocefalus-%E2%80%93-brlj/).
11
Operacija je glavno zdravljenje hidrocefalusa. Diuretiki lahko zmanjšajo proizvodnjo možganske tekočine, a je učinek minimalen in zdravila imajo stranske učinke. Pri kirurškem zdravljenju bolniku vstavijo likvorsko drenažo, ki vodeno in nadzorovano odvaja likvor iz možganskih prekatov v neko drugo telesno votlino, npr. trebušno (Toma, 2015).
Simptomi hidrocefalusa so pri otrocih in odraslih znaki povišanega intrakranialnega tlaka (zvišan pritisk na možganske prekate): glavobol, motnje zavesti in bruhanje, pri dojenčkih pa zaradi nezaraslih šivov med kostmi glave pride do povečanega obsega glave (Kahle, Kulkarni, Limbrick in Warf, 2015)
Ugotovljeno je bilo, da je ravno prisotnost hidrocefalusa pri učencih s spino bifido glavni krivec za nižje kognitivne sposobnosti od povprečja populacije. Kognitivni status oseb s spino bifido brez hidrocefalusa je podoben zdravi populaciji, medtem ko ima skoraj 50 % oseb s spino bifido in hidrocefalusom določene kognitivne primanjkljaje (Barf idr., 2003).
Tudi Hallahan in Knauffman (1991) trdita, da se spina bifida pogosto kombinira s hidrocefalusom, kar lahko vodi do motnje pozornosti, učnih nezmožnosti ali mentalnih težav.
Druga možna posledica pa je meningitis (bakterijska okužba možganov ali hrbtenjačne vezi).
4 PRILAGODITVE POUKA
Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju ZUOPP) ureja oblike izvajanja vzgoje in izobraževanja ter usmerjanja učencev. V drugem členu ZUOPP (2011) je navedeno, da so učenci s posebnimi potrebami:
otroci z motnjami v duševnem razvoju;
slepi in slabovidni otroci;
gluhi in naglušni otroci;
otroci z govorno-jezikovnimi motnjami;
gibalno ovirani otroci;
dolgotrajno bolni otroci;
otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja;
otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami.
12
V petem členu pa so določene naslednje oblike vzgojno-izobraževalnih programov, ki se predvidijo glede na vzgojno-izobraževalne potrebe učencev s posebnimi potrebami. Glede na vrsto in stopnjo primanjkljajev oz. motenj so šoloobvezni učenci usmerjeni v (ZUOPP, 2011):
vzgojno-izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo;
prilagojen program vzgoje in izobraževanja z nižjim izobrazbenim standardom;
posebni program vzgoje in izobraževanja, ki poteka v okviru šole s prilagojenim programom;
vzgojni program.
V nadaljevanju se bomo osredotočili na vzgojno-izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Ta program izvajajo večinske osnovne šole in mora otroku s posebnimi potrebami zagotavljati možnost pridobitve enakovrednega izobrazbenega standarda, kot ga zagotavlja program osnovnošolskega izobraževanja (ZUOPP, 2011).
4.1 VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNI PROGRAM S PRILAGOJENIM IZVAJANJEM IN DODATNO STROKOVNO POMOČJO
Glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja se učencem s posebnimi potrebami v programu s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo lahko prilagodi: vsebina, način in organizacija pouka, predmetnik, način preverjanja in ocenjevanja, časovna razporeditev pouka, zagotovitev dodatne strokovne pomoči, prostor in pripomočke. Težje gibalno oviranim učencem se lahko dodeli stalni ali začasni spremljevalec (ZUOPP, 2011).
Na podlagi strokovnega mnenja komisije, svetovalec Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, ki vodi postopek usmerjanja, učencu izda odločbo o usmerjenosti v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. V njej je natančno navedeno število ur dodatne strokovne pomoči, izvajalci pomoči in pripomočki (npr. računalo, žoge, stolčki, stojke ...) (ZUOPP, 2011).
13
V 30. členu (ZUOPP, 2011) je zapisano, da se v odločbi določi naslednje:
program vzgoje in izobraževanja;
vzgojno-izobraževalni zavod, v katerega se učenec usmerja;
datum vključitve v šolo;
vzgojno-izobraževalne potrebe učenca;
obseg in vrsto izvajanja dodatne strokovne pomoči;
morebitne posebne pripomočke, opremo in druge pogoje, ki morajo biti zagotovljeni za vzgojo in izobraževanje;
začasni ali stalni spremljevalec gibalno oviranemu učencu;
morebitno zmanjšanje števila otrok v razredu glede na predpisane normative;
trajanje in rok preverjanja ustreznosti usmeritve;
pravice, za katere tako določa poseben zakon.
Dodatna strokovna pomoč (v nadaljevanju DSP) se lahko izvaja v treh oblikah, in sicer kot pomoč za premagovanje primanjkljajev oz. motenj, svetovalna storitev ali kot učna pomoč.
DSP lahko poteka individualno izven oddelka ali v oddelku. Na osnovnih šolah jo večinoma izvajajo specialni pedagogi (defektologi) in socialni pedagogi. Učno pomoč lahko izvajajo tudi predmetni učitelji za posamezen predmet, če je tako določeno z odločbo (ZUOPP, 2011).
