Analizo habitata velike uharice na izbranih območjih in ugotavljanje novih potencialnih gnezdišč zaradi približno polovične uspešnosti ocenjujemo kot delno uspešno, prav tako pa smo dosegli zastavljen namen in izpolnili vse zastavljene cilje.
Pred začetkom raziskave smo si postavili dve hipotezi. S prvo hipotezo smo želeli preveriti, ali lahko na proučevanem območju s pomočjo geografskih informacijskih sistemov in uporabljene metode obtežene linearne kombinacije odkrijemo do sedaj še neznano, neregistrirano gnezdo velike uharice oziroma potrdimo njeno prisotnost.
Prisotnost velike uharice smo potrdili na treh območjih, s čimer potrjujemo zastavljeno hipotezo.
Drugo hipotezo, s katero smo predpostavili, da kamnolomi (delujoči in nedelujoči) zaradi pomanjkanja primernih naravnih sten po modelu predstavljajo najbolj primerna območja gnezdenja, delno potrjujemo. Na proučevanem območju smo identificirali 14 delujočih oziroma nedelujočih kamnolomov, od tega se zgolj štirje kamnolomi uvrščajo v razred najboljše primernosti. Preostalih 10 kamnolomov se uvršča bodisi v razred srednje primernosti bodisi v razred boljše primernosti. Primeri gnezdenja velike uharice v kamnolomih v Evropi niso redki, kar je razvidno tudi iz podatkov o lokacijah gnezd iz severovzhodne Slovenije (Golnar, 2019). Osebki, ki se naselijo v kamnolome, so pogosto del skupine ponovno vnesenih velikih uharic, ki so navajene na prisotnost človeka ter antropogene vplive, za razliko od avtohtonih osebkov človekove dejavnosti in njegovo bližino tolerirajo (Prommer in sod., 2018).
Na proučevanem območju se nahaja veliko naravnih skalnih sten, ki se večinoma nahajajo na nadmorskih višinah, višjih od 600 metrov. Velika uharica v Sloveniji najpogosteje gnezdi med 300 in 600 metri nadmorske višine (Tome, 1996; Mihelič in sod., 2019), tako se novo odkrita gnezda na proučevanem območju ujemajo z višinsko razporeditvijo gnezd v Sloveniji. Delež gozda v okolici sten lahko negativno vpliva na lovno uspešnost (Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Za proučevano območje je značilna velika gozdnatost, zato se vsa najbolj primerna območja za gnezdenje nahajajo na vznožju hribovij, kjer prihaja do izrazitega prehoda med gozdnato in odprto pokrajino.
Mozaičnost pokrajine je pogosto povezana z raznovrstnostjo potencialnega plena (Penteriani in sod., 2001; Sergio in sod., 2004a; Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Na proučevanem območju je mozaičnost največja v dolinskem dnu, kjer se odprte površine prepletajo z manjšimi gozdnimi zaplatami, obrežnimi gozdovi in človeško infrastrukturo.
Čeprav je znotraj teh območij velik antropogen vpliv, so tako drugod (Marchesi in sod., 2002) kot tudi na proučevanem območju najbolj primerna za gnezdenje velike uharice.
Iz rezultatov lahko razberemo, da prisotnost strmih sten samo po sebi ne pomeni najboljše primernosti za gnezdenje velike uharice. Dejavniki, kot so oddaljenost od lovnih površin, mozaičnost (Penteriani, del Mar Delgado, 2019) in nadmorska višina (Tome, 1996; Penterani, del Mar Delgado, 2019), igrajo precejšno vlogo; tako je lokacija gnezda pogojena predvsem na podlagi naklona ter treh omenjenih dejavnikov.
Ekspozicija pobočja ima precej manjši pomen, saj bo v primeru severne ekspozicije primerne skalne stene velika uharica tam tudi gnezdila. V kolikor sta ji na voljo skalni steni s severno ter južno ekspozicijo, bo izbrala slednjo, saj ji bolj ustrezajo topla pobočja (Penteriani, del Mar Delgado, 2019).
66
Čeprav se uharica človeku izogiba, lahko gnezdi v bližini človeške infrastrukture oziroma na njej, kjer zapuščene stavbe, mostovi, gradovi in obzidja ter vodni stolpi lahko predstavljajo primerne lokacije (Ortego, Diaz, 2004). Oddaljenost od cest ter z njimi povezane motnje ne predstavljajo omejujočega faktorja, saj se na stalno motnjo velika uharica lahko privadi (Sergio in sod., 2004a; Penteriani, del Mar Delgado, 2019), bližina cestne infrastrukture lahko vpliva na uspešnost legla (Leon-Ortega in sod., 2017).
Najbolj primerne lokacije za gnezdenje na proučevanem območju niso zelo oddaljene od omenjenih elementov, kar nakazuje na toleranco in prilagodljivost velike uharice.
