PEDAGOŠKA FAKULTETA
MATEJA MIKLUŠ
PROBLEMATIKA PREVEČ SKRBNIH IN LJUBEČIH STARŠEV TER PREMALO ODGOVORNIH OTROK
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2016
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
SOCIALNA PEDAGOGIKA
MATEJA MIKLUŠ
Mentorica: DOC. DR. NATAŠA ZRIM MARTINJAK
PROBLEMATIKA PREVEČ SKRBNIH IN LJUBEČIH STARŠEV TER PREMALO ODGOVORNIH OTROK
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2016
ZAHVALA
Rekla bi hvala.
Staršem in bratu. Za potrpljenje, zaupanje in spodbudne besede.
Mentorici doc. dr. Nataši Zrim Martinjak. Za usmerjanje, pomoč in svetovanje.
Prijateljicam. Za sprostitev med pisanjem, debate, ki so mi odprle marsikateri pogled v tematiko, in vso ostalo pomoč.
Vzgojiteljici v stanovanjski skupini Kokos Mladinskega doma Jarše. Da si je vzela čas in z mano delila svoje izkušnje iz svoje dolgoletne prakse.
Za to bi rada vam rekla HVALA!
POVZETEK
Diplomsko delo se osredotoča na problematiko, pri kateri preveč skrbni in ljubeči starši prevzemajo odgovornost za dolžnosti in obveznosti, ki so sicer v popolni domeni njihovega otroka. Omenjena problematika je značilna za sodobni čas, v katerem vedno več staršev zaradi najrazličnejših razlogov izhaja iz napačnih predpostavk permisivne vzgoje in se v dobri veri poslužuje pristopov, ki otroku v resnici zelo škodujejo. Odnosi v družini so omejeni na obliko starševskega »storitvenega« servisa, za katerega velja, da otrokom k družinski skupnosti ni treba ničesar prispevati, prav tako pa so starši v zelo veliki meri vključeni v otrokove šolske naloge in obveznosti. Na podlagi tega otrok ne razvije nujno potrebnih kompetenc za samostojno življenje, kar vpliva na kakovost njegovega življenja, tudi ko je že odrasel. V diplomski nalogi sem se usmerila predvsem na strokovnjakov pristop do staršev in njegov strokovni prispevek v procesu pomoči staršem pri ponovnem vračanju odgovornosti v roke otroka, kamor ta tudi spada.
Empirični del diplomske naloge predstavlja intervju s strokovno delavko, ki je sicer vzgojiteljica v enem izmed mladinskih domov. Na podlagi kvalitativne raziskovalne metode in polstrukturiranega intervjuja sem pridobila vpogled v konkretne pristope in metode, ki se jih strokovni delavci poslužujejo v procesu pomoči in dela s starši. Rezultati kažejo, da sta strokovnjakov prispevek in njegova pomoč v omenjenem procesu ključna za dosego ciljev, ki so si jih starši postavili na začetku.
Ključne besede: odgovornost, preveč skrbni in ljubeči starši, premalo odgovorni otroci, strokovnjakov pristop in prispevek, konkretne metode.
ABSTRACT
The diploma thesis focuses on the issue of over-caring and loving parents who take responsibility for duties and obligations which should be in full domain of their child. A deep-rooted problem of modern times reflects in an ever-increasing number of parents who apply well-intentioned approaches for their child, not being aware they can be detrimental in the end. Parents opt for these approaches in good faith and due to various reasons, but normally these approaches result from erroneous assumptions about permissive upbringing. Family relationships are limited to the form of parental »service«, where a child does not need to contribute to the family community.
Moreover, such parents are heavily involved in the child's school work and obligations. In addition to this, the child does not develop the essential competences to live on his or her own which negatively affects the quality of life, even when he or she is already all grown-up. In my diploma thesis, I focus on an expert's approach to parents and his professional contribution in the process of helping parents to return back responsibilities to the child. The empirical part of the diploma thesis presents an interview with a professional worker, who is an educator in one of the youth care centres. Based on qualitative research methods and a semi-structured interview, I gained an insight into specific approaches and methods that are welcomed by professionals in the process of assisting and working with parents. The results show that contribution and assistance of experts are crucial in order to achieve the goals that parents set in the very beginning.
Keywords: responsibility, too caring and loving parents, a lack of responsibility among children, expert's approach and his contribution, specific methods.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... - 1 -
2 TEORETIČNI DEL ... - 2 -
2.1 Permisivna vzgoja in njeno napačno razumevanje ... - 2 -
2.2 Starši prevzemajo odgovornost, ki je v domeni otrok ... - 3 -
2.3 Otrokovo razumevanje besede »ne« ... - 4 -
2.4 Otrokova težnja po ljubezni, ki jo pozna ... - 4 -
2.5 Vzroki in posledice vzgoje, pri kateri starši prevzemajo odgovornost, ki je v domeni otroka ... - 5 -
2.6 Problem plačevanja otroku za opravljanje domačih opravil ... - 10 -
2.7 Strokovnjakov pristop do staršev ... - 10 -
2.7.1 Slabi vzgojni vzorci staršev ... - 10 -
2.7.2 Kako naj strokovnjak pristopi do staršev? ... - 11 -
2.7.3 Kam mora strokovnjak usmeriti svojo pozornost in kakšen je njegov prispevek? ... - 12 -
2.7.4 Delo na sebi pri starših ... - 14 -
2.7.5 Težave na poti do cilja ... - 15 -
2.7.6 Občutki krivde pri starših ... - 16 -
2.7.7 Zagotovilo za uspeh ... - 17 -
2.7.8 Pozornost na otroka ... - 18 -
2.7.9 Komunikacija v družini ... - 19 -
2.7.10 Kako otroku reči »ne«? ... - 20 -
2.7.11 Prenašanje otrokovega »trpljenja« ... - 21 -
2.7.12 Konflikti ... - 21 -
2.7.13 Vodenje otroka in postavljanje mej ... - 22 -
2.7.14 Konkretne naloge, pomoč in možnost izbire ... - 22 -
2.7.15 Otrokova zadnja beseda ... - 23 -
2.7.16 Kako razvijati odgovornost?... - 24 -
3 EMPIRIČNI DEL ... - 29 -
3.1 Opredelitev problema ... - 29 -
3.2 Cilji raziskave ... - 30 -
3.3 Raziskovalna vprašanja ... - 30 -
3.4 Raziskovalna metodologija ... - 31 -
3.4.1 Vzorec in postopek izbire ... - 31 -
3.4.2 Raziskovalni instrument ter postopek zbiranja podatkov ... - 31 -
3.4.3 Postopek obdelave podatkov ... - 32 -
3.4.4 Rezultati in interpretacija ... - 33 -
4 SKLEP ... - 48 -
5 ZAKLJUČEK ... - 51 -
6 REFLEKSIJA ... - 52 -
7 VIRI IN LITERATURA ... - 54 -
8 PRILOGE ... i
8.1 Priloga št. 1: Okvirna vprašanja za intervju ... i
8.2 Priloga št. 2: Celoten prepis intervjuja ... ii
8.3 Priloga št. 3: Celoten potek kodiranja ... xii
1 UVOD
V lanskem letu sem nekaj mesecev preživela v Španiji, kjer sem kot au pair živela in delala pri neki družini in skrbela za dve deklici. Opazovanje vzgoje staršev, pri katerih sem živela, in distanca, ki sem jo kot »nečlanica« družine lahko imela, sta mi nudili vpogled v zanimiv vzgojni pristop, za katerega je bilo značilno, da so pri hiši »glavni« otroci, starši pa so tam bolj kot ne zato, da želje svojih dveh hčera le uresničujejo. Z deklicama sem se uspešno soočala in od njih še kar uspešno zahtevala, da naredita tudi kaj sami. Drugačna zgodba pa je bila s starši, saj nisem vedela, kako naj se jim glede omenjene problematike približam, jim dobronamerno svetujem ali pa pomagam, da odgovornost za hčerine zadolžitve in naloge vrnejo v njune roke. Ker me je to
»morilo« skoraj ves čas mojega bivanja tam, sem se odločila, da svojo diplomsko nalogo ob vrnitvi domov namenim raziskovanju, kako naj strokovnjak v takšnih primerih pristopa do staršev, kaj naj jim svetuje in kako naj jim pomaga, da bodo vzgojili samostojne in odgovorne otroke.
Najprej sem se usmerila v opredelitev koncepta permisivne vzgoje, saj je, kot pravita M. Peček Čuk in I. Lesar (2009), njeno napačno razumevanje razlog, iz katerega izhaja marsikateri napačen vzgojni korak laičnih vzgojiteljev – staršev. Svoje raziskovanje sem nato razširila na področje vzrokov in posledic vzgoje, pri kateri starši na svoja ramena prevzemajo odgovornost, ki je sicer v rokah otrok. Največ poudarka pa sem namenila raziskovanju, kako naj strokovnjak pristopi do staršev, da ti ne bodo dobili občutka, da so v vlogi staršev neuspešni, ter kaj lahko strokovnjak stori in prispeva v procesu pomoči staršem, da ti odgovornost otrok zopet vrnejo njim samim. E.
Novljan (2004) namreč zatrjuje, da morajo biti strokovnjaki kompetentni tudi za delo z odraslimi, da lahko ustrezno vodijo pogovore s starši, prilagajajo cilje njihovim potrebam in jim pomagajo, da se naučijo, kako presoditi, kaj je za njihovega otroka ustrezno in kaj ne.
