MOZAIČNOST HABITATA - KRITERIJI, KI VPLIVAJO NA IZBIRO GNEZDIŠČA: DEJAVNIKI

4. REZULTATI

4.2 KRITERIJI, KI VPLIVAJO NA IZBIRO GNEZDIŠČA: DEJAVNIKI

4.2.7 MOZAIČNOST HABITATA

Mnoge živalske vrste za preživetje potrebujejo raznolik habitat, znotraj katerega pridobivajo hrano ter lahko najdejo ugodno lokacijo za počivališče, gnezdo, brlog.

Raznolikost habitata lahko definiramo kot mozaičnost, kjer različni tipi površja po rabi tal ustvarjajo pokrajino, ki živalskim vrstam lahko nudi možnosti za preživetje. Ptica, kot

0,0 0,1 0,2 0,3 0,4 0,5 0,6 0,7 0,8 0,9 1,0

0-100 100-200 200-300 300-400 400-500 500-600 600+

Fuzzy Membership

Oddaljenost od stavbe [m]

Razporeditev gnezd po oddaljenosti od stavb

Funkcija

je na primer papiga Polytelis anthopeplus, za gnezdenje uporablja strme stene na obrežjih reke Murray v južni Avstraliji, prehranjuje pa se v oddaljenih evkaliptusovih gozdovih, kar nakazuje na pomembnost raznolikosti habitata (Law, Dickman, 1998).

Mozaičnost habitata igra veliko vlogo tudi pri veliki uharici. Oportunistične navade pri lovu razberemo iz njenih prehranskih navad, saj pleni vse od malih in srednje velikih sesalcev do ptic, žuželk in rib (Mihelič, 2002b). Mozaičnost oziroma habitatno heterogenost so v svojih študijah uporabili tudi Penteriani in sodelavci (2001) ter Sergio in sodelavci (2004a), v katerih so večjo heterogenost habitata povezovali z večjim številom potencialnega plena. Ugotavljanje primernosti lokacij za gnezdenja velike uharice uporaba zgolj dejavnika oddaljenosti od lovnih površin ni dovolj, saj gre za oddaljenost do najbližje lovne površine. Z dejavnikom mozaičnost habitata pridobimo še razporeditev primernih lovnih površin v prostoru ter njihovo gostoto oziroma raznolikost samega območja.

Mozaičnost habitata smo sprva analizirali na nivoju znanih gnezd v Sloveniji na podlagi dejanske rabe tal. V dvokilometrski okolici gnezd smo ustvarili mrežo šestkotnikov, z velikostjo posameznega šestkotnika 5 in 10 ha. Ne glede na razliko v velikosti šestkotnikov gre pri obeh velikostih za naraščanje števila gnezd glede na število poligonov znotraj šestkotnikov. Odločili smo se za uporabo mreže z velikostjo šestkotnika 10 ha zaradi lažjega procesiranja podatkov znotraj programskega orodja ArcGIS Pro.

Preglednica 13: Vrednosti registriranih gnezd mozaičnosti habitata

Število

Na proučevanem območju smo mozaičnost zopet izračunali na podlagi dejanske rabe tal, kjer smo uporabili mrežo z velikostjo šestkotnika 10 ha. Mozaičnost na proučevanem območju smo ugotavljali s pomočjo orodja Focal statistics, ki na podlagi določenega sosedstva, ki v našem primeru znaša dva kilometra, izračuna povprečje vrednosti šestkotnikov (število poligonov znotraj posameznega šestkotnika) znotraj izbranega sosedstva.

Graf 8: Razporeditev registriranih gnezd v Sloveniji po številu poligonov (mozaičnost habitata) (Vir podatkov:

podatkovna baza – DOPPS BirdLife Slovenia, 2021)

Iz grafa 8 in preglednice 13 lahko razberemo, da gre za kombinacijo funkcije J-oblike s postopnim naraščanjem (Eastman, 2003) in uporabniško določene funkcije (Penteriani in sod., 2001; Sergio in sod., 2004a; Mihelič, 2021, ustno) s pregibno točko pri 1400 poligonih. Nadaljnje vrednosti so najvišje oziroma gre za konstanto, iz slike 19 pa lahko razberemo primernost za gnezdenje velike uharice na proučevanem območju z vidika mozaičnosti habitata.

