PO IZVEDBI DEJAVNOSTI
Po izvedbi tretje dejavnosti sem otrokom zastavila enako vprašanje kot pred dejavnostjo. Otroci so na vprašanje, kje živijo družine, odgovorili, da v »hiši ali pa v bloku, stolpu, pa na morju«, pa tudi »v hiši ali pa stanovanju, pa v lesenih hišah«, »v hiši, bloku ali pa je v hiši več nadstropij in imajo še vrt« in pa »v hiši, pa bloku, pa v stolpu, pa blizu gozda.«
Pri vprašanju, kje živijo družine, pred in po dejavnosti nisem zaznala nekega velikega odstopanja med odgovori pred in po dejavnosti. Vrtec, kjer sem opravljala dejavnosti, je na vasi, velika večina otrok pa živi v hiši. Nekateri otroci, ki imajo stare starše v mestih, so mi povedali, da lahko živijo tudi v stolpnicah. Njihovi odgovori so bili v večini enako, da torej živijo v hiši ali bloku. Zanimiv mi je bil odgovor, da lahko živijo v prikolici. Razlaga tega odgovora pa je bila, da nekateri med počitnicami hodijo na morje in takrat živijo v prikolici.
EVALVACIJA TRETJE DEJAVNOSTI
Pri tretji dejavnosti so bili otroci zelo aktivni in so dobili konkretne izkušnje. Najprej smo obiskali knjižnico,kjer so sami iskali knjige, potem pa je sledil obisk prijateljevega doma, kjer so lahko videli, kje živi njihov prijatelj, kakšna je njegova soba, ipd. Menim, da je bila dejavnost primerna za otroke, saj je konkretna izkušnja za otroke zelo pomembna in si na ta način veliko več si zapomnijo oziroma se naučijo. Nekaj otrok je bilo tako navdušenih, da so nas hoteli povabiti v svoj dom. Želeli so pokazati, kje živijo, kar mi je dalo vedeti, da jim je bilo všeč in bi radi ponovili tovrstne obiske. To bi lahko uporabila kot mesečno temo ali projekt, tako da bi
28
lahko redno obiskovali domove otrok. Tisti, ki pa jih zaradi različnih razlogov ne bi mogli obiskati, pa bi lahko v vrtec prinesli posnetek svojega doma. Snemali bi starši s pomočjo mobilnega telefona, posnetek pa bi si potem skupaj ogledali v vrtcu. Opazila sem še, da so se otroci kar nekaj časa zadrževali pri slikah prostorov, ki so jih narisali in se pogovarjali o njih.
Še vedno pa so se pojavljale težave pri naslovih. Evalvacijo sem napisala sama, brez pomoči vzgojiteljice.
29
5.4. Četrta dejavnost – družinsko drevo
PRIPRAVA
VRTEC: VRTEC MEHURČKI ENOTA: Moste
SKUPINA: Ribice
STAROST OTROK: 5-6 let
PODROČJE: DRUŽBA, UMETNOST, MATEMATIKA TEMA: družinsko drevo
CILJI: otrok spozna, kaj je družinsko drevo in spoznava odnos vzrok – posledica OBLIKE DELA: individualna, skupna
METODE DELA: pogovor, demonstracija, razgovor
MATERIAL IN PRIPOMOČKI: slike družinskega drevesa, plakat, delovni listi za otroke, slike, Tončkov opis družine, barvice
VLOGA ODRASLEGA: vodi dejavnost, pripravi potreben material, razloži sestavo družinskega drevesa, pomaga otrokom, spodbuja otroke pri predstavitvi družinskega drevesa VLOGA OTROKA: sodeluje pri dejavnosti, naredi svoje družinsko drevo in ga predstavi
PRED IZVEDBO DEJAVNOSTI
Pred izvedbo dejavnosti sem otroke povprašala, kdo lahko sestavlja družino, kdo so njeni člani.
