VZGOJNEGA ZAVODA – PERSPEKTIVA STARŠEV

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

Socialna pedagogika

Ana Šlander

SODELOVANJE S STARŠI V PROGRAMU

VZGOJNEGA ZAVODA – PERSPEKTIVA STARŠEV

Magistrsko delo

Ljubljana, 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

Socialna pedagogika

Ana Šlander

SODELOVANJE S STARŠI V PROGRAMU

VZGOJNEGA ZAVODA – PERSPEKTIVA STARŠEV

Magistrsko delo

Mentorica: doc. dr. Jana Rapuš Pavel

Ljubljana, 2021

ZAHVALA

… mentorici doc. dr. Jani Rapuš Pavel za strokovne usmeritve, podporo in potrpežljivost.

… družini in fantu Tadeju za vso ljubezen, razumevanje in spodbudne besede.

… vsem staršem, ki ste bili z menoj pripravljeni deliti svojo izkušnjo sodelovanja v programu vzgojnega zavoda.

… Maji Rančigaj Beneš za lektoriranje naloge in podane nasvete.

… prijateljem za pozitivne misli.

POVZETEK

V magistrski nalogi raziskujem izkušnje staršev s sodelovanjem v programu Svetovalno in terapevtsko delo s starši, ki so ga izvajali strokovni delavci Vzgojno-izobraževalnega zavoda Frana Milčinskega Smlednik. V teoretičnem delu predstavljam izzive starševstva v sodobnem času, izpostavim družbena tveganja za ranljivost družin, posledice te ranljivosti na družinsko življenje ter pomoč, ki je ranljivim družinam na voljo. V nadaljevanju se osredotočim na družine otrok in mladostnikov, ki so nameščeni v vzgojnih zavodih, in opišem, zakaj je sodelovanje staršev z vzgojnim zavodom za otroka ali mladostnika pomembno v času njegovega bivanja v le-tem. Izpostavim glavne značilnosti družin, iz katerih izhajajo otroci in mladostniki v vzgojnih zavodih, in najpogostejše težave, ki jih imajo njihovi starši pri vzgoji.

Teoretični del zaključim s predstavitvijo nekaterih že ustaljenih oblik sodelovanja vzgojnih zavodov s starši pri nas in v tujini.

V empiričnem delu naloge raziščem izkušnje staršev, ki so se udeležili programa Svetovalno in terapevtsko delo s starši. Program je trajal dve šolski leti, njegov namen pa je bil opolnomočiti starše, da bi razvili vzgojne veščine, izboljšali odnos z otrokom in okrepili starševsko vlogo.

Zanimalo me je, kako so starši zaznavali dejavnosti programa ter kako se je z udeležbo spreminjala njihova starševska vloga ter odnos z otrokom. Raziskujem tudi, kakšni so njihovi predlogi za spreminjanje in dopolnitve programa. Za raziskavo uporabim kvalitativni raziskovalni pristop in metodo vsebinske analize. V namen zbiranja podatkov sem izvedla polstrukturirane intervjuje z enajstimi starši, ki so se vključevali v program.

Rezultati kažejo, da starši dejavnosti programa zaznavajo kot koristne in da z udeležbo pridobivajo nove vzgojne in komunikacijske veščine, ki jih uporabijo v vsakdanjem družinskem življenju. Po udeležbi v programu svojo starševsko vlogo opisujejo kot bolj pozitivno in sproščeno. Pozitivne spremembe zaznavajo tudi pri odnosu z otrokom. Poročajo o zmanjšanju občutkov krivde. Zanje je pomemben sodelovalni in partnerski odnos s strokovnimi delavci, posebej pa izpostavijo pomen individualnih oblik svetovalnih pogovorov. Predlagajo pridružitev in večjo vključenost otrok v dejavnosti programa. Raziskava je lahko spodbuda drugim vzgojnim zavodom, da pri vrednotenju lastnih oblik sodelovanja s starši raziščejo tudi perspektivo staršev in s tem ponudbo bolj približajo njihovim potrebam.

Ključne besede: starši, vzgojni zavod, sodelovanje, vloga staršev, perspektiva staršev

ABSTRACT

In my master’s thesis, I study experiences of parents who have participated in the programme

‘Counselling and therapeutic work with parents’, which was carried out by care professionals of the Residential children’s home Fran Milčinski Smlednik. In the theoretical part, I present contemporary challenges of parenthood and expose the social risks for vulnerable families and their consequences for family life. I also present the help that is available to these families. Then I focus on families with children placed in residential children’s homes. I describe the importance of collaboration between the parents and care professionals. I expose the main characteristics of families with children placed in residential childcare institutions and their most frequent difficulties with raising a child. I conclude the theoretical part of the thesis with a presentation of various already established forms of collaboration with the parents both in Slovenia and abroad.

In the empirical part of the thesis, I explore parental experiences of those who have been involved in the programme ‘Counselling and therapeutic work with parents’. This programme lasted two school years and its purpose was to empower parents to develop educational skills, improve relationships with their children and strengthen their parental roles. I explore how parents perceived the activities offered by the programme and how their parental role and relationships with their children changed alongside their participation. I also explore their proposals for changing and supplementing the programme. I use a qualitative research approach and method of content analysis. For the purpose of data collection, I conducted semi-structured interviews with eleven parents who have been involved in programme.

The results of the study show that parents perceive the activities of the programme as beneficial and that with participation they acquire new educational and communicational skills which they can use in family life. After participating in the programme, they describe their parental role as more positive and relaxing. They also perceive positive changes in their relationships with their children. They report about reduced feelings of guilt. It is important for them to have the collaborative partnerships with care professionals. They especially reveal the importance of individual counselling conversations. They propose joining and involving children more in the activities of the programme. My research could also be an encouragement to other residential children’s homes to explore the viewpoint of parents when evaluating their own forms of cooperation with parents, and thus aligning them more closely with parents' needs.

Keywords: parents, residential children’s home, collaboration, role of parents, parental viewpoint

Kazalo vsebine

UVOD ... 1

TEORETIČNI DEL ... 2

1 STARŠEVSTVO V SODOBNI DRUŽBI ... 2

1.1 SPREMEMBE V DRUŽINSKEM ŽIVLJENJU ... 2

1.2 IZZIVI STARŠEVSTVA V SPREMENJENIH NAČINIH DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA ... 3

1.2.1 IZZIVI SODOBNE VZGOJE ... 3

1.2.2 NOVI TRENDI DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA ... 4

2 RANLJIVOST DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA ... 7

2.1. SOCIALNO-EKONOMSKE STISKE DRUŽIN ... 8

2.2 STANOVANJSKA RANLJIVOST ... 9

2.3 MEDOSEBNI ODNOSI V DRUŽINI ... 10

2.4 POMOČ RANLJIVIM DRUŽINAM ... 12

2.5 PRISTOPI PRI DELU Z RANLJIVIMI DRUŽINAMI ... 14

3 SODELOVANJE Z DRUŽINAMI OTROK V VZGOJNIH USTANOVAH ... 16

3.1 VZGOJNE USTANOVE V SLOVENIJI ... 16

3.1.2 CILJI NAMESTITVE V VZGOJNI ZAVOD IN NAČINI DELA ... 18

3.2 STARŠI OTROK V VZGOJNIH ZAVODIH ... 19

3.2.1 STARŠEVSKA VLOGA ... 20

3.3 V DRUŽINO USMERJEN PRISTOP DELA ... 23

3.3.1 TEŽAVE IN IZZIVI STROKOVNIH DELAVCEV PRI SODELOVANJU S STARŠI ... 26

3.3.2 OBLIKE SODELOVANJA S STARŠI V VZGOJNIH USTANOVAH... 27

3.4 SVETOVALNO IN TERAPEVTSKO DELO Z DRUŽINAMI ... 28

EMPIRIČNI DEL ... 30

4 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 30

5 CILJI RAZISKAVE IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 30

6 RAZISKOVALNI PRISTOP IN METODA RAZISKOVANJA ... 31

6.1 PREDSTAVITEV UDELEŽENCEV RAZISKAVE ... 31

6.2 RAZISKOVALNI PRIPOMOČEK ... 32

6.3 POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ... 32

6.4 POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV ... 33

7 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 33

7.1 KAKO STARŠI ZAZNAVAJO DEJAVNOSTI PROGRAMA ... 33

7.2 SPREMINJANJE STARŠEVSKE VLOGE IN ODNOSA Z OTROKOM OB

UDELEŽBI V PROGRAMU ... 40

7.3 NOVA ZNANJA IN VZGOJNE VEŠČINE, PRIDOBLJENE Z UDELEŽBO V PROGRAMU, TER PRENOS LE-TEH V VSAKDANJE DRUŽINSKO ŽIVLJENJE ... 51

7.4 NOVE SPRETNOSTI KOMUNIKACIJE IN REŠEVANJA KONFLIKTOV TER PRENOS LE-TEH V VSAKDANJE DRUŽINSKO ŽIVLJENJE ... 55

7.5 PREDLOGI ZA SPREMEMBE PROGRAMA, KI BI BOLJ ZADOVOLJEVAL POTREBE STARŠEV IN KREPIL NJIHOVO SODELOVANJE ... 58

8 SKLEP ... 64

9 ZAKLJUČEK ... 66

10 OSEBNA REFLEKSIJA ... 67

11 VIRI IN LITERATURA ... 68

12 PRILOGA ... 74

Kazalo slik

Slika 2: Procesi krepitve moči (Bouwkamp in Bouwkamp, 2014) ... 16

Slika 3: Glavne dimenzije vzgojnega sloga (Becker, 1964, v Musek, 1995)... 21

Slika 4: Trikotnik otrok-starši-strokovni delavec (Bouwkamp in Bouwkamp, 2014) ... 25

Slika 5: Prikaz kategorije Zaznavanje dejavnosti programa za starše ... 34

Slika 6: Prikaz ključnih tem kategorij Starševska vloga pred udeležbo v programu, Sprememba starševske vloge po udeležbi v programu in Sprememba v odnosu z otrokom ... 41

Slika 7: Prikaz ključnih tem kategorije Predlogi staršev za spremembe programa ... 58

Kazalo tabel

1

UVOD

Sodobna družba individualizma, negotovosti in tveganja staršem pri vzgoji otrok nalaga številne izzive, hkrati pa se vse bolj poudarja zagotavljanje blaginje otrok in uspešno vzgajanje otrok v samozavestne, uspešne in učinkovite ljudi. Ta družbeni ideal je v nekaterih primerih težko doseči. Med nami so družine, ki razpolagajo z manj viri, njihovi člani pa so deležni manj priložnosti za uspešne življenjske poteke. Ranljivost takšnih družin se odraža na različnih življenjskih področjih, njihove težave pa se pogosto med seboj prepletajo in dopolnjujejo ter situacijo še otežijo. Preobremenjenost staršev z lastnimi težavami in neugodne življenjske okoliščine se lahko odrazijo tudi pri razvoju otrok. Kadar okolje ni primerno za zdrav otrokov razvoj, je lahko otrok nameščen v zavodsko obliko vzgoje.

