UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Poučevanje na razredni stopnji
Nina Grobelšek
VARNOST PRI POUKU ŠPORTA 1. IN 2. TRILETJA OSNOVNIH ŠOL SAVINJSKE REGIJE
Magistrsko delo
Ljubljana, 2020
PEDAGOŠKA FAKULTETA Poučevanje na razredni stopnji
Nina Grobelšek
VARNOST PRI POUKU ŠPORTA 1. IN 2. TRILETJA OSNOVNIH ŠOL SAVINJSKE REGIJE
SAFETY IN PHYSICAL EDUCATION IN THE FIRST AND SECOND TRIADS OF PRIMARY SCHOOLS IN THE SAVINJSKA REGION
Magistrsko delo
Mentor: izr. prof. dr. Vesna Štemberger
Ljubljana, 2020
Če naletiš na zid, se ne obračaj in ne obupaj.
Ugotovi, kako ga preplezati, iti skozi ali najti način, kako ga obiti.
(Michael Jordan)
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici dr. Vesni Štemberger za vso strokovno pomoč in razumevanje, predvsem pa za potrpežljivost in nasvete pri nastajanju magistrskega
dela.
Posebno zahvalo namenjam staršema, ki sta mi omogočila študij na Pedagoški fakulteti, me podpirala in mi stala ob strani.
Zahvaljujem se tudi vsem bližnjim prijateljem, ki so mi dajali energijo in motivacijo v trenutkih, ko sem to najbolj potrebovala.
Najlepša hvala vsem ravnateljem in učiteljem, ki so me toplo sprejeli, bili pripravljeni sodelovati in tako omogočili izvedbo raziskave.
V magistrskem delu smo raziskovali več vidikov varnosti pri pouku športa v prvem in drugem triletju na osnovnih šolah. V teoretičnem delu smo najprej opredelili varnost in varnostne vidike v šoli na osnovi pravnih podlag, normativov in zakonov. Kasneje smo se osredotočili na varnost pri predmetu šport in športnih aktivnostih v okviru šolskega pouka. Poudarili smo pomen telesne aktivnosti, ki je za otrokov razvoj, napredek in delovanje tako v šoli kot izven nje izredno pomembna. Natančno smo razdelali ter opisali objektivne in subjektivne nevarnosti, ki se pojavljajo pri izpeljavi ure športa in katere moramo upoštevati, v kolikor želimo zagotoviti varno okolje.
Poškodbe učencev oziroma vseh vadečih so sestavni del športnih aktivnosti, zato smo pozornost namenili tudi tej vsebini.
Pri empiričnem delu naloge je bilo v raziskavo vključenih 14 različnih osnovnih šol in 20 učiteljev, ki izvajajo pouk športa v savinjski regiji. Eksperimentalne podatke o varnosti pri izvajanju pouka smo pridobili z vnaprej pripravljenim opazovalnim listom in anketnim vprašalnikom. Opazovalni list je vseboval razdelana merila, ki se nanašajo na varnost, in je omogočal pridobiti informacije med opazovanjem učnih ur pri predmetu šport. S pomočjo opazovalnega lista smo preverjali ustreznost vadbenih prostorov z vidika objektivnih dejavnikov, prilagojenost razvojni stopnji otrok ter raznolikost uporabljenih pripomočkov, naprav in orodij. Dodatno smo bili pozorni na vadbeno opremo in urejenost učencev in učitelja. Pozornost smo posvetili tudi količini in primernosti ogrevanja pred izvajanjem gibalnih nalog v nadaljevanju ure, nadzoru učitelja, ustreznemu varovanju ter demonstraciji v fazi izvajanja učnega procesa. V drugem sklopu smo se z anketnim vprašalnikom, ki ga je rešilo 36 učiteljev športa, osredotočili na samoevalvacijo. Na 4-stopenjski lestvici smo zbrali mnenja izvajalcev pouka o lastni usposobljenosti oziroma kompetencah, ki se nanašajo na varnost pri poučevanju predmeta šport. Izpostavili smo kompetence usposobljenosti načrtovanja in izvajanja učne ure, poznavanja izstopajočih dejavnikov tveganja pri športu ter ozaveščenosti s stališča prve pomoči.
Pridobljeni rezultati z ocenjevalnim listom in anketnim vprašalnikom so bili statistično obdelani, rezultati opisani in korelirani v razpravi ter izsledki zbrani v sklepu.
Rezultati, pridobljeni z opazovalnim listom, kažejo na zelo dobre vadbene pogoje z vidika velikosti telovadnic. Velikost vadbenih prostorov matičnih in podružničnih šol je v povprečju ustrezna številu vadečih učencev, pojavlja se le težava združevanja razredov v istem prostoru v isti učni uri. V vadbenih prostorih je večinoma dobro poskrbljeno za objektivne dejavnike tveganja (osvetlitev, temperatura, prezračevanje, pod in stene). Učenci, ki aktivno sodelujejo pri uri športa, v večini nosijo ustrezno športno opremo in so primerno urejeni. Enako velja za učitelje. Med izvajanjem predmeta šport imajo učitelji dober nadzor nad učenci, ti sledijo navodilom, gibalne naloge so jim v veliki večini prilagojene, včasih se pojavlja le premalo raznoliko ogrevanje. Na drugi strani rezultati, pridobljeni z anketnim listom, kažejo na pozitivno mnenje učiteljev o poznavanju učnega načrta. Nasprotno se učitelji čutijo manj kompetentne za pravilno in ustrezno demonstracijo posameznih športnih elementov,
matični in podružnični šoli, ne prihaja do statistično pomembnih razlik glede na lastne ocene kompetentnosti na področju varnosti. Obstajajo pa pomembne razlike med učitelji z daljšo dobo poučevanja in njihovimi mlajšimi kolegi. Predvsem tisti z dolgoletnimi izkušnjami navajajo boljšo samooceno pri načrtovanju varnih učnih ur na različnih razvojnih ravneh, usposobljenosti pravilne demonstracije športnih elementov ter pri poznavanju dejavnikov varne vadbe.
Z opozarjanjem na morebitne vrzeli pri zagotavljanju varnih pogojev pri poučevanju športa skušamo učiteljem pomagati najti ustrezno ravnovesje med dinamičnim, pestrim, a hkrati varnim športnim udejstvovanjem.
Ključne besede:
predmet šport, varnost, dejavniki tveganja, poškodbe
In a master's thesis, we explore more points of view of safety in Sports class in first and second triad in Primary Schools. In the theoretical part, we first determine safety and safety points of view in school, based on gist, norms and laws. Later we focused on safety in Sports and other sports activities in school. We emphasise the meaning of physical activities, that is very important for a child's development, progress and activity, in school and also outside. We carefully work out and describe objective and subjective dangers, that can appear in Sports and we have to comply with if we want to ensure a safe environment. Injuries of pupils or all people that practice are a basic part of sports activities, and that is why we put attention also to that.
In the empirical part of my work, I included 14 different Primary Schools and 20 teachers, that do Sports in the Savinja region. Experimental data about safety in class we gained with advanced ready observational lists and questionnaires. The observational paper included criteria, that apply on safety and has allowed gaining information between observing lessons in Sports. With the help of observation paper, we check compliance of sport places from the view of objective factors, adaptedness of phase of development of child and diversities of used supplies and devices. We paid extra attention to sports equipment and how pupils and teachers are arranged.
We also paid attention to the amount and appropriate of warming up before doing exercises in continuing the lesson, control of a teacher, appropriate protection and demonstration in a phase of a learning process. In the second part, we focused on self-evaluation of 36 teachers that solved the questionnaire. On the 4-rate chart, we gather opinions of performers of lessons about their qualification or competences, that apply on safety in teaching Sports. We emphasise the competences of qualification in planning and doing a lesson, in knowing salient risk factors in sport and knowing the first aid.
Results we gained with observational lists and questionnaire were statistically worked, results were described and correlated in debate and findings are gathered in resolution. Results gather with observational list shows on very good training conditions from the view of the size of a gymnasium. The size of training places of main and branch schools is on average suitable for the number of training pupils. The problem appears when more classes are in the same place at the same time. In training, places is mostly well-taking care of objective risk factors (lighting, temperature, ventilation, floor and walls). Most pupils that are active in sports lesson have suitable sports equipment and are suitably arranged. Same goes to the teachers. During the lesson, teachers have good supervision on pupils. They follow the instructions, movement exercises are adapted, sometimes only warming up is less diverse. On the other hand, the results gained with the questionnaire shows the positive opinion of teachers about knowing the curriculum. Teachers feel less
the goat). Between teachers who teach in main and branch schools, there are no statistically important differences in their evaluation of competence in the area of safety. However, there are important differences between teachers who teach for a long time and younger colleagues. Teachers with long teaching experiences list better self-evaluation in planning safe lessons on different development phases, in qualification for correct demonstration of sports elements and in knowing the factors of safe training.
With the warning on possible gaps in insuring the safe conditions in teaching sports, we try to help teachers to find a suitable balance between dynamic, varied and safe sport participation.