»Največji dan v tvojem življenju in mojem je, ko prevzameva popolno odgovornost za svoje vedenje. To je dan, ko resnično odrasteva.« (John C. Maxwell)
2 TEORETI Č NI DEL
2.1 Permisivna vzgoja in njeno napa č no razumevanje
V zadnjih letih je mogoče zaslediti pojav nekoliko bolj permisivne oblike vzgoje, ki postavlja le na videz enakovredno vzdušje med starši in otroki. Utemeljitelj permisivnega vzgojnega stila je Jean-Jacques Rousseau, ki je bil prepričan, da je otrokova narava ob rojstvu nepokvarjena, zato mora vzgoja izhajati iz otrokovih razvojnih potreb. V središče vzgojnega delovanja je tako postavil otroka in permisivni vzgojni stil je zato eden izmed najmanj vsiljivih vzgojnih stilov, ki se ga lahko poslužujemo pri vzgoji otrok. Rousseaujevo osnovno vprašanje se je dotikalo načina, kako bi preprečili negativne vplive okolja. Spoznal je, da bi morala biti vzgoja takšna, da bi otroka varovala pred slabimi vplivi iz okolja, saj zlo v otroku ne obstaja. Vzgojiteljeva naloga v permisivnem vzgojnem stilu je predvsem v obliki prikrite avtoritete, ki otroka nenehno in popolno nadzoruje in oblikuje primerne situacije z namenom, da oblikuje čim ugodnejše okoliščine za otrokov razvoj in njegovo pridobivanje izkušenj. Otrok tega nadzora ne sme nikoli opaziti in ves čas mora misliti, da je popolnoma svoboden, medtem ko so vse situacije, v katerih se znajde, zrežirane s strani vzgojitelja, z namenom, da se iz njih kaj nauči (Peček Čuk in Lesar, 2009).
Kroflič (1997) dodaja, da zagovorniki permisivnega vzgojnega stila od otroka implicitno zahtevajo, da se vede čim bolj naravno, svobodno in spontano. Poleg tega pa mora učenje občutiti kot igro, prav tako pa mora sam ugotoviti, kaj od njega pričakuje okolica in kaj je zanj najbolj primerno.
Rousseau priporoča disciplino naravnih kazni, ki bi otroku sporočale, kaj je prav in kaj ne, predstavljale pa bi tudi element kaznovanja. Z vidika permisivnega pristopa vzgojitelj tako ne sme otroku nikoli naložiti kazni ali mu česa prepovedati. Njegova naloga, potem ko otrok izkusi naravno kazen, je le ta, da jo ubesedi in tako otroku pomaga dojeti situacijo, v kateri se mu je nekaj zgodilo in od katere bi se moral nečesa naučiti. Permisivna vzgoja torej temelji na prepričanju, da otrokovega razvoja ne smemo omejevati, saj mu na takšen način ne damo možnosti, da se razvije skladno s svojimi potenciali, interesi in sposobnostmi, ki jih že ima v sebi.
Že v Rousseaujevih časih so strokovnjaki opozorili na nevarnost despotizma otrok, ki nastane kot posledica takšnega idealiziranja otroka, vendar ti pomisleki takrat niso dobili veliko veljave (Peček Čuk in Lesar, 2009).
Danes lahko zasledimo zelo veliko družin, kjer je omenjeni pomislek o despotizmu otrok še kako resničen. Kar pa je, kot trdita M. Peček Čuk in I. Lesar (2009), posledica napačno tolmačene in zato izkoriščene Rousseaujeve teze, da mora biti vzgoja skladna z otrokovo naravo. Vzgoja, ki temelji na napačnem razumevanju permisivnega vzgojnega stila, tako pripelje do situacije, ko sta v središču družine otrok ter zadovoljevanje njegovih potreb in želja. Pravila v takšni družini niso jasna in tudi starši se jih ne držijo, prav tako pa ti v svojih vzgojnih intervencijah niso dosledni (prav tam).
J. Lepičnik Vodopivec (2007) povzema avtorico M. Bergant (1973), ki pravi, da ta tip vzgoje, ki temelji na napačnem razumevanju Rousseaujevih idej, sili otroka v položaje, kjer je oropan vseh izkušenj, onesposobljen za premagovanje težav in navezovanje čustvenih stikov.
M. Peček Čuk in I. Lesar (2009) v svoji knjigi pojasnjujeta, da je Rousseau v nadzorovanju, ki ga otrok ne sme opaziti, našel rešitev, kje je meja med omejevanjem in svobodo. To nakazuje na dejstvo, da je že Rousseau sam spoznal, da ni svobode brez neke oblike omejevanja. Dodajata še, da je omejevanje kot tako nujno za otroka, saj si bo, če ga ob očitnem prekršku ne bomo kaznovali ali ga na to opozorili, naše vedenje tolmačil kot našo popolno ignoranco oziroma lastno nevrednost, da bi bil kaznovan (prav tam). Rousseau torej je predvideval določene vrste omejevanja in usmerjanja otroka, le da je bilo to za otroka popolnoma skrito, kar pa še ne pomeni, da omejevanja in usmerjanja ni bilo. Menim, da je tu srž napačnega razumevanja permisivnega vzgojnega stila, saj si laiki, ki se v Rousseaujev vzgojni stil niso povsem poglobili, razlagajo, da sta kakršnokoli omejevanje in usmerjanje otroka nekaj, kar zanj ni dobro in kar zagovorniki permisivnega vzgojnega stila zato strogo zavračajo.
Prav tako tudi Milivojević idr. (2008) menijo, da je napačno razumljena permisivna vzgoja razlog za naraščanje števila razvajenih in socialno neprilagojenih otrok. »Jedro ideje po svobodni vzgoji pa je zahteva, da nihče ne sme posegati v otrokov razvoj in ga pospeševati, torej daje prednost zorenju kot od vzgoje neodvisnemu dejavniku posameznikovega razvoja« (Peček Čuk in Lesar, 2009, str. 143).
2.2 Starši prevzemajo odgovornost, ki je v domeni otrok
Ena izmed lastnosti, ki je značilna za napačno razumljeno permisivno vzgojo, je poleg tega, da je otroku vse dopuščeno, da je veliko pojasnjevanja in svobode, da pravila niso jasno določena, da velja prepričanje, da s kaznovanjem negativno vplivamo na otrokovo avtonomijo, da pravila
otroka zatirajo …, tudi starševsko prevzemanje odgovornosti za dolžnosti in obveznosti, ki so sicer v domeni otroka. To pomeni, da starši v želji, da bi svojemu otroku ugodili, naredijo zanj vse ali pa kar namesto njega. Otrok tako pričakuje, da bodo za vse poskrbeli starši, ti pa se, misleč, da otroku pomagajo, niti ne zavedajo, da otroku s tem pravzaprav zelo škodujejo. Ginott (2011) je takšne starše poimenoval tudi »helikopterski starši«.
A. Rebula-Tuta (2009) pravi, da otroke, ki imajo pretirano popustljive starše, preplavlja čustvo izgubljenosti brez rešitve, saj nezreli starši z malikovanjem otroka vnašajo vanj občutek izgubljenosti v prostoru, kjer ni nikakršnih mejnikov ali opornikov. Ker se otrok nikamor ne more nasloniti ali podpreti, se počuti zapuščenega. Avtorica pa še dodaja, da se otrok prav tako ne more ničesar naučiti, ker ni nič zgrešenega, ničemur se ne more prilagoditi, ker se vse prilagaja njemu, ničemur se ne more upreti, ker ne prihaja do sporov. B. Coloroso (1996) pravi, da v takšni družini ni nikakršne strukture, ki bi otroku nudila varnost, in značilno je, da prevladuje permisivno vzdušje »laissez-faire«. V takšni družini dobi otrok vse, kar si zaželi, čeprav se morajo zato starši svojim potrebam odpovedati. Ker starši ne prepoznajo svojih potreb, ne poznajo razlike med tem, kaj so otrokove želje, in tem, kaj otrok resnično potrebuje, in zelo kmalu se zgodi, da zahteve otroka prerasejo zmogljivosti staršev. Za te družine prav tako velja, da otrokovo odgovornost prevzemajo starši, poleg tega pa otrok nima nikakršnih priložnosti za odločanje ali pa so te le občasne (prav tam).
2.3 Otrokovo razumevanje besede »ne«
Milivojević idr. (2008) pravijo, da otrok ni vajen, da bi mu starši kaj odrekli ali prepovedali, in ko pride do tega, da tudi takšni starši kdaj otroku kaj prepovejo, si otrok njihov »ne« vedno prevede v »ne marajo me«. Avtorji dodajo še, da takšen otrok na »ne« vedno reagira z veliko hrupa, solzami ali divjanjem, saj je ta odziv na prepoved staršev pravzaprav njegovo silno prizadevanje za to, da bi ga njegovi starši imeli radi (prav tam). Na tem mestu lahko povzamem, da takšni otroci čutijo ljubezen staršev samo takrat, ko ti vse naredijo namesto njih, in razumljivo je, da bodo to strežbo v vedno večji meri od svojih staršev tudi pričakovali in zahtevali.
2.4 Otrokova težnja po ljubezni, ki jo pozna
Ena izmed glavnih otrokovih aspiracij je ravno iskanje ljubezni in potrditve pri svojih starših.
Velikokrat pa tudi starši mislijo, da so skrbni in dobri samo takrat, ko izpolnijo vse želje svojega otroka, in tudi oni sami svoj »ne« vidijo kot dokaz, da otroka ne marajo. Milivojević idr. (2008)
svarijo, da starši s takšnim mišljenjem in posledično seveda tudi vedenjem le potrjujejo otrokovo zmoto, da je izpolnitev vsake želje dokaz starševske ljubezni. Tudi Juul (2009) pravi, da takšni obliki ljubezni manjkajo resnicoljubnost, iskrenost in toplina, kar po njegovem nujno pripelje do tega, da otroci svoje zahteve pripeljejo do neizmernosti. Pojasnjuje, da otroci brezmejno zaupajo svojim staršem, in če se starši odločijo za tako obliko ljubezni, otroci verjamejo, da so ljubljeni, vendar tega ne čutijo. Dodaja še, da ko so izpolnjene vse spontane želje otrok, se ti nekoliko ogrejejo, preostali čas pa zmrzujejo in zato zahtevajo vedno več ljubezni in topline svojih staršev, takšne, ki jim jo starši nudijo in ki jo lahko od njih tudi dobijo. Prav tako pa pojasnjuje, da otroci za razliko od svojih želja, ki so jim kristalno jasne, ne poznajo svojih potreb. Na tem mestu avtor izpostavlja težavo, če te otrokove želje postanejo merilo in temeljno vodilo staršev. V tem primeru se namreč zgodi, da otroci dejansko ne dobijo tistega, kar potrebujejo, hkrati pa jih starši tako učijo, da je življenje dobro samo takrat, kadar dobiš vse, kar hočeš (prav tam).