Družina pa ostaja pomembna za otroka ali mladostnika tudi v primeru nastanitve v vzgojnem zavodu, saj otrok iz družine izhaja, še vedno se ob vikendih vrača vanjo, ob odpustu iz ustanove pa se želi vrniti vanjo (Dečman in Bogataj, 2002). Med strokovnjaki na področju izvendružinske vzgoje se je v zadnjem obdobju začelo krepiti zavedanje o pomenu aktivnega povabila otrokove družine k sodelovanju (Bouwkamp in Bouwkamp, 2014). Strokovni delavci zavodov menijo, da je vzgojni zavod zgolj začasno bivališče, ki starševske vloge ne more nadomestiti. Z vzgojnimi pristopi lahko dopolnjujejo področja, kjer so bili starši neuspešni, nadomestiti pa njihove vloge ne morejo. Zato so prepričani, da je potrebno v intenzivno delo vključiti celotno družino mladostnika, če želijo doseči spremembe (Kobolt, 2002). Za uspešno delo z otrokom v vzgojni ustanovi, je delo z njegovo okolico, družino oz. starši, nujno.

Sodelovanje s starši pomeni dolgotrajnejše učinke uspešnega dela z otroki (Rankelj, 2000).

Družine otrok, ki so nastanjeni v vzgojnih zavodih, so ranljive na določenih življenjskih področjih in po mnenju avtoric Razpotnik in ostalih (2015) je potrebno prepoznati in podpreti vire takšnih družin.

Strokovni delavci v vzgojnih zavodih se pri sodelovanju s starši poslužujejo bolj ali manj ustaljenih oblik sodelovanja, pri tem pa se srečujejo z ovirami, kot so starševska nezainteresiranost za sodelovanje ali odklonilen odnos do sodelovanja. Kot ugotavlja Razpotnik s soavtoricami (2015), so izzivi sodobnih strokovnjakov, ki pri svojem delu prihajajo v stik z ranljivimi družinami, predvsem razvijanje inovativnih praks, ki bi izhajale iz potreb in specifik družin, pri čemer pa ima velik pomen zbiranje izkušenj in pričevanj družin, ki so že vključene v obstoječe prakse pomoči in podpore.

Odločila sem se, da v tem magistrskem delu raziščem, kakšne so izkušnje in doživljanje staršev ob vključevanju v program Svetovalno in terapevtsko delo s starši, ki ga je izvajal Vzgojno- izobraževalni zavod Frana Milčinskega Smlednik. Zanimalo me bo, v kolikšni meri ta program podpore naslavlja njihove potrebe in kaj bi si sami želeli spremeniti, da bi se sodelovanje še izboljšalo. Avtorica Kobolt (2019) meni, da je ugotavljanje potreb staršev, ki so v določen program vključeni, ključno za ustrezen razvoj programa.

2

TEORETIČNI DEL

1 STARŠEVSTVO V SODOBNI DRUŽBI

1.1 SPREMEMBE V DRUŽINSKEM ŽIVLJENJU

Sodobni čas, za katerega se v družboslovnih razpravah uporablja tudi izraz obdobje postmoderne družbe, s hitrimi spremembami, družbo tveganja, procesom individualizacije življenjskih potekov in negotovostjo pomembno vpliva na življenje posameznika.

Najpomembnejše spremembe se odražajo na področjih seksualnosti, ljubezni, partnerstva, odnosov in starševstva (Beck-Gernsheim, 1994). To so področja, ki se v veliki meri dotikajo družinskega življenja. Avtorica Tomori (1994) meni, da je družina dovzetna za družbene spremembe in se njena vloga spreminja sorazmerno z njimi. Družino pojmuje kot sistem z notranjim dogajanjem, ki pa hkrati reagira na zunanje socialne in ekonomske zakonitosti.

Ob vseh spremembah se nekateri avtorji v družboslovnih razpravah sprašujejo, ali se je družina znašla v krizi zaradi izgube stabilnosti in varnosti v družinskem življenju. Avtorica Barle- Lakota idr. (2004) pa menijo, da se je bolj kot o krizi smiselno pogovarjati o spreminjanju družinskega življenja in izjemni sposobnosti prilagajanja družine sodobnim družbenim spremembam. Ugotavljajo, da družinsko življenje kljub spremembam ni nič manj dinamično in kvalitetno, kot je bilo v preteklosti.

Avtorica Švab (2001) govori o spreminjanju družinskega življenja, ki se umika od modernega družinskega modela, kar se najbolj odraža v pluralizaciji družinskih oblik in načinov družinskega življenja, spreminjajo pa se tudi družinske vrednote in odnosi v družini. Pri demografskem pregledu avtorica ugotavlja, da upada rodnost, posamezniki se kasneje odločijo za prvega otroka, manj je porok in več kohabitacij oz. zunajzakonskih skupnosti ter več razvez zakonske skupnosti. Povečuje se število reorganiziranih družin, enostarševskih družin in enočlanskih gospodinjstev.

Razloge za naraščanje različnih družinskih oblik in načinov življenja avtorici Ule in Kuhar (2003) povezujeta s tveganji različnih življenjskih načrtov. Pred nekaj desetletji so bili življenjski poteki posameznikov določeni s pravili, ki so veljali za določeno življenjsko obdobje. Posamezniki so sledili tem pravilom in po zaključenem šolanju praviloma vstopili na trg dela ter si ustvarili družino. Predvidljivost je mladim predstavljala varnost, da so lažje načrtovali prihodnost, pri tem pa so vedeli, kakšni izzivi se lahko pojavijo pri določenem prehodu v naslednje obdobje. Z individualizacijo in možnostjo izbire različnih življenjskih potekov so se vnaprej določena pravila prehodov zabrisala.

Da takšna ureditev življenjskih potekov za posameznika predstavlja tveganje, se strinja več strokovnjakov. S tem, ko je posameznik postal tisti, ki odloča o svojem načinu življenja, nosi tudi odgovornost, kakšno mesto v družbi bo zasedel glede na sprejete odločitve in lastno dejavnost (Ule in Kuhar, 2003). Avtorica Salecl (2011) se strinja, da je povečanje izbir pri individualnem odločanju posameznika na izobraževalnem področju, področju dela in kraja bivanja zgolj navidezno, vsaka napačna odločitev pa predstavlja tveganje za poslabšanje socialno-ekonomskega statusa. Avtorica Razpotnik (2011) pove, da napačne odločitve večinoma pomenijo odstopanje od večinskih normativnih tokov, družbi pa to daje opravičilo, da je posameznik ravnal neodgovorno in je sam kriv za svojo težko življenjsko situacijo.

Vpliv individualizacije in pluralizacije življenjskih potekov se odraža na področju pojmovanja otroštva, vzgajanja in na področju starševstva nasploh. Na mikro družbeni ravni je to vidno v odlašanju starševstva z namenom skrbnega načrtovanja in doseženih subjektivnih in objektivnih pogojev za nastop te funkcije (Ule in Kuhar, 2003), medtem pa na makro družbeni

3

ravni v intenzivnem posvečanju pozornosti skrbi za blaginjo in izobraževanje otrok (Švab, 2001).

1.2 IZZIVI STARŠEVSTVA V SPREMENJENIH NAČINIH DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA

V družbi, kjer je poudarek na individualni odgovornosti posameznikov, je tudi v primeru starševstva in vzgoje večji del odgovornosti za otroke in njihovo prihodnost preložen na starše ne glede na razmere, v katerih živijo, in na vire, s katerimi razpolagajo (Razpotnik, 2011). Pri tem Švab (2001) izpostavi pojma odgovorno starševstvo in protektivno otroštvo kot novonastali družbeni normi, ki naj bi otroku zagotovili povečano blaginjo in idealno otroštvo. To staršem predstavlja še dodatno negotovost, saj je od njih odvisno, kakšno vzgojo bodo izbrali in kako bodo uspešni v vlogi staršev.

