Nedavni porast populacije v Evropi nekoliko zasenči upad vrste v Aziji; zaradi tega je svetovni trend še vedno negativen (Mihelič in sod., 2019; Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Vrsta je bila v preteklosti v evropskem merilu uvrščena med ranljive predvsem zaradi krčenja in fragmentacije gnezditvenega habitata, neposrednega človekovega delovanja ter občutljivosti na človekove vplive (Penteriani, del Mar Delgado, 2019).
Zaradi obsežnega areala razširjenosti in same velikosti populacije velika uharica navkljub trendu upadanja ne spada med ogrožene vrste. Danes je zaščitena z Bernsko konvencijo (1982), Konvencijo o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami – CITES (1975) in Direktivo Sveta o ohranjanju prostoživečih ptic (Birdlife, International, 2021).
1.3 PREGLED OBJAV
Na spletni strani vzajemne bibliografsko-kataložne baze COBIB.SI (COBISS3, V6.28-00(02)) je bilo dne 15. 2. 2021 izvedeno iskanje, ki bi obravnavalo tematiko modeliranja gnezdišč velike uharice. Po vnosu ključnih besed »velika uharica modeliranje« spletna stran ne vrne korektnih zadetkov. Vseeno pa je v Sloveniji vrsta, predvsem v zadnjih 20 letih dobro proučevana z vidika drugačnih tematik. Nazadnje se je z gnezdišči velike uharice leta 2019 ukvarjala Nina Golnar v magistrskem delu »Pojavljanje in tipi gnezdišč velike uharice v SV Sloveniji«.
16
V severovzhodnem delu Grčije so Papageorgiou in sod. (1993) v svojem delu proučevali prehranske navade in karakteristike gnezdišč. Ugotovili so, da se prehrana velike uharice bistveno razlikuje glede na lokacijo gnezdišča, kjer so pri velikih uharicah, ki so gnezdile v bolj gozdnatih habitatih, v prehrani prevladovale ptice, žuželke ter plazilci, od sesalcev pa zgolj polh in poljska voluharica. Na drugi strani pa je v prehrani velikih uharic, ki so gnezdile v bolj kultiviranih pokrajinah, prevladovali predvsem manjši sesalci. Proučili so tudi karakteristike gnezdišč, pri katerih so se osredotočili na spremenljivke, kot so oddaljenost od ceste, oddaljenost od vodnega telesa, nadmorska višina ter višina in ekspozicija same stene. Izstopa predvsem podatek o ekspoziciji gnezdišč, kjer je prevladovala južna in jugozahodna ekspozicija.
Penteriani in sod. (2001) so na izbranem območju v južni Franciji (Luberon) proučevali vpliv strukturiranosti pokrajine na prisotnost velike uharice. V programskem orodju IDRISI so v radiju 1000 metrov analizirali okolico 59 gnezd na podlagi 11 statistično preverjenih spremenljivk. Od tega se je pet spremenljivk nanašalo na bližino/oddaljenost določenega elementa v pokrajini, tri spremenljivke so se nanašale na heterogenost pokrajine ter tri na delež določene vegetacije v pokrajini. Izkazalo se je, da sta velik delež odprtih površin in mozaičnost pokrajine ključni determinanti pri izbiri habitata za veliko uharico.
Penteriani in sod. (2002) so v podobni raziskavi na istem območju poleg prehranskih navad velike uharice in odvisnosti uspeha legla od same prehrane zopet proučevali strukturo okolice dejanskih gnezd, le z vidika drugačno zastavljenih spremenljivk. S pomočjo programskega orodja IDRISI so v radiju 1000 metrov analizirali spremenljivke ter sočasno izvedli še diskriminantno analizo, s katero so ugotavljali razlike med območji, kjer prevladuje človekova aktivnost, in območji z nekoliko višjo nadmorsko višino ter po človeku manj preoblikovane pokrajine. Ugotovili so, da na prisotnost in uspešnost vrste negativno vpliva zaraščanje odprtih površin, ki veljajo za primarne lovne površine. Z zmanjšanjem le-teh se je zmanjšala tudi koncentracija lovnih vrst, kar nadaljnje vpliva na uspešnost legla in reprodukcijo.
Martinez in sod. (2003) so na območju vzhodne Španije, v pokrajini Alicante, proučevali habitatne preference velike uharice na treh prostorskih ravneh, in sicer na ravni gnezda, teritorija in širše okolice teritorija. Za vsako raven je bil izdelan model na podlagi 19 spremenljivk, ki so se nanašale na relief, človekov vpliv ter rabo tal. Za analizo je bilo izbranih 51 skalnih sten, v katerih je uharica prisotna, ter 36 skalnih sten, v katerih ni.
