UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA UMETNOSTNO ZGODOVINO
ELIZABETA KUŠAR
Umetnostnozgodovinske objave v publikacijah Centralne komisije do leta 1913 za območje Kranjske
Zaključna seminarska naloga
Mentor: red. prof. dr. Matej Klemenčič Univerzitetni študijski program prve stopnje: Umetnostna zgodovina in nemcistika Ljubljana, 2021
2
KAZALO
UVOD ... 3
1. Stanje raziskav in pregled literature ... 5
2. Kratka zgodovina delovanja Centralne komisije na Kranjskem med leti 1850– 1913 ... 8
2.1 Obdobja delovanja ... 8
2.1.1 Prvo obdobje: 1850–1873 ... 8
2.1.2 Drugo obdobje: 1873–1911 ... 10
2.1.3 Tretji statut Centralne komisije in nastop Franceta Steleta ... 11
2.2 Sodelavci Centralne komisije na Kranjskem ... 12
2.2.1 Splošen pregled za Kranjsko ... 12
2.2.2 Ivan Franke ... 16
2.2.3 Konrad Črnologar ... 16
2.2.4 Ivan Šubic ... 17
2.2.5 Janez Vurnik ... 17
2.2.6 Franc Avsec ... 18
3. Pregled publikacije Mitteilungen der k. k. Central Commission für Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale med leti 1856 in 1913 za območje Kranjske .. 19
3.1 Splošno o publikaciji Mitteilungen der k. k. Central Commisssion für Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale ... 19
3.2 Teme in usmeritve ... 20
ZAKLJUČEK ... 26
SEZNAM UPORABLJENE LITERATURE ... 27
3
UVOD
Začetki slovenskega spomeniškega varstva se v strokovni literaturi največkrat nanašajo na ustanovitev deželnega spomeniškega urada za Kranjsko v Ljubljani in nastop Franceta Steleta kot deželnega konservatorja junija leta 1913.1 Od takrat dalje se je razvoj ohranjanja kulturne dediščine resneje začel tudi pri nas. Kljub temu v slovenski literaturi opazimo, da začetki segajo že nekaj desetletij nazaj, ko se je na Dunaju decembra leta 1850 ustanovila Centralna komisija za proučevanje in ohranjanje stavbnih spomenikov (Der k.k. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale), pod okrilje katere so spadale tudi kronske dežele, v katerih so živeli Slovenci.2 Centralna komisija je začela že kmalu po začetku svojega delovanja zavedanje o ohranjanju kulturne dediščine spodbujati tudi preko svojih publikacij.
Dve uradni publikaciji, ki sta izhajali, sta bili Jahrbuch… in Mitteilungen…. Izhajanje publikacije Jahrbuch je bilo zaradi finančnih razlogov kmalu prekinjeno, vendar se je kasneje spet obudilo, daljšo in bolj kontinuirano dobo obstoja pa je doživela publikacija Mitteilungen, ki je izhajala vse do leta 1918.3 Ta se je v letih svojega obstoja dvakrat posodobila po obliki in načinu dela, vsebina pa je razen manjših odstopanj in vplivov razvijajočih se spomeniškovarstvenih strok po večini ostajala ista. Poleg dveh omenjenih je nekoliko kasneje začela izhajati še publikacija Berichte…, ki je prav tako imela krajši čas izhajanja kot Mitteilungen. V njej je bil poudarek na sestavi Centralni komisije, njenem delovanju in smernicah.4 V zgoraj omenjeni publikaciji Jahrbuch pa je bila pozornost predvsem na obširnejših obravnavah in študijah I. in II. sekcije Centralne komisije.5
Kljub temu, da sta obravnave vredni tudi ostali dve omenjeni publikaciji, sem se v zaključni seminarski nalogi usmerila na obravnavo publikacije Mitteilungen, in sicer na obdobje med leti 1850 in 1913 z ozirom na Kranjsko. Ta leta spadajo v čas, ko smo bili Slovenci še pod Avstrijskim cesarstvom oz. kasneje pod Avstro–Ogrsko in še nismo imeli svojega centra za
1 HOYER 1997, p. 35.
2 BAŠ 1955, p. 15.
3 BRÜCKLER 2020, pp. 20–21. Publikacija Jahrbuch der k. k. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale (Jb d ZK) je začela izhajati leta 1856, ukinili pa so jo leta 1862. Leta 1902 je bila kot »Neue Folge« pod imenom Jahrbuch der k. k. Zentral-Kommission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und Historischen Denkmale ponovno obujena.
Za točne naslove in njihove spremembe publikacije Mitteilungen glej poglavje 3.1 Splošno o publikaciji Mitteilungen der k. k. Central Commisssion für Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale.
4 FINGERNAGEL-GRÜLL 2020, p. 508. Publikacija Berichte je izhajala v letih med 1883 in 1902. Uradno ime publikacije se je glasilo Bericht der k. k. Central-Commission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und Historischen Denkmale über ihre Thätigkeit im Jahre … .
5 FINGERNAGEL-GRÜLL 2020, pp. 508–509. Več o sekcijah Centralne komisije v poglavju 2.1.2 Drugo obdobje:
1873–1911.
4
urejanje zadev v povezavi s spomeniškim varstvom, kar se je s prihodom Franceta Steleta in preoblikovanjem spomeniškovarstvene službe po 1. svetovni vojni spremenilo. Geografska opredelitev je posledica tedanje delitve slovenskega ozemlja na posamezne dežele, omejitev na Kranjsko pa je bila nujna zaradi obsežnosti gradiva. Problem obsežnosti se nahaja tudi pri pregledu objav za Štajersko, kjer je zaradi danes drugačnih državnih mej še težje določiti, ali se kraji, ki so v publikaciji v večini označenimi z nemškimi imeni, v resnici nanašajo na območje današnje Slovenije ali Avstrije.
V nekaj straneh sem z ozirom na Mitteilungen poskušala orisati okoliščine in način delovanja spomeniškega varstva v teh letih ter na ta način bolj približati doslej še precej neznane obravnave v našem okolju. Glavni vir za nadaljnja raziskovanja predstavlja priložen seznam objav, skupaj z arhivskimi in arheološkimi objavami, katere sem v samem pregledu sicer izpustila.
5
1. Stanje raziskav in pregled literature
V slovenskem prostoru je literatura, ki bi podrobneje razčlenjevala delovanje dunajske Centralne komisije za preučevanje in ohranjanje stavbnih spomenikov na slovenskem ozemlju med leti 1850–1913,6 precej redka. Gre za obdobje, ko smo bili del avstrijske države in je bilo tako tudi delovanje na področju spomeniškega varstva pod skupnim okriljem.7 Razlog v pomanjkanju tovrstne literature je morda tudi tedanja delitev na dežele, ki ne sovpada s slovenskim ozemljem v današnjem obsegu, zato razvoj delovanja Centralne komisije na tem področju ni enoten. Za začetek spomeniškega varstva na Slovenskem po navadi namreč šteje šele vzpostavitev Deželnega konservatorskega urada za Kranjsko v Ljubljani in s tem nastop Franceta Steleta kot deželnega konservatorja za Kranjsko leta 1913 ter preoblikovanje spomeniškovarstvene službe po 1. svetovni vojni. Najpogosteje se v obravnavah slovenskih avtorjev pojavlja le podatek o ustanovitvi Centralne komisije in njeni reorganizaciji.
V glasilu Četrto izvestje društva za krščansko umetnost v Ljubljani, ki je izšlo leta 1907, je Josip Dostal omenil in opisal prispevke, ki bi pripomogli k topografiji in zgodovini Kranjske.
Med njimi se je posvetil tudi Mitteilungen der k.k. Zentralkommission für Denkmalpflege in izpisal nekatere objave, ki so bile povezane s Kranjsko. Posvetil se je predvsem umetnostnozgodovinskim in tistim, ki omenjajo določene spomenike, izpustil pa je prispevke, ki so povezani z arheologijo, arhivi, knjigami, Centralno komisijo in njenimi korespondenti.