Keywords:
Sports, safety, risk factors, injuries
KAZALO
1 UVOD ... 1
2 PREDMET IN PROBLEM ... 2
2.1 Telesna dejavnost ... 2
2.2 Opredelitev varnosti ... 3
2.3 Opredelitev varnosti v šolskih pravilnikih ... 4
2.3.1 Pravne podlage, normativi in zakoni ... 4
2.3.2 Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole5 2.3.3 Učni načrt za športno vzgojo v osnovni šoli ... 6
2.4 Varnost pri predmetu šport ... 8
2.4.1 Varnost na športnem dnevu ... 10
2.4.2 Varnost v šoli v naravi ... 11
2.5 Nevarnosti pri urah športa ... 13
2.5.1 Objektivne nevarnosti ... 13
2.5.2 Subjektivne nevarnosti ... 22
2.6 Poškodbe učencev ... 27
2.6.1 Vrste poškodb in ugotovitve pogostosti poškodb glede na spol ... 28
2.6.2 Ukrepi ob poškodbah ... 28
2.6.3 Zapisnik ... 29
3 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 31
3.1 Raziskovalni cilji ... 31
3.2 Raziskovalne hipoteze ... 32
4 METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 33
4.1 Vzorec merjencev... 33
4.1.1 Vzorec spremenljivk ... 36
4.2 Opis postopka zbiranja podatkov ... 37
4.3 Postopki obdelave podatkov ... 37
5 REZULTATI IN RAZLAGA ... 38
5.1 POGOJI V VADBENIH PROSTORIH ... 38
5.1.1 Velikost vadbenega prostora ... 38
5.1.2 Velikost vadbenega prostora glede na številčnost skupine ... 40
5.1.3 Osvetljenost vadbenih prostorov ... 44
5.1.4 Temperatura in prezračevalne naprave vadbenih prostorov ... 46
5.1.5 Pod in stene v vadbenih prostorih ... 47
5.2 VARNOST GLEDE NA UPORABLJENE PRIPOMOČKE, NAPRAVE IN ORODJA ... 49
5.2.1 Športni pripomočki, prilagojeni razvojni stopnji otrok ... 49
5.2.2 Raznolikost uporabljenih pripomočkov ... 50
5.2.3 Stanje uporabljenih naprav in orodij in postavitev v prostoru ... 51
5.3 VARNOST GLEDE NA OSEBNO UREJENOST VADEČIH ... 52
5.3.1 Osebna vadbena oprema in urejenost učencev ... 53
5.3.2 Osebna vadbena oprema in urejenost učiteljev ... 55
5.4 VARNOST Z VIDIKA IZVEDBE UČNE URE ... 56
5.5 KOMPETENCE ... 63
6 DISKUSIJA IN SKLEP ... 70
7 LITERATURA ... 75
8 PRILOGE ... 81
KAZALO SLIK:
Slika 1: Fotografija na vidnem mestu nameščene omarice prve pomoči v telovadnici (osebni arhiv). ... 8 Slika 2: Fotografiji športnega poda: parket (zgoraj) in umetna masa (spodaj) (osebni arhiv). ... 15 Slika 3: Fotografija primerno zaščitenih sten z zaščitnimi oblogami (osebni arhiv). .. 16 Slika 4: Na vidnem mestu podana navodila za varnost v telovadnici (osebni arhiv). . 17 Slika 5: Primer različne obutve pri enaki športni aktivnosti (osebni arhiv). ... 22 Slika 6: Primer zapisnika ob poškodbi učenca (Kovač in Jurak, 2014). ... 30 Slika 7: Grafična ponazoritev odgovorov na vprašanje: »Ali so pravila obnašanja bila jasno podana na začetku ure.« ... 57 Slika 8: Grafična ponazoritev odgovorov na vprašanje: »Učenci so dosledno
upoštevali sprotno podana navodila.« ... 57 Slika 9: Grafična ponazoritev odgovorov na vprašanje: »Splošno ogrevanje je bilo časovno ustrezno in dovolj intenzivno.« ... 58 Slika 10: Grafična ponazoritev odgovorov na vprašanje: »Učenci so s specifičnim ogrevanjem poskrbeli za aktivacijo vseh potrebnih mišičnih skupin, ki bodo bolj obremenjene v nadaljevanju učne ure.« ... 59 Slika 11: Grafična ponazoritev odgovorov na vprašanje: »Učitelj je imel ves čas nadzor nad učenci.« ... 60 Slika 12: Grafična ponazoritev odgovorov na vprašanje: »Gibalne naloge so bile primerne starostni skupini in razvoju učencev.« ... 61 Slika 13: Grafična ponazoritev odgovorov na vprašanje: »Gibalne naloge so bile prilagojene glede na sposobnosti učencev za opravljanje določene vaje.« ... 61 Slika 14: Grafična ponazoritev odgovorov na vprašanje: »Učitelj je nudil pravilen postopek varovanja pri za to potrebnih elementih.« ... 62
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Normativi številčnosti skupin v šoli v naravi za posamezne športne
panoge. ... 12
Preglednica 2: Seznam matičnih in podružničnih šol savinjske regije z navedenim številom opazovalnih ur (prvi del raziskave). ... 33
Preglednica 3: Starost učiteljev. ... 35
Preglednica 4: Delovna doba učiteljev. ... 35
Preglednica 5: Velikost vadbenega prostora osnovnih šol savinjske regije. ... 38
Preglednica 6: Povprečna velikost vadbenih prostorov na matičnih in podružničnih šolah. ... 39
Preglednica 7: Število učencev v oddelkih prvega in drugega triletja osnovnih šol savinjske regije. ... 40
Preglednica 8: Velikost vadbenega prostora glede na število učencev na matičnih in podružničnih šolah. ... 41
Preglednica 9: Povprečna velikost vadbenega prostora glede na učenca v matičnih in podružničnih šolah. ... 42
Preglednica 10: Rezultati samoevalvacije učiteljev prve in druge triade savinjskih šol. ... 64
Preglednica 11: Kompetence, ki vključujejo poznavanje dejavnikov tveganja in poškodb ... 65
Preglednica 12: Korelacija med 6 izbranimi kompetencami, ki vključujejo poznavanje dejavnikov tveganja in poškodb, ter tipom šol šole (matična – podružnična šola) .... 66
Preglednica 13: Ali se pojavlja razlika o ozaveščenosti glede varne izvedbe športa med učitelji z različno delovno dobo poučevanja? ... 67
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Prikaz porazdelitve anketiranih učiteljev po razredih prve in druge triade. .... 34
Graf 2: Porazdelitev opazovanj glede na umeščenost ure v urnik učencev. ... 34
Graf 3: Ustreznost velikosti vadbenega prostora glede na število vadečih učencev. 43 Graf 4: Odstotek matičnih in podružničnih šol, ki ustrezajo normativom glede površine vadbenega prostora na enega učenca. ... 44
Graf 5: Odstotek opaženih dejstev v povezavi z osvetlitvijo. ... 45
Graf 6: Odstotek opaženih dejstev v povezavi s temperaturo in prezračevanjem. .... 46
Graf 7: Odstotek opaženih dejstev v povezavi s stenami. ... 48
Graf 8: Primerjave matičnih in podružničnih šol glede na prilagojenost pripomočkov razvojni stopnji otrok. ... 49
Graf 9: Prikaz raznolikosti uporabljenih pripomočkov v matičnih in podružničnih šolah. ... 50
Graf 10: Prikaz odstotka pestrosti delujočih naprav. ... 51
Graf 11: Uporaba ustrezne osebne športne opreme učencev. ... 53
Graf 12: Urejenost učencev pri pouku športa. ... 54
Graf 13: Osebna športna oprema in urejenost učiteljev. ... 55
1
1 UVOD
V današnjem času – času sodobne, storilnostno naravnane družbe, je sedeči način življenja tako zelo močno ukoreninjen v naš vsakdan, da se mora človek, katerega telo je v osnovi oblikovano za gibanje, zavestno truditi in odločiti, da bo del svojega dragocenega prostega časa namenil športnim aktivnostim.
Obdobje tehnološko razvite družbe nas je pripeljalo do tega, da vse več časa preživimo pred različnimi zasloni (telefoni, tabličnimi računalniki, televizorji), kar se posledično odraža v povečani telesni teži, povečanju kroničnih nenalezljivih bolezni, zmanjšani vitalnosti in gibalnih sposobnostih otrok. Enourna zmerna do visoko intenzivna fizična dejavnost se priporoča za otroke in mladostnike vsak dan v tednu.
Športna dejavnost v šoli in izven nje ima tako ključno vlogo za zdrav razvoj odraščajočih otrok in mladostnikov, saj je za številne mlade edini vir telesne aktivnosti. Škof (2007) pri tem poudarja, da bi bilo treba število ur športa v šoli še povečati. S tem bi se bolj približali priporočeni dnevni količini gibanja.
Znano je, da lahko pri vsaki aktivnosti pride do poškodb, še pogosteje pri športnih aktivnostih. Zmotno je pričakovati, da lahko s predvidljivostjo, ustrezno opremo in strokovnostjo učiteljev preprečimo vse poškodbe. Nauta s sodelavci (2015) navaja, da se v povprečju zgodi 0,15 do 0,27 poškodbe na 1000 ur fizične aktivnosti, ki jo mora oskrbeti zdravnik. Pred oskrbo zdravnika ima ključno vlogo učitelj, ki je prvi prisoten na mestu poškodbe. Usposobljenost in ozaveščenost učitelja o ravnanju v primeru poškodbe sta torej ključni. Pomembno je, da ob poškodbah primerno ravnamo in na ta način preprečimo hujše posledice. Glede na pogostost poškodb, ki nastajajo pri izvajanju športnih aktivnosti, pa je posebno pozornost treba nameniti varnosti pri izvajanju športa v šoli ter tako ravnati preventivno. S predhodnim načrtovanjem izvedbe pouka športa, preučitvijo vseh dejavnikov tveganja in strokovno brezhibno vodeno uro smo naredili vse, da bo pouk in vsi vključeni elementi potekali varno. Zelo pomembno je, da nudimo učencem pester nabor aktivnosti in jim omogočamo stik s prvinami, ki niso vsakdanje, ter da jih v šoli poučuje usposobljen učitelj, ki pri izvedbi poskrbi za varnost.
