Poučevanje, Poučevanje na razredni stopnji
Katja Štebe
PRIPRAVA, IZVEDBA IN VREDNOTENJE PLANINSKIH ŠPORTNIH DNI V PRVEM IN DRUGEM VZGOJNO-IZOBRAŢEVALNEM OBDOBJU
Magistrsko delo
Ljubljana, 2017
Poučevanje, Poučevanje na razredni stopnji
Katja Štebe
PRIPRAVA, IZVEDBA IN VREDNOTENJE PLANINSKIH ŠPORTNIH DNI V PRVEM IN DRUGEM VZGOJNO-IZOBRAŢEVALNEM OBDOBJU
Magistrsko delo
Mentor: izr. prof. dr. Vesna Štemberger Somentor: viš. pred. dr. Franc Krpač
Ljubljana, 2017
Rada bi se zahvalila mentorici izr. prof. dr. Vesni Štemberger za vodenje in nasvete pri pisanju magistrskega dela. Posebna zahvala gre tudi somentorju viš. pred. dr. Francu Krpaču za številne nasvete in pomoč pri nastajanju dela.
Iskreno hvala!
I POVZETEK
Predmet proučevanja magistrskega dela so planinski športni dnevi na razredni stopnji osnovne šole. Športni dan sestavljajo faze priprave, izvedbe in vrednotenja športnega dne, realizacija omenjenih faz pa predstavlja raziskovalni problem. V teoretičnem delu smo predstavili teoretična izhodišča, pri čemer smo se navezovali na literaturo s področja športne vzgoje, izletništva, pohodništva in gorništva. Podrobneje smo opisali vse tri faze športnega dne. V empiričnem delu je predstavljena raziskava o uresničevanju posameznih faz športnega dne.
Zanimalo nas je, ali učitelji omenjene faze izvajajo in če jih, v kakšnem obsegu in na kakšen način. Oblikovali smo anketni vprašalnik, s pomočjo katerega smo zbrali podatke in jih obdelali s programom za statistične obdelave IBM SPSS. Izračunali smo frekvence pojavljanja posameznih odgovorov in jih izrazili v odstotkih. S χ2 testom smo testirali povezanost glede na triletje in regijo. Ugotovili smo, da večina (88,4 %) učiteljev razrednega pouka upošteva učni načrt in tako izvede dva ali več športnih dni s planinsko vsebino v posameznem šolskem letu. Ugotovili smo, da se kar 68,5 % učiteljev razrednega pouka pri izvedbi športnega dne sooča z različnimi teţavami, obenem pa le nekateri izvajajo faze priprave, izvajanja in podoţivljanja športnega dne v zadovoljivem obsegu. Upoštevaje dejstvo, da učitelji razrednega pouka svoje učence dobro poznajo, saj z njim preţivijo ogromno časa, bi lahko rekli, da ostaja veliko moţnosti za korektno in kvalitetno izvedbo vseh treh faz.
Ključne besede: prvo in drugo vzgojno-izobraţevalno obdobje, športni dan, priprava na športni dan, izvedba športnega dne, vrednotenje športnega dne, pomen hoje, medpredmetno povezovanje
II ABSTRACT
Title: Preparation, implementation and evaluation of mountain sports days in the first and second period of primary school
In presented master thesis we are dealing with mountaineering field days in first and second triad of primary school. Field day consists of three phases: preparation, execution and evaluation. Our research problem is presented by those three phases. In theoretical part we presented basic theoretical bases with direct link to the relevant literature from fields of physical education, excursions, hiking and mountaineering. All three phases of field days are described in detail. Conducted research regarding realisation of all three phases of field day is empirical part of presented thesis. Mainly we were interested in how, to what extent and in which way, if so, teachers realise those three phases. Survey questionnaire was designed to gather data which was processed using IBM SPSS. We calculated frequencies, expressed them in percent. In relation to triad and region we performed χ2 test of statistical independence. We discovered that most of the first and second triad teachers (88,4 %) take into account curriculum and therefore carry out two or more field days with mountainous content during one school year. Also we found out that 68,5 % of first and second triad teachers deal with several problems during execution phase, but on the other hand only few of them implement preparation, execution and evaluation phase to satisfactory extent. Taking into account the fact that first and second triad teachers spend a lot of time with their pupils and know them well, we concluded that there are several possibilities for quality and correct realisation of all three phases.
Key words: first and second triad, field day, field day preparation, field day execution, field day evaluation, importance of walking, cross-curricular integration
III KAZALO VSEBINE
POVZETEK ... I ABSTRACT ... II KAZALO VSEBINE ... III KAZALO GRAFOV ... V KAZALO PREGLEDNIC ... VI
1 UVOD ... 7
2 TEORETIČNI DEL ... 9
2.1 Šolski športni dan v kontekstu splošne didaktike ... 9
2.2 Pomen hoje ... 11
2.2.1 Vpliv hoje na mišičevje in sklepe... 12
2.2.2 Vpliv hoje na srce, oţilje in dihala ... 12
2.2.3 Vpliv hoje na telesno teţo ... 13
2.2.4 Vpliv hoje na gibalne sposobnosti ... 14
2.2.5 Psihološki učinki hoje v naravi ... 15
2.3 Cilji šolske športne vzgoje ... 16
2.3.1 Prvo vzgojno-izobraţevalno obdobje ... 18
2.3.2 Drugo vzgojno-izobraţevalno obdobje ... 19
2.4 Faze športnega dne ... 19
2.4.1 Priprava na športni dan ... 20
2.4.1.1 Psihična priprava ... 20
2.4.1.2 Telesna priprava ... 21
2.4.1.3 Vsebinska priprava ... 21
2.4.1.4 Organizacijska priprava ... 21
2.4.2 Izvedba športnega dne ... 22
2.4.3 Podoţivljanje športnega dne ... 24
2.5 Medpredmetno povezovanje ... 24
2.5.1 Pomen medpredmetnega povezovanja ... 25
2.5.2 Kdaj in kako uporabiti medpredmetne povezave ... 26
2.6 Učitelj kot vodnik ... 27
2.7 Nevarnosti na športnih dneh ... 28
2.8 Varstvo narave in razvijanje spoštljivega odnosa ... 32
IV
3 EMPIRIČNI DEL ... 34
3.1 Opredelitev raziskovalnega problema ... 34
3.2 Cilji in raziskovalna vprašanja ... 34
4 METODE DELA ... 35
4.1 Postopek zbiranja podatkov ... 35
4.2 Vzorec merjencev ... 36
4.3 Vzorec spremenljivk ... 38
4.4 Postopek obdelave podatkov ... 38
5 REZULTATI IN RAZPRAVA ... 39
5.1 Pregled rezultatov raziskovalnih vprašanj in razprava ... 39
5.2.1 Povezanost spremenljivk glede na regijo osnovne šole ... 57
5.2.2 Povezanost spremenljivk glede na vzgojno-izobraţevalno obdobje ... 59
6 ZAKLJUČEK ... 68
LITERATURA IN VIRI ... 71
PRILOGE ... 74
V KAZALO GRAFOV
Graf 1: Struktura anketirancev glede na razred, v katerem poučujejo ... 37
Graf 2: Struktura anketirancev glede na regijo osnovne šole, v kateri poučujejo ... 37
Graf 3: Število športnih dni, namenjenih izletništvu, pohodništvu in gorništvu ... 39
Graf 4: Struktura anketirancev glede na njihovo pogostost odpravljanja v gore za več kot pol dneva ... 40
Graf 5: Teoretične informacije, s katerimi učitelji seznanijo učence pri pouku v povezavi s planinarjenjem ... 41
Graf 6: Koliko dni vnaprej učitelji učence seznanijo z izbiro cilja ... 42
Graf 7: Način seznanitve učencev z izbiro cilja ... 43
Graf 8: Motiviranje učencev za športni dan ... 44
Graf 9: Načini telesne priprave učencev za športni dan ... 45
Graf 10: Način seznanitve staršev z načrtovanim športnim dnem ... 46
Graf 11: Teţave pri načrtovanju šolskih športnih dni ... 47
Graf 12: Upoštevanje medpredmetnega povezovanja pri izvedbi športnega dne ... 48
Graf 13: Organiziranje krajših postankov ... 50
Graf 14: Diferenciacija športnega dne... 51
Graf 15: Motiviranje učencev med športnim dnem ... 52
Graf 16: Podoţivljanje športnega dne ... 53
Graf 17: Načini podoţivljanja športnega dne ... 54
Graf 18: Načini analiziranja športnega dne ... 55
Graf 19: Zapis analize športnega dne ... 55
Graf 20: Sodelovanje pri analizi z ostalimi sodelavci ... 56
Graf 21: Graf števila športnih dni glede na regijo osnovne šole ... 57
VI KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Struktura anketirancev glede na spol ... 36
Preglednica 2: Opisna statistika ... 36
Preglednica 3: Informacije, ki jih vsebuje obvestilo staršem ... 46
Preglednica 4: Število planinskih športnih dni glede na regijo osnovne šole ... 57
Preglednica 5: χ2 preizkus števila planinskih športnih dni glede na regijo osnovne šole ... 58
Preglednica 6: Motiviranje učencev za športni dan s pravljico ... 59
Preglednica 7: χ2 preizkus motivacije učencev za športni dan s pravljico ... 59
Preglednica 8: Motiviranje učencev za športni dan z ogledom načrtovane poti na zemljevidu ... 60
Preglednica 9: χ2 preizkus motivacije učencev za športni dan z ogledom načrtovane poti na zemljevidu ... 60
Preglednica 10: Primerna priprava na športni dan z intenzivnejšo športno vzgojo ... 61
Preglednica 11: χ2 preizkus primerne priprave na športni dan z intenzivnejšo športno vzgojo ... 61
Preglednica 12: Primerna priprava na športni dan z več sprehodi ... 61
Preglednica 13: χ2 preizkus primerne priprave na športni dan z več sprehodi ... 61
Preglednica 14: Medpredmetno povezovanje z načrtovanjem poti mimo znamenitosti ... 62
Preglednica 15: χ2 preizkus medpredmetnega povezovanja z načrtovanjem poti mimo znamenitosti ... 62
Preglednica 16: Medpredmetno povezovanje z ugankami ... 63
Preglednica 17: χ2 preizkus medpredmetnega povezovanja z načrtovanjem poti mimo znamenitosti ... 63
Preglednica 18: Medpredmetno povezovanje s prepevanjem pesmi ... 63
Preglednica 19: χ2 preizkus medpredmetnega povezovanja s prepevanjem pesmi ... 64
Preglednica 20: Medpredmetno povezovanje z iskanjem vrha na zemljevidu ... 64
Preglednica 21: χ2 preizkus medpredmetnega povezovanja z iskanjem vrha na zemljevidu ... 64
Preglednica 22: Medpredmetno povezovanje s spoznavanjem rastlin, dreves, ţivali in kamnin ... 65
Preglednica 23: χ2 preizkus medpredmetnega povezovanja s spoznavanjem rastlin, dreves, ţivali in kamnin ... 65
Preglednica 24: Izvajanje podoţivljanja športnega dne z risanjem ... 66
Preglednica 25: χ2 preizkus izvajanja podoţivljanja športnega dne z risanjem ... 66
Preglednica 26: Izvajanje podoţivljanja športnega dne z zapisom občutkov o športnem dnevu ... 66
Preglednica 27: χ2 preizkus izvajanja podoţivljanja športnega dne z zapisom občutkov o športnem dnevu ... 66
7
1 UVOD
Izletništvo, pohodništvo in gorništvo imajo v slovenski miselnosti posebno mesto. Del zaslug za takšno stanje gotovo lahko pripišemo geografski pestrosti drţave, ki se lahko pohvali s širokim spektrom vrhov. Druţbene spremembe spreminjajo in narekujejo drugačen ţivljenjski slog, v katerega globoko posega tudi razvoj tehnologije. Posledično otroci in mladostniki preţivljajo vse manj časa v naravi, kar se odraţa tudi na njihovih fizioloških razvojnih napredkih. Vzgoja mladostnika temelji na sodelovanju tako šole kot druţine. Pomembno je, da oba deleţnika v tem procesu odigrata svojo vlogo in navajata otroka oz. mladostnika na ţivljenje v naravi in z naravo.
