UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
SARA ŠTEBE
TEHNIČNI KOTIČEK ZA RAZVIJANJE MOTORIČNIH SPRETNOSTI OTROK STARIH
4-6 LET
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
PREDŠOLSKA VZGOJA
SARA ŠTEBE
Mentor: izr. prof. dr. Stanislav Avsec Somentorica: asist. Veronika Šuligoj
TEHNIČNI KOTIČEK ZA RAZVIJANJE
MOTORIČNIH SPRETNOSTI OTROK STARIH 4-6 LET
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
IV
Zahvala
Hvala mentorju izr. prof. dr. Stanislavu Avscu za vso pomoč, nasvete, predloge in hitro odzivnost.
Hvala tudi somentorici asist. Veroniki Šuligoj za končne popravke in hitro odzivnost.
Hvala za vso podporo vsej moji družini, da ste me podpirali in verjeli vame.
Hvala tudi Anji Žele, ki se mi je prilagodila pri njenem delu v skupini.
POVZETEK
V teoretičnem delu diplomskega dela, smo se osredinili na pomen igre in tehnične vzgoje. Kako sta med seboj povezana, da otrok preko igre razvija ogromno sposobnosti in spretnosti. Če je igra zasnovana z določenim ciljem in je predstavljena na igriv in zanimiv način, bo otrok zagotovo dosegel cilj oziroma se mu bo z vztrajnostjo približal. V diplomskem delu so predstavljene tudi vrste iger. Pogledali smo tudi kurikul za vrtce, v katerem smo pri vsakem področju našli tudi drobce tehnične vzgoje. Preko tehnične vzgoje otrok razvija tudi fino motoriko. Podali smo tudi nekaj dejavnosti, ki spodbujajo razvoj fine motorike v predšolskem obdobju.
V empiričnem delu, pa smo analizirali rezultate anketnih vprašalnikov, ki smo jih razdelili vzgojiteljem in pomočnikom vzgojiteljev. Z njimi smo želeli izvedeti, kako pogosto izvajajo dejavnosti v vrtcu, pri katerih otroci razvijajo fino motoriko in katerih dejavnosti se najbolj poslužujejo. Zanimalo nas je tudi, kako pomembno se jim zdi razvijanje fino motorike in rezultati so pokazali, da se večini anketirancev to zdi zelo pomembno. Iz rezultatov smo izvedeli, da večina vzgojiteljev opazuje, da imajo otroci težave pri fino motoriki. Dejavnosti, ki smo jih izvajali v vrtcu, smo zasnovali na podlagi tega, kar v vrtcih redko izvajajo (zabijanje in šivanje), in na podlagi tega, da bi preverili čim več otrokovih spretnosti, kot so drža šivanke in njena uporaba, drža kladiva in zabijanje, pincetni prijem itd. Testiranje smo izvedli dvakrat, z enomesečnim razmikom. Pri prvem testiranju je imela večina otrok težave na enakih spretnostih, kot so potek niti pri šivanju, pravilno trganje papirja in navpično zabijanje žebljička. Nekateri otroci, pa so bili suvereni pri šivanju brez kakršnih koli težav in zabijanje žebljička z nekaj udarci, medtem, ko so imeli nekateri otroci veliko težav že pri izrezovanju kroga Pri drugem testiranju, pa se je opazil napredek pri vsakomur od otrok, predvsem pri tistih, ki so imeli pri prvem testiranju največ težav. Drža šivanke in njena uporaba je bila v rokah otrok že boljša, prav tako tudi izrezovanje kroga in med drugim tudi oblikovanje kačic iz slanega testa in prostorska predstavljivost. Razlog za napredek, pa je bil zagotovo tehnični kotiček, kjer so bili ves čas na voljo pripomočki, materiali in igre, preko katerih se razvija fino motorika.
KLJUČNE BESEDE:
Tehnična vzgoja, predšolska vzgoja, fina motorika, šivanje, zabijanje, oblikovanje s slanim testom, trganka.
II
Technical Place for the Development of Motor Skills of 4-6 Year Old Children
SUMMARY
In the theoretical part of this paper, we focus on the importance of playtime and technical education and the connection between them so that a child develops many competences and skills. If playtime is designed to have a particular goal and is presented in a playful and interesting way, then a child will certainly either reach the goal or get closer to it with persistence. We also present types of play and the kindergarten curriculum, where we touch upon technical education with each area of development. We mention that a child develops fine motor skills with the help of technical education, and why it is important to teach it through playtime. We present the activities to train fine motor skills and the reasons why it is important to develop them already in the pre-school period.
In the empirical part, we analyse the results of the surveys we had distributed among kindergarten teachers and kindergarten teacher assistants. With the surveys, we wanted to find out how often the teachers carry out technical education in kindergartens, which children they help to develop fine motor skills, and which activity they make use of the most. We also wanted to find out how important the teachers find the development of fine motor skills and the results have shown that most of them find it crucial. From the results, we have gathered that most of the teachers observe that children have problems with fine motor skills. I planned the activities that I performed in a kindergarten based on those that are not often performed (hammering and sewing), and to check as many skills as possible with the children. I carried out the testing twice, with a one-month interval. After the first testing, most children had problems with the same skills, some stood out with exceptional skills, and others had more problems. With the second testing, there was noticeable progress with every one of the children, especially with those who had more problems at the first testing. The reason for the progress was certainly the technical corner in the playroom with available equipment, materials and games that help develop fine motor skills.
KEY WORDS
Technical education, preschool education, fine motor skills, sewing, hammering, salt dough moulding, torn paper art.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
1.1 Opredelitev problema in opis področja ... 1
1.2 Cilji diplomskega dela ... 3
1.3 Hipoteze ... 4
1.4 Raziskovalne metode ... 4
1.5 Vzorec ... 4
1.6 Pregled ostalih poglavij ... 5
2 IGRA IN TEHNČNA VZGOJA V PREDŠOLSKEM OBDOBJU ... 7
2.1 Vrste iger ... 7
2.1.1 Prostor ... 9
2.2 Tehnična vzgoja ... 9
2.2.1 Otrok in tehnika ... 10
2.2.2 Tehnika v vzgojno-varstvenih organizacijah ... 10
2.2.3 Tehnika v povezavi z drugimi področji dejavnosti ... 11
3 RAZVOJ OTROKA IN MOTORIKA ... 13
3.1 Razvoj otroka ... 13
3.2 Motorični razvoj ... 13
3.3 Fina motorika v predšolskem obdobju ... 15
3.3.1 Razvojni mejniki ... 16
3.3.2 Težave pri fini motoriki ... 17
4 FINA MOTORIKA V VRTCU ... 18
4.1 Analiza stanja ... 18
4.2 Rezultati ... 18
4.3 Zasnova in izvedba dejavnosti v vrtcu ... 27
4.3.1 Oblikovanje iz slanega testa ... 27
VI
4.3.2 Šivanje na filc ... 28
4.3.3 Trganka ... 29
4.3.4 Zabijanje žičnikov in napenjanje elastike ... 29
4.4 Vrednotenje dejavnosti za razvijanje fine motorike v vrtcu ... 30
4.4.2 Zabijanje ... 34
4.4.3 Oblikovanje s slanim testom ... 36
4.4.4 Trganka ... 38
4.4.5 Dejavnosti za razvijanje fine motorike med 1. in 2. testiranjem... 40
4.5 Smernice in priporočila za vzgojitelje ... 42
5 DISKUSIJA ... 43
6 ZAKLJUČEK ... 46
7 LITERATURA ... 47
8 PRILOGE ... I
KAZALO SLIK
Slika 1: Pomembnost razvijanja fino motorike……… 20Slika 2: Pogostost uporabljanja tehnike za razvijanje fino motorike………... 21
Slika 3: Največkrat uporabljena tehnika……….. 22
Slika 4: Težave pri tehnikah………. 23
Slika 5: Ali imajo otroci težave pri fino motoriki?... 24
Slika 6: Opozorilni znaki, pri zaostanku v fino motoriki………. 26
Slika 7: Odstopanja pri fino motoriki pred vstopom v šolo………. 27
Slika 8: Šivanje……… 33
Slika 9: Šivanje gumba……… 33
Slika 10: Risanje kroga………... 33
Slika 11: Izrezan krog pripne na gumb……… 33
Slika 12: Končni izdelek šivanja………. 33
Slika 13: Zabijanje žičnika………... 35
Slika 14: Poravnava žičnika………. 35
Slika 15: Grb z robom……….. 37
Slika 16: Grb z robom……….. 37
Slika 17: Grb ………... 37
Slika 18: Vijačenje………... 42
Slika 19: Odklepanje in zaklepanje žabice ……….. 42
Slika 20: Vrtanje………... 42
Slika 21: Izrezovanje……… 42
Slika 22: Sestavljanje………... 42
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Analiza testiranj šivanja ... 33Preglednica 2: Analiza testiranj zabijanja. ... 35
Preglednica 3: Analiza testiranja oblikovanja s slanim testom. ... 37
Preglednica 4: Analiza testiranj trganke. ... 39
1 UVOD
Svet okoli nas se spreminja, prav tako se spreminjamo tudi ljudje. Način življenja je danes precej drugačen, kot pa je bil nekoč. Na ta način so tudi današnji otroci drugačni, vzgoja otrok ne temelji na enakih načelih kot nekoč. Iz prakse v vrtcu sem opazila, da so otroci tako gibalno, kot tudi motorično okorni in nespretni.