Pregled je začel z letom 1857, ko je bil objavljen prvi prispevek v povezavi s Kranjsko, končal pa z letom 1902, kar je skladno s številkami publikacij, ki so mu bile do takrat na voljo.8 Leta 1913 je France Stele na predavanju za učitelje omenil nedavno reorganizacijo Centralne komisije in njene naloge ter zgledno delo Konrada Črnologarja in njegovo tesno sodelovanje s Centralno komisijo pri njeni periodiki – Mitteilungen.9 Najobširnejšo objavo, ki se nanaša na delovanje Centralne komisije pred letom 1913, je pripravil Franjo Baš leta 1955. Opisal je njeno delovanje, konservatorjeve dolžnosti, korespondente, zanimanja prvih konservatorjev na Slovenskem, pokrajinske dneve konservatorjev, publikacije ipd.10 Na koncu svojega prispevka je dodal tudi seznam konservatorjev in korespondentov Centralne komisije ter zaupnikov spomeniškega urada v Ljubljani.11 Pri tem je posebej poudaril, da je upošteval le gradivo, ki je
6 V pričujoči zaključni seminarski nalogi sem se omejila na to časovno obdobje.
7 BAŠ 1955, p. 14.
8 DOSTAL 1907, pp. 31–46.
9 STELE 1913, pp. 273–274.
10 BAŠ 1955, pp. 13–37.
11 BAŠ 1955, pp. 34–37.
6
bilo takrat dostopno v Ljubljani, kar pomeni, da mu nekateri podatki verjetno niso bili na voljo.12 France Stele je leta 1969 v Časopisu za zgodovino in narodopisje, v povezavi s spomeniškim varstvom pred letom 1913, omenil še potres leta 1895, ki naj bi prvi vzpodbudil resno skrb za spomenike na našem območju.13 Ivan Komelj je leta 1984 v Varstvu spomenikov pisal o nemoči Centralne komisije in njenih priporočil.14 Jelka Pirkovič je leta 1993 poudarila pomembnost povezave zgodovine našega spomeniškega varstva z avstrijskim.15 Leta 1994 se je Janez Höfler v pregledu raziskovanja srednjeveške umetnosti na Slovenskem osredotočil tudi na Centralno komisijo in izhajanje Mitteilungen der k. k. Zentralkommission für Denkmalpflege ter omenil in opisal področja konservatorjev, ki so se ukvarjali s srednjeveško umetnostjo.16 Gre za enega bolj podrobnih in natančnih opisov tega obdobja. Nekaj razprav na to temo je prineslo tudi posvetovanje ob 75-letnici umetnostnozgodovinskega društva leta 1996, kjer so Sonja Ana Hoyer,17 Milan Sagadin18 in Nace Šumi19 sicer omenjali delovanje Centralne komisije pred letom 1913, vendar niso navedli novih informacij. Sonja Ana Hoyer je problem nepoznavanja zgodovine Centralne komisije za naše območje ponovno izpostavila nekaj let kasneje, leta 1999, in sicer v članku, v katerem je preučevala zgodovino spomeniškega varstva v Slovenski Istri. 20 Podobnega članka za Kranjsko še nimamo. Istega leta je v Varstvu spomenikov izšel članek Alenke Kuševič, ki je ob razvoju spomeniškega varstva na Slovenskem omenila prva leta Centralne komisije, njene konservatorje ter nastop Franceta Steleta kot konservatorja.21 Izjemo predstavlja leta 2004 napisano magistrsko delo Marije Dražumerič z naslovom Zgodovina in razvoj konservatorstva na Dolenjskem in v Beli krajini do leta 1945, kjer se je podrobneje posvetila tudi času pred 1913.22 Ob stoletnici organiziranega varstva kulturne dediščine na Slovenskem je Vito Hazler opozoril na daljšo zgodovino spomeniškega varstva ter omenil organizacijo Centralne komisije.23 Ob isti priložnosti se je delovanja Centralne komisije dotaknil tudi Robert Peskar, ki je na kratko opisal njeno razdelitev in reorganizacijo ter omenil pomembnost in strokovno izobrazbo Avguština Stegenška.24 Ob
12 BAŠ 1995, p. 13.
13 STELE 1969, p. 539.
14 KOMELJ 1984, pp. 39–46.
15 PIRKOVIČ 1993, p. 11.
16 HÖFLER 1994, pp. 449–456.
17 HOYER 1996, pp. 35–36.
18 SAGADIN 1996, pp. 77–78.
19 ŠUMI 1996, p. 25.
20 HOYER 1999, p. 374.
21 KUŠEVIČ 1999, pp. 247–248.
22 DRAŽUMERIČ 2004, pp. 4–44.
23 HAZLER 2013, pp. 16–17.
24 PESKAR 2014, pp. 235–236.
7
pregledovanju literature ugotavljam, da so pogostejše in podrobnejše arheološke razprave o delovanju Centralne komisije pred letom 1913. Eden takšnih je članek Ane Plestenjak, ki omeni naloge Centralne komisije tako v smislu arheologije kot na splošno.25 Pomembnosti tega obdobja za stanje današnjega spomeniškega varstva se je dotaknil Gojko Zupan, ki je ob tem omenil, da se je varstvo spomenikov pri nas razvijalo podobno kot drugje po Evropi.26 Razvoj spomeniškovarstvene službe v tistem času je na kratko opisala tudi Biba Teržan.27
Lahko torej potrdimo, da so zapisi o delovanju dunajske Centralne komisije za preučevanje in ohranjanje stavbnih spomenikov za območje Kranjske pred letom 1913 precej redki in skopi.
Nekaj več raziskav je s področja arheologije, na splošno pa se spomeniško varstvo pri nas omenja po letu 1913.
Nekoliko drugačno stanje je izven meja Slovenije, kjer lahko opazimo več raziskav na to temo.
Če pogledamo na Hrvaško, lahko omenimo doktorsko disertacijo Franka Ćorića, kjer je podrobno, z dodanimi tabelami in grafi, podal raziskavo delovanja Centralne komisije na Hrvaškem med leti 1850–1918. 28 V raziskavah števila korespondentov po pokrajinah je omenil tudi Kranjsko.29 Eno temeljnih del na področju avstrijskega spomeniškega varstva je napisal Walter Frodl, ki je s svojo knjigo Idee und Verwirklichung zajel mnogo pomembnih vidikov in začrtal nadaljnja raziskovanja.30 Izredno pomemben prispevek k zgodovini spomeniškega varstva, ki vključuje tudi slovensko področje, smo v zadnjem času pridobili iz Avstrije, kjer so pod naslovom Zur Geschichte der österreichischen Denkmalpflege izdali dva dela knjige, prvi avtorja Theodora Brücklerja, ki je opisal obodbje med leti 1863 in 1891,31 ter drugi avtorice Marthe Fingernagel-Grüll, ki se je podrobno osredotočila na obdobje med leti 1892 in 1910.32 Oba dela predstavljata pomemben vir informacij in osnovo za nadaljnja raziskovanja ter na to obdobje odpirata nove poglede, ki so nam bili do zdaj zaradi pomanjkanja raziskav nepoznani in zakriti.
25 PLESTENJAK 2014, p. 74.
26 ZUPAN 2014, p. 36.
27 TERŽAN 2019, p. 10.
28 ĆORIĆ 2010. pp. 1–525.
29 ĆORIĆ 2010, pp. 130–131.
30 FRODL 1988.
31 BRÜCKLER 2020.
32 FINGERNAGEL-GRÜLL 2020.
8
2. Kratka zgodovina delovanja Centralne komisije na Kranjskem med leti 1850–1913
2.1 Obdobja delovanja
Za uradni začetek delovanja avstrijske Centralne komisije za proučevanje in ohranjanje stavbnih spomenikov (Der K.K. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale) in s tem posredno tudi spomeniškega varstva na Slovenskem, štejemo 31.
december leta 1850, ko je cesar Franc Jožef, po priporočilu ministra Brucka, izdal dekret o ustanovitvi.33 Centralna komisija je prvo reorganizacijo sprejela leta 1873, ko je svoje delovanje razdelila na tri sekcije. Druga reorganizacija se je zgodila leta 1911,34 kmalu po tem, leta 1913, pa smo v Ljubljani dobili prvi spomeniškovarstveni urad.35
2.1.1 Prvo obdobje: 1850–1873
Vpliv na ustanovitev dunajske Centralne komisije je imela skrb za varstvo spomenikov v drugih evropskih državah, saj Avstrija ni želela biti v zaostanku na tem področju.36 Zgodovinska dogajanja preteklega 18. stoletja in obdobje romantike so namreč pripeljala do novih zavedanj o vrednosti preteklosti, ki so jo začeli ceniti prav preko stavb in umetniških del. Le-ta so bila na ogled širši množici, zato je skrb zanje postajala vse pomembnejša.37 K nastanku Centralne komisije in podobnih organizacij v drugih državah, so pripomogla tudi združenja strokovnjakov, ustanavljanje muzejev in privatni krogi izobražencev.38 Dejansko delovanje komisije se je pričelo 24. junija 1853, ko je ministrstvo za trgovino podalo svojo odločbo in je Centralna komisija dobila svojo organizacijsko in vsebinsko podobo.39 Vodstvo komisije je prevzel Carl Freiherr Czoernig von Czernhausen, ki je bil po osnovni izobrazbi geograf in statistik.40 Za redaktorja je izbral Carla Linda, ki je nalogo sprejel in jo opravljal vse do leta