Kristan (1993) zatrjuje: »Ker je gorništvo neločljivi del slovenske kulturne dediščine in slovenske narodne identitete, mora imeti ustrezno mesto v slovenskem vzgojno- izobraţevalnem sistemu« (str. 43). V nadaljevanju avtor izpostavi pomembnost izobrazbe mladega človeka tako, da vzljubi šport kot posebno vrednoto, s katero bogati prosti čas in ohranja svojo vitalnost.
Znano je, da športni dnevi, šola v naravi ter izleti s pohodniško vsebino sodijo v posebno vzgojno-izobraţevalno obliko, ki ima na učence tako kratkotrajne kot dolgotrajne učinke. V prvi vrsti je to še vedno del pedagoškega procesa, nikakor pa ne gre zanemariti razvedrilne note (Kristan, 1996).
Trajanje planinskega športnega dne ni omejeno le na nekaj ur na dan športnega dne, temveč se lahko začne ţe tedne pred športnim dnem pri slovenščini, naravoslovju, druţboslovju in drugih predmetih ter se konča v tednih po izvedenem športnem dnevu z utrjevanjem in ponavljanjem spoznanj s športnega dne. Ugotovimo, da športni dan ni le poseben dan v šolskem letu, temveč je celoten proces, ki loči dejavnosti pred, med in po športnem dnevu – priprava na športni dan, izvedba in doţivljanje športnega dne ter podoţivljanje in vrednotenje (Krpač, 2006).
Aktivnosti prve faze, torej priprave na športni dan, potekajo predvsem v učilnici, kjer načrtujejo pot in dobijo pomembne informacije. Kakovostna priprava na športni dan pokriva področja psihične, telesne, tehnične, vsebinske in organizacijske priprave. V ţelji po dobri izvedbi športnega dne, izleta ali pohoda ne sme izostajati nobeno izmed naštetih področij (Kristan, 1993; Krpač 2006).
Krpač in Samida (2004) ugotavljata, da učenci razredne stopnje radi (40 %) hodijo na planinske športne dni. Izhajajoč iz ugotovljenega je priporočljivo, da učitelji dodatno popestrijo in motivirajo učence. Načinov za izvedbo tovrstnih aktivnosti je kar nekaj;
povabimo lahko zunanje sodelavce, npr. planince, gozdarje ali lovce. Ti bodo dali športnemu dnevu dodatno vsebino (Krpač, 2006). V prid lahko izkoristimo tudi dodatno znanje lokalnega vodiča, ki še posebej dobro pozna samo pot in posebnosti ob njej (Umbach, 1991).
8
Celoten proces športnega dne zaključimo z zadnjo, a zaradi tega nič manj pomembno fazo športnega dne – podoţivljanje in vrednotenje športnega dne. Aktivnosti te faze naj bi učenci izvajali pri vseh predmetih in tako ponovili ter utrdili nova spoznanja s športnega dne. Z njo celostno zaključimo in zaokroţimo športni dan (Krpač, 2006).
9 2 TEORETIČNI DEL
2.1 Šolski športni dan v kontekstu splošne didaktike
Najpreprosteje je pojem didaktike opredeljen v Slovarju slovenskega knjiţnega jezika, ki jo razlaga kot vedo o poučevanju (SSKJ, 2017). Podrobnejšo opredelitev pojma najdemo v Bobovnik in sod. (2012):
»Didaktika je pedagoška stroka, ki se ukvarja z načeli, oblikami, organizacijo in metodami šolskega in zunajšolskega vzgojno-izobraževalnega dela. Odgovarja na vprašanja, kaj, koliko, zakaj in kako obravnavamo neko vzgojno izobraževalno vsebino« (str. 247).
Kot je bilo zapisano v uvodu, so šolski športni dnevi posebna oblika vzgojno-izobraţevalnega procesa s sprostitveno in razvedrilno noto. Kljub navidezni sproščenosti sledijo splošnim didaktičnim načelom, ki obstajajo od pojava prizadevanj za uspešnejše poučevanje in učenje.
Z didaktičnimi načeli naj bi bilo mogoče, v relativno kratkem času, učitelje seznaniti s teoretičnimi osnovami uspešnega poučevanja in učenja. Načela so kompleksna in medsebojno povezana ter se v določenih primerih dopolnjujejo (Blaţič in sod., 2003).
Načelo učne aktivnosti in motivacije je ključ do učenčeve vzgojno-izobraţevalne uspešnosti in razvoja. Učna aktivnost nikakor ni izsiljena ali dana, v številnih primerih je učno aktivnost potrebno vzbujati in vzdrţevati, kar med drugim počnemo z različnimi načini motiviranja.
Lahko rečemo, da brez motivacije ni aktivnosti. Motivacijo delimo na primarno, sekundarno in tercirarno. Primarna motivacija izvira iz učenca samega in se opira na zanimivost učne vsebine. Sekundarna motivacija izvira iz posledic dejanj, npr. priznanje, pohvala, nagrada, ugled ipd. Ta vrsta motivacije pogosto hitro usahne, takoj ko spodbujevalni vplivi prenehajo delovati. Terciarni motivi so izmed vseh najbolj oddaljeni od učne aktivnosti in obsegajo učne pogoje, navade, učni prostor, čas učenja, delovno klimo ipd. (Blaţič in sod., 2003). Načelo učne aktivnosti in motivacije skušamo realizirati s psihično pripravo, s katero v prvi vrsti spodbujamo učenčevo zanimanje za športni dan. Učence z načrtovanim športnim dnem seznanimo nekaj dni vnaprej, tako jim damo dovolj časa, da o njem razmišljajo, se ga veselijo, morda pobrskajo po literaturi ter zastavljajo različna vprašanja, na katera si morda v času do športnega dne ţe sami odgovorijo. Cilj je, da učence pripravimo do sodelovanja in samoiniciativnosti (Peršolja in Rotovnik, 2001).
Načelo nazornega in pojmovnega je postavljeno v središče didaktičnih načel. Učenci preko stika s stvarnostjo pogosto laţje dojemajo in utrjujejo abstraktnejšo vsebino (Blaţič in sod., 2003).
Neposredni primer prenašanja pojmovnega v nazorno sfero je orientacija v naravi z zemljevidom. Zemljevidno opismenjevanje, kot imenujemo proces učenja branja zemljevida, je dolgotrajen proces. Samo sposobnost branja zemljevidov krepimo postopoma ţe od otroštva. Razumevanje risb je sposobnost, ki jo otroci izkoriščajo ţe ob vstopu v šolo, zaradi česar so sposobni preproste zemljevide interpretirati, ne pa še brati. Učenci naj bi pri okvirno 11 letih dosegli raven sposobnosti, ki jim omogoča uporabo zemljevidov (Peršolja in
10
Rotovnik, 2001). Pogosto izvedena spremljevalna dejavnost na planinskem športnem dnevu je brţkone uporaba zemljevida za načrtovanje poti ali orientacijo v naravi (Stritar in Stritar, 1998). Tovrstna aktivnost sodi na področje medpredmetnih povezav, s katerimi učenci krepijo in dosegajo višji nivo doseganja ciljev posameznih predmetov (Rutar Ilc in Pavlič Škerjanc, 2010).