V ZUOPP (2011) je prav tako navedeno, da mora šola v roku 30 dneh po prejemu odločbe izdelati individualizirani program za učenca. Program pripravi in izvaja strokovna skupina (razrednik, izvajalci DSP, svetovalna služba), ki jo imenuje ravnatelj šole. Pri pripravi individualiziranega programa sodelujejo tudi starši učenca.
Individualiziran program zajema predvsem:
cilje in oblike dela na posameznih vzgojno-izobraževalnih področjih;
strategije vključevanja učenca s posebnimi potrebami v skupino;
morebitne prilagoditve pri preverjanju in ocenjevanju znanja ter doseganju standardov in napredovanju;
prilagoditve, kot so npr. uporaba prilagojene ali pomožne tehnologije, izvajanje fizične pomoči, časovna razporeditev pouka;
prehajanje med programi in organizacijske prilagoditve;
veščine za čim večjo samostojnost v življenju (ZUOPP, 2011).
14
S. Pulec Lah (2002) individualiziran program opredeli kot zakonsko zagotovljen in obvezen dokument za vse otroke s posebnimi potrebami in kot proces prilagajanja vzgojno- izobraževalnega dela posameznikovim posebnim potrebam.
Galeša (1995) pravi, da moramo pri načrtovanju individualiziranega programa ugotoviti učenčevo funkcioniranje in njegova šibka ter močna področja. Na osnovi teh bi lahko definirali funkcijska področja, pri katerih bi otrok potreboval pomoč in pri katerih bi mu bilo smiselno nuditi strokovno pomoč. Hkrati bi spodbujali močna področja, s katerimi bi učenec lahko kompenziral svoje težave.
4.2 PRILAGODITEV PROSTORA
S. Andlovic idr. (2011) navajajo možne prilagoditve prostora za gibalno oviranega učenca.
Zagotoviti se mora varen prevoz v šolo in iz nje. Dostop do šole mora biti brez arhitekturnih ovir (klančine in dvigala namesto stopnic). Učencu se morajo prilagoditi šolski prostori in dostop do njih (dvigalo, gosenice, dvižne ploščadi, primerna širina vrat in prehodov, klančine idr.), sanitarije in prostor za osebno higieno. Prilagoditi se mu mora pohištvo in delovni prostor (miza z nastavljivo višino in naklonom, stol z nastavljivo višino, nedrseča podlaga).
Pozorni moramo biti na prostor v učilnici. Sedi naj blizu učitelja in v bližini table, ki omogoča neposreden pogled na tablo in komunikacijo z učiteljem. Sedi naj proč od vrat in oken, saj moramo odstraniti zunanje moteče dejavnike. Ne nazadnje moramo poskrbeti za nadomestno in dopolnilno komunikacijo, v kolikor je to potrebno (npr. uporaba računalnika s prilagojeno opremo).
4.3 ORGANIZACIJA ČASA
Glede na izbran program usmerjanja, se mora za gibalno oviranega učenca izdelati individualiziran program. Ta mora biti v skladu z njegovim razvojem in tempom učenja (zaradi upočasnjenega miselnega procesiranja in slabših gibalnih sposobnosti). Ker gibalno oviran učenec vloži ogromno fizičnega napora v izvedbo aktivnosti, se naj mu znotraj učne ure omogočijo krajši premori. Zagotoviti mu je potrebno več časa za pridobivanje in usvajanje znanj po krajših vsebinskih enotah. Tudi preverjanje in ocenjevanje naj temeljita na krajših etapah. V skladu z odločbo o usmeritvi postopka se dodatna strokovna pomoč izvaja v
15
oddelku ali zunaj oddelka v času pouka. Pri organizaciji individualne učne pomoči je potrebno paziti na časovno usklajenost (Andlovic idr., 2011).
4.4 POUČEVANJE IN UČENJE
Priporočljivo je, da je učenec z gibalno oviranostjo vključen v oddelek z manjšim številom otrok. Zaradi občutka sprejetosti in pripadnosti s strani vrstnikov, učencev šole in šolskih delavcev, naj bo vključen v vse šolske dejavnosti v okviru svojih zmožnosti (šport, prireditve, izlete, šole v naravi, športne dneve ...). Pri poučevanju je vselej potrebno upoštevati učenčeva šibka ter močna področja in njegove psihofizične zmožnosti. Učitelj mora biti pozoren, da ne uporablja besed v prenesenem pomenu in da učenca navaja na strukturirano učenje. Čas trajanja izobraževanja se lahko podaljša zaradi pogoste odsotnosti od pouka (hospitalizacije, zdravljenje ...) (Andlovic idr., 2011).
Pri poučevanju in učenju se mora upoštevati tudi prilagoditve oblik gradiva. Zapisi naj bodo strukturirani in vnaprej pripravljeni za v zvezek. Zapisi naj bodo kratki, z upoštevanjem večjih razmikov med vrsticami, večji presledki med vsebinami, večje velikosti črk, krepko natisnjene ključne besede in barvne opore. Učenec ima namreč težave pri sočasnem poslušanju in zapisovanju. Zaradi boljše usmerjene pozornosti vsebino razdelimo na manjše sklope, pri katerih smo pozorni na preglednost. Učenec potrebuje večje formate delovnih listov, povečane fotokopije nalog, in tudi več prostora za zapis odgovorov, računov in risanje z geometrijski orodjem. Za lažje sledenje in razumevanje besedila so učencu v pomoč barvne opore. Analizo prebranega besedila naj reši s pomočjo vprašanj, ki si sledijo po vrstnem redu besedila in so večinoma izbirnega tipa. Proste spise in zapise naj se omeji na minimum. Za reševanje nalog je učencu potrebno dodeliti več časa, hkrati pa mu je v pomoč lahko spremljevalec ali prilagojen računalnik (Andlovic idr. 2011).