1.2.1 IZZIVI SODOBNE VZGOJE

Vzgoja je namerna dejavnost ustvarjanja človeka, učenje vrednot, norm in ciljev ter priprava posameznika na avtonomijo in samostojnost. Vpletena je v zgodovinsko-družbeni kontekst in zato podvržena spremembam (Lesar in Peček Čuk, 2009) V duhu teh sprememb se je zgodil prenos vzgoje iz domene družine na ostala družbena področja. Avtorica Sternad (2012) opaža trend širjenja specializiranih institucij (vrtci, šole, domovi za ostarele), ki prevzemajo nekdaj zgolj družinske vloge, kot je na primer vzgoja in socializacija otrok, razreševanje stisk in težav ter pravno urejanje družinskih odnosov. Pri tem se vse bolj poudarja, kakšna je pravilna vzgoja (Perić, 2010). Pri vzgoji so tako današnji starši pogosto negotovi, saj so obdani s številnimi nasveti in opozorili, kako pravilno vzgajati in skrbeti za otroka. Za različna področja skrbi za otroke obstajajo strokovnjaki, s katerimi naj bi se starši posvetovali ob vsakem problemu. V revijah in priročnikih za starše strokovnjaki poudarjajo, da nikoli nisi tako dober starš, da se ne bi mogel še izboljšati. Staršem ti vplivi predstavljajo sliko neštetih pogojev, ki jim morajo ustrezati, da bodo dobri starši (Kuhar in Ule, 2003), zaradi poglobljene družbene skrbi za otroka, pa se povečuje strah staršev, da sami ne bodo znali ustrezno vzgojiti otroka (Furedi, 2001). Avtorici Lesar in Peček Čuk (prav tam) ugotavljata, da so takšna pričakovanja družbe pogosto povezana z usmerjenostjo k čim večji potrošnji, ki želi staršem vzbuditi občutek, da otroku dolgujejo več. Starši pa zaradi teh pritiskov lahko občutijo stisko, kadar otroku ne zmorejo nuditi vsega, kar predpisujejo zahtevne družbene smernice. Lasch (1986, v Lesar in Peček Čuk, prav tam) ugotavlja, da se je v sodobnosti oblikoval ideal popolnega starševstva, ki narekuje vzgajanje staršev za njihovo poslanstvo, posvetovanje staršev s strokovnjaki ob vsaki nejasnosti in zagovarja opuščanje starševske avtoritete ter uporabo permisivnih vzgojnih tehnik.

Avtor vidi težavo v prenosu funkcij družine na ostale družbene institucije, saj ugotavlja, da to ne prinaša izboljšanja pri skrbi za otroka, temveč se odgovornost za vzgojo le prenaša z ene institucije na drugo.

V skladu s poglobljeno družbeno skrbjo za otroke se povečuje tudi nadzor nad njimi, gonilo tega nadzora pa je tudi starševski strah za otroke, zaradi katerega starši vse bolj nadzirajo otroka in budno spremljajo njegove aktivnosti in igro (Furedi, 2001). Sodobna vzgoja zavrača zatiranje otrok z vzgojno dejavnostjo, zato se vse bolj opušča starševska avtoriteta, večjo vlogo pa pridobiva permisivna vzgoja, kjer je otrok v središču vzgojnega dogajanja in ima večjo mero svobode pri odločanju o svoji vzgoji (Lesar in Peček Čuk, 2009). Avtorica Švab (2001) govori o eroziji očetovske avtoritete in zmanjševanju hierarhičnega odnosa med starši in otroki.

Brezkompromisno uboganje staršev ni več samoumevno. Otroci postajajo vse bolj avtonomni, starše prehitevajo s hitrim pridobivanjem znanja in sledenjem novim tehnologijam in medijem.

Vendar pa avtorica meni, da je avtonomnost otrok pravzaprav zgolj iluzija, saj nove oblike starševskega nadzora prepoznava tudi kot del novih vzgojnih metod, ki se razlikujejo od klasičnih vzgojnih metod discipline in kaznovanja, in pri katerih starši pri otroku z vzbujanjem

4

občutkov krivde in neumnosti ustvarijo iluzijo, da nekaj stori, ker sam tako želi in ne zaradi njihove prisile. Kroflič (2007) med vzgojnimi oblikami, ki se dandanes vse bolj uporabljajo, prepoznava diplomatsko manipulacijo, kaznovanje ali discipliniranje s tišino in neizražena pričakovanja.

Avtor Donati (2002, v Milivojević Krajnčič in Pšunder, 2008) navaja, da pri vzgoji v današnjem času starši večkrat niso prepričani, kaj bi morali zahtevati od otroka, in tako se zgodi, da otrokom preveč popuščajo in jim hitro ugodijo. Takšna nestabilnost odraščajočemu otroku preprečuje, da bi razvil zavedanje, kaj je prav in kaj ne. Avtor vidi težavo v tem, da mladim danes manjkajo odrasli, ki bi se jim lahko upirali, zato delujejo pasivno, reševanja življenjskih vprašanj pa se lotijo le površinsko. Perić (2010) opozori tudi na krizo vrednot, ki je prisotna v današnji družbi. Nekoč so veljale vrednote patriarhalne družine, danes pa ni več tako jasno določeno, kaj bi naj bilo prav in kaj narobe, zaradi česar izgubljajo orientacijo tako otroci kot tudi njihovi starši.

Švab (2001) ugotavlja, da je v današnjem času vzgojna dejavnost podvržena vplivom potrošništva, saj družina predstavlja temeljno enoto potrošnje, in je kot taka pomembna za obstoj kapitalistične ureditve sveta. Otroke se že od malih nog nagovarja in usmerja k čim večji potrošnji in zadovoljevanju ter ustvarjanju vedno novih želja.

Značilnost današnje vzgoje so tudi pogosta previsoka pričakovanja staršev do otrok, ki si želijo, da bi otroci izpolnili njihove neuresničene ambicije. Otroci zaradi tega lahko odraščajo v nenehnem strahu, da ne bodo izpolnili pričakovanj. Starši si posebej želijo, da bi bili njihovi otroci uspešni na šolskem področju, saj v družbi še vedno velja prepričanje, da ima izobrazba ključen pomen pri možnostih izbire v življenju, zato je šolski uspeh tudi merilo uspešnosti v širšem socialnem okolju (Krajnčan, 2006). V duhu neoliberalne ideologije in odgovornosti posameznika za svoje neuspehe se šolski neuspeh otroka pogosto dojema kot odgovornost staršev (Zay, 2005; Laval, 2005, v Lesar in Peček Čuk, 2009).

Gostečnik idr. (2000) pravijo, da lahko izziv v vzgoji predstavlja tudi medgeneracijski razkorak, ki postaja vse večji zaradi hitrih sprememb v družbi. Mladi težijo k dinamičnosti, spremembam in so nezadovoljni s trenutnim stanjem, starejši pa se oklepajo varnosti in statičnosti. Zaradi tega lahko v družini prihaja do nesoglasij in konfliktnih situacij.

1.2.2 NOVI TRENDI DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA

V povezavi z družbenimi spremembami in spremenjenimi načini družinskega življenja so se pojavile novosti tudi pri trendih starševstva. Nekatere od njih številnim staršem predstavljajo izzive in predstavljajo dodatno tveganje za nastanek problemskih situacij v družinskem življenju. Avtorica Švab (2001) omenja spremembe pri delitvi družinskega dela, ki so se pojavile z odmikanjem od tradicionalnega družinskega modela, in tako se je začela navidezno brisati meja spolne delitve vlog v družini. Uveljavljati se je začel participativni model starševstva, ki se od komplementarnega modela razlikuje po tem, da se delež sodelovanja pri dejavnostih, povezanih z otrokom, razdeli med oba starša in tako bi se naj očetje začeli bolj vključevati v nego in skrb za otroke. To je poleg možnosti nadzorovanja rojstev omogočilo ženskam, da si tudi one ustvarijo uspešne kariere (Švab, prav tam). Vendar pa Ule in Kuhar (2003) ugotavljata, da delitev družinskega dela še ni enakomerno razporejena med oba partnerja, saj kljub temu, da sta v večini primerov oba zaposlena, še vedno večji del gospodinjskih opravil opravi ženska. Težavnost vključevanja očetov k skrbi za otroke Steničnik (2012) pojasnjuje s pomanjkanjem pripravljanja očetov na starševstvo skozi proces socializacije.

Avtorica Švab (2001) pove, da ženskam sicer prehajanje med javno in zasebno sfero ne predstavlja takšne težave kot moškim, saj so to usvojile že med procesom modernizacije. Ker

5

pa tudi v sedanjosti večino družinskega dela opravijo one in hkrati gradijo vse zahtevnejše poklicne kariere, so zaradi usklajevanja dela in družine bolj obremenjene. Avtorica navede tudi kritiko takšni ureditvi družinskega dela in nuklearni družini, ki jo je podala feministična teorija, z opozorilom, da podrejenost ženske v družinskem življenju žensko pozicionira v zasebno sfero in ji onemogoča postati ekonomsko neodvisna.

Posebnost postmodernega družinskega življenja je tudi naraščanje števila razvez, novonastalih reorganiziranih družin in pojava socialnega starševstva. Zaviršek (2012) meni, da je k povečevanju števila razvez zakonskih skupnosti pripomogla liberalizacija intimnega življenja, ki je povzročila začetek izgubljanja pomena zakonske zveze. Barle-Lakota s sodelavci (2004) meni, da na to vpliva proces sekularizacije, saj se v sodobnosti ljudje ne poročajo in ne vztrajajo v zakonski zvezi več toliko iz religioznih in moralnih obvez, poleg tega pa kot razlog za večanje števila zakonskih razvez navaja tudi večjo neodvisnost žensk in njihov spremenjen družbeni položaj.

Avtorica Andrejč (2018) pravi, da razveza pomeni krizo in stresno obdobje za vsako družino, ki se sooči z njo. Je proces, ki traja določeno obdobje, naloga družine pa je, da se sooči s stresom in se prilagodi novi situaciji. Družine se glede na uspešnost prilagajanja razvezi med seboj razlikujejo, saj so nekatere bolj odporne kot druge. Po avtoričinih ugotovitvah se odrasli po razvezi soočajo z ekonomskimi, socialnimi, zdravstvenimi in psihološkimi težavami. Njihovo psihološko blagostanje je v primerjavi s pari, ki ostanejo poročeni, slabše. Pogosteje se soočajo z depresijo in uporabljajo alkohol, nižja pa je tudi njihova samopodoba. Posledice sicer niso trajne, v povprečju trajajo eno do štiri leta, k njihovemu blaženju pa pripomore predvsem socialna opora. Dejavnik, ki otežuje prilagoditev na razvezo, je predvsem vzgoja in skrb za mladoletnega otroka.