Model je na ravni gnezd pravilno napovedal 88 % skalnih sten, v katerih je uharica prisotna, ter 92 % skalnih sten, v katerih ni. Oba naslednja modela sta s podobnimi deleži pravilno napovedala prisotnost velike uharice. Na ravni gnezda so kot najpomembnejše dejavnike identificirali oddaljenost od asfaltiranih cest, večji delež gozda v bližnji okolici gnezda ter razčlenjenost skalne stene. Dodatno pa je večja verjetnost prisotnosti velike uharice na tistih skalnih stenah, kjer je sosednji teritorij oziroma razpoložljiva stena že zasedena.
Ortego in Diaz (2004) sta v centralni Španiji, z divjimi kunci bogati pokrajini Toledo, proučevala habitatne preference v okolici že znanih lokacij gnezd velike uharice. Za analizo sta izbrala 17 spremenljivk ter jih analizirala po štirih različnih prostorskih merilih. Kot glavni spremenljivki, ki sta bili statistično značilni pri vseh štirih prostorskih merilih, sta identificirala oddaljenost do vodnega telesa ter razgibanost
17
reliefa v smislu skalnih sten kot potencialnih lokacij za varno gnezdo. Vodna telesa večinoma predstavljajo zelo primerna območja za lov.
Sergio in sod. (2004a) so na izbranem območju, v pokrajini Trento, tj. centralo-vzhodnem delu italijanskih Alp, izdelali model habitatne primernosti za veliko uharico.
Ubrali so »bottom-up« pristop s pomočjo programskega orodja Arcview 3.2, s katerim so analizirali 33 spremenljivk, prikazanih v preglednici 1. Statističnim nepravilnostim so se izognili tako, da so analizirali 38 naključnih lokacij. Model je poleg pravilno napovedanih lokacij gnezdenja velike uharice kot primerne lokacije napovedal še nekatera območja, ki se nahajajo med že znanimi lokacijami gnezdenja. Avtorji so ta območja argumentirali kot primerna območja, vendar zaradi same bližine že okupiranih teritorijev na po modelu primernih lokacijah velika uharica ne gnezdi. Ugotovili so, da za gnezdenje izbira predvsem nižje ležeča skalnata območja z bogato območno biodiverziteto.
18
Preglednica 1: Spremenljivke, merjene na lokaciji ter v okolici dejanskega gnezda velike uharice (Vir: Sergio in sod., 2004a)
Spremenljivka Opis
Spremenljivke na ravni gnezda Karakteristike neposredne lokacije gnezda
Ekspozicija pobočja [°]
Orientiranost gnezda, izražena kot deviacija od severa
Nadmorska višina [m] Nadmorska višina lokacije gnezda Višina skalne stene [m]
Višina skalne stene v predelu lokacije gnezda
Višina kompleksa skalnih sten [m]
Maksimalna višina kompleksa skalnih sten v okolici gnezda
Dolžina kompleksa skalnih sten [m] Dolžina kompleksa skalnih sten
Indeks hrapavosti površja na mikroravni
Število plastnic, ki jih presekata dve črti usmerjeni od juga proti severu in dve črti usmerjeni od vzhoda proti zahodu na razdalji 200 metrov
Spremenljivke, povezane z oddaljenostjo
Oddaljenost do določenih elementov v pokrajini
Oddaljenost med gnezdi [m] Oddaljenost do najbližjega gnezda oziroma teritorija velike uharice
Oddaljenost do vodnega telesa [m] Oddaljenost do najbližjega jezera, reke, kanala, ribnika, mlake
Oddaljenost do dolinskega dna [m] Oddaljenost do najbližjega dolinskega dna Oddaljenost do deponije [m] Oddaljenost do najbližje deponije/smetišča Oddaljenost do ribogojnice [m] Oddaljenost do najbližje ribogojnice
Oddaljenost do kamnoloma [m]
Oddaljenost do najbližjega aktivnega kamnoloma
Oddaljenost do makadamske ceste [m] Oddaljenost do najbližje makadamske ceste Oddaljenost do asfaltirane ceste [m] Oddaljenost do najbližje asfaltirane ceste Oddaljenost do stavb [m] Oddaljenost do najbližje stanovanjske stavbe Oddaljenost do naselja [m] Oddaljenost do najbližje vasi/mesta
Spremenljivke na ravni širše okolice