Predšolski otrok, si preko igre in drugih dejavnosti pridobiva prva spoznanja, izkušnje ter vpogled v tehniko. Preko dejavnosti, ki so spontane ali pa načrtne, opazuje, prepoznava in posnema tehnične stvaritve (Papotnik, 1988).
1.1 Opredelitev problema in opis področja
Igra je osnova za primarno obliko učenja in je primerna za divergentno vedenje, raziskovanje in preizkušanje. Prav tako se otrok najbolj uči skozi igro in dejavnosti, za katere je motiviran (Batistič Zorec, 2002).
Marjanovič Umek, Zupančič in Horvat (2006) so v mreži učenja navedli, kako se prepletajo lastne izkušnje, ki so osnova aktivnega in interaktivnega učenja, igra, ki usmerja v učenje in je učenje najbolj poglobljeno, ter predstava, s katero otroci miselne strukture oblikujejo in ohranjajo.
Tehniški kotiček je prilagojen notranji del prostora, ki je ergonomsko urejen. Tovrsten prostor otrokom nudi možnost, da po svojih zamislih ustvarjajo, gradijo, konstruirajo, analizirajo in poskušajo, s tem pa razvijajo svoje spretnosti in sposobnosti. V tehniškem kotičku so različni materiali, kot so konstrukcijske igrače, razni plodovi, kamenčki, ki jih sami naberejo, umetni materiali (žice, vrvi, razni odpadki …), različna orodja ter pripomočki itd. Kotiček je seveda prilagojen glede na tematiko tehničnega procesa. Zagotoviti pa je potrebno tudi predpisano pohištvo, pripomočke in materiale (Tomori, 2016).
Bistvo tehnične vzgoje je, da otroka spodbuja in pozitivno naravnava k ustvarjalnemu delu, pri tem pa razvija delovne spretnosti ter sposobnosti. Pri tem otroku pokažemo različne tehnike in postopke, pravilno uporabo itd. (Papotnik, 1993).
2
Tehnika in tehnologija se s cilji, vsebinami in primeri dejavnosti prepletata s posameznimi področji kurikula (Tomori, 2016).
Cilje v kurikulumu za vrtce (1999), ki se navezujejo na tehniko in tehnologijo, je potrebno poiskati med posameznimi področji dejavnosti. Tehnika in tehnologija se povezujeta z vsemi področji, najbolj pa s področjem umetnosti, narave in matematike.
Vzgojno-varstvene organizacije skupaj s starši tehnično vzgojo uresničujejo tako, da naloge tehnične vzgoje povezujejo v kompleksni vzgojni proces. Pri tem otrok spoznava delovanje in pomen tehničnih predmetov, pojavov oz. procesov; primerja pripomočke in orodja; spoznava strojne dele; preko delovnih izkušenj otrok pridobiva zanimanje; se uči in preizkuša v tehničnih opravilih itd. Ob tehničnih dejavnostih otrok razvija svoje govorne sposobnosti, bogati besedni zaklad, pri tem razvije primeren odnos do dela, drugih otrok, moralne vrline, organizacijo itd.
(Papotnik, 1993).
Otrokov razvoj je najhitrejši v prvih treh letih življenja, nato se nekoliko upočasni, ampak to ne pomeni, da se ustavi, saj se razvija do konca adolescence. Prav tako se tudi v odraslem obdobju dogajajo razvojne spremembe. Otrokov razvoj je odvisen od genov, okolja in otrokove aktivnosti, elementov, ki so med seboj prepleteni in tesno povezani (Pišot in Planinšec, 2005).
Bivic Ajda (b. d.), svetovalna delavka Vrtca Jarše, je v svojem članku zapisala, da je osnova za nadaljnji razvoj otroka gibanje, ki vpliva na razvoj govora, mišljenja, sposobnost učenja in na socialno-čustveni razvoj in je zelo povezano z ostalimi področji razvoja.
Čim večja je stopnja motoričnih sposobnosti, tem bolj bo otrok uspešen pri učenju in izvajanju gibalnih spretnosti. Spodbujanje motoričnega razvoja je ena izmed najbolj pomembnih razvojnih nalog v otroštvu, saj le-te vplivajo tudi na druga razvojna področja (Pišot in Planinšec, 2005).
Poznamo dve ravni gibalnega razvoja, to so grobi in drobni gibi. Pri grobih gibih gre za nadzor celotnega telesa, pri drobnih gibih, ki se imenujejo tudi fina motorika, pa gre za gibanje rok in zapestij (Varuška Živa: varstvo in animacija otrok, b. d.).
Fina motorika se uporablja vsak dan in ravno zaradi tega se morda ne zavedamo pomembnosti kompleksnosti finih gibov. Za fine gibe uporabljamo manjše mišice rok, kot so mišice v zapestju in prstih, pri tem pa sodelujejo tako mišice kot tudi možgani, ki vse nadzorujejo in
usklajujejo. Na izvajanje različnih opravil, pri katerih uporabljamo dlani in prste, zelo vplivajo kakovost, natančnost in hitrost izvajanja le-teh (Center motus, b. d.).
Spretnosti fine motorike otroku pomagajo pri neodvisnosti in poskrbijo, da otrok izrazi svoje ideje skozi igro in preko drugih dejavnosti. Prav tako se dvigneta samozavest in socialna spretnost otroka in mu pomagata pri vključevanju v igro s sovrstniki (Pieterse, 2000).
Da otrok opravlja finomotorične spretnosti, je bistvenega pomena, saj so le-te ključnega pomena pri opravljanju vsakodnevnih nalog. Če otrok nima teh zmožnosti, trpi njegova samopodoba, ogrožena je njegova akademska uspešnost, prav tako so omejene njegove zmožnosti igre, težave ima z življenjskimi spretnostmi, posledično ima težave tudi v socialnih odnosih (Center Motus, b. d.).
Diplomsko delo bo temeljilo na podlagi pomembnosti razvijanja fine motorike pri predšolskih otrocih. S pomočjo anketnega vprašalnika za vzgojitelje in pomočnike vzgojiteljev bomo ugotavljali in analizirali, kako pomembno je razvijanje fine motorike pri predšolskih otrocih in koliko dejavnosti izvajajo v skupinah za razvijanje le-te. V praktičnem delu bomo spremljali, če otrok napreduje v finih motoričnih dejavnostih, ki jih izvaja kar se da pogosto. S tem bomo dobili vpogled, koliko imajo otroci razvito fino motoriko pred vstopom v šolo in koliko se ta lahko še razvije, če pri tem vztrajamo in otroku na primeren in zabaven način ponudimo različne dejavnosti. Menimo, da je za otroke zelo pomembno, da imajo pred vstopom v šolo dobro razvito fino motoriko, saj pri osnovnih dejavnostih nimajo težav in se lahko osredinijo na zahtevnejše naloge. Pri delu s predšolskimi otroki bomo zagotovo imeli veliko materiala in pripomočkov za razvijanje fine motorike, prav tako bomo poskušali izvajati čim več dejavnosti za razvijanje le-te.
Diplomsko delo bo dober pripomoček za vse vzgojitelje, ki se na kakršenkoli način ukvarjajo z razvijanjem fine motorike v predšolskem obdobju, kot tudi vodnik vsem ostalim študentom, ki bodo nadaljevali z raziskovanjem te vsebine.
1.2 Cilji diplomskega dela
Namen diplomskega dela je umestiti model učinkovitega razvijanja fine motorike v okviru tehniškega kotička.
Cilji, ki jih želimo doseči, so:
C1: Predstaviti otrokov razvoj in fino motoriko.
4
C2: Predstaviti tehnično vzgojo in tehniški kotiček v vrtcu.
C3: Ugotoviti, kakšno je mnenje vzgojiteljev o razvijanju fine motorike v vrtcu.
C4: Zasnovati dejavnosti za razvijanje fine motorike in jih izvesti v vrtcu.
C5: Kritično analizirati in ovrednotiti izpeljane dejavnosti otrok.
C6: Podati smernice in priporočila za vzgojitelje.
1.3 Hipoteze
Preverili bomo naslednje hipoteze:
H1: Težave, ki so jih imeli otroci pri 1. testiranju pri posamezni tehniki, bodo pri 2. testiranju odpravljene.
H2: Večina otrok v skupini bo pridobila na vztrajnosti.
H3: Večina otrok sama zahaja v tehniški kotiček in preizkuša razne materiale in pripomočke.
H5: Večina otrok bo pri dejavnostih za razvoj fine motorike bolj suverena in samostojna.
1.4 Raziskovalne metode
- Zbiranje in študij virov in literature, - načrtovanje, priprava in preizkušanje, - metoda anket in vprašalnikov,
- fotografiranje in dokumentiranje, - metoda opazovanja,
- analiza in vrednotenje dejavnosti, - obdelava podatkov in evalvacija.