Slika 19: Primernost za potencialno gnezdo velike uharice z vidika mozaičnosti habitata 0,0

0,1 0,2 0,3 0,4 0,5 0,6 0,7 0,8 0,9 1,0

Fuzzy Membership

Število poligonov

Razporeditev gnezd po številu poligonov

Funkcija

47 4.2.8 DELEŽ GOZDA

Varna lokacija gnezda je za uspešno izpeljano gnezditev ključnega pomena. Velika uharica tako gnezdi v strmih stenah, ki so pogosto zastrte z okoliškimi drevesi, ki imajo varovalno vlogo, posamezna drevesa na gozdnem robu pa lahko uporablja za prežo.

Čeprav ima velika uharica zaradi razpona peruti nekoliko oteženo delo pri letenju med drevesi, delež gozda v okolici gnezda ni zanemarljiv dejavnik.

V dvokilometrski okolici že znanih gnezd smo analizirali delež gozda, ki poleg možnosti za sedenje oziroma prežo na plen predstavlja tudi območje potencialnega plena. Odprte površine ne predstavljajo edine možnosti za lov, saj lahko razviti gozdovi ponujajo kar nekaj lovnih vrst. Tu imamo v mislih predvsem navadnega polha, ki lahko v veliki meri prispeva k prehrani te velike sove. Prevelik delež gozda pa lahko negativno vpliva na prisotnost in uspešnost velike uharice. Takšne habite tako naselijo manjše sove, kot sta kozača in lesna sova (Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Parameter dvokilometrske okolice je bil izbran na podlagi študij, v katerih navajajo, da se uharica v času gnezdenja od svojega gnezda redko oddalji več kot dva kilometra (Ortego, 2004; Martinez in sod., 2003; Ortego, Diaz, 2004; Sergio in sod., 2004a).

Preglednica 14: Vrednosti registriranih gnezd po deležu gozda

Delež gozda

Delež gozda v okolici gnezd smo izračunali na podlagi dejanske rabe tal – gozd, nadaljnje preračunavanje in pripravljanje sloja deleža gozda na proučevanem območju smo izvedli na podlagi mreže šestkotnikov, z velikostjo posameznega šestkotnika 200 m². Postopek izdelave sloja deleža gozda je enak kot pri postopku izdelave sloja mozaičnosti habitata.

Iz grafa 9 in preglednice 14 lahko razberemo, da gre za funkcijo J-oblike (Eastman, izključimo strogo odprte ter porasle površine s primernimi lokacijami za gnezdenje.

Primernost za gnezdenje velike uharice na proučevanem območju je prikazana na sliki 20.

Graf 9: Delež gozda v dvokilometrski okolici registriranih gnezd v Sloveniji (Vir podatkov: podatkovna baza – DOPPS BirdLife Slovenia, 2021)

Slika 20: Primernost za potencialno gnezdo velike uharice z vidika deleža gozda

4.3 OBTEŽITEV DEJAVNIKOV IN IZVEDBA MODELA

Uteži posameznih dejavnikov smo na podlagi ekspertnega mnenja (Mihelič, 2021, ustno) in literature (Papageorgiou, 1993; Martinez in sod., 2003; Ortego, Diaz, 2004; Sergio in

0,0 0,1 0,2 0,3 0,4 0,5 0,6 0,7 0,8 0,9 1,0

Fuzzy Membership

Delež gozda [%]

Delež gozda v okolici gnezd

Funkcija

sod., 2004a; Dalbeck, Heg, 2006; Ortego, 2007; Leon-Ortega in sod., 2017; Van Nieuland in sod., 2018: Penteriani, del Mar Delgado, 2019) določili s pomočjo spletnega orodja – AHP kalkulatorja, s katerim z medsebojnim primerjanjem vsakega kriterija pridobimo vrsti red pomembnosti kriterijev ter vrednosti uteži (Saaty, 1994).

Vse dejavnike in omejitve smo standardizirali na enotno mersko lestvico. Z orodjem Weighted sum smo pridobili še nedodelan rastrski sloj skupne primernosti potencialnih gnezd velike uharice na proučevanem območju. Znotraj orodja smo vsakemu dejavniku pripisali izračunano utež, prikazano v preglednici 15. Ker je bila za analizo in izdelavo končne karte primernosti uporabljena ločljivost 1 x 1 m, so bile meje med posameznimi območji sprva ostro začrtane, pogosto tudi prekinjene. Ker je natančnost digitalnega modela višin pomembna, predvsem z vidika naklona, je bila uporaba tako visoke ločljivosti nujna. Ostre meje med območji različne primernosti smo zgladili s kombinacijo specifičnih orodij znotraj uporabljenega programskega orodja ter tako združili večinski delež primernosti na določenem območju.

