TEORETIČNA IZHODIŠČA

1.2.1 OPIS VRSTE

Velika uharica zaradi široke izbire habitatov, lokacij gnezdišč ter prehrane velja za prilagodljivo vrsto (Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Odrasla velika uharica lahko zraste do 75 cm, z razponom peruti med 150 in 200 cm. Samica je nekoliko težja od samca (samica: 1750–4200 g, samec: 1500–2800 g). To je sicer značilno za vse sove, kjer je samica v vseh merskih razredih večja (Cantrell, 2004). Ima veliko, debelo glavo s temnimi čopki, ki spominjajo na ušesa, vendar nimajo nobene povezave s sluhom (Mikkola, 1983). Pri samici so čopki spuščeni nižje, mnogi strokovnjaki pa navajajo, da položaj čopkov odraža vedenjski odziv (Glutz von Blotzheim, Bauer, 1994).

Perje ima obarvano v mešanici več barvnih odtenkov. Prevladuje temno rjastorumena barva, ki je na hrbtni strani temnejša, s črnimi plamenastimi pegami, ki so pogostejše na prsih. Letalna peresa so prav tako rjastorumena z značilnimi črno-rjavimi progami. Noge so poraščene z rjastorumenim perjem, izredno močni in čvrsti kremplji so lahko veliki tudi do 8 cm. Kljun je črn, dolg do 5 cm ter se na koncu zakrivi navzdol, najprepoznavnejši atribut pa so njene oči. Zenica je črna ter se prilagaja glede na dano svetlobo, medtem ko je šarenica živo oranžna oziroma v barvi ognja (Ponebšek, 1917).

10

Slika 1: Velika uharica (Bubo bubo) (Vir: Mihelič, 2021)

1.2.2 GEOGRAFSKA RAZŠIRJENOST PO SVETU IN SLOVENIJI

Primarno gre za vrsto, ki pripada palearktični favni ter se tako pojavlja po delih Evrope ter skoraj celotni Aziji, areal pa sega tudi v Severno Afriko (Cantrell, 2004). Pretekla in današnja evropska razširjenost je z vidika številčnosti in samih trendov dobro poznana.

Preteklost vrste je burna, glavni pečat pa je na veliki uharici pustilo dolgotrajno preganjanje po celi v Evropi, že od 18. stoletja naprej (Penteriani, del Mar Delgado, 2019).

Predvsem pri lovu, zastrupljanju in kraji jajc izstopata 19. stoletje, ko je populacija vidno upadla, ter še intenzivnejše preganjanje po drugi svetovni vojni (Melling in sod., 2008).

Na območju severne in centralne Nemčije, Nizozemske, Luksemburga, Belgije ter severne Španije je načrtno pobijanje privedlo do popolnega izumrtja te velike sove (Martinez in sod., 2006). Kvantifikacija vseh ubitih primerkov v Evropi je težko določljiva, saj uboji večinoma ostanejo neevidentirani, vseeno pa so številke visoke, kar si lahko razlagamo s tem, da so bili ljudje na določenih območjih sposobni v celoti izkoreniniti to prilagodljivo vrsto (Penteriani, del Mar Delgado, 2019). V severnem delu Španije je bilo tako v 80. letih 20. stoletja ustreljenih kar 110 velikih uharic, kar je na istem območju znašalo 81 % vseh znanih primerov smrti v tistem obdobju (Hernandez, 1989). Tako je velika uharica v evropskem atlasu ptic iz leta 1980 (Everett, Sharrock, 1980) zaradi močnega upadanja populacije veljala za najbolj ogroženo vrsto sov.

11

Slika 2: Razširjenost velike uharice (Vir: Birdlife International, 2021).

Velika uharica se danes postopoma vrača na nekdanja območja razširjenosti ter poseljuje nekatera nova. Populacija v Španiji, Portugalski in Italiji se postopoma veča, razlog je njena izjemna prilagodljivost na raznolike habitate (tudi urbana območja) ter izobilje plena (Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Po letu 1980 je v Franciji postajala čedalje pogostejša – današnji trend populacije je naraščajoč, še vedno pa ni prisotna v severozahodnem delu države (Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Ugotavljanje bodisi porasta bodisi upada populacije velike uharice je v nekaterih državah balkanskega polotoka težje določljivo (Penteriani, del Mar Delgado, 2019), že Ponebšek (1917) pa navaja, da je velika uharica tam pogosta in stalna ptica, kar nakazujejo nagačene ptice v muzejih in lovskih domovih. V porastu je na Slovaškem, Češkem ter Poljskem, Madžarskem, Nemškem in Danskem, na rusko populacijo pa je treba gledati nekoliko drugače zaradi same obsežnosti države. V večjem delu vrsta kaže pretežen trend naraščanja, veliko pa je območij, kjer je slika o gibanju števila populacije še precej nejasna. Območja centralne Azije ter Skandinavskega polotoka so podvržena opaznemu upadu populacije. Glavni vzroki upada so vsekakor dolgotrajno preganjanje vrste, pogini zaradi zastrupitev s pesticidi, izgube habitatov, upad v številčnosti plena ter novodobni problem elektrokucije. V Belgiji, na Nizozemskem in v Luksemburgu je velika uharica za večji del 20. stoletja izginila, ponovna naselitev v 80. letih pa je ponudila novo upanje:

danes se uharica vrača v svoje nekdanje habitate (Penteriani, del Mar Delgado, 2019).

V Veliko Britanijo se velika uharica vrača kot gnezdilka. Njena prisotnost je bila znana že v 17. stoletju, najdeni so bili tudi fosilni ostanki, ki pričajo, da je bila ta vrsta na območju britanskega otočja prisotna vse od zadnje ledene dobe, že pred 10.000 leti, razmnoževanje po ledeni dobi pa naj bi bilo prepočasno za vzpostavitev stabilne, samoobnovitvene populacije. Današnja populacija je tako posledica pobeglih ali izpuščenih pol-udomačenih prednikov, redkih prišlekov, ki so prileteli s celine, in načrtno naseljenih posameznikov (Melling in sod., 2008).

Velika uharica je v slovenskem prostoru avtohtona vrsta. Kakor v preostalih delih Evrope, je bila tudi tu deležna podobnega odnosa (Penteriani, del Mar Delgado, 2019).

Ponebšek (1917) obdobje velike uharice deli na dva dela, in sicer pred letom 1875 in po njem, ko se je začela splošna uporaba puške s prednjim nabojem ter so vpeljali lovsko statistika z naredbo poljedelskega ministrstva. Pred omenjeno letnico preganjanja vrste

12

ni bilo, z nekaterimi spremembami v miselnosti ljudi ter dostopnostjo strelnega orožja se je v prvi polovici 20. stoletja pričelo obsežno preganjanje, lov in pobijanje vrste. V obdobju druge svetovne vojne je bilo njeno pojavljanje omejeno na južno Slovenijo, upadanje števila vrste se je nadaljevalo (Beuk, 1944). Proti koncu 20. stoletja je bilo število parov ocenjeno med 50 in 100, skoncentrirani so bili v jugozahodnem delu države (Geister, 1995). Po prelomu tisočletja je število parov naraslo večinoma zaradi intenzivnejših terenskih raziskav ter splošnega trenda naraščanja. Velika uharica danes ne poseljuje le odročnih in od človeka umaknjenih območij pač pa lahko gnezdi v razmeroma urbanih območjih, aktivnih kamnolomih in nižinski kulturni krajini (Mihelič, 2008a; Golnar, 2019; Mihelič in sod., 2019). Težišče njene razširjenosti je jugozahodna in zahodna Slovenija, čedalje več podatkov je iz severovzhodnega dela države, prav tako pa se pojavlja v visokogorju (Mihelič in sod., 2019).

1.2.3 GNEZDENJE IN SOCIALNO VEDENJE

Velika uharica lahko gnezdi na raznolikih lokacijah, kar priča o njeni izjemni prilagodljivosti. Za gnezdišče lahko uporabi tako naravne kot antropogene strukture.

Dolgotrajno obdobje preganjanja in lova je veliko uharico prisililo, da je poseljevala in posledično gnezdila zgolj na odročnih in človeku težko dostopnih krajih, od koder izhaja prepričanje, da ne tolerira človekove prisotnosti (Penteriani, del Mar Delgado, 2019).

Najpogosteje gnezdi v skalnih stenah, na strmih pobočjih, redkeje v drevesnih deblih ter gnezdih drugih ptic, večinoma ujed (Cramp, 1985). Poredko gnezdi na tleh ob vznožju drevesa, med podrtimi debli, v umetno narejeni gnezdilnici, na strehi stavbe, na območjih tundre pa zraven večjega grmička (Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Vse pogosteje jo najdemo tudi v aktivnih kamnolomih, kjer se lahko prilagodi na stalne motnje oziroma prisotnost delujočih gradbenih strojev ter delavcev v kamnolomu (Mihelič, 2008b). Nenadne, nenapovedane motnje v bližini gnezda, kot sta športno plezanje in planinarjenje, so pogost vzrok začasne zapustitve gnezda, kar lahko povzroči propad legla (Mikkola, 1983; Mihelič, Marčeta, 2000).