2
2 PREDMET IN PROBLEM
Dejstvo je, da je pouk predmeta šport namenjen oblikovanju otrokovega celostnega razvoja. Izvajanje športno-vzgojnega delovanja mora biti zato kakovostno načrtovano, dejavniki tveganja za morebitne poškodbe pa v največji možni meri izključeni. Otrok se tako počuti varnega in lahko brezskrbno ter kakovostno opravlja vse zadane gibalne naloge.
Predmet magistrskega dela je varnost pri predmetu šport v prvem in drugem triletju osnovne šole. Na varnost pri izvajanju športnih aktivnosti v šoli v veliki meri vplivajo:
ustrezne vadbene površine, športni pripomočki, prilagojeni razvojni starosti otrok, enako velja za brezhibno opremo in orodja. Problem magistrskega dela v prvem delu je raziskati, kako je za ustreznost omenjenih dejavnikov v šolah poskrbljeno. Med samim izvajanjem aktivnosti dobršen del odgovornosti za varnost prevzame učitelj.
Ta mora učencem podati jasna navodila za izvajanje športnih aktivnosti. Poskrbeti mora za prilagoditev gibalnih nalog individualnim sposobnostim posameznikov ter za pravilnost izvajanja in dodatna navodila. V drugem delu naloge smo se osredotočili na učiteljeve zadolžitve in analizirali, ali je zadoščeno vsem navedenim dejavnikom, ki naj bi poskrbeli za čim boljšo zagotovitev varnosti tekom izvajanja učne ure.
2.1 Telesna dejavnost
Telesna dejavnost v šoli in prostem času ima še vedno ključno vlogo pri ohranjanju psiho-fizičnega zdravja posameznika. Spodbujanje otrokovega udejstvovanja v najrazličnejših športnih aktivnostih je zelo pomembno z več razlogov. Eden pomembnejših je gotovo vzpostava navad zgodnje telesne dejavnosti, ki jih je mogoče vzdrževati v mladostništvu in prenesti v odraslo dobo (Tudor-Locke, Ainsworth in Popkin, 2001). Ocenjuje se, da je kar 1,9 milijona smrti po vsem svetu mogoče pripisati telesni neaktivnosti in da je neaktivnost ključni dejavnik tveganja za razvoj večine kroničnih bolezni in rakavih obolenj (Dobbins, DeCorby, Robeson, Husson in Tirilis, 2009). Sedeč način življenja vse bolj posega v svet otrok in mladostnikov ter se odraža v debelosti, bolečinah v hrbtenici, zmanjšani vitalnosti, boleznih srca in ožilja ter drugih degenerativnih procesih (Bračič, 2012). Podatki kažejo, da samo petina otrok v Evropski uniji prisostvuje v srednji do visoki športni intenzivnosti na redni dnevni bazi, kot velevajo priporočila (OECD, 2012).
Zaskrbljujoča nizka je stopnja aktivnosti otrok, zato ne preseneča, da se je promocija zdravja premaknila na dnevni red zdravstvenega varstva (Kohl, 2012). Po drugi strani pa je pogosto zanemarjen negativni stranski učinek povečane ravni fizične aktivnosti lahko povezan s tveganjem za športne poškodbe (Verhagen, Collard in Chinapaw, 2009). Naloga učitelja je najti ravnovesje med priporočeno in primerno količino ter stopnjo intenzitete vadbe, skrb za varnost in s tem preprečitev poškodb.
3
V obdobju prve in druge triade so učenci telesno aktivni med prostim igranjem, pri domačih opravilih, nekateri na poti v šolo in pri predmetu šport v šoli. Pri telesnih aktivnostih, zlasti pri športu, pride do povečanega tveganja za nastanek poškodb (Nauta idr., 2015). Znano je tudi, da zmanjšana telesna aktivnost še dodatno poveča tveganje za poškodbe pri športnih aktivnostih, zato je pomembno, da so mladostniki čim bolj aktivni. Dandanes šola in druge institucije ponujajo širok nabor dejavnosti, med katerimi lahko učenci (ne zgolj in samo starši) izbirajo. Strokovnjaki priporočajo, da otrok pridobi čim bolj pestro paleto gibalnih izkušenj, ki so osnova za kasnejše zahtevnejše gibalne vzorce (Videmšek in Jovan, 2002). Pri tem niti ni poglavitno katero razvojni starosti primerno dejavnost izberejo, saj lahko vzorce gibanj prenašajo iz enega na drug šport. Gotovo imajo telesno zelo aktivni otroci pri učenju novih vsebin prednost, saj so motorično spretnejši, samozavestnejši in bolj kompatibilni ter bolje poznajo svoje telo in meje, kar vse doprinese k varnosti. In če otrok občuti varnost, rizične elemente lažje izvaja in hitreje usvoji, ob tem pa čuti zadovoljstvo in ponos.
2.2 Opredelitev varnosti
Pojem varnosti je enoznačno nemogoče opredeliti. Upoštevajoč literaturo in oblikovane definicije različnih avtorjev ugotovimo, da gre za izjemno širok in razsežen pojem. Vsem opredelitvam je v grobem skupno vsaj eno poglavitno dejstvo, in sicer, da se varno okolje ne vzpostavi samo od sebe. Vzpostavitev in ohranjanje šolskega okolja, ki ga dojemamo in označujemo kot varno, zahteva ustrezne prijeme oziroma politiko, dobro prakso, učinkovite postopke, prioritetne vrednote, kot so poštenost, pravičnost in spoštovanje. Poleg tega je nujno preprečevanje dejavnikov tveganja, ki bi na kakršen koli možen način ogrozili dobrobit in varnost učencev ter ostalih pedagoških delavcev. V šoli se največkrat srečujemo z vidikom prometne varnosti, z varnostjo v povezavi z nasiljem in z vzpostavitvijo varnega okolja.
Varno učno okolje je predpogoj za uspešno delovanje otroka v šoli in navsezadnje ena izmed njegovih temeljih pravic. Za kvalitetno izvajanje izobraževalnega procesa ter učinkovitega prenosa znanja na otroke pa tudi učitelji, poleg ostalih pedagoških delavcev, potrebujejo varno delovno okolje.
Ob poznavanju šolskega prostora in delovanja šolskega sistema lahko hitro sklenemo, da so elementi tveganja v procesu poučevanja v šoli vedno prisotni. Če na tem mestu izpostavimo predmet šport, pa so ti elementi še bolj rizični, saj gre za dinamičen in aktiven učni proces. Fizične poškodbe se lahko v sosledju nesrečnih dejavnikov pojavljajo tudi pri drugih predmetih, kot so naravoslovje, fizika, kemija, tehnika, vendar so, kot potrjujejo tudi številne študije (Pangrazi, 1999; Abernethy, MacAuley, McNally in McCann, 2003; Severs, Whitlam in Woodhouse, 2003), pri športu najpogostejše.
4
V nadaljevanju izpostavljamo najpogostejše dejavnike tveganja, ki vplivajo na število nesreč pri pouku športa. Izpostavimo tudi, da na nekatere lahko in moramo vplivati ter na ta način že v začetku skušamo preprečiti poškodbe. Nasprotno je znano, da vseh dejavnikov ne moremo predvideti in s tem preprečiti morebitnih poškodb. Nujno potrebna je zato priprava na natančno obravnavo in delovanje ob morebitnih nezgodah (Severs idr., 2003).
2.3 Opredelitev varnosti v šolskih pravilnikih
Šolski sistem in zakonodaja, ki trenutno veljata v slovenskem prostoru, učitelju narekujeta dolžnosti, ki jih je po zakonih primoran izvajati in se jih držati. Z osredotočanjem na vidik varnosti bomo izpostavili zakone, ki se navezujejo na varnost pri športu, v nadaljevanju pa vsakega konkretneje obrazložili.
2.3.1 Pravne podlage, normativi in zakoni
V prvi vrsti velja omeniti Zakon o osnovni šoli, ki predstavlja krovni dokument za celotno dogajanje na področju šolstva. Poleg tega je veljaven Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole iz leta 2007, ki določa največje dovoljeno število učencev v skupini pri izpeljavi različnih dejavnosti (Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole, 2007). Z omenjenima dokumentoma sovpada učni načrt za športno vzgojo (Kovač idr., 2011), trenutno aktualen iz leta 2011, ki vsebuje izvedbene standarde in normative, torej zgolj priporočila, ki naj bi bila upoštevana, niso pa zakonsko pogojena.