1.5 Vzorec
Otroci:
Pri najmanj 20 otrocih, starih 5 do 6 let, bom na podlagi dveh testiranj, ki bosta izvedeni v razmiku 1 meseca, z opazovanjem testirala napredek pri fini motoriki.
Spremenljivke:
Pri otrocih bom spremljala napredek pri fini motoriki na podlagi dveh testiranj, ki bosta izvedeni v razmiku enega meseca. Med tem časom bodo v tehniškem kotičku vedno na voljo različni pripomočki in materiali za razvijanje fine motorike.
Instrument:
Otroke bom spremljala s pripravljeno tabelo za posamezno dejavnost.
Vzgojitelji:
Anketne vprašalnike bom razdelila vzgojiteljem in pomočnikom vzgojiteljev v Vrtcu Antona Medveda Kamnik. Razdelila bom 50 vprašalnikov.
Spremenljivke:
Z anketnim vprašalnikom bom preverila, kakšne dejavnosti za razvoj fine motorike izvajajo in kako pogosto, katere dejavnosti uporabljajo večkrat, česa se bolj poslužujejo in česa manj, kaj se jim zdi za otroka pomembno pred vstopom v šolo itd.
Instrument:
Anketni vprašalnik
1.6 Pregled ostalih poglavij
V drugem poglavju je opisan pomen igre za predšolskega otroka. Ima zelo pomembno mesto v kurikulu za vrtce in izvaja se zaradi nje same. Igra in učenje sta med seboj zelo povezani in prepleteni. Predstavljene so tudi vrste igre: funkcijska, konstrukcijska, dojemalna, simbolna in igra s pravili. V poglavju je zajet tudi prostor, ki je eden izmed zelo pomembnih elementov kurikula in tehniški kotiček, kjer otroci urijo svoje spretnosti in sposobnosti. Opisano je tudi, kako tehnika vpliva na otroka, kako se tehnika izvaja v vzgojno-varstvenih organizacijah in s katerimi področji dejavnosti se prepleta tehnična vzgoja.
V tretjem poglavju smo pisali o razvoju otroka, ta pa poteka usklajeno in celostno ter po značilnih stopnjah. Za razvijanje motoričnega razvoja pa je zelo pomembno gibanje. Opisani so tudi začetki fine motorike in s katerimi dejavnostmi jo krepimo. Opazimo pa lahko tudi težave otrok pri dejavnostih, za katere se uporablja fina motorika.
6
V četrtem poglavju so predstavljeni rezultati anketnega vprašalnika, ki smo ga razdelili vzgojiteljem in pomočnikom vzgojiteljev. Zapisane so dejavnosti s cilji, ki smo jih izvedli v vrtcu pri obeh testiranjih, ter dejavnosti, ki so jih izvajali v skupini v sklopu tehničnega kotička.
Predstavljene pa so tudi smernice in priporočila za vzgojitelje.
V petem poglavju so zapisani uresničeni cilji in hipoteze, ki smo jih na podlagi rezultatov potrdili.
2 IGRA IN TEHNČNA VZGOJA V PREDŠOLSKEM OBDOBJU
Igra je osnova za primarno obliko učenja in je primerna za divergentno vedenje, raziskovanje in preizkušanje. Prav tako se otrok najbolj uči skozi igro in dejavnosti, za katere je motiviran (Batistič Zorec Marcela, 2002).
Igro bi lahko opisali kot prijetno dejavnost, kjer ima igralna dejavnost glavni pomen. Prav tako je igra namerna in ciljno usmerjena od 1. meseca otrokovega življenja naprej (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).
Igra sama, ima zelo pomembno mesto v kurikulih za predšolske otroke, saj je to dejavnost, ki se izvaja zaradi nje same, je notranje motivirana, svobodna, odprta, ter za vse otroke prijetna, ne glede na vrsto otroške igre. Preko igre otrok spoznava samega sebe, razvija pojem število, razvija in se uči jezika, razvija socialno učenje itd. V igri so prepletena vsa področja kurikula.
Zagotovo pa ni igra razumljena kot dejavnost, ki bo sama od sebe pripeljala do realizacije ciljev predšolske vzgoje, saj je treba poznati osnovne elemente kurikula (Bahovec, 1999).
Igra v predšolskem obdobju je prevladujoča dejavnost otroka, ki je notranje motivirana, brez prisile, svobodna in otroku ljuba. Otroku je pomemben sam proces igre in ne končni rezultat.
Igra je otrokova potreba in pogoj, da se normalno psihično in fizično razvija. Zlasti v predšolskem obdobju je zelo pomembna, saj vpliva na razvoj gibalnih spretnosti in sposobnosti, kognitivni, emocionalni, socialni, moralni in osebnostni razvoj. (Batistič Zorec, 2002).
Igra in učenje sta zelo povezana, saj učenje vpliva na vedenje in bogati izkušnje, med igro pa otroci primerjajo, vadijo in dopolnjujejo svoje delo in s tem ustvarjajo izkušnje. Otrok, ki se vživi v igro, bo uspešen in osebno uravnovešen tudi v šolskem obdobju. Gibalo, ki usmerja otroka k novim dejavnostim, je samopotrjevanje (Papotnik, 1993).
Marjanovič Umek, Zupančič in Horvat (2006), so v mreži učenja navedli, kako se prepletajo lastne izkušnje, ki so osnova aktivnega in interaktivnega učenja, igra, ki usmerja v učenje in je učenje najbolj poglobljeno ter predstava, kjer otroci miselne strukture oblikujejo in ohranjajo.
2.1 Vrste iger
8
Poznamo 5 vrst otroških iger, in to so: funkcijska, konstrukcijska, dojemalna, simbolna in igra s pravili (Marjanovič Umek in Zupančič, 2006).
Za funkcijsko igro je značilno, da otrok opravlja s predmeti neposredno in raziskuje njihove značilnosti (je mehko, se sveti, ropota…). Piaget tovrstno igro imenuje tudi raziskovalna igra, ki prevladuje v prvem letu otroka in je tudi edina igra za šestmesečnega otroka (Marjanovič Umek in Zupančič, 2006). Otroci se v vseh obdobjih otroštva igrajo funkcijsko, razlika je le v tem, da se otrokovi grobi gibi razvijajo in jim omogočajo vedno bolj usklajeno gibanje (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).
Pri konstrukcijski igri pa otrok sestavlja, povezuje, gradi in ustvarja konstrukcijo. Pri tej igri se razvija tudi koordinacija oko – roka, vztrajnost in natančnost. Ob koncu prvega leta, se pojavi začetek konstrukcijske igre, ko otrok sestavlja velike kvadratke, obrne skodelico na kocko itd.
Nato ta vrsta igre narašča in je vse pogostejša. Otrok na začetku preizkuša po metodi poskusov in napak, s časoma pa spoznava kako povezovati, razporejati in kombinirati igrani material (Marjanovič Umek in Zupančič, 2006). Starejši otrok zaradi razvitosti drobnih gibov lahko natančneje in z usklajenimi gibi naredi zahtevnejšo konstrukcijo, s katero otrok konstruira realnost. Vedno bolj razvija tudi prostorsko predstavljivost, natančnost in vztrajnost, ter namen in cilj konstruiranja (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).
V dojemalno igro sodijo poslušanje, opazovanje, posnemanje in branje. Dejavnosti, ki so primer dojemalne igre so: poimenovanje predmetov, ki jih otrok vidi oz. jih glasovno opisuje, sledi navodilom, otrok daje navodila, postavlja vprašanja, dojema relacije. Sledenje navodilom lahko zasledimo že pri šestmesečnemu dojenčku, v drugi polovici prvega leta pa dojemalno igro že bolj uporablja. Starejši kot je otrok, bolj uporablja dojemalno igro in s tem kaže na razvoj otrokovega mišljenja, govora in socialnega razvoja (Marjanovič Umek in Zupančič, 2006).
Simbolna igra poteka kot mentalno reprezentiranje. V igri otrok uprizarja dejanje, predmet, osebo ali pojav iz realnega ali domišljijskega sveta. Simbolna igra se pojavi že pri otroku staremu leto do leto in pol, pri drugem letu pa pride že do pomembnega razvoja simbolne igre, do katerega pripelje razvoj simbolne funkcije. Pri simbolni igri ločimo neposredno in odloženo imitacijo, kar pomeni, da pri neposredni imitaciji, otrok takoj ponovi dejavnost, ki jo je zaznal v okolju. Odložena imitacija, pa je razvojno višja raven, pri kateri otrok posnema dejavnost, ki jo je opazil že dalj časa nazaj. Kognitivni razvoj je pogoj, da se razvija simbolna igra, saj je otrok zmožen tovrstno igro izvajati, ko razume pogojnost znaka in obvladovati svoj
egocentrizem (Marjanovič Umek in Zupančič, 2006). Simbolna igra pa od vstopa v šolo upada, saj se tovrstna igra spremeni v igro s pravili (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).