33 FRODL 1988, pp. 76–77.
34 BRÜCKLER 2009, pp. 16–17. Glej tudi: BAŠ 1955, p. 21.
35 STELE 1969, p. 536.
36 BAŠ 1955, p. 15.
37 FRODL 1988, p. 21.
38 FRODL 1988, pp. 35–38.
39 BRÜCKLER 2020, p. 19.
40 BRÜCKLER 2020, p. 23.
9
1902.41 Če pogledamo na celotno ime organizacije Centralne komisije, opazimo, da naj bi se njeno delovanje sicer omejilo na stavbne spomenike (Baudenkmale), česar pa se v svojem dejanskem delovanju komisija ni držala, saj bi bilo pri pregledu gradov, cerkva in drugih stavb težko izpustiti njihove umetnostne zbirke ali pa recimo arheološke najdbe. Izbira besede se je morda nanašala na takratno prerazporeditev Centralne komisije k ministrstvu za gradnje.42 Komisija je bila sprva sestavljena iz predstavnikov treh ministrstev, predstavnikov dveh akademij in dunajskega konservatorja. Organizirana je bila centralistično, tako da so vsa navodila in odobritve lahko prihajala le direktno s sedeža, predvsem z ministrstva za trgovino, obrt in gradnje, ki je prevzelo glavno funkcijo. Po letu 1859 je glavno vlogo prevzelo ministrstvo za uk in bogočastje.43 Prvotna ideja je bila seznanjanje prebivalstva o pomembnosti varovanja kulturne dediščine, popis in ohranjanje spomenikov ter prikaz umetnostnega bogastva države. Prednost pred ohranjanjem je Centralna komisija dajala raziskovanju, saj so se držali načela, da lahko ohranimo le tisto, kar poznamo.44
V tem obdobju je obnavljanje težilo k »čistim slogom« (stilgerecht). Med pravilno in lepo so se uvrščala predvsem dela iz gotike oz. vse, kar je spominjalo na gotiko. Značilno je bilo uvrščanje kakovosti spomenika glede na obdobje iz katerega izhaja in kategoriziranje obdobij.
Tako so bila renesančna dela recimo mnogo bolj cenjena kot baročni oltarji, ki so jih imeli za iznakažene. Pogosto so se obnove izvajale v smislu gotizacije in ne obnove prvotnega stanja.
Glavni izvršilci teh idej so bili konservatorji in korespondenti oz. dopisniki, ki so delovali v svojih okrajih.45 Poleg njih so bili na področjih, kjer je primanjkovalo sodelavcev, k sodelovanju obvezani tudi gradbeni uradniki. Le–ti so torej imeli pomembno vlogo, saj so v določenih primerih nadomestili mesto konservatorja.46 V 60. letih so se začele kazati prve kritike proti stalni gotizaciji spomenikov in pobude za ohranjanje prvotnega stanja.47 Kmalu se je pokazalo, da so konservatorji v večini premalo strokovno usposobljeni in da ne zmorejo nadzorovati vseh gradbenih del in spreminjanj na spomenikih, kar je privedlo do sprememb v organizaciji Centralne komisije.48 Na reorganizacijo je zagotovo vplival tudi sočasen razvoj spomeniškovarstvenih strok, posebej umetnostne zgodovine.
41 BRÜCKLER 2020, p. 160.
42 BRÜCKLER 2020, p. 19–20.
43 BRÜCKLER 2020, p. 52.
44 BRÜCKLER 2020, pp. 20–21. Glej tudi: BAŠ 1955, p. 16.
45 BRÜCKLER 2020, pp. 89–92.
46 FRODL 1988, p. 98.
47 BRÜCKLER 2020, pp. 91–92.
48 BAŠ 1955, pp. 20–21.
10 2.1.2 Drugo obdobje: 1873–1911
Leta 1867 se je avstrijska monarhija preoblikovala v Avstro-Ogrsko, kmalu za tem, 21. julija 1873 pa je sledila tudi preureditev Centralne komisije. Le – ta se je preoblikovala v Centralno komisijo za preučevanje in ohranjanje umetnostnih in zgodovinskih spomenikov (K. K.
Zentralkommission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale).49 Glavno spremembo je prinesla razdelitev dela na tri sekcije: arheološko (I), umetnostnozgodovinsko (II) in arhivsko (III). Tako so se strokovnjaki počasi začeli bolj usmerjati v svoje določeno področje, obravnavani spomeniki pa so dobili primernejšo in strokovnejšo obdelavo.50 Drugo veliko spremembo je prinesel lastni proračun, ki je Centralni komisiji omogočil večjo svobodo pri obnovah in drugih projektih. K sodelovanju s Centralno komisijo so bili po letu 1875 po službeni dolžnosti obvezani vsi uradi, v letih za tem pa so sledile še druge obveze, ki so prebivalstvo vse bolj spodbujale k ohranjanju in skrbi za kulturno dediščino. Medtem ko sta se I. in III. sekcija pri obdelavi gradiva v veliki meri srečevali z izkopavanjem, preučevanjem in deponiranjem v muzeje, se je II. umetnostnozgodovinska sekcija ukvarjala predvsem z ukrepi pri restavriranju že obstoječih spomenikov. Naloga II.
umetnostnozgodovinske sekcije je bila skrb za arhitekturo, plastiko, slikarstvo in grafiko srednjega in novega veka vse do konca 18. stoletja.51
V tem času se je razvil tudi nov odnos do prej zaničevanega baroka, kar predstavlja pomemben korak k ohranitvi baročne dediščine tako v cerkvah kot tudi v meščanskih hišah in gradovih.52 Proti t.i. »čistim slogom« so nastopili tudi predstavniki dunajske umetnostnozgodovinske šole, Franz Wickhoff, Alois Riegl in Max Dvořak. Zavzemali so se za ohranitev baroka in s tem močno vplivali na razvoj spomeniškega varstva.53 Centralna komisija se je v strokovnem pogledu močno naslonila na dunajsko umetnostnozgodovinsko šolo in njene predstavnike. Prav tam so se počasi izoblikovali tudi prvi strokovno usposobljeni konservatorji.54 Kljub temu je Kranjska prvega poklicnega konservatorja dobila šele leta 1913 s Francetom Steletom.
49 KOMELJ 1984, p. 40. Glej tudi: BAŠ 1955, p. 21.
50 BRÜCKLER 2020, p. 96.
51 FINGERNAGEL–GRÜLL 2020, pp. 330–331. Glej tudi: BAŠ 1955, pp. 21–25.
52 BAŠ 1955, pp. 25–26.
53 HAZLER 2013, p. 17.
54 DRAŽUMERIČ 2004, p. 17.
11
Konservatorji so v drugem obdobju delovanja še vedno ohranjali neposredno povezavo z vodstvom Centralne komisije ter obenem z njo povezovali korespondente in druge urade. Ker je bilo področje delovanja Centralne komisije zelo obširno, konservatorjev pa veliko, so se začeli izvajati t. i. pokrajinski dnevi konservatorjev, katerih namen je bilo enotno delovanje spomeniškega varstva. Leta 1883 je bilo v Celovcu organizirano prvo tako srečanje za konservatorje Kranjske, Koroške in Štajerske. Iz Ljubljane sta se ga udeležila konservatorja Karl Dežman in Ivan Franke. 55
Ob koncu stoletja se je ob sami inventarizaciji spomenikov vse bolj pojavljala tudi potreba po njihovi restavraciji in prvotni ohranitvi. Tako se je v spomeniškem varstvu poleg poklica konservatorja, ki se je takrat pospešeno razvijal, počasi kazala tudi potreba po poklicu restavratorja. Pri nas ga je prevzel slikar Matej Sternen, ki je kasneje tesno sodeloval pri Steletovem terenskem delu, v arhitekturnem smislu pa je k temu pripomogel arhitekt Maks Fabiani, ki je pomagal pri obnovi popotresno poškodovane Ljubljane.56
2.1.3 Tretji statut Centralne komisije in nastop Franceta Steleta
Leta 1911 se je Centralna komisija že drugič reorganizirala in se preimenovala v Državni spomeniški urad (Staatsdenkmalamt). Ob tem so bile ukinjene prej ustanovljene tri sekcije.
Področje delovanja se je osredotočilo predvsem na II. umetnostnozgodovinsko sekcijo, saj je bila I. arheološka sekcija ob reorganizaciji priključena novoustanovljenemu arheološkemu inštitutu, III. arhivska sekcija pa se je pridružila dunajskemu arhivskemu svetu, s čimer so se ta tri področja ločila.57 Kot protektor komisije je nastopil prestolonaslednik Franz Ferdinand, ki je v nadaljnjih štirih letih močno vplival na razvoj spomeniškega varstva.58 Razlogi za spremembo statuta so bili različni, izstopala pa je potreba po reorganizaciji, saj je stroga centralizacija dunajski komisiji onemogočala svobodnejše in hitrejše ukrepanje pri zaščiti spomenikov, ki so bili tega potrebni.59 Posledica decentralizacije so bili deželni spomeniški uradi (Landesdenkmalämter), ki so obliko organizacije in navodila konservatorjem prevzeli po Organizacijskih določbah (Organisationsbestimmungen) Centralne komisije. Ta so se v določeni meri ohranila še kasneje v spomeniškem varstvu Jugoslavije in Slovenije in tako še
55 BAŠ 1955, pp. 26–27.
56 BAŠ 1955, p. 27.
57 BRÜCKLER 2009, pp. 16–17.
58 BRÜCKLER 2009, p. 15.
59 DRAŽUMERIČ 2004, p. 37.
12
danes predstavljajo pomemben vir usmeritve varovanja spomenikov.60 Državni spomeniški urad je bil tako sestavljen iz urada na Dunaju in deželnih konservatorjev v posameznih deželah.