Na področje varnosti pri športni vzgoji se navezujejo še številni drugi zakoni, ki jih je učitelj dolžan poznati in jih pri izvajanju dejavnosti iz omenjenih področij tudi upoštevati (Kovač in Jurak, 2012). Mednje spadajo Zakon o varstvu pred utopitvami, Zakon o varnosti cestnega prometa, Zakon o varnosti na smučišču, Pravilnik o načinu izdelave izjave o varnosti z oceno tveganja itd.
Dodatno varnost predstavljajo tudi ustrezni certifikati, ki so glede na predpise nujen dodatek športni opremi in pripomočkom (Kovač in Jurak, 2012).
V Zakonu o osnovnih šolah (1996) je varnost opredeljena na več področjih. Sprva navaja obvezno opredeljene ukrepe za zagotavljanje varnosti v hišnem redu, dokumentu, navzočem v vsaki šoli. Le-ta naj bi zajemal natančna navodila o obnašanju učencev in bil javno izobešen na nemotečem delu na steni telovadnice (Kovač, 2010). Po 50. členu, ki se nanaša na obiskovanje pouka, je mogoče doseganje ciljev izobraževanja doseči tudi z drugimi oblikami organiziranega dela, z namenom zagotavljanja varnosti in nemotenega pouka. Varnost je omenjena tudi pri
5
cestnem prometu, v vzgojnih načrtih šol, zbirki osebnih podatkov o učencih, ki so nujni za omogočanje varnosti.
Pri uveljavljanju varnosti izpostavimo morebitne zamolčane bolezni, ki se ne odražajo na prvi pogled in so lahko povod možnih zapletov zaradi prikritih podatkov. Na področje športa se posebej nanaša 3. točka 95. člena (Zakon o osnovnih šolah, 1996), ki govori o zbirki podatkov, pridobljenih s strani šole s testiranjem (vzgojno- športni karton) ob dovoljenju staršev. Z njim pridobimo sklop podatkov o gibalnih sposobnostih in morfoloških značilnostih učenca. Podatki se vsako leto obnavljajo in so lahko tako dober pokazatelj morebitnih odklonov ali nestabilnega zdravstvenega stanja učenca. V dodatno pomoč učiteljem so tudi podatki iz 1. točke 95. člena omenjenega zakona, ki obsega informacije o zdravstvenih posebnostih učencev. Ti podatki omogočajo učitelju individualizacijo pri načrtovanju športnih dejavnosti. Na ta način se lahko izognemo aktivnostim, ki bi utegnile ogroziti učenčevo varnost, ali jih prilagodimo njegovim sposobnostim. Različni vidiki opredelitve, gledano širše kot zgolj pri pouku športa, nakazujejo, kako velik pomen ima načrtovanje, ohranjanje ter nenehno strmenje k vzpostavitvi varnega okolja.
2.3.2 Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole
Zadnji veljavni Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole je v veljavi od leta 2007 (Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole, 2007). V njem je določeno največje še dovoljeno število učencev v oddelku ali sestavljeni skupini pri izvajanju različnih dejavnosti. Pravilnik zaradi omejitve številčnosti predstavlja za učitelje in obenem tudi učence določen standard kakovosti ter stopnjo zaščite (Kovač in Jurak, 2012).
»Pri rednem pouku športne vzgoje od 1. do 5. razreda osnovne šole je lahko v vadbeni skupini največ 28 učencev, od 6. do 9. razreda in pri izbirnih predmetih šport in plesne dejavnosti pa največ 20 učencev (Kovač in Jurak, 2012, str. 175).«
Pomembno je, da ima vsak učenec dovolj velik vadbeni prostor, kjer se lahko giblje in izvaja gibalne naloge. Probleme v povezavi s prostorsko razporeditvijo in zadostno vadbeno površino preiskuje Plavčak (2002), ki kaže na nepravilnosti oz. odstopanja od predpisov. Plavčak poudarja in opozarja na številčno prevelike skupine ter predvsem na zakonsko neopredeljeno možnost sodelovanja med učitelji in športnimi pedagogi v prvem in drugem triletju osnovne šole. Zagovarja stališče, da z uvedbo dveh strokovnih delavcev pri poučevanju ne bi pridobili samo na kvaliteti poučevanja, temveč bi bil to tudi pomemben doprinos k varnosti.
Pravilnik (Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole, 2007) predpisuje še, da so pri rednem pouku športne vzgoje učenci od vključno 6.
razreda osnovne šole dalje razvrščeni in ločeni v vadbene skupine po spolu, kar pa
6
ne velja za izbirne predmete, športne dneve in šole v naravi, kjer pouk navadno poteka v spolno mešanih skupinah.
Odredba o normativih in standardih določa velikost vadbene skupine pri dodatnih dejavnostih – pri poučevanju plavanja in smučanja, ne pa eksplicitno tudi za pohodništvo.
V skupini neplavalcev je lahko največ 8 učencev, nasprotno v skupini plavalcev štirje več, torej 12 učencev na enega učitelja.
Pri smučanju je število smučarjev začetnikov omejeno na 10 oz. na 12 za učence, ki so že vešči smučanja.
Normativi za velikost skupine na pohodniškem športnem dnevu v osnovni šoli niso opredeljeni, obstajajo pa v učnem načrtu priporočila, ki predvidevajo številčnost skupine glede na zahtevnost terena in letni čas izvedbe pohoda (Kovač idr., 2011).
Izpostavljamo še pomanjkljivosti, ki se kažejo v pravilniku in zadevajo predvsem varnostna načela in pri katerih, čeprav je stroka nanje že opozorila, še vedno ni prišlo do sprememb v praksi:
normativi za izpeljavo različnih manj pogostih izborov1 športnih dejavnosti na športnih dneh ali v šoli v naravi (npr. kolesarjenje, veslanje, lokostrelstvo itd.) glede na raziskavo P. Grmovšek (Grmovšek, 2013) niso določeni;
ne opredeljujejo normativov za velikost vadbenih skupin pri izvajanju interesnih športnih dejavnosti;
ni natančno oziroma posebej določeno zmanjšanje števila učencev v vadbeni skupini, če je vanjo vključen učenec s posebnimi potrebami, ki mu odločba zagotavlja prilagojen program, kar posledično zahteva večjo individualizacijo pri pouku. Velja enak normativ, kot je določen za oblikovanje oddelka.
2.3.3 Učni načrt za športno vzgojo v osnovni šoli
Varnost je v učnih načrtih za športno vzgojo opredeljena na vseh ravneh šolanja. Že v splošnih izhodiščih za delo učitelja je navedeno, da mora »učitelj upoštevati predpisane standarde in normativna izhodišča ter poskrbeti za varnost pri vadbi«
(Kovač idr., 2011, str. 4). Prav tako kot v pravilniku o normativih in standardih je tudi tu še enkrat zapisan enak normativ za največje dovoljeno število učencev, pri ostalih športnih dejavnostih (plavanju, smučanju, kolesarjenju in pohodništvu) je treba
1 Najpogostejše vsebine na športnem dnevu, prisotne tako v osnovnih kot srednjih šolah, so pohodništvo in gorništvo, zimske dejavnosti, športne igre in plavanje ter z njim povezane dejavnosti v vodi. Vedno ponavljajoči se sklopi vsebin učencem prestavljajo dolgočasje in jih prikrajšajo za spoznavanje novih, mogoče zanimivejših, a bolj tveganih aktivnosti.
7
upoštevati posebna normativna izhodišča, ki smo jih prav tako omenili že v poglavju (2.2.1.2.) pravilnika o normativih in standardih.
CILJI, POVEZANI Z VARNOSTJO
Cilji za posamezni razred so deljeni na štiri večje sklope in prav pri vsakem lahko zasledimo dejavnike, povezane z varnostjo. Le-ti niso povezani zgolj s poznavanjem neposrednih dejavnikov varnosti, temveč predvsem z razumevanjem principov varne vadbe, ključnih podpornih dejavnikov (prehrana, hidracija, oprema), upoštevanjem in spoštovanjem pravil, povezanih z varnostjo ter s primernim obnašanjem do sodelujočih pri vadbi (Kovač in Jurak, 2012).
VSEBINE, POVEZANE Z VARNOSTJO
V sklopu teoretičnih učnih vsebin, povezanih z različnimi športi, najdemo takšne, ki so neposredno2 in posredno3 povezane ravno z opozarjanjem na (ne)varnost pri športni vadbi (Kovač in Jurak, 2012).
Dejavnike varnosti lahko zasledimo tudi med splošnimi teoretičnimi vsebinami, npr. v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju (Kovač idr., 2011), to je denimo pravilna uporaba, varna priprava in skrbno pospravljanje športnih naprav, orodij in pripomočkov; pomen gibanja za naše zdravje in povezava z osebno higieno; nujnost ogrevanja pred vadbo ter pomen ustreznega vadbenega oblačila in obutve ter športno obnašanje v igri in varnost pri vadbi ne glede na prostor (telovadnica, igrišče, ob vodi, na pohodih, snegu itd.) (prav tam).
