UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
KATARINA PRAPROTNIK
STALIŠČA VZGOJITELJEV IN STARŠEV DO BRALNE ZNAČKE V VRTCU
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2018
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
PREDŠOLSKA VZGOJA
KATARINA PRAPROTNIK
Mentorica: doc. dr. DARIJA SKUBIC
STALIŠČA VZGOJITELJEV IN STARŠEV DO BRALNE ZNAČKE V VRTCU
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2018
Zahvala
Zahvaljujem se svoji mentorici doc. dr. Dariji Skubic za vse strokovne nasvete in usmeritve pri nastajanju diplomskega dela.
Zahvala gre tudi staršem, ki so mi omogočili študij in me pri tem podpirali.
Rada bi se zahvalila tudi prijateljici Špeli Mur za vso potrpežljivost in motivacijo med pisanjem diplomskega dela.
IZJAVA O AVTORSTVU
Spodaj podpisana Katarina Praprotnik, študentka Pedagoške fakultete v Ljubljani, smer Predšolska vzgoja, izjavljam, da sem avtorica diplomskega dela z naslovom Raba slikanice brez besedila.
S svojim podpisom zagotavljam:
– da je diplomsko delo rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela, – da so rezultati korektno navedeni,
– da se zavedam, da je plagiatorstvo kaznivo po zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Uradni list RS št. 21/95, 68/2008),
– da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni element diplomskega dela
– da je diplomska naloga lektorirana in urejena skladno s fakultetnim Pravilnikom o diplomah.
Datum: Podpis avtorice:
POVZETEK
V diplomskem delu sem preučevala stališča vzgojiteljev in staršev predšolskih otrok o bralni znački v vrtcu. V teoretičnem delu sem najprej opisala zgodovino in nastajanje bralne značke ter naštela različne vrste bralne značke, ki so se skozi leta oblikovale za različne starosti otrok. V nadaljevanju sem se osredinila na pomembnost književne vzgoje za otroka v predšolskem obdobju. Na kratko sem opisala, kako poteka otrokov govorni razvoj in kako ga lahko pomembni odrasli v njegovem življenju spodbujajo. Zelo pomembno vlogo pri tem imajo knjige, saj branje vpliva na otrokov vsesplošni razvoj. Družina otroka oblikuje, zato sem predstavila tudi vlogo družinskega branja za otroka ter opisala nekaj pomembnih dejavnikov pri branju z otrokom. Na koncu sem omenila tudi problematiko bralne značke v vrtcu, saj po mnenju nekaterih avtorjev končna nagrada med otroki in starši spodbuja tekmovanje.
V empiričnem delu sem s pomočjo anketnih vprašalnikov za vzgojitelje in starše predšolskih otrok ugotavljala, kakšna so njihova stališča do bralne značke in njenega pomena za otroke. Rezultati so pokazali, da je večina anketiranih vzgojiteljev mnenja, da predšolska bralna značka pomembno vpliva na otrokov razvoj na vseh področjih. Večina anketiranih staršev meni, da ima branje knjig za otroka velik pomen v njegovem razvoju, le nekaj več kot polovica anketiranih staršev pa meni, da je za otrokov razvoj predšolska bralna značka pomembna.
Ključne besede: predšolska bralna značka, branje, govorni razvoj, družinsko branje, pismenost, tekmovanje.
ABSTRACT
In the thesis, I present the attitude of preschool teachers and parents with regards to introducing the reading badge in to kindergarten. Firstly, in the theoretical part, I describe the history and development of the reading badge. Different types of reading badges have been introduced throughout the years dependent on the age of children. In the continuation, I focus on the importance of reading books with children in kindergarten. In short, I describe how a child’s speech develops and how it can be encouraged by parents. Reading books has an important role because it influences a child’s general development. The child’s family forms their knowledge base, so in addition, I also present the influence of family on a child’s reading development. Finally, I mention the potential problem of having the reading badge in kindergarten as, according to some authors, the final prize encourages too much competition among children and parents.
In the empirical part, I present the survey answers, which illustrate the point of view of the preschool teachers and the parents. The results show that most preschool teachers think that the reading badge has an important role on child's development. However, the majority of parents think that, whilst reading books to preschool children is of great importance; only slightly over 50 percent of parents think that the pre-school reading badge has an important role on a child's development.
Keywords: preschool reading badge, reading, language development, family reading, literacy, competition.
KAZALO
UVOD ... 1
I. TEORETIČNI DEL ... 2
1 BRALNA ZNAČKA ... 2
1.1 Začetki bralne značke ... 2
1.2 Predšolska bralna značka ... 3
2 POMEN KNJIŽEVNE VZGOJE ... 3
2.1 Razvoj govora ... 4
2.2 Spodbujanje govornega razvoja ... 5
2.3 Vloga vzgojiteljev in spodbujanje staršev za obisk knjižnice ... 5
3 POMEN BRANJA ... 6
3.1 Bralni razvoj ... 7
3.2 Izbor besedil za otroke ... 8
3.3 Družinsko branje ... 9
3.4 Kaj je pomembno, ko beremo otroku? ... 10
3.5 Pripovedovanje zgodb ... 11
4 PISMENOST ... 12
5 PROBLEMATIKA BRALNE ZNAČKE V VRTCU ... 13
II. EMPIRIČNI DEL ... 14
6 CILJI ... 14
7 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 14
8 RAZISKOVALNA METODA ... 14
8.1 Vzorec ... 15
8.1.1 Vzgojiteljice ... 15
8.1.2 Starši ... 16
8.2 Pripomočki ali instrument ... 18
8.3 Postopek zbiranja podatkov ... 18
8.4 Postopek obdelave podatkov ... 18
9 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 19
9.1 Rezultati in interpretacija anketnega vprašalnika za vzgojitelje ... 19
9.1.1 Trditve o stališču vzgojiteljev do bralne značke ... 19
9.1.2 Stališča vzgojiteljev do pomena bralne značke za otroka ... 22
9.1.3 Stališča vzgojiteljev do branja ... 26
9.2 Rezultati in interpretacija anketnega vprašalnika za starše ... 27
9.2.1 Stališča staršev do bralne značke ... 27
9.2.2 Stališča staršev do pomena bralne značke za otroka ... 29
9.2.3 Stališča staršev do branja ... 31
10 RAZPRAVA ... 35
11 SKLEP ... 37
12 VIRI IN LITERATURA ... 38
13 PRILOGE ... 42
13.1 Anketni vprašalnik za vzgojitelje ... 42
13.2 Anketni vprašalnik za starše ... 45
KAZALO TABEL
Tabela 1: Trditve o stališču vzgojiteljev do bralne značke ... 19
Tabela 2: Trditve o stališču vzgojiteljev do pomena bralne značke za otroka ... 22
Tabela 3: Trditve o stališču vzgojiteljev do branja ... 26
Tabela 4: Trditve o stališču staršev do bralne značke ... 28
Tabela 5: Trditve o stališču staršev do pomena bralne značke za otroka ... 29
Tabela 6: Trditve o stališču staršev do branja ... 31
KAZALO GRAFOV Graf 1: Delovna doba vzgojiteljic ... 15
Graf 2: Starostna skupina otrok ... 16
Graf 3: Izobrazba staršev ... 17
Graf 4: Otrok v oddelku ... 17
1 UVOD
Vsi ljudje lahko naštejemo kar nekaj knjig ali pravljic, ki se jih spomnimo iz otroštva. Prepričana sem, da vsi lahko prikličemo trenutek, ko so nam starši ali stari starši brali, mi pa smo le pozorno poslušali in nam je bilo ob tem prijetno. Prav zaradi lastnih izkušenj moramo ustvariti ustrezne pogoje, da si bodo otroci lahko oblikovali pozitivne spomine na branje. Z branjem otroku moramo začeti že kmalu po rojstvu, saj tudi novorojenček sprejema branje, pa čeprav ga ne razume (Grginič, 2006). Branje nam pomaga, da se s pomočjo prebranega oblikujemo, si ustvarjamo in razširjamo pogled na svet ter lahko komuniciramo z ljudmi v svetu na različne načine.
Obdajajo nas raznolika knjižna dela, v katerih prav gotovo lahko najdemo tematiko, ki nam ugaja.
Tudi otroških književnih del je vedno več, zato je izbira knjig toliko težja. Pa vendar nas to ne sme ustaviti, da poiščemo knjige in z otrokom vsakodnevno beremo. Če pri tem starši nimajo dovolj informacij in spodbud, sta vrtec ali knjižnica najprimernejša, saj nudita pomoč in nasvete pri izbiri knjig. V vrtcu se izvajajo različne dejavnosti, kjer se otrok srečuje s knjigo in se pri tem razvija na različnih področjih. Poleg šole so začeli bralno značko izvajati tudi vrtci, saj so strokovnjaki želeli čimprej in čimbolj vplivati na vsesplošni razvoj, ki ga otroku nudijo literarna dela.
2 I. TEORETIČNI DEL
1 BRALNA ZNAČKA
Stanko Kotnik in Leopold Suhadolčan sta leta 1960 ustanovila gibanje za bralno značko, s katerim sta želela vplivati na razvoj mladega človeka. Gibanju, ki so se mu pridružili mnogi slavisti in učitelji, je nato sprejela Zveza prijateljev mladine Slovenije. Prva bralna značka je bila Prežihova bralna značka, kasneje pa so jih ustvarili še več (Bevkovo, Cankarjevo, Jurčičevo, Levstikovo in Prešernovo bralno značko). Gibanje se je širilo po vsej Sloveniji in s tem so oblikovali številne nove bralne značke (Finžgarjeva, Seliškarjeva, Miklošičeva, Ingoličeva, Gregorčičeva, za prvošolce Cicibanova, Kranjčeva, Kosovelova, Kettejeva, Kajuhova, Župančičeva, Vodnikova, Aškerčeva, Milčinskega in Golieva bralna značka). Po letu 1979 so nastale še Meškova, Kersnikova, Tavčarjeva, Grudnova, Merenca Morova in družboslovna Kidričeva bralna značka (Zupan, 2008).