Pri preverjanju stanja na terenu je treba upoštevati dejstvo, da v primeru slušnega in vidnega nezaznavanja velike uharice na testni lokaciji odsotnosti velike uharice z gotovostjo ne moremo potrditi. Terensko preverjanje rezultatov modela na proučevanem območju predstavlja dodano vrednost modela ter je tudi edino možno preverjanje na zastavljenem območju, kjer znanih, registriranih gnezd še ni. V primeru proučevanja velike uharice na območju, kjer so lokacije gnezd že znane, bi rezultate modela lahko preverjali s prekrivanjem s podatkovnim slojem že znanih gnezd velike uharice v Sloveniji ter tako ovrednotili model.
Pristop proučevanja velike uharice na podlagi analize kriterijev, ki vplivajo na izbiro gnezdišča, ni nov ter je pogosto uporabljen pri študijah drugih živalskih vrst, vsekakor pa gre za nov pristop k proučevanju velike uharice na slovenskih tleh. S tem smo v magistrskem delu potrdili vsestranskost in učinkovitost geoinformacijskih orodij in postopkov pri proučevanju prostora na različnih ravneh. Spoznanja in rezultati nam ponujajo nova izhodišča tako na proučevanem območju kot tudi na širšem območju razširjenosti velike uharice. Ugotavljanje novih lokacij gnezdenja lahko pripomore k boljšemu poznavanju in varovanju te vrste, predvsem z vidika novodobnega problema elektrokucije, kjer je ideja, da bi se elektrovodi speljali pod zemljo, na električne drogove, ki so v bližini gnezda, pa bi namestili izolatorje (Sergio in sod., 2004b; Mihelič, 2008a; Penteriani, del Mar Delgado, 2019).
Evropska populacija velikih uharic kaže pozitivne trende (BirdLife International, 2021).
Raziskave, podrobnejši, številčnejši in sistematičnejši popisi teritorialnega oglašanja samcev v zadnjih letih prispevajo k boljšemu poznavanju vrste ter njeni razširjenosti po Sloveniji. Velika uharica ponovno poseljuje nekdaj opuščena gnezdišča ter tudi nove teritorije (Mihelič, 2002a), kar lahko potrdimo tudi z lastno raziskavo.
Rezultate modeliranja lahko označimo kot delno uspešne; obstajajo določene možnosti izboljšave. S predhodno statistično analizo vseh kriterijev bi lahko izboljšali njihovo napovedno moč ter jih po potrebi izključili iz enačbe obtežene linearne kombinacije. V analizo bi lahko vključili še nekatere druge dejavnike, kot je Sončevo obsevanje, ki bi ga v kombinaciji z digitalnim modelom višin v programskem orodju ArcGIS PRO analizirali z metodo klasifikacije oblaka laserskih točk (GKOT). Prav tako bi dejavnike, ki so povezani z oddaljenostjo od človeka (ceste in stavbe), lahko obravnavali podobno kot naklon, kjer bi delovali kot omejitev do določene oddaljenosti. S tem bi odstranili veliko površin, ki se uvrščajo v razred najmanjše primernosti oziroma bi se te uvrstile k neprimernim površinam. Delno uspešnost modela lahko pripišemo tudi nizki gostoti gnezdečih parov velike uharice na proučevanem območju. Ker je vrsta v populacijskem vzponu, bo lahko v prihodnosti naseljevala tudi druga, po modelu najbolj primerna območja, pri čemer pa je nujen vsakoletni monitoring oziroma preverjanje stanja v naravi.
67
Nadaljnje raziskave velike uharice v slovenskem prostoru in širše imajo z vidika geoinformacijskih orodij in postopkov velik potencial. Velik doprinos k varovanju velike uharice vidimo predvsem v identificiranju specifičnih daljnovodov oziroma električnih stebrov, ki prinašajo potencialno nevarnost elektrokucije. Identifikacija najbolj uporabljenih stebrov ter nadaljnje zavarovanje le-teh bi znatno vplivala na znižanje smrtnosti velike uharice zaradi elektrokucije.
Določanje primernih habitatov ter lokacij za gnezdenje s pomočjo geoinformacijskih orodij na območjih, kjer je bila velika uharica nekoč prisotna, prav tako lahko pripomore k ponovni umetni naselitvi individualnih osebkov. Vzor za tak projekt lahko vzamemo iz SZ Nemčije in okoliških držav, kjer je bila velika uharica v prvi polovici 20. stoletja popolnoma iztrebljena. Med leti 1974 in 1999 so v naravo spuščali v ujetništvu vzgojene velike uharice ter dosegli zastavljeni cilj. Do leta 2006 je bilo tako evidentiranih približno 80 parov (Dalbeck, Heg, 2006).
68