DIDAKTIČNA PRIPOROČILA, POVEZANA Z VARNOSTJO
V sklopu didaktičnih priporočil je posebno poglavje namenjeno prav varnosti (Kovač idr., 2011). Pri športni vzgoji je treba varnosti nameniti posebno pozornost. Učitelj mora dosledno upoštevati naslednja izhodišča:
- spoštovanje normativov (številčnost vadbene skupine, posebni normativi pri plavanju, smučanju in pohodništvu);
- zaščita vadbenega prostora, odstranitev vseh potencialno nevarnih pripomočkov, pozornost pri pripravljanju in pospravljanju orodja na prvotno dogovorjeno mesto;
- prilagajanje vsebin, metodičnih postopkov, organizacije in stopnje obremenitve sposobnostim in predznanju učencev;
- upoštevanje načel pomoči (Slika 1) in varovanja;
- seznanjanje učencev z nevarnostmi pri vadbi v telovadnici, na igrišču in drugih zunanjih površinah (smučišče, gore, plavališče).
2 Npr. pravilna telesna drža, varnost in medsebojna pomoč, pomen in dogovorjena pravila, prijemi v sklopu gimnastičnih vsebin; nevarnosti skakanja na glavo, nevarnosti v globoki vodi v 2. triletju.
3 Npr. 1. razred: zakaj se ogrevamo; nevarnosti na smučišču, drsališču in sankališču ter ravnanje v primeru nesreče pri izvedbi zimskega šolskega dne, šole v naravi.
8
»Vsak učenec potrebuje pri športni vadbi 20 m² površine, ki v izjemnih okoliščinah ne sme biti manjša od 10 m². Prostori, orodje in oprema morajo ustrezati varnostnim, higienskim in zdravstvenim načelom, tako da učencem in učiteljem zagotavljajo varno in prijetno športno vadbo. V telovadnici in neposredni bližini drugih vadbenih površin morajo biti nameščene omarice prve pomoči. Šola v svojem hišnem redu opredeli varno osebno športno opremo učencev. Ob vsaki poškodbi učitelj izpolni zapisnik o poškodbi« (Kovač idr., 2011, str. 44).
Slika 1: Fotografija na vidnem mestu nameščene omarice prve pomoči v telovadnici (osebni arhiv).
Dosledno upoštevanje zakonov, normativov in predpisov je nujno potrebno za vzpostavljanje varnega vadbenega okolja. Le tako lahko povečujemo varnost in posledično zmanjšamo možnosti poškodb.
2.4 Varnost pri predmetu šport
Kakovostna športna vzgoja postavlja zahteve o zagotavljanju varne udeležbe vsem posameznikom (Corbin, 2002). Zaradi specifičnosti prostorov, v katerih poteka vzgojno-izobraževalni proces, nujno izpolnjenega predpogoja glede ustreznosti opreme, specifike gibalnih preddispozicij vseh otrok je poleg vseh ostalih dejavnikov zagotavljanje varnega okolja pri športu še težje.
Dejstvo je, da nesreč ne moremo preprečiti, lahko pa vplivamo na pogoje in dejavnike, ki so največkrat glavni povzročitelji nesreč (Pangrazi, 1999; Severs idr., 2003). Na slednje opozarja tudi C. Raymond (2000), ki varno vadbo povezuje z obvladovanjem dejavnikov tveganja. Zagovarja prepričanje, da učitelji vzpostavijo okolje, v katerem so učenci postavljeni pred naloge, ki vsebujejo tveganje in predstavljajo izziv, a se z njimi spoprimejo na sistematičen način in tako počasi usvajajo različna gibalna znanja.
9
Aktivna učenčeva vloga pri vzpostavljanju, pripravljanju in razumevanju varnih pogojev za vadbo je tako ključnega pomena. Izkušnje, ki jih pridobijo s postopnim nadgrajevanjem gibalnih nalog, bistveno prispevajo k občutku varnosti in vzpostavljanju le-te (Chapel in Katene, 2010). Pri mlajših učencih se je treba pojma varnosti pri športu lotiti najbolj sistematično. Priporočeno je, da preverimo, kaj o prispevanju k varnosti že vedo, razjasnimo vse nejasnosti in napačne predstave ter gradimo na njihovih izkušnjah.
Na varno izvedbo gibalnih nalog pri pouku športa vpliva vrsta dejavnikov. O glavnini teh preventivnih dejavnikov, ki zagotavljajo povečano varnost pri urah športa lahko sklepamo, če le malce logično pomislimo (Severs idr., 2003). Potrebne niso niti posebne izkušnje ali predznanje, le pedagoški občutek in smiselna presoja učitelja, kajti s podobnimi situacijami se srečujemo vsakodnevno, pri raznoraznem športnem udejstvovanju ali z njim povezanimi aktivnostmi.
Različni avtorji izpostavljajo različne dejavnike, zato bomo povzeli skupek najpogosteje omenjenih. M. Kovač in Jurak (2012) v prvi vrsti izpostavljata potrebno ustrezno razvitost gibalnih sposobnosti učencev, raven tehničnega znanja, ustrezno opremljenost prostora ter primerno osebno opremo sodelujočih.
M. Kovač (2010) k naštetim dejavnikom dodaja preudarno ravnanje, Kunstek (2002) poudarja pomen skrbnega in doslednega načrtovanja varnostnih ukrepov ter identifikacije morebitnih nevarnosti pri pouku športne vzgoje, s slednjim pa se strinja tudi Plavčak (2002).
Capel in Katene (2010) potrjujeta, da je za športno vzgojo potrebno znanje in razumevanje otrokovega delovanja in ostalih dejavnikov, ki bi lahko ogrozili varno izvajanje nalog in dejavnosti.
Z neupoštevanjem zgolj enega izmed njih lahko ogrozimo varno udeležbo vseh sodelujočih, s čimer lahko ogrozimo priljubljenost predmeta ter z učnim načrtom zastavljenih ciljev.
Vprašati se je treba, ali je vredno morebitne nevarne vsebine športa izključiti in s tem prikrajšati otroka za občutke zadovoljstva, radovednosti in notranje potrebe po odkrivanju, premagovanju ovir in preizkušanju novih nalog zgolj zato, da preprečimo morebitno nevarnost ali poškodbe. C. Raymond (2000) trditve zanika, saj tudi z odstranitvijo vseh potencialno predvidenih nevarnosti ne dosežemo nujno varnega okolja za vadbo. Da je izpuščanje (organizacijsko) zahtevnejših gibalnih vsebin, ki so za otrokov razvoj ključnega pomena, nedopustno in strokovno neodgovorno, pritrjujeta tudi M. Kovač in Jurak (2012).
V kolikor se pri učiteljih porajajo dvomi o pravilni izvedbi in zagotavljanju ustrezne zaščite, Capel in Katene (2010) predlagata, naj se ti obrnejo na kolege, športne pedagoge glede ustreznih metodičnih postopkov in izvedb ali na vodstvo šole, če lahko le-to pomaga pri zagotovitvi ustrezne opreme ali prostorov.
10
Pangrazi (1999) glede na izkušnje s sodišč opozarja, naj učitelji v sklop športnih dejavnosti ne vključujejo vsebin z razlogoma: »zaradi zabave učencev« in »ker učenci to želijo«, če niso pri tem prepričani v učenčeve sposobnosti za varno izvedbo dane naloge. Včasih ima lahko gibalna naloga več nevarnosti kot koristi, ena takšnih je npr. skakanje v višino s tehniko flop (Kovač in Jurak, 2012), zato priporočamo, da o vključitvi takšnih in podobnih elementov v pouk športne vzgoje učitelji dvakrat premislijo ter pretehtajo, ali lahko zastavljene cilje dosežejo na drugačen način.
S stališča učitelja mora namreč biti delo opravljeno neoporečno, brez najmanjšega dvoma o malomarnosti in nepravilnostih (Capel in Katene, 2010), saj ga k temu zavezuje moralna, fizična, profesionalna in kazenska obligacija (Kristan, 1998;
Raymond, 2000).
2.4.1 Varnost na športnem dnevu
Zagotavljanje varnosti pri uri športa, ki večinoma poteka znotraj telovadnice ali šolskega igrišča trikrat tedensko, je v primerjavi z organizacijo in varno izvedbo športnega dne skorajda enostavno. Športni dan poleg izpolnjevanja in usklajevanja ciljev učnega načrta zahteva temeljito pripravo, preučevanje različnih dejavnikov tveganja in dosledno izpeljavo samega športnega dne.
M. Kovač (2010) svetuje, da naj pri izpeljavi športnega dne sodelujejo skorajda vsi učitelji na šoli. Posledično morajo sodelujoči na športnem dnevu dobro poznati svoje dolžnosti, ki se nanašajo na organizacijo in varnost, ter hkrati tudi pravila za disciplino, kjer sodijo oziroma izvajajo in nadzorujejo dejavnosti. Vloge morajo biti jasno razporejene, prav tako morebitni ukrepi ob poškodbah učencev. Na kraju, kjer poteka športni dan, je obvezna tudi torbica s prvo pomočjo. Cankar idr. (2008) predlagajo, da za športni dan iz npr. atletskih vsebin dan pred tekmovanjem vsi dobijo fotokopijo prirejenih atletskih pravil, urnik in pravila tekmovanja, ki spremljajo učitelja skozi ves dan.
Za oblikovanje številčnosti skupin pri športnih dnevih z raznimi vsebinami (drsanje, veslanje, lokostrelstvo idr.) spoštujemo pravila in priporočila nacionalnih zvez, če jih imajo. V nasprotnem primeru presodimo zahtevnost vsebine ter spoštujemo priporočila za oblikovanje skupin pri kolesarskem izletu (do 10 učencev) ali pravila za velikost skupine pri spremstvu učencev v šoli v naravi (do 15 učencev) na enega učitelja (Kovač in Jurak, 2012).