Gibanje za bralno značko se zavzema za to, da bi se otroci in mladi srečali s knjigo in bi z njo preživeli kvaliteten čas. Povpraševanje po knjigah je torej spodbudilo nastanek različnih založb, zato so kmalu bogatejše postale tudi knjižnice. 22. maj 1961 je bil dan, ko so prvim bralcem podelili bralno značko, zato je ta dan imenovan kot rojstni dan bralne značke (Zupan, 2008).
1.1 Začetki bralne značke
Začetki bralne značke segajo v 60. leta 20. stoletja, ko so bralno značko opravljali v osnovnih in srednjih šolah. Danes je bralna značka razdeljena v tri skupine, saj je poleg učencev osnovnih in srednjih šol namenjena tudi predšolskim otrokom. Vrtci jo izvajajo z namenom, da bi starši in otroci razvijali družinsko branje in uvideli, da branje ni dejavnost, ki bi bila samoumevna. D.
Haramija (2008) je mnenja, da je zelo pomemben del izvajanja bralne značke v vrtcu pravzaprav namenjen staršem, saj so oni tisti, preko katerih bo otrok prevzel zanimanje do knjige in razvil pozitiven odnos do branja.
3 1.2 Predšolska bralna značka
Predšolska bralna značka je bila ustvarjena z namenom, da bi predšolskim otrokom razširili obzorja književne vzgoje in starše spodbudili k izboljšanju odnosa do knjige tudi doma. Program se je že obstoječi bralni znački priključil med letoma 1998 in 1999. Želeli so, da se predšolska bralna značka začne izvajati v čim večjem številu vrtcev. Hkrati bi predšolska bralna značka pripomogla k določenim raziskavam strokovnjakov na različnih področjih otrokovega razvoja. Njeno korist bi imele tudi založniške hiše in ustvarjalci del za najmlajše otroke (Glinšek, 2002).
Otroci se v današnjem času, ko so police v različnih trgovinah obložene s knjigami, veliko hitreje srečajo z njimi, kot so se včasih. Dandanes otroku knjigo ponudimo, še preden naredi prve korake, saj je na trgu izbor knjig iz različnih materialov in za različne starosti otrok precej velik. Zaradi tega poskušajo avtorji predšolske bralne značke spodbuditi starše, da posežejo po knjigi in z njo seznanjajo svoje otroke. S tem bi jim omogočili, da bi knjigo doživljali, se poistovetili z junaki, uporabljali domišljijo, se ob tem zabavali in razvijali ustvarjalnost. Branje in pripovedovanje otrokom omogoča, da se čustveno in jezikovno razvijajo in se naučijo izražanja občutkov in misli.
Vendar pa za marsikatere starše lahko knjiga postane problem. Ne vedo, kako naj otrokom posredujejo njeno vsebino, katera je sploh primerna za starost njihovega otroka in kako naj o njej razpravljajo z otrokom. V veliko pomoč so jim lahko vzgojiteljice, ki staršem dajo napotke in priporočila, hkrati pa jih povabijo k sodelovanju (Glinšek, 2002).
2 POMEN KNJIŽEVNE VZGOJE
V prvem poglavju sem predstavila zgodovino in začetke bralne značke, v drugem bom govorila o pomenu književne vzgoje za otroka. Jezikovna vzgoja, katere del je tudi razvoj in obravnava otrokove sporazumevalne in slovnične zmožnosti, mora biti v vrtcu prisotna v obeh starostnih obdobjih. Prav tako ne smemo pozabiti književne vzgoje (Kranjc in Saksida, 2008), s katero moramo začeti že v predbralnem obdobju (Glinšek, 2002), saj je pomembna za otroka, ker z njo spoznava svet okoli sebe in išče sebe v njem (Kordigel in Jamnik, 1999). Če jo želimo približati otrokom v vrtcu, si moramo najprej postaviti cilje. M. Kordigel in T. Jamnik (1999) sta cilje književne vzgoje razdelili v tri skupine: izobraževalne, funkcionalne in vzgojne. Cilji v teh skupinah se med seboj močno povezujejo in dopolnjujejo. Otroka v otroštvu obdajajo najrazličnejši
4
dejavniki in navade, ki jih ponotranja in postajajo del njegovega življenja. Pomembno je, da mu ob poslušanju/branju pomagamo pri odkrivanju lastnih občutkov in doživetij, ki jih otrok poveže s književno osebo iz zgodbe (Glinšek, 2002). Otroka v vrtcu ne učimo pravil književne vzgoje ter ne želimo, da bi se jih otrok naučil, vendar stremimo k temu, da otrok svoje pridobljene izkušnje prepoznava in si jih zapomni, saj mu bodo v kasnejših situacijah v šoli koristile (Kordigel in Jamnik, 1999).
2.1 Razvoj govora
Otrokov govorni razvoj je razdeljen na predjezikovno in jezikovno obdobje, kjer otrok postopoma od vokalizacije do prvih besed preide v tvorjenje enostavnih in kasneje celovitih stavkov (Marjanovič Umek, Kranjc, Fekonja, 2006). Vrsta besed, ki jih otrok najprej govori, je odvisna od različnih dejavnikov, npr. od lastnosti maternega jezika, katere besede prevladujejo v besednjaku staršev. Avtorji so zato mnenja, da ne moremo posplošiti, da so v otrokovem besedišču najprej prisotni samostalniki ali glagoli ali druge besedne vrste. V starostnem obdobju od treh do šestih let je razvoj govora zelo intenziven (Marjanovič Umek in Fekonja, 2004), hkrati pa je povečan tudi razpon otrokovega besednjaka (Marjanovič Umek in Zupančič, 2003), ki poteka skladno z razvojem slovnice jezika (Marjanovič Umek, Kranjc, Fekonja, 2006). Otrok se rabe in razumevanja besed, ki izražajo odnose med predmeti, nauči postopno, saj ta poteka od splošnih (velik/majhen) do specifičnih besed (visok/nizek). Ko se pri otroku oblikujejo večbesedne izjave, počasi začenja usvajati tudi pravilni vrstni red besed v stavku. Vezan je na tiste besede, ki so otroku znane in ki jih zna postaviti v kontekst, ki ga v vsakdanjem dogajanju veliko sliši. Govorni razvoj se nadaljuje in otrok oblikuje vedno daljše in celovitejše izjave, ki so povezane z napredkom v otrokovi slovnici.
Hkrati otrok napreduje tudi v socialnem razvoju, ko začenja razumevati vzroke za dogodke, ki se dogajajo okoli njega. Otrokove izjave postajajo vedno bolj izpopolnjene in kompleksne, v njih pa začnejo uporabljati tudi predloge, veznike in ostale besedne vrste (Marjanovič Umek, Kranjc, Fekonja, 2006). Ko otrok dopolni šest let, sta njegov govorni razvoj in razumevanje govora razvita do te mere, da ga ljudje okrog njega razumejo, hkrati pa je sposoben, da o dogodkih, svojem počutju in mišljenju razpravlja z ljudmi okoli sebe (Marjanovič Umek in Zupančič, 2003).
5 2.2 Spodbujanje govornega razvoja
K razvoju otrokovega govora bomo veliko pripomogli, če bomo komunikacijo z njim začeli že takoj po njegovem rojstvu, pa čeprav nam bo otrok odgovarjal le z mimiko obraza ali z določenimi gibi telesa (Marjanovič Umek in Zupančič, 2003). Ob otrokovih prvih besedah in kasneje besednih zvezah je pomembno, da otroka ne popravljamo, temveč vedno znova ponovimo za njim na pravilen način, npr. otrok reče Babi šla službo, mi pa mu pritrdimo in rečemo Ja, babi je šla v službo (Marjanovič Umek, Kranjc, Fekonja, 2006). Pomembno je predvsem, da starši svojim otrokom glasno berejo, saj je to glavni dejavnik za otrokovo uspešnost pri branju in hkrati pri razvoju govora (Glinšek, 2002). Tudi branje pesmi in različnih izštevank ter ustvarjanje različnih situacij, v katerih otrok mora uporabljati svoj govor, sta pomembna dejavnika, ki spodbujata razvoj otrokovega govora (Marjanovič Umek in Zupančič, 2003).
Vzgojiteljičin govor v vrtcu mora biti zgled otrokom, kar pomeni, da pri vseh dejavnostih in splošni komunikaciji z otrokom vzgojiteljica uporablja knjižni jezik (Kranjc in Saksida, 2008).