Preglednica 15: Pregled dejavnikov, uteži in omejitev

Dejavniki Utež dejavnika W Omejitev j

Naklon 29,8 Naklon nad 35°

Iz preglednice 15 je razvidno, kako veliko vlogo pri izbiri gnezda imata naklon ter lovne površine. Na podlagi analize gnezd v Sloveniji smo ugotovili, da se vsa registrirana gnezda nahajajo na naklonih, večjih od 35°. Zaradi tega naklona nismo uporabili zgolj kot omejitev, pač pa tudi kot dejavnik, saj vseeno raje izbira strmejše, nedostopnejše stene.

Čeprav gre za zelo prilagodljivo ptico, ki lahko preživi tudi v višjih nadmorskih višinah, je njen optimalen habitat v nižinah, kjer je med 300 in 600 metri nadmorske višine težišče populacije (Tome, 1996). Prehranski viri so tu v največjem izobilju, prav tako so vremenske razmere z vidika gnezdenja v zgodnji pomladi bolj ugodne.

Kot lovne površine smo identificirali vse odprte površine, vključujoč obrežne gozdove, ter vodne površine, ki predstavljajo potencialna območja za prežo ter lov obvodnih ptic.

Velik razpon peruti ji na tem mestu predstavlja manjšo oviro, zato je manevriranje v gozdovih oteženo, ni pa izključujoče. Lov v gozdu ni neznanka, kar je potrdila tudi študija prehranskih navad velike uharice v JZ Sloveniji, da navadni polh (Glis glis) predstavlja 20

% plenjene vrste (Mihelič, 2002b). Tako smo obravnavali tudi delež gozda, ki predstavlja območje potencialnega vira hrane, razlog za manjšo utež tega dejavnika pa je predvsem

50 sprejemljivi oddaljenosti od potencialnega gnezda po novejših raziskavah ni problematična, kar nam pričajo gnezda v delujočih kamnolomih v SV Sloveniji (Golnar, 2019). Večjo grožnjo predstavljajo nenadne, nenapovedane motnje, ki iz gnezda za več ur preplašijo samico. V odsotnosti samice se jajca ohladijo, kar lahko privede do propada legla (Mihelič, Marčeta, 2000).

Ekspozicija je pri veliko živalskih in rastlinskih vrstah lahko ključnega pomena. Tudi velika uharica je bolj naklonjena osončenim legam, vsekakor pa ta dejavnik ne predstavlja velike omejitve, kar nam priča tudi njegova obtežitev. Poleg ekspozicije mora velika uharica pri izbiri lokacije gnezda gledati tudi na zavetje, ki ga ponuja primerna stena. (Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Oddaljenost od makadamskih cest ima prav tako manjšo utež, razlog je predvsem v manjši prometni obremenjenosti. Te ceste za razliko od asfaltiranih cest ne predstavljajo takšne ločnice med naravnimi habitati, zato je tako njihovo prehajanje manj nevarno in moteče.

Vrednosti celic končnega rastrskega sloja primernosti potencialnih gnezd velike uharice smo po vzoru Kopa (2016) reklasificirali v pet razredov primernosti: najmanj primerno, manj primerno, srednje primerno, bolj primerno in najbolj primerno. Za določitev intervalov smo uporabili metodo enakih intervalov (angl. Equal interval), zato je širina posameznega razreda 20, kar smo prikazali v preglednici 16.

Preglednica 16: Metodologija reklasifikacije rastrskega sloja primernosti za gnezdenje velike uharice na proučevanem območju

4.4 PREVERJANJE NAPOVEDNE MOČI MODELA

Napovedno moč modela iskanja potencialnih lokacij za gnezdenje velike uharice smo ocenjevali s preverjanjem dejanskega stanja v naravi. Preverjanje smo izvedli na 32 lokacijah, kjer smo se osredotočili predvsem na območja, ki so bila po modelu klasificirana v razred najboljše primernosti. Ta območja naj bi za uharico predstavljala najidealnejše lokacije za gnezdenje z vidika vseh uporabljenih kriterijev. Poleg teh območij pa smo preverjanje izvedli tudi na večjih sklenjenih površinah, ki se uvrščajo v razred boljše in srednje primernosti ter s tem ovrednotili moč modela. Vse testne lokacije smo prikazali na spodnji karti (slika 21).