Razveza staršev pomeni veliko stisko tudi za otroka, ki ob tem doživi veliko sprememb in izgubo stalne navzočnosti enega od staršev. Vpliv razveze staršev na otroka se odraža predvsem na učnem, čustvenem in vedenjskem področju (prav tam). Stiski so otroci izpostavljeni bolj zaradi prepirov in sovražnosti med staršema kot zaradi ločitve od katerega od njiju (Perić, 2010). To pomeni še dodatno obremenitev staršev na vzgojnem in skrbstvenem področju. Perič (prav tam) dodaja, da lahko po drugi strani za nekatere otroke razveza staršev pomeni tudi olajšanje, v kolikor je bilo pred tem vzdušje v družini stresno ter polno prepirov in nasilja.

Kadar se razvežeta zakonca, ki imata otroke, z razvezo nastanejo nove družinske oblike, kot je na primer enostarševska družina ali združena družina, ko si kateri od partnerjev ustvari novo družino. Družine, v katerih je vsaj eden od staršev imel že prej lastno družino, imenujemo reorganizirane ali dopolnjene družine. V takšnih novonastalih družinah je vsaj eden od staršev socialni in ne tudi biološki starš. Socialno starševstvo je sicer v moderni družbi dovoljeno in normalizirano (Barle-Lakota idr., 2004). Avtorici Ule in Kuhar (2003) pa vseeno opozarjata, da je takšna oblika starševstva lahko za posameznika izziv. Med oblike socialnega starševstva poleg združenih družin spadajo tudi družine s posvojenimi otroci in družine z istospolnimi partnerji. Tako imenovane mavrične družine še vedno pogosto niso družbeno priznane.

Avtorica Zaviršek (2012) navaja, da so družine, kjer je prisotno socialno starševstvo, pogosto nevidne, saj je določenim družbenim skupinam v interesu ohraniti dominacijo podobe

»tradicionalne družine«. Izziv tem družinam predstavlja tudi to, da imajo otroci več staršev.

Starši se tako večkrat znajdejo v dilemi, kako otrokom pojasniti kompleksne stvari, ki so povezane z intimnostjo in njihovimi ljubezenskimi izbirami. Takšne družine niso deležne samoumevnega priznavanja družbe in imajo večkrat težave tudi zaradi neustrezne zakonodaje in njene interpretacije. Zaradi teh izzivov se soočajo z večjo družbeno ranljivostjo.

6

Enostarševske družine lahko v svoji obliki obstajajo že od nastanka družine ali nastanejo po smrti enega od staršev, pogostejši razlog pa so v sodobnosti razveze zakonskih skupnosti. V večini primerov so v vlogi samohranilke matere (Barle-Lakota idr., 2004). Sicer pa med enostarševske družine Roll (1992) uvršča starše, ki ne živijo s partnerjem ali drugimi odraslimi osebami ter živijo z vsaj enim otrokom, ki je mlajši od 18 let. Avtorji Barle-Lakota idr. (2004) navajajo, da je v Sloveniji med družinami z otroki približno petina enostarševskih. Razloge za večanje deleža enostarševskih družini vidijo Rener idr. (2006) v večji družbeni enakosti med spoloma ter vstopu žensk na trg delovne sile, s čimer so postale manj ekonomsko in socialno odvisne od moških. Sieder (1998) med vzroke za porast števila enostarševskih družin dodaja še šibkejše religiozne vezi, individualizacijo življenjskih potekov, preseljevanje ljudi v mesta in večjo mobilnost med regijami. Z liberalizacijo intimnega življenja in izgubo pomena zakonske zveze se je zmanjšala stigma samskih mater in izvenzakonskih otrok, vendar pa Švab (2001) opozarja, da so matere samohranilke posebej izpostavljene tveganju revščine, kar dokazuje visok delež enostarševskih družin z velikimi finančnimi težavami. Iz teh težav izhaja tudi ogroženost enostarševskih družin na stanovanjskem področju (Filipović in Mandič, 2007).

Enostarševske družine so bolj izpostavljene revščini, otroci v njih pa tako socialno prikrajšani in bolj dovzetni za vedenjska odstopanja teh uporabo psihoaktivnih snovi (Rus Makovec, 1999).

Podaljševanje mladosti je značilen pojav v postmodernosti, ki označuje obdobje, ko mladi še stanujejo v primarni družini. Prehod iz otroštva se je namreč premaknil v odraslost in s tem tudi odločitev za starševstvo (Švab, 2001). Kuhar idr. (2006) to pripisujejo veliki meri odgovornosti za kvalitetno življenje otrok, kar si nekateri težko privoščijo. Z ekonomskega vidika otrok v času potrošniške družbe pomeni breme za družino, saj so stroški vezani na preživljanje otrok precej visoki (Kuhar in Ule, 2003). Odločitev za starševstvo tako postaja skrbno načrtovan projekt v življenju posameznika in mladi z odločitvijo odlašajo. Prej si želijo urediti življenje, se zaposliti in živeti na svojem, želijo izkoristiti svobodo ter tudi psihološko dozoreti za otroka.

(Kuhar idr, 2006). Filipović in Mandič (2007) ugotavljata, da so mladi, ki ostanejo brez podpore staršev, posebej izpostavljeni ogroženosti na stanovanjskem področju. Zaradi šibko razvite stanovanjske politike in visokega deleža lastniških stanovanj se mlada gospodinjstva težje osamosvojijo. Takšen trend velja tako v Sloveniji kot tudi v večini zahodnoevropskih držav (Mandič, 2008, v Filipovič Hrast, 2017).

Avtorica Švab (2001) kot vpliv družbenih sprememb na družinsko življenje izpostavi tudi spremenjeno percepcijo časa, ki je vplivala na časovno organizacijo družinskega življenja.

V zadnjih desetletjih se je časovni tempo vsakdanjega življenja izrazito pospešil in organizacija časa mora biti v družini izredno fleksibilna. Značilnost sodobne družinske organizacije pa je tudi začasnost, saj so spremembe kot so menjava ali izguba službe katerega od partnerjev postale v sodobni družbi stalnica, prav tako pa na spremembe vsakdanjega urnika družine vplivajo tudi prehodi otrok v različna starostna obdobja. Daly (1996, v Švab, 2001) poroča o izzivih, ki jih starši doživljajo ob pomanjkanju časa in težavnemu usklajevanju družinskih obveznosti. Pogosto ob tem (in ob ostalih neskladjih) prihaja do težav v partnerski komunikaciji in težjem nadzorovanju najstnikov. Avtorici Lesar in Peček Čuk (2009) poročata o preobremenjenosti staršev z delom, zaradi česar pogosto nimajo časa za otroka ob tem pa občutijo krivdo.

Avtorica Razpotnik (2011) doda, da današnji posamezniki pri vseh izzivih in tveganjih ostajajo vse bolj sami, tudi v primeru starševstva. Beck (2003, v Razpotnik, 2011) izpostavi novodobno razumevanje neuspehov in izzivov kot osebno nesposobnost posameznika, s posledicami katerih se je dolžan spopasti sam. To še dodatno povečuje zapiranje ljudi vase.

7

2 RANLJIVOST DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA

Za družine, ki se znajdejo v stiskah na različnih življenjskih področjih, v strokovni literaturi avtorji uporabljajo različna poimenovanja. Avtorica Tomori (1994) družine, ki so neuspešne pri opravljanju svoje naloge, imenuje disfunkcionalne, Krajnčan (2006) govori o rizičnih družinah, Kodele in Mešl (2016) o družinah s številnimi izzivi, avtorja Van Lawick in Bom (2008) pa o družinah z več stresorji. Asen (2007) ter De Vries in Bouwkamp (2002) družine, ki potrebujejo pomoč, opredelijo kot družine z več problemi, takšno poimenovanje pa je sprožilo kritiko s strani Helminga, Schattnerja in Blümla (2004, v Tausendfreund idr., 2016), ki menijo, da to poimenovanje daje prevelik poudarek problemom družin in njihovemu položaju, ne opozarja pa na socialno prikrajšanost teh družin in vlogo države pri ustvarjanju enakih možnosti. Sama sem se odločila za rabo poimenovanja ranljive družine, ki se uporablja v socialnopedagoških diskurzih in vključuje socialno-družbeno dimenzijo. Strinjam se z avtorico Klemenčič Rozman (2014), ki opozori, da je potrebno ranljiv položaj družin razumeti v družbenem kontekstu, kar pomeni, da je pri situaciji družine potrebno upoštevati družbeno pogojene okoliščine. Vzroke ranljivosti teh družin pripisuje zmanjšanemu številu priložnosti, ki so jih njihovi predstavniki imeli za ugoden življenjski potek. V sodobni družbi je vse bolj aktualen diskurz individualne odgovornosti posameznika za njegovo kvaliteto življenja. To pomeni, da naj bi bili ljudje odgovorni tudi za svojo socialno ranljivost in neprivilegiranost, pri čemer pa so pogosto spregledani dejavniki revščine in neenakosti. Na družbeno neenakost, slabši začetni položaj in zmanjšano število življenjskih priložnosti ranljivih skupin opozorita tudi avtorici Filipović in Mandič (2007). Ranljive skupine so že v začetnem položaju slabše opremljene in težje konkurirajo v tržno naravnani družb, saj razpolagajo z manj viri kot so denar, informacije, raznovrstne veščine itd. Tudi avtorica Sternad (2012) pravi, da socialno ranljivost družin v veliki meri povečujejo ravno produkti napredka v znanosti in gospodarstvu, kot so družbeno razslojevanje, potrošništvo, zaposlovanje, preseljevanje in podobno, hkrati pa predstavljajo tudi oviro za reševanje težav teh družin, ki se kopičijo.