Pokazala se je tudi potreba po delitvi dela na raziskovalno in izvršno delo. Raziskovalni del je prevzel umetnostnozgodovinski inštitut, izvršni del pa so v posameznih deželah razdelili na dva deželna konservatorja, od katerih je bil eden usmerjen bolj umetnostnozgodovinsko, drugi pa tehnično.61 Deželni konservator je imel pod sabo častne konservatorje in korespondente.
Najpomembnejšo spremembo za slovenski prostor je prinesel nastop praktikanta Centralne komisije Franceta Steleta, ki je 12. junija 1913 postal deželni konservator za Kranjsko s sedežem v Ljubljani.62 To kratko trajajoče obdobje v prvih letih ni prineslo velikih sprememb, saj je razvoj kmalu prekinila prva svetovna vojna in z njo Steletov začasni odhod.
2.2 Sodelavci Centralne komisije na Kranjskem
2.2.1 Splošen pregled za Kranjsko
Centralni komisiji so se hitro priključili tudi predstavniki slovenskega prostora. 31. julija 1850 so se programu pridružili prvi konservatorji in korespondenti, nekaterimi med njimi so delovali kot častni, drugi kot profesionalni. Korespondenti so delovali kot neke vrste informatorji, konservatorji pa so bili izobraženi v smereh, ki so se povezovale z delom, ki ga je od njih zahtevala Centralna komisija, in sicer so bili uradniki, učitelji, profesorji v srednjih šolah, duhovniki ipd. Oboji so bili po navadi imenovani za obdobje treh let za določeno okrožje.63 Konservatorji so predstavljali urad z lastnim pečatom in so imeli na voljo brezplačno pošto za obveščanje in dopisovanje s Centralno komisijo, deželnimi oblastmi, društvi in uradi. Na predlog Centralne komisije jih je imenovalo ministrstvo za trgovino, obrt in gradnje. Njihovo delo je bilo povezano s Centralno komisijo, katere pomoči so bili deležni ob težkih ali spornih primerih na terenu.64 Brückler navaja, da so bili za svoje objave v Mitteilungen plačani
60 HAZLER 2013, p. 17.
61 BRÜCKLER 2009, pp. 16–17.
62 HOYER 1997, p. 35.
63 BRÜCKLER 2020, p. 24.
64 FRODL 1988, p. 98. Glej tudi: BAŠ 1955, p. 19.
13
skromno, in da je tudi to ohranjalo raven angažiranosti in strokovnosti.65 Tudi sicer je finančna plat publikacije Mitteilungen še precej slabo raziskana.66
Leta 1854 je bil za območje Kranjske kot častni konservator imenovan predsednik zgodovinskega društva v Ljubljani Anton Codelli.67 Prvi korespondenti na Kranjskem so bili Henrik Costa v Ljubljani za Gorenjsko, tajnik zgodovinskega društva Vinko Fereri Klun v Ljubljani, Jurij Grabrijan v Vipavi za Notranjsko in Jernej Arko v Novem mestu za Dolenjsko.68 Zaradi pomanjkanja strokovno usposobljenega kadra se je Centralna komisija sprva obračala predvsem na že obstoječa zgodovinska društva, šole, župnije in občine.69 Med njimi so izbirali predstavnike, ki so imeli vsaj nekaj izkušenj s področja dediščine ali s tem povezano stroko.
Od letnika 1869/1870 je bil v publikaciji Mitteilungen skoraj vedno priložen tudi seznam sodelavcev Centralne komisije ter kazalo konservatorjev in korespondentov.70 V različnih obdobjih je na Kranjskem delovalo različno število konservatorjev in korespondentov. Brückler jih je v svoji najnovejši knjigi za obdobje med 1863 in 1891 naštel trideset, med katerimi je bilo trinajst profesorjev, šest pravnikov in štirje duhovniki.71
Med profesorji so bili navedeni:
- Arnold Luschin von Ebengreuth (1841–1932),72 - Simon Rutar (1851–1903),73
- Julius Wallner (1852–1914),74 - Konrad Črnologar (1860–1904),75 - Vinko Fereri Klun (1823–1875),76 - Ivan Franke (1841–1927),77 - Franc Komatar (1875–1922),78
65 BRÜCKLER 2020, p. 94.
66 BRÜCKLER 2020, p. 166.
67 KUŠEVIČ 1999, p. 248. V ostalih tedanjih deželah na slovenskem ozemlju so mesta prvih častnih
konservatorjev prevzeli še Peter Kandler za Primorsko, Gottlieb Ankershofen za Koroško in Josip Scheiger za Štajersko.
68 BAŠ 1955, pp. 19–20.
69 BAŠ 1955, p. 16.
70 BRÜCKLER 2020, p. 89.
71 BRÜCKLER 2020, pp. 592–601. Celoten seznam imen sem povzela po Brücklerju.
72 POLEC 1932. Po poklicu je bil Arnold Luschin von Ebengreuth numizmatik in pravni zgodovinar.
73 BOHINEC 1960. Simon Rutar je bil zgodovinar, arheolog in geograf.
74 KRANJEC 1986b. Julis Walner je bil po izobrazbi zgodovinar.
75 MAL 1925a. Konrad Črnologar je bil zgodovinar, topograf, učitelj in konservator.
76 PIRJEVEC 1928. Vinko Fereri Klun je bil po izobrazbi zgodovinar, literarni zgodovinar, geograf in politik.
77 MESESNEL 1926a. Ivan Franke je bil slikar in restavrator.
78 CAPUDER 1932. Franc Komatar je bil po izobrazbi zgodovinar.
14 - Alfonz Müllner (1840–1918),79
- Josef Obergföll,80
- Ivan Šubic (1856–1924),81 - Heinrich Swoboda,82
- Ivan Vrhovec(1853–1902),83 - Jakob Žmavc(1867–1950).84 Pravniki so bili:
- Anton von Premerstein (1869–1935),85 - Anton von Codelli(1800–1883),86 - Etbin Henrik Costa(1832–1875),87 - August Dimitz (1826–1886),88 - Anton von Globočnik(1825–1912),89
- Michelangelo Zois von Edelstein (1874–1945).90 Pripadniki duhovništva so bili:
- Franc Avsec (1863–1943),91 - Janez Flis(1841–1919),92 - Anton Koblar(1854–1928),93 - Ivan Schaschel (1859–1944).94
Poleg njih so na ozemlju Kranjske v povezavi s Centralno komisijo delovali še:
- Karl Dežman(1821–1889),95
79 CAPUDER 1935. Alfonz Müllner je bil arheolog.
80 BRÜCKLER 2020, p. 595. Josef Obergföll je bil gimnazijski profesor v Kočevju.
81 ČERMELJ 1971. Ivan Šubic je bil naravoslovec in organizator obrtnega šolstva.
82 BRÜCKLER 2020, p. 595. Heinrich Swoboda je bil suplent na višji realki v Ljubljani.
83 KRANJEC 1986a. Ivan Vrhovec je bil po poklicu zgodovinar in geograf.
84 KRANJEC 1991. Jakob Žmavc je študiral zgodovino, zemljepis in slavistiko.
85 KLEMENC 1952.
86 BRÜCKLER 2020, p. 597.
87 MAL 1925b.
88 BRÜCKLER 2020, p. 597.
89 GLONAR 1926.
90 BRÜCKLER 2020, p. 598.
91 GRUM 2013.
92 STESKA 1926.
93 ŠLEBINGER 1928.
94 BRÜCKLER 2020, p. 596.
95 PIRJEVEC 1925. Karl Dežman je bil muzejski kustos Deželnega muzeja Rudolfinum.
15 - Heinrich Costa(1796–1870),96
- Franz Schumi (1848–1916),97 - Ernst Stöhr (1860–1917),98 - Anton Gvajc (1865–1935),99 - Josef Leinmüller (+1898),100 - Janez Vurnik(1849–1911).101
Poleg zgoraj naštetih sem ob pregledu publikacije Mitteilungen med leti 1856 in 1913 našla še precej imen drugih predstavnikov, ki so na takšen ali drugačen način sodelovali s Centralno komisijo na področju Kranjske. Nekateri med njimi so zapisali finančno subvencijo za določen spomenik, podali podrobnejšo obravnavo ali se večkrat oglasili iz tega okolja. Druge pa tu omenjam le v povezavi z delovanjem Centralne komisije, ker so jo omenjali v svojih poročilih, čeprav praktično niso imeli stika s Kranjsko. Niso bili nujno konservatorji ali korespondenti, niti niso vsi delovali na Kranjskem. Med njimi so bili Joseph Bergmann, Karl Weiss, Peter von Radics, Albert Ilg, Josef Alexander Freiherr von Helfert, Johann Graus, Ladislav Benesch, Paul Grueber, Ambros Zündel, Eduard Gerisch, Emanuel Riedl, Mathias Much, August Schaeffer, Victor Luntz, Wilhelm Anton Neumann, Alois Riegl, Joseph Neuwirth, Karl Rosner, Ludwig Wächtler, Julius Deininger, Friederich Kenner, Oswald Redlich, Josef Szombathy, Max Dvořák, Paul Hauser, Josef Mantuani, Karl Moser, Hugo Windischgrätz, Matej Sternen, Valter Schmid, Milan Pajk in še nekateri. Kljub mnogim imenom je veliko prispevkov za Mitteilungen nepodpisanih in tako njihovi avtorji brez dodatnega pregleda arhivskega gradiva centralne komisije ostajajo neznani.