2.5 Vzroki in posledice vzgoje, pri kateri starši prevzemajo odgovornost, ki je v domeni otroka
»Otrok ob takih vzgojnih prijemih odrase v človeka, ki nikakor ne more sprejeti, da bi ga kdo opozoril na napako ali pomanjkljivost v njegovem delu« (Milivojević idr., 2008, str. 15). V želji, da starši otroku izkažejo svojo ljubezen, pa v resnici prispevajo k njegovi vedenjski, čustveni in družbeni nekompetentnosti. V ozadju »starševskih storitev« je vedno to, da starši otrokom želijo samo dobro. Gre za način posredovanja starševske ljubezni in skrbi. Vendar pa otrok tako ne bo imel težav samo na področju sprejemanja kritike, ampak tudi na področju osebne in družbene produktivnosti. S postopnim prevzemanjem vedno težjih nalog otrok od ranega otroštva razvija tudi delovne navade ter pridobiva razumevanje, da je včasih treba opraviti tudi kaj neprijetnega.
»Otroka dobro pripravimo na življenje, ko ga učimo delati tudi tiste stvari, ki mu v tem trenutku niso prijetne, s tem mu omogočamo, da mu neprijetne stvari postanejo vedno manj neprijetne.
Otrok se jih bo iz meseca v mesec lažje loteval in vsak dan mu bodo jemale manj energije.
Postopoma postanejo navada: delovna navada« (Milivojević idr., 2008, str. 45). Dobre delovne navade in razumevanje, da začetno manj prijetno delo lahko kasneje pripelje do prijetnih rezultatov, pa ključno vplivajo tudi na otrokovo boljšo samopodobo in samozavest.
Nič ni narobe, če starši včasih pomagajo svojim otrokom. To je celo nujno, da se tudi otrok nauči kasneje pomagati sočloveku. Težava, ki sem jo v svojem diplomskem delu vzela pod drobnogled, pa se dotika problematike, ko starši otrokom pomagajo preveč – toliko preveč, da problem raje
prevzamejo na svoja ramena in ga rešijo namesto svojega otroka. D. Ehrensaft (1997) vidi težavo, ko starši vstopijo v sistem pomoči otroku, vendar potem ne vedo, kdaj iz njega izstopiti. Čas za izstop iz tega sistema pomoči pa je takrat, ko starši spoznajo, da pravzaprav delajo namesto otrok, ti pa pri tem samo opazujejo, sledijo ali čakajo ob strani. Starši si morajo za glavni cilj svoje vzgoje postaviti otrokovo samostojnost, da bo ta znal sam poskrbeti zase in funkcionirati brez svojih staršev. Problem pa nastopi, ker starši v želji, da bi otroku čim bolj pomagali, ta cilj izgubijo izpred oči (prav tam).
Nekateri starši pa so preveč skrbni in ljubeči ter posledično vse opravijo namesto otroka zato, ker se jim otroci vedno smilijo, kadar so v stiski, ne da bi se najprej poglobili v to, kar se za to stisko nahaja. Bogdan Žorž (2002) jih v svoji knjigi označi kot pretirano mehke starše, pri katerih do otrok prevladuje čustvena komponenta, prevladuje smiljenje nad usmiljenjem. Kot primer Žorž (2002) navaja otroka, ki je postavljen pred kup umazane posode, ki naj bi jo pomil, ali pa otroka, ki tarna, ker je iz šole prinesel težko domačo nalogo, njegovi starši pa mu hitijo »pomagat«, in sicer tako, da nalogo opravijo namesto njega. Takšni starši otroku jasno sporočajo, da mu težkih in manj prijetnih opravil ni treba početi. Posledično otrok ne bo nikoli razvil delovnih navad in vsaka malce težja naloga ali opravilo mu bo predstavljalo ogromen napor. Poleg tega pa mu bodo dosego te naloge ali opravila onemogočali tudi občutki nekompetentnosti in nesposobnosti, saj si s predhodnim opravljanjem manj prijetnih in njegovi starosti primernih dolžnosti ni oblikoval samopodobe, ki bi mu omogočala zaupanje v lastne zmožnosti, da lahko samostojno premaguje in osvaja dolžnosti ter obveznosti, na katere naleti na svoji poti (prav tam). »Neposredna pomoč bo otroku dala misliti, da je, če ni poleg staršev, nebogljen« (Ginott, 2011, str. 107). Tudi Plesničar (2011) pravi, da otroka na takšen način učiš, da starša potrebuje, ker sam ne ve, kaj je zanj dobro in koristno, ter da so edino starši tisti, ki poznajo otrokove občutke in potrebe. Na takšen način pa starši otroku jasno sporočajo, naj svojim lastnim občutkom ne zaupa, in ga tako delajo odvisnega – najprej od staršev samih, kasneje pa tudi od drugih ljudi, saj se otrok ne bo nikoli upal zanesti na svoje občutke, ker jih v prvi vrsti sploh ne pozna. To pa ga bo naredilo za lahek plen vrstnikov in družbe. »V kolikor bomo otroku prišepetovali, kaj naj občuti – kaj je dobrega okusa, kdaj je toplo, kaj je lepo, česa naj ga bo strah, kaj boli, kaj povzroča veselje …, bomo vzgojili mladostnika, s katerim bo družba z lahkoto manipulirala« (Plesničar, 2011, str.
37). In ravno v tem je vzrok in hkrati posledica problematike premalo odgovornih otrok in staršev, ki otrokovo odgovornost prevzemajo nase. Gre za začaran krog. Juul (2009) pravi:
»Dolga desetletja smo skrb za otroke razumeli kot vseobsegajočo odgovornost za celotno njihovo življenje. Povedali smo jim, kdaj so lačni in kdaj siti, kdaj /…/ Hkrati pa smo se pritoževali nad tem, da niso samostojni in odgovorni, in se s težkim srcem spraševali, kako neki si bodo sploh lahko ustvarili svojo družino. Toda nihče nam ni smel namigniti, da smo za njihovo neodgovornost morebiti krivi tudi sami. Navsezadnje smo vendar storili vse za njih!« (str. 102) Otrok se na napakah uči in če se bo na začetku pri samostojni interpretacij svojih občutkov nekajkrat opekel, si bo pridobil izkušnje ter tako iste napake vnovič ne bo storil. Juhant in S.
Levc (2013) lepo povzameta, ko pravita, da starši, ki delajo namesto otroka, temu ne omogočijo odraščanja, ampak mu jemljejo priložnost, da se nauči skrbeti sam zase. Tudi Juul (2009) s tega vidika pripisuje pomenu odgovornosti zelo veliko vlogo. Pravi namreč, da je v vsakdanjem življenju zdrav občutek odgovornosti za svojo osebno integriteto najboljša zaščita pred tem, da postanemo žrtev drugih. Dodaja pa še, da ne nazadnje svoje individualne meje in potrebe najbolje pozna vsak sam (prav tam). Z drugimi besedami – vsak, ki si želi biti popolnoma samostojen in posledično tudi svoboden, pa mora biti v celoti odgovoren zase in za svoje potrebe.
Nekateri otroci pa bodo na težnje svojih staršev, ki si prizadevajo otrokom vsiliti svoja občutja, reagirali tako, da se jim bodo uprli. Postali bodo kljubovalni. »Če se kljubovalnost razvije v osebnostno značilnost, se taki otroci nazadnje ne ozirajo niti na zahteve drugih niti na svoje potrebe. Preživetje se osredini okrog vprašanja, kako namenoma ne storiti tako, kot se drugim zdi prav. Toda kljubovalnost ni naravna drža – je preživetvena strategija, ki jo otrok razvije samo, kadar je v družini ogroženo njegovo samospoštovanje« (Juul, 2008, str. 112).
S permisivno vzgojo si nekateri starši prizadevajo ustvariti čim bolj demokratične odnose v družini, vendar demokratični odnosi niso vedno tisto, kar otrok pri odraščanju nujno potrebuje.
Tudi Jesper Juul (2009) pri vprašanju odgovornosti demokratičnosti ne pripisuje pozitivnega pomena in pravi, da se nekateri starši na vso moč trudijo, da bi otroku razložili, zakaj zastopajo neko določeno stališče, in za vsako ceno iščejo harmonijo. Dodaja še, da si tu starši ne prizadevajo samo zato, da bi otrok sprejel njihov »ne«, ampak tudi za to, da bi se otrok s tem strinjal. Omenjeni problem pojasnjuje s težavo staršev, ki so odvisni od tega, ali jih otroci razumejo in se z njimi tudi strinjajo, kar pa posledično pomeni, da postanejo otroci tisti, ki so kar naenkrat odgovorni za dobrobit družine (prav tam). Vendar pa to ni odgovornost, ki bi bila v domeni otroka, in odveč je omenjati, da tudi to na otrokov razvoj negativno vpliva.