Ranljive so tiste družine, katerim se nakopiči več težav na različnih življenjskih področjih. Za te težave je značilna večdimenzionalnost in medsebojno prepletanje ter sovplivanje (Razpotnik idr., 2015). Na prepletanje težav v ranljivih družinah opozorijo tudi Barle-Lakota idr. (2004).

Avtorica Razpotnik s soavtoricami (prav tam) kot področja, kjer so težave najpogostejše izpostavi materialno, stanovanjsko, zdravstveno in odnosno področje, avtorici Demi in Warren (1995, v Razpotnik idr., 2015) pa navajata tudi stigmatiziran družbeni status. Zaradi kopičenja težav na več različnih področjih in njihovega prepletanja moramo za razumevanje določene težave upoštevati tudi vpliv drugih področij (De Vries in Bouwkamp, 2002). Asen (2007) pravi, da se te družine pogosto soočajo s socialno-ekonomskimi težavami in socialno izključenostjo.

Družinski člani imajo pogosto nižjo izobrazbo, ranljivost pa povečuje uporaba drog in alkohola ter psihosocialne težave. Pogosteje se v takšnih družinah pojavljajo tudi nasilje, zlorabe in razveze. Avtorja Stal in Scheffer (1985, v De Vries in Bouwkamp, 2002) kot značilnost ranljivih družin izpostavita proces izžarevanja, kar pomeni, da imajo v večini primerov družine, ki poiščejo pomoč in nasvet, več problemov hkrati, ki med seboj krožno vplivajo. To so navadno psihosocialni problemi, med katere štejeta težave na ekonomskem in poklicnem področju, pomanjkanje socialnih stikov, slabše sposobnosti upravljanja s svojim življenjem, somatske težave, težave v odnosih z ljudmi in tudi z družbenimi ustanovami.

Glavni razlog za ranljivost sodobnih jedrnih družin naj bi bila po mnenju nekaterih avtorjev ravno vse večja privatizacija in družbena izoliranost družin ter pomanjkanje družbene solidarnosti in kohezije. Zapiranje posameznikov v svoje domove lahko vodi do napetosti in konfliktnosti v odnosih, s tem pa naraščata stres in čustveni pritisk, kar povzroči intenzivnejše reakcije, ki lahko vodijo k psihičnemu ali fizičnemu nasilju, razvezam partnerjev, duševnim

8

poškodbam otrok, psihičnim motnjam ali k odvisnostim (Barle-Lakota idr., 2004). Razlog, da se posamezniki zapirajo vase in ostajajo sami, avtorice Razpotnik idr. (2015) pripisujejo družbenemu dojemanju neuspeha kot pokazatelja na individualno nesposobnost.

Ranljiv položaj družin je lahko posledica stresnih življenjskih dogodkov, kot so smrt člana družine, razveza staršev, sprememba družinske oblike (nova oseba) in druge osebne travmatične izkušnje (naravne nezgode, bolezni, kriminal, …), ki hkrati pomenijo psihosocialno obremenitev za otroka (Krajnčan, 2006). Žižak in Koller-Trbović (2007) h kriznim situacijam dodata še doživljanje izgube, ločitev od družine, negotovost, nevarnost in čustveno prizadetost. Ugotavljata, da je pojav stresnih in kriznih dogodkov nenaden, posledica pa je izguba kontrole nad lastnim življenjem ter izguba pomembnih oseb ali predmetov.

Avtorica Tomori (1994) pravi, da mora biti družina pri obvladovanju stresnih situacij izjemno prilagodljiva. V primeru, da družina stres uspešno obvladuje, se člani opremijo za uspešno premagovanje le-tega.

Krajnčan (2006) poudari, da so dejavniki, ki rizično vplivajo na družino, številni in kompleksni.

Največkrat so povezani s socialno-ekonomskim statusom in sestavo družine ter z odnosi in vzgojo v družini, ob vsem tem pa avtor izpostavlja tudi vpliv izobrazbene in kulturne ravni.

Nizka izobrazba je značilna za večino staršev, katerih otroci so nameščeni v vzgojne zavode (Škoflek, 1989, v Krajnčan, prav tam). Dekleva in Razpotnik (1999, v Krajnčan, prav tam) menita, da otroci manj izobraženih staršev dobijo od njih manj podpore, kar pomembno vpliva na socialni uspeh in integracijo mladih.

2.1. SOCIALNO-EKONOMSKE STISKE DRUŽIN

Po poročanju organizacije Unicef (2019) je v letu 2018 v Sloveniji kljub gospodarski rasti pod pragom revščine živelo 45.000 otrok. Še posebej so tveganju revščine izpostavljene družine z brezposelnimi starši, družine z migrantskim ozadjem, enostarševske družine in družine, ki živijo v najemniških stanovanjih. Na Zvezi prijateljev mladine Slovenije opažajo rastoči trend pomoči potrebnih družin, kjer sta sicer oba starša zaposlena, a to ne zadošča kritju sprotnih življenjskih stroškov, vse več pa je tudi prekarnih delavcev brez pravice do nadomestila za brezposelnost ali bolniško odsotnost. Veliko je tudi primerov, ko se družina z revščino sooči zaradi bolezni, nesreče ali smrti v družini (Kožar, 2016). Perič (2010) opozarja, da politika zaposlovanja družinam ni naklonjena. Trbanc (2017) poudarja, da socialnega položaja družine ne slabša zgolj brezposelnost družinskih članov, ampak je zelo pomembna tudi vrsta zaposlitve ter kakšno varnost, delovni čas in plačilo ta zagotavlja. Slabo plačane zaposlitve, zaposlitve za določen čas in zaposlitve s skrajšanim delovnim časom posameznikom predstavljajo finančno negotovost in lahko vodijo v revščino. Posebno v primeru, ko brezposelnost ali opravljanje prekarnih del traja dlje časa, lahko to vpliva negativno in prinaša tudi občutek zmanjšane možnosti obvladovanja življenja.

Večjo podvrženost socialno-ekonomskim težavam družin z migrantskim ozadjem Krajnčan (2006) povezuje s konfliktom primarne in sekundarne socializacije, s katerim se srečujejo priseljenski otroci. Uravnavati morajo ohranjanje odnosa do emigrantske kulture in se soočati z imigrantsko kulturo. Nepopolnost obeh socializacij teh otrok lahko vodi v različne težave, kot so doseganje slabših učnih rezultatov, nižji družbeni položaj, konflikti med obema generacijama, stigmatizacija in diskriminiranost med vrstniki ter nižji družbeni in ekonomski status.

Socialna ranljivost in težka ekonomska situacija vpliva tudi na ostala področja družinskega življenja. Vpliv revščine in nižjega socialnega statusa družine na otroke vpliva posredno zaradi pomanjkanja ekonomskih virov in tudi neposredno preko staršev, ko mora celotna družina prilagoditi način življenja težki situaciji (Bradshaw, 2006, v Perić, 2010). Da revščina ogrozi

9

medosebne odnose v družini in funkcionalnost staršev poudarjajo na Zvezi prijateljev mladine Slovenije, kjer takšne družine redno spremljajo ter jim nudijo humanitarno in psihosocialno pomoč. Opažajo, da brezposelnost odraslim lahko povzroči izgubo stika z zunanjim svetom, nastopijo pa lahko tudi duševne težave in težave s samopodobo ter pojav nasilja v družini (Kožar, 2016). Trbanc (2017) pravi, da zaposlitveni položaj staršev in njihov dohodek vpliva na življenjski način družine, prehranjevalne navade, način preživljanja prostega časa ter še na druga področja družinskega življenja, ki so pomembna za socializacijo otroka. Perić (2010) dodaja še težave z vključevanjem ali ponovnim vključevanjem v družbo. Bürger (1998, v Krajnčan, 2006) v izsledkih empirične raziskave predstavi večjo verjetnost nameščanja mladostnika v vzgojni zavod, če le-ta izhaja iz socialno prikrajšanega sloja. Ugotavlja, da so starši otrok v vzgojnem zavodu v večjem deležu nižje izobraženi, zaposleni na nižjih položajih ali celo nezaposleni in so slabo plačani za svoje delo ali prejemajo socialno pomoč. V rezultatih študije The Early Child Longitudinal Survey, ki je bila opravljena na vzorcu predšolskih otrok, West, Denton in Reaney (2001, v Reid idr., 2007) ugotavljajo, da je tveganje za slabšo socialno in čustveno kompetenco in težave z vedenjem večje pri otrocih, ki prihajajo iz družin s slabšimi socialno-ekonomskimi pogoji. Škoflek s soavtorji (2004) pravi, da se podoba otrok iz teh družin odraža tudi v tem, kako je otrok oblečen, ali se lahko udeleži šolskih izletov, kakšne so njegove šolske potrebščine in podobno. Ko se otroci iz revnejših družin primerjajo z vrstniki, se v njih vzbudijo občutki manjvrednosti, ki jih lahko kompenzirajo z vedenjem, ki ni družbeno sprejemljivo. Perić (2010) pove, da se otroci zaradi revščine in neprilagojenega vedenja v šolskem prostoru soočijo s stigmo s strani vrstnikov in tudi učiteljev, ki o težavah obvestijo starše. V primeru, da so starši že prej bili obveščeni o tem od drugod, se lahko zgodi, da ostanejo neodzivni na opozorila šole, se zaprejo vase, ne kažejo zanimanja za sodelovanje ali za težave krivijo šolo.

2.2 STANOVANJSKA RANLJIVOST

Varno in primerno stanovanje je osnovna dobrina in ena od temeljnih človekovih pravic, saj posamezniku predstavlja varnost in zavetje. Ustrezne stanovanjske razmere so ključne za kakovostno življenje celotne družine, predvsem pa je s tem pogojen ustrezen razvoj otrok (Filipovič Hrast, 2017). Po evropski tipologiji brezdomstva in stanovanjske izključenosti ETHOS stanovanjska izključenost pomeni bivanje v neprimerni nastanitvi, v nastanitvi, ki je prenaseljena, ali bivanje v manj varni nastanitvi, kjer obstaja tudi tveganje izgube stanovanja (Edgar idr., 2000, v Filipovič Hrast, prav tam). Ranljivim skupinam dobro možnost pri stanovanjski problematiki predstavljajo neprofitna najemna stanovanja, ki nudijo visoko stopnjo varnosti in nižje stroške. Na žalost šibko razvita stanovanjska politika v Sloveniji pomeni tudi pomanjkljiv razvoj neprofitnega sektorja in je takšnih stanovanj malo (SURS, 2015, v Filipovič Hrast, prav tam).