Načelo strukturiranosti in sistematičnosti pouka se pojavlja v povezavi s postopnostjo, načrtnostjo in znanstvenostjo. Strukturiranost učnega procesa izhaja iz razstavljanja učne vsebine na manjše enote, ki jih laţje osmislimo, in kasnejšega ponovnega sestavljanja delov v celoto. Sistematičnost dopolnjuje strukturiranost tako, da ureja in povezuje posamezne sestavne dele v celoto in skrbi za preglednost (Blaţič in sod., 2003).
Odraz postopnosti, načrtnosti in sistematičnosti je viden ţe v samem učnem načrtu, ki učiteljem postopoma nalaga stopnjevanje zahtevnosti športnih dni. Resda sta v prvem in drugem triletju namenjena planinstvu po dva športna dneva vsako šolsko leto, vendar pa se stopnjevanje fizične zahtevnosti odraţa preko izbire zahtevnejših ciljev in daljših poti (Učni načrt, 2011).
Načelo racionalnosti in ekonomičnosti pouka sodi med novejša načela in skrbi predvsem za gospodarnost pouka, pri kateremu se s čim manjšimi sredstvi in časom doseţe optimalni učinek. Racionalnost teţi k poglobljenejšemu in hkrati kakovostnemu uresničevanju ciljev preko modernizacije metod in sredstev (Blaţič in sod., 2003).
Ekonomično in racionalno načelo, ki je v primeru športnega dne pogojeno z izborom cilja, je zajeto ţe v sami organizacijski pripravi. Potrebno je poskrbeti za načrt prevoza in delitev stroškov (Kristan, 1993). Planinski športni dnevi se lahko v prvi in drugi triadi odvijajo v lokalnem okolju. Na ta način krepimo geografsko, zgodovinsko in etnološko poznavanje področja, hkrati pa so tudi stroški športnega dne niţji (Kristan, 1996).
Načelo diferenciacije in individualizacije je sestavljeno načelo. Pri učni diferenciaciji skušamo oblikovati manjše skupine s podobnimi učnimi sposobnostmi, v primeru individualizacije pa skušamo zadovoljiti učne razlike posameznika (Blaţič in sod., 2003).
V splošnem izvedbo športnega dne in sam tempo pohoda prilagajamo šibkejšim članom skupine, če pa so nam dane moţnosti za diferenciacijo npr. ciljev ali poti, pa jih vsekakor izkoristimo (Krpač, 1996). Več o diferenciaciji planinskega športnega dne je zapisano v poglavju »Izvedba športnega dne«.
Načelo ţivljenjskosti šole simbolizira neposredno povezanost teorije in prakse. V preteklosti so se mladi pripravljali za ţivljenje s posnemanjem odraslih pri delu in drugih aktivnostih ter tako postopoma prešli v odraslost. Uravnovešanje teorije in prakse je zahtevna naloga. Znano je, da je praksa brez teorije slepa, na drugi strani pa je teorija brez prakse mrtva. To se neposredno prenaša v »povezanost rok in glave«, ustvarjalnost znanja in ţivljenjskost šole (Blaţič in sod., 2003).
Planinski športni dnevi ponujajo moţnosti za uresničevanje ciljev drugih predmetov, pri čemer so razredni učitelji v izraziti prednosti, saj jih zaradi dejstva, da z učenci preţivijo največ časa, najbolje poznajo (Krpač, 2006).
11 2.2 Pomen hoje
Hoja ja več kot le to, da pridemo iz enega v drug kraja. Je najpreprostejši način, da z gibanjem vplivamo na boljše zdravje in izboljšamo telesno zmogljivost. Prednost hoje je v tem, da ni zahtevna, zahteva le postavljanje ene noge pred drugo. Izstopajoča lastnost hoje za zdravje je varnost, saj nikoli ne predstavlja nevarnosti za preobremenitev sklepov. Hoja je dejavnost, s katero se lahko ukvarja vsakdo, ki nima posebnih gibalnih omejitev. Z njo neposredno izboljšujemo fizično pripravljenost ter se postavimo na noge, če je prišlo do poškodbe pri drugi športni zvrsti (Penca, 1991; Kristan, 1993). Pohodništvo ni namenjeno zgolj krepitvi fizičnih sposobnosti in pridobivanju novih izkušenj, temveč nudi tudi moţnosti za druţenje, krepitev socialnih veščin in spoznavanje novih ljudi (Fasching in Graf, 1991).
Kristan (1993) opredeli naslednje prednosti hoje:
- s hojo se lahko ukvarjamo vse letne čase;
- ne potrebujemo veliko finančnih sredstev;
- je zelo enostavna športna dejavnost, saj od nas ne zahteva posebnega tehničnega znanja, kot je to značilno za druge športne zvrsti;
- hoja je primerna za vse, tudi za tiste, ki zaradi omejitev ne morejo teči;
- hodimo lahko v vseh starostnih obdobjih;
- hodijo lahko vsi, tudi tisti, ki se nikoli niso ukvarjali z drugimi športi;
- starostnih omejitev za ukvarjanje s hojo ni;
- hoja je šport z najmanj nevarnostmi;
- hoja ni omejena na primerne športne objekte.
Hoja neposredno krepi in oblikuje noţne, kolčne in zadnjične mišice, kar se odraţa na večji telesni vzdrţljivosti. Hitrejša hoja pripomore k razvijanju aerobnih zmogljivosti – trenira srce, pljuča in mišice skeleta. Vzdrţljivost lahko razvijamo tudi s hojo navkreber ali hojo na daljše razdalje (Ulaga, 1980; Penca, 1991; Kristan, 1993).
Redna gibalna dejavnost ponuja veliko koristnih učinkov za zdravje. Nudi zaščito pred boleznijo srčnih ţil, uravnava previsok krvni pritisk, krepi kosti, lajša prebavo in morda lahko ščiti tudi pred nekaterimi vrstami raka. Poleg tega izboljšuje človekovo duševno zdravje (Penca, 1991; Kristan, 1993).
Strokovnjaki danes priporočajo večje obremenitve pri hoji, kot so na primer daljši korak, ţivahnejši tempo in daljše razdalje. Vsak dan je treba vsaj eno uro hoditi ali telovaditi, pri tem pa mora vsaj za nekaj minut priti do izdatnega znojenja (Ulaga, 1980).
Hoja vpliva tudi na človekovo psihosomatsko stanje. Pomembno je le, da mora biti obremenitev primerna – ne prelahka, saj tako ne napredujemo, a hkrati ne prenaporna, saj je lahko škodljiva (Penca, 1991; Kristan, 1993).
12 2.2.1 Vpliv hoje na mišičevje in sklepe
Avtorji navajajo, da pri hoji sodeluje preko 50 mišic. Med najdejavnejše sodijo kolčne, kolenske in mišice skočnega sklepa. Z utrditvijo sklepov so moţnosti za poškodbe manjše.
Na drugi strani so mišice, ki so najmanj dejavne. To so mišice trupa, rok in ramenskega obroča. Ko hodimo počasi in srednje hitro po ravnih poteh, mišično tkivo le vzdrţujemo, pri povečanju tempa hoje pa mišice utrjujemo. Prav tako je pri hitrejši hoji boljša tudi prekrvavitev mišic. Z vsakdanjo hojo se spreminja mišična sestava. Pride do povečanja in utrditve mišičnega tkiva, poveča se tonus ter hkrati zmanjša maščobno tkivo (Penca, 1991;
Kristan, 1993).
Z gibanjem vplivamo tudi na prehranjevanje sklepnih hrustancev. Vsaka kostna sklep je pokrita s hrustancem, ki blaţi udarce in omogoča tekoče gibanje sklepa. Sklepni hrustanci hrano črpajo iz sklepnega mazila, ki ga izločajo notranje stene sklepnih ovojnic. Izločanje mazila spodbuja gibanje, torej več kot se gibamo, več mazila se izloča, kar posledično pomeni več hranilnih snovi in boljšo prehrano hrustanca. Strokovnjaki opozarjajo, da imajo koristne učinke na sklepe le manjše obremenitve, medtem ko imajo večje obremenitve nasproten učinek, kar pomeni, da se hrustanec hitreje obrabi. Dejstvo je, da so sklepi pri teku bolj obremenjeni kot pri hoji, kar je posledica zaporednih skokov (Kristan, 1993).
2.2.2 Vpliv hoje na srce, oţilje in dihala
Hitra hoja in hoja v klanec spodbujata delovanje srca. Poveča se srčni utrip, kar povzroči hitrejše potovanje krvi po telesu. Prav tako kot ostale mišične skupine se tudi srčna mišica pri ustrezni telesni vadbi krepi. Srčna mišična vlakna se odebelijo, notranja napetost mišičnega tkiva se poveča, zaradi česar je krčenje srca lahko močnejše. To se odrazi na količini krvi, ki jo srce z enim udarcem lahko poţene po telesu. Poveča se lahko tudi utripni volumen, ki lahko za isto količino iztisnjene krvi v minuti zmanjša število utripov. Srce postane bolj ekonomično in se ob vsaki manjši obremenitvi ne prične naprezati (Kristan, 1993).
Strokovnjaki so opozorili, da imajo ljudje, ki so pri svojem delu fizično aktivni, manj moţnosti za srčna obolenja, kot tisti, ki delo opravljajo sede (Kristan, 1993).
Posamezni avtorji zagovarjajo različne obremenitve srca. Z eksperimentom je ameriški raziskovalec dr. Keneth Cooper predstavil športne dejavnosti, ki imajo največ koristnega učinka na srčno mišico in oţilje.