Veliko število sodelujočih je pomenilo tudi veliko različnih pristopov pri raziskovanju in pisanju, zaradi česar so bila potrebna navodila in določeni pogoji. Le–ti so se skozi reforme ob prelomu stoletja natančneje izoblikovali in bili priloženi nekaterim izdajam. V njih je bil določen honorar glede na število vrstic in glede na stran, navodila v povezavi s slikami in načrti, korekture teksta, avtorski izvodi ipd.102
96 MAL 1925c.
97 KRANJEC 1967.
98 BRÜCKLER 2020, p. 600.
99 MESESNEL 1926b.
100 BRÜCKLER 2020, p. 601.
101 DURJAVA 1986.
102 FINGERNAGEL-GRÜLL 2020, pp. 494–496.
16
Na Kranjskem so glede na število objav najbolj izstopali Ivan Franke, Konrad Črnologar, Ivan Šubic, Janez Vurnik in Franz Avsec.
2.2.2 Ivan Franke
Ivan Franke (1841–1927), ki se je rodil v Dobju pri Poljanah, je bil po poklicu slikar in spada med predstavnike slovenskega realizma. Študiral je na Dunaju in v Benetkah. Leta 1873 je odpotoval na Kitajsko, kar je opisal v svojih spisih. Kasneje se je zaposlil kot profesor v Kranju in Ljubljani.103 Od leta 1882 dalje je opravljal delo konservatorja II. sekcije za območje Kranja, Radovljice, Ljubljane z okolico in mesta Ljubljane, Logatca, Postojne in Kamnika.104 Za publikacijo Mitteilungen je v prispevkih opisoval različna področja. Poročal je o pomembnih cerkvah na Kranjskem, pisal je o Škofji Loki, Crngrobu, Mošnjah, Kranjski Gori, Mojstrani, o restavriranju fresk v Šenčurju, obnovi cerkve v Velesovem, novih odkritjih v Kališah, zavarovanju fresk v Mačah pri Preddvoru, odkritju fresk v Radomljah, o Sternenovem restavriranju v Gostečah, freskah v cerkvi na Studenicah, obelisku pri gradu v Polhovem Gradcu, opremi cerkve v Hrastju, obnovi oltarjev v Logu pri Brezovici, restavratorskih delih na znamenju v Šentvidu in še nekaterih drugih spomenikih. Kljub prevladujoči cerkveni umetnosti, lahko pri Ivanu Franketu opazimo tudi zanimanje za profano umetnost.
2.2.3 Konrad Črnologar
Konrad Črnologar (1860–1904), rojen v Peščeniku pri Višnji Gori je bil učitelj, konservator in umetnostni topograf.105 Deloval je v Podgabru,106 Šentvidu pri Stični in Šmarju. Leta 1890 je postal korespondent Centralne komisije, leta 1898 pa konservator II. sekcije za območje okolice Ljubljane in Litije.107 V Mitteilungen je objavljal predvsem opise in stanje cerkvene arhitekture na Dolenjskem. Opisal je cerkev Svetega Duha na Vrheh, Novo vas pri Višnji Gori, cerkve v Pristavi in na Primskovem, v Zgornji Dragi, na Muljavi in v Šentvidu pri Stični, pisal je o Magdalenski gori, cerkvi v Mirni Peči, cerkvi sv. Martina v Šmartnem pri Litiji, cerkvi v Trebnjem, na Viču, o cerkvi sv. Jakoba v Strahomerju, sv. Uršule na Lanišču pri Škofljici, sv.
103 MESESNEL 1926a.
104 BRÜCKLER 2020, p. 594.
105 MAL 1925a.
106 Podgaber je danes sosednji zaselek vasi Veliki Gaber.
107 BRÜCKLER 2020, p. 593.
17
Simona in Jude Tadeja v Pijavi Gorici, sv. Martina v Biču pri Stični, sv. Nikolaja nad Petrušnjo vasjo, Marijinega Vnebovzetja v Muljavi, v Grosupljem, o cerkvi sv. Petra v Dvoru pri Polhovem Gradcu in še nekaterih. Najbolj natančno se je posvetil pisanju in raziskovanju stiškega samostana, pri čemer je v primerjavi z drugimi članki v največji meri uporabil znanstveni pristop. Njegovi opisi in raziskave so služili kot pomembna osnova za nadaljnja raziskovanja.108
2.2.4 Ivan Šubic
Ivan Šubic (1856–1924), rojen v Poljanah nad Škofjo Loko, je opravljal delo naravoslovca in šolnika v Ljubljani.109 Bil je ravnatelj na tehniških šolah na Dunaju in v Ljubljani. Z varstvom okolja se je srečal kot član komisije za izsuševanje barja, leta 1897 pa je bil imenovan za konservatorja II. sekcije za območje Postojne, Logatca in mesta Ljubljane.110 V periodiki Mitteilungen je objavljal različne prispevke, na primer o cerkvi Marijinega Oznanjenja v Crngrobu, restavriranju spomenikov ob potresu leta 1895, porušenem župnišču pri sv. Jakobu v Ljubljani, obnovi marmornega tabernaklja v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani, o freskah v prezbiteriju cerkve v Pijavi Gorici, cerkvici sv. Jurija nad Igom, gradu Rožnik, novih orglah v ljubljanski stolnici, stranskem oltarju ljubljanske frančiškanske cerkve ipd.
2.2.5 Janez Vurnik
Janez Vurnik (1849–1911) se je skupaj z Jožetom Plečnikom, Camillom Sittejem in Maxom Fabianijem ukvarjal s popotresno podobo Ljubljane in njeno obnovo.111 Leta 1904 je bil imenovan za konservatorja za območje Radovljice, od koder je izhajal. Bil je tudi član odbora Društva za krščansko umetnost v Ljubljani.112 Njegovi prispevki za publikacijo Mitteilungen so opisovali posledice udarca strele v cerkev sv. Duha v Ribčevem lazu v Srednji vasi pri Bohinju, obnovo zvonika cerkve v Bitnjah, kritje strehe cerkve v Mošnjah, obnovo Bleda po požaru, zaščito dveh stebrov na gradu v Radovljici, zaščito ruševin na Pustem gradu in odkritje poznogotskih fresk na Brodu pri Bohinjski Bistrici.
108 MAL 1925a.
109 ČERMELJ 1971.
110 BRÜCKLER 2020, p. 595.
111 BRÜCKLER 2020, p. 601.
112 ŽITKO DURJAVA 1986.
18 2.2.6 Franc Avsec
Franc Avsec (1863–1943) je bil duhovnik, ki se je pod vplivom Janeza Flisa in Jožefa Smrekarja s cerkveno umetnostjo začel ukvarjati že v času študija teologije.113 Leta 1904 je bil imenovan za konservatorja za območje Krškega, Litije in Novega mesta.114 Deloval je predvsem na območju Dolenjske, pisal pa je o cerkvi v Žužemberku, porušeni cerkvi v Podbočju, orglah iz Kostanjevice na Krki, prenosu slike iz Šentvida v stiški samostan, cerkvi v Dragi, o cerkvi sv.
Martina v Biču pri Stični, o cerkvi v Prečni in pevskem koru v Mekinjah. Navduševal se je nad stavbarstvom in je tako opisal mnogo cerkva na Dolenjskem in Gorenjskem. Njegov opus je zelo obsežen, med drugim se je temeljito posvečal proučevanju stavbne dediščine, umetnostnozgodovinski problematiki in spomeniškemu varstvu.115
113 GRUM 2013.
114 BRÜCKLER 2020, p. 596.
115 GRUM 2013.
19
3. Pregled publikacije Mitteilungen der k. k. Central Commission für Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale med leti 1856 in 1913 za območje Kranjske
3.1 Splošno o publikaciji Mitteilungen der k. k. Central Commisssion für Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale
Leta 1850 je bila s cesarjevim odlokom ustanovljena dunajska Centralna komisija, leta 1853 je pričela s svojim delovanjem, tri leta kasneje, leta 1856, pa je začela izhajati njena publikacija Mitteilungen der k.k. Central Commission für Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale.116 Publikacijo so že od samega začetka dalje šteli za uradni list, kar pomeni, da ni bila podvržena nobeni cenzuri.117 Vzporedno z reorganizacijo se je leta 1872 preimenovala v Mitteilungen der k.k. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale, leta 1911 pa v Mitteilungen der k.k. Zentral-Kommission für Denkmalpflege.118 Izhajala je v treh serijah in sicer prva med leti 1856–1874, druga med leti 1875–1902 (Neue Folge/NF) ter tretja (Dritter Folge/3.F) in hkrati tudi zadnja med leti 1902–1918.