Družine s slabšim stanovanjskim položajem živijo v prenaseljenih stanovanjih, ki so neprimerna za bivanje (puščanje strehe, vlažnost, …). Pogosto so preobremenjene s stroški stanovanja, znajdejo pa se tudi v razmerah visoke stanovanjske prikrajšanosti. Med temi družinami je visok delež enostarševskih družin (Filipovič Hrast, prav tam).

Avtorica Mikuš Kos (1999) pravi, da lahko neustrezni stanovanjski pogoji predstavljajo tveganje družinskemu življenju in pove, da lahko neustrezno neposredno okolje ali slabši stanovanjski pogoji, v katerih živi družina, izvirajo iz slabše ekonomske situacije ali celo revščine. Takšne življenjske okoliščine družinskim članom predstavljajo vsakodnevne skrbi in stiske, kar slabi samopodobo družinskih članov ter vpliva na klimo v družini. Zaradi brezposelnosti starši lahko doživljajo depresijo, negotovost in nestrpnost, strelovod za njihove stiske pa lahko postane najšibkejši člen družinskega sistema – otrok. Ker so starši

10

preobremenjeni z eksistencialnimi problemi, manj časa namenijo ukvarjanju z otrokom, mu dajejo manj spodbud in pomoči pri učenju in so manj aktivni pri vzgoji otrok.

2.3 MEDOSEBNI ODNOSI V DRUŽINI

Po mnenju avtorice Poljšak Škraban (2007) funkcioniranje družine in pojavljanje različnih težav v njej ni toliko odvisno od tega, kdo jo sestavlja in kakšna je njena oblika (nuklearna, enostarševska, istospolna, itd.), temveč so pomembni kakovostni odnosi in družinski procesi, ki se oblikujejo v določenem razvojnem in socialnem kontekstu. Avtorja Bouwkamp in Bouwkamp (2014) v družini prepoznavata pet odnosnih ravni: odnos med partnerjema (možem in ženo), odnos med starši, vzgojni odnos (med starši in otroci), odnos med sorojenci ter odnos, ki ga ima vsak član družine do samega sebe. Zelo pomemben je odnos med otrokom in staršem, saj v njem otrok praviloma doživi varno navezanost, ki je temeljna za njegov nadaljnji razvoj.

To je izhodišče, da zaupa vase in da v življenju pridobiva prave izkušnje in lahko postane samostojen. Milivojević Krajnčič in Pšunder (2008) v raziskavi ugotavljata, da bolj, kot so mladi povezani s svojimi starši in jim zaupajo, manj je možnosti za nastanek vedenjskih odstopanj. Pri zdravem otrokovem razvoju imajo pomemben vpliv čustveni odnosi v družini.

Pomanjkanje ljubezni staršev otrokom znižuje samozavest in pozitivno samovrednotenje, pri njih se lahko pojavi narcisoidnost in neodgovornost, pomanjkanje empatije ter občutek ničvrednosti in osamljenosti (Runyon, 1993). Avtorica Rener (2000) ugotavlja, da imajo dejavniki, kot so razveze in brezposelnost, šibkejši vpliv na možnost razvoja delinkventnega vedenja kot pa pomanjkanje povezanosti in intenzivne interakcije v družinskih procesih.

Avtorici Rapuš-Pavel in Kobolt (2007) povesta, da so v družinah z več problemi pogosto prisotni neuspešni družinski odnosi, ki jih krhajo dolgotrajni problemi, kot so težave med partnerji, pogosto menjavanje okolja, odvisnost od alkohola pri starših ter negotovost v starševski vlogi. Musek (1995) opozori, da lahko do destabilizacije medosebnih odnosov v družini privedejo tudi družbene razmere, ki ustvarjajo resne življenjske probleme ter duševne in osebnostne stiske.

Kvalitetni medosebni odnosi v družini so lahko ogroženi zaradi duševnih motenj, bolezenskih stanj in odvisnosti staršev, saj so starši, ki se soočajo z duševnimi in osebnostnimi motnjami, lahko v družinskih odnosih manipulativni in nasilni. Prihaja lahko do telesnih, spolnih in psiholoških zlorab. To lahko negativno vpliva tudi na razvoj otrok. Otroci, katerih starši so odvisni od alkohola ali drog, imajo znižane sposobnosti obvladovanja stresa, nižjo samopodobo, počutijo se negotove in imajo povišano možnost razvoja odvisnosti (Tomori, 1999).

Kobolt (2002) navaja izsledke raziskave, ki so jo izvedli na Nizozemskem in v kateri so obravnavali 207 družin otrok in mladostnikov, vključenih v različne oblike družbene vzgoje.

Med starši teh družin jih je polovica imela težave s čustvovanjem, s psihiatričnimi težavami se je soočalo 42 % staršev, pri petini so bili prisotni vedenjski problemi, socialne težave pa so pestile nekaj manj kot polovico družin.

Neugodni odnosi v družini so po ugotovitvah Krajnčana (2002) v raziskavi, v kateri so sodelovali socialni delavci in vzgojitelji v vzgojnih zavodih, prisotni v družinah pred namestitvijo otroka v vzgojni zavod. Kot prikazuje slika 1, so najpogostejše težave staršev v partnerskih odnosih, težave pri odnosu mame ali očeta z otrokom in vzgojni problemi. To se kaže tudi v pomanjkanju topline, pogostih prepirih, neprijaznosti staršev do otroka, prelaganju krivde nanj, telesno in spolno zlorabljanje. Ob tem tudi poudarja, da so čustveno-vedenjske motnje otroka lahko tudi dodaten vzrok za slabljenje odnosov med starši in otroki in ne samo posledica (Krajnčan, 2006).

11

V raziskavi Mladina '98: socialna ranljivost mladih Centra za socialno psihologijo in študije mladine na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, v katero je bilo vključenih 1687 učencev in učenk osmih razredov slovenskih osnovnih šol, so učencem postavili tudi vprašanje o nasilju v družinah. Ugotovitve raziskave so pokazale, da je med temi učenci vsak peti doživljal nasilje v družini kot velik ali srednje velik problem (Ule idr., 2000, v Antončič, 2017). Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND, 2008) nasilje v družini opredeljuje kot vsako uporabo fizičnega, psihičnega, spolnega in ekonomskega nasilja, ki ga en družinski član izvaja nad drugim družinskim članom. Kot obliko nasilja pa opredeli tudi zanemarjanje družinskega člana, pri čemer ni pomembna starost, spol ali katerakoli druga okoliščina žrtve ali povzročitelja nasilja.

Doživljanje nasilja v družini pusti na otrocih hude psihične posledice, kar se odraža v njihovem vedenju, načinu komunikacije ter v tem, kakšen odnos imajo do drugih in samega sebe (Horvat, 2008, v Antončič, 2017). Tudi Dekleva (2001a, v Krajnčan, 2006) ugotavlja, da otroci, ki so izpostavljeni nasilju v družini, razvijejo vedenjske vzorce, ki jih vodijo do slabše socialne integriranosti v šoli in med vrstniki in slabše splošne uveljavljenosti. Pogosteje se znajdejo v konfliktih, imajo slabše razvito empatijo in slabše razvite veščine nenasilnega reševanja konfliktov.

43,20%

11,20%

44,20%

36,30%

10,80%

29,10%

67,60%

25,90%

21,60%

7,20%

18%

0,00% 20,00% 40,00% 60,00% 80,00%

Problemi staršev v partnerskih odnosih, razveze, razpad izvenzakonskih skupnosti

Drugi odnosni problemi med odnosnimi odraslimi osebami (npr. mama - dedek)

Problemi v odnosu mati - otrok Problemi v odnosu oče - otrok Rivalstvo med brati - sestrami Interakcijski problemi med vsemi člani družine

Vzgojni problemi Fizično nasilje nad otrokom ali mladostnikom Psihično nasilje nad otrokom ali mladostnikom Spolne zlorabe nad otrokom ali mladostnikom Skrajna zanemarjenost otroka ali mladostnika (opustitev

starševskih dolžnosti)

Težave družin otrok in mladostnikov v vzgojnih zavodih v medosebnih odnosih

Slika 1: Težave družin otrok in mladostnikov v vzgojnih zavodih v medosebnih odnosih (Krajnčan, 2002)

12

Z medosebnimi odnosi v družini in po vzoru svojih staršev se otroci učijo tudi komuniciranja.

Komunikacija je svojevrstno oblikovana v vsaki družini po vzorcu delovanja staršev, izražanja njihovih potreb, čustev, misli in doživljanja ter sprejemanja in zaznavanja sporočil drugih članov (Tomori, 1994). Barle-Lakota idr. (2004) menijo, da osebnostne in komunikacijske težave v družini lahko vodijo do prepirov, nasilja in odvisnosti.

Neustrezna komunikacija je lahko enosmerna komunikacija z nerealnimi sporočili, ko so otroci samo prejemniki sporočil, njihovo mnenje pa ni pomembno, saj šteje samo beseda staršev.