4.5 PREVERJANJE IN OCENJEVANJE ZNANJA
Preverjanje in ocenjevanje znanja naj bo vsebinsko in časovno vnaprej napovedano. Učenec naj odgovore posreduje pretežno ustno, pri zapisu pa naj mu pomaga spremljevalec. Napak, narejenih zaradi učenčevih primanjkljajev na senzomotoričnem področju, naj se ne upošteva pri ocenjevanju. Pri ustnem spraševanju naj učitelj z dodatnimi pojasnili pojasni vprašanje. Za preverjanje in ocenjevanje naj se izbere najbolj ustrezen čas dneva z upoštevanjem učenčeve
16
utrujenosti. Poteka naj brez časovnega pritiska in po krajših enotah z odmori (ali v dveh srečanjih), saj učenec potrebuje več časa, da strukturira svoje misli in prikliče informacije.
Pisna gradiva za preverjanje in ocenjevanje naj vsebujejo več grafičnih in barvnih opor, vprašanja izbirnega tipa (obkroževanje, povezovanje) s čim manj zapisovanja. V kolikor je potrebno, naj preverjanje in ocenjevanje zaradi motečih dejavnikov poteka v ločenem in učencu znanem prostoru. (Andlovic idr. 2011).
4.6 KADROVSKI POGOJI
Učencu se na podlagi individualiziranega programa določi naslednja kadrovska zasedba:
začasni ali stalni spremljevalec za nudenje fizične pomoči, svetovalni delavec in specialno- pedagoška ali defektološka pomoč otroku, učitelju, staršem.
Izvajalec dodatne strokovne pomoči je opredeljen v odločbi o usmeritvi (učitelj, specialni pedagog, psiholog, pedagog, socialni pedagog).
Učitelj naj bo prilagodljiv pri omogočanju razmer, ki bodo zagotovile optimalno učno uspešnost gibalno oviranega otroka. Svetovalni delavec izhaja iz načel celostne obravnave in sodeluje z učitelji, starši, vodstvom šole in z zunanjimi ustanovami, v kolikor je to potrebno.
Spremljevalec je član strokovne skupine, ki dela z učencem. Informacije lahko pridobi tudi pri učenčevem fizioterapevtu in delovnem terapevtu.
Ravnatelj je tisti, ki imenuje strokovno skupino za načrtovanje in izvajanje individualiziranega programa in poskrbi za optimalne kadrovske in materialne pogoje (Andlovic idr., 2011).
T. Filipčič (2002) se je dotaknila problematike izobraževanja kadrov na področju prilagojenega športa. Ugotavlja, da je Slovenija v primerjavi z drugimi evropskimi državami še vedno na začetku in da je pri nas omenjena problematika izpostavljena naključjem. Svari nas, da stanje ni zavidljivo in da je vadba učencev s posebnimi potrebami lahko tvegana v kolikor izvajalci niso usposobljeni.
17
4.7 VLOGA UČITELJA
Vključitev gibalno oviranega učenca v osnovno šolo zahteva od učitelja trdo delo in učenje.
Da bo učenec, ki potrebuje dodatno pomoč odrasle osebe ali sošolca, vključen in ne izoliran, mora učitelj sodelovati in učinkovito deliti naloge svojim učencem. Učitelj naj vse učence pritegne k delu z uporabo različnih metod, ki otroku s posebnimi potrebami omogočajo, da postane pri učenju aktiven. Učitelj s pomočjo ostalih članov strokovnega tima, ki sodelujejo pri vzgoji in izobraževanju gibalno oviranega otroka, pripravi in izvaja individualiziran program dela (Vodeb, 2001).
Vključevanje gibalno oviranih učencev v športne programe odpira vrsto novih možnosti, pred športne pedagoge pa postavlja dodatne izzive. Od njih zahteva poznavanje in upoštevanje raznolikosti motoričnih, intelektualnih in vedenjskih sposobnosti učencev (Vute, 2002).
Vute (1999) priporoča, da naj se učitelj pozanima in pridobi zanesljive informacije o učencu z gibalno oviranostjo. Posvetuje naj se z zdravnikom, fizioterapevtom, delovnim terapevtom, psihologom, socialnim delavcem in s starši ter drugimi učitelji.
Učitelji morajo vse udeležence v skupini oz. razredu obravnavati enako. Če je prizadeti na vozičku, naj se pri pogovoru prilagodi njegovi višini. Kadar ne razume njegovega govora, naj se ne pretvarja, da ga razume, temveč naj poišče pomoč ali se sporazume z drugimi kanali sporazumevanja (izrazom, glasom, dotikom).
Vute (1999) nadalje dodaja, da je rezultat načrtovanega programa odvisen tudi od tega, kako posameznikovo vključevanje sprejemajo neprizadeti vrstniki. Učitelj mora zato ustvariti varno okolje, v katerem se lahko vzpostavijo stiki med vrstniki in v katerem se vsi, ne glede na težave, lahko skupaj igrajo in se povezujejo tudi zunaj šolskega okolja.