Igra s pravili se začne pojavljati pri otrokovih treh letih. Otrok pri tovrstnih igrah prepoznava, sprejema in se podreja določenim in sprejetim pravilom. Med te igre sodijo gibalne igre s pravili, igre z vodjo, igre petja, športne in namizne igre. Od vstopa v šolo, so to prevladujoče igralne dejavnosti (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).
2.1.1 Prostor
Eden izmed pomembnih elementov kurikula je organizacija prostora in časa, ki sledi načelu organizaciji zdravega, varnega in prijetnega prostora, zagotavljanju zasebnosti in intimnosti, zagotavljanju fleksibilnosti in stimulativnosti prostora. Vedno mora biti zagotovljen prostor
»hiša«, kamor se otrok lahko umakne in kjer se lahko izvajajo dejavnosti v manjših skupinah.
V stalnih kotičkih je dobro imeti različne igrače ali nestrukturirani material, ki so na dosegu otrokovih rok (Bahovec, 1999).
Igralni prostor je pomemben tudi za otroke, saj vpliva na njihovo igro. Razne igre otrok izbere takrat, ko ima ustrezen prostor. Na igralno dejavnost vplivata ustrezen prostor in igralci v njem (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).
Tehniški kotiček je prilagojen notranji del prostora, ki je ergonomsko urejen. Tovrsten prostor otrokom nudi, da po svojih zamislih ustvarjajo, gradijo, konstruirajo, analizirajo in poskušajo, s tem pa razvijajo svoje spretnosti in sposobnosti. V tehniškem kotičku so različni materiali, kot so konstrukcijske igrače, razni plodovi, kamenčki, ki jih sami naberejo, umetni materiali (žice, vrvi razni odpadki…), različna orodja in pripomočki itd. Kotiček je seveda prilagojen glede na tematiko tehničnega procesa. Zagotoviti pa je potrebno tudi predpisano pohištvo, pripomočke in materiale (Tomori, 2016).
2.2 Tehnična vzgoja
Prve osnove, pri katerih otroci kažejo zanimanje, urijo tehniško mišljenje, ustvarjanje in pozitiven odnos do dela, se razvijajo s tehničnimi in konstrukcijskimi igračami. Poleg raznih pripomočkov za igro, pa lahko priskrbimo tudi sredstva, pripomočke in orodja, za tehnično vzgojo. Smisel tega, pa naj ne bo izdelek sam, ampak le to, da otroci preko materialov sami
10
preizkušajo, izdelujejo, razstavljajo, gradijo, sestavljajo, načrtujejo itd. Vse to imenujemo kompleksna aktivnost, pri kateri so aktivni tako otroci, kot tudi vzgojitelji (Papotnik, 1988).
2.2.1 Otrok in tehnika
Politehnična vzgoja vpliva tudi na oblikovanje človeka, kar pomeni, da poleg znanja in spretnosti, oblikuje tudi interese, spoznavanje in razvijanje medsebojnih odnosov, ki se razvijajo ob skupnem delu (Papotnik, 1988).
Bistvo tehnične vzgoje je to, da otroka spodbuja in pozitivno naravnava k ustvarjalnemu delu, pri tem pa razvija delovne spretnosti ter sposobnosti. Pri tem otroku pokažemo različne tehnike in postopke, pravilno uporabo itd (Papotnik, 1993).
2.2.2 Tehnika v vzgojno-varstvenih organizacijah
V kurikulumu za vrtce, je zapisanih 6 področij dejavnosti, to so: gibanje, jezik, matematika, družba, narava in umetnost. Vzgojitelji načrtovane dejavnosti povezujejo z vsemi področji, pri tem pa si pomagajo z raznimi priročniki, kjer so predlagani metodični in didaktični primeri zaposlitev (Bahovec, 1999).
Tehnika in tehnologija se s cilji, vsebinami in primeri dejavnosti prepleta s posameznimi področji kurikula (Tomori, 2016).
Tehnična vzgoja v kurikulu za vrtce ni zapisana kot posamezno področje, kot sta glasbeno in likovno področje (Papotnik, 1988).
Avtorji različnih literatur, za predšolsko vzgojo v povezavi s kurikulom obravnavajo tehniko in tehnologijo v povezavi z ostalimi področji (Tomori, 2016).
Papotnik (1988) pravi, da vzgojno-varstvene organizacije, skupaj s starši uresničujejo vzgojne smotre tako kot na vseh področjih, tudi na področju delovno-tehnične vzgoje. Strokovni svet za vzgojo in izobraževanje SRS je leta 1979 določil, da tehnične vzgoje ne obravnava tako kot druga področja. Opozarja, da se otroci uvajajo v tehniko ob spontanih in usmerjenih dejavnostih.
Vzgojno-varstvene organizacije skupaj s starši, tehnično vzgojo uresničujejo tako, da naloge tehnične vzgoje povezujejo v kompleksni vzgojni proces. Pri tem otrok spoznava delovanje in
pomen tehničnih predmetov, pojavov oz. procesov; primerja pripomočke in orodja; spoznava strojne dele; preko delovnih izkušenj otrok pridobiva zanimanje; se uči in preizkuša v tehničnih opravilih itd. Ob tehničnih dejavnostih, otrok razvija svoje govorne sposobnosti, bogati besedni zaklad, pri tem razvije primeren odnos do dela, drugih otrok, moralne vrline, organizacijo itd (Papotnik, 1993).
2.2.3 Tehnika v povezavi z drugimi področji dejavnosti
V vrtcih naj bi bila delovno-tehnična vzgoja povezana z intelektualno, telesno, likovno, higiensko-zdravstveno, glasbeno in plesno vzgojo. Dejavnosti različnih področij, je potrebno med seboj povezati v celovitost vzgojnega programa (Papotnik, 1993).
Cilje v kurikulu za vrtce (1999), ki se navezujejo na tehniko in tehnologijo, je potrebno poiskati med posameznimi področji dejavnosti. Tehnika in tehnologija se povezuje z vsemi področji, najbolj pa s področjem umetnosti, narave in matematike.
Globalni cilji, ki so povezani s tehniko in tehnologijo in naravo so:
- spoznavanje snovi, prostora, časa, zvoka in svetlobe,
- spoznavanje tehničnih predmetov in razvijanje spretnosti na področju tehnike in tehnologije,
- spodbujanje različnih pristopov k spoznavanju narave (Bahovec, 1999).
Cilji, ki pa so povezani s tehniko in tehnologijo in naravo pa so:
otrok naj:
- spoznava, da ima urejanje prostora in lega predmetov določen namen, - odkriva različna gibanja glede na trajanje in glede na hitrost,
- spoznava, kaj gibanje povzroča in kaj gibanje vzdržuje,
- odkriva in spoznava lastnosti teles (predmetov); odkriva lastnosti zraka,
- prepoznava, posnema in uporablja tehnične predmete in procese ter spoznava njihov namen in pomen,
- se uri v različnih tehničnih opravilih in razvija tehniško ustvarjalnost, - razvija predstavo o nastajanju odpadkov in pomenu ter možnosti predelave,
- spoznava delovni proces in razvija primeren odnos so dela in organizacijske sposobnosti (Bahovec, 1999).
12
Cilji, ki so povezani s tehniko in tehnologijo in umetnostjo so:
otrok naj ima možnosti, da:
- razvija umetniško predstavljivost in domišljijo z zamišljanjem in ustvarjanjem,
- neguje in razvija individualne ustvarjalne potenciale v fazah doživljanja, zamišljanja, izražanja, komuniciranja in uveljavljanja na področju umetniških dejavnosti,
- odkriva in neguje specifične umetniške sposobnosti in nadarjenosti, - razvija prostorske, časovne, vizualne, slušne in telesne predstave,
- razvija sposobnosti umetniškega izražanja čutnega, čustvenega, miselnega, estetskega in vrednostnega doživljanja,
- uporablja in razvija spretnosti, tako da spoznava, raziskuje, eksperimentira z umetniškimi sredstvi (s telesom, glasom, materiali, predmeti, instrumenti, tehnikami in tehnologijami) in njihovimi izraznimi lastnostmi,
- je deležen spodbud splošne ustvarjalnosti pri pripravi, organizaciji in uporabi sredstev in prostora (Bahovec, 1999).
3 RAZVOJ OTROKA IN MOTORIKA
Otrokov razvoj je pomemben in ključen pri razvoju motorike. Za ta razvoj pa je potrebno spodbudno okolje in učenje, na podlagi poskusov in napak.
3.1 Razvoj otroka
Sodobne razvojne teorije kažejo, da razvoj na motoričnem, telesnem, čustvenem, socialnem in kognitivnem področju poteka usklajeno ter celostno, poteka pa v značilnih stopnjah (Pišot in Planinšec, 2005).
Razvoj človeka je opredeljen z genetskimi dejavniki, vpliv nanj pa imajo tudi različni zunanji dejavniki, kot sta fizično in socialno okolje. Tempo razvoja je lahko različen, pri vsakemu posamezniku. Otrok pri enem letu lahko prehiteva svoje vrstnike in na podlagi tega, bo verjetno prej dosegel razvojne mejnike, kot ostali. Lahko pa je tempo razvoja različen, glede na področja.