Problem predstavlja tudi negotovost, ki izhaja iz posredno podanih sporočil, saj so le-ta težje razumljiva (Tomori 1994, v Milivojević idr., 2008)

Avtorica Kompan Erzar (2006, v Sternad, 2012) pravi, da je oblikovanje zaupanja v družini lahko ogroženo v primeru uporabe dvojnih sporočil in čustvene manipulacije z otrokom v družini. S takšnim načinom komunikacije skušajo starši pri otroku vzbuditi občutke krivde ali od njega zahtevajo pretirano hvaležnost. Starši se pretvarjajo, da nekaj počnejo v otrokovo dobro, v resnici pa z ravnanjem zadovoljujejo svoje potrebe. Avtorica takšne vzorce komunikacije označi za psihološko nasilje. Otroci so pod velikim pritiskom, saj morajo stalno razmišljati in prepoznavati pristnost čustvenega ozračja. S tem se gradi nezaupanje otroka do staršev ter tudi v odnosu do drugih ljudi in sveta. Pogoji za ustrezen razvoj dostojanstva in spoštovanja posameznika v družini so pogovor, razvijanje empatije eden do drugega, poslušanja in slišanje drug drugega.

Avtorica Kompan Erzar (2006, v Sternad, 2012) med pogoje, ki so potrebni, da se družinski sistem zdravo razvija, uvršča pripadnost, zaupanje, dostojanstvo oz. spoštovanje, prepoznavnost in sočutje. Pripadnost družini je za otroka lahko okrnjena, če starši prekinjajo stik z njim, ga zanemarjajo, zapustijo ali pogojujejo sprejetost, kar pa sodi tudi med hujše oblike zlorabe otrok v odnosu s starši (Perko, 2008, v Sternad 2012).

Dobri odnosi so zelo pomembni za ustrezen razvoj otroka. V primeru konfliktov med partnerjema, ločitve in drugih stisk odraslih, se otrokovo stanje izboljša, ko je tudi stanje mater boljše (Perić, 2010).

2.4 POMOČ RANLJIVIM DRUŽINAM

Resolucija o družinski politiki 2018–2028 »Vsem družinam prijazna družba« (2018) določa, da je država odgovorna za nudenje pomoči in podpore najranljivejšim družbenim skupinam z namenom zagotavljanja enakosti in socialne vključenosti. Za uspeh na tem področju so pomembni medsektorsko in interdisciplinarno povezovanje ter primerno sodelovanje s strokovnjaki. Perić (2010) v navedbi nalog, ki jih določa družinski zakonik, navaja urejanje družinskega prava in možnost vplivanja države na medosebne družinske odnose, kadar je ogrožena varnost otrok. Varovanje koristi otroka je namreč temeljno načelo družinskega prava.

K varstvu otrok se šteje tudi pomoč in podpora staršem in družinskemu življenju. Barle-Lakota idr. (2004) med nalogami sodobne socialne države in njene socialne politike izpostavijo pomoč družinam v obliki denarnih nadomestil, kot so otroški dodatki in zagotavljanje socialnih storitev. Namen socialne politike je izboljšati kakovost življenja, predvsem pa so cilji te politike usmerjeni v zagotavljanje visoke kakovosti življenja otrok (Resolucija o družinski politiki 2018–2028 »Vsem družinam prijazna družba«, 2018). Čelebič (2010) pravi, da bi bila stopnja revščine v Sloveniji brez pomoči sistema socialnih transferjev zmanjševanja dohodkovne neenakosti skoraj dvakrat višja.

Na Zvezi prijateljev mladine Slovenije opozarjajo, da bi bilo nujno potrebno spremeniti sistemsko ureditev nudenja pomoči socialno ogroženim družinam ter strokovnjake v institucijah razbremeniti birokracije ter jim omogočiti več stika z ljudmi. Poudarjajo tudi, da bi bilo pri preverjanju potreb pomoči treba upoštevati razpoložljivi dohodek družin, to je denar,

13

ki družini ostane po plačilu vseh položnic ter drugih stroškov, potrebnih za preživetje, ki mnogokrat ostanejo prikriti. Kar bi bilo po njihovem mnenju najpomembneje urediti, je vzpostavitev poroštvenega sklada, ki bi družinam z ekonomskimi težavami omogočal čas za ustrezno ureditev lastnega življenja (Kožar, 2016).

Socialno zakonodajo naj bi izvajali CSD, vendar Dremelj idr. (2015, v Dremelj in Smolej Jež, 2017) ugotavljajo, da kljub povečanju obsega dela zaradi sprejetja nove zakonodaje ni prišlo do povečanja kadra. Problematika preobremenjenosti teh institucij se med drugim odraža v nezadostnem preverjanju materialnega stanja uporabnikov in v zmanjševanju števila programov, ki so namenjeni zmanjševanju in preprečevanju socialnih stisk uporabnikov. Tukaj gre predvsem za preventivne in razvojne programe za pomoč otrokom in mladostnikom ter njihovim družinam (učna pomoč, delo z družino, treningi socialnih veščin, aktivnosti za kvalitetno preživljanje prostega časa, svetovanje, informiranje ipd.). Takšne vrste programov zato v večini prevzema nevladni sektor, med izvajalci pa je manj zaposlenih delavcev in strokovnih sodelavcev iz drugih organizacij in več prostovoljcev (Dremelj in Smolej Jež, prav tam).

Pri večini družin, ki se soočajo z več problemi, so prisotne ekonomske težave, zato je v ospredje postavljena oskrba z nujnimi materialnimi dobrinami, vendar Lüssi (1992, v Čačinovič Vogrinčič, 2016) opozarja, da je podpora, ki je usmerjena le na preskrbo in oskrbo, lahko omejena. Čačinovič Vogrinčič (prav tam) tako poudarja pomen dela z družino na drugi ravni, ki pomeni povabilo družini k raziskovanju njenih lastnih virov moči in k učenju za spremembe in razreševanje notranjih konfliktnih struktur. Matter (1999, v Čačinovič Vogrinčič, prav tam) predlaga, da je za obe obliki pomoči (na prvi in na drugi ravni) odgovorna ena in ista oseba.

Avtor namreč meni, da družina, ki ima veliko problemov, ob prejeti materialni pomoči začuti naklonjenost do tistega, ki ji je pomagal. Na osnovi te naklonjenosti je mogoče graditi odnos zaupanja, ki je potreben, da začne družina postopoma uvajati spremembe v svojem ravnanju za izboljšanje reševanja problemov. V odnosu pomoči na drugi ravni je družina povabljena k raziskovanju odnosov v njej in ozaveščanju, kakšni so načini spopadanja z izzivi in težavami v družinskem sistemu. S skupinskim delom člani izboljšajo lastno videnje celotnega konteksta in sebe v njem (Čačinovič Vogrinčič, prav tam).

Avtorici Lesar in Peček Čuk (2009) ugotavljata, da se z namenom izboljšanja kvalitete družinskega življenja vanj vključujejo različni strokovnjaki. Funkcije družine tako prevzemajo posebne družbene institucije in strokovnjaki, kot so zdravniki, pedagogi, psihologi in psihiatri, šola, mediji, socialni delavci idr. Avtorja Bouwkamp in Bouwkamp (2014) pravita, da ranljive družine navadno pomoči ne poiščejo same, ampak jih k temu napotijo druge službe, kot so šola, policija, socialna služba in podobno. Več avtorjev (Sternad, 2012; Bouwkamp in Bouwkamp, 2014; Mešl in Kodele, 2016; Razpotnik idr., 2015) ugotavlja, da se pri nudenju pomoči družinam v stiski kot ustaljena praksa pojavlja nepovezanost med strokovnjaki, ki delujejo v okviru vsak svojih pristojnosti, nihče pa nima vpogleda v celotno situacijo družine. Družino si med seboj podajajo in vsak na svoj način raziskujejo razloge, zakaj so se težave pojavile in kako jih rešiti, kljub temu da težave vplivajo ena na drugo. Pri obravnavi se velikokrat osredotočijo na najšibkejši člen v družini, pri katerem so posledice neustreznih vzorcev in okoliščin najbolj vidne.

Na Zvezi prijateljev mladine Slovenije menijo, da je pomembna celostna pomoč družini, kar pomeni, da se na enem mestu nahaja vsa potrebna pomoč, ki jo družina potrebuje za reševanje svojega položaja, kot je psihosocialna pomoč za vse člane družine ter razne delavnice in povezovanje z ljudmi, ki družini omogočajo socializacijo, socialno ogrožene družine pa potrebujejo tudi ponudbo osnovnih življenjskih potrebščin (hrana, oblačila, higienski pripomočki, …) (Kožar, 2016).

14

Kadar je v pomoč družini vključeno več strokovnih delavcev, ki vsak s svoje strani pritiskajo na družino, se menjujejo in prelagajo odgovornost drug na drugega, družina izgublja motivacijo za sodelovanje, saj je s tem ob svojih problemih soočena še z dodatnimi problemi in frustracijami. V takšnih neuspešnih poskusih pomoči družinam avtorja Bouwkamp in Bouwkamp (2014) zaznavata proces navzdol obrnjene spirale pomoči in podpore, ki ne zadovolji dejanskih potreb družine in vzpodbuja nezadovoljstvo s sodelovanjem tako pri družinah kot pri strokovnih službah, ki to pomoč nudijo. Ob neuspehu družina občuti, da se ni dovolj izkazala in da njeni problemi niso rešljivi. Motivacijo družine avtorja označita kot enega izmed ključnih elementov pri procesih podpore in pomoči, k njej pa lahko veliko pripomore osebni pristop strokovnjaka, s katerim pridobi zaupanje družine in jim pokaže svojo zainteresiranost za reševanje problemov in osmisli lastni prispevek k temu.

Strokovni delavec se mora pri delu z ranljivimi družinami vprašati o svojih lastnih prepričanjih, saj lahko prepričanje v koncept individualne odgovornosti predstavlja oviro pri sodelovanju s starševskim sistemom. Ta koncept temelji na nazoru konstrukcije države blaginje, da posameznik sam nosi odgovornost za ravnanje s tveganji. S takšnim prepričanjem lahko starše hitro obtožimo, da se pri skrbi za blaginjo in prihodnost njihovih otrok ne trudijo dovolj, pri tem pa pozabimo na njihov socialni status in razmere v katerih živijo ter s kakšnimi viri razpolagajo (Razpotnik, 2011).