Slika 21: Testne lokacije preverjanja napovedne moči modela

Prvo preverjanje smo izvajali od 16. februarja do 30. marca, vendar zgolj ob jasnem vremenu oziroma ob dnevih brez vetra ter padavin. Čas prvega preverjanja smo izbrali zaradi najintenzivnejšega oglašanja teritorialnega samca velike uharice v predgnezditvenem obdobju. Ker je največja možnost slušne zaznave velike uharice v času mračenja, torej preden se odpravi na lov, smo bili na terenu od 17.30 do 19.00, približno 300 metrov stran od najprimernejšega območja za gnezdenje (Mikkola, 1983;

Penteriani, del Mar Delgado, 2019; Mihelič, 2021, ustno). V primeru, da smo prisotnost potrdili, smo lahko sklepali, da bo velika uharica primerno območje uporabila za gnezdenje. V primeru, da prisotnosti nismo potrdili, primernosti po modelu vseeno ne moremo ovreči.

Drugo preverjanje pa smo izvajali od 22. maja do 30. julija, ob enakih vremenskih pogojih. Drugo preverjanje se od prvega razlikuje predvsem v časovnem intervalu na dnevni ravni ter cilju. Cilj drugega preverjanja je slušna oziroma vidna zaznava izleženih mladičev velike uharice, ki se v tem času že oglašajo ter lahko letajo okoli gnezda. Na terenu smo bili ob 20.00 ter ostali do popolne teme, približno 200 metrov stran od najbolj primernega območja za gnezdenje (Mikkola, 1983; Penteriani, del Mar Delgado, 2019; Mihelič, 2021, ustno). V primeru, da smo zaznali oglašanje mladičev, smo lahko potrdili uspešnost legla, v primeru, da oglašanja nismo slišali, potencialno primerne lokacije vseeno ne moremo ovreči.

Z vidika našega raziskovalnega namena oziroma potrditve uspešnosti modela je dovolj že slušna zaznava velike uharice na prvem preverjanju, saj oglašanje teritorialnega samca lahko interpretiramo kot oglašanje na območju potencialnega gnezda. Pri drugem preverjanju gre pravzaprav za potrjevanje uspešnosti legla na že prej potrjeni lokaciji

gnezda, lahko pa gre tudi za preverjanje prisotnosti velike uharice, v primeru, da le-tega nismo morali potrditi na prvem preverjanju.

4.5 PRIMERNOST ZA POTENCIALNO GNEZDO VELIKE UHARICE

Po vzoru Kopa (2016) smo model iskanja novih potencialnih lokacij gnezd velike uharice na proučevanem območju predstavili kot primernost za potencialna gnezda velike uharice, reklasificirano v pet razredov, predstavljenih v preglednici 17.

Preglednica 17: Deleži razredov primernosti za potencialne lokacije gnezd velike uharice

Razred

Vrednost celic

Delež vseh celic [%]

Delež primernih celic [%]

Najmanj primerno 0–20 15,400 92,63

Manj primerno 20–40 1,000 5,92

Srednje primerno 40–60 0,200 1,23

Bolj primerno 60–80 0,030 0,21

Najbolj primerno 80–100 0,001 0,01

Neprimerne površine / 83,369 /

V razred z najvišjo primernostjo za potencialne lokacije gnezd velike uharice se uvršča zgolj 0,001 % površine celotnega oziroma 0,01 % primernega območja oziroma celic, ki imajo vrednosti med 80 in 100. Čeprav se na proučevanem območju nahaja precej strmih naravnih in umetno narejenih strmih skalnih sten, se z vidika dejavnikov ne uvrščajo v razred najboljše primernosti. Večina najbolj primernih območij se nahaja na vznožju Stojne in Velike gore oziroma tam, kjer prihaja do izrazitega prehoda med gozdnimi površinami in odprto pokrajino. Prav tako je na teh območjih mozaičnost pokrajine največja, človeška infrastruktura pa je še vedno razmeroma oddaljena.

Točkovno gledano gre predvsem za aktivne in neaktivne kamnolome, strme skalne stene na južnem in jugovzhodnem delu proučevanega območja, v največjih slepih dolinah in obrobju kolpske doline (slika 22). K najbolj primernim površinam se uvrščajo tudi udornice s strmimi pobočji v ravninskem delu Kočevskega polja, kjer delež gozda ni previsok.