Gnezda nikoli ne gradi sama. Potrebuje zgolj mehko podlago, v katero izkoplje jamico, ter naredi podlago iz ostankov plena, izbljuvkov in perja (Geister, 1980) (slika 3).

Globina izkopane jamice ter premer dejanskega gnezda pogosto variira, kar je odvisno predvsem od lokacije gnezda ter preferenc posameznega osebka. Pomembno je, da gnezdo ni preveč izpostavljeno lokalnim vetrovom, padavinam, ter da je suho in toplo (Olsson, 1997; Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Dejavniki, ki vplivajo na izbiro gnezdišča, so podrobneje definirani in opisani v poglavju 3.

13

Slika 3: Mladiči v gnezdu (Vir: Mihelič, 2021)

Od sredine marca do začetka aprila samica običajno znese tri bela jajca ter jih vali 32–37 dni, medtem ko ji samec prinaša hrano (Mikkola, 1983). Mladiči so gnezdomci ter so puhasti, prvič poletijo po 50–60 dneh (Gooders, 1998), gnezdo zapustijo po 70–80 dneh ter se zadržujejo v okolici, popolna osamosvojitev pa sledi po 20–26 tednih (Cramp, 1985). Na uspešnost speljanega zaroda vpliva predvsem dinamika nihanja plena velike uharice ter izbira kvalitetne lokacije gnezdišča, pogosto pa vplivajo tudi nenadne človekove motnje (Marchesi in sod., 2002).

Velika uharica je monogamna, teritorialna vrsta in je vse leto vezana na svoj teritorij, ki ga brani pred vsiljivci iste vrste. Obstajajo tudi primeri, ko se je velika uharica prisiljena preseliti, kar je značilno predvsem za azijski del Rusije, kjer se zaradi pomanjkanja hrane in neizprosnih zimskih razmer premakne na toplejša, pogosto nižje ležeča območja (Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Velikost samega teritorija je odvisna od dinamike in dostopnosti plena ter lahko sega tudi do 40 km² (Cantrell, 2004), v slovenskem prostoru pa teritorij v povprečju znaša 10–15 km² (Mihelič, 2008b). Samec začne z oglašanjem označevati svoj teritorij v januarju ali februarju, v marcu pa doseže svoj višek. Sprva je oglašanje vezano na gnezdišče, tekom noči pa po točkah označuje teritorij z nekaj minutnim oglašanjem (Mihelič, 2002a).

1.2.4 LOV IN PREHRANA

Velika uharica velja za generalista in oportunističnega plenilca, ki lahko lovi v zelo raznolikih habitatih od odprtih površin, površin v zaraščanju, razvitih gozdovih do območij ob potokih, rekah in jezerih. Raznolikost lovnih habitatov se odraža tudi v bogatem naboru lovnih vrst. Značilnosti lovnega habitata, gostota in dostopnost plena pa narekujejo kaj ter kje bo uharica lovila (Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Na lov se najpogosteje odpravlja zgodaj zvečer, v primeru meglenega vremena pa še pred večernim mrakom ter lovi do jutra. Gre torej za nočno ptico, gibanje oziroma lov podnevi pa nista izključena (Prommer in sod., 2018). Čeprav je dnevna svetloba v severnejših geografskih širinah v določenem obdobju lahko prisotna daljši del dneva, so velike uharice tega navajene in lahko lovijo oziroma so aktivne tudi v takšnih pogojih (Eriksen, Wabakken, 2018).

14

Seznam plena je raznolik, vseeno pa pri sestavi prehrane populacije na določenem območju prevladujeta ena ali dve vrsti plena, ki sta tam najpogostejši (Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Tako se hrani z malimi in mladimi večjimi sesalci, neredko se hrani tudi s pticami, kot so ponoči speče vrane (Corvus cornix) in srake (Pica pica), ter kurami, lovi pa tudi druge sove, kot so mala uharica (Asio otus), kozača (Strix uralensis) ter lesna (Strix aluca) in pegasta sova (Tyto alba). Ob pomanjkanju toplokrvnih živali se loti tudi žab in žuželk. Na seznamu plena so tudi ribe, nekateri osebki se specializirajo na določen plen, kar je odvisno od lokacije gnezda prevladujočega plena v okolici (Pentariani, del Mar Delgado, 2019). Ker gre za zelo močno ptico, lahko upleni tudi lisico, divjo mačko ali srno (Penteriani, del Mar Delgado, 2019), prav tako se lahko hrani z mrhovino (Serrano, 2000).