Gibanje, ki ima največji koristni učinek, mora zadostiti dvema pogojema:
- povečanje srčnega utripa najmanj za 50 odstotkov od vrednosti v mirovanju in - trajanje obremenitve od 5 do 6 minut (Kristan, 1993).
Športne aktivnosti, ki vključujejo oba zgoraj omenjena pogoja, Cooper imenuje aerobne. S stalno vadbo aerobnih športnih aktivnosti izboljšamo aerobno sposobnost.
Aerobna zmogljivost se odrazi v dolgotrajnejši neprekinjeni telesni vadbi, pri kateri število utripov znaša vsaj 150 % vrednosti v mirovanju. Izboljšanje aerobne sposobnosti je posledica
13
fizioloških sprememb, ki nastanejo v telesu kot posledica redne aerobne vadbe. Spremembe se odrazijo preko bolj ekonomičnega delovanja srca, učinkovitejšega poganjanja s kisikom zasičene krvi ter v smotrnejši in bolj ekonomični izrabi kisika. Prej našteti pokazatelji se na zunaj kaţejo v večji vzdrţljivosti (Kristan, 1993).
Z dihanjem telo zagotavlja dobavo kisika iz zraka. Pri napornejši telesni aktivnosti (npr. hoja v klanec) potrebuje organizem več kisika, zato se vzporedno s povečanjem pogostosti vdiha poveča tudi globina dihanja. Prsi koš se izraziteje širi in krči, kar ohranja njegovo gibljivost, ki omogoča večjo količino zajetega zraka (Kristan, 1993).
Pljučnim bolnikom se prav zaradi zgoraj opisanega priporoča veliko hoje in gibanja na splošno. Pri tem lahko omenimo tudi čistejši zrak v višjih legah. Višje ko gremo, čistejši je zrak (Kristan, 1993).
Mišice, srce, oţilje in dihala sestavljajo celoten organski sistem. Vsak izmed naštetih je odgovoren za aerobno zmogljivost telesa, za čim boljše oskrbovanje celic s kisikom in odpornost proti najrazličnejšim obolenjem (Kristan, 1993).
Pri vplivu hoje na srce, oţilje in dihala ne smemo izpustiti odzivanja organizma na večji nadmorski višini. Do manjšega vpliva nadmorske višine na dihanje pride ţe na višini okoli 1000 metrov, z večanjem nadmorske višine pa se vplivi še stopnjujejo (Kristan, 1993).
S povečanjem nadmorske višine pada atmosferski pritisk, zmanjša se tudi delni pritisk kisika v zraku, zaradi česar se zmanjša tudi pritisk v alveolarnem zraku. Zmanjša se nasičenost krvi s kisikom (Kristan, 1993).
2.2.3 Vpliv hoje na telesno teţo
Vplivi telesne aktivnosti na telesno teţo so širši javnosti dobro znani. V osnovi teţave s prekomerno telesno teţo izvirajo iz preprostega dejstva, da posameznik zauţije več hrane in neposredno kalorij, kot pa jih je porabil. Obenem obstaja preprost odgovor, kako shujšati – v splošnem je potrebno povečati količino gibanja in s tem vplivati na porabo kalorij (Kristan, 1993).
Vpliv hoje na telesno teţo in posredno na posameznikovo zdravje je nedvomno pozitiven, statistike kaţejo, da odvečnih 5 kilogramov posameznikove telesne teţe poveča smrtnost za 5
%, 10 kilogramov preveč pa za kar 18 %. Pomena telesne aktivnosti torej ne gre zanemariti.
Izpostaviti velja tudi dejstvo, da za celodnevni visokogorski pohod porabimo skoraj toliko kalorij, kot da bi pretekli maraton (Kristan, 1993).
Hoja ima torej neposreden vpliv na posameznikovo zdravje ter posameznikov izgled in posredno tudi na zadovoljstvo in osebno samopodobo (Kristan, 1993).
14 2.2.4 Vpliv hoje na gibalne sposobnosti
Gibalne sposobnosti so osnovne človekove spretnosti, ki omogočajo učinkovito delovanje in gibanje. Gre za številne notranje dejavnike, ki vplivajo na gibalno učinkovitost. Gibalne sposobnosti so deloma prirejene, s primerno vadbo pa jih je moţno nadgraditi oziroma izboljšati (Pistotnik in sod., 2002).
Ločimo šest osnovnih gibalnih sposobnosti, med katere uvrščamo moč, koordinacijo, hitrost, ravnoteţje, preciznost in gibljivost. Vsako izmed gibalnih sposobnosti krepimo s specifično vadbo, ki je namenjena razvoju izbrane gibalne sposobnosti (Kristan, 1993; Pistotnik in sod., 2002).
Moč je sposobnost človekovega telesa za učinkovito spopadanje proti zunanjim silam, razvita predvsem z mišičnim napenjanjem. Glede na načine obvladovanja zunanjih sil jo delimo na eksplozivno, vzdrţljivostno in maksimalno. Sposobnost koordinacije je povezana s človekovo učinkovitostjo in usklajenostjo izvajanja prostorskih elementov gibanja. Izmed vseh gibalnih sposobnosti je ravno koordinacija najtesneje odvisna od delovanja osrednjega ţivčnega sistema. Hitrost je sposobnost izvedbe gibanja v čim krajšem času in je v veliki meri prirojena, saj je odvisna od strukture mišičnih vlaken. Hitrosti ne razvijamo, temveč le vplivamo na njen boljši izkoristek v odvisnosti od genetskih danosti. Sposobnost ohranjanja oziroma vzpostavljanja stabilnega poloţaja v prostoru je ravnoteţje, ki je odvisno od dobrega delovanja številnih čutil (vid, sluh, ipd.), ki sproţijo refleksne regulacijske mehanizme oz.
premike, s katerimi ohranjamo ravnoteţni poloţaj. Preciznost ali natančnost je sposobnost ustrezne določitve intenzivnosti in smeri gibanja. Osnova za preciznost so čutila vida in kinestetična čutila, ki predajajo informacije v osrednji ţivčni sistem. Na osnovi teh informacij se oblikuje gibalni program za usmeritev oz. vodenje proti cilju. Gibljivost je sposobnost izvajanja gibov v velikih razponih. Nanjo vpliva več dejavnikov, najvplivnejši so zgradba sklepov, usklajenost delovanja ţivčno-mišičnega sistema, zunanja in telesna temperatura.
Določena mera gibljivosti je potrebna tudi pri opravljanju vsakodnevnih opravil (Pistotnik in sod., 2002).
Kristan (1993) opiše razvoj gibalnih sposobnosti preko športnih dejavnosti, kot so izletništvo, pohodništvo in gorništvo.
S hojo vplivamo na vzdrţljivostno moč. Ta se kaţe predvsem v zmoţnosti premagovanja večjih sil v daljšem časovnem obdobju. Dolgotrajnejše vzpenjanje in dodatna obremenitev, npr. nahrbtnik, prispevata predvsem k vzdrţevanju in razvijanju vzdrţljivostne moči noţnih in medeničnih mišic. Če si pri hoji v klanec pomagamo še s smučarskimi palicami, potem skrbimo tudi za bolšjo vzdrţljivost rok in ramenskega obroča (Kristan, 1993).
S hojo prav tako vplivamo na maksimalno moč, za katero je značilno premagovanje večje zunanje sile s pomočjo mišično-ţivčnega tkiva. Pri hoji po strmem klancu z nahrbtnikom morajo noţne in medenične mišice premagati večjo zunanjo silo kot običajno (Kristan, 1993).
15
Gibljivosti s hojo ne moremo razvijati ali povečevati, saj pri hoji niso prisotni gibi z velikimi odmiki, s hojo pa brez dvoma ohranjamo normalno gibljivost (Kristan, 1993).
Pojem koordinacije se nanaša na posameznikovo sposobnost izvajanja kompleksnih gibalnih nalog in usklajevanja gibov celotnega telesa. Gre torej za skladno gibanje celotnega telesa.
Dejstvo je, da je hoja ponavljajoče se gibanje, ki pri hoji po ravnem in »lepem« terenu nima bistvenega vpliva na razvoj koordinacije. Povsem drugačno pa je gibanje po neutrjeni poti, kjer je potrebno korake sproti prilagajati. S takšnim gibanjem neposredno razvijamo sposobnost koordinacije (Kristan, 1993).
V gorah se pojavljajo različni moteči dejavniki, kot so npr. neravna tla, ozka stena, hoja po kamenju in melišču, opiranje na podlago zgolj z delom stopala, s katerimi razvijamo ravnoteţje. Z ravnoteţjem ohranjamo telesno stabilnost in oblikujemo kompenzacijske gibe, s katerimi si pomagamo pri različnih motečih dejavnikih (Kristan, 1993).
2.2.5 Psihološki učinki hoje v naravi
Hoja v naravi ima na človeka oziroma njegovo duševnost velik vpliv. Hoja med drevesi, srečanje z ţivalmi, lepi razgledi, hoja po suhem listju, hoja ob reki, nabiranje sadeţev, vse našteto človeka pomirja in sprosti. Soţitje z naravo veliko pomeni ljudem, ki prihajajo iz mestnega okolja. Hoja v naravi lahko pomaga tudi pri zdravljenju odvisnosti od alkohola, zato gorništvo ponekod velja za efektivno terapevtsko sredstvo. Prednost hoje je tudi v tem, da ni poraţencev. Vsak posameznik, ki pride na zastavljen cilj, je zmagovalec. Zavedanje, kaj vse lahko opravimo z našimi nogami, vpliva na oblikovanje človekove pozitivne samopodobe ter vliva zaupanje v samega sebe. Vzpostavljanje pozitivne samopodobe pa v bodoče lahko pripomore k reševanju pomembnih situacij v ţivljenju. Strokovnjaki zagovarjajo, da preţivljanje časa v naravi pozitivno vpliva na ljudi, ki se borijo z depresijo.