Milivojević idr. (2008) navajajo še eno skupino preveč skrbnih in ljubečih staršev, ki podobno vzgajajo iz slabe vesti, ker so preveč zaposleni in se jim zato zdi, da imajo za otroka premalo časa. Avtorji navajajo, da takšni starši poskušajo biti do otroka kar se da ustrežljivi in se poskušajo izogniti prepirom, vendar se kmalu znajdejo v nevarnosti, da mu bodo dovolili več, kakor je prav in dobro (prav tam). Tudi v takšni družini pride zelo kmalu, poleg težav s samostojnostjo, odgovornostjo in zadovoljivo vključitvijo otroka v družbo, do manj prijetnega družinskega vzdušja, saj je zaradi starševske vloge, ki je omejena na storitveni servis, to obsojeno na stalne prepire in slabo voljo. Juul (2009) pa še dodaja, da poleg slabega družinskega vzdušja in posledično tudi odnosov žrtvovanje staršev pri neprestanem izvajanju storitvenega servisa prav tako zahrbtno vpliva na otrokov občutek krivde kasneje v življenju.
Obstaja pa še ena skupina staršev, ki so »nagnjeni« k temu, da radi opravljajo otrokove dolžnosti in obveznosti namesto njega in zanj. To so starši, ki se zelo dobro spominjajo svojega otroštva, ki sta ga zaznamovala trdo delo in velika materialna stiska. Zato so odločeni, da njihovim otrokom ne bo treba izkusiti nikakršnega materialnega pomanjkanja in fizičnega dela – ne v otroštvu, ne v mladosti in ne ko odrastejo (Juul, 2009). Tudi v tem primeru otrok ne razvije ne delovnih navad ne pozitivne samopodobe in samozavesti, prav tako pa so mu tuji potrpežljivost, čakanje na vrsto, upravljanje s frustracijami in reševanje problemov, kar pa na dolgi rok ključno vpliva na njegovo vključevanje med vrstnike in ostalo družbo. V šoli, med prijatelji in ostalimi sorodniki bo imel takšen otrok vrsto težav, saj bo, kot je navajen od doma, pričakoval, da mu bodo takoj dali besedo, pozornost, ali pa da mu bodo ugodili v tem, kar bo od njih zahteval. Ne glede na to, ali ta druga oseba v tem trenutku to lahko naredi ali ne. D. Ehrensaft (1997) še dodaja, da takšnim otrokom primanjkuje empatije do drugih ljudi, prav tako pa je zelo velika nevarnost, da se bodo razvili v narcistične osebnosti. S. Hayman (1994) pa izpostavi še eno težavo, ki lahko pri otroku nastopi kot posledica takšne vzgoje. Otrok, ki so ga starši preveč varovali, se bo namreč prej znašel v slabi zvezi in zakonu, saj bo iskal še eno Mater ali Očeta, da bo stvari opravljal namesto njega, tako kot so to zanj počeli njegovi starši, namesto da bi si našel enakovrednega partnerja, s katerim bi si delil življenje (prav tam).
V želji, da starši otroka obvarujejo pred vsem slabim, kar se je v otroštvu dogajalo njim, naredijo iz njega družbeno manj kompetentnega človeka. Juul (2009) pojasnjuje, da težava tiči v tem, da starši ne vidijo svojih otrok takšnih, kot v resnici so, ampak svojo energijo vlagajo le v svoj projekt, torej v otroštvo, ki obstaja le v njihovi domišljiji (prav tam). Lahko bi rekli, da se takšni
starši močno trudijo, da bi bila njihova vzgoja popolno nasprotje vzgoji svojih staršev. Vendar pa če en pol ekstrema ni dober, tudi drugi ne more biti.
D. Ehrensaft (1997) kot razlog za poseganje po takšnih oblikah vzgoje navaja spremenjene vrednostne sisteme, na katere v zelo veliki meri prispeva današnji hitri življenjski tok. Prav tako velik pomen pripisuje tudi temu, da skorajda ne obstaja več družina, v kateri bi bil oče tisti, ki služi kruh, mama pa gospodinja. Danes v službo hodijo tako matere kot očetje, poleg tega pa nekatere družine nimajo očetov, druge pa celo nimajo mater. Za današnjo generacijo velja, da se pričakuje, da bo mati prisotna tako na delovnem mestu kot tudi doma, oče pa da bo dosegal uspehe na svojem delovnem mestu in bil hkrati tudi skrben starš doma. Po mnenju avtorice so te spremenjene vrednote razlog zmede pri starših.
D. Ehrensaft (1997) pa razlog za starševsko prevzemanje odgovornosti, ki naj bi bila sicer v domeni njihovih otrok, pripisuje še trem drugim dejavnikom. Prvi dejavnik pripisuje starševskemu strahu, kakšna prihodnost čaka njihove otroke v tem čedalje bolj negotovem svetu, in nezaupanju, da njihove otroke v prihodnosti čaka kaj dobrega. Drugi razlog se dotika zelo krhkih vez v družini, kjer edino otrok pravzaprav predstavlja vez med partnerjema. V takšnih družinah otrok staršem predstavlja stabilnost in zagotovilo, da ju ima nekdo rad in da se njihovi družini zato ne bo zgodilo nič slabega. Tretji dejavnik pa avtorica pripisuje t. i. sindromu Petra Pana, za katerega je značilno, da posameznik ne želi verjeti, da je odrasel, oz. noče, da bi do prehoda iz otroške dobe v odraslo sploh prišlo (prav tam).
Otrokom, ki jim starši naredijo vse, kar si zaželijo, in prevzemajo odgovornost za njihove napake, obveznosti, domače naloge in ostala gospodinjska ter druga opravila, pa grozi še ena nevarnost, na katero opozarjata Marko Juhant in Simona Levc (2013). Pravita, da otroci, ki imajo popolne starše, ne bodo nikoli srečni v življenju, ker so predolgo zaviti v vato in brez truda pridejo do vsega, kar si zaželijo. Ko imajo pri petnajstih letih vse, kar najstnik lahko ima, jih privlačijo le še energijske pijače, cigarete, alkohol, spolnost, droge in kriminal, ki jim edini še dvignejo adrenalin (Juhant in Levc, 2013).
Morebitni vzroki, zaradi katerih otroci in mladostniki ne želijo aktivno prispevati k družinski blaginji in dobrobiti družine (po Juulu, 2009):
• če družinska skupnost ne ponuja ničesar drugega kot streho nad glavo, posteljo in hrano,
• če se odrasli nenehno prepirajo glede razporeditve odgovornosti in gospodinjskih opravil,
• če starši prevzamejo nase vso otrokovo osebno odgovornost, ti pogosto ne razvijejo občutka za družbeno odgovornost,
• če gledajo odrasli na gospodinjska opravila in dolžnosti kot na nekaj, kar ovira njihovo življenje, bo otrok čutil popolnoma enako.
2.6 Problem pla č evanja otroku za opravljanje doma č ih opravil
Nekateri menijo, da se otroci naučijo odgovornosti z opravljanjem določenih domačih opravil, in tudi sama menim, da če je otrok enakovreden član družine in tako tudi gospodinjstva, naj tudi sam, glede na svoje zmožnosti, prispeva k skupni blaginji in dobrobiti družine. S. Hayman (1994) pravi, da plačevanje otroku za opravljena gospodinjska opravila nakazuje, da je to odgovornost le določenih članov v družini – mame in očeta –, ter tako spodbuja otrokov egoizem in lenobo.
Dodaja pa še, da otroku na takšen način sporočamo, da so starši tam samo zato, da dajejo, otroci pa, da prejemajo (prav tam). Tudi B. Coloroso (1996) meni, da plačevanje ni ustrezno, saj namiguje, da če opravilo ni denarno nagrajeno, da ga potem ni vredno opraviti. Poleg tega pa se bo otrok naučil pričakovati nagrado za vsak svoj dosežek, to pa lahko privede do tega, da bo otrok postal pretirano odvisen od priznanja drugih in ne bo imel razvitega ne samospoštovanja ne čuta za odgovornost (prav tam). Zato menim, da na tem mestu torej ni upravičeno, da bi otroka za opravljeno gospodinjsko opravilo nagradili z denarjem ali katero drugo nagrado, saj je prava nagrada, ki takšnemu opravilu sledi, občutek pripadnosti, ki otroku da tisto, kar zares potrebuje.
2.7 Strokovnjakov pristop do staršev
2.7.1 Slabi vzgojni vzorci staršev
Da v družini ni vse tako, kot mora biti, nakazuje kar nekaj indikatorjev. Od posameznih staršev pa je odvisno, ali to vidijo ali ne ter tudi kakšno pomembnost temu pripisujejo. Eden izmed najbolj vidnih indikatorjev je slabo in prepirljivo družinsko vzdušje, saj se otroci najrazličnejšim obveznostim vztrajno izogibajo, starši pa te, naveličano ali pa tudi ne, opravljajo namesto njih.
Ker pa je zavestne vzgoje, torej tiste, ki se je starši zavedajo, zelo majhen delež, se velikokrat zgodi, da starši pravzaprav sploh ne vidijo, katere vzgojne metode so problematične in kako te kvarijo družinsko ozračje. Velikokrat pride tudi do precej destruktivnih vedenjskih vzorcev pri starših, ti pa se jih sploh ne zavedajo, kaj šele njihovega škodljivega vpliva. Juul (2008) kot take
navaja kritiziranje, sklicevanje na otrokovo razumevanje, prošnje za enostransko sodelovanje, prelaganje krivde za kakovost odnosa med starši in otroki ter številne druge.
Severe (2000) izpostavlja še nekaj manj dobrih pristopov, ki se jih starši pri vzgoji poslužujejo in na tak način podpirajo ali celo povzročajo neprimerno vedenje pri otroku. Ti so: nedoslednost, obotavljivost, starši ne uresničujejo svojih svaril, govorijo, česar ne mislijo, nimajo potrpljenja, kaznujejo, ko so jezni, prej opazijo negativno kot pozitivno, preveč kritizirajo, vzgoje ne načrtujejo, s popuščanjem nagrajujejo otrokovo togoto in z uresničevanjem otrokovih glasnih zadev si takšno obnašanje zagotovijo še v prihodnje. Naslednja navada staršev, ki prav tako povzroča ogromno škode, je opravičevanje otroka. S tem starši otroku namreč sporočajo, da se ni zmožen lepo vesti in da mu za svoje vedenje ni treba odgovarjati. Opravičevanje otrok v prihodnosti neodgovorno vedenje samo še stopnjuje (prav tam). Na strokovnjakovih ramenih je, da omenjene neprimerne elemente vzgoje pri starših prepozna in pomaga, da jih starši pri sebi zaznajo in jih postopoma začnejo odpravljati.