Vodenje športnovzgojnega procesa je specifično in se razlikuje od vodenja preostalega pedagoškega procesa. Pri predmetu šport je vodenje veliko bolj dinamično, saj so učenci stalno v gibanju, kar poveča možnost poškodb, hkrati pa se učne in vzgojne situacije zelo hitro spreminjajo. Zagotavljanje varnosti in hkratno aktivnost ter diferenciacijo pouka glede na sposobnosti in znanje učencev zahteva od učitelja dobro poznavanje drugačnih načinov dela (Štemberger, 2007).
18
4.8 VLOGA SPREMLJEVALCA
Večini težje gibalno oviranih otrok se pri pouku dodeli spremljevalca za nudenje fizične pomoči (ZUOPP, 2011).
Naloge spremljevalca opredeljuje tudi Vodeb (2001). Spremljevalec pomaga gibalno oviranemu učencu pri prihodu v šolo, v razred in pri prehodu iz razreda v razred. Učenca namesti z vozička na stol in obratno. V kolikor je potrebno, mu pripravi šolske potrebščine za pouk in pomaga pri zapisu učne snovi v zvezke, delovne liste in podobno. Če je potrebno, je ves čas navzoč pri urah pouka. Spremljevalec učencu fizično pomaga pri izvedbi športnih, naravoslovnih in kulturnih dejavnostih, pri osebni higieni, urejanju in hranjenju v šoli. Če je učenec dalj časa odsoten, spremljevalec poskrbi za stik s šolo. Poleg tega se povezuje in dogovarja s pedagoškimi in svetovalnimi delavci šole ter s starši učenca.
5 ŠPORT IN GIBALNO OVIRANI UČENCI
5.1 DEFINICIJA ŠPORTA IN POMEN GIBANJA
Ulaga (1980) definira šolski predmet šport kot pedagoški proces razvijanja in oblikovanja celovite osebnosti z uporabo ustreznih gibalnih dejavnosti. Trdi, da je šport sestavni del splošne vzgoje, ki načrtno vpliva na človeka v mladosti. Predvsem takrat, ko se oblikuje in raste. Pri športu se mora izbirati vaje v skladu s potrebami in interesi mladine, hkrati pa upoštevati tudi druga sredstva (npr. klimatske dejavnike, prehrano ...). S športom ne vplivamo samo na oblikovanje telesa, temveč na človeka kot biološko, duševno in družbeno bitje. Cilj predmeta šport naj bi bil zdrav, skladno razvit, odporen in za delo sposoben posameznik.
Neuman je že davnega leta 1984 ugotovil, da sta šport in rekreacija potrebna za slehernega posameznika, prav tako pa sta življenjskega pomena za gibalno ovirane.
Šport in rekreacija sta pomembna za vsakdanje življenje in za zmanjševanje v nas nakopičene napetosti. S pravilno izbrano športno dejavnostjo se izboljšajo fiziološke funkcije posameznika in telesna vzdržljivost. Šport je pomembno sredstvo za ohranjanje zdravja. Poleg tega ugodno deluje na psihično in socialno počutje, saj aktivno udejstvovanje v športu krepi zaupanje vase in odpira vrata v družbeno življenje.
19
Šport ima pri gibalno oviranih ljudeh pomembno mesto pri razvijanju njihovih sposobnosti, blažitvi razvojnih motenj in uspešnosti prilagajanja v vsakdanjem življenju (Filipčič, 2013).
Vute (2002) je mnenja, da je v športu možno dosegati cilje po različnih poteh, a prizadevanja (ohraniti vso privlačnost, ki jo šport omogoča, njegovo razburljivost, nepredvidljivost, pestrost izbire in možnost zmage ter poraza) ostajajo nespremenjena. Med temeljne elemente športa tako predpiše prijetno vzdušje in skrb za visoko stopnjo varnosti. Pri učenju novih, prilagojenih športnih dejavnosti upoštevamo učinke prizadetosti na osnovno gibalno izvedbo in spoznanja psihomotoričnega učenja.
Lah (2005) je prepričan, da s pravilno in nadzorovano vadbo dosegamo zmanjšanje holesterola in krvnega tlaka. Izboljšamo počutje, nadzor nad prekomerno težo, vzpostavimo preventivo pred napredovanjem kroničnih bolezni. Dnevno ukvarjanje s telesno aktivnostjo omogoča učinkovito preprečevanje strahov in depresij, povečanje zmogljivosti kardiovaskularnega sistema in izboljšanje sposobnosti in znanj.