2.3 Vloga vzgojiteljev in spodbujanje staršev za obisk knjižnice
S programi bralne značke v vrtcu, z obiski knjižnic in drugih bralnih dogodkov vzgojitelji vplivajo na starše in jih spodbujajo, da berejo svojim otrokom (Glinšek, 2002). I. Mlakar (2009) meni, da veliko družin ni seznanjenih z ugodnostmi in različnimi dejavnostmi, ki jih nudi knjižnica. Ko starši otroka peljejo na prireditev v knjižnico, hkrati navezujejo stike in gradijo socialne odnose z novimi ljudmi. Starši iz različnih etničnih skupin in starši z nizko izobrazbo morda težko navežejo stik s knjižnico, ker vstopajo v okolje, ki jim mogoče povzroča nelagodje. Pomembno vlogo pri tem nosijo vzgojitelji, ki staršem lahko na primeren način približajo informacije, povezane s knjižnico (prav tam). S svojo skupino gre vzgojiteljica lahko na obisk v knjižnico, kjer se otrokom velikokrat pripravijo različne predstave. Vzgojiteljica lahko po obisku pripravi različne dejavnosti, ki se navezujejo na predstavo in otroci si s tem gradijo pozitivne izkušnje. Roditeljski sestanki so odlična priložnost, kjer vzgojiteljica lahko predstavi te dejavnosti povezane s knjižnico in tako s pozitivnimi izkušnjami spodbudi starše. Predvsem je to pomembno za družine z nizkim socialno- ekonomskim statusom, saj jim knjižnica nudi precej možnosti, da se otrok lahko seznanja s knjigami in odkriva nova spoznanja, ki jih je doma manj deležen (Mlakar, 2009). Poleg vzgojiteljic so za obisk knjižnice pomembni tudi knjižničarji, ki svoj poklic lahko predstavijo na srečanju s starši ter jih hkrati seznanijo z vsemi potrebnimi informacijami o knjižnici. Knjižničarji so staršem
6
in otrokom vedno na voljo, da jih vprašajo za nasvet o izbiri knjige. V večini knjižnic imajo na voljo poseben kotiček za otroke, kjer si lahko skupaj s starši ogledujejo knjige, se igrajo z igračami, rišejo itn. Knjižničarji starše in otroke seznanijo z ostalim gradivom, ki si ga v knjižnici lahko izposodijo, to so zgoščenke, DVD-ji, časopisi, revije idr. (prav tam).
3 POMEN BRANJA
V tretjem poglavju se bom osredinila na bralni razvoj in na pomen branja za otroka. Ljudje se pogosto premalo zavedamo pomena branja in ga v prostem času vedno bolj opuščamo. Branje nas tesno poveže z besedilom in hitro nas preplavi nelagodje, ko si določenega besedila ne znamo razlagati. Pozabljamo, da je branje najboljša vaja za utrjevanje in izboljšanje pisanja, poslušanja in govora (Grosman, 2003).
Kot mnogo strokovnjakov tudi M. Grosman (2004) poudarja, da je branje ključni dejavnik za otrokov vsesplošni razvoj, ki v otrokovem življenju ne sme izostati. Poleg razvoja govora in otrokovega mišljenja branje pomembno vpliva tudi na socialne odnose, saj se otrok ob skupnem branju seznanja z oblikami vedenja v družbi, izražanjem čustev. Strokovnjaki ugotavljajo, da je zelo težko prikazati, kakšne predstave imajo otroci o prebranem, saj svoja doživljanja ob zgodbi, ki jo razumejo, zelo težko izrazijo (Grosman, 2004). Branje lahko umestimo tudi med igre, saj otroka poslušanje zgodbe ali listanje slikanice samo po sebi motivira in usmerja njegovo pozornost (Marjanovič Umek in Zupančič, 2003). Otrok se s pomočjo staršev in starejših otrok v dejavnostih lahko veliko več nauči, kot če se igra samostojno. Skupno branje staršev z otrokom, kar spodbuja bralna značka, tako vodi do »območja bližnjega razvoja«, kjer otrok zaradi mentalno zrelejše osebe, ki se z njim ukvarja, lahko prehiti svoj razvoj (Marjanovič Umek in Zupančič, 2003). Starši svojim otrokom berejo tudi pred spanjem, kar spada v eno izmed pomembnih bralnih izkušenj za otroka.
Pri tem ne smemo pozabiti, da skupaj z otrokom lahko beremo tudi časopis ali pregledujemo revijo, saj mu s tem razvijamo bralne navade (Jamnik, 2003). Če se starši s svojim otrokom o prebrani zgodbi pogovarjajo oz. otroka spodbujajo, da govori o zgodbi, s tem razvijajo njegov besednjak in ga seznanjajo z nekoliko bolj zapletenimi besednimi zvezami in stavki. Raziskave so pokazale, da bo tak otrok dosegel višjo govorno kompetentnost, kar bo pomembno vplivalo na razvoj pismenosti (Marjanovič Umek, 2007).
7
Ko otrok posluša, kar mu odrasli bere, ima pri tem možnost, da spoznava razliko med prebranim in napisanim besedilom ter se pri tem seznanja z bralnimi zakonitostmi, s katerimi začenja razumevati koncept knjige (Pečjak, 2007). Hkrati mu to omogoča, da začne opazovati tudi razlike med ostalim tiskanim gradivom in se s tem pripravlja na opismenjevanje, ki ga bo deležen v šoli (Knaflič, 2003). Veliko staršev ne ve, katere knjige so ustrezne pri različni starosti v predšolskem obdobju. T. Jamnik (2003) svetuje, naj starši skupaj z otrokom obiščejo knjižnico, kjer jim bodo predlagali ustrezne knjige, hkrati pa si bo otrok lahko sam izbral knjigo, ki mu bo všeč. Otrok bo razvijal interes do branja tudi s svojo knjigo, ki mu jo lahko kupijo starši (Jamnik, 2003). Društvo Bralna značka Slovenije že vrsto let spodbuja družinsko branje ter z različnimi projekti poskuša spodbuditi starše, da bi brali svojim otrokom. V knjižnicah se odvijajo bralni krožki in delavnice, s katerimi otroci gradijo odnos s knjigami (Jamnik, 2009).
3.1 Bralni razvoj
Bralni razvoj je razdeljen na več obdobij, skozi katera gre skoraj večina otrok, vendar vsak v različnem času in različno dolgo. Tesno je povezan s čustvenim, socialnim, jezikovnim in spoznavnim razvojem. Otrok na začetku razvoja v predoperacionalnem obdobju še ne uporablja jezikovnih znakov, vendar z gibanjem posnema in ponavlja situacije, s katerimi se srečuje. Sledi simbolna igra, kjer otrok posplošuje svojo miselno predstavo ter za to uporablja nekaj, kar predstavlja nekaj drugega (npr. avtomobilček uporablja kot telefon). Otrok svoje razpoloženje in predstave lahko pove tudi z risbo, ki jo nariše. Vse te stopnje pa privedejo do diferenciranih znakov, ki sestavljajo jezik (Kordigel in Jamnik, 1999). Ko otroku govorimo pesmi in beremo poezijo, se otrok seznanja z ritmom in ga ob določenih pesmih gibalno občuti. Četudi otrok ne bo razumel vseh besed in razbral pomena ritmično gibalne pesmi, mu bo pripoved mame ali očeta v različnih situacijah predstavljala ugodje in ga pomirila. Otrok bo pri tem začel pridobivati prve spretnosti, ki so pomembne pri usvajanju bralne sposobnosti (prav tam).
Otrok v starosti od enega leta do treh let ob pregledovanju slikanice svojo pozornost nameni nekemu predmetu, sprašuje kar ga zanima, predmet poimenuje ter čaka, da mu odrasli poda povratno informacijo, ter ga usmeri v drug predmet. Otroku lahko postavljamo tudi zahtevnejša vprašanja, ki se navezujejo na slikanico, vendar moramo pri tem upoštevati njegovo starost. V obdobju malčka in obdobju zgodnjega otroštva L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (2003)
8
navajata tri ravni območja bližnjega razvoja. Za prvo je značilno, da otrok predmete na sliki poimenuje ločeno in jih ne povezuje v celoto. Nadaljuje se, ko odrasli določen predmet uporabi v drugačni situaciji, pri kateri mora upoštevati otrokove predhodne izkušnje. To so po navadi otrokove vsakdanje dejavnosti, ki jih ima otrok shranjene v spominu ter jih z novim spoznanjem privede do nove spominske enote. Na tretji ravni zna spominske enote zna povezati med seboj in jih oblikovati v celoto, ki jo začenja razumeti (Marjanovič Umek in Zupančič, 2003).
Vsak otrok besedilo sprejema in si dogajanje predstavlja na svoj način. Osebe in dogodke v pravljici povezuje med seboj in novo zgodbo gradi na prejšnjih izkušnjah, vse to pa v risankah namesto njega naredi nekdo drug (Grosman, 2003). To še ne pomeni, da otroci ne smejo gledati vizualnih televizijskih zgodb, vendar smo odrasli tisti, ki otrokom svetujemo in jih vodimo do prave poti skupaj s knjigo (Saksida, 2000). Hkrati M. Grosman (2004) opozarja, da je prekomerna vizualno podprta pripoved in hkrati pomanjkanje besedne pripovedi lahko vzrok za zmanjšanje jezikovne uporabe, ki se kaže v slabši aktivni rabi jezika pri otroku.
Strokovnjaki ugotavljajo, da je zelo težko prikazati, kakšne predstave imajo otroci o prebranem, saj svoja doživljanja ob zgodbi, ki jo razumejo, zelo težko izrazijo. Kljub temu M. Grosman (2004) poudarja pomembnost učinkov branja na otroka in njegov vsesplošni razvoj.
3.2 Izbor besedil za otroke
Zelo pomembno je, da so besedila, ki jih otrok posluša, ko mu jih beremo, kakovostna, saj jih otrok močno doživlja, dajo mu občutek varnosti, ob poslušanju si ustvarja svoj domišljijski svet, ki ga odkriva v igri in postopoma povezuje v situacije iz realnega sveta. I. Matko Lukan (2009) poudarja, da je poleg kakovostnega besedila pomembna tudi kakovostna ilustracija ob besedilu. L.
Marjanovič Umek in M. Zupančič (2003) opozarjata, da zahtevnost razumevanja knjige ni vedno pogojena z otrokovo starostjo. Če otroka vsebina knjige, ki jo posluša, zanima oz. mu tema ni tuja, potem bo pritegnila njegovo pozornost, pa čeprav bo zelo obsežna. Velikokrat se zgodi, da otroci povsem ne razumejo pomena določenih besed, vendar če so postavljene v nek njim znani kontekst, si jih lažje razlagajo ter spoznavajo nove pomene besed. S tem se razvija in povečuje njihov besedni zaklad.