S tega vidika je strokovna pomoč nujno potrebna, saj lahko starši le na ta način ozavestijo, kje tiči problem njihove vzgoje, in spoznajo, kako naj vrnejo odgovornost za otrokove obveznosti in dolžnosti njemu samemu, in tako ne opravljajo stvari za otroka ali namesto njega. Tudi D.
Ehrensaft (1997) pravi, da je vpogled vase ključ do sprememb. V nadaljevanju se bom usmerila predvsem na vidik strokovnega delavca in kako lahko ta pomaga staršem, da otrokovo odgovornost zopet vrnejo v svoje roke.
2.7.2 Kako naj strokovnjak pristopi do staršev?
Pristop strokovnjaka do staršev je po mojem mnenju na vrhu lestvice pomembnosti pri vzpostavljanju odnosa med strokovnjakom in starši. Ta se razlikuje glede na to, ali so starši že sami približno ugotovili, kakšen problem imajo, ali pa se ti problema še ne zavedajo in se znajdejo v situaciji, ko jim mora strokovnjak prvi predstaviti, katere vzgojne metode spodbujajo ali vzdržujejo določeno neprimerno vedenje pri njihovem otroku ali mladostniku. E. Novljan (2004) poudarja pomembnost strokovnjakove usposobljenosti ne samo za delo z otrokom, ampak tudi za delo z odraslimi – otrokovimi starši. Pomembno se ji zdi, da strokovnjak zna voditi pogovor s starši, svoje cilje prilagoditi potrebam staršev in te usposobiti, da bodo svoje cilje in prijeme razumeli ter znali presoditi, ali so za njihovega otroka učinkoviti ali ne. Prav tako dodaja, da se mora strokovnjak posluževati preprostih izrazov, ki ne zajemajo preveč
strokovnoteoretičnih razlag, saj je to v nasprotnem primeru velik pritisk na starše. E. Novljan še poudarja, da mora strokovnjak starše okrepiti v smeri, da bodo sami znali najti še druge rešitve (prav tam).
Ključno je, da strokovnjak do staršev pristopa na način, da se ti ne bodo čutili ogroženi, prav tako pa ni dobro, da pri tem dobijo občutek, da so slabi ali nesposobni starši. Pomembno tako je, da strokovnjak staršem razloži, da njihova vzgoja na določenih področjih ni bila najboljša, da pa se še vedno lahko kaj stori in popravi. D. Intihar in M. Kepec (2002) pojasnjujeta, zakaj je nujen previden pristop strokovnjaka do staršev. Pravita, da so starši na svoje otroke čustveno navezani in da se z njimi identificirajo, zato je treba kritične pripombe povedati z občutkom, pošteno in konstruktivno. Dodajata, da ne zadostuje samo splošno navodilo, kaj naj pri svoji vzgoji spremenita, ampak sta potrebna konkreten nasvet in dogovor med vsemi vpletenimi. Kakovosten odnos tako temelji na medsebojnem poznavanju in zaupanju, strokovnjakovem empatičnem vživljanju v starše, dobrem komuniciranju, medsebojnem sprejemanju in konstruktivnem reševanju konfliktov. Brez teh ključnih elementov ni dobrega razvijanja in ohranjanja medosebnih odnosov (prav tam).
Prav tako se mi zdi pomembno, da strokovnjak staršem že takoj na začetku jasno posreduje sporočilo, ki sta ga v svoji knjigi metaforično zapisala Juhant in S. Levc (2013): »Nikoli ne dvomite, ali ste dovolj dobri ali modri ali pametni, da bi vzgajali svoje otroke. Pomislite:
Noetovo barko so gradili amaterji. Titanik so zgradili profesionalci!« (str. 109) D. Ehrensaft (1997) namreč pojasnjuje, da se starši, ki se bojijo, da pri svojih starševskih nalogah niso uspešni ali so glede njih negotovi, poslužujejo zelo zaščitniških načinov pri svojem otroku, saj menijo, da jim edino tako lahko zagotovijo izjemne priložnosti v življenju. Otroka zato začnejo dojemati kot kralja, njegove želje kot svete (prav tam).
2.7.3 Kam mora strokovnjak usmeriti svojo pozornost in kakšen je njegov prispevek?
Odnos med starši in strokovnjakom je izrednega pomena za uspešno sodelovanje. V primeru, da starši mislijo, da strokovnjak ni dovolj dobro strokovno usposobljen, njegovih nasvetov ne bodo jemali resno, obojestranska antipatija pa lahko celo preprečuje pripravljenost za sodelovanje (Novljan, 2004). Tudi D. Intihar in M. Kepec (2002) menita, da bodo starši v odnosu s strokovnjakom zadovoljni, ko bodo spoznali, v čem je smisel sodelovanja, in če bodo dobili občutek in osebno izkustvo, da so prispevali pomemben in učinkovit del, ki vodi k zastavljenim
ciljem. Dukes in M. Smith (2007) navajata nekaj ključnih značilnosti strokovnjaka, ki so pomembne za vzpostavljanje kakovostnega odnosa s starši. Te so: sposobnost empatičnega vživljanja, dobre sposobnosti poslušanja, sposobnost učinkovitega postavljanja vprašanj, izbor odnosa, ki ne obsoja, spoštovanje družine, pozitivna govorica telesa, pristnost, osebna rast in sposobnost pripraviti starše, da spregovorijo.
V primeru, da se starši ne zavedajo svojih vzgojnih metod in kako te vplivajo na njihovega otroka, jim mora strokovnjak zelo pazljivo pojasniti, da otrokovo vedenje izraža prilagoditev na sporočila iz okolja, pričakovanja in čustvena stanja, ki jih je preko zavestnega ali nezavednega kanala dobil od njih samih – staršev. V nadaljevanju lahko pride pri starših do čustev jeze in negativne nastrojenosti do otroka, kar pa je le nezavedna obramba pred občutki krivde in nesposobnosti. Strokovnjak mora staršema v takem primeru pojasniti, da sta onadva tista, ki sta ustvarila ta problem v želji, da bi otroku čim bolj pomagala ali ugajala. Njun otrok ni prosil za to, da postane neodgovoren, in zato ga za to tudi ne smeta kriviti. Najbolje je, da starši svojo jezo razumejo kot opozorilni znak, da se mora nekaj spremeniti in da je ta sprememba mogoča, če bodo najprej začeli spreminjati sebe (Ehrensaft, 1997). D. Intihar in M. Kepec (2002) opozarjata, da je ključno, da strokovnjak zazna, kaj starši že delajo dobro, in to potrdi ter jim pri tem nudi potrebno podporo. To jim namreč nudi občutek večje samozavesti in večjega zaupanja v otroka.
Dodajata pa še, da je treba upoštevati tudi interese in želje staršev ter jim na podlagi teh pomagati razvijati nove veščine in pridobivati nova znanja, ki jih potrebujejo za uspešno starševstvo.
Strokovnjak jim mora ob tem še razložiti, da ni univerzalnega vzorca za dobro vzgojo, ampak ga morajo na podlagi njim lastne situacije poiskati sami (prav tam).
Nujno je, da starša začneta pri sebi in si že takoj na začetku postavita par vprašanj v smislu, ali sta preveč delala namesto otrok, ker sta mislila, da je to potrebno za njihovo zdravje in razvoj, ali zato, da bi si sama sebi dokazala, da sta dobra starša. Prav tako pa jima mora strokovnjak pomagati do spoznanja, da bo do sprememb v družini prišlo samo takrat, ko bosta svoje vedenje najprej spremenila sama (Juul, b.d.).
D. Ehrensaft (1997) je v svoji praksi starše spodbujala, naj v svoji domišljiji preletijo interakcije s svojimi otroki in v pogovorih, kjer se jim to zdi ustrezno, dodajo besedo »Vaše visočanstvo«.
Večkrat ko starši uporabijo to besedo, bolj očitno je, da svojega otroka precenjujejo. To naj bi bila metoda, s katero naj bi se starši začeli zavedati, da otroka postavljajo na najvišje mesto, sami
pa mu služijo kot služabniki. Drugi korak po D. Ehrensaft pa je veliko težji, saj od staršev zahteva, da se opomnijo k prenehanju takšnega vedenjskega vzorca takoj, ko začutijo notranjo silo, da bi svojega otroka zopet dvignili na piedestal (prav tam).
Velikokrat je dovolj že spoznanje, da otrokom z dosedanjim načinom vzgajanja zelo škodujejo, spet drugič, ko se starši problema še ne zavedajo, pa mora strokovnjak predlagati, naj starša skupaj opazujeta in poiščeta znake pri sebi in drugem partnerju, kako prispevata k pojavu, da otrok od njiju pričakuje, da bosta zanj storila vse, kar si zaželi. To je namreč način, da se pri starših poveča zavedanje o problematiki, ko sta za otroka pripravljena storiti vse (Ehrensaft,1997).