5.2 POSEBNOSTI GIBALNO OVIRANIH PRI ŠPORTU
Vute (1999) opozarja na pomembnost športne vadbe za učence s spino bifido. Ta namreč vpliva na telesno pripravljenost, izboljšuje prekrvavitev, mišični tonus in hkrati prispeva k večji samostojnosti. Pri izvajanju športnih aktivnostih pa moramo biti pazljivi na:
zaščito prizadetega dela hrbtenice pred udarci;
zaščite delov telesa pri igrah in aktivnostih zaradi zmanjšane senzibilitete za dotik, bolečino in temperaturo (nevarnost poškodb z različnimi predmeti);
dosledno osebno nego, povezano z inkontinenco (npr. menjavanje plenic);
uporabo zaščitnih hlač pri kopanju, ki ne prepuščajo tekočine;
izogibanje intenzivnim vajam, ki lahko sprožijo nenadno potrebo po izločanju (npr.
krepitev trebušnih mišic);
glavobol, bruhanje, otekline, zaspanost, vedenjske spremembe, ki so lahko posledica poškodbe ali zamašitve drenažne cevke;
potrebo po vključevanju dejavnosti za moč mišic rok in ramenskega obroča;
vključevanje dejavnosti, ki izboljšujejo finomotorično nadzorovanje in usklajevanje;
20
nezmožnost nadzorovanja očesnega refleksa, zato nekateri učenci zamižijo, ko žoga leti proti njim.
»Še posebej pa moramo biti pozorni na:
pridobivanje in ohranjanje kvalitetnejših gibalnih vzorcev;
vzpostavljanje boljše kontrole trupa;
inhibicijo patoloških gibalnih vzorcev;
pridobivanje čutno gibalnih izkušenj;
trening vizualno-motorične koordinacije;
trening koordinacije roka-roka;
načrtno in sistematično izvajanje dejavnosti, ki povezujejo elemente glasbe, gibanja in govora;
razvijanje senzomotoričnih in psihomotoričnih sposobnosti;
ustvarjanje varnega in spodbudnega razpoloženja, ki omogoča čustveno sproščenost in varnost.« (Kapljuk idr., 2013, str. 18)
Lah (2005) našteva možne nevarnosti pri vadbi, ki so značilne za učence s spino bifido:
osebe s spino bifido težijo k slabi drži, zato je potrebno opozarjati in z učencem delati na vzdrževanju pravilne telesne drže;
veliko oseb s spino bifido ima alergijo na lateks, zato ne smemo uporabljati pripomočkov, ki vsebujejo lateks;
učenec s spino bifido ima lahko težave z inkontinenco oz. izločanjem pri vadbi, zato je potrebno narediti urnik izločanja;
zaradi skolioze ali lordoze naj se z vajami pri športu seznani zdravnik specialist;
neprijetnosti lahko povzroča nepravilna telesna temperatura (posebno v neaktivnih mišicah), zato je potrebno posvetiti pozornost ogrevanju;
osteoporoza neaktivnih udov pri vadbi predstavlja nevarnosti zloma, saj se bolečina ne čuti in je edini znak zloma rdečica in oteklina na neaktivnem udu;
za ohranjanje ravnotežja je učencu velikokrat potrebno pomagati z dodatnimi pasovi;
spazem – to stanje je značilno za hiperaktivni raztezni refleks in visok mišični tonus, ki se pojavlja v neaktivnih mišicah.
21
Pri predmetu šport je pri gibalno oviranih osebah potrebno posebno pozornost usmeriti nekaterim skupnim značilnostim: težavam z mehaniko telesa, posebej z ravnotežjem, koordinacijo in orientacijo v prostoru in odvisnosti od ortopedskih pripomočkov pri gibanju.
Mnogi gibalno ovirani učenci se izogibajo situacijam, pri katerih je izpostavljena njihova zunanjost (Lamovec in Hribar, 2003).
5.3 UČNI NAČRT ZA PREDMET ŠPORT
Učni načrt opredeljuje predmet šport, njegov obseg in strukturo, operativne cilje in vsebine za posamezna vzgojno-izobraževalna obdobja, standarde znanja in didaktična priporočila.
Predmet šport je usmerjen v zadovoljitev učenčevih potreb po igri, v prilagojen razvoj gibalnih in funkcionalnih sposobnosti posameznika, v pridobivanje gibalnih spretnosti in športnih znanj ter v čustveno in razumsko dojemanje športa (Kovač idr., 2011).
Po učnem načrtu za devetletne osnovne šole je predmetu šport namenjenih 834 ur pouka. V prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju je za posamezen razred namenjenih 105 ur pouka letno, kar pomeni 3 ure na teden, 5 športnih dni v vsakem razredu in 20-urni tečaj plavanja v drugem ali tretjem razredu (Kovač idr., 2011).
Program predmeta šport je obvezen za vse učence, kar velja tudi za gibalno ovirane. Ti učenci so po šolski zakonodaji lahko oproščeni sodelovanja pri posameznih oblikah pouka športa.
Zaradi zdravstvenih razlogov in po presoji zdravnika so lahko delno ali popolno opravičeni za krajše ali daljše časovno obdobje. Vsekakor pa gibalna oviranost ni razlog za oprostitev od programa športa. Učitelj oz. športni pedagog naj pridobi informacije o zdravstvenem stanju in možnih omejitvah pri zdravniku (Lamovec in Hribar, 2003).
Program je vsebinsko, organizacijsko in metodično zaokrožen v tri šolska obdobja, upoštevajoč razvojne značilnosti učencev. V vsakem od teh šola ponuja 3 vrste dejavnosti:
program, obvezen za vse učence (redni pouk, športni dnevi);
programe, ki jih šola mora ponuditi, vključevanje učencev je prostovoljno (dopolnilni pouk, šola v naravi, športne interesne dejavnosti);
22
dodatne programe, ki jih šola lahko ponudi, vključevanje učencev pa je prostovoljno (šolska športna tekmovanja, nastopi, tabori, minuta za zdravje itd.) (Kovač idr., 2011).