Nezadovoljstvo družine se lahko pri sodelovanju pojavi, v primeru, da strokovnjak pri nudenju pomoči zavzame pedagoško držo, zaradi česar družina dobi občutek, da jo krivi za nastalo situacijo. To lahko okrepi nezaupanje družine, ki je v svoji zgodovini doživela že več neuspešnih izkušenj z inštitucijami. Pri strokovnjaku pa se lahko pojavijo občutki nemoči, čemur pogosto sledi pritoževanje nad nezadostnim sodelovanjem družine (Van Lawick in Bom, 2008).

Nalaganje krivde še dodatno krepi že tako preobremenjene starše, in lahko povzroči še dodatne psihosocialne stiske (Razpotnik idr., 2015). Tudi družinski terapevt Juul (2008) iz lastnih izkušenj dela s starši in družinami ugotavlja, da kritičen in obsojajoč pristop do staršev v praksi ne obrodi dobrih sadov in uspešnega sodelovanja. Starše je potrebno podpreti z empatijo in razumevanjem ter krepiti njihov občutek, da so vendarle kompetentni za vzgojo in skrb njihovih otrok.

Avandenbrooeck in Geens (2007, v Razpotnik, 2011) ob dejstvu, da so družinam v stiski ponujeni programi podpore in pomoči v težavah, opozorita tudi na možnost peternalistične ter nadzorne vloge socialnega skrbstva. Za nekatere skupine ljudi, ki zaradi dolgotrajnih socialnih in ekonomskih stisk po mnenju politik tvorijo tako imenovano socialno dno ali podrazred, veljajo nekatere ponudbe podpore staršem za obvezne. Če starši neustrezno sodelujejo in ne izpolnjujejo pogojev za primerno skrb otrok, lahko pride tudi do oddaje otroka v izvendružinsko vzgojo.

2.5 PRISTOPI PRI DELU Z RANLJIVIMI DRUŽINAMI

Gostečnik (2010, v Sternad, 2012) meni, da so pristopi dela z družino zastareli in jih je potrebno spremeniti, da bodo bolj usmerjeni k sistemskemu pogledu na družino. Sam meni, da je družina sistem, v katerem se različni deli med seboj povezujejo, in sistem, ki samega sebe uravnava na podlagi povratnih informacij, ki jih dobi. Tudi drugi avtorji poudarjajo pomen sistemskega pogleda na družinsko skupnost. Avtorica Tomori (1994) pravi, da v družinskem sistemu deluje več različnih podsistemov, kot so partnerski podsistem, starši, otroci, bratje, sestre, moški del, ženski del in podobno. Naloga podsistemov je, da z ustreznim prilagajanjem notranjim in zunanjim spremembam ter zadovoljevanjem potreb družine skrbijo za dinamično ravnovesje v družinskem sistemu. Motnje in napetosti v katerem od podsistemov lahko to

15

ravnovesje ogrozijo. Perko (2008, v Sternad, 2012) pove, da je pri družinskem sistemu pomembna celota in povezanost podsistemov in poudari, da sprememba v enem podsistemu lahko pomeni tudi spremembo na preostalih delih sistema.

Družina je sistem, kjer poteka krožno sovplivanje in prepletanje procesov na različnih področjih življenja njenih članov. To sovplivanje lahko v družini pomeni medsebojno krepitev in vzajemno delovanje procesov, v ranljivejših družinah pa njihovo prepletanje težavno situacijo še poslabša, saj se procesi med seboj ovirajo in ne delujejo optimalno (De Vries in Bouwkamp, 2002). Krajnčan (2002) izpostavi medsebojno dopolnjevanje in vzpodbujanje socialno- ekonomskih težav družine in težav v medosebnih odnosih.

De Vries in Bouwkamp (2002) poudarjata, da je za strokovne službe pomembno poznavanje procesa hiperventilacije, kar pomeni, da ob obravnavi določenega problema zaznajo, da simptom (problem) ne izhaja nujno iz tistega, kjer so težave najbolj izstopajoče, ampak prihaja vpliv z nekega drugega problemskega področja v življenju družine. Z težavnih področij družine ni smiselno obravnavati ločeno, saj so med seboj povezana. Pri razumevanju vedenja posameznika se je torej potrebno posvetiti vsem odnosom v družini. Dečman in Bogataj (2002) pravita, da se simptom motnje v družini pokaže pri najšibkejšem in najranljivejšem članu, vendar ni nujno, da motnja izvira od tam, zato se je treba usmeriti na celotno družino.

Pri pomoči družini je ob upoštevanju sistemske teorije potrebno razlikovati med spremembami prvega in spremembami drugega reda (Šugman Bohinc, 2000). Sprememba prvega reda se zgodi znotraj sistema, vendar ne pomeni, da se bo sam sistem spremenil. Spremembe drugega reda so bolj učinkovite pri delu z družino in jih imenujemo preokvirjanje, rezultat katerega je, da osebe drugače interpretirajo problem in rešitve (Watzlawick, Weakland in Fisc, 1974, v Šugman Bohinc, 2000). Ko člani družine na problem pogledajo še z drugačne perspektive, je lahko problem redefiniran. Avtorica Šugman Bohinc (2000) kot pomembno preokvirjanje izpostavi raziskovanje in podporo virov pomoči družine. Tudi več drugih avtorjev (Klemenčič Rozman, 2014; Razpotnik idr., 2015; Mesec, 2006) poudarja pomen takšne obravnave družin, ki jo imenujejo obravnava s perspektive moči. To pomeni, da je pri delu z družino v ospredju prepoznavanje in krepitev moči ter odkrivanje in naslavljanje njenih virov, ki jih družina kljub ranljivosti ima.

Avtorja Van Lawick in Boom (2008) menita, da družine zaradi dolgotrajnega neuspešnega soočanja s težavami in pojavom občutka nemoči pozabijo, da lahko z lastnim vplivom vendarle dosežejo spremembo stanja. Na tem mestu je dobrodošla pobuda strokovnjaka, da jih spomni na njihovo moč ter jim pomaga pri odkrivanju le-te. Pri tem avtorja poudarita pomembnost soustvarjanja in sodelovanja, saj strokovnjak sam ne more najti rešitve za družino, lahko pa družini pomaga soustvariti kontekst, v katerem družina sama odkrije lastne vire moči ter ob tem usmeri pogled k boljšemu življenju v prihodnosti.

Mesec (2006) izpostavi, da je od uporabe pojma krepitev in dodajanje moči pomembneje uporabljati konkretne opisne termine kot so sposobnost, zmožnost in viri. Avtorica Šugman Bohinc (2000) pravi, da dodajanje pomoči pomeni podporo klientskemu sistemu pri prepoznavanju, obnavljanju, aktivaciji, uporabi in razširjanju virov moči, ki jih ima na razpolago. Pri strategijah, ki jih lahko strokovnjaki uporabijo pri podpori družine za uporabo lastnih virov, avtorica Salamon (1989, v Šugman Bohinc, 2000) govori o usposabljanju družine za uporabo virov, ki lahko vključuje seznanjanje z nepoznanimi, a potrebnimi podatki ali povezovanje družine s potrebno ustanovo, o povezovanju z drugimi družinami, ki imajo podobne probleme, in o kataliziranju, ki pomeni zagotavljanje novih virov, kot je na primer nova zaposlitev. De Shazer (1991, v Šugman Bohinc, 2000) je razvil več postopkov, ki so usmerjeni v perspektivo moči, med drugim tudi pomoč družini ali sistemu, da v svojih izkušnjah

16

nemoči in neuspelih poskusih reševanja problemov prepozna izjeme in ugotovi, kaj je bilo takrat drugače.

Avtorja Bouwkamp in Bouwkamp (2014) ugotavljata, da je proces krepitve moči pomemben v vseh fazah pomoči, ne le v začetni. Spodnja slika prikazuje tri osnovne procese, ki so značilni za krepitev moči družine: povečanje, omogočanje in sprevidenje. Pri povečanju je namen podpreti družino, da izsledi vire moči, ki so v njej že prisotni, a jih družinski člani zaradi negativnega dogajanja okoli njih ne prepoznajo. Omogočanje je način, da se družini ponudi možnost za učenje novih spretnosti, ki jih trenutno v družini ni, bi pa pripomogle pri reševanju problema. Pri tem avtorja poudarjata pomen dobrega zgleda strokovnega delavca, saj se s tem družinski člani lažje naučijo vedenja, kot samo če slišijo njegove besede, poleg tega pa bo strokovni delavec na ta način pridobil verodostojnost in lasten vpliv. Pri procesu sprevidenja naj bi strokovni delavec družinskim članom pojasnil negativne vzorce, zaradi katerih se vrtijo v začaranem krogu, vendar ne na način, ki bi jih potegnil v negativno spiralo navzdol, ampak na konstruktiven in jasen način, ki bi družinskim članom omogočal novo perspektivo in možnost preusmeritve v pozitivno vedenje.

Slika 2: Procesi krepitve moči (Bouwkamp in Bouwkamp, 2014)

3 SODELOVANJE Z DRUŽINAMI OTROK V VZGOJNIH USTANOVAH

3.1 VZGOJNE USTANOVE V SLOVENIJI

Vzgojne ustanove so oblika izvendružinske vzgoje, ki jih ustanavlja država, in so »namenjene otrokom in mladostnikom z vedenjskimi in čustvenimi motnjami, ki nimajo ustreznega družinskega varstva, oskrbe in vzgoje. V zakonodaji so opredeljene kot zavodi za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, za otroke s čustvenimi in vedenjskimi motnjami.« (Kranjčan in Šoln Vrbinc, 2015, str. 11) Otrok je v takšno obliko varstva in vzgoje vključen, kadar ustrezna skrb in vzgoja za blaženje njegovih težav v družini