2.7.4 Delo na sebi pri starših
Začetek prevzgoje staršev je paradoksalen. Juul (2008) namreč pravi, da je rešitev, ki je hkrati povsem preprosta in zelo zahtevna, sestavljena iz dveh korakov. Prvi korak je ta, da morajo starši prevzeti popolno odgovornost za dejstvo, da se je družinska interakcija razvila v destruktivno smer. Na tej točki lahko povzamem, da je v procesu starševskega prepuščanja odgovornosti, ki je v domeni otroka, njemu samemu prvi korak ta, da starši pravzaprav prevzamejo polno odgovornost za odnos, ki je nastal med njimi in otrokom. Ta namreč ni v pristojnosti in odgovornosti otroka, ampak povsem in samo v rokah staršev, saj je otrok še premajhen, da bi za odnos lahko prevzel odgovornost brez negativnih posledic za svoj razvoj. Prav tako pa otroku za odnos in interakcijo ne moremo in ne smemo pripisovati krivde. Juul (2008) torej predlaga, da naj pogovor med starši in otroki v duhu prvega koraka poteka nekako takole: »Žal nama je, ker se počutite slabo zaradi vsega, kar se dogaja. Tudi midva se počutiva slabo. Rada bi vam povedala, da je krivda za to najina. Ves čas sva mislila, da s tem, ko vam izpolniva vsako željo, delava najboljše, ampak zdaj sva sprevidela, da nisva imela prav. Tako zelo sva si želela, da bi bili otroci srečni in zadovoljni, da sva pozabila nase. Zdaj se bojo stvari spremenile. Nikomur ne bo lahko, ampak misliva, da nam bo uspelo. Seveda bova vesela, če boste sodelovali z nama, da ustvariva srečnejšo družino« (Juul, 2008, str. 129). Pomembno torej je, da otroku starši najprej razložijo, da mu pri reševanju njegovih problemov ne bodo mogli vedno pomagati in da njihovo vztrajanje pri tem, da mora svoje težave reševati sam, ne pomeni, da ga nimajo več radi (Bluestein, 1997).
Naslednji korak, ki ga Jesper Juul (2008) predlaga, pa se vrti okrog iskanja staršem lastnih mej, želja, občutkov in potreb, torej »sebe«, in je zato po avtorjevem mnenju precej daljši. Poudarja,
da morajo starši v pogovorih vključevati »sebe« in uporabljati osebno govorico, saj bodo le tako dosegli, da jih bodo otroci začeli doživljati kot »resnične« osebe in avtentična bitja, nov način odzivanja pa bo prispeval k večjemu občutku skupnosti. V nasprotnem primeru pa pravi, da se lahko zatečejo le k »metodi« oz. »vzgojnemu pristopu«, kar pa bo le poškodovalo njihovo samospoštovanje in razmerje z otrokom (prav tam). Z drugimi besedami bi lahko rekli, da ko bodo starši začeli prevzemati odgovornost za svoja občutja, želje in potrebe, šele takrat se bodo tudi otroci naučili prevzemati odgovornost za sebe, torej za svoja občutja, želje in potrebe.
»Otrokova odgovornost se lahko razvija samo v tandemu s starševsko, četudi nekoliko počasneje« (Juul, 2008, str. 129). Torej, če bodo starši, ki so po napornem dnevu precej utrujeni, otroku1 ali mladostniku rekli »ne«, ko bo ta želel, da mu pripravijo prigrizek, bodo tako izkazali spoštovanje do samih sebe in svojih potreb, s tem pa tudi otroku posredovali jasno sporočilo, da moraš najprej spoštovati sebe in biti odgovoren do svojih občutji in potreb. Ko bo otrok videl, da moraš na prvo mesto postaviti sebe, bo s časoma razvil tudi družbeno odgovornost, torej da bo starše pustil, da si odpočijejo in si bo prigrizek tako pripravil sam.
2.7.5 Težave na poti do cilja
Vsekakor pa ta proces ne bo potekal tako gladko in tekoče, kot sem opisala zgoraj. Normalno je, da bo najprej prišlo do burnega odziva s strani otrok, saj se bosta interakcija in način komuniciranja v družini spremenila in bosta drugačna od tega, kar so bili vajeni do sedaj. Nujno je, da strokovnjak staršem že takoj pove, da bo na začetku število nesoglasij v družini večje, da pa je to nekaj povsem normalnega. Posvariti pa ju mora na dodatno previdnost, da ne bosta zopet padla v vzorce starih vzgojnih metod in pristopov (Juul, 2008). Tudi Severe (2000) pravi, da se bodo pri otroku izbruhi in zahteve za kratek čas okrepili, ko jim bodo starši nehali popuščati.
Poudarja pa, da ko se ti odločijo, da bodo nehali popuščati, se morajo tega za vedno držati (prav tam). Prav tako je pomembno, da starši razumejo, da do sprememb in izboljšav ne bo prišlo kar čez noč, ampak da se za dosego ciljev potrebuje nekoliko več časa, vztrajnosti in predvsem doslednosti.
Lep primer zgoraj zapisanega prikazuje situacija, ko so starši v preteklosti prevzemali odgovornost za otrokovo domačo nalogo, nato pa se odločili, da jo bodo vrnili v roke svojega otroka. Prehodno obdobje je lahko zelo burno, tako za starše kot tudi za otroka. Otrok bo seveda
1 Tu govorim o otroku, ki si je glede na svojo starost že sposoben pripraviti prigrizek.
sprva zelo težko prevzel svojo odgovornost, na drugi strani pa bodo imeli tudi starši kar veliko težav, da se bodo lahko odrekli nadzoru, ki so ga uveljavljali do sedaj (Juul, 2008). Tudi J.
Bluestein (1997) opozarja na nekaj možnih padcev staršev na poti do cilja. Pravi, da jih potrebe otroka lahko še vedno hitro premamijo, ker je v avtoritetnih odnosih industrijske dobe zakoreninjeno prepričanje, da mora vodja zaznavati in biti vpleten v vse vidike delovanja skupine zato, da ohrani nadzor. Poleg tega pa starši lahko pod tem pritiskom hitro klonejo in hitijo otroku pomagat zato, ker sami takoj vidijo, kako bi problem lahko rešili ali se mu celo izognili, včasih pa stvar opravijo namesto otroka zato, ker nimajo zadostnega zaupanja v njegove sposobnosti za reševanje problemov (prav tam). Pomembno je, da se starši takšnih in podobnih težav zavedajo, jih reflektirajo ter se za pomoč, podporo in nasvet obrnejo drug na drugega.
2.7.6 Občutki krivde pri starših
Zelo pogosto pa se v družinah z omenjeno problematiko vprašanja odgovornosti pojavlja še en pojav – občutki krivde pri starših, saj otrokom dajeta vse, kar lahko, vseeno pa čutita, da nekaj manjka. Ti občutki krivde pospešeno rušijo samospoštovanje in samozavest staršev, ovirajo enakovrednost, spodbujajo agresivnost in otroku sporočajo, da so staršem v breme in napoto.
Strokovnjak mora v takem primeru starše spodbuditi, da preverijo, ali so občutki krivde upravičeni ali ne. V primeru, da so upravičeni, pa staršem preostaneta le dve možnosti. Prva je, da spremenijo svoj življenjski slog, druga pa, da se sprijaznijo s situacijo, vendar pa morajo za to prevzeti polno odgovornost in krivde ne smejo prelagati na otroka (Juul, 2009). Zadnja možnost ne predstavlja produktivne rešitve, zato je strokovnjakova naloga, da starša spodbuja k odločitvi za prvo izmed obeh možnosti. D. Ehrensaft (1997) namreč pravi, da je storjenega že zelo veliko takrat, ko se starši naučijo prepoznati in upravljati s svojo krivdo, saj bodo sčasoma prišli na plano tudi veliko bolj primerni vzgojni vzorci.
D. Ehrensaft (1997) s tem, ko povzema Bettelhaima (1988), pripiše krivdo za pojav nase skoncentriranih otrok njihovim staršem, ki otrokom ne dajo svojih čustev, saj so ti enako egoistični kot njihovi otroci. Kot sem omenila zgoraj, starši velikokrat občutijo krivdo, ker so zaradi službe in ostalih obveznosti dolgo zdoma, zato si pravilo, da je treba čas, ki ga imajo na voljo, s svojim otrokom čim bolj kvalitetno preživeti, zelo ženejo k srcu. Problem pa nastane, ker ti menijo, da je kvalitetno preživet čas tisti čas, ki je napolnjen z vrsto takšnih in drugačnih aktivnosti in za katerega velja, da morajo starši otroku ves čas namenjati svojo pozornost. Najbolj
kvalitetno preživet skupni čas staršev in otroka pa je, ko se starši potrudijo, da so ob otroku čim več, takrat pa mu dajo prostor, da je lahko sam in da lahko izkusi sebe v prisotnosti svojih staršev (Ehrensaft, 1997).
Danes velja, da so starši dobri takrat, ko jih imajo njihovi otroci radi, slabi starši pa so tisti, do katerih otroci ne čutijo ljubezni in tega pri svojih otrocih nikoli niso znali razviti. Nekaj generacij nazaj je bilo na mestu ljubezni spoštovanje in za dobre starše se je smatralo tiste, katerih otroci so do njih na prvem mestu čutili spoštovanje. Ker so se danes z demokracijo meje med odraslostjo in otroštvom nekoliko zabrisale, je postala ljubezen to, kar starši pričakujejo od svojih otrok. V želji, da bi to dosegli, si starši prizadevajo, da bodo za otroka naredili vse, samo da bo ta zadovoljen in srečen. Menijo, da si bodo njihovo ljubezen zaslužili in pridobili le na takšen način, in zato jih zelo skrbi, da jih otroci ne bodo imeli radi, če jim ne bodo dali dovolj razlogov, da bi jih lahko imeli radi (Ehrensaft, 1997).
2.7.7 Zagotovilo za uspeh
Eden najpomembnejših elementov, ki zagotavlja uspeh pri vzgoji otrok, je doslednost staršev pri odločitvah, ki se tičejo njihovega otroka. Severe (2000) namreč pravi, da če se starši odločijo pri vzgajanju svojega otroka spremeniti le eno stvar, naj bo to ta, da bodo doslednejši. Doslednost pomeni skladnost misli z besednim sporočanjem ter ukrepanje in enako obravnavo vedno, ko se pri otroku pojavi določeno neprimerno vedenje. V nasprotnem primeru se bo to staršem maščevalo v prihodnosti. Doslednost je zagotovilo za bolj obvladljive otroke (prav tam).