9
Hkrati Saksida (2010) poudarja, da je otrokom potrebno posredovati tudi bolj kompleksna in vsebinsko bolj zapletena besedila, pri čemer imajo starši in vzgojitelji toliko bolj pomembno vlogo, da otroku ustrezno posredujejo besedilo. Pri izboru knjig moramo uravnotežiti število knjig, ki so povezane z realnostjo, ter tistih, ki vsebujejo nenavadne domišljijske situacije (Marjanovič Umek in Zupančič, 2003). Pomembno je, da otroci spoznavajo pravljice, saj jim bodo pomagale, da bodo ločili realni svet od tistega, ki ga oblikuje naša domišljija (prav tam). Knjiga nam lahko pomaga, da otroku predstavimo tabu teme, ki so v knjigi opisane in predstavljene na njemu primeren način (Matko Lukan, 2009) ter hkrati v otroku sprožijo proces moralnega presojana v situacijah, kjer je čustveno vpleten (Saksida, 2000). S pomočjo knjige ga lahko seznanimo o poteku življenja, smrti, o čustvih, o reševanju konfliktov in o velikih drugih stvareh. Do otroka moramo biti iskreni in ga seznaniti s tem, da skupaj z življenjem pridejo različne težave, ter ga hkrati naučiti, da se bo z njimi soočil in jih brez večjih naporov znal reševati. Tako je prikazano tudi v pravljicah, ki otroku dajejo upanje, da so dobra dejanja tista, ki so pomembna in človeka osvobajajo (Matko Lukan, 2009).
Primerna besedila za otroke lahko najdemo tudi v prilogi revije Ciciban in Cicido, v kateri strokovnjaki priporočajo ali odsvetujejo določena besedila (Svetina, 2009).
3.3 Družinsko branje
Otroka v veliki večini oblikujejo starši, saj jih ves čas posnema in se od njih uči. Starši so torej tisti, s pomočjo katerih bo otrok razvijal odnos do knjige. Primerno družinsko okolje je pogoj, da otrok začne zaznavati glasove in se zavedati, da glasove napišemo s črkami, ki jih vidi v besedilu, ki mu ga starši berejo. Zato je zelo pomembno, da starši svojim otrokom v predšolskem obdobju veliko berejo, hkrati pa je pomembno, da otroci vidijo, da starši posežejo po knjigi, časopisu ali reviji (Knaflič, 2003). Vsakodnevno branje v otroku povzroča veselje in mu pomaga, da najde svoj smisel v življenju. Družina in dogajanje v njej je največji dejavnik, ki vpliva na to, ali bo otrok postal dober bralec za življenje. Če so starši v svojem otroštvu imeli negativno izkušnjo z branjem knjig, jih bodo svojim otrokom s težavo približali, kaj šele, da bi otroci v branju uživali (Matko Lukan, 2009). Otroci so si med seboj različni po tem, koliko časa so zmožni poslušati neko zgodbo, nekateri lahko ob poslušanju počnejo še kaj drugega, razlikujejo pa se tudi po tem, kakšna zvrst zgodb jim je najbolj všeč (prav tam). Takrat, ko nas neka stvar veseli in nam predstavlja neko ugodje, jo brez težav delimo naprej, prav tako pa je s knjigami, ki jih otroci od zgleda in pozitivnega odnosa staršev hitro začnejo uporabljati. Otrok ima možnost, da ima knjigo doma, ko si jo izposodi
10
iz knjižnice, vendar je zanj pomembno, da ima nekaj knjig, ki so njegova last. Zato je dobro, da ima doma knjižno polico, kjer ima pospravljene svoje knjige, ki jih lahko kadarkoli vzame v roke in si jih ogleduje (Marjanovič Umek in Zupančič, 2003). Ko je v družini več otrok, je včasih dobro, da zgodbo, ki je namenjena starejšemu, posluša tudi mlajši ali obratno. Mlajši bo ob zahtevnejši zgodbi, ki je morda ne bo razumel, slišal nove besede ter hkrati doživljal ugodje ob skupnem preživljanju časa z njemu pomembnimi osebami. Ob zgodbi, namenjeni mlajšemu otroku, bo starejši lahko sodeloval pri branju zgodbe, razložil in dopolnil dogajanje ter spodbujal mlajšega otroka. Ko starši berejo skupaj z otrokom, se ob prebrani zgodbi pogovarjajo, izmenjujejo mnenja in otrok krepi komunikacijske spretnosti (Matko Lukan, 2009). Vse te aktivnosti lahko uvrstimo med dejavnike, ko si otrok pridobiva družinsko pismenost. Kaže se pri družinskih vsakdanjih aktivnostih ali načrtnih dejavnostih, v katerih otrok spoznava in razvija pisni jezik. Družinsko okolje in odnosi v njem so prav tako pomembni za otrokov razvoj pismenosti (Grginič, 2006).
3.4 Kaj je pomembno, ko beremo otroku?
Otroku lahko glasno beremo in pripovedujemo že od rojstva. Tudi takrat, ko otrok samostojno bere, se zgodi, da rad prisluhne zanimivim zgodbam, ki jih vedo odrasli. Za otroka je pomembno, da mu omogočimo, da si knjigo izbere sam, saj bo tisto, kar mu pritegne pozornost in mu je všeč, poslušal z večjim zanimanjem (Matko Lukan, 2009). Branja si ne smemo ustvariti za dogodek, ki se dogaja brez nekega namena, prav tako pa časa za branje ne smemo omejevati. Branje lahko umestimo v vsakdanjo opravilo, ki poteka na določenem mestu in na določen način, kar otroku predstavlja ponovljivo vsakodnevno dejanje. Otroku poslušanje zgodbe predstavlja čustveno povezanost s starši, saj se čuti pomembnega, ko mu odrasli namenja čas. Otrok si za to dejavnost izbere poseben prostor ali položaj pri odraslemu, ki ga znova in znova uporablja in se po navadi ne spreminja (prav tam). Najbolje je, če otroku vzbudimo interes, saj ima tako možnost, da branje tudi prekine. Otroci po prebrani knjigi postavljajo vprašanja, na katere moramo vedno odgovoriti. Prav je, da si skupaj ogledamo slikanice, se ob njih pogovarjamo in otroka z vprašanji spodbujamo, da razmišlja in izraža svoje občutke. Čeprav se nam včasih zdi, da bo v knjigi del vsebine otroku nerazumljiv, ga ne spuščamo, temveč se o vsebini raje pogovorimo. Otrokom veliko pomeni, da skupaj z njimi vsebino prebrane knjige umestimo v različne dejavnosti (likovne, gibalne igre, lutkovne predstave).
Glavna naloga odraslega, ki bere otroku, je, da se v branje vživi in z intonacijo in barvo glasu vključuje poudarke, ki otroku omogočajo, da prepozna različne čustvene situacije v zgodbi
11
(Marjanovič Umek in Zupančič, 2003). Prav tako je pomembno, da otrok čuti, da smo se ob branju popolnoma posvetili knjigi in njemu, saj nas zaznava z vsemi čutili in občuti naše trenutno razpoloženje (Matko Lukan, 2009).
3.5 Pripovedovanje zgodb
Pripovedovanje je dejavnost, ki je obstajala, še preden so besede zapisovali v pisni obliki. Čar pripovedovanja je popolnoma drugačen od tistega, ko neko zgodbo preberemo, otrok pa jo zraven vizualno spremlja (Štefan, 2003). Je edinstven in skorajda neponovljiv, saj ko pripovedujemo zgodbo, uporabljamo besede, ki nam v tistem trenutku ležijo na dlani, in tisto barvo glasu, ki izraža naše počutje in ugodje med pripovedovanjem. Zgodbo popolnoma prilagodimo in oblikujemo skupini, ki nas posluša. S popolno predanostjo in željo po posredovanju pripovedi otroku lahko dosežemo njegovo popolno pozornost. Pripoved lahko prilagodimo otroku tudi glede na tisto, kar mu je všeč in vzbudi njegovo pozornost (Matko Lukan, 2009). Pripovedovanje je za pripovedovalca veliko bolj zahtevno od branja, saj pri branju lahko le glasno beremo, naše misli pa so lahko drugje. Ko pripovedujemo otroku, mu spodbujamo razvoj poslušanja, krepimo njegovo koncentracijo ter ustvarjamo boljše pogoje za otrokovo domišljijo in ustvarjanje lastnega sveta (prav tam).
Otroci imajo zelo radi doslednost in dnevno rutino, kar se kaže tudi pri pripovedovanju in branju.
Velikokrat želijo, da jim preberemo isto zgodbo, ki jo že zelo dobro poznajo in bi jo lahko prebrali, pa čeprav ne znajo brati. So pozorni poslušalci, ki nas ob vsaki napaki, narobe prebrani ali celo naglašeni besedi opozorijo in popravijo. Večkratno poslušanje enake vsebine je otroku v pomoč v simbolni igri, kjer sam sebe preizkuša in v različnih vlogah v zgodbi ter s tem predeluje in rešuje situacije, ki jih v realnem življenju ne zmore. Hkrati začenja razvijati sposobnost za empatijo do drugih oseb (Marjanovič Umek in Zupančič, 2003).
Otroci se v pripovedovanju urijo na različne načine. Zgodbo pripovedujejo ob slikah, ki so jim v veliko pomoč, da oblikujejo bolj obsežno in smiselno zgodbo, lahko pa pripovedujejo tudi brez njih. V obdobju malčka otroci pripovedujejo tako, da naštevajo dogodke, predmete in osebe iz zgodbe, naštete vsebine pa še niso sposobni oblikovati v celoto. Nekateri starejši predšolski otroci so že sposobni oblikovati pripovedi z nekoliko bolj kompleksnimi stavki, pri tem pa so zmožni
12
upoštevati tudi različne intonacije in barvo glasu (Marjanovič Umek in Zupančič, 2003).