Učni načrt je zasnovan tako, da v prvem triletju učenci zaradi razvojnih značilnosti športni program spoznavajo z igro. Pri tem razvijajo gibalne sposobnosti (gibljivost, moč, koordinacija, hitrost, ravnotežje, preciznost), orientacijo v prostoru, situacijsko mišljenje, iznajdljivost in hkrati zadovoljujejo potrebo po gibanju. Predvsem pa je pomemben tudi za socializacijo, saj učencem omogoča sodelovanje in jih navaja na življenje v skupnosti (Lamovec in Hribar, 2003).
V tem obdobju je pomembno, da v vadbo vključimo dejavnosti, pri katerih učenci pokažejo ustvarjalnost in gibalno izraznost. Dejavnosti naj imajo široko podlago, na kateri je mogoče graditi različno športno znanje. Športne dejavnosti lahko marsikdaj povežemo z ritmom in glasbeno spremljavo, ki zagotavljata večjo sproščenost in gibalno ustvarjalnost učencev. Pri izbiri športnih dejavnosti smo pozorni na to, da razvijamo koordinacijo, ravnotežje, moč in gibljivost, hkrati pa ne smemo pozabiti na higienske navade (umivanje, nošenje športne opreme). Če bodo učenci v gibanju in igri doživljali zadovoljstvo, bodo tudi kasneje v življenju našli veselje za ukvarjanje s športom (Lamovec in Hribar, 2003).
5.3.1 Splošni in operativni cilji predmeta šport za 1. razred osnovne šole
V magistrskem delu se bomo osredotočili na predmet šport zgolj v 1. razredu devetletne osnovne šole.
SPLOŠNI CILJI
V osnovnošolskem programu se s predmetom šport uresničujejo naslednji cilji:
ustrezna gibalna učinkovitost in oblikovanje zdravega življenjskega sloga (skladna telesna in gibalna razvitost, pravilna telesna drža, zavesten nadzor telesa in zdrav način življenja, ki zajema kondicijsko pripravljenost, zdravo prehrano, sprostitev, počitek, športno dejavnost itd.);
23
usvajanje spretnosti in znanj, ki omogočajo sodelovanje v različnih športnih dejavnostih (seznanjanje z varnim in odgovornim športnim udejstvovanjem, spodbujanje gibalne ustvarjalnosti);
razumevanje koristnosti športa in navajanje na kakovostno preživljanje prostega časa;
oblikovanje pozitivnih vedenjskih vzorcev (medsebojno sodelovanje, razvoj zdrave tekmovalnosti in spoštovanje športnega obnašanja) (Kovač idr., 2011).
OPERATIVNI CILJI ZA PRVI RAZRED
Operativni cilji so v vsakem razredu razdeljeni v štiri skupine, ki dajejo poudarek na:
telesni razvoj in razvoj gibalnih in funkcionalnih sposobnosti;
usvajanje gibalnih spretnosti in športnih znanj ter varno sodelovanje v športnih dejavnostih;
oblikovanje stališč, navad in načinov ravnanja ter prijetno doživljanje športa (Kovač idr., 2011).
Poglejmo si cilje vsake skupine, ki so zapisani v učnem načrtu predmeta šport za 1. razred (Kovač idr., 2011):
Ustrezna gibalna učinkovitost (telesni razvoj, razvoj gibalnih in funkcionalnih sposobnosti)
z zavestnim nadzorom telesa oblikujejo pravilno držo telesa
izboljšujejo gibalne in funkcionalne sposobnosti: skladnost (koordinacija) gibanja moč, hitrost, gibljivost, natančnost, ravnotežje in splošno vzdržljivost
izvajajo gibanja v različnem ritmu ob glasbeni spremljavi
primerjajo svojo gibalno učinkovitost glede na svoj biološki razvoj Usvajanje različnih naravnih oblik gibanja, iger in športnih znanj
sproščeno izvajajo naravne oblike gibanja v različnih položajih in gibanjih, ki jih izvajajo v različnih smereh in ravneh ter okoli različnih telesnih osi
zavestno nadzorujejo telo v različnih položajih in gibanjih, ki jih izvajajo v različnih smereh in ravneh ter okoli različnih telesnih osi
posnemajo najrazličnejše predmete, živali, pojave in pojme v naravi
izražajo svoje občutke in razpoloženja z gibanjem
24
ravnajo z različnimi pripomočki: skrinja, klopi, letvenik, koze, žoge, kolebnice, kiji, obroči, ovire, loparji idr.