Pri vzgoji otrok je ena izmed najpomembnejših stvari tudi strinjanje obeh staršev glede temeljnih vrednot. Severe (2000) pravi, da se morata partnerja dogovoriti in poenotiti glede hišnih pravil, pričakovanj, kaznovanja, discipline in ostalih pomembnih stvari, saj se bo otrok sicer hitro naučil manipuliranja z enim in drugim. Nič ni narobe, če se starša glede neke stvari sprva ne strinjata, vendar avtor poudarja, da se morata ne strinjati za zaprtimi vrati, stran od otrok. V nasprotnem primeru bosta otroku pokazala, kje sta ranljiva, zato morata pred otroka vedno stopiti enotna in pripravljena sklepati kompromise (prav tam). Tudi Juul (2009) izpostavlja, da je njuno vzgajanje v praksi lahko različno, pomembno pa je, da sta glede vzgojnih vrednot zedinjena. Še več, poudarja namreč, da so razlike v njunem delovanju nekaj povsem normalnega in celo zaželenega.
Med partnerjema namreč obstajajo povsem normalne razlike med spoloma, v osebnih značilnostih, temperamentu …, zato ne moremo pričakovati, da bi bilo dobro ali pa mogoče, če bi
jih namenoma izbrisali (prav tam). Pri tem pa D. Intihar in M. Kepec (2002) opozarjata, da je zelo pomembno, da je strokovnjak na te razlike med staršema pozoren, saj mora svoj način komuniciranja, če želi, da bo v odnosu z njima čim bolj uspešen, prilagoditi omenjenim razlikam, ki so lastne vsakemu staršu posebej.
Zgled je pri vzgoji bistvenega pomena, saj se otrok bistveno več nauči z opazovanjem svojih staršev kot pa preko njihovega besednega sporočanja. Tudi Ginott (2011) pravi, da odgovornosti ni mogoče naložiti, ampak da lahko ta zraste samo sama na podlagi vrednot, ki jih preko svojega obnašanja posredujejo starši. Tako se problem odgovornosti vrača k staršem oziroma k njihovim vrednotam (prav tam). Strokovnjak mora staršem tako posredovati jasno sporočilo, da naj dobro premislijo, kako se vedejo, saj to, kar počnejo in govorijo vpričo svojih otrok, močno vpliva na njihovo miselnost in vedenje (Severe, 2000). »Odgovornost otrok se razvija optimalno, če so skupaj z odraslimi, ki odgovornost živijo, in ne le pridigajo o njej, in če hkrati odgovornosti ne zamenjujejo s krivdo« (Juul in Jensen, 2009, str. 119). S tega vidika je torej nujno, da starši začnejo najprej delati na sebi, svojih vrednotah in svojem vedenju, saj je ključ za otrokovo bolj odgovorno vedenje v starših samih. Lahko bi torej rekli, da so otroci neodgovorni, ker so takšni tudi njihovi starši. In če se navežem na to, kar sem že zapisala zgoraj, lahko rečem, da je vedenje staršev, ki prevzemajo odgovornost za otrokove dolžnosti in obveznosti, neodgovorno. Starši so namreč s takšnim vedenjem neodgovorni do sebe in svojih potreb, saj ne znajo postaviti meje, s katero bi svoje potrebe postavili pred neprestano zadovoljevanje potreb in želja svojih otrok.
2.7.8 Pozornost na otroka
Takoj ko starša rešita svoja vprašanja in notranje konflikte pa nastopi čas, da ju strokovnjak usmeri na pogovor o delu z otrokom. Spodbuditi ju mora, da svojo pozornost usmerita na otroka.
D. Ehrensaft (1997) poudarja, da morajo starši otrokom prisluhniti, in sicer tako, da postanejo aktivni poslušalci svojih otrok. To pomeni, da morajo vzeti resno, kar jim otroci povejo, namesto da jih le podučujejo in jim prigovarjajo. J. Bluestein (1997) govori o dejavnem poslušanju, ki je zelo dragocen proces dajanja povratne informacije s tem, ko starš s svojimi besedami ponovi, kar je otrok povedal, brez vrednotenja, izražanja sodbe, tolmačenja ali pomilovanja, ter mu tako izrazi svoje razumevanje. Pravi, da starš tako otroku pomaga, da bolje razume problem in sam poišče rešitev (prav tam). Tudi Ginott (2011) pravi, da bosta starša lahko edino tako spoznala in razumela gledišče otroka in nato znala prisluhniti njegovim čustvom. Pravi, da za to starši
potrebujejo le uho, da bodo otroke poslušali, oko, da jih bodo gledali, in srce, da jih bodo čutili.
Dodaja pa še, da lahko starša že s tem, ko se vzdržita pripomb in žaljenja ter otroku sočutno prisluhneta, sprožita v njem želene spremembe na poti njegovega večjega prevzemanja odgovornosti in z njim vzpostavita dobre odnose. Otrok namreč opazuje in posnema svoje starše, zato je prijetno družinsko okolje nujno potrebno, da se od svojih staršev nauči poštenosti, obzirnosti in vljudnosti (prav tam).
Juul in H. Jensen (2009) dodajata, da je glavna ugotovitev staršev, da otroka nekaj bega. Temu, kar ga bega, morata dati pozornost in priznavanje. Vendar namesto da to zadevo rešita sama v imenu svojega otroka, je najbolje, da to storita skupaj z njim (prav tam). J. Bluestein (1997) namreč opozori na nevarnost zanikanja otrokovega problema v primeru, da se zanj ne zmenimo ali ga nočemo poslušati. Na takšen način ga namreč razvrednotimo (prav tam). Z drugimi besedami – pomembno je, da se starši usmerijo na otroka zato, da bodo ugotovili, kaj ta čuti, saj bodo le tako razumeli, kaj so spodbujevalci njegovega neprimernega vedenja. Na tak način pa se bodo izognili nevarnosti, da bi svoj fokus usmerili le na to moteče vedenje in slednjemu dali prednost pred otrokovo osebnostjo.
2.7.9 Komunikacija v družini
Dialog je ključni element dobrih odnosov in J. Lepičnik Vodopivec (2007) opozarja na problematiko, da je v družinah, kjer prevladuje svobodni vzgojni stil, na večini ravni komunikacija zelo šibka. S tega vidika mora strokovnjak, ki nudi pomoč in podporo staršem oziroma celotni družini, spodbujati k večji in boljši komunikaciji, da bodo vsi člani drug za drugega lahko vedeli, kako se počutijo, kaj jim v neki situaciji ustreza in kaj ne (prav tam).
Drugače povedano – tako otroci kot tudi starši bi si morali med seboj pojasniti, kje so njihove meje in kaj so v določenem trenutku pripravljeni storiti za drugega in kaj ne. Tudi Juul (2008) opozori na problematiko pomanjkljivega dialoga med starši in otroki. Meni, da se otroci, ki jim starši uresničijo vse, nikoli ne soočijo z osebnim nasprotovanjem in si zato odgovor starša tolmačijo glede na to, ali je bila njihova zahteva po strežbi izpolnjena ali ne (prav tam). Naslednja stvar, h kateri mora strokovnjak starše in otroke spodbujati, je torej izboljševanje medosebne komunikacije, saj bodo z razumevanjem medsebojnih pogledov, občutij in vedenja vseh članov lažje dosegli skupen cilj glede otrokove večje samostojnosti in odgovornosti. To lahko strokovnjak doseže s predstavitvijo različnih metod za izboljševanje komunikacije, ki jih starši
nato preizkusijo in uporabijo doma. V nadaljevanju svojega diplomskega dela bom podala tudi nekaj konkretnih primerov za izboljševanje komunikacije, ki sem jih črpala iz virov, čigar avtorji so jih napisali na podlagi dolgoletnih izkušenj in dela s starši.
K dobri medosebni komunikaciji pa sodi tudi beseda »ne«. Zmožnost sogovorniku reči »ne« je ključen pokazatelj dobre osebne integritete. Marsikdo si sogovorniku ne upa ali noče reči »ne« in na takšen način začrtati meje v odnosu z njim. To je neodgovorno do sebe in je, kot sem že omenila, značilna lastnost družin, kjer starši radi prevzemajo odgovornost, ki je sicer v domeni otrok, in zanje naredijo vse, kar si ti zaželijo. Juul (2009) pojasnjuje, da otroci ne postanejo nesrečni, če se jim nekaj prepove. Lahko postanejo jezni in frustrirani, vendar se to zelo razlikuje od nesrečnosti. Ni učenja brez frustracije in jeze, zato ni nič narobe oziroma je celo nujno, da se otroci včasih soočijo tudi s tema dvema, neprijetnima čustvoma (prav tam).
2.7.10 Kako otroku reči »ne«?
Potem ko je staršem jasno, zakaj je otroku pomembno reči »ne« in mu na takšen način postaviti meje, pa je prav, da jima strokovnjak še razloži, kako otroku reči »ne«. Način, kako otroku izrečemo »ne«, prispeva k uspehu pri prepovedovanju ali omejevanju. Juul (2009) namreč opozarja, da je omenjeni »ne« treba izreči z mirno vestjo, sicer ta izpade kot pogojni ne, ki ga nihče ne sliši niti spoštuje. Pogojni »ne« pa ne pripelje do želenega cilja, saj ta v resnici ponuja dve možnosti. Otrok se bo seveda odločil za tisto, ki mu je ljubša, starš pa avtoritete na takšen način ne bo mogel vzpostaviti. Pomembno je poznati razliko med ljubečim, neljubečim in neodgovornim »ne« (po Juulu, 2009):
• neljubeči »ne« temelji na razlagi ali pojasnilu za svoje stališče izven sebe (primer: »Ne, ker se takih reči ne sprašuje!«),
• ljubeči »ne« je oseben in ne zahteva vedno pojasnila (primer: »Ne, ker bi raje kaj drugega.«),
• neodgovorni »ne« pa skušamo ublažiti z obljubami in opravičili (primer: »Ne, ljubček, ne zdaj …, morda pozneje.«).