Publikacija Mitteilungen je skozi leta spreminjala svojo obliko. Sprva so vsak mesec izdali zvezek skupaj z opombami (Notizen) in restavratorskimi poročili (Restaurierberichten).
Publikacija je bila tako na letni ravni sestavljena iz dvanajstih zvezkov. Od 3. izdaje dalje so publikaciji dodali še korespondence (Korrespondenzen), kjer se na kratko poročali o novih najdbah in opisih spomenikov. Z letom 1860 so dodali še arheološke opombe (Arhäologische Notizen).119
Centralna komisija je bila v prvih desetletjih usmerjena bolj v lastno delovanje, kar kaže tudi dejstvo, da so želeli na začetku delovanja pridobiti avtorje, ki bi se nato osredotočili na avstrijsko spomeniško varstvo in ne na spomenike po celotni monarhiji.120 Franjo Baš je v svojem prispevku k zgodovini spomeniškega varstva opozoril na dejstvo, da so vse objave v nemškem jeziku, kar je slovenskim dopisovalcem onemogočalo izražanje v maternem jeziku,
116 HÖFLER 1994, p. 449.
117 FINGERNAGEL-GRÜLL 2020, p. 490.
118 TERŽAN 2019, p. 10. Publikacija je leta 1911 ohranila ime ne glede na spremembo naziva institucije. Theodor Brückler (Brückler 2009, p. 20) v svoji knjigi navaja, da je ime »Staatsdenkmalamt« v prvih letih verjetno zvenelo nekoliko preveč pompozno in so zato v več primerih še vedno uporabljali ime »Zentralkommission«.
119 BRÜCKLER 2020, p. 21.
120 BRÜCKLER 2020, p. 160.
20
hkrati pa je bilo s tem omejeno tudi ozaveščanje Slovencev.121 Za primerjavo lahko navedemo, da naj bi na Kranjskem okoli leta 1910 živelo približno 491 000 Slovencev in 28 000 Nemcev.122
Zaradi slabe priprave nekaterih izdaj so jeseni leta 1863 nekateri člani uredništva predlagali, da bi publikacija izhajala na dva meseca v dvojnem obsegu, s čimer bi pridobili več časa za podrobnejšo pripravo prispevko. Predlog je bil po zasedanju komisije zavrnjen, publikacija pa je tako ostala mesečna. Zaradi zavrnitve so uredništvo zapustili nekateri ugledni predstavniki, kot sta Gustav Heider in Rudolf Eitelberger.123 Za Centralno komisijo je nastopila kriza, tako da so morali imenovati novega predsednika in sicer je to postal Josef Alexander Freiherr von Helfert. Zamenjave in spremembe so vplivale tudi na publikacijo Mitteilungen, ki se je začela počasi bolj odpirati za javnost.124 Od leta 1869/1870 je publikacija v skoraj vsaki številki vsebovala tudi seznam sodelavcev, konservatorjev in korespondentov.125
3.2 Teme in usmeritve
Kot je bilo omenjeno že zgoraj, se je oblika Mitteilungen skozi leta nekoliko spreminjala.
Skupaj z njo in hkrati s spremembami v statutu Centralne komisije, so se spreminjale tudi objave, njihovo število, avtorji in vsebina. Na drugačen pogled na kulturno dediščino so vplivale tudi družbene spremembe in razvoj spomeniškovarstvenih strok.
Ob pregledu objav za Kranjsko lahko tako, kot že mnogi avtorji poprej, kmalu ugotovimo, da je bil velik del zanimanja usmerjen v arheologijo. Med leti 1865 in 1913 je bilo skupaj okoli 30% arheoloških objav. V času do prve reorganizacije, torej do leta 1873, je bilo okoli 33%
arheoloških prispevkov, v času do druge reorganizacije, torej do leta 1911 pa okoli 37%, pri čimer je potrebno upoštevati, da so bile od 1900 dalje arheološke objave vse redkejše. Med leti 1911 in 1913 lahko zaznamo le še 8% objav te vrste, v ostalih odstotkih pa prevladujejo umetnostnozgodovinski prispevki, kar se sklada s tretjim statutom Centralne komisije, s katerim se je pozornost osredotočila na t.i. II. sekcijo. Ob pregledu objav v publikaciji Mitteilungen sem
121 BAŠ 1995, p. 27.
122 BRÜCKLER 2020, p. 592.
123 FRODL 1988, p. 176.
124 BRÜCKLER 2009, p. 13.
125 BRÜCKLER 2020, p. 89.
21
izpustila arheološki del in se posvetila člankom umetnostnozgodovinske narave. Tudi v nadaljnji razpravi se bom omejila le nanje, in sicer za območje Kranjske.
Pred letom 1873 so bile objave, povezane s Kranjsko, precej redke. Prvi članki umetnostnozgodovinske narave so bili objavljeni šele leta 1857 in sicer je šlo za opis petih nagrobnikov v Novem mestu v prispevku avtorja Josepha Bergmanna.126 Tudi sicer je bil do leta 1873 največji del člankov povezan z nagrobniki, nato so sledile objave o Centralni komisiji in cerkveni umetnosti, zelo malo pa je bilo objav o muzejih, knjigah, potopisih in posvetni umetnosti. Posvetne umetnosti se je bežno dotaknil le en prispevek, ki govori o čajnem servisu z lovskim motivom.127 Opazno je, da se je v okviru Centralne komisije v prvih letih o posvetni umetnosti razpravljajo zares malo oz. skoraj nič. Potopisi oz. potovanja za namene Centralne komisije so bila v začetku rezervirana le za najzvestejše in najbolj angažirane sodelavce.128 Na Kranjskem lahko tako vrsto prispevkov zasledimo šele nekoliko kasneje. Na splošno se je Centralna komisija predvsem v prvih desetletjih svojega delovanja osredotočala na državne spomenike, saj sta bila dostop in svetovanje pri zasebnih spomenikih precej težja.129 Poročila v tem prvem obdobju so bila sicer v večini precej obširna in podrobna. Značilno je, da so se nekateri članki raztezali čez več številk ali celo letnikov, kar pomeni, da so se poročevalci z določenim spomenikom ukvarjali precej dolgo.130
Leta 1875 se je pričela nova vrsta publikacije Mitteilungen (Neue Folge), ki je sčasoma prinesla nekaj sprememb. Predsednik Joseph Alexander von Helfert je v programu nakazal, da bo publikacija postala bolj odprta za javnost.131 Od začetka pa vse do reorganizacije se je publikacija namreč vse bolj pomikala v interne objave sodelavcev, namenjene ozkemu krogu ljudi, in tako ni dosegala učinka v splošni javnosti, kar so se z novo vrsto odločili spremeniti.132 Vsebina naslednjih letnikov se lahko formalno razdeli na sedem točk:133
1. Arheološka izkopavanja in poročila
2. Spomeniškovarstveni ukrepi (restavriranje, restavratorski načrti in odkritja pri restavriranjih)
3. Stenske poslikave
126 BERGMANN 1857, pp. 141–146.
127 COSTA 1859, p. 280.
128 BRÜCKLER 2020, p. 140.
129 BAŠ 1955, p. 17.
130 BAŠ 1955, p. 27.
131 BRÜCKLER 2020, p. 166.
132 BRÜCKLER 2020, p. 160–161.
133 BRÜCKLER 2020, p. 166. Po Brücklerju sem povzela tudi sledeči seznam.
22
4. Inventarji, raziskave, literatura in opis spomenikov 5. Rušenje, odstranjevanje in uničevanje spomenikov 6. Organizacija in sodelavci Centralne komisije in muzejev 7. Trgovanje in izvoz starin
V drugem obdobja delovanja Centralne komisije, torej od leta 1873 dalje, je bilo število člankov sprva zelo podobno letom prej, torej precej redko. V prvem desetletju po reorganizaciji se je Kranjska praktično omenjala le v objavah, ki so opisovale dogajanje v Centralni komisiji v preteklem letu, t.i. »Bericht der k. k. Central-Commission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale über ihre Thätigkeit im Jahre […]«. V teh objavah so bili našteti aktualni konservatorji in korespondenti, pod rubriko »Verhandlungen« pa so bili omenjeni spomeniki, s katerimi so se v tistem obdobju ukvarjali. Izjema je bilo kratko poročilo o arhivu iz Ljubljane in Petru Skobělskymu134 ter poročilo nadškofijskega ordinariata o poteku arheološkega in umetnostnozgodovinskega pouka cerkvene umetnosti.135
V naslednjem desetletju se je število objav precej zvišalo. Tudi Höfler je opazil, da lahko kontinuirano pojavljanje člankov v povezavi s Kranjsko v Mitteilungen opazimo šele po 1880.