V prvih letih je lahko hiter zaznavni in gibalni razvoj, ki se pri šestih letih umiri, takrat pa se začne pospešen razvoj socialnih procesov. Prav vsi prehajamo skozi iste faze razvoja, ki so že vnaprej določene v določenem zaporedju. Osebe, ki so slabše duševno razvite oz. osebe s posebnimi potrebami, po navadi ne dosežejo najvišjih stopenj posameznika (Nemec in Krajnc, 2017).
Otrokov razvoj je najhitrejši v prvih treh letih življenja, nato se nekoliko upočasni, ampak to ne pomeni, da se ustavi, saj se razvija do konca adolescence. Prav tako pa se tudi v odraslem obdobju dogajajo razvojne spremembe. Otrokov razvoj pa je odvisen od genov, okolja in otrokove aktivnosti, ki pa so med seboj prepleteni in tesno povezani (Pišot in Planinšec, 2005).
3.2 Motorični razvoj
Bivic Ajda (b.d.), svetovalna delavka Vrtca Jarše, je v svojem članku zapisala, da je osnova za nadaljnji razvoj otroka gibanje, ki vpliva na razvoj govora, mišljenja, sposobnost učenja in na socialno-čustveni razvoj in je zelo povezan z ostalimi področji razvoja.
14
Prav tako pravita tudi Pišot in Planinšec (2005), da je gibanje medij, preko katerega se otrok neprestano vključuje v okolje, pridobiva izkušnje in nova doživetja, še zlasti v zgodnjem otroštvu. Novejše študije pa so manj osredinjene na gibanje otrok in dajo večji poudarek na kognicijo, percepcijo in praktično dejavnost (Pišot in Planinšec, 2005).
Dinamične in predvsem kontinuirane spremembe se kažejo v motoričnih sposobnostih in spretnostih. To je proces, preko katerega otrok pridobiva gibalne spretnosti z interakcijo genskih in okoljskih vplivov. Genski dejavniki so najbolj pomembni za živčno-mišično zorenje, morfološke in fiziološke značilnosti. Najbolj pomemben vpliv med okoljskimi dejavniki pa so predhodne motorične izkušnje in pridobivanje novih (Pišot in Planinšec, 2005).
Motorični razvoj je povezan s telesnim, kognitivnim, čustvenim in socialnim razvojem. Na začetku poteka razvoj v cefalo-kavdalni smeri, kjer otrok najprej lahko nadzira gibanje glave, sledi gibanje trupa in rok, na koncu pa premikanje nog in v proksimo-distalni smeri, kar pomeni, da otrok lahko najprej nadzira tiste dele telesa, ki so bližje hrbtenici. Čim večja je stopnja motoričnih sposobnosti, tem bolj bo otrok uspešen pri učenju in izvajanju gibalnih spretnosti.
Spodbujanje motoričnega razvoja je ena izmed najbolj pomembnih razvojnih nalog v otroštvu, saj le-ta vplivajo tudi na druga razvojna področja (Pišot in Planinšec, 2005).
Motorični razvoj spodbudi nadzor gibanja mišic v napredovanje, s tem pa otrok zaznava sebe in okolico, postaja samostojen, kar je zelo pomembno za otrokov celostni razvoj. Poznamo dve ravni gibalnega razvoja, in sicer grobe in drobne gibe. Pri grobih gibih gre za nadzor celotnega telesa, medtem ko pri drobnih gibih, ki jih imenujemo tudi fina motorika, gre za gibanje rok in zapestij (Varuška Živa: varstvo in animacija otrok, b.d.).
Otrok star 3-5 mesecev, je že sposoben po poseganju po predmetih in prijemanju, kar mu omogoča raziskovanje sveta. Otrok, ki bolj raziskuje okolje z rokami, je na prostor okoli sebe bolj pozoren, ter išče priložnosti za nova urjenja (Vlakec: lesene igrače, 2018).
Razlikovanje med grobo in fino motoriko je nujno. Pri grobi motoriki otrok izvaja gibe rok, nog in telesa, medtem ko pri fini motoriki izvaja natančne, drobne gibe rok, pri tem pa razvija tudi koordinacijo oko-roka (Rajović, 2015).
3.3 Fina motorika v predšolskem obdobju
Fina motorika se uporablja vsak dan in ravno zaradi tega, se morda ne zavedamo pomembnosti kompleksnosti finih gibov. Za fine gibe uporabljamo manjše mišice rok, kot so mišice v zapestju in prstih pri tem pa sodelujejo tako mišice, kot tudi možgani, ki vse nadzorujejo in usklajujejo. Pri izvajanju različnih opravil, pri katerih uporabljamo dlani in prste, zelo vpliva kakovost, natančnost in hitrost izvajanja le-teh (Center motus, b.d.).
Pri dojenčkih opazimo začetek fine motorike, ko segajo po predmetih z odprtimi dlanmi in se igrajo s svojimi prsti. Otroku ponudimo veliko varnih in zanimivih predmetov, katere otipa in manipulira z njim, s tem spodbudimo razvoj. Fina motorika se razvija preko ustvarjalnosti, ko riše in slika, napreduje pa preko igre in aktivnosti, v katerih otrok uživa. Otrok razvija fino motoriko preko dejavnosti, za katere je potrebno natančno delovanje s prsti. To so risanje, barvanje, oblikovanje s plastelinom, manipuliranje s predmeti, vtikanke, sestavljanke, nizanje perlic in rezanje s škarjami (Varuška Živa: varstvo in animacija otrok, b.d.).
Rajović (2015) piše, da se fino motorika začne razvijati s starostjo. Gibi postopoma postajajo natančnejši. Da bo otrok sledil procesu pisanja v šoli, mora pred tem okrepiti fino motoriko mišic dlani in prstov. Vsakodnevno je priporočeno uporabljati vseh deset prstov. Na ta način pa razvijamo tudi velike možganske predele, ki pomembno vplivajo na razvoj kognitivnih sposobnosti.
Maria Montessorri je poudarjala, kako pomembno je krepiti in razvijati ročne spretnosti, ker so roke podaljšek možganov. Povezava med govorom, pisanjem in drobnimi ročnimi spretnostmi je zelo pomembna. Otroci potrebujejo fino motoriko za vsakodnevne dejavnosti. V predšolskem obdobju se osrednje živčevje temeljito razvija, še posebno pri kompleksnih gibalnih nalogah.
Male mišice se hitro utrudijo in tudi koncentracija otrokom hitro upade, vendar za krepitev mišic, otroci zapenjajo gumbe, zavezujejo vezalke itd. (Bivic Ajda, b.d.).
Spretnosti fine motorike otroku pomagajo pri neodvisnosti, poskrbi da otrok izrazi svoje ideje skozi igro in preko drugih dejavnosti. Prav tako se samozavest in socialna spretnost otroka dvigne, in mu pomaga pri vključevanju k igri s svojimi sovrstniki (Pieterse, 2000).
16 3.3.1 Razvojni mejniki
Center Motus (b.d.), je navedel razvojne mejnike za predšolskega otroka, pri usvajanju fine motorike:
7. mesec: drži žlico in lonček z dvema ročajema.
8. mesec: začne uporabljati pincetni prijem, predmet že drži v rokah, ampak ga še ne zmore izpustiti.
9. mesec: s palcem in kazalcem drži vrvico in vleče igračo.
12. mesec: otrok je spreten pri pobiranju majhnih predmetov s pincetnim prijemom. Otrok je sposoben predmete odlagati v škatlo in jih jemati iz nje.
18. mesec: gradi stolp iz 3 kock.
2 leti: gradi stolpe iz šestih ali sedmih kock.
3 leta: otrok zna uporabljati vilice, na nit niza velike kocke, gredi stolpe iz devetih ali desetih kock.
Vrtec Galjevica (b.d.), je v zloženki za strokovne delavce in starše navedla razvojne mejnike fine motorike za predšolske otroke:
Otrok do 2. leta starosti, prijema predmete, jih odriva, poriva, z njimi trka, jih prenaša iz ene roko v drugo, prijema predmete s palcem in kazalcem, jih spušča, v eni roki drži dva predmeta, pritiska gumbe, stiska gobo in tubo zobne paste, lista knjigo, naredi stolp iz 2 – 6 kock in odpira škatlo, ter strese vsebino.
Od 2 – 3 leta starosti, otrok manipulira z gostimi snovmi, kot so plastelin glina… Uporablja jedilni pribor, odpira pločevinke, riše s prsti, uporablja škarje, niza kroglice na vrvico.
Od 3 – 4 leta, otrok zloži 9 kock, naniza 4 kroglice, sestavi sestavljanko s sedmimi deli.
Od 4 – 5 let, otrok navije matico na vijak, sestavi stolp iz več kot devetimi kockami, prepozna predmete po dotiku, iz plastelina oblikuje živali, zaveže vezalke, izrezuje enostavne oblike in nepopolni sliki doda tri dele.
Otrok star 5 – 6 let, po sliki razporeja detajle, zabija žebelj s kladivom in izrezuje slike.