izvajajo osnovne prvine atletike, gimnastike in iger z različnimi žogami
gibanja z različnimi žogami uporabijo v moštvenih igrah skladno s preprostimi pravili
zaplešejo izbrane otroške in ljudske plese
prilagodijo se na vodo do stopnje drsenja
izvajajo različne gibalne igre na snegu in ledu Prijetno doživljanje športa in vzgoja z igro
preizkušajo svoje zmogljivosti ob obvladovanju svojega telesa in izražanju z gibanjem
razvijajo samozavest, odločnost, borbenost, vztrajnost
pridobivajo osnovne higienske navade
oblikujejo pozitivne vedenjske vzorce (strpno in prijateljsko vedenje v skupini, upoštevanje pravil v igrah in športnega obnašanja, odgovorno ravnanje s športno opremo, odgovoren odnos do narave in okolja)
Razumevanje pomena gibanja in športa
poznajo pravilno telesno držo
spoznajo primerno športno obutev in oblačilo
poimenujejo položaje telesa, različne gibe in nekatere učne oblike
poznajo različne športne površine, naprave, poimenujejo nekatera orodja in pripomočke
razumejo preprosta pravila elementarnih in drugih iger
poznajo osnovna načela varnosti v telovadnici, na igrišču, v bazenu, na snegu in pohodu
5.3.2 Praktične in teoretične vsebine
V nadaljevanju so predstavljene praktične in teoretične vsebine, obravnavane v 1. razredu osnovne šole in so povzete po učnem načrtu za predmet šport (Kovač idr., 2011):
25 NARAVNE OBLIKE GIBANJA IN IGRE
Praktične vsebine: različne oblike hoje, teki, elementarni meti, skoki, plezanja, lazenja, valjanja, visenja, nošenja, kotaljenja, potiskanja, padanja, vlečenja in igre z različnimi vzgojno-izobraževalnimi cilji.
Teoretične vsebine: zakaj se ogrevamo, kaj pomeni biti hiter, močan, gibljiv, natančen, vzdržljiv; pravila enostavnih iger in spoštovanje športnega obnašanja.
ATLETSKA ABECEDA
Praktične vsebine: hoja in tek v naravi, sproščen in koordiniran tek na krajše razdalje iz visokega starta, igre hitrega odzivanja, štafetne igre z elementi tekov, skokov, metov;
preskakovanje nizkih ovir z enonožnim odrivom, preskakovanje določene razdalje s sonožnim odrivom z mesta in s kratkim zaletom, enonožnim odrivom in sonožnim doskokom; naskok na orodje ali blazine s kratkim zaletom in enonožnim odrivom, osnovni skok v višino; met žogice ali žvižgača z mesta v cilj in daljino.
Teoretične vsebine: zalet, odriv, doskok, naskok, razdalja.
GIMNASTIČNA ABECEDA
Praktične vsebine: gimnastične vaje z različnimi pripomočki ob glasbeni spremljavi, premagovanje orodij kot ovir; osnove akrobatike: valjanja, zibanja, poskoki v opori na rokah, stoja na lopaticah, preval naprej; skoki: preskoki klopi in gredi z oporo rok, naskok v oporo klečno ali čepno na skrinjo vzdolž (visoko do 80 cm); vese in opore: plezanje po letveniku, poševni klopi, zviralih, žrdi ipd; vaje ravnotežja na ožji površini, npr. klop: plazenje, plezanje, hoja v različnih smereh, poskoki v različnih smereh, seskok stegnjeno; ritmika ob glasbeni spremljavi: preskakovanje kolebnice, poskoki, različne enostavne drže.
Teoretične vsebine: pojmi orientacije v prostoru (naprej, nazaj, gor, dol, vstran, levo, desno), poimenovanje osnovnih položajev (ročenja, noženja, kloni, stoja, leža, sed, čep, klek, vesa, opora idr.).
PLESNE IGRE
Praktične vsebine: gibanja posameznih delov telesa in celotnega telesa (nihanja, valovanja, kroženja, padanja), posnemanje predmetov, živali, rastlin, pravljičnih junakov s pantomimo (ob glasbeni ali ritmični spremljavi), gibanje ob notranjih (izražanje občutkov, razpoloženj,
26
funkcionalnih lastnosti predmetov idr,) in zunanjih spodbudah (različne zvrsti glasbe, različni predmeti, drobno orodje); interpretacija različnih enostavnih ritmov s ploskanjem in preprostim gibanjem; vaje dihanja in sproščanja; otroški plesi: izštevanke, rajalne igre, plesne igre in preprosti ljudski plesi.
Teoretične vsebine: vloga gibanja in ritma v vsakdanjem življenju; enakomeren in neenakomeren ritem; glasbeni in ritmični pripomočki za spremljanje gibanja; ljudski plesi in običaji na Slovenskem.
IGRE Z ŽOGO
Praktične vsebine: poigravanje z baloni in različnimi žogami z roko, nogo, glavo, palico ali loparjem na mestu in v gibanju; nošenje in kotaljenje različnih žog na različne načine;
vodenje žoge z roko, nogo in palico na mestu, v gibanju naravnost in s spremembami smeri;
zadevanje različnih mirujočih ciljev s kotaljenjem žoge, metanjem z roko in udarjanjem žoge z nogo ali palico; podajanje in lovljenje lahke žoge z obema rokama na mestu; nadzorovano odbijanje balona z rokami ali nogo; štafetne igre z žogo, elementarne in male moštvene igre z žogo.
Teoretične vsebine: izrazi in pojmi, ki se pojavljajo v gibanjih in igrah z žogo in pravila posameznih iger ter spoštovanje športnega obnašanja.
PLAVALNA ABECEDA (za šole, ki imajo pogoje)
Praktične vsebine: hoja in tekanje v plitvi vodi z različnimi nalogami in igrami. Vaje za privajanje na odpor vode, potapljanje glave, gledanje pod vodo, izdihovanje v vodo, plovnost in drsenje; varno skakanje na noge v vodo; povezava elementov privajanja na vodo z izbranimi elementarnimi igrami v plitvi vodi in ena od tehnik plavanja.