1.2.5 OGROŽENOST IN NARAVOVARSTVENI STATUS

Edini pravi sovražnik, ki veliko uharico ogroža posredno ali neposredno, je človek (Ponebšek, 1917). Že od 18. stoletja je bila velika uharica preganjana, najintenzivneje v 19. stoletju in po koncu druge svetovne vojne, do leta 1890 je bila zanimivo uvrščena na seznam škodljivih vrst (Melling in sod., 2008). V Sloveniji je velika uharica zavarovana od leta 1920, vsak nadaljnji načrtni uboj je bil nezakonit (Beuk, 1920), vseeno pa je lov prisoten tudi danes, pri čemer izstopata predvsem Španija in Francija, kjer je za približno 11 % smrti odgovoren krivolov. Še vedno poročajo o ropanju in uničevanju gnezd ter kraji jajc (Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Je občutljiva in plašna vrsta ter na nenadno motnjo s človekove strani odreagira z opustitvijo gnezda. Človekove aktivnosti v nekoliko odročnejših, oddaljenejših lokacijah nemalokrat vodijo k nenapovedanemu srečanju, kar v najobčutljivejšem predgnezditvenem in gnezditvenem obdobju lahko pomeni propad legla oziroma gnezda (Mihelič, 2002a). Športno plezanje v skalnih stenah, kjer gnezdi tudi velika uharica, je ena izmed poglavitnih prostočasnih dejavnosti, ki jo ogroža. Sama fizična sprememba stene (plezalne poti) ne igra vloge, bolj moteča je seveda večurna prisotnost človeka v okolici njenega gnezda (Mihelič, Marčeta, 2000).

Nekoliko manj rizičen, a vseeno nezanemarljiv, je vpliv prometa. Tu so pogostejše žrtve mladi osebki, saj se šele tekom življenja ptice naučijo izogibati prometu (Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Omembe vredna je tudi ogroženost zaradi onesnaženja in pesticidov. Ker je velika uharica plenilec s položajem na vrhu prehranjevalne verige, je pogosto na udaru zaradi prevelikih koncentracij nevarnih onesnaževalcev v telesu njenega plena. Gre za proces bioakumulacije, ko se nevarne snovi, kot so živo srebro, svinec, DDT in razni rodenticidi, prenašajo, vzpenjajo do vrha prehranjevalne verige.

Končni rezultat je lahko poslabšan imunski sistem, znižana uspešnost razmnoževanja in genetske napake (Penteriani, del Mar Delgado, 2019).

Ena največjih groženj, s katero se v sodobnem času sooča ta vrsta, so električni daljnovodi srednjih napetosti (slika 4). V absolutnih številkah je električni udar na svetu glavni vzrok smrti te velike sove (Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Stebri daljnovoda so za številne druge ptice ujede (Bevanger, 1994) kot tudi za veliko uharico popolna mesta preže, saj v razmeroma odprti pokrajini nudijo odličen razgled. Zaradi same velikosti oziroma razpona peruti se dotakne električnih žic, medtem ko se z nogami drži oziroma oprime stebra. Njeno telo nato deluje kot ozemljitev, kar najpogosteje pomeni takojšnjo smrt. Ker se elektroudar zgodi nenadno, brez spremljajočih opozoril, se ni

15

sposobna naučiti izogibanja te nevarnosti (Sergio in sod., 2004b; Mihelič, 2008a;

Penteriani, del Mar Delgado, 2019).

Slika 4: Primer elektroudara velike uharice (Bubo bubo) (Vir: Mihelič, 2021)

Nedavni porast populacije v Evropi nekoliko zasenči upad vrste v Aziji; zaradi tega je svetovni trend še vedno negativen (Mihelič in sod., 2019; Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Vrsta je bila v preteklosti v evropskem merilu uvrščena med ranljive predvsem zaradi krčenja in fragmentacije gnezditvenega habitata, neposrednega človekovega delovanja ter občutljivosti na človekove vplive (Penteriani, del Mar Delgado, 2019).

Zaradi obsežnega areala razširjenosti in same velikosti populacije velika uharica navkljub trendu upadanja ne spada med ogrožene vrste. Danes je zaščitena z Bernsko konvencijo (1982), Konvencijo o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami – CITES (1975) in Direktivo Sveta o ohranjanju prostoživečih ptic (Birdlife, International, 2021).