Poleg tega hoja vpliva na naše intelektualno delovanje, predvsem takrat kadar za regulacijo hoje, ni pomembno delovanje višjih ţivčnih centrov (Kristan, 1993).
Kristan (1993) povzame najpomembnejše učinke hoje na organizem človeka in piše o tem, da hoja:
– ohranja telesno zmogljivost za gibanje;
– krepi mišične skupine spodnjih okončin in medeničnega obroča, kadar hodimo s palicami ali pa plezamo, pa krepimo tudi mišice rok in ramenskega obroča;
– pripomore k boljši aerobni vzdrţljivosti posameznika;
– povečuje prekrvavitev in koncentracijo kisika v krvi ter vpliva na boljše prehranjevanje tkiv;
– ohranja gibljivost, spodbuja hranjenje hrustancev in ohranja gibljivost sklepov in telesa;
– ohranja elastičnost prsnega koša;
– krepi srčno mišico, pripomore k ohranjanju elastičnosti oţilja, zmanjšuje krvni tlak in preprečuje nastajanje arterioskleroze;
16
– z odpravljanjem maščobnega tkiva vpliva na zmanjševanje odvečnih kilogramov;
– pomaga pri ohranjevanju gibalnih sposobnosti (repetitivna moč, gibljivost, koordinacija, ravnoteţje), ki so najpomembnejše v kasnejših obdobjih človekovega ţivljenja;
– pozitivno vpliva na duševnost človeka.
Pri tem se zastavlja vprašanje, kako pogosto oziroma koliko časa moramo hoditi, da doseţemo vse te pozitivne učinke. Različni strokovnjaki podajajo različne nasvete glede časa in pogostosti hoje, vsi pa ocenjujejo, da s hojo npr. enkrat na teden ali v času dopusta ne moremo doseči ţelenih pozitivnih vplivov. Manjši pozitivni učniki hoje na telo se pokaţejo, če hodimo pol ure na dan. Nekateri ugotavljajo, da je treba vsak dan prehoditi vsaj kilometer in pol. Navedena nasveta sta zelo blaga in sta primerna za posameznike, ki so se telesno povsem zapustili. Nato je treba hoditi vsaj eno uro dnevno, pri hoji pa se moramo vsaj za nekaj minut izdatno znojiti. Dr. Cooper priporoča 3 kilometre hitre hoje, pri čemer je hitrost hoje od 6 do 7 kilometrov na uro. Tak način hoje naj bi se izvajal šestkrat na teden. Vadbo je potrebno prilagajati vsakemu posamezniku glede na spodnjo in zgornjo mejo varnega območja srčnega utripa. Vplivi hoje se pokaţejo, ko imamo izdelan program, ki upošteva načela športne vadbe, pri katerem je v ospredju načelo načrtnega in smotrnega postopnega večanja obremenitve (Kristan, 1993).
2.3 Cilji šolske športne vzgoje
Učni načrt je osnovni dokument, ki določa vsebino vzgojno-izobraţevalnega programa. Z učnim načrtom lahko ugotovimo, kako velik pomen posamezni strokovnjaki namenijo posameznim vzgojno-izobraţevalnim vsebinam (Kristan, 1993).
Učitelj mora načrtovati športne dni na način, da upošteva vsebine in cilje predhodnega in bodočega starostnega obdobja, s čimer zagotovi skladnost z učnim načrtom (Kristan, 1996).
V učnem načrtu športne vzgoje so zapisani splošni cilji, ki jih lahko poveţemo s cilji, ki se nanašajo na izletništvo, pohodništvo in gorništvo.
Izpostaviti velja oblikovanje in nadgrajevanje gibalne efektivnosti, kamor uvrščamo telesno in gibalno razvitost, zdravo telesno drţo ter nadzor telesa med gibanjem. Med pomembnejše splošne cilje sodi tudi oblikovanje zdravega načina ţivljenja in dojemanje koristi rednega gibanja in vloge le tega pri kakovostnem preţivljanju prostega časa. V učencih vzbujamo pozitivno dojemanje športa, ki bogati njihov ţivljenjski slog, krepi samozavest in samozaupanje, z gibanjem pa krepimo tudi osebno zadovoljstvo. Pri učencih oblikujemo pozitivne vzorce obnašanja in razvijamo zdravo raven tekmovalnosti (Učni načrt, 2011).
Kristan (1996) opredeli tri pomembnejše cilje za športne dneve, ki so namenjeni izletništvu, pohodništvu in gorništvu:
– »oblikovati pri učencih pristen, čustven, spoštljiv in kulturen odnos do narave kot posebne vrednote;
17
– oblikovati pri učencih pozitiven odnos do hoje kot najbolj dostopne in univerzalne športne dejavnosti;
– usposobiti mlade za planinarjenje v poznejših starostnih obdobjih« (str. 3).
Avtor je oblikoval vzgojno-izobraţevalne cilje glede na starost učenca. Cilje je razdelil v štiri skupine, in sicer 6–9 let, 9–12 let, 12–15 let in 15–18 let.
Cilji prvega vzgojno-izobraţevalnega obdobja:
– učenci naj podrobneje spoznajo več izletniških točk;
– doţivijo naj večji telesni napor, kot ga predstavlja vsakodnevna hoja;
– učence navajamo, da hodijo po markiranih poteh, ki so označene s Knafeljčevimi znamenji;
– posredujemo jim vsebine, povezane z izletniškim in pohodniškim delovanjem;
– pri športnih dneh upoštevamo medpredmetno povezovanje, še posebej smo pozorni na teme, s katerimi učence ozaveščamo o varstvu narave;
– pomagamo jim oblikovati zavest o varovanju narave;
– z izpostavljanjem naravnih lepot začenjamo proces čustvenega navezovanja na naravo;
– oblikujemo občutek za pozitivno vedenje v skupini (Kristan, 1996).
Cilji drugega vzgojno-izobraţevalnega obdobja:
– nadaljujemo spoznavanje izletniških točk, stopnjujemo zahtevnost tako po dolţini hoje kot po premagani višinski razliki;
– učenci doţivijo višji telesni napor;
– učence navajamo, da hodijo po markiranih poteh, ki so označene s Knafeljčevimi znamenji;
– nadgrajujemo teoretična in praktična izhodišča v povezavi z izletništvom in pohodništvom;
– pri učencih poskušamo oblikovati pozitiven odnos do hoje;
– pri športnih dneh upoštevamo medpredmetno povezovanje;
– nadaljujemo proces čustvenega navezovanja na naravo in spodbujamo ozaveščenost ohranjanja narave;
– oblikujemo občutek za kulturo, obzirnost, strpnost in kolegialno vedenje v skupini s poudarkom na sprejemanju telesno manj zmogljivih učencev;
– krepimo odnos med učiteljem in učencem ter spoznavamo učence v sproščenem okolju (Kristan, 1996).
Učitelji, ki so pogosto prisotni na športnih dneh, izpostavljajo, da pogosti športni dnevi učence oblikujejo tako telesno, duhovno kot tudi značajsko in tako vplivajo na njihov celostni razvoj (Kristan, 1993).
18
Trdimo lahko, da športni dnevi s pohodniško vsebino vplivajo na štiri področja:
– »na področje izobrazbe in vzgoje,
– na področje varstva okolja in ekološke ozaveščenosti, – na področje športne kulture in
– na področje športnega turizma.« (Kristan, 1993, str. 254)
Ugotovimo lahko, da imajo izletništvo, pohodništvo in gorništvo posebno mesto med vsemi športnimi panogami. Učitelji, ki te zvrsti zanemarjajo, ravnajo napačno (Kristan, 1993).
Kljub temu, da dejavnosti na športnem dnevu niso tako strogo naravnane k učenju, pa morajo učenci vseeno spoznati kaj novega. Predvsem naj bogatijo znanje, ki se uvršča v druge predmete (npr. zgodovina, naravoslovje, geografija) in znanje izletništva, pohodništva in gorništva (oprema, tehnika hoje, tempo hoje, skrb za telesno temperaturo, nevarnosti, gorske oznake). Učno vsebino skrbno izberemo in omejimo, da se športni dan ne preoblikuje v ekskurzijo. Snov predajmo po manjših delih, ob primernih priloţnostih, ki se porodijo tekom športnega dne (Kristan, 1993).
Pomembno je, da učenci spoznajo, zakaj toliko cenimo hojo, kako vpliva na telo in kam se uvršča v naboru drugih športnih zvrsti. Poznavanje športa lahko odločilno spodbuja aktivnosti tudi takrat, kadar čutimo pomanjkanje čustvenih motivov za vadbo. Spoznanje športa tudi po razumski plati povečuje verjetnost, da ga trajno implementiramo v svoje ţivljenje. Vsekakor pa mora biti spoznavanje hoje in gorništva prilagojeno starostni stopnji učencev (Kristan, 1993).
2.3.1 Prvo vzgojno-izobraţevalno obdobje
V prvem triletju imajo učenci vsako leto pet športnih dni. Od tega morata biti dva športna dneva namenjena pohodništvu. V vseh treh razredih mora biti en pohod zahtevnejši (daljša pot in večja nadmorska višina). V tretjem razredu je za učence predpisan še orientacijski pohod, ki poteka po označeni poti, učenci pa so razdeljeni v posamezne skupine.
V prvem in drugem razredu učenci pridobijo osnovno teoretično znanje. Seznanijo se s pomenom obutve, oblačil, nahrbtnika in pitjem tekočine. V tretjem razredu pa spoznajo še pojem termoregulacije (Učni načrt, 2011).