Osebni »ne« (ali pa morda »ja«) je torej najprimernejši način, da otroka naučimo osebne odgovornosti v medosebnih odnosih. Osebni »ne« namreč otroku sporoča, kje so sogovornikove meje. Le če otrok te pozna, jih lahko tudi spoštuje in upošteva. Odveč je torej na široko
pojasnjevati, da si morajo starši prizadevati, da bodo otrokom podajali osebne odgovore, ki bodo rezultat tega, kar sami čutijo in mislijo. Najbolje pri tem je, da uporabljajo način »jaz-ti«, torej da uporabijo obliko: »Znižaj glasnost, prosim, ker me moti!« in ne »Znižaj glasnost, prosim, ker se radia v bloku ne posluša tako na glas!«. Dobro je, da strokovnjak v odnosu s starši tem razloži dolgoročne pozitivne posledice besedice »ne« in »jaz-ti« sporočil, saj jim bo znanje o tem pomagalo, da bodo težka obdobja lažje in hitreje prebrodili.
2.7.11 Prenašanje otrokovega »trpljenja«
Skynner in Cleese (2009) priznavata težo takšne situacije, saj razumeta, da je staršem težko prenesti otrokovo trpljenje, vendar zagotavljata, da je to za otrokovo osamosvojitev neizogibno.
Pravita namreč, da morajo starši svojemu otroku pomagati pri osamosvajanju, kar pa otroku običajno prinese tudi občutke strahu in tesnobe. Poudarjata, da je nujno, da starši to razumejo in so sposobni dopustiti, da otrok vsakič pretrpi nekoliko več neprijetnih občutkov in se tako nauči soočati s strahom in ga nato tudi premagati. »Z drugimi besedami: starši morajo biti včasih trdi, če hočejo biti ›dobri‹« (str. 35). Sicer se otrok ne bo nikoli osamosvojil (prav tam). Tudi Milivojević idr. (2008) pravijo, da se starševska kvaliteta kaže tudi v tem, da prenesejo, da jim je hudo, če vedo, da to koristi njihovemu otroku. Skynner in Cleese (2009) pa tu izpostavljata še vidik priljubljenosti in pravita, da morajo starši razumeti, da ju otrok nekaj časa ne bo imel rad ali ju bo celo sovražil, saj se ta še ne zaveda, da ga omejujeta zato, ker ga imata rada. Strokovnjak mora staršem pomagati razumeti, da je takšno ljubezen otroku težje ponuditi, saj je otrokov odgovor na to manj lep oziroma celo zavračajoč, poleg tega pa jima mora tudi zagotoviti, da bo imela takšna vzgoja pozitivne rezultate, le da bodo ti vidni nekoliko kasneje (prav tam).
2.7.12 Konflikti
Ključno pri vzgoji pa je tudi ločevanje med konstruktivnimi in destruktivnimi konflikti. Niso vsi konflikti slabi in nikakor ne drži, da se jim moramo v čim večjem krogu izogibati. Običajni konflikti so posledica različnih želja ter idej in niso nevarni za zdravje družine. Juul (2008) opozarja, da je lahko nevaren način, kako se ti razpletajo. Poudari, da si starši ne smejo prisvojiti otrokovih potreb in občutkov ter otroka poslati spat z besedami: »Pojdi takoj spat, ker si utrujen in ker moraš zgodaj vstati!« (Juul, 2008) V tem primeru bi šlo za destruktivni konflikt, saj so starši opustili svojo osebno odgovornost in prevzeli odgovornost, ki je sicer otrokova. Takšen konflikt pa se lahko stopnjuje vse do točke, ko odnosi postajajo vse bolj razdiralni. Skynner in
Cleese (2009) pa priznavata, da deluje za starše pomirjujoče, če vedo, da je spor nekaj normalnega in da je konflikt v določeni meri absolutno nujen. In prenos tega védenja na starše je strokovnjakova naloga.
2.7.13 Vodenje otroka in postavljanje mej
Ker se starši, o katerih govorim v svojem diplomskem delu, poslužujejo bolj permisivne vzgoje, ki temelji na napačnih predpostavkah, da otroka ne smemo omejevati in voditi, je tu na ramenih strokovnjaka, da staršem razloži, da je vodstvo otrok ključnega pomena, saj se otroci sicer ne morejo dobro razvijati. D. Enhrensaft (1997) namreč pravi, da starši ne smejo biti prijatelji svojemu otroku, ker ta potrebuje avtoriteto, da ga vodi in mu tako posledično nudi občutek varnosti. Le s starševsko avtoriteto bo otrok razvil notranji občutek za prav in narobe. Zidovi, ki mu jih z vodenjem in disciplino postavijo, mu omogočajo, da jih preizkuša in tako spoznava svoje meje. Tudi Skynner in Cleese (2009) dajeta pomenu mej veliko vrednost, pravita namreč, da če starši omogočajo razločne meje in hkrati trajno čustveno oporo, lahko otrok do skrajnosti preizkusi svojo moč in se nauči, da se z njo počuti varnega. V primeru, da starši niso postavili mej, pa avtorja opozarjata, da jih lahko otroci preizkušajo v nedogled. Več časa kot ostanejo starši neodločni, ker skušajo otrokom ugajati in jih je strah, da bodo zaradi strogosti pri otrocih nepriljubljeni, tem bolj nemogoči bodo postajali otroci v želji, da bi dobili njihov odgovor. Otrok namreč postane neodvisen takrat, ko je za njim veliko »ovir«, ki so mu jih v dobri veri postavljali starši in proti katerim se je lahko upiral ter na tak način osebno rasel (prav tam).
Juul (2009) strokovnjaku sporoča, naj od staršev pričakuje vprašanje, kakšno naj bo to vodstvo, in tudi sicer je to eno najbolj pogostih vprašanj, ki se pojavlja pri vsakem vzgojitelju. Kot je to na področju pedagogike že dolgo znano, točnega recepta ni, vsekakor pa je ključen del starševskega vodstva to, da morajo starši pokazati zanimanje za otrokove želje, ne da bi ga takoj kritizirali (prav tam). Tudi A. Rebula-Tuta (2009) se strinja, da recepta za vzgojo in odnose z otrokom ni.
Ključ do uspeha sta, po njenem mnenju, srečanje in vzpostavitev pristnega stika, ki je najgloblje človeško srečanje med zelo različnimi in neenako močnimi bitji, ki iščejo skupni jezik pogledov, dotikov, občutkov, čustev, misli, dejanj … in na koncu tudi besed (prav tam).
2.7.14 Konkretne naloge, pomoč in možnost izbire
Ginott (2011) pa pravi, da sam zgled staršev ni dovolj, saj si otrok čut za odgovornost pridobi skozi lastno prizadevanje in izkušnje. S tega razloga je torej treba otroku dajati konkretne naloge,
ki ustrezajo njegovim sposobnostim in starosti. Tudi Milivojević idr. (2008) pripisujejo pomembnost temu, da je otroka treba postopoma privajati na opravljanje različnih nalog, ki mu v tistem trenutku ne predstavljajo ne užitka ne zadovoljstva. Kot primer navajajo, da starši skupaj s svojim dvoletnikom pospravijo igrače, kar je prvi korak k otrokovi odgovornosti kasneje v življenju (prav tam).
Pomembno pa je, da starši dobijo občutek, do katere mere in koliko pomoči otroku lahko ponudijo, da bo odgovornost še naprej ostala v njegovih rokah. Ginott (2011) pri nudenju pomoči svetuje varčnost, a simpatetičnost, saj mora otrok do cilja še vedno z lastnimi močmi. Prav tako pa poudarja, da je otrokom treba čim večkrat nuditi izbiro in mu dovoliti, da med ponujenim izbira sam. Ponudbo seveda oblikujejo starši. To pri otroku poleg odgovornosti razvija tudi zaupanje v lastne zmožnosti in sposobnosti (prav tam). Tudi J. Bluestein (1997) pravi, da možnost izbire pri otrocih spodbuja predanost. Izbira namreč otroku omogoča, da zavzame več odgovornosti, saj se je zanjo lahko odločil sam. To pa hkrati poveča tudi privlačnost te izbrane naloge (prav tam).
2.7.15 Otrokova zadnja beseda
Odgovornost pri otroku razvijamo tudi tako, da mu dovolimo, da ima na določenih področjih, ki se ga tičejo in so seveda odvisna od njegove zrelosti, zadnjo besedo. Ginott (2011) pravi, da so določena področja, glede katerih otrok lahko izraža svoj pogled, so pa tudi stvari, pri katerih je zadnja beseda njegova. Na drugi strani pa obstajajo zadeve, ki se nanašajo na dobrobit otroka in so izključno v odgovornosti staršev. Tu ima otrok lahko besedo, torej lahko izrazi svoje mnenje, vendar je zadnja beseda v domeni staršev (prav tam). Podobno opisuje tudi Severe (2000), ki pravi, da morajo starši o odločitvah, pravilih in dejavnostih svojega otroka razmišljati na tri načine. Nekatere stvari morajo starši zahtevati, o drugih se z otroki pogovarjati, za tiste tretje pa velja, da mora o njih otrok odločati popolnoma sam. Jasno pa mora biti, kaj se od njega pričakuje in kakšne so posledice. Dodaja pa še, da morajo starši otroku z odraščanjem in vedno bolj odgovornim vedenjem dovoljevati vedno več odločanja pri vprašanjih, ki se tičejo njegovega življenja. Posledično je otroku tako treba dajati tudi vedno več ugodnosti. To je spodbuda, da se bo še naprej odgovorno vedel in razumno sprejemal odločitve, saj se na takšen način razvija tudi otrokova samozavest (prav tam).