M. Kovač (2010) priporoča, da ravnatelji in aktiv učiteljev športne vzgoje zagotovijo načrtno izpopolnjevanje znanja svojega kadra in spodbujajo učitelje k pridobitvi ustreznih kompetenc za vodenje nekaterih športnih aktivnosti ter formalne nazive, ki prinašajo strokovno usposobljenost na različnih športnih področjih (npr. naziv vaditelj plavanja, učitelj smučanja ipd.). Pridobljeno znanje naj z leti tudi obnavljajo in
11
nadgrajujejo s krajšimi seminarji, ki so posebej dobrodošli pred izpeljavo npr.
smučarskega športnega dne. V primeru da se šolsko vodstvo odloči sodelovati ali celo zaupati izpeljavo športnega dne zunanjim ponudnikom, mora vnaprej preveriti skladnost vsebinske ponudbe s cilji učnega načrta, varnost organizacije ter ustrezno usposobljenost kadra, kot jo predpisuje zakonodaja (prav tam).
Kot primer dobre prakse navajamo atletski športni dan, vendar lahko podobne smernice upoštevamo tudi pri izvedbi športnega dne z drugimi vsebinami, npr. za pohodništvo ali zimski športni dan.
Cankar idr. (2008) vzorno opisujejo, kako se je treba pripraviti na atletski športni dan.
Poleg obvestil o časovnem poteku dneva in potrebni opremi je treba, najbolje tik pred začetkom, opozoriti na potrebno ogrevanje in varnost pri posameznih disciplinah. Pri tekih, zlasti šprintih na 60 in 100 metrov, je nevarno prečkanje steze med tekmovanjem. Pri skokih v daljino in višino velja enako opozorilo pri zaletu, poleg tega je treba še paziti, da grabljice za ravnanje mivke pravočasno odstranimo iz jame za doskok. Posebno pozornost gre nameniti pri metih, saj je pri tej panogi prihajalo do hujših nezgod že tudi na največjih svetovnih tekmovanjih. Pomembno je, da učenci, ki čakajo na met žogice, vorteksa ali suvanje krogle, vedno stojijo za učencem, ki meče ali suva. Avtorji knjige Športni dan Cankar idr. (2008) priporočajo, da metališče pri metu žogice tudi fizično ogradimo, saj na ta način omogočimo dostop učencev le do zaletne steze. Prav tako na varnost posebej opozorimo učence, ki rekvizite vračajo nazaj na mesto izmeta. Na tem mestu dodajamo, da naj ne bo odveč učence večkrat opozoriti na primerno – varno – obnašanje, četudi smo se o tem pogovorili že zjutraj ali na začetku športnega dne.
2.4.2 Varnost v šoli v naravi
Podobno kot pri športnem dnevu je treba skrbno in preudarno načrtovati vidike varnosti v šoli v naravi. Šole pri organizaciji šole v naravi velikokrat sodelujejo z zunanjimi ponudniki, vendar mora biti vsako sklenjeno sodelovanje premišljeno izbrano. Ponudba mora biti vsebinsko ustrezna (povezava s cilji učnega načrta), organizacijsko varna (upoštevajoč vremenske razmere, razpoložljivo opremo) ter vodena s strani usposobljenega kadra (z uradnimi nazivi in licencami) (Kovač in Jurak, 2012).
Dejavniki, kot so daljša odsotnost zdoma (večdnevno časovno obdobje), nenehna odgovornost 24 ur na dan, gruča otrok zunaj štirih sten, spremenjene dnevne rutine otrok zunaj doma, dokazujejo, da šola v naravi resnično zahteva nenehno popolno pozornost in zbranost učitelja. Marsikateri spodrsljaj se sicer lahko konča srečno, vendar je dovolj in preveč že en sam spodrsljaj, ki se obrne drugače, zato malomarnosti ne smemo dovoljevati (Kristan, 1998).
12
Pred odhodom v šolo v naravi se je nanjo treba skrbno pripraviti. Osredotočimo se na vidik varnosti, poudarek dajemo na seznam opravil, ki ga je potrebno imeti in se ga, predvsem zaradi varnosti, dosledno držati. Sem uvrščamo glavne nevarnosti, ki pretijo na vse udeležence šole v naravi, seznam pa nas nanje nenehno opominja. V primeru nezgode ima lahko neupoštevanje zapisanih varnostnih ukrepov za izvajalca pravne posledice.
Seznami se med sabo razlikujejo predvsem glede na čas izvajanja šole v naravi. Npr.
pri plavalni šoli v naravi dajemo poudarek na nenehno budno spremljanje učencev, da le ti ne zaidejo v vodo brez nadzora, prav tako naj bo disciplina dovolj stroga tudi ob vodi ter izven nje. Morsko dno naj bo skrbno pregledano, priporočljivo je, da je med samim plavanjem dno vidno. Posebno pozornost posvetimo bolnikom, učencem, ki se vode bojijo, in tistim, ki so v njej manj spretni. Vedno opazujmo, ali učence v vodi morda zebe, jih spodbudimo k tuširanju in menjavi oblačil. (Kristan, 1998; Kapus idr., 2002).
Za potrebe zimske šole v naravi je seznam precej drugačen, a sestavljen z enakim namenom. Poskrbeti je treba za ustrezno opremo, ki mora biti ustrezne velikosti in v brezhibnem stanju. Vaditelj mora imeti učence nenehno pod nadzorom. Učence predhodno poučimo o uporabi vlečnice in ostalih pravilnih varnega smučanja, rang težavnosti smučišča pa prilagodimo motorično najšibkejšemu členu skupine. V kolikor opazimo, da so učenci preutrujeni, premočeni ali premraženi, smuko ustrezno prilagodimo, skrajšamo ali predčasno zaključimo (Kristan, 1998).
Za varno delo v skupinah se držimo predpisanih normativov, pri vseh oblikah in metodah dela. Normativi predvidevajo različno število učencev na enega učitelja ali strokovnega delavca glede na športno panogo. V Preglednici 1 smo povzeli normative, ki se jih je treba držati v šoli v naravi (CŠOD, 2019).
Preglednica 1: Normativi številčnosti skupin v šoli v naravi za posamezne športne panoge.
Športna panoga Število učencev/učitelja
PLAVANJE 8 neplavalcev oz. 12 plavalcev
SMUČANJE 12 učencev oz. 10 začetnikov
KOLESARJENJE 10 učencev
KANUIZEM NA MIRNI VODI 8 učencev
KAJAK NA MIRNI VODI 8 učencev oz. 6 na deroči vodi
RAFT 8 učencev
PLEZANJE Z VAROVANJEM 8 učencev
LOKOSTRELSTVO 15 učencev
JAHANJE 12 učencev
13
2.5 Nevarnosti pri urah športa
Nevarnosti vsakodnevno prežijo na nas na vsakem koraku. Včasih jih lahko vnaprej predvidimo, se nanje pripravimo in jih preprečimo, včasih pa se za nevarne izkažejo predmeti ali okolja, na katere ne bi nikoli pomislili. Cilj vsakega pedagoga, naveden tudi v učnem načrtu, je, da ustvari in ohranja čim bolj varno okolje za izvedbo predvidenih športnih dejavnosti (Corbin, 2002). To pa mu omogoča le razmišljanje in oznavanje čim več potencialno nevarnih dejavnikov, s katerimi se v procesu pouka športa lahko sooči. V kolikor je z njimi seznanjen, jih zna predvideti ali prepoznati, jih lažje obvladuje ali skuša eliminirati. Nevarnosti v grobem lahko razdelimo na objektivne in subjektivne (Jurak, 2014).
2.5.1 Objektivne nevarnosti
Objektivne ali zunanje nevarnosti so tiste, ki izvirajo iz okolja in v večini primerov niso odvisne od udeležencev športno-vzgojnega procesa. V primerjavi s subjektivnimi so lažje predvidljive, odgovornost za poškodbe, ki posledično nastanejo zaradi njih, pa je večplastna (Kovač in Jurak, 2012). Objektivne dejavnike, povezane z varnostjo prostorov in opreme, je mogoče opaziti, predvideti in jih z zadostno mero prizadevanja odstraniti ali vsaj nevtralizirati (Jurak, 2014).
V nadaljevanju izpostavljamo tiste objektivne dejavnike, ki so v šolskem prostoru neizogibni in zaradi katerih so učenci posebej izpostavljeni različnim nevarnostim in posledičnimi poškodbami. Razdelili smo jih v tri večje skupine, ki zadevajo prostor, opremo in osebno ureditev. Pri vsaki skupini smo izpostavili ter opisali dejavnike, ki so z vidika varnosti pereči.
NEPRIMEREN PROSTOR
Pojem prostor zajema več t. i. prostorov, v katerih poteka izobraževalna dejavnost.
Sem bomo uvrstili najpogostejše z vidika uporabe z namenom poučevanja predmeta šport. To so navadno šolska dvorana4, telovadnica5 ali drugi vadbeni prostori6. Primernost učnega okolja bomo po Jurak (2014) razdelili na več objektivnih
4 Športna dvorana je vadbeni prostor, ki je namenjen več različnim športnim vsebinam, zlasti športnim igram (košarka, odbojka, mali nogomet, rokomet idr.). Optimalna velikost večnamenske vadbene športne dvorane je 47 x 28 x 7 m, z dvema dvižnima pregradnima stenama (trije vadbeni prostori 28 x 15 m) in pomičnimi tribunami.