V prvem razredu učenci spoznajo temeljne značilnosti okolja, v katerem poteka pohod. V drugem in tretjem razredu pa te značilnosti razdelimo na geografske, zgodovinske in naravoslovne. V vseh treh razredih učence ozaveščamo o varstvu narave.
V prvem triletju imajo učenci moţnost, da sodelujejo pri akciji Ciciban planinec (Učni načrt, 2011). Zaradi vzgojne naravnanosti je akcija uvrščena v nacionalni program športa v Republiki Sloveniji. Učenci v poseben dnevnik rišejo vtise s športnega dne, nalepijo fotografijo ali odtisnejo ţig osvojenega vrha (Peršolja, 2006).
19
Cilji prvega vzgojno-izobraţevalnega obdobja med drugim vključujejo tudi to, da je učenec sposoben hoditi tri ure, ki so ločene s krajšimi postanki, poznati mora osnovno pohodniško opremo in upošteva pravila, ki se nanašajo na varno hojo (Učni načrt, 2011).
2.3.2 Drugo vzgojno-izobraţevalno obdobje
Tudi v drugem triletju imajo učenci na leto pet športnih dni, od tega morata biti prav tako dva športna dneva namenjena pohodništvu. Program četrtega razreda predvideva dva pohoda na višjo vzpetino in orientacijskih pohod po vnaprej označeni poti. Tudi v petem razredu sta predvidena dva pohoda na višjo vzpetino, eden izmed njiju pa mora biti tudi zahtevnejši glede na višinsko razliko, ki jo premagajo učenci (Učni načrt, 2011).
Učenci v drugem triletju nadgradijo teoretične informacije. Seznanijo se z nevarnostmi v gorah ter varnosti na pohodih. Učenci dobijo osnovne informacije o prvi pomoči pri praskah, ţuljih, pikih majhnih ţivali ter zaščiti pred ţuţelkami. Prav tako pridobijo znanje o vplivu hoje na organizem ter o varovanju narave. Predvideno je tudi, da se učenci učijo določiti smeri neba s pomočjo sonca in ure ter spoznavajo okolico ob zemljevidu (Učni načrt, 2011).
Do konca drugega vzgojno-izobraţevalnega obdobja mora biti učenec dovolj telesno pripravljen, da lahko hodi tri ure z daljšimi postanki ter ob tem premaga višinsko razliko vsaj 400 metrov. Seznanjen mora bit z vplivom hoje na telo, poznati mora pravila varne hoje in osnove prve pomoči pri praskah, ţuljih, pikih ţuţelk in zaščito pred insekti. Med hojo v naravnem okolju mora ravnati upoštevaje načela varovanja narave (Učni načrt, 2011).
2.4 Faze športnega dne
Slovar slovenskega knjiţnega jezika opredeljuje pojem faze kot: »… časovno sklenjen del nastajanja, razvoja česa z vsebinskimi značilnostmi v okviru celote …« (SSKJ, 2017).
Besedno zvezo »planinski športni dan« prepogosto razumemo preozko, saj v svojem pravem pomenu odraţa celoten pedagoški proces, ki vključuje dejavnosti pred, na in po samem športnem dnevu. Prvemu delu, ki ga imenujemo priprava na športni dan, sledi osrednji del – izvedba in doţivljanje. Pedagoški proces zaključuje tretji del, ki ga imenujemo podoţivljanje športnega dne. Športni dan je vsaj z vidika fiziologije najbolj intenziven, ni pa nujno tudi najdaljši. Praviloma naj bi dejavnosti, ki sledijo izvedbi športnega dne (podoţivljanje, utrjevanje, ponavljanje in ocenjevanje), trajale dlje kot sam športni dan. Na drugi strani pa naj bi za pripravo potrebovali še več časa. Realnost pa je pogosto povsem drugačna; praktično vse dejavnosti se zoţijo zgolj na drugo fazo (Krpač, 2006).
Dosledna, kakovostna in prilagojena izvedba vseh treh faz zagotavlja največje pedagoške učinke. Razredni učitelji so pri tem v primerjavi z učitelji na predmetni stopnji v rahli prednosti, saj so z učenci ves čas v stiku, hkrati pa nadzorujejo in koordinirajo celoten program oddelka. Za podoben potek pedagoškega procesa na predmetni stopnji pa je potrebno intenzivno sodelovanje več učiteljev, kar pa pogosto ni enostavno (Krpač, 2006).
20
Organizacija športnih dni zahteva upoštevanje naslednjih normativov:
– organizacija športnega dne po manj zahtevnem terenu zahteva prisotnost vsaj dveh odraslih oseb;
– na športnem dnevu v sredogorje poleti načrtujemo enega vodnika na deset do petnajst učencev, pozimi pa od osem do deset;
– kadar se odpravimo v visokogorje, naj ima vodnik od deset do dvanajst učencev;
– na plezalni poti, bodisi zahtevni ali zelo zahtevni, pa naj vodnik spremlja od enega do tri učence (Kristan, 1996).
2.4.1 Priprava na športni dan
Če je naš cilj dobro načrtovan športni dan, potem se moramo nanj dobro pripraviti. Vsaka nenatančnost in nestrokovnost lahko vplivata na slabo izveden športni dan.
Priprava športnega dne vključuje psihično, telesno, vsebinsko in organizacijsko pripravo (Kristan, 1993).
2.4.1.1 Psihična priprava
Med pomembnejše lastnosti učitelja sodijo njegova psihična stabilnost in močna osebnost.
Učitelj naj pri učencih vzbuja zaupanje, ki ga doseţe s strokovnostjo, bogatim znanjem in izkušnjami, ki jih zna posredovati učencem. Učitelj mora razmisliti, kako bo za športni dan motiviral učence. Predstavi naj ga kar se da prijetno, a hkrati realno. V nobenem primeru pa naj predstavitev ne bo zavajajoča (Bobovnik idr., 2012).
Pri psihični pripravi je v ospredju motiviranje učencev za športni dan. Naš namen je pripraviti učence na športni dan ter zagotoviti, da se ga učenci veselijo. Učence lahko motiviramo na različne načine. Lahko jim predstavimo kaj zanimivega o vrhu, na katerega se odpravljamo, pri tem lahko uporabimo različna gradiva, ki so nam na voljo, npr. fotografije in videoposnetke (Kristan, 1993). V veliko pomoč pri motiviranju učencev za športni dan so nam lahko tudi pravljice, različne zgodbe, zanimivosti in skrivnosti (Cerar, 2015).
Športni dnevi ponujajo moţnost za doţiveto učenje vsebin, ki jih učenci spoznajo v običajnem šolskem procesu, npr. orientacija in branje s pomočjo karte (Umbach, 1991). Z malo pomoči lahko učenci izmerijo ali odčitajo dolţino poti ter ocenijo trajanje. Z njimi lahko izdelamo skico poti in vetrovnico za posamezne razgledne točke. V tem delu lahko vključimo tudi medpredmetno povezovanje. Spoznamo jih z leposlovnimi ali drugimi deli, ki so povezana z načrtovanim športnim dnem. Skupaj oblikujemo seznam opreme in hrane, se dogovorimo o obnašanju na športnem dnevu, sočasno pa jim lahko predamo nekaj informacij o tehniki hoje (Krpač, 2000, v Krpač 2006 in Umbach, 1991).
O načrtovanem športnem dnevu se z njimi večkrat pogovarjamo, poleg tega jim podamo informacije o zanimivostih, ki jih bomo srečali na naši poti. Poleg vseh prijetnih stvari, ki nas čakajo na športnem dnevu, moramo učence seznaniti tudi z neprijetnostmi, ki nas lahko doletijo. Mednje spadajo telesni napor, strah, slabe vremenske razmere ipd. (Kristan, 1993).
21
Naštete dejavnosti učenci lahko ţe teden ali več pred športnim dnem izvedejo pri posameznih predmetih. Pri izvedbi teh dejavnosti pa velja upoštevati sosledje, saj se nekatere dejavnosti navezujejo ena na drugo (Krpač, 2006).
2.4.1.2 Telesna priprava
Priprava na športni dan poleg psihične priprave vključuje tudi telesno pripravljenost. Dobro je, če pred športnim dnem z učenci izvajamo več hoje, teka in sprehodov. Vse omenjene dejavnosti se morajo po dolţini stopnjevati in se po telesni obremenitvi pribliţati tisti, s katero se bomo srečali na načrtovanem športnem dnevu. Pri tem moramo upoštevati načelo postopnega večanja obremenitve. Učence v tej fazi spodbudimo, da se manj vozijo z avtom in skušajo čim več opravkov opraviti peš (Kristan, 1993).
Krpač (2006) navaja, da telesna priprava zahteva največ časa in je priporočljivo, da poteka vsaj trikrat tedensko. Teţava je, da povečanje vzdrţljivosti zahteva daljše časovno obdobje, znotraj katerega postopoma stopnjujemo obremenitev. Učitelji bi morali telesno pripravo razvijati tekom celega leta, ne le zadnje tedne ali celo dni pred športnim dnem. Celostna telesna priprava vsebuje povečanje aerobnih aktivnosti, večanje mišične moči in razvoj sposobnosti raztezanja (Cox in Fulsaas, 2003).