gnezda/pokrajine Struktura pokrajine znotraj 1,7-kilometrske okolice gnezda
Indeks hrapavosti površja na makro-ravni
Število plastnic, ki jih presekata dve črti, usmerjeni od juga proti severu, in dve črti, usmerjeni od vzhoda proti zahodu
Dolžina obalne črte [m] Dolžina obalne črte jezer, rek, kanalov, ribnikov, mlak
Indeks mokrotnosti pokrajine Število obalnih črt, presekanih s štirimi črtami (2 x sever–jug, 2 x vzhod–zahod) Indeks odprtosti pokrajine
Število meja med odprtimi in zaprtimi habitati, presekanih s štirimi črtami (2 x sever– jug, 2 x vzhod–zahod)
Indeks mozaičnosti habitata število habitatnih meja, presekanih s štirimi črtami (2 x sever– jug, 2 x vzhod– zahod)
% vodnih teles Delež vodnih teles
% sušnih tal Delež grmovja in skalnatih izdankov
% travnikov/pašnikov Delež travnikov/pašnikov
% kmetijskih površin
Delež površin z intenzivno kmetijsko obdelavo
19
% urbanih površin Delež urbanih površin
% odprtih površin Delež odprtih površin
% gozda Delež gozda
% širokolistnih gozdov Delež širokolistnega gozda
% visokega gozda Delež razvitega gozda
% zasajenih gozdov delež zasajenega gozda
Habitatna heterogenost
Dalbeck in Heg (2006) sta v pokrajini Eifel v zahodni Nemčiji proučevala reprodukcijski uspeh ponovno naseljenih velikih uharic v povezavi s habitatnimi karakteristikami.
Analizirala sta mikro-habitatne karakteristike, kot so naklon, tip matične podlage, ekspozicija; makro-habitatne karakteristike, kot so delež določene rabe tal v radiju dveh kilometrov, oddaljenost od cest in naselij ter karakteristike v povezavi z nadmorsko višino in insolacijo. Ugotovila sta, da na proučevanem območju velika uharica najraje lokacije gnezdišča velike uharice. Nekajletno terensko delo mu je omogočilo pridobitev dejanskih lokacij gnezd, na podlagi katerih je kasneje analiziral tako ožjo kot tudi širšo okolico gnezd. Za analizo je izbral 21 spremenljivk, ki so bile že v predhodnih študijah definirane kot ključne za prisotnost velike uharice. Le-te se nanašajo na vire človeških motenj, rabo tal in relief. Uporabil je metodo glavnih komponent (ang. Principal component analysis) ter ugotovil, da veliki uharici ustreza predvsem bližina vodotokov ter raznolik relief z mozaično pokrajino in zelo nizko mero antropogenih motenj.
Leon-Ortega in sod. (2017) so v sredozemski pokrajini Murcia, tj. jugovzhodni Španiji, proučevali faktorje, ki vplivajo na okupacijo teritorija in reprodukcijski uspeh velike uharice. S pomočjo programskega orodja GRASS v.5.0.2 so analizirali okolico že znanih gnezd velike uharice v radiju 1 km. Izbrali so osem spremenljivk, ki lahko napovejo območja primernosti za veliko uharico. Njihova študija je pokazala, da bližina človeka, torej cest in naselij, nima vpliva na reprodukcijski uspeh, kar je v nasprotju s številnimi drugimi študijami. V rezultatih pa navajajo tudi dejstvo, da je reprodukcijski uspeh odvisen predvsem od izkušenj individualnega osebka.
V mestu Limburg na Nizozemskem so se Van Nieuland in sod. (2018) ukvarjali z izdelavo strokovnega modela primernosti habitata za veliko uharico. Zadnji podatki na proučevanem območju so pokazali izjemno visoko koncentracijo strupenih snovi v truplih velike uharice. Da bi ugotovili morebitne vire strupenih snovi, je bila izpeljana analiza habitatne primernosti na podlagi dvanajstih spremenljivk. Končna karta (slika 5) je rezultat vsote obteženih spremenljivk oziroma karta habitatne primernosti. Samo uspešnost metode so preverili s pomočjo GNSS-monitoringa šestih osebkov velike uharice na proučevanem območju, kjer so izpostavili mesta z največjo koncentracijo obiskanosti kot potencialne vire zastrupitve.
20