3.3.2 Težave pri fini motoriki
Da otrok opravlja finomotorične spretnosti, so bistvenega pomena, saj so ključnega pomena pri opravljanju vsakodnevnih nalog. Če otrok nima teh zmožnosti, trpi njegova samopodoba, ogrožena je njegova akademska uspešnost, prav tako pa so omejene njegove zmožnosti igre, težave pa ima tudi z življenjskimi spretnostmi, posledično pa ima težave tudi v socialnih odnosih (Center Motus, b.d.).
Pogosto so opažene težave, pri drži barvic, škarij in pribora, kjer je roka okorna. Opazijo se težave pri manipuliranju drobnih predmetov, počasnost pri risanju itd. Da te težave odpravimo, pa priskrbimo otroku, da preko igre razvija fino motoriko, pri tem pa ga spodbujamo. Otrok pa pri tem potrebuje tudi potrpljenje, koncentracijo in potrpežljivost (Varuška Živa: varstvo in animacija otrok, b.d.).
Pri otroku, ki se izogiba dejavnostim, za katere je potrebna fina motorika, lahko opazimo stisko, ki mu jih le-te dejavnosti povzročajo. Otroka opazujemo in smo pozorni na to, ali se izogiba dejavnostim, za katere je potrebna fina motorika, kjer je potrebno sedenje, ali ga zanimajo samo dejavnosti, kjer mu ni potrebno aktivno uporabljati prstov. Izogibajo se tudi pisanju s svinčnikom, lepljenju in striženju, druge prosijo, da naredijo stvari namesto njih, niso vztrajni itd (Center Motus, b.d.).
18
4 FINA MOTORIKA V VRTCU
Empirični del diplomskega dela obsega anketni vprašalnik, ki sem ga razdelila vzgojiteljicam in pomočnicam vzgojiteljic vrtca Antona Medveda Kamnik, priprava tehničnega kotička in materiala ter pripomočkov za razvijanje fine motorike, ter analiza in vrednotenje izvajanja dejavnosti v skupini otrok, starih 5 in 6 let.
4.1 Analiza stanja
Trenutno stanje dejavnosti fine motorike v vrtcu, smo preverili s pomočjo anketnega vprašalnika. Namen vprašalnika je bil, katere tehnike za razvijanje fino motorike, se strokovnim delavkam v skupini otrok zdijo bolj pomembne in katere manj in kakšne težave imajo otroci pri določeni tehniki. Zanimalo nas je tudi, kako pogosto v vrtcu uporabljajo določene tehnike, za razvijanje fine motorike in kolikšna so odstopanja pri razvoju fino motorike pred vstopom v šolo.
Anketni vprašalnik, ki smo ga razdelili vzgojiteljicam in pomočnicam vzgojiteljic vrtca Antona Medveda Kamnik, je rešilo 40 oseb, razdelili pa smo jih 50.
Anketni vprašalnik (priloga 8.1) je imel 7 vprašanj. 5 vprašanj z ocenjevalno lestvico in 2 vprašanji odprtega tipa, pri katerih smo izvedeli, kakšne težave imajo predšolski otroci pri dejavnostih, za katere je potrebna fina motorika.
4.2 Rezultati
Anketni vprašalnik je rešila ženska populacija.
Strokovne delavke, ki so rešile vprašalnik so bile različnih starosti. Od 18 – 25 let, je bilo starih 9 žensk, od 26 – 35 let, 15 žensk, od 36 – 45 let, 9 žensk, od 46 – 60 let, pa je vprašalnik rešilo 7 oseb.
Delovne izkušnje, ki jih imajo v vrtcu strokovne delavke so: od 0 – 5 let izkušenj ima 10 oseb, od 5 – 10 let izkušenj ima 11 oseb, od 10 – 15 let izkušenj ima 12 oseb, od 15 – 20 let izkušenj imata 2 osebi, od 20 – 30 let izkušenj pa ima 5 oseb.
Vse strokovne delavke, katere so izpolnile anketni vprašalnik so iz primestnega (kombiniranega) okolja.
Vse pa imajo različno starostne skupine: skupino starih otrok od 1 – 2 let ima 6 strokovnih delavk; od 1 – 3 let, 7 strokovnih delavk; od 2 – 3 leta stare otroke ima 6 strokovnih delavk; od 3 – 5 let, 3 delavke; od 1 – 6 let, 2 strokovni delavki; od 5 – 6 let, 9 strokovnih delavk; od 4 – 6 let pa, 7 strokovnih delavk.
1. vprašanje: Kako pomembno se vam zdi razvijanje fino motorike (1-nepomembno do 5-zelo pomembno):
Slika 1: Pomembnost razvijanja fino motorike.
Iz slike 1 lahko opazimo, da strokovne delavke v vrtcu menijo, da je fina motorika najbolj pomembna pri otrocih starih 4 – 6 let, pomembna je predvsem v vsakdanjem življenju, prav tako pa v okviru manipulacije z materiali in pripomočki. Pri nobenem od primerov, pa nihče od vzgojiteljev ni označil 1 ali 2, kar pomeni, da je razvijanje fino motorike pri vseh primerih pomembna.
20
2. vprašanje: Kako pogosto uporabljate naslednje tehnike za razvijanje fino motorike?
Slika 2: Pogostost uporabljanja tehnike za razvijanje fino motorike.
Večina strokovnih delavcev je odgovorilo, da največ uporabljajo tehnike, ki vključujejo pincetni prijem, kar je razvidno iz slike 2. Med tehnike, ki jih v vrtcu izvajajo največ pa sta tudi, nizanje materialov na vrvico in vtikanke. Med najmanj uporabljene tehnike pa so zabijanje, vijačenje, šivanje in prerisovanje osnovnih oblik na papir.
3. vprašanje: Katero tehniko za razvijanje fino motorike razvijate največkrat?
Slika 3: Največkrat uporabljena tehnika.
Da lahko razumemo rezultate iz slike 3, je potrebno vedeti, da najvišji stolpec pomeni najmanjkrat uporabljena tehnika, medtem ko je najnižji stolpec, najmanj uporabljena tehnika.
Največ anketirancev je kot najbolj pogosto tehniko, za izvajanje v vrtcu navedlo striženje, nato je sledilo, sestavljanje sestavljank, igre s pincetnim prijemom, vtikanke, trganka, natikanje perlic, uporaba ščipalk, pretikanke, zapenjanje gumbov, zabijanje, vijačenje in kot najmanj uporabljeno tehniko šivanje.
0 2 4 6 8 10 12 14 16 18
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12
število odgovorov
največkrat uporabljena tehnika za razvijanje fino motorike
trganka striženje šivanje
natikanje perlic sestavljanje sestavljank vijačenje
pretikanje uporaba ščipalk vtikanke
igre s pincetnim prijemom zapenjanje gumbov
22
4. vprašanje: Kakšne so največje težave pri uporabljeni tehniki?
Slika 4: Težave pri tehnikah.
Anketiranci so največkrat omenili striženje, saj to tehniko v vrtcu največ uporabljajo, zraven pa so navedli kakšne težave imajo otroci ob uporabljeni tehniki. Rezultate vidimo na sliki 4.
Težave, ob tehniki za razvijanje fino motorike:
- Striženje: pravilna drža škarij, sledenje oko-roka, težave s tehniko (odpiranje, zapiranje), otrok ne ve s katero roko striči, striženje cik-cak.
- Uporaba ščipalk: pravilna drža in moč stiska, pincetni prijem je še v razvoju, zato ima težave, otrok nima dovolj moči v palcu in kazalcu, otrok poišče drug način, da zapre/pripne ščipalko, otrok težko razpre ščipalko.
- Natikanje perlic: premajhni materiali za mlajše otroke, otrok strese perlice, ki jih je že nataknil, težava v roki, kako držati vrvico, da se le-ta ne premika.
- Zapenjanje gumbov: mlajši otroci ne zmorejo, ker še nimajo razvite fino motorike, težave s preozko odprtino za gumb, zbranost, potrpežljivost, otrok je brez občutka, zapenjanje na trdo.
- Trganka: naključno trgajo, brez občutka, premalo moči oz. napačni prijem papirja, trganje na koščke, pravilno držanje, ob neuspehu otrok mečka papir.
- Vtikanje: premajhne odprtine otrokom delajo težave.
- Sestavljanke: nevztrajnost, manjša koncentracija - Risanje, pisanje: nepravilno držanje pripomočka.
- Šivanje: dolgotrajna vaja, nitko vtakniti v luknjico šivanke.
- Zabijanje: napačen prijem žeblja.
- Vijačenje: pri prijemu, ko zavijejo vijak.
Pri vseh tehnikah je bilo navedeno, da otrokom hitro zmanjka koncentracije, nimajo dovolj motivacije in držanje pincetnega prijema.
5. vprašanje: Ali menite, da imajo predšolski otroci v povprečju veliko težav pri dejavnostih za katere je potrebna fina motorika?
Slika 5: Ali imajo otroci težave pri fino motoriki?