Zasluge za to je pripisal slikarju Ivanu Franketu, ki je bil leta 1883 imenovan za konservatorja Centralne komisije za območje Kranjske, z usmeritvijo na Gorenjsko in Dolenjsko z Ljubljano in ki je kmalu začel objavljati topografske opise gotskih cerkva.136 Tudi v tem obdobju je bil poudarek predvsem na cerkveni umetnosti. Prispevki so postajali bolj strokovni in usmerjeni v posamezne spomenike. Delali so popise cerkva določenega območja, opisovali njihovo opremo, poslikave in zunanjost, večji del objav cerkvene umetnosti v tem času pa je bil še vedno usmerjen v raziskovanje umetnosti srednjega veka. Zanimanje za srednji vek je v svojem pregledu opazil tudi Höfler, ki je hkrati opozoril, da so pri avtorjih, ki so bili strokovno izšolani, počasi začeli nastajati tudi prvi poskusi resnejših znanstvenih interpretacij.137 Proučevanje dediščine se je sčasoma preusmerilo iz posameznega spomenika na večje ambientalne enote, kar pomeni, da so kot zgodovinsko ali ambientalno celoto začeli dojemati ulice, trge in mesta.138 Skupaj s podrobnejšim raziskovanjem so se vse bolj razvijali tudi načrti in risbe.139
134 Archiv in Laibach … 1878, p. CXXVII.
135 Das bischöfliche Ordinariat … 1881,p. LXXVI.
136 HÖFLER 1994, p. 451.
137 HÖFLER 1994, p. 449.
138 KOMELJ 1984, pp. 40–41.
139 BRÜCKLER 2020, p. 21.
23
V tem času se je v Ljubljani odprla tudi nova muzejska stavba Rudolfinum, kar je zagotovo prineslo nov pogled na nekatere raziskave, posebej arheološke. V njej je svoje prostore od leta 1913 naprej imel tudi Spomeniški urad. Zanimive zbirke so osupnile obiskovalce in še bolj spodbudile zbiratelje, da so najdbe pošiljali v muzej.140 Leta 1890 je bil za korespondenta imenovan Konrad Črnologar, ki je v naslednjih letih prispeval mnogo objav in raziskav. V svojih prispevkih je obravnaval številne umetnostne spomenike, ki jih med pomembnejše štejemo še danes, kot so cerkev sv. Martina v Zgornji Dragi, Stiški samostan, cerkev sv. Martina v Šmartnem pri Litiji ipd. Delo Konrada Črnologarja je zelo cenil tudi France Stele, ki ga je leta 1913 omenil na svojem predavanju za učitelje in jim ob tem zaželel, da bi iz njihovih vrst
»vstalo še več Črnologarjev«.141
Število objav je nekoliko narastlo po katastrofalnem velikonočnem potresu v Ljubljani 14.
aprila 1895. Takrat se je zelo živo pokazala potreba po ohranjanju in dokumentiranju okolice, kar je verjetno tako v konservatorjih kot tudi v prebivalcih vzbudilo nekoliko več čuta za kulturno dediščino. To je kasneje omenil tudi France Stele, ki je zapisal, da je Slovence takrat prvič zaskrbelo za stanje dediščine.142 V tem času se je v člankih pogosteje začela omenjati tudi profana umetnost, kar predstavlja pomemben preskok iz prejšnjih desetletij. Zasledimo lahko opis Gruberjeve palače v Ljubljani,143 popotresno podobo Ljubljane,144 stanje knežjega dvorca ipd.145
Še en preskok v objavah je predstavljala tretja sprememba oblike revije Mitteilungen, in sicer leta 1902 zasnovana tretja vrsta. Od takrat dalje so bili članki strukturirani precej drugače, število objav pa je močno poskočilo. Če je še v prejšnjih letih izhajalo približno pet člankov na leto, se je od leta 1902 število močno povišalo na celo več kot 50 objav v enem letniku. Potrebno je poudariti, da so članki postali povsem drugačni in krajši. Največkrat je šlo za kratka poročila o že izvedenih ali šele načrtovanih delih, spomeniki pa so bili omenjeni le z nekaj besedami.
Poročila so pogosto zapisi o finančni subvenciji. Redki so bili prispevki, ki so podajali podrobnejšo obravnavo določenega spomenika. Če je bilo raziskovanje prej osredotočeno predvsem na srednjeveško arhitekturo oz. arhitekturne spomenike na splošno, lahko v prvem desetletju 20. stoletja v prispevkih vse bolj opažamo tudi zanimanje za freske in poslikave.
140 LOZAR ŠTAMCAR 2007, pp. 10–12.
141 STELE 1913, p. 274.
142 STELE 1969, p. 539.
143 GERISCH 1896, p. 115.
144 FLIS 1896, p. 117.
145 Fürstenhof in Laibach … 1896, p. 174.
24
Primer take vrste zanimanja so bile freske v ljubljanski stolnici in njihova obnova kot priprava na praznovanje 200 letnega jubileja stolnice.146 Prav tako so se zanimali za Kremser- Schmidtovo oltarno sliko v Velesovem, ki so jo želeli restavrirati. Tudi sicer se je v tem času razširilo zanimanje za restavratorsko stroko, katere načela so vse bolj vključevali v svoje prispevke.147
Kljub naraščanju zanimanja in proučevanju profane umetnosti je glavni del prispevkov še vedno obsegala obravnava cerkvenih spomenikov. Nekaj prispevkov se je nanašalo še na Centralno komisijo, muzejsko dejavnost, nagrobnike in knjige.
Prav zaradi kratkih člankov, v katerih se je po večini omenjalo le dejstva in ni šlo za daljše opise, je bolj opazno tudi sodelovanje in komuniciranje s Centralno komisijo. Nekateri sklepi o obnovi spomenikov so se pojavljali v več letnikih, prav tako je bilo zanimivo tudi nasprotovanje Centralne komisije določenim obnovam. Primer dolgega razpravljanja in nasprotovanja ideji regotizacije je bil zvonik cerkve v Radovljici. V poročilu leta 1905 je bilo jasno napisano, da se Centralna komisija ni strinjala z nameravano obnovo zvonika v gotskem slogu in da se je zavzemala za ohranitev v prvotni obliki.148 Dilema se je nadaljevala še v naslednjih številkah, leta 1906 pa so objavili, da je Centralna komisija zaradi slabega stanja zvonika ugodila načrtu gotizacije radovljiškega zvonika.149
Tretji statut Centralne komisije leta 1911 ni kaj dosti spremenil sestave periodike Mitteilungen.
Še naprej so bile številne kratke in objektivne objave o stanju in ohranjanju spomenikov, njihovem financiranju in obravnavi. Glavna tema so ostajali cerkveni spomeniki, ob njih pa je veljavo vse bolj dobivala tudi profana umetnost. Zanimiva je bila rubrika »Vandalismen«, v kateri so izpostavljali zgrešene obnove, ki niso bile v skladu s takratnimi smernicami ali pa so jih lastniki oz. župnije izvedli sami, brez vedenja pristojnega korespondenta. Tak primer za Kranjsko je predstavljala neposrečena prenova in dozidava na župnišču v Postojni. V članku iz leta 1913 je bilo jasno izraženo, da izvedena dela niso bila v skladu s spomeniškim varstvom in da Centralna komisija o tem ni bila obveščena.150 Ta rubrika predstavlja zanimiv primer soočenja z nezanimanjem za kulturno dediščino in njenim nepoznavanjem ter hkrati kaže, da tega ni bilo malo. Rubrika je opisovala tako vandalizme v pravem pomenu te besede, kot tudi
146 RIEGL 1903, p. 152.
147 SCHAEFFER 1904, p. 219. Glej tudi: BAŠ 1955, p. 27.
148 Krain … 1905, p. 402.
149 Radmannsdorf. Kirche … 1906, p. 293.
150 Vandalismen. Krain … 1913, p. 107.
25
primere sicer dobronamernih, a ponesrečenih prenov, ki so predstavljali dobro refleksijo in znanje za naslednje projekte.151
12. junija 1913 je France Stele postal deželni konservator za Kranjsko.152 V istem letu njegovih objav v Mitteilungen še ni zaslediti oz. morda niso podpisane. Verjetno se je bolj osredotočal na slovenske publikacije tistega časa ali pa se je razpon njegovega dela pokazal šele po nekaj letih.
151 BRÜCKLER 2020, p. 92–93.
152 HOYER 1997, p. 35.
26
ZAKLJUČEK
Skozi pregled prispevkov v publikaciji Mitteilungen der k.k. Central Commission für Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale lahko pobliže spoznamo način delovanja spomeniškega varstva v 2. polovici 19. in 1. desetletju 20. stoletja. Za izvajanje načel Centralne komisije so na Kranjskem skrbeli predvsem konservatorji in korespondenti, občasno pa tudi drugi poznavalci, ki so prišli v stik s tem področjem. Predvsem na začetku je bilo njihovo znanje omejeno na dotedanje možnosti izobrazbe, sčasoma pa se je lahko s pomočjo razvoja umetnostne zgodovine in drugih spomeniškovarstvenih strok tudi bolj podrobno razvilo.