2.4.1.3 Vsebinska priprava
Vsebinska priprava vsebuje vsebinsko načrtovanje športnega dne (Kristan, 1993). Vsak športni dan mora zdruţevati fiziološko učinkovitost in poučnost, hkrati mora biti prijeten in zabaven. Za vsako od teh vsebin se mora učitelj primerno pripraviti. Učence moramo pri pouku seznaniti tudi s teoretičnimi informacijami v povezavi z izletništvom, pohodništvom in gorništvom (Umbach, 1991; Kristan, 1993). Prav tako jih moramo pravočasno seznaniti z izbiro cilja (Stritar in Stritar, 1998). Pri vsebinski pripravi mora učitelj upoštevati tudi starost in razvojno stopnjo otrok. Učitelj se bo pripravljal na športni dan, ki je namenjen učencem prvega razreda čisto drugače kot na športni dan, ki je namenjen učencem petega razreda (Bobovnik idr., 2012)
2.4.1.4 Organizacijska priprava
Za uspešno opravljen športni dan je zelo pomembna tudi organizacijska priprava. Učitelji morajo načrtovati, kam se bodo z učenci odpravili ter izbrati smer vzpona. Časovno ustrezno morajo razporediti različne dejavnosti oziroma aktivnosti za učence. Načrtovati in rezervirati morajo prevoz, prehranjevanje in finančna sredstva. Zbrati morajo prijave za športni dan ter organizirati in oblikovati skupine znotraj posameznih razredov. Pri tem morajo upoštevati homogenost skupin. Priskrbeti morajo vodnike, pomočnike in zunanje izvajalce. V primeru večdnevnega športnega dne morajo rezervirati prenočišča. Pred športnim dnem morajo organizirati sestanek z udeleţenci. Pripraviti je potrebno ustrezna obvestila, navodila in priporočila. Pozabiti ne smejo niti na seznam opreme in ključne informacije za starše. Učence in starše morajo seznaniti, kje se bodo zbrali na dan odhoda, kdaj bodo odšli in kdaj se bodo vrnili (Kristan, 1993).
22
Posamezni segmenti priprave se med seboj povezujejo, prepletajo in dopolnjujejo. Kako obseţna bo priprava, je odvisno od zahtevnosti športnega dne in od individualnih sposobnosti učencev. Zahtevnejši kot je športni dan, obseţnejša in temeljitejša mora biti priprava. Pri športnih dneh, ki so manj zahtevni, lahko posamezne segmente priprave tudi preskočimo oziroma opustimo (Kristan, 1993).
2.4.2 Izvedba športnega dne
Pri tej fazi je pomembno, da je hoja čim bolj pestra in zanimiva. Učenci ob poti spoznavajo različne naravne in kulturne znamenitosti. Športni dan je zelo dobro izhodišče za realizacijo medpredmetnega povezovanja. Z učenci si lahko ogledamo rastline, opazujemo ţivali, poslušamo zvoke iz narave, prepevamo si pesmi, pripovedujemo uganke (Cerar, 2012).
Pomembno je, da kadar učitelj razlaga ali kaţe naravne in kulturne znamenitosti, počaka, da se zberejo vsi učenci (Bobovnik idr., 2012).
Tekom športnega dne, ko učenci resnično zaţivijo in se hkrati učijo, bodo ob večji ali manjši pomoči učitelja v praksi izvedli vse, kar so si pred športnim dnem zadali. Učitelji jim lahko pripravijo dodatne naloge za opazovanje in doţivljanje narave, npr. merijo lahko čas hoje, ritem dihanja, srčni utrip, korake ipd. Med drugim lahko tudi opazujejo, poslušajo, vonjajo ali tipajo. Ugotavljajo naj, kje so in koliko časa jim bo načrtovana pot še vzela. V prostoru naj se orientirajo in opazujejo bliţnje kraje (Krpač, 2000).
Pri izvedbi moramo biti pozorni tudi na to, kako organiziramo manjše postanke in kako učence motiviramo med samim športni dnem. Pozabiti ne smemo niti na diferenciacijo športnega dne (Kristan, 1993).
Pri sami izvedi športnega dne je zelo pomemben tempo hoje. Če se na začetku prehitro zaţenemo, nam lahko proti koncu začne zmanjkovati moči. Zato moramo začeti bolj počasi in umirjeno, da se telo postopno ogreje. Pomembno je, da je tempo hoje čim bolj enakomeren, tempo pa je potrebno prilagoditi šibkejšim članom skupine (Kristan, 1993).
Med učenci so prisotne psihosomatične in socialne razlike. V primerjavi s planinsko skupino, za katero so značilne dokaj homogene skupine, so razlike opaznejše na športnem dnevu, ki poteka v okviru obvezne šolske športne vzgoje. Na športnem dnevu so prisotni vsi učenci, ki pa so nanj fizično zelo različno pripravljeni. Poleg razlik, ki so vezane ne fizične sposobnosti, velja upoštevati tudi posameznikovo zdravje, osebne lastnosti pa tudi motivacijske razlike (Krpač, 1996).
Navadno učitelji načelo prilagajanja najšibkejšemu upoštevajo samo pri tempu hoje na športnem dnevu. Pomembno je, da to načelo gledamo in upoštevamo širše, in sicer v povezavi z načelom, da je uspešna izvedba športnega dne pogojena z dobro pripravo, kateri pripisujejo kar 50 % uspešnosti športnega dne; zato športni dan prilagajamo najšibkejšim učencem ţe pri sami pripravi (Krpač, 1996).
Pri načrtovanju moramo upoštevati telesno pripravljenost in znanje učencev, in sicer tako, da določimo take cilje in vzpone, ki jih bodo premagali tudi najšibkejši učenci. Včasih lahko
23
zaradi prilagajanja najšibkejšemu pride tudi do konfliktov, saj je počasna hoja lahko neprijetna in utrujajoča za bolj sposobne učence (Krpač, 1996).
Enake teţave se lahko pojavijo pri počitkih in odmorih, saj jih prilagajamo tistim učencem, ki so telesno slabše pripravljeni. Lahko se zgodi, da učenci učitelja prehitijo ter mu s tem uidejo izpod nadzora. Tako nastane več skupin, sposobnejši so hitrejši, slabši pa počasnejši. Takšne teţave bi lahko rešili s pomočjo diferenciacije. Diferenciramo lahko cilje in poti. Potrebno je oblikovati homogene skupine, za njihovo oblikovanje pa obstaja več načinov. Homogene skupine lahko oblikujemo znotraj posameznega razreda, oddelka ali pa stopnje, pri čemer pa moramo upoštevati načrtovane cilje. Tak način dela sicer pomeni več priprave, večje število sodelavcev in tudi višjo stopnjo strokovnosti, vendar pa se ta napor neposredno odrazi v doseţenih ciljih pedagoškega procesa (Krpač, 1996).
Pot moramo časovno ustrezno načrtovati. Če se nam zgodi, da smo v časovni stiski, potem povečujemo hitrost hoje v trenutku, ko smo dobro ogreti. Ni primerno, da poskušamo nadoknaditi čas pri vzpenjanju. Če moramo hoditi hitreje, potem to storimo na mestih, kjer je pot ravna oziroma, ko se začne spuščati. Preko določenih znamenj lahko ugotovimo, ali je hitrost hoje prehitra in kateri učenci se pri hoji preveč naprezajo. Zanesljiv znak prehitrega tempa je pogovor med učenci. Ko se učenci med seboj nehajo pogovarjati, ko se ne slišijo več šale oziroma smeh, potem vemo, da hodimo nekoliko prehitro. Tudi pretrganje kolone je znak, da moramo spremeniti tempo hoje (Kristan, 1993).
Učitelj se mora ves čas ozirati nazaj in opazovati učence. Pozoren mora biti na obrazni izraz, izrazito rdečico, bledico, močno sopenje, spotikanje in opotekanje, ki so pokazatelji, da je potrebno upočasniti tempo. Učencev ne sprašujemo, če so utrujeni, saj večina izmed njih tega ne bo priznala. Če vidimo, da ima nekdo res teţave pri hoji, ga ne priganjamo, tudi zmerjati in smešiti ga ne smemo. Po navadi pomaga ţe to, da ga spretno povabimo na začetek kolone.
Paziti moramo tudi to, da učenci ne uhajajo naprej, sicer se lahko pohod spremeni v tekmovanje med učenci, kdo bo prvi na cilju. Tekmovanje ni prijetno za nobenega izmed učencev. Tisti učenci, ki hodijo slabše, se ne počutijo dobro, zato ker ne morejo dohitevati svojih sošolcev in ostanejo za njimi. Trpijo tudi tisti, ki iz lastne trme dirkajo za hitrejšimi in se mučijo (Kristan, 1993).
Odmori in postanki naj bodo smotrno načrtovani in ne prepogosti, saj tako utrujajo in zavirajo potek športnega dne. Mesto, ki ga bodo določili za počivališče, je odvisno od okoliščin. Ko je sonce močno, se odpočijemo v senci, ko je hladno, iščemo sončne ţarke. V primeru hladnega vremena so postanki krajši, v primeru toplega vremena pa so daljši. Mesta za počivališče izbiramo v zavetrju in na varnem mestu. Po navadi izberemo mesta, kjer imamo tudi lep razgled. Vedno počivamo na vrhu teţjega vzpona in ne pod njim. V primeru počivanja spodaj pride do ohladitve organizma, posledica pa je manjša pripravljenost telesa za vzpon. Prav tako si pred vzponom ne smemo privoščiti večjega obroka, saj v tem primeru pride do večje prekrvavitve prebavnih organov in neposrednega zmanjšanja pretoka krvi v mišičju, kar nas zavira pri vzpenjanju (Kristan, 1993). Kljub temu je potrebno skrbeti za primerno prehrano in telesu dovajati dovolj sveţe tekočine. Obroki naj bodo uravnoteţeni, skušamo slediti
24
smernicam zdravega prehranjevanja, tekočino dovajamo v manjših in pogostejših količinah ter se tako izognemo dehidraciji, ki vodi v zmanjšanje fizičnih sposobnosti ter v izjemnih primerih do hujših nevarnosti, ki nastanejo kot posledica slabšega delovanja organizma (Cox in Fulsaas, 2003).