Pripovedovanje od otroka zahteva visoko stopnjo predstavljivosti, dovolj razvito kognicijo in obsežen besednjak, saj mora ob sliki, ki jo vidi, povezati odnose med osebami in njihovo čustveno doživljanje. Raziskave mnogih strokovnjakov so pokazale, da slikanice odločilno pripomorejo k spodbujanju pripovedovanja in hkrati k razvoju otrokovega govora (prav tam).
4 PISMENOST
V četrtem poglavju bom govorila o spodbujanju pismenosti pri otroku. Pismenost je sposobnost branja in pisanja, ki jo strokovnjaki različno interpretirajo (Grginič, 2006). V drugi polovici 20.
stoletja pa govorimo tudi o pismenosti, ki se dotika posameznih področij. Za razvoj različnih pismenosti so v obdobju od porajajoče se pismenosti do pismenosti v zgodnjem bralnem in pisalnem obdobju pomembne številne dejavnosti. V tem obdobju ima velik pomen spodbujanje otrokovega govornega razvoja, ki se v vrtcu odraža, ko si otrok ogleduje slikanice ter posluša zgodbe, ki mu jih berejo vzgojiteljice (Cotič in Medved Udovič, 2011). Takrat se začne oblikovati njegova pismenost (porajajoča se pismenost), saj se otrok seznanja s pisano besedo, ki jo spoznava v vsakdanjih situacijah. Strokovnjaki ugotavljajo, da je branje najpomembnejši dejavnik za razvoj vsesplošne pismenosti (Grosman, 2003). Na spoznavni razvoj otroka pomembno vpliva simbolna igra, v kateri otrok pridobiva vedenje o pismenosti in jo uporablja pri svoji domišljijski igri. V vrtcu so zelo dobrodošli različni kotički (dom/družina, lutkovni kotiček itn.), ki otroke postavijo v situacijo, kjer so jezikovno aktivni (Grginič, 2005).
Z različnimi gibanji, med katere sodi tudi bralna značka, otrokom razvijamo pismenost (Saksida, 2010). Knjige, s katerimi se sreča otrok, omogočajo, da pridobiva izkušnje z besedili, kar je pogoj za uspešno branje (Grginič, 2006). M. Cotič in V. Medved Udovič (2011) opozarjata, da je v obdobju porajajoče se pismenosti izredno pomembno pripovedovanje zgodb, kar vpliva na kasnejši razvoj otrokove pismenosti. Tako kot se otrok v predšolskem obdobju sreča s knjigo, se bo preizkusil tudi v pisanju, ki bo najprej neformalnega značaja v obliki črt, čačk, namišljenih črk itn.
(Grginič, 2006). Dejavnosti, ki spodbujajo govor in poslušanje, kasneje v šoli pa tudi branje in pisanje, so ključnega pomena za razvijanje otrokove sporazumevalne zmožnosti in pismenosti, ki
13
posamezniku omogoča pridobivanje znanja ter ga oblikuje v moralno-socialno bitje (Medved Udovič, 2011).
5 PROBLEMATIKA BRALNE ZNAČKE V VRTCU
V petem poglavju bom predstavila problem nagrajevanja bralne značke v vrtcu. M. Batistič Zorec in N. Turnšek (2001a) spregovorita problematiki bralne značke. Starše in otroke vodi do končnega rezultata, kjer so otroci za svoje dosežke nagrajeni. Nagrada je tako za otroke zunanja motivacija, ki jih spodbuja, da berejo knjige in tekmujejo z ostalimi otroki iz skupine. Avtorici sta pri tem mnenja, da za ceno nagrade upade notranja motiviranost otrok. Ob branju in ob knjigi otrok doživlja ugodje ter pridobiva pozitivni odnos do literature, kar je tudi zapisano med cilji Kurikuluma za vrtce (1999). Nagrade in priznanja pa po mnenju M. Batistič Zorec in N. Turnšek (2001a) med otroki spodbujajo tekmovanje, kdo je prebral največ knjig, koliko nagrad je že dobil ipd. Vsi otroci si za opravljeno bralno značko želijo nagrade, vendar pri tem nastane problem, saj je nekateri otroci iz različnih razlogov mogoče ne opravijo. Lahko je kriv socialno-ekonomski status družine, starši so veliko odsotni, otrok ima nizko samopodobo in mu je težko pripovedovati zgodbo. V tem primeru ima vzgojiteljica zelo težko nalogo, saj se mora odločiti, kaj bo naredila z otrokom, ki ni opravil bralne značke. Če se vzgojiteljica odloči, da otrok vseeno dobi nagrado, da ne bi bil prikrajšan, je pomenu nagrajevanja odvzeta vrednost, saj cilj ni bil dosežen. Po mnenju avtoric je bralna značka pravzaprav nadzor nad starši, posredno pa lahko privede tudi do tekmovanja med njimi. Namesto tega bi morali vzgojitelji in starši sami poiskati način, kako otrokom približati in ga naučiti odnosa s knjigo. Igralnice v vrtcih imajo knjižne kotičke, ki so polni knjig. Vzgojiteljice bi morale otroke še bolj spodbujati k uporabi knjig, izvajati dejavnosti, s katerimi bi otroci iz lastne radovednosti in interesa posegli po knjigi.
Otroci so za bralno značko nagrajeni na različne načine. Sproti lahko v tabelo prejemajo štampiljke, ob opravljeni predšolski bralni znački pa dobijo diplomo, igračo, knjigo idr. M. Glinšek (2002) meni, da je nagrada po opravljeni predšolski bralni znački le spodbuda otrokom, da berejo knjige.
Nagrada je le dokaz in spomin, da so v bralni sezoni uspešno predstavili dogovorjeno število knjig.
Če je končna nagrada igrača ali lik iz zgodbe, otroka še posebej motivira tudi za kasnejše branje, saj ga ob težkih trenutkih lahko spodbuja, da bere skupaj z njim ali da bere njemu. Za podelitev
14
predšolske bralne značke lahko pripravimo tudi prireditev, kjer otroci pokažejo svoje izdelke, ki so jih naredili ob poslušanju knjig. To pozitivno vpliva tudi na starše, saj so ponosni na svoje otroke (Glinšek, 2002).
S tem poglavjem sklenem teoretični del. Sledi empirični del.
II. EMPIRIČNI DEL
6 CILJI
V diplomskem delu sem ugotavljala, kaj menijo vzgojitelji in starši otrok v vrtcu o predšolski bralni znački. Zanimalo me je predvsem, kaj menijo o njenih vplivih na kognitivni, jezikovni in socialni razvoj predšolskih otrok.
7 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
RV 1: Kaj menijo vzgojitelji o vplivu predšolske bralne značke na otrokov govorno-jezikovni razvoj?
RV 2: Kaj menijo starši predšolskih otrok o vplivu predšolske bralne značke na otrokov govorno- jezikovni razvoj?
RV 3: Ali/Kako po mnenju vzgojiteljev predšolska bralna značka spodbuja družinsko pismenost?
RV 4: Ali/Kako po mnenju staršev predšolskih otrok predšolska bralna značka spodbuja družinsko pismenost?
RV 5: Ali po mnenju vzgojiteljev predšolska bralna značka spodbuja tekmovalnost med otroki?
RV 6: Ali po mnenju staršev predšolskih otrok predšolska bralna značka spodbuja tekmovalnost med otroki?
8 RAZISKOVALNA METODA
Za pridobivanje podatkov sem uporabila deskriptivno metodo raziskovanja.
15 8.1 Vzorec
Izbrala sem slučajnostni vzorec raziskovanja, ki ga sestavlja 100 vzgojiteljic in 100 staršev predšolskih otrok.
8.1.1 Vzgojiteljice
Vzorec je sestavljalo 100 vzgojiteljic iz različnih vrtcev po Sloveniji, ki v svojem oddelku med načrtovanim delom izvajajo predšolsko bralno značko.
Graf 1: Delovna doba vzgojiteljic
Graf prikazuje, da je 33 (33 %) anketiranih vzgojiteljic v vrtcu zaposlenih od 0 do 5 let, z delovno dobo od 11 do 20 let jim sledi 25 (25 %) anketiranih vzgojiteljic, ter 24 (24 %) anketiranih vzgojiteljic z delovno dobo od 6 do 10 let. Najmanj anketiranih vzgojiteljic 18 (18 %) vključenih v raziskavo je v vrtcu zaposlenih več kot 20 let.
0 5 10 15 20 25 30 35
0—5 let 6—10 let 11—20 let več kot 20 let
Delovna doba vzgojiteljic
Št. vzgojiteljic
16 Graf 2: Starostna skupina otrok
43 (43 %) anketiranih vzgojiteljic vodi starostno skupino otrok starih od 3 do 4 leta, preostalih 29 (29 %) anketiranih vzgojiteljic starostno skupino otrok od 4 do 5 let ter 28 (28 %) anketiranih vzgojiteljic starostno skupino otrok starih od 5 do 6 let.
8.1.2 Starši
Vzorec je sestavljalo 100 staršev predšolskih otrok, ki obiskujejo oddelke v različnih vrtcih po Sloveniji.
0 5 10 15 20 25 30 35 40 45 50
3—4 let 4—5 let 5—6 let
Starostna skupina otrok
Št. vzgojiteljic
17 Graf 3: Izobrazba staršev
Večina anketiranih staršev v raziskavi, kar predstavlja 82 (82 %) anketirancev, ima dokončano višjo ali visoko izobrazbo. 15 anketiranih staršev, kar predstavlja 15 % vseh udeležencev ima dokončano srednjo izobrazbo, 2 (2 %) izmed anketirancev imata dokončano poklicno šolo in 1 (1
%) od anketiranih staršev dokončano osnovno šolo.