Kot je razvidno iz slike 5, je večina anketirancev potrdilo, da imajo predšolski otroci težave pri dejavnostih za katere se uporablja fino motorika. Anketiranci so opredelili več vzrokov, zakaj imajo otroci težave:
- ker se težko skoncentrirajo, primanjkuje jim vztrajnosti in volje, - če mu ne uspe, takoj hitro opusti dejavnost,
- odvisno od skupine in starosti otrok,
24
- ker so doma deležni premalo vzpodbud in možnosti, da bi se naučili, starši se ne ukvarjajo z otroki in jim ne dovolijo samostojnosti, starši raje stvari, ki otroku ne gredo, naredijo sami,
- ker imajo premalo izkušenj,
- odvisno, koliko imajo izkušenj, pogosto se spretnosti usmerjajo le v vrtcih, - ker se ne usmeri toliko pozornosti na »natančnost«,
- ker imajo nespretno, počasno prijemanje ter prestavljanje predmetov. Majhne stvari otroke pri prestavljanju spravijo iz tira,
- ker nimajo osnove za pincetni prijem,
- ker delajo premalo dejavnosti, kjer je potrebna fino motorika.
Kar veliko argumentov je zapisanih, ki vplivajo na težave fine motorike. Tudi mi ugotavljamo, da imajo otroci primanjkljaj pri dejavnostih, za katere je potrebna fina motorika. Vendar se mi zdi, da bi morali otroci tako v vrtcu, kot tudi doma, razvijati fino motoriko z raznimi dejavnostmi, pri tem pa vsekakor potrebujejo spodbudo.
Nekateri so napisali, da otroci s fino motoriko nimajo težav. Kot pojasnitev so navedli naslednje:
- otroci nimajo težav s fino motoriko, če imajo dovolj možnosti za izkušnjo, - včasih potrebujejo samo to, da stvar spoznajo, npr: uporaba škarij,
- pomembno je, da otrokom ponudimo čim več razvojno primernih dejavnosti, - ker se fino motorika razvija že od vstopa v vrtec,
- ker se veliko pozornosti posveča fino motoriki.
Veliko odgovorov, ki so jih pisali anketiranci, kot, da otroci nimajo težav s fino motoriko, je napisanih v pogojnih stavkih. Torej, pisali so, kaj otrok potrebuje, da nima težav s fino motoriko, niso pa pisali na podlagi izkušenj pri delu z otroki, kakšno je povprečje otrok.
Nekateri pa so pisali, da otroci nimajo težav s fino motoriko, ker se že od vstopa v vrtec razvija, pri tem pa me zanima, če je razvijanje fino motorike v vrtcu dovolj?
6. vprašanje: Kako pomembni se vam zdijo opozorilni znaki, ki nakazujejo zaostanek v razvoju fino motorike?
Slika 6: Opozorilni znaki, pri zaostanku v fino motoriki.
Iz slike 6 je razvidno, da sta vztrajanje prijemalnega refleksa (roka v pesti) in zanemarjanje ene roke pomembna opozorilna znaka, ki nakazujeta zaostanek v razvoju fine motorike.
0 2 4 6 8 10 12 14 16 18 20
5 4 3 2 1
število odgovorov
ocenjevalna lestvica
vztrajanje prijemalnega refleksa (roka v pesti) nespretnost
dominanca roke pred dopolnjenim prvim letom zanemarjanje ene roke
napetost v roki ob aktivnosti druge roke
26
7. vprašanje: Kako pomembna se vam zdijo odstopanja v razvoju fino motorike otrok pred vstopom v šolo?
Slika 7: Odstopanja pri fino motoriki pred vstopom v šolo.
Iz slike 7 je razvidno, da težave pri rezanju, lepljenju, manipulaciji s papirjem, odpiranju nahrbtnika, se anketiranim zdijo pomembna odstopanja pred vstopom v šolo. Prav tako se jim zdijo težave pri koordinaciji/uskladitvi pogled-roka-orodje in težave s prijemom pisala, z ustreznim pritiskom na podlago, pomembno odstopanje. Težave pri delu s kladivom, pa se anketirancem ne zdi tako pomembno odstopanje.
0 5 10 15 20 25 30
število odgovorov
odstopanja pri fino motoriki pred vstopom v šolo
5 4 3 2 1
4.3 Zasnova in izvedba dejavnosti v vrtcu
V vrtcu Antona Medveda Kamnik, sem se z vzgojiteljico Anjo dogovorila, da bom v njeni skupini Žoge, izvedla 4 dejavnosti, pri katerih otroci razvijajo fino motoriko. Posamezne dejavnosti pa se povezujejo tudi z drugimi področji kurikula. Testiranje bom izvajala po skupinah, in sicer po 3 otroke, pri oblikovanju s slanim testom pa bom testiranje izvedla s celotno skupino na enkrat. Po koncu vsake dejavnosti, pa bo otrok s pomočjo slike ovrednotil svoje počutje med izvajanjem dejavnosti.
4.3.1 Oblikovanje iz slanega testa
Pri tej dejavnosti smo otrokom dali kepo slanega testa in naloga otroka je bila, da oblikuje slovenski grb. Zakaj ravno grb? Ker v skupini že od septembra spoznavajo Slovenijo, njene znamenitosti in značilnosti, prav tako pa so se že pogovarjali in risali grb. Pri tej nalogi, bodo urili spomin, ali si je otrok zapomnil kaj je grb, kako zgleda, kaj ga sestavlja itd. Glavi cilj te naloge pa je, da otrok z oblikovanjem slanega testa naredi grb. Pri tem z gnetenjem in izdelovanjem posameznih elementov razvija fino motoriko.
Pri tej dejavnosti, so otroci dosegli naslednje cilje:
Globalni cilji:
- doživljanje, spoznavanje in uživanje v umetnosti,
- razvijanje ustvarjalnosti in specifičnih umetniških sposobnosti, - spoznavanje posameznih umetnostnih zvrsti,
- možnost seznanjanja z raznimi kulturami in tradicijami, - poslušanje, razumevanje in doživljanje jezika,
- spodbujanje jezikovne zmožnosti (Bahovec, 1999).
Cilji:
- odkriva in spoznava lastnosti teles (predmetov),
- prepoznava, posnema in uporablja tehnične predmete in procese ter spoznava njihov namen in pomen,
- spoznava delovni proces in razvija primeren odnos do dela in organizacijske sposobnosti, - razvija umetniško predstavljivost in domišljijo z zamišljanjem in ustvarjanjem,
28
- neguje, in razvija individualne ustvarjalne potenciale v fazah doživljanja, zamišljanja, izražanja, komuniciranja in uveljavljanja na področju umetniških dejavnosti,
- razvija prostorske, časovne, vizualne, slušne in telesne predstave,
- uporablja in razvija spretnosti, tako da spoznava, raziskuje, eksperimentira z umetniškimi sredstvi (s telesom, glasom, materiali, predmeti, instrumenti, tehnikami in tehnologijami) in njihovimi izraznimi lastnostmi,
- je deležen spodbud splošne ustvarjalnosti pri pripravi, organizaciji in uporabi sredstev in prostora (Bahovec, 1999).
Operativni cilji:
- otrok posluša navodila,
- otrok oblikuje s slanim testom, - otrok oblikuje pravilno obliko grba, - otrok oblikuje zvezde, reki in gore, - otrok uživa ob izdelavi svojega izdelka,
- otrok ve kaj počne in zna povedati kaj izdeluje.
4.3.2 Šivanje na filc
Pri tej dejavnosti je 6 otrok naredilo en izdelek. Kos filca, so s šivanjem obrobili. Vsak otrok je naredil po nekaj šivov. Nato je na sredino filca prišil en gumb in na koncu iz odpadnega kosa filca izrezal krog, ki ga je sam narisal in izrezal, ter izrezal zarezo, da bo na svoj prišiti gumb zapel izrezan kos kroga. Pri tem so morali biti otroci pazljivi pri delu s šivanko, da so skupaj prišili oba filca. Če je imel otrok težave kam zapičiti šivanko, sem mu mesto označila s piko.
Pri tej dejavnosti sem preverila tudi držo škarij in natančno izrezovanje, prav tako pa sem preverila zapenjanje gumbov.
Pri tej dejavnosti sem dosegla naslednje cilje:
Globalni cilji:
- poslušanje, razumevanje in doživljanje jezika, - spodbujanje jezikovne zmožnosti,
- doživljanje, spoznavanje in uživanje v umetnosti,
- razvijanje ustvarjalnosti in specifičnih umetniških sposobnosti,
- spoznavanje tehničnih predmetov in razvijanje spretnosti na področju tehnike in tehnologije (Bahovec, 1999).
Operativni cilji:
- otrok naredi šiv, - otrok prišije gumb,
- otrok nariše in izreže krog,
- otrok naredi na sredini kroga zarezo, - otrok izrezan krog pripne na gumb.
4.3.3 Trganka
Pri tej dejavnosti je otrok z barvnega papirja (rdeča, modra in bela) natrgal manjše koščke, ki jih je nato uporabil za izdelek. Izdelali so zastavo Slovenije. Na trši karton so lepili koščke papirja, pri tem pa so bili pozorni na barve, ki si sledijo v zastavi. Ko je vsak otrok natrgal koščke, je le-te celotna skupina nalepila na karton.