Slika 22: Skalne stene v Podstenah (obrobje kolpske doline) (Vir: Hočevar, 2021)

Čeprav kamnolomi veljajo za izjemno primerne lokacije, se vsi kamnolomi na proučevanem območju ne uvrstijo v najbolj primeren razred za potencialno lokacijo gnezdenja. Kamnoloma v vasi Koprivnik (slika 23) ter Staro Brezje v jugovzhodnem delu območja se uvrščata v razred boljše primernosti, predvsem zaradi prenizke mozaičnosti okoliške pokrajine in previsokega deleža gozda. Čeprav so lovne površine obširne in v neposredni bližini, je njihova heterogenost prenizka, kar pomeni, da velika uharica nima na razpolago veliko lokacij za prežo, prav tako pa je biodiverziteta nižja. Tudi kamnoloma v Kočevski Reki se uvrščata zgolj v bolj primeren razred, predvsem zaradi prevelike bližine človeških elementov, tj. asfaltirane ceste in stavbe (vojašnice). V isti razred primernosti se uvršča kamnolom v vasi Dolenje Podpoljane, kjer v neposredni bližini poteka glavna regionalna cesta Kočevje–Ljubljana.

Slika 23: Kamnolom v vasi Koprivnik (Vir: Hočevar, 2021)

V četrti razred primernosti, tj. območje, kjer imajo celice vrednosti med 60 in 80, se uvršča 0,03 % površine proučevanega območja oziroma 0,21 % primernega območja.

Poleg v prejšnjem odstavku omenjenih območij se v razred boljše primernosti razred uvrščajo površine v okolici najbolj primernega razreda, kjer naklon, kot najbolj obtežen dejavnik, pade pod idealno vrednost 1. Padec naklona na teh območjih je postopen, zato je takšen tudi prehod med razredi primernosti. V isti razred se uvrščajo še nekatere površine v severnem delu območja, kjer so se številni občasni vodotoki hudourniškega značaja vrezali v mozaično pokrajino ter ustvarili strma pobočja z nakloni med 50 in 60°.

Še vedno pa so takšna območja težko dostopna do nebogljenih mladičev velike uharice s strani plenilcev, kot so jazbec, lisica, kuna (Penteriani, del Mar Delgado, 2019), zato se v Sloveniji na takšnih naklonih nahaja le 22 znanih gnezd (podatkovna baza – DOPPS BirdLife Slovenia).

Slika 24: Stene nad Dolom pri Kolpo

Srednje primerna območja imajo vrednosti celic med 40 in 60. V ta razred se uvršča 0,2

% celotnega območja in 1,23 % primernega območja, ki podobno kot četrti razred primernosti obdaja območja največje primernosti za potencialne lokacije gnezd velike uharice, česar razlog je zniževanje naklona postopno. V razred srednje primernosti se uvrstijo tudi nekatere naravne skalne stene na višjih nadmorskih višinah (slika 25). Gre za skalne stene na območju Stojne, Velike gore in Goteniške gore, kjer so idealne lovne površine nekoliko oddaljene ter je delež gozda nad idealnimi vrednostmi. Te stene so z vidika same mikrolokacije zelo primerne, saj so razčlenjene in prepredene z razpokami in skalnimi policami, prevelika oddaljenost od odprtih površin, prevelik delež gozda in premajhna mozaičnost pa tu pretehtajo v negativno smer. Takšna območja občasno poseljujejo posamični primerki, ki so bili kompetitivno izločeni iz idealnih okolij zaradi prevelike gostote v nižinskih predelih (Penteriani, del Mar Delgado, 2019).

Slika 25: Bela stena na Prigorico (Vir: Hočevar, 2021)

Manj primerna območja imajo vrednost celic med 20 in 40, v ta razred pa se uvršča 1 % površin celotnega proučevanega območja oziroma 5,92 % primernih površin. Gre za območja, kjer imajo nakloni lahko idealne vrednosti, oziroma gre za strme skalne stene, vendar je delež gozda v dvokilometrskem radiju 100 %. V razred prav tako spadajo večja sklenjena območja v jugovzhodnem delu, kjer se nahajajo strma pobočja kolpske doline.