5 Telovadnica je vadbeni prostor, običajno manjših dimenzij, namenjen športni vadbi mlajših starostnih skupin ali ožji uporabi z vidika športne vadbe (npr. plesna dvorana, gimnastična dvorana, dvorana za namizni tenis, borilnica, fitnes ipd.).
6Vadbeni prostor je funkcionalno opremljen prostor ali površina, ki omogoča izvajanje športne vadbe.
14
dejavnikov varnosti, ki izhajajo iz vadbenega prostora in ki se nam zdijo pomembni pri zagotavljanju čim višje stopnje varnosti:
Velikost prostora oziroma število vadečih:
»Vsak učenec potrebuje pri športni vadbi 20 m² površine, ki v izjemnih okoliščinah ne sme biti manjša od 10 m². Prostori, orodje in oprema morajo ustrezati varnostnim, higienskim in zdravstvenim načelom, tako da učencem in učiteljem zagotavljajo varno in prijetno športno vadbo.« (Kovač idr., 2011, str. 44)
Po raziskavi V. Štemberger (2002) lahko povzamemo, da je dejanska vadbena površina, ki jo ima posameznik na voljo, navadno manjša od priporočljivih 20 m² in v najslabših primerih znaša celo le okoli 6 m². To sicer velja ob predpostavki, da šport v 1. in 2. triletju poteka v manjših telovadnicah, kar pa je žal pogosta praksa, v kolikor imajo šole na voljo dve vadbeni enoti. Vse prepogosto prihaja v navado združevanje razredov, kar v praksi pomeni, da je v telovadnici hkrati vadečih okoli 40 učencev ali celo več, kar pa seveda onemogoča varno, kakovostno in efektivno športno vzgojo.
Ob tem gre še enkrat opozoriti na normative, ki so predpisani in poudarjajo maksimalno dovoljeno število vadečih hkrati. Enako opaža tudi Plavčak (2002) in poudarja, da se s povečanjem števila učencev in združevanjem razredov manjša kvaliteta, efektivnost in varnost pri pouku.
Osvetlitev
Med dejavnike, na katere vadeči nima vpliva (npr. nepravilnosti na športnem podu, nevarna oprema, neustrezna akustika), sodi osvetlitev telovadnice ali športne dvorane (Jurak, 2014). Učitelji se morajo zavedati, da je osvetljenost vadbenega prostora pomemben element varnosti, zato morajo poskrbeti za zadostno osvetljenost v telovadnici. Obenem je treba opozoriti na morebitno bleščanje, ki ob daljši izpostavljenosti in gledanju v svetila slepi in povzroča utrujenost. Sistem osvetljevanja športnega objekta vsebuje tri elemente: dnevno svetlobo, umetno osvetljevanje in nadzor.
M. Kovač (2012) v svoji študiji opaža, da so športne dvorane neustrezno umetno osvetljene. Težave se pojavljajo zlasti pri neenakomernosti umetne osvetlitve, kar je lahko za vadeče hkrati moteče, kot tudi nevarno. Z vidika zaščite svetilk v športni dvorani spoznava, da je le-ta ustrezna. Navadno so nameščene svetilke zaščitene z varnostnim ohišjem. Ugotavlja, da imajo novejše dvorane večje površine oken, le-ta pa so nameščena višje, kot je bila navada včasih. Z večjimi površinami zagotovimo boljšo naravno osvetlitev, z namestitvijo pa zmanjšamo možnost naleta različnih pripomočkov v okna ter izboljšamo možnost uporabe stene za vadbene potrebe (prav tam).
Temperatura in prezračevanje (ogrevanje in prezračevanje)
Jurak (2014) ugotavlja, da se večina športnih dvoran ogreva s stenskimi radiatorji in vpihovalniki zraka. Dodatno se prezračuje še z naravnim prezračevanjem. Razširjen
15
način ogrevanja in prezračevanja telovadnic ima negativne posledice za uporabnike – vadeče v prostoru.
Sklepamo lahko, da se ena izmed tovrstnih posledic odraža pri učiteljih, in sicer v raziskavi M. Kovač, Leskošek, Hadžić in Jurak (2011) poročajo o pogostih prehladih in težavah s sklepi. Težave lahko povežemo z izpostavljenostjo prepihu, ki nastaja ob prezračevanju. Učitelj ob svojem razgibanem urniku velikokrat menja delovni prostor, s tem prehaja iz toplejše učilnice v hladnejšo telovadnico in obratno, kar je lahko vzrok za prehlade. Temperatura v telovadnicah je včasih za učitelje, ki med poučevanjem športa niso dovolj aktivni, prenizka (Jurak, 2014). Priporočena temperatura za vadbo naj bi sicer bila 18 do 19 °C (Videmšek in Jovan, 2002).
Športni pod7 in njegova drsnost
Slika 2: Fotografiji športnega poda: parket (zgoraj) in umetna masa (spodaj) (osebni arhiv).
7 »Športni podi so za športne dejavnosti oblikovane talne obloge oz. konstrukcije, sestavljene iz več slojev. Spodnji sloj mora omogočiti predpisano prožnost poda, vmesni sloj je namenjen razporejanju teže, površina pa mora biti odporna proti obrabi in imeti pravilno drsnost« (Jurak, 2014, str. 19).
16
»Drsnost športnega poda predstavlja trenje med športnim copatom in podlago. Pri tem mora pri športnih gibanjih pod zagotavljati oprijem športnega copata s podlago, nadzorovan zdrs copata v isti smeri in spreminjanje smeri gibanja. Prevelika drsnost lahko povzroči padce, premajhna drsnost pa prevelike obremenitve na sklepe spodnjih okončin« (Jurak, 2014, str. 20). Primer dveh vrst podov sta na Sliki 2.
Jurak (2014) ugotavlja, da je eden izmed pogosto navedenih dejavnikov tveganja poškodb prav neustrezno stanje poda. Ob preveliki drsnosti obstaja nevarnost nenadzorovanih zdrsov, obratno – pri premajhni pa prihaja do pretirane fiksacije stopala in prekomernih obremenitev sklepov ter gležnja in kolena. Neravni pod lahko pri vboklinah ali izboklinah privede do spotikanja in posledično do padcev. Vse omenjene slabosti podov so pri izvajanju športnih aktivnosti še posebej poudarjene in nevarne, saj gibanja potekajo intenzivneje, s povečano hitrostjo, kar lahko še dodatno poveča možnost padcev in posledično resnost poškodb.
Raziskovalci so spoznali ključno težavo drsnosti podov v telovadnicah, kar je najpogosteje in mogoče nekoliko presenetljivo povezano s čistostjo tal. Priporoča se, da se uredi ustrezen režim čiščenja. Učitelji se morajo zavedati nevarnosti, ki jih prinašajo t. i. prašni pogoji, in v nobenem primeru ne smejo dopustiti učencem vaditi v nogavicah. Najboljša izbira niso niti telovadni copati, temveč športni copati z gumijastim podplatom.
Stene
Slika 3: Fotografija primerno zaščitenih sten z zaščitnimi oblogami (osebni arhiv).
V vseh vrstah dvoran so največji dejavnik tveganja poškodb nezaščitene stene, kar zahteva dodatno pozornost in zaščito. Ustreznost sten se nanaša na veliko kriterijev, za katere sprva ne bi niti pomislili, da so lahko ogrožajoči. To so npr. trdnost,
17
gladkost, ravnost, nizka občutljivost za nabiranje prahu, obloge morajo biti trdne in trajne, z zaobljenimi robovi (Sitar in Stražišar, 1991; Jurak, 2014).
Stene naj bi bile zaščitene z mehkimi zaščitnimi oblogami najmanj do višine 2 m (Slika 3). Obenem se priporoča, da so obloge z zaobljenimi robovi odporne na odboj žoge ter negorljive. Zaščito seveda zahtevajo tudi vse ostale nevarne površine, med katere spadajo radiatorji, stebri, športne naprave itd. (Jurak, 2014).
Športno-funkcionalne oznake
V telovadnici lahko najdemo številne oznake, ki se praviloma pojavljajo na tleh, stenah ali športni opremi (pripomočkih, orodjih). Po M. Kovač (2013) jih bomo razvrstili na športno-funkcionalne, varnostne, komunikacijske in reklamne oznake.
Slika 4: Na vidnem mestu podana navodila za varnost v telovadnici (osebni arhiv).
»Športno-funkcionalne oznake označujejo igralne (predpisane tekmovalne in prilagojene) površine ali pa imajo didaktične namene. Varnostne (npr. oznake, ki
18
označujejo omarico za prvo pomoč, protipožarne naprave ipd.; oznake, ki prepovedujejo dostop do delov telovadnice; oznake, ki opozarjajo na nevarne točke …) in komunikacijske oznake (oznake za orientacijo, namenjene osebam z okvaro sluha in vida; oznake zasilnih izhodov in poti evakuacije.« (Kovač, 2013, str.
157).
Varnostna opozorila morajo biti trajno zapisana, jasna, pisava čitljiva ter zapisana z velikimi tiskanimi črkami. Nameščena naj bodo na vidnem območju, ki omogoča dostop in branje vsem uporabnikom telovadnice (Slika 4).