Med počivanjem moramo obdrţati toploto telesa, zato se na počivališčih vedno ogrnemo, čeprav nas ne zebe. Tako poskrbimo, da je organizem ogret za nadaljevanje poti (Kristan, 1993).
2.4.3 Podoţivljanje športnega dne
V zadnji fazi skušamo z učenci na čim bolj pristen način podoţiveti športni dan. Z njimi se pogovorimo o skupnih doţivetjih ter o njihovih občutjih s športnega dne. Omogočiti jim moramo, da svoje prve vtise in izkušnje narišejo, napišejo in izpovejo (Stritar in Stritar, 1998). Z učenci lahko naredimo razstavo predmetov, ki smo jih videli na športnem dnevu, izdelamo sliko iz naravnih materialov, pogledamo fotografije … Učenci lahko oblikujejo svoj dnevnik ter vanj zabeleţijo ali narišejo vtise s športnih dni. Idej za podoţivljanje športnega dne je zelo veliko, seveda pa je pri tem pomembna učiteljeva ustvarjalnost (Umbach, 1991;
Cerar, 2015).
Učenci naj športni dan podoţivljajo pri slovenskem jeziku, pouku glasbe in likovni vzgoji.
Spoznanja s športnega dne lahko ponovijo pri spoznavanju okolja in matematiki. Faza podoţivljanja športnega dne je zelo pomembna, saj zaokroţuje celoten proces. Specifičnost dela na razredni stopnji omogoča učitelju razrednega pouka zelo veliko moţnosti ali pa mu vsaj zelo olajša delo. Projekta Ciciban planinec in Mladi planinec dajeta poudarek ravno na podoţivljanje športnega dne, saj lahko učenci vtise narišejo ali opišejo v svojem dnevniku.
Učitelji bi lahko pogosteje izrabljali to moţnosti in tako celoviteje zaokroţili celoten pedagoški proces (Krpač, 2000).
Po dosedanjih izkušnjah strokovnjaki menijo, da premalo časa namenimo podoţivljanju in analizi športnega dne. Po navadi smo srečni, ker se je vse dobro izteklo, zapišemo še poročilo o poteku športnega dne in si oddahnemo. Vendar analiza in podoţivljanje pomenita veliko več. Zelo pomembna je povratna informacija, ki nam jo namenijo učenci (Bobovnik idr., 2012).
2.5 Medpredmetno povezovanje
»Medpredmetno povezovanje je celosten didaktični pristop – pomeni horizontalno in vertikalno povezovanje znanj, vsebin in učnih spretnosti. V skladu s humanistično- konstruktivističnimi pogledi spodbuja samostojno in aktivno pridobivanje učnih izkušenj.
Poteka v celoviti dejavnosti učenca, vključujoč njegove spoznavne, čustvene in telesne funkcije« (Kafol, 2008, str. 7).
25
Medpredmetno povezovanje se od ostalih didaktičnih pristopov loči po tem, da učitelj med seboj povezuje učne vsebine oziroma cilje. Pri tem skuša posamezne vsebine učencem posredovati čim bolj celostno. Učitelj lahko pri medpredmetnem povezovanju uporabi različne metode in oblike dela. S takim didaktičnim pristopom lahko pri učencih sproţimo ustvarjalnost ter motivacijo. Medpredmetno povezovanje ne pomeni samo nadgradnjo konceptualnega znanja, temveč pri učencih razvija veščine, ki niso povezane z vsebino in jih učenci lahko prenašajo na različne ţivljenjske situacije. To so: razvoj kritičnega mišljenja, učenje reševanje konfliktov, učenje obdelave podatkov, učenje uporabe informacijsko- komunikacijske tehnologije, načrtovanje projektnih nalog … (Hodnik Čadeţ, 2007).
B. Kafol (2008) opredeli, da je za kakovostno izvedbo medpredmetnih povezav potrebno fleksibilno načrtovanje pouka, odprtost za sodelovanje, poznavanje različnih predmetov, ekipno načrtovanje, visoka stopnja strokovnosti učiteljev in prilagoditve, ki upoštevajo razvojno stopnjo učencev.
V. Bevc (2005) navede naslednje pogoje za medpredmetno povezovanje:
- jasno opredeljeni cilji;
- dobro poznavanje ciljev, zapisanih v učnem načrtu;
- poznavanje različnih tipov znanj;
- poznavanje učnih načrtov posameznih predmetov;
- namensko in ciljno usmerjena določitev vsebin po predmetih ali področjih;
- spremljanje in vrednotenje medpredmetnega načrtovanja ob zaključkih posameznih obdobij (ocenjevalno obdobje, zaključek šolskega leta);
- čas za premislek o ključnih vprašanjih.
2.5.1 Pomen medpredmetnega povezovanja
Pomembno je, da učenci spoznavajo svet na čim več različnih načinov ter pri tem uporabljajo čim več čutil. Obenem je potrebno učencem učne vsebine posredovati z različnih zornih kotov, zato da si lahko ustvarijo celostno sliko (Štemberger, 2007). Pri učencih v višjih razredih mepredmetne povezave predstavljajo tudi motivacijo (Štemberger, 2008). Velik pomen pri učenčevem spoznavanju sveta in usvajanju novega znanja predstavlja transfer, ki omogoča hitrejše učenje ter intenzivnejše pomnjenje novo osvojenega znanja. Hitrejše napredovanje učenca omogoča prenos informacij iz usvajanja ţe usvojenih nalog na podobne naloge. Prehiter ali pospešen proces, ki nima smiselne podlage izpopolnjevanje opismenjevanja, ima lahko negativne posledice, saj učenec znanja ne usvoji zadovoljivo, kar mu onemogoča prehod na višji nivo (Štemberger, 2007).
Za pozitivni transfer je značilno, da prispeva k hitrejši zapomnitvi učne vsebine, boljšo memorizacijo naučenega in na splošno večjo uporabno vrednost znanja. Za negativni transfer pa je značilno, da predhodno znanje učenca zavira novo znanje oziroma napredek. Ločimo tri vrste transferja (Štemberger, 2008):
1. »Lateralni transfer – prenos informacij z ene naloge na drugo nalogo (npr. kotalkanje, rolanje, drsanje).
26
2. Bilateralni transfer – glede na telesno shemo z desne na levo stran, z rok na noge ali obratno (npr. vodenje ţoge z levo, desno roko).
3. Vertikalni transfer – znotraj enake naloge – nadgradnja (npr. učenje voţnje s kolesom s pomoţnimi kolesci, nato samostojna voţnja)« (str. 40).
Med seboj so vertikalno povezana tudi posamezna predmetna področja v šoli, na kar bi morali biti učitelji bolj pozorni pri načrtovanju posameznih ur pouka (Štemberger 2008).
2.5.2 Kdaj in kako uporabiti medpredmetne povezave
Medpredmetne povezave vključimo takrat, ko je to ustrezno, ko obstajajo razlogi in moţnosti za izvedbo. Izpeljemo jih na način, da je v ospredju učenčeva ustvarjalnost. Učenci sami poskusijo najti primerna gradiva, različne rešitve ter razmišljajo o posameznih problemih z različnih zornih kotov (Pangarzi, 2000, v Planinšec 2000). Učenci na razredni stopnji dojemajo svet kot celoto (Štemberger, 1999, v: Štemberger 2007, str. 98), vse predmete poučuje en učitelj, ki pozna vse učne načrte in lahko hitreje najde moţnosti za povezavo vsebin različnih predmetov (Elkind, 1994 v Štemberger 2007).
Medpredmetne povezave lahko realiziramo na različne načine. Nekateri načini zahtevajo več časa, druge pa lahko izvajamo praktično vsako uro in pogosto nastanejo povsem spontano. Za izvajanje bolj poglobljenih ali obširnejših in podrobneje načrtovanih medpredmetnih vsebin se priporočajo različne oblike organizacije, kot so denimo šola v naravi, projektni dnevi, razni tečaji, kolesarski izpiti ipd., saj le te zahtevajo več časa, prilagajanje urnika in poglobljeno obravnavo vsebin. Pomembno je, da je načrtovanje medpredmetnih povezav del učiteljeve letne priprave (Štemberger, 2007). Danes učitelji učinkovite medpredmetne povezave v pouk vključujejo zelo redko, saj je poznavanje le teh še vedno neustrezno (Štemberger, 2008).
2.5.3 Medpredmetno povezovanje na športnem dnevu
Učni načrt lahko s smiselnim načrtovanjem in izvajanjem medpredmetnih povezav tudi razbremenimo in doseţemo višjo stopnjo doţivljanja. Izvajanje medpredmetnih povezav na športnem dnevu pripomore, da se učenci tudi po športnem dnevu miselno ukvarjajo z vsebinami, ki so bile na njem predstavljene (Štemberger idr., 2015).
Najpogostejše sredstvo za uresničevanje ciljev, ki so vezani na izletništvo, pohodništvo in gorništvo, je ravno planinski športni dan (Krpač, 2000). Učitelji razrednega pouka praviloma vodijo pedagoški proces pri vseh predmetih. Zaradi omenjenega dejstva športno vzgojo laţje poveţejo z drugimi izobraţevalnimi področji (Krpač, 2006).
Učiteljem razrednega pouka je dopuščena moţnost, da na športnem dnevu izpolnjuje tudi cilje drugih področij. V prvem in drugem triletju osnovne šole se izvede dvanajst planinskih športnih dni, kar daje razredni stopnji široke moţnosti za izčrpno planinsko vzgojo.
Omogočena je tudi izvedba programov športne značke Zlati sonček in Krpan ter vključevanje v projekt planinske organizacije Ciciban ali Mladi planinec (Krpač, 2000).