Graf 4: Otrok v oddelku
0 10 20 30 40 50 60 70 80 90
Dokončana osnovna šola
Dokončana poklicna šola
Dokončana srednja izobrazba
Dokončana višja ali visoka izobrazba
Izobrazba staršev
Št. Staršev
0 10 20 30 40 50 60
3—4 let 4—5 let 5—6 let
Otrok v oddelku
Št. Staršev Stolpec1 Stolpec2
18
Največ anketiranih staršev udeleženih v raziskavi ima svojega otroka v starostni skupini od 5 do 6 let, tj. 55 anketiranih staršev, kar predstavlja 55 % anketirancev. V starostni skupini otrok od 4 do 5 let ima svojega otroka 23 (23 %) anketiranih staršev, v starostni skupini od 3 do 4 let pa 22 (22
%) anketiranih staršev.
8.2 Pripomočki ali instrument
Podatke sem dobila s pomočjo anketnega vprašalnika, v katerem sem uporabila petstopenjsko Likertovo lestvico stališč. Na spletu sem v programu EnKlikAnketa oblikovala spletni anketni vprašalnih za vzgojitelje, ki je sestavljen iz 3 vsebinskih sklopov. Prvi sklop (Trditve o stališču vzgojiteljev do bralne značke) obsega šest trditev, drugi sklop (Trditve o stališču vzgojiteljev do pomena bralne značke za otroka) devet trditev ter tretji sklop (Trditve o stališču vzgojiteljev do branja) obsega pet trditev. Anketni vprašalnik za starše prav tako sestavljajo 3 vsebinski sklopi.
Prvi sklop (Trditve o stališču staršev do bralne značke) obsega štiri trditve, drugi sklop (Trditve o stališču staršev do pomena bralne značke za otroka) obsega pet trditev in tretji sklop (Trditve o stališču staršev do branja) obsega devet trditev.
8.3 Postopek zbiranja podatkov
Spletni povezavi za obe anketi sem poslala ravnateljici Vzgojnovarstvenega zavoda v Radovljici, ki jih je posredovala vzgojiteljicam in staršem, hkrati pa sem spletni povezavi objavila na različnih skupinah na spletu.
Vzgojitelji in starši predšolskih otrok so v anketnem vprašalniku odgovarjali, v kolikšni meri se strinjajo z navedeno trditvijo (5 = popolnoma se strinjam, 4 = se strinjam, 3 = ne morem se odločiti, 2 = se ne strinjam, 1 = sploh se ne strinjam). Podatke sem zbirala približno en mesec.
8.4 Postopek obdelave podatkov
Dobljene podatke sem obdelala v programu EnKlikAnketa, prikazala pa jih bom z grafi in tabelami, ter jih s pomočjo domače in tuje strokovne in znanstvene literature opisno interpretirala.
19 9 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
9.1 Rezultati in interpretacija anketnega vprašalnika za vzgojitelje
9.1.1 Trditve o stališču vzgojiteljev do bralne značke
Zanimalo me je, kakšna so stališča vzgojiteljev do bralne značke.
Tabela 1: Trditve o stališču vzgojiteljev do bralne značke
TRDITVE 1 2 3 4 5 M SD
1. Bralno značko v vrtcu izvajam, ker tako od mene zahteva vodstvo.
43 43 %
37 37 %
8 8 %
9 9 %
3 3 %
1,9 1,07
2. Nagrado za osvojeno bralno značko dobi tudi tisti otrok, ki ni izpolnil dogovorjenih zahtev za bralno značko.
21
21 % 36
36 % 12
12 % 23
23 % 8
8 %
2,6 1,27
3. Starši imajo glede opravljanja bralne značke veliko vprašanj in se zanjo zanimajo.
12
12 % 36
36 % 16
16 % 30
30 % 6
6 %
2,8 1,17
4. Otroka ob njegovi predstavitvi prebrane knjige spodbujam z vprašanji.
1
1 % 2
2 % 5
5 %
51
51 % 41
41 %
4,3 0,74
5. Ob koncu leta priredimo srečanje s starši, na katerem pokažemo naše izdelke, ki so nastali ob pripovedovanju bralne značke.
20
20 % 35
35 % 20
20 % 18
18 % 7
7 %
2,6 1,2
6. V igralnici imamo na steni nalepljeno razpredelnico, kjer otroci lahko vidijo, kdo je opravil bralno značko.
4
4 %
16
16 % 3
3 %
37
37 % 40
40 %
3,9 1,2
20
S prvo trditvijo, da bralno značko v vrtcu vprašani izvaja, ker tako od njega zahteva vodstvo, se 80 anketiranih vzgojiteljic ne strinja, kar predstavlja 80 %, medtem ko je iz 12 (12 %) odgovorov anketiranih vzgojiteljic razvidno, da se s trditvijo strinja. Iz rezultatov raziskave lahko predvidevam, da večina anketiranih vzgojiteljic pozna svoje pravice, kar se sklada s teorijo, saj je v Kurikulumu za vrtce (1999) pri načelih uresničevanja ciljev Kurikuluma za vrtce navedeno, da mora biti izbira dejavnosti in vsebin v vrtcu, tako na ravni vrtca kot na ravni vzgojiteljice omogočena po lastni presoji, hkrati pa se mora navezovati na nacionalni dokument. V pogovoru z vzgojiteljico v oddelku otrok starih od 4 do 5 let sem izvedela, da bralno značko za skupino, ki jo vzgojiteljica vodi, umesti v Letni delovni načrt, ki ga sestavi skupaj s pomočnico vzgojiteljice in se navezuje na Letni delovni načrt vrtca. Vzgojiteljica je omenila tudi to, da se velikokrat predšolska bralna značka izvaja iz navade. M. Glinšek (2002) pravi, da mora biti izvajanje predšolske bralne značke v vrtcu odločitev vzgojiteljice, saj bo le tako lahko najbolje spodbudila starše in otroke ter jim tudi svetovala.
Več kot polovica anketiranih vzgojiteljic, natančneje 57 (57 %) anketiranih vzgojiteljic, se ne strinja z drugo trditvijo, da nagrado za osvojeno bralno značko dobi tudi tisti otrok, ki ni izpolnil dogovorjenih zahtev za bralno značko, 31 anketiranih vzgojiteljic, kar predstavlja 31 %, se s trditvijo strinja, nekaj anketiranih vzgojiteljic, natančneje 12 (12 %), se pri tej trditvi ni opredelilo.
M. Batistič - Zorec in N. Turnšek v različnih člankih pišeta, da nagrajevanje predšolske bralne značke razvrednoti njen glavni pomen. Nagrada ob opravljeni bralni znački je za otroka in starše zunanja motivacija, ki ga spremlja na poti do cilja. Če cilj ni dosežen, je otrok na nek način kaznovan, saj ni prejel nagrade (Batistič - Zorec in Turnšek, 2001a). Če pomislimo, je otrok kaznovan po krivici, saj nagrade ni dobil zaradi staršev, ki mu iz različnih razlogov niso prebrali knjig. Naj omenim primer vzgojiteljice, ki se je na vse načine trudila, da bi otrok opravil Veselega bralčka v vrtcu, vendar se to zaradi izgubljenih zvezkov, neprebranih knjig zaradi staršev ni zgodilo. Vzgojiteljica je povedala, da je bila pod težko odločitvijo in je že razmišljala, da otrok ne bo dobil nagrade, ker bralne značke ni opravil. Nato se je odločila, da otrok ne bo prikrajšanj po krivdi staršev, zato mu je na koncu dala nagrado. A vedno ni tako. Otroci ostanejo brez nagrade, so potrti in nase prevzamejo krivdo, ki so jo povzročili njihovi starši, ki jim niso prebrali knjig.
Zaradi tega M. Batistič - Zorec in N. Turnšek predlagata, da bi bralni znački odvzeli nagrajevanje (Batistič - Zorec in Turnšek, 2001a).
21
Pri tretji trditvi, da imajo starši glede opravljanja bralne značke veliko vprašanj in se zanjo zanimajo, so odgovori anketiranih vzgojiteljic zelo različni, saj se 48 (48 %) anketiranih vzgojiteljic s to trditvijo ne strinja, 36 (36 %) anketiranih vzgojiteljic pa je nasprotnega mnenja. 16 anketiranih vzgojiteljic, kar predstavlja 16 %, se o trditvi ni moglo opredeliti. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s predšolsko bralno značko, imajo različne poglede na sodelovanje staršev in vzgojiteljev pri izvajanju bralne značke. Iz rezultatov raziskave lahko sklepam, da je po mnenju anketiranih vzgojiteljic zanimanje staršev za bralno značko zelo različno, vendar je odstotek tistih staršev, ki se zanimajo za bralno značko, nekoliko manjši od odstotka staršev, ki se za bralno značko ne zanimajo. D. Haramija (2008) je mnenja, da so prav starši tisti, zaradi katerih se je predšolska značka pravzaprav pojavila, iz česar lahko sklepamo, da jo starši izvajajo z velikim interesom, ter se za njen potek pri svojem otroku zanimajo. Hkrati se M. Batistič - Zorec in N. Turnšek (2001a) sprašujeta, zakaj bi starši čutili potrebo po predšolski bralni znački v vrtcu. Avtorici sta mnenja, da je predšolska bralna značka potreba strokovnjakov, ki želijo staršem posredovati bralne navade, ki pomembno vplivajo na otrokov razvoj.