Zunajšolski prostori – igrišča
Zlasti v toplejših mesecih se veliko ur predmeta šport izvaja na športnih igriščih, zato je pomembno, da so ta s svojimi napravami primerna in varna za uporabo. Določeni vidiki, povzeti po M. Videmšek in N. Jovan (2002), izhajajo iz pravil za predšolske otroke in igrišč, namenjenim njim, vendar se koncept prenaša tudi na igrišča, namenjena šoloobveznim otrokom. Z vidika varnosti je pomembno, da so površine utrjene in nedrseče (asfalt, umetna masa …). V kolikor so na igrišču več kot tri stopnice, morajo imeti varovalno ograjo. Praviloma naj bo na igrišču napeljana pitna voda, območje pa zavarovano z ograjo, preko katere učenci ne morejo splezati.
Priporočljivo je omogočanje naravne in umetne sence.
M. Kovač in Jurak (2010) izpostavljata predvsem probleme neurejenih atletskih naprav, napačno pričvrščenih golih, zanemarjenih in poškodovanih igral, razbitin stekel in drugih odpadkov, zlasti v primerih, ko je šolsko igrišče pogosto namenjeno javni uporabi.
Sicer morajo biti igrala, postavljena na igrišču, v skladu s slovenskimi nacionalnimi standardi s področja opreme igrišč, namestitve in vzdrževanja igral (Videmšek in Jovan, 2002).
NEUSTREZNE NAPRAVE, ORODJA IN PRIPOMOČKI8
Brez športne opreme si pouk športa težko predstavljamo, pravzaprav bi bil suhoparen, monoton, učenci prikrajšani, da z njihovo pomočjo razvijajo svoje gibalne sposobnosti, cilji, zastavljeni v učnem načrtu, pa neizvedljivi. Izkazalo se je, »da imajo didaktični športni pripomočki in naprave velik vpliv na razvoj otrokovih gibalnih
8 Športne naprave so ali v celoti grajene (npr. jama za skok v daljino, konstrukcij za košarkarski koš) ali pa morajo imeti vgrajena sidrišča za postavitev (npr. konstrukcija za odbojkarsko mrežo z mrežami in antenami).
Športna orodja so večji premični športni pripomočki (npr. klopi, bradlje, koze), ki jih običajno ne premikamo iz ene dvorane v drugo in na katerih oz. s katerimi vadi skupina vadečih.
Športni pripomočki (npr. stojala, stožci, žoge, kolebnice …) pa so premakljivi in jih lahko prenašamo iz prostora v prostor.
19
sposobnosti, osnovne gibalne koncepte in uvajanje osnovnih elementov različnih športnih zvrsti« (Videmšek in Jovan, 2002, str. 47), zato je torej smiselno, da sodobnim pripomočkom namenimo dovolj pozornosti, da so le-ti motivacijski, s svojim doprinosom poučni in varni (prav tam).
Izboljšanje materialno-organizacijskih pogojev na dolgi rok pripomore k dvigu kakovosti dela, obenem pa k povečanju varnosti pri pouku športne vzgoje (Štemberger, 2002). Varnost opreme športnih dvoran, kamor sodijo vse naprave, orodja in pripomočki, je objektivni dejavnik tveganja poškodb, ki pa je obvladljiv in predvidljiv, zato se mu lahko z ustrezno pripravo in pristopom izognemo (Kovač in Jurak, 2012).
Pregled ocene varnosti opreme M. Kovač (2014) kaže, da so izmed različnih tipov telovadnic najmanj varne majhne telovadnice ali vadbeni prostori, ki so navadno namenjeni pouku športa za najmlajše. Eden izmed sklepov slednje ugotovitve posledično opozarja na največjo stopnjo podvrženosti poškodbam ravno učencev 1.
in 2. triade.
Učitelj ima vrsto dokumentacijskih obveznosti, slednjemu se ne izogne niti pri športni vzgoji. Zadolžitev učitelja ali športnega pedagoga vključuje pisni seznam vse športne opreme, s katero opravlja, ter poznavanje njenega dejanskega stanja (nova oprema, delno poškodovana oprema, iztrošena oprema). Tedensko naj bi učitelji preverili in pisno zabeležili preverjanje stanja opreme ter nemudoma posredovali informacije o morebitnih potrebnih popravilih. V praksi se je izkazalo, da beleženje ni dosledno (Kovač, 2010).
Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, ki ga izpostavi Jurak (2014), in sicer, da nekatere šole niso oskrbljene z opremljeno omarico za prvo pomoč.
Primernost naprav in pripomočkov razvojni stopnji otrok
Ni vsaka knjiga primerna za prvošolca, kot tudi vsako orodje ali naprava ni primerna za otroka z določenimi razvojnimi značilnostmi, ki sovpadajo z njegovo starostjo. V.
Štemberger (2002) poudarja, da imajo šole z (vsaj) dvema telovadnicama in posledično ločenima orodjarnama pogosto neenakomerno razporejene pripomočke in orodja, v škodo učencev 1. in 2. triletja. Ne le pomanjkanje, težava je tudi v prilagojenosti orodij, ki so na voljo. Naprave in pripomočki velikokrat niso primerni za najmlajše, bodisi so preveliki (koza) ali pretežki (žoge) bodisi jih primanjkuje (koši za malo košarko, mala prožna ponjava, baloni itd.).
Mnenju se pridružuje M. Kovač (2010) z argumenti o slabi opremljenosti šol s pripomočki, ki bi bili prilagojeni različnim starostim in posledično sposobnostim učencev. V to skupino uvršča lahke mehke žoge, nizke koze, majhne pregibne ovire itd.
Vseeno pa pomanjkanje primerne opreme ni in ne sme biti izgovor za neizvajanje določenih segmentov gibalnih dejavnosti. Veliko vlogo vključevanja različnih
20
pripomočkov v proces poučevanja ima učiteljeva iznajdljivosti, ustvarjalnost in prilagodljivost, saj lahko manko kakšnega od »ustreznih« pripomočkov velikokrat nadomestimo ali zamenjamo z drugim. Z raznovrstnim vključevanjem novih pripomočkov in orodij širimo obzorja tudi učencem, spodbujamo njihovo iznajdljivost ter jih učimo samostojnega iskanja lastnih rešitev danih gibalnih nalog (Videmšek in Jovan, 2002).
Število kakovostnih pripomočkov
M. Kovač (2014) ugotavlja, da so šolske telovadnice dobro opremljene, saj je tako število kot kakovost športne opreme in pripomočkov skladna s strokovno predlaganim naborom. Izstopa pomanjkljivost opreme na področju informacijsko- komunikacijske tehnologije, glede analize stanja opreme pa so se za najslabše ohranjeni izkazali oprema za gimnastiko in rokomet. Kaže se pomanjkanje varovalne opreme, ki bi bila nujno potrebna za izvedbo določenih aktivnosti (npr. ščitniki za zapestja, komolce in kolena pri rolanju ipd.) (Kovač, 2010). Na pomanjkanje zadostnega števila ustrezno prilagojenih orodij ter pripomočkov, zlasti za prvi dve triadi, opozarja tudi V. Štemberger (2002).
Pri izbiri kakovostnih pripomočkov in igral sta avtorici M. Videmšek in N. Jovan (2002) izpostavili tri bistvene elemente, na katere je treba paziti, da bodo doseženi želeni cilji, in sicer material, zagotavljanje varnosti ter znanje o uporabi. Še vedno je moč zaslediti pomanjkanje znanja uporabnikov za raznovrstne možnosti uporabe različnih pripomočkov in igral, kar onemogoča popoln izkoristek vsega, kar pripomočki nudijo. Znanje nam dalje omogoča, da opremo po lastni presoji uporabljamo za razvijanje gibalnih sposobnosti, bodisi osnovnih gibalnih konceptov bodisi za usvajanje kompleksnejših športnih znanj. Pripomočke lahko uporabimo tudi v varovalne namene, pri izvajanju različnih dejavnosti, kot so npr. plezanje na letvenik, skoki, hoja po gredi itd. Materiali, iz katerih so narejeni izbrani pripomočki, naj bodo otroku prijazni (guma, pena, mehka plastika, umetna masa ipd.) in varni.
Priporočljivi so mehki, lahki, barviti pripomočki z dobrim oprijemom (prav tam).
Stanje naprav z vidika vzdrževanja
Ena izmed pomembnih nalog športnega pedagoga in tudi razrednega učitelja, ki je dnevno v stiku z uporabo različne športne opreme, je preverjanje in poročanje o njenem stanju. Za odpravo pomanjkljivosti in poškodb orodij ni dovolj, da le-teh ne vključujemo več v pedagoški proces, temveč moramo napako jasno ter čim hitreje posredovati strokovnemu vodstvu šole (Kovač, 2010). Športna oprema in pripomočki imajo odločilno vlogo pri kakovostnem pouku, zato je vzdrževanje in shranjevanje vse kupljene opreme pomembno. Star, iztrošen pripomoček je treba zamenjati, nakup novega pa načrtovati pravočasno, kar lahko omogočimo le z rednim sledenjem in popisom tekočega stanja (prav tam).
Izpostaviti gre izsledke raziskave Čuk, Bučar, Hosta, M. Videmšek in Bricelj (2007), pri kateri slednji ugotavljajo, da se velik problem pojavlja pri zunanjem izvajanju