Izstopajo tudi naravne stene nad vasjo Gotenica (slika 26), v zahodnem delu območja, na nadmorski višini 800 metrov. Čeprav odprte površine niso toliko oddaljene, je relativna razlika med skalnimi stenami in odprtimi površinami prevelika oziroma znaša 300 metrov. Ker mora v času gnezdenja samec konstantno nositi hrano za samico (Voous, 1988), mu takšna višinska razlika predstavlja prevelik energijski deficit (Mihelič, 2021).

Slika 26: Stene nad vasjo Gotenica (Vir: Hočevar, 2021)

V razred najmanjše primernosti za potencialne lokacije gnezd velike uharice se uvršča 15,4 % površine celotnega območja oziroma 92,63 % primernega območja oziroma celic, ki imajo vrednosti med 11 in 20. Gre za vsa območja, kjer je naklon pod idealnimi vrednostmi, ampak še vedno večji od 35°. To so območja, kjer ima večina dejavnikov zelo nizke vrednosti. Tako v ta razred spadajo številne vrtače na Ribniško-kočevskem podolju, strma pobočja v bližini asfaltiranih in makadamskih cest, ki so jih vrezali v matično podlago (slika 27), strmi rečni bregovi in pobočja v bližini stavb. Veliko površin znotraj tega razreda bi lahko obravnavali kot popolnoma neprimerne površine, ker pa je naklon edina omejitev pri zastavljenem modelu, so takšne površine postavljene v razred najmanjše primernosti.

Slika 27: Primer strmega pobočja ob asfaltirani cesti (Vir: Hočevar, 2021)

Ostre meje v naravi ne obstajajo, zato je nemogoče določiti jasno mejo med območji primernosti. Meje med posameznimi območji primernosti smo določili z namenom lažjega prikaza primernosti za potencialne lokacije gnezd velike uharice. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da so vrednosti znotraj posameznega razreda precej različne; tako je območje z vrednostjo celice 95 veliko primernejše od območja z vrednostjo 80, čeprav gre za isti razred. Frekvenčno porazdelitev vrednosti primernih celic lahko razberemo iz grafa 10, iz katerega so razvidne razlike med posameznimi vrednostmi primernosti.

Graf 10: Frekvenčna porazdelitev vrednosti celic primernosti za potencialne lokacije gnezd velike uharice

4.6 OBMOČJA PRIMERNOSTI ZA POTENCIALNO GNEZDO VELIKE UHARICE

Rezultat modela območij primernosti za potencialna gnezda velike uharice smo zaradi podrobnejšega in preglednejšega prikaza razdelili na pet površinsko enakih sektorjev, prikazanih na sliki 28. Delitev na pet sektorjev je potekala naključno. V nadaljevanju smo rezultate primernosti za potencialno gnezdo velike uharice prikazali na podlagi petih kart (slike 29–34), kjer vsaka karta predstavlja svoj sektor.

0 200000 400000 600000 800000 1000000 1200000 1400000 1600000 1800000 2000000

11 16 21 26 31 36 41 46 51 56 61 66 71 76 81 86 91 96

Število celic

Primernost

Slika 28: Proučevano območje, razdeljeno na pet sektorjev

Slika 29: Primernost za potencialno gnezdo velike uharice v sektorju 1

Sektor 1 (slika 29) je najsevernejši del proučevanega območja, ki zajema Ribniško polje oziroma skoraj celotno ribniško občino. Prevladujejo najmanj in manj primerna območja za potencialno gnezdo velike uharice. Gre za strma pobočja Velike gore na jugozahodu ter hribovju, imenovanem Slemena, na severozahodu. V isti razred primernosti se uvrščajo tudi pobočja Ribniške Male gore na vzhodu.

Izstopajo tri območja največje primernosti za potencialno gnezdenje velike uharice. Dve se nahajata na jugozahodu na vznožju Velike gore, kjer gozdne površine preidejo v odprto kulturno pokrajino. Čeprav gre pri obeh za nenaravne skalne stene, človekova prisotnost nima tolikšnega vpliva. Nekoliko višje, na zahodnem robu območja, se nahaja še eno območje največje primernosti. Zopet gre za vznožje hribovja, kjer je velika mozaičnost pokrajine, kar pomeni veliko izbiro plena ter primernih lokacij za prežo.

In document Analiza habitata velike uharice (Bubo bubo) na izbranih območjih in ugotavljanje novih potencialnih gnezdišč (Strani 44-0)