Kot je razvidno iz tabele, se 92 anketiranih vzgojiteljic, kar predstavlja večino anketirancev (92
%), strinja s četrto trditvijo, da otroka ob njegovi predstavitvi prebrane knjige spodbujajo z vprašanji. 3 (3 %) anketirane vzgojiteljice se s trditvijo ne strinjajo. Iz rezultatov raziskave lahko sklepam, da se anketirane vzgojiteljice zavedajo pomena zgoraj navedene trditve. Doživljanje prebrane knjige je pri otroku zelo izrazito, saj jo zaznava z vsemi čutili, zato M. Glinšek (2002) poudarja pomembnost obnovitve zgodbe ob pomoči vzgojiteljice, ki otroku pomaga izraziti njegove predstave in zaznave o prebranem.
Nekaj več kot polovica anketirancev, kar predstavlja 55 (55 %) anketiranih vzgojiteljic, se s peto trditvijo, da ob koncu leta priredijo srečanje s starši, na katerem pokažejo izdelke, ki so nastali ob pripovedovanju bralne značke, ne strinja, 25 (25 %) anketiranih vzgojiteljic pravi nasprotno. 20 % anketirancev predstavlja 20 anketiranih vzgojiteljic, ki se glede te trditve niso mogle opredeliti.
Zgoraj navedena trditev je način, kako lahko spodbudimo starše, da otrokom berejo knjige in jim razvijajo pozitiven odnos z njimi (Mlakar, 2009). Iz rezultatov raziskave lahko sklepam, da anketirane vzgojiteljice za motivacijo staršev pri predšolski bralni znački uporabljajo drugačne metode (sestanki, informativno gradivo knjižnic, seznami knjig itd.).
22
77 (77 %) anketiranih vzgojiteljic se strinja s šesto trditvijo, da imajo v igralnici na steni nalepljeno razpredelnico, kjer otroci lahko vidijo, kdo je opravil bralno značko, 20 (20 %) anketiranih vzgojiteljic se s trditvijo ne strinja. Rezultati raziskave kažejo, da veliko anketiranih vzgojiteljic uporablja to metodo zbiranja števila knjig. M. Glinšek (1998) pravi, da razpredelnica, ki je na vidnem mestu v igralnici, dodatno motivira otroke, saj lahko ves čas spremljajo, koliko knjig še morajo prebrati.
9.1.2 Stališča vzgojiteljev do pomena bralne značke za otroka
Zanimalo me je, kakšna so stališča vzgojiteljev do pomena bralne značke za otroka.
Tabela 2: Trditve o stališču vzgojiteljev do pomena bralne značke za otroka
TRDITVE 1 2 3 4 5 M SD
1. Otrok je po predstavitvi prebrane knjige ponosen in zadovoljen.
0 0 %
1 1 %
1 1 %
32 32 %
66 66 %
4,6 0,56
2. Knjiga je otroku v pomoč v stiski ali strahu in mu omogoča, da lažje izraža svoje občutke.
0
0 % 4
4 %
17
17 % 50
50 % 29
29 %
4 0,79
3. Bralno značko v vrtcu otroci po večini radi opravljajo.
0 0 %
4 4 %
15 15 %
56 56 %
25 25 %
4 0,75
4. Pri otrocih, ki so opravili bralno značko, ob koncu leta opažam večji napredek v pripovedovanju kot pri otrocih, ki bralne značke niso opravili.
3
3 % 9
9 %
23
23 % 36
36 % 29
29 %
3,8 1,06
5. Otrok v knjigi lahko najde veliko odgovorov na vprašanja, ki se mu pojavljajo, ko odkriva nove pojme.
1
1 % 1
1 % 6
6 %
65
65 % 27
27 %
4,2 0,66
23 6. Bralna značka v vrtcu otroke
spodbuja k tekmovanju med vrstniki ter mu onemogoča, da se sproščeno vživlja v prebrano zgodbo.
21
21 % 38
38 % 19
19 % 18
18 % 4
4 %
2,5 1,13
7. Med otroki čutim tekmovalnost in opažam, da jim je pomembna le nagrada ob opravljeni bralni znački v vrtcu.
32
32 % 54
54 % 8
8 % 5
5 % 1
1 %
1,9 0,83
8. Z bralno značko spodbujam otrokovo "govorno nastopanje"
pred skupino, pripovedovanje in pozorno poslušanje.
0
0 % 1
1 % 5
5 %
38
38 % 56
56 %
4,5 0,64
9. Otrok se s pomočjo knjig razvija na vseh področjih (jezikovnem, kognitivnem, socialnem).
0
0 % 0
0 % 0
0 %
27
27 % 73
73 %
4,7 0,45
Večina anketirancev, kar predstavlja 98 (98 %) anketiranih vzgojiteljic, se s prvo trditvijo, da je otrok po predstavitvi prebrane knjige ponosen in zadovoljen, strinja. Načini poteka predstavitve prebranih knjig se med vzgojiteljicami razlikujejo. Kot pravi M. Štupar (2000), se večina otrok, ko predstavljajo knjigo, počuti pomembne, saj jih vsi ostali otroci poslušajo. Za trenutek lahko prevzamejo mesto vzgojiteljice, kar jim zelo veliko pomeni.
79 anketiranih vzgojiteljic, kar predstavlja 79 % anketirancev, se strinja z drugo trditvijo, da je knjiga otroku v pomoč v stiski ali strahu in mu omogoča, da lažje izraža svoje občutke, 17 (17 %) anketiranih vzgojiteljic se pri tej trditvi ni moglo opredeliti, 4 (4 %) anketirane vzgojiteljice se s to trditvijo ne strinjajo. Ko otrok spoznava sebe in svet okoli sebe, se sooča s situacijami, ki mu predstavljajo nelagodje in strah. Ne ve, kako se odzvati v danih trenutkih, pri čemer mu lahko pomagajo različne zgodbe. Te otroku pomagajo razumeti, da na svetu obstajajo tudi slabosti, ki se jih otrok mora naučiti sprejeti, ter se soočiti s čustvi in strahovi, ki ga obdajajo (Paton, 2011).
24
S tretjo trditvijo, da bralno značko v vrtcu otroci po večini radi opravljajo, se 81 (81 %) anketiranih vzgojiteljic strinja, 15 (15 %) anketiranih vzgojiteljic se ni moglo opredeliti, 4 (4 %) anketirane vzgojiteljice pa se s to trditvijo ne strinjajo. Na opravljanje predšolske bralne značke v vrtcu na otroka vplivajo različni dejavniki. Kot že nekajkrat omenjeno, so starši najpomembnejši dejavnik, da otrok pride v stik s knjigo in da mu jo starši preberejo. Ob predstavitvi ima glavno vlogo vzgojiteljica, saj vpliva na otrokovo pozitivno ali negativno izkušnjo ob predstavitvi. Pomembno je, da vzgojiteljice upoštevajo individualne značilnosti otrok in ustrezno odreagirajo ob morebitnih težavah pri otroku ob predstavitvi knjige (Štupar, 2000).
65 vzgojiteljic, kar predstavlja 65 % anketirancev, se strinja s četrto trditvijo, da pri otrocih, ki so opravili bralno značko, ob koncu leta opažajo večji napredek v pripovedovanju kot pri otrocih, ki bralne značke niso opravili. 12 (12 %) anketiranih vzgojiteljic se s to trditvijo ne strinja, kar 23 (23
%) vzgojiteljic pa se pri tej trditvi ni moglo opredeliti. Govorni in jezikovni razvoj pri vsakem otroku poteka na drugačen način. Nekateri otroci, ki imajo več spodbudnega okolja bodo ob opravljanju predšolske bralne značke lahko napredovali, pri nekaterih otrocih z manj spodbudnega okolja pa bo razliko v pripovedovanju težje razbrati. M. Štupar (2000) pravi, da se pri nekaterih otrocih opazi razliko v načinu govora in izboljšani izgovarjavi določenih besed. Rezultati se skladajo s teorijo, saj je napredek v pripovedovanju odvisen od otroka in njegovega spodbudnega okolja in razvoja.
S peto trditvijo, da lahko otrok v knjigi najde veliko odgovorov na vprašanja, ki se mu pojavljajo, ko odkriva nove pojme, se 92 (92 %) anketiranih vzgojiteljic strinja, 2 (2 %) anketirani vzgojiteljici se s trditvijo ne strinjata. Otrok v predšolskem obdobju spoznava in doživlja različne situacije, ki si jih ne zna razložiti. Včasih jih na pravi način težko razložijo tudi vzgojiteljice in odrasli, zato so knjige sredstvo, ki otroku na primeren način razložijo različne življenjske situacije (Matko Lukan, 2009).
S šesto trditvijo, da bralna značka v vrtcu otroke spodbuja k tekmovanju med vrstniki ter mu onemogoča, da se sproščeno vživlja v prebrano zgodbo, se 59 (59 %) anketiranih vzgojiteljic ne strinja, 22 (22 %) anketiranih vzgojiteljic meni nasprotno, 19 (19 %) vzgojiteljic se ni moglo opredeliti. V Kurikulumu za vrtce (1999) je zapisano, da je uspeh otrok odvisen od individualnih
25
sposobnosti otroka. Vzgojiteljice v vrtcu imajo pomembno nalogo, da so otroku v pomoč na poti do uspeha, v tem primeru do opravljene bralne značke. Otroke morajo naučiti, da se morajo svojih dosežkov, za katere so se trudili, veseliti ne glede na uspeh ali neuspeh ostalih vrstnikov.