Teoretične vsebine: nevarnosti v vodi, še zlasti pri skokih v vodo; pravila varnosti in reda na plavališču, zamenjava mokrih kopalk s suhimi in vzdrževanje higiene v vodi ter zunaj nje.
POHODNIŠTVO
Praktične vsebine: vsako leto najmanj dva pohoda, eden od pohodov je zahtevnejši glede višine vzpetine in dolžine poti.
Teoretične vsebine: osnovno pohodniško znanje (obutev, oblačilo, nahrbtnik, pitje tekočine);
značilnosti okolice, po kateri poteka pohod in naravovarstveno ozaveščanje.
27
UGOTAVLJANJE IN SPREMLJANJE GIBALNIH SPOSOBNOSTI TER TELESNIH ZNAČILNOSTI
Praktične vsebine: izvedba različnih testnih nalog za ugotavljanje gibalne učinkovitosti.
Teoretične vsebine: kaj merimo (čas, razdaljo, število ponovitev).
ZIMSKE AKTIVNOSTI (za šole, ki imajo pogoje in na zimskem športnem dnevu)
Praktične vsebine: igre na snegu, sankanje, drsanje, smučanje: prilagajanje na smuči in osnovne oblike drsenja.
Teoretične vsebine: nevarnosti na smučišču, sankališču in drsališču; oprema za zimske športe.
ŠPORTNA PROGRAMA ZLATI SONČEK
Praktične vsebine: športni program Zlati sonček (rolanje, kolesarjenje, smučanje idr.).
Teoretične vsebine: varnost pri različnih športih.
Na cilje lahko pogledamo tudi s treh različnih vidikov, ki jih opisujeta M. Videmšek in N.
Jovan:
z vidika razvoja gibalnih in funkcionalnih sposobnosti (razvijanje koordinacije oz.
skladnosti gibanja, razvijanje moči, natančnosti, hitrosti, gibljivosti in vzdržljivosti);
z vidika usvajanja različnih znanj (sproščeno izvajanje naravnih oblik gibanja, različnih elementarnih gibalnih iger, iger z žogo itd.);
z vidika čustveno-socialnih ciljev (upoštevanje pravil, fair play, sodelovanje v skupini, športno obnašanje, spoznavanje varnostnih ukrepov, spoznavanje vloge narave in čistega okolja v povezavi z gibanjem v naravi, spoznavanje športnih orodij, načel osebne higiene, primerne opreme in obutve itd.).
5.4 NAČINI VKLJUČEVANJA GIBALNO OVIRANIH UČENCEV V ŠPORT
»Uspešno vključevanje oseb s posebnimi potrebami v športno dejavnost pomeni, da so njihove potrebe in zmožnosti usklajene z zahtevami programa športne vadbe.« (Vute, 2002).
28
Pomembno je, da gibalno oviranega učenca ne izključimo iz dejavnosti, kar velja posebno za šport.
Kesič Dimic (2010) je prepričana, da je zmotno ravnanje, pri katerem učenec uro športa preživlja v šolski knjižnici ali čaka v razredu, saj so marsikateri gibalno ovirani posamezniki zelo spretni na vozičku. Sodelujejo lahko pri teku, zapisujejo rezultate, igrajo vlogo sodnika itd. Poleg tega prisotnost gibalno oviranega učenca lahko prispeva k novim idejam in k novim igram (sedeče žoganje, sedeča odbojka, nogomet, tekmovanje v vozičkih ...).
Gibalno ovirani učenci znajo in zmorejo sodelovati pri predmetu šport. Poleg tega se s športnimi dejavnostmi navajajo na sodelovanje s sošolci, pridobijo vztrajnost in delovne navade, navade za kvalitetnejše in zdravo življenje. Vse to je bistvenega pomena za gibalno ovirane učence, ki se bodo, če bodo hoteli biti uspešni, morali v življenju še bolj izkazati kot vrstniki brez težav (Lamovec, 2000).
Vute (1989) se strinja, da so športno-rekreativne dejavnosti za gibalno oviranega učenca več kot le sprostitev in razvedrilo. Šport je namreč izrednega pomena za posameznikovo fizično, psihološko in socialno prilagajanje. Pomembne so še posebej zato, da zmaga v boju, kjer ga gibalna oviranost večkrat duši in ga pušča le na videz nesposobnega.
Funkcionalne sposobnosti posameznika in vrsta športne dejavnosti določajo način vključitve oseb z gibalno oviranostjo v športno dejavnost. Na uspeh športnih prizadevanj vplivajo vztrajnost in zavzetost posameznika ter znanje in domiselnost učitelja športa. Nekateri projekti prilagojenih športnih dejavnosti pa so vezani tudi na finančna sredstva (npr. smučanje za gibalno ovirane) (Vute, 2002).
Učenci z različnimi ovirami so pri predmetu šport vključeni brez prilagojenih programov, s prilagojenim programom, občasno vključeni brez dodatne pomoči, občasno vključeni z dodatno pomočjo, so pasivno udeleženi ali sploh ne prihajajo k pouku športa (Filipčič in Jekovec, 2003).
Pred načrtovanjem in izvajanjem športne dejavnosti, v katero je vključen učenec z gibalno oviranostjo, se moramo seznaniti z nekaterimi posebnostmi. Seznaniti se moramo z vrsto