Slovensko ozemlje je bilo precej odvisno od dogajanja v Avstriji, kar že na prvi pogled kažejo v nemškem jeziku napisane objave v Mitteilungen in drugih publikacijah Centralne komisije.
Skozi razvoj je opazno, da je Kranjska dobivala vse več usposobljenih strokovnjakov, ki so svoje raziskovanje posvetili prav domačemu ozemlju. Mnogi izmed njih so vplivali predvsem na spomeniškovarstveno obravnavo domačega kraja z okolico in tako poskrbeli za ohranitev spomenikov, ki sicer morda ne bi spadali pod prednostne obravnave. Primer takega delovanja predstavlja Konrad Črnologar, ki se je rodil v Peščeniku v bližini Višnje Gore in nato velik del svojega raziskovanja namenil prav Dolenjski ter tako prispeval k napredku na tem področju.
Precej velik delež objav v Mitteilungen der k.k. Central Commission für Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale, ki so povezane s spomeniki na Kranjskem nakazuje, da je tudi to področje že takrat imelo potencial na umetnostnozgodovinskem področju. To je opazno tudi v priloženem seznamu, kjer se hitreje razbere razvoj in usmeritve delovanja ter širok spekter zanimanja.
Z zaključno seminarsko nalogo sem želela približati del obdobja delovanja slovenskega spomeniškega varstva pod avstrijskim okriljem na Kranjskem, ki je v nekaterih pogledih še precej zapostavljeno, s priloženim seznamom pa predvsem odpreti možnosti za nove raziskave in hitrejše preglede. To zanimivo obdobje, ki je še kako povezano z našim ozemljem, odpira še mnoge možnosti, obravnave in povezave tudi z drugimi deželami in državami.
27
SEZNAM UPORABLJENE LITERATURE
Archiv in Laibach … 1878
Archiv in Laibach, Mitteilungen der k.k. Central Commission für Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale, 1878, priloga, p. CXXVII.
BAŠ 1955
Franjo BAŠ, Organizacija spomeniškega varstva v slovenski preteklosti, Varstvo spomenikov, 5, 1955, pp. 13–37.
BERGMANN 1857
Joseph BERGMANN, Über den Werth von Grabdenkmalen und ihren Inschriften, wie auch über die Anlegung eines Corpus Epitaphiorum Vindobonensium. I. Aus Anlass von fünf Grabsteinen im Franciscanerkloster zu Neustadl in Unterkrain, Mitteilungen der k.k. Central Commission für Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale, 1857, 6, pp. 141–146.
BOHINEC 1960
Valter BOHINEC, s. v. Rutar, Simon, Slovenski biografski leksikon, 9. zv., Ljubljana 1960.
https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi529137/ (22. 6. 2021)
BRÜCKLER 2009
Theodor BRÜCKLER, Thronfolger Franz Ferdinand als Denkmalpfleger. Die »Kunstakten«
der Militärkanzlei im Österreichischen Staatsarchiv (Kriegsarchiv), Dunaj – Köln – Weimar 2009 (Studien zu Denkmalschutz und Denkmalpflege).
BRÜCKLER 2020
28
Theodor BRÜCKLER, Zur Geschichte der österreichischen Denkmalpflege. Die Ära Helfert.
Teil I: 1863–1891, 1, Dunaj 2020 (Studien zu Denkmalschutz und Denkmalpflege).
CAPUDER 1932
Karel CAPUDER, s. v. Komatar, Franc, Slovenski biografski leksikon, 4. zv., Ljubljana 1932.
https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi285784/ (23. 6. 2021)
CAPUDER 1935
Karel CAPUDER, s. v. Müllner, Alfonz, Slovenski biografski leksikon, 6. zv., Ljubljana 1935.
https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi379346/ (23. 6. 2021)
COSTA 1859
Heinrich COSTA, Ein kostbares Jagdservice mit Glasmalerei, Mitteilungen der k.k. Central Commission für Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale, 1859, 10, p. 280.
ČERMELJ 1971
Lavoslav ČERMELJ, s. v. Šubic, Ivan, Slovenski biografski leksikon, 11. zv., Ljubljana 1971.
https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi673295/ (23. 6. 2021)
ĆORIĆ 2010
Franko ĆORIČ, Carsko i kraljevsko središnje povjerenstvo za proučavanje i održavanje starinskih građevina u hrvatskim zemljama. Ustroj, zakonodavstvo i djelovanje 1850.–1918., Zagreb 2010 (doktorska disertacija, Sveučilište u Zagrebu).
Das bischöfliche Ordinariat … 1881
Das bischöfliche Ordinariat, Mitteilungen der k.k. Central Commission für Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale, 1881, priloga, p. LXXVI.
29 DOSTAL 1907
Josip DOSTAL, O doneskih za topografijo in zgodovino umetnosti na Kranjskem, Četrto izvestje društva za krščansko umetnost v Ljubljani za leta 1903–1906, 4, 1907, pp. 31–48.
DRAŽUMERIČ 2004
Marija DRAŽUMERIČ, Zgodovina in razvoj konservatorstva na Dolenjskem in v Beli krajini do leta 1945, Ljubljana 2004 (magistrska naloga, Univerza v Ljubljani).
FINGERNAGEL-GRÜLL 2020
Martha FINGERNAGEL-GRÜLL, Zur Geschichte der österreichischen Denkmalpflege. Die Ära Helfert. Teil II: 1892–1910, 2, Dunaj 2020 (Studien zu Denkmalschutz und
Denkmalpflege).
FLIS 1896
[Johann FLIS], Laibach nach der Erdbebenkatastrophe, Mitteilungen der k.k. Central Commission für Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale, 1896, p. 117.
FRODL 1988
Walter FRODL, Idee und Verwirklichung. Das Werden der staatlichen Denkmalpflege in Österreich, Dunaj 1988.
Fürstenhof in Laibach … 1896
Fürstenhof in Laibach, Mitteilungen der k.k. Central Commission für Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale, 1896, p. 174.
30 GERISCH 1896
[Eduard GERISCH], Krainische Sparkasse in Laibach, Mitteilungen der k.k. Central Commission für Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale, 1896, p. 115.
GLONAR 1926
Joža GLONAR, s. v. Globočnik pl. Sorodolski, Anton, Slovenski biografski leksikon, 2. zv., Ljubljana 1926. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi202295/ (23. 6. 2021)
GRUM 2013
Martin GRUM, s. v. Avsec, Franc, Novi Slovenski biografski leksikon, 1. zv., Ljubljana 2013.
https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi132140/ (23. 6. 2021)
HAZLER 2013
Vito HAZLER, Sto let organiziranega varstva kulturne dediščine na Slovenskem, Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 53/3–4, 2013, pp. 16–23.
HOYER 1997
Sonja Ana Hoyer, Konservatorska doktrina na Slovenskem, Umetnostna zgodovina in spomeniško varstvo. Posvetovanje ob 75-letnici ustanovitve Slovenskega
umetnostnozgodovinskega društva (1921–1996) (ed. Sonja Ana Hoyer), Ljubljana 1997 (Knjižnica slovenskega umetnostnozgodovinskega društva, I), pp. 33–42.
HOYER 1999
Sonja Ana Hoyer, Prispevek k preučevanju zgodovine spomeniškega varstva - konservatorstva na Slovenskem – primer Slovenska Istra, Raziskovanje kulturne
ustvarjalnosti na Slovenskem. (ed. Jadranka Šumi), Ljubljana 1999 (Šumijev zbornik), pp.
365–377.
31 HÖFLER 1994
Janez HÖFLER, Raziskovanje srednjeveške umetnosti na Slovenskem, Zgodovinski časopis, 48/4, 1994, pp. 449–456.
KLEMENC 1952
Josip KLEMENC, s. v. Premerstein, Anton, pl., Slovenski biografski leksikon, 8. zv., Ljubljana 1952. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi459058/ (23. 6. 2021)
KLINEC 1976
Rudolf KLINEC, s. v. Codelli pl. Fahnenfeld, Peter Anton, Primorski slovenski biografski leksikon, 3. snopič/1. knjiga, Ljubljana 1976. https://www.slovenska-
biografija.si/oseba/sbi160357/ (23. 6. 2021)
KOMELJ 1984
Ivan KOMELJ, Varstvo etnoloških spomenikov v luči razvoja spomeniškovarstvene zakonodaje in ideologije varstva, Varstvo spomenikov, XXVI, 1984, pp. 39–46.
Krain … 1905
Krain, Mitteilungen der k.k. Central Commission für Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale, 1905, 12, p. 402.
KRANJEC 1967
Silvo KRANJEC, s. v. Schumi, Franc, Slovenski biografski leksikon, 10. zv., Ljubljana 1967.
https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi551021/ (23. 6. 2021)