86 % anketirancev, kar predstavlja 86 anketiranih vzgojiteljic, se ne strinja s sedmo trditvijo, da med otroki čutijo tekmovalnost in opažajo, da jim je pomembna le nagrada ob opravljeni bralni znački v vrtcu, 6 (6 %) anketiranih vzgojiteljic je nasprotnega mnenja, 8 (8 %) anketiranih vzgojiteljic se pri tej trditvi ni moglo opredeliti. Večina rezultatov prikazuje, da vzgojiteljice med otroki ne zaznajo tekmovanja, hkrati pa M. Batistič - Zorec in N. Turnšek (2001c) pišeta o tem, da se otroci velikokrat pogovarjajo, koliko knjig je že kdo prebral več od drugega itn. Pri tem opozarjata, da lahko število knjig postane pomembnejše od seznanjanja s knjigami.
Večina anketirancev, tj. 94 (94 %) anketiranih vzgojiteljic, se strinja z osmo trditvijo, da z bralno značko spodbujajo otrokovo "govorno nastopanje" pred skupino, pripovedovanje in pozorno poslušanje, 1 (1 %) anketiranih vzgojiteljica se s trditvijo ne strinja, 5 (5 %) anketiranih vzgojiteljic se ni moglo opredeliti. Otroci so si med seboj različni, nekateri brez težav stopijo pred skupino otrok in pripovedujejo o različnih stvareh, nekateri pa so bolj sramežljivi in tihi, zato jih nastop pred skupino ne veseli. Vzgojiteljice lahko na različne načine preko dejavnosti otroke spodbujajo, da govorijo pred ostalimi otroki. Lahko preberejo del zgodbe, otroci pa nadaljevanje naredijo sami ali pa si celotno zgodbo izmislijo sami. S tem vzgojiteljica razvija recepcijsko zmožnost (Kordigel in Jamnik, 1999).
Vse anketirane vzgojiteljice 100 (100 %) se strinjajo z deveto trditvijo, da se otrok s pomočjo knjig razvija na vseh področjih (jezikovnem, kognitivnem, socialnem). Rezultati raziskave so pokazali, da se anketirane vzgojiteljice zavedajo pomena knjig za otrokov razvoj. Mnogo strokovnjakov piše o razsežnostih branja, ki ima pomembno vlogo za otrokov jezikovni razvoj, ki je še posebej izrazit v predšolskem obdobju. Hkrati z jezikovnim razvojem poteka tudi razvoj mišljenja in socialni razvoj, vse to pa je zelo pomembno za nadaljnje učenje v šoli (Glinšek, 2002).
26 9.1.3 Stališča vzgojiteljev do branja
Zanimalo me je, kakšna so stališča vzgojiteljev do branja.
Tabela 3: Trditve o stališču vzgojiteljev do branja
TRDITVE 1 2 3 4 5 M SD
1. Branje zanimive knjige me navdušuje, zato si pogosto vzamem čas za branje.
0
0 %
5
5 % 6
6 %
48
48 % 41
41 %
4,3 0,78
2. Otrokom pogosto berem. 0
0 % 2 2 %
2 2 %
45 45 %
51 51 %
4,5 0,64
3. Otrokom berem priporočeno literaturo (iz knjižnice, s spleta, knjige z oznako Zlata hruška), ki je kakovostna in primerna stopnji njihove jezikovne zmožnosti.
1
1 % 8
8 % 9
9 %
58
58 % 24
24 %
4 0,86
4. Pravljice so pomemben del otroštva. 1 1 %
0 0 %
0 0 %
21 21 %
78 78 %
4,8 0,56
5. V igralnici je postavljen stalni knjižni kotiček.
0 0 %
0 0 %
0 0 %
17 17 %
83 83 %
4,8 0,38
Iz tabele je razvidno, da se 89 anketiranih vzgojiteljic, kar predstavlja 89 % anketirancev, strinja s prvo trditvijo, da jih branje zanimive knjige navdušuje, zato si pogosto vzamejo čas za branje, 5 (5
%) anketiranih vzgojiteljic meni ravno nasprotno. Bralna pismenost je zelo pomembna za vsakega posameznika, prav tako pa za celotno družbo (Jamnik 2012). Branje je namreč tudi vaja, kjer utrjujemo jezik in si izboljšujemo jezikovne zmožnosti (Grosman, 2003). Če vzgojiteljica v zasebnem življenju rada bere knjige, bo svoj odnos do knjig prav gotovo lahko posredovala otrokom.
Z drugo trditvijo, da otrokom pogosto berejo, se strinja 96 (96 %) anketiranih vzgojiteljic, 2 (2 %) anketirani vzgojiteljici se s trditvijo ne strinjata. Rezultati kažejo, da se anketirane vzgojiteljice zavedajo pomena književne vzgoje za otroka, ki jo pogosto branje vsekakor spodbuja. Zavedati se
27
moramo, da je zgodba, ki jo otroku bere ali pripoveduje vzgojiteljica, doživetje, ki je v danem trenutku z dano zgodbo neponovljivo (Kordigel in Jamnik, 1999).
82 anketiranih vzgojiteljic, kar predstavlja 82 % anketirancev, se strinja s tretjo trditvijo, da otrokom berejo priporočeno literaturo (iz knjižnice, s spleta, knjige z oznako Zlata hruška, ki je kakovostna in primerna stopnji njihove jezikovne zmožnosti), 9 (9 %) anketiranih vzgojiteljic se s trditvijo ne strinja, enak delež anketirancev, kar predstavlja 9 anketiranih vzgojiteljic, se o tej trditvi ni moglo opredeliti. Rezultati raziskave kažejo, da večina anketiranih vzgojiteljic otrokom v vrtcu posreduje kakovostno literaturo, saj se zavedajo njenega pomena. Vzgojiteljice se s priporočeno literaturo lahko seznanjajo na strokovnih seminarjih, kjer vsako leto posredujejo seznam priporočene literature (Glinšek, 2002). Poleg kakovostne zgodbe morajo biti vzgojiteljice pozorne tudi na kakovostno ilustracijo (Matko Lukan, 2009).
Pri četrti trditvi, da so pravljice pomemben del otroštva, si je večina anketirancev enotnih, saj se 99 (99 %) anketiranih vzgojiteljic strinja s to trditvijo, le 1 (1 %) anketirana vzgojiteljica je nasprotnega mnenja. Bettelheim (1999) meni, da pravljice otroku dovolijo doživljanje negativnih občutkov, ki jih je potrebno sprejeti kot nekaj povsem običajnega, saj ga bodo spremljale skozi vse življenje. Pravljica otroka seznani z resničnimi težavami, s katerimi se mora soočiti, da ga lahko na koncu kljub vsemu čaka sreča, kar je prikazano s srečnim koncem v pravljicah (Bettelheim, 1999).
Vse anketirane vzgojiteljice 100 (100 %), vključene v raziskavo, se strinjajo s peto trditvijo, da je v igralnici postavljen stalni knjižni kotiček. Različni kotički, h katerim spada tudi knjižni kotiček, v katerem so knjige namenjene otrokom, so del opreme igralnice. Z njimi vzgojiteljice spodbujajo otroke, da se seznanjajo s knjigami ter hkrati spodbujajo njihov interes do branja (Batistič - Zorec in Turnšek, 2001a).
9.2 Rezultati in interpretacija anketnega vprašalnika za starše 9.2.1 Stališča staršev do bralne značke
Zanimalo me je, kakšna so stališča staršev predšolskih otrok do bralne značke.
28 Tabela 4: Trditve o stališču staršev do bralne značke
TRDITVE 1 2 3 4 5 M SD
1. Moj otrok opravlja bralno značko v vrtcu, ker to počne večina ostalih otrok v skupini.
18 18 %
40 40 %
8 8 %
27 27 %
7 7 %
2,7 1,25
2. Bralna značka mojega otroka ne veseli, ker ga predstavitev prebrane knjige spravlja v zadrego.
37 37 %
39 39 %
8 8 %
12 12 %
4 4 %
2,1 1,14
3. Izvajanje bralne značke v vrtcu se mi zdi pomembno, saj otrokom ta izkušnja olajša obvezno branje v šoli.
7 7 %
11 11 %
15 15 %
40 40 %
27 27 %
3,7 1,19
4. Želim, da moj otrok čimprej opravi bralno značko, saj mu to, da jo je opravil med prvimi, veliko pomeni.
25 25 %
38 38 %
11 11 %
19 19 %
7 7 %
2,5 1,25
Nekaj več kot polovica anketirancev, kar predstavlja 58 (58 %) anketiranih staršev, se ne strinja s prvo trditvijo, da njihov otrok opravlja bralno značko v vrtcu, ker to počne večina ostalih otrok v skupini, medtem ko se 34 (34 %) anketiranih staršev s to trditvijo strinja. Starše in otroke za opravljanje bralne značke po navadi navduši in jih hkrati spodbuja njihova vzgojiteljica v vrtcu. Z bralno značko želi spodbujati družinsko branje, kar se povezuje z načeli Kurikuluma za vrtce, ki pri načelu sodelovanja s starši na jezikovnem področju vključuje predšolsko bralno značko (Jamnik, 2012). Starši najbolje poznajo svojega otroka, kar pomeni, da najbolje vedo, kaj je zanj dobro. To naj bi pomenilo, da se starši sami odločijo, ali bo njihov otrok opravljal bralno značko ali ne. Iz rezultatov raziskave je razvidno, da je takih le nekaj več kot polovica staršev.
Z drugo trditvijo, da bralna značka njihovega otroka ne veseli, ker ga predstavitev prebrane knjige spravlja v zadrego, se 76 (76 %) anketiranih staršev ne strinja, 16 (16 %) anketiranih staršev je nasprotnega mnenja. Vzgojiteljice, ki vodijo skupino otrok, po večini te dobro poznajo, zato vedo, kdo izmed otrok ima težave pri nastopanju pred celo skupino. M. Štupar (2000) iz lastnih izkušenj