Otroci so dosegli naslednje cilje:
Globalni cilji:
- poslušanje, razumevanje in doživljanje jezika, - spodbujanje jezikovne zmožnosti,
- doživljanje, spoznavanje in uživanje v umetnosti,
- razvijanje ustvarjalnosti in specifičnih umetniških sposobnosti (Bahovec, 1999).
Operativni cilji:
- otrok papir natrga na majhne koščke, - otrok nalepi koščke na karton, - otrok s trganko naredi sliko.
4.3.4 Zabijanje žičnikov in napenjanje elastike
Pri tej dejavnosti je otrok dobil leseno podlago, na katero je s kladivom zabil nekaj žičnikov.
Nato je dobil elastike, ki jih je napel med žičnike.
30 Cilji, ki so bili izpolnjeni pri tej dejavnosti, so bili:
Globalni cilji:
- spoznavanje tehničnih predmetov in razvijanje spretnosti na področju tehnike in tehnologije,
- poslušanje, razumevanje in doživljanje jezika, - spodbujanje jezikovne zmožnosti,
- doživljanje, spoznavanje in uživanje v umetnosti,
- razvijanje ustvarjalnosti in specifičnih umetniških sposobnosti (Bahovec, 1999).
Operativni cilji:
- otrok s kladivom zabije žičnik,
- otrok napne elastiko med posamezne žičnike.
4.4 Vrednotenje dejavnosti za razvijanje fine motorike v vrtcu
Vrednotenje vseh dejavnosti je temeljilo na opazovanju. Pri šivanju, trganki in zabijanju smo dejavnosti izvedli z dvema otrokoma na enkrat in res pozorno opazovali otroka pri delu. Pri oblikovanju s slanim testom, pa smo dejavnost izvedli kar skupinsko. Podali smo jim navodila, lotili so se dela, mi pa smo hodili od enega do drugega otroka ter opazovali oblikovanje s slanim testom. Opazovanja smo beležili v tabelo, ki je priložena v prilogi 8.2.
4.4.1 Šivanje
1. testiranje: Pri šivanju sem otroke spraševala, ali so že kdaj to počeli in večina jih je to izvajala prvič. Ko sem dejavnost izvajala z enim izmed otrok, je večina otrok iz skupine hodila h kotičku, kjer smo to izvajali in spraševali, ali lahko tudi oni šivajo. V večini so bili navdušeni nad dejavnostjo, saj je to za njih nekaj kar ne počnejo velikokrat. Pri samem šivanju (slika 8), je večina otrok vedela, kam morajo zapičiti šivanko. Polovica od njih je imela težave pri tem, kako naj bi nit tekla, saj jih je veliko šivalo samo iz zgornje strani. Ko so opazovali zašit rob, so nekateri sami opazili, da šiv ni takšen, kot bi moral biti. Nekatere sem na nepravilnost šiva opozorila jaz. Povedala sem jim, da šivanko niso zapičili na pravo stran blaga. Da so si otroci lažje zapomnili, da morajo šivati iz zgornje proti spodnji strani in obratno, sem poskusila s tem, da mora šivanka narediti v zemljo luknjo, nato pa mora vrtati v strop. Na ta način se mi zdi, da jih je
večina usvojila, potek šivanja. Vsi otroci so vedeli, kako prijeti šivanko. Nekaj jih je imelo težave pri tem, da niso do konca povlekli niti, zato se jim je nit zapletla. Presenetili so me pri šivanju gumba (slika 9), saj je veliko otrok vedelo, kako se gumb prišije.
Vedeli so tudi, da morajo šivati iz obeh strani. Nekaj otrok je imelo pri šivanju gumba težave, spraševali so, kako ga prišijejo, zato sem jih z vprašanji usmerjala in jim pokazala pravilen postopek. Nekaterim otrokom je uspelo gumb trdno prišiti na podlago, nekateri so nit vlekli bolj nežno Pri risanju (slika 10) in izrezovanju kroga sem mislila, da otroci ne bodo imeli težav, in bo večina otrok narisala lep sklenjen krog in ga brez težav tako tudi izrezala, vendar temu ni bilo tako, saj so krog risali v obliki jajca oz. s krivo črto. Prav tako sem bila presenečena nad striženjem, saj jih veliko ni striglo ob narisani črti, tako da so se ob izrezanem krogu videle narisane črte. Pri natikanju izrezanega kroga na gumb (slika 11), večina otrok ni imelo težave. Večini otrok sem pokazala, kako se naredi luknja v krogu in večina je tudi sama to naredila, nekaterim pa sem pomagala. Večina otrok je bila tudi po opravljeni nalogi (slika 12) zelo navdušena, zato so kar naprej hodili, kdaj bomo še šivali itd.
2. testiranje: Vsem otrokom je bila dejavnost znana in opazila sem napredke otrok. Otroci, ki so imeli pri 1. testiranju največ težav, je bilo opaziti največji napredek. Veliko otrok je vedelo kako začeti in niso potrebovali veliko moje pomoči. Nekateri še niso bili tako suvereni in prepričani vase, zato so potrebovali spodbudo, morda tudi kakšno pomoč.
Priložena je preglednica 1, kjer so zbrani rezultati testiranj.
Slika 9: Šivanje gumba.
Slika 8: Šivanje.
32
Slika 10: Risanje kroga. Slika 11: Izrezan krog pripne na
gumb.
Slika 12:Končni izdelek šivanja.
Pred dejavnostjo Po dejavnosti
KROG NA GUMB
Brez težav 11 otrok
Manjše težave 3 otroci
Večje težave 4 otrok
Ni šlo 2 otroka
Brez težav 15 otrok
Manjše težave 2 otroka
Večje težave 3 otroci
Ni šlo 0 otrok
REZANJE S ŠKARJAMI Brez težav 8 otrok
Manjše težave 6 otrok
Večje težave 3 otroci
Ni šlo 3 otroci
Brez težav 12 otrok
Manjše težave 5 otrok
Večje težave 3 otroci
Ni šlo 0 otrok
RISANJE KROGA Brez težav 10 otrok
Manjše težave 9 otrok
Večje težave 1 otrok
Ni šlo 0 otrok
Brez težav 15 otrok
Manjše težave 5 otrok
Večje težave 0 otrok
Ni šlo 0 otrok
ŠIVANJE GUMBA Brez težav 6 otrok
Manjše težave 11 otrok
Večje težave 3 otroci
Ni šlo 0 otrok
Brez težav 11 otrok
Manjše težave 9 otrok
Večje težave 0 otrok
Ni šlo 0 otrok
ŠIVANJE Brez težav 6 otrok
Manjše težave 7 otrok
Večje težave 5 otrok
Ni šlo 2 otroka
Brez težav 8 otrok
Manjše težave 11 otrok
Večje težave 1 otrok
Ni šlo 0 otrok
ČAS OK 16 otrok
Potrebuje malo več
časa 2 otroka
Potrebuje veliko časa
1 otrok
Ni šlo 1 otrok
OK 18 otrok
Potrebuje malo več časa 2
otroka
Potrebuje več časa 0 otrok
Ni šlo 0 otrok
VREDNOTENJE 15 otrok
2 otroka
3 otroci
17 otrok
3 otroci
0 otrok Preglednica 1: Analiza testiranj šivanja.
34 4.4.2 Zabijanje
1. testiranje: Večina otrok še nikoli ni zabijala žičnikov, zato me je predvsem zanimalo, kako se bodo pripravili na zabijanje, kako bodo držali kladivo in žičnik. Večina otrok je z eno roko držala kladivo, z drugo roko pa žičnik na leseni podlagi (slika 13). Le dva otroka sta me vprašala, kako naj žičnik zabijeta, če morata v roki držati kladivo, žičnik pa ne stoji sam od sebe, zato sem ju usmerila z vprašanji, da sta ugotovila kako se bosta pripravila na zabijanje. Večina otrok je potrebovala več časa, da so žičnik zabili v leseno podlago, tako da je žičnik stal brez, da bi ga držali z roko. Večini otrok se je žičnik skrivil, saj ga niso stabilno držali in večina od njih ga je s kladivom znalo poravnati (slika 14). Dva od otrok sta zelo izstopala, saj sta žičnik zabila čisto do konca, le z nekaj udarci. Ostali otroci so ju opazovali, kako dobro jima je šlo, zato so vsi prišli do kotička in želeli poskusiti še enkrat. Menim, da je bila to še dodatna motivacija za ostale otroke, otroci pa so ju zelo lepo spodbujali pri zabijanju in bili veseli za njiju, kako dobro jima je šlo.
2. testiranje: Večina otrok je v tem mesecu večkrat uporabljala žičnike in kladivo, zato je bilo pri večini čutiti samozavest in veselje pri zabijanju. Nekateri so imeli še težave pri drži žičnika, saj ga niso držali trdno. Spodaj je priložena preglednica 2, kjer so zbrani rezultati obeh testiranj.
Slika 14: Poravnava žičnika.
Slika 13: Zabijanje žičnika.