Otroci so odgovorili, da »ati, mami, bratec, sestrica«, pa »oči, mami, otrok«, družino sestavljajo jo »mami, ati, sestrice, bratci, dedek, bratranci, babi. V veliki hiši živi tudi stric, ki nima otrok, v drugem nadstropju pa živi punčka, ki ima mami in očija« in pa družinski člani so »ati in mami, bratec in sestrica, dedek, babica.«
30 IZVEDBA DEJAVNOSTI
UVODNA MOTIVACIJA
Otroke sem povabila v jutranji krog in jih povprašala, ali so že slišali za družinsko drevo, kaj je to, med njih pa sem razdelila nekaj primerov družinskih dreves. Otrokom sem dala malo več časa, da si lahko vsi natančneje ogledajo družinska drevesa. Pokazala sem jim tudi svoje družinsko drevo.
DEJAVNOSTI
Tema četrte dejavnosti je bilo družinsko drevo. Po zajtrku sem otroke povabila v jutranji krog.
Povedala sem jim, da se bomo danes pogovarjali o sorodnikih in o prav posebni temi, imenovani družinsko drevo. Vprašala sem jih, če mogoče vedo, kaj je to. Niso vedeli. Nekdo mi je odgovoril, da je to drevo na vrtu, kjer živi družina, kar pa ni bil tako slab odgovor. Pokazala sem jim par primerov družinskega drevesa, ki sem jih našla na internetu. Bila so različnih oblik, nekatera so imela samo ožjo družino, druga so bila večja in so vključevala še širše sorodstvo.
Nekatera družinska drevesa so imela napisana samo imena in datume rojstva, medtem ko so druga imela zraven dodane še slike. Nek deček je takoj dejal, da je to že videl pri babici v albumu. Povedal je, da ima njegova babica dve družinski drevesi, enega ima spravljenega v albumu, drugega pa ima obešenega na steni v sobi pri peči. Pokazala sem jim tudi svoje družinsko drevo (sestavljeno je bilo iz slik, zraven so bila zapisana imena), ki je zavzemal moj ožji družinski krog (bratje, sestre, starša, stara starša, tete, strici, bratranci in sestrične). Otrokom sem pustila nekaj časa, da so si v miru ogledali različna družinska drevesa. Primere družinskih dreves smo nalepili na tablo.
Nato sem pred otroke postavila plakat, na katerem je bilo narisano deblo drevesa in veje. Začela sem jih spraševati, kaj menijo, kam bi postavili dedke, babice, svoje bratce in sestre, starše, tete
… Opazila sem, da so nekateri otroci hitro razumeli sistem družinskega drevesa, nekaterim pa je bilo težko in si niso čisto dobro predstavljali, kam bi uvrstili koga. Otrokom sem prebrala sestavek o Tončkovi družini, ki sem ga napisala sama, o Tončkovi družini. V sestavku je bila opisana izmišljena Tončkova družina, ki je spadala pod veliko družino; imel je 4 brate in sestre, mamo in očeta, dve babici in enega dedka, poleg njih pa so omenjeni tudi bratranci in sestrične, tete in strici. Sestavek sem prebrala dvakrat, saj se mi je zdelo, da bo bolje, da slišijo dvakrat.
Nato smo skupaj začeli delati Tončkovo družinsko drevo; spraševala sem jih, kam paše kdo, ali je babica v deblu ali je na veji, ipd. Dogovorili smo se, da bom jaz pisala imena, oni pa mi bodo pomagali z lepljenjem slik oseb, ki sem jih našla v oglasnem materialu. Ko nam je uspelo
31
sestaviti Tončkovo družinsko drevo, sem otroke vprašala, kam bi ga obesili. Neka punčka je predlagala, da ga nalepimo na vrata. Ostalim se je zdela ta ideja dobra, zato so družinsko drevo res nalepili na vrata naše igralnice.
Zatem smo se posedli za mize in vsak otrok je dobil list papirja, na katerem je bilo že narisano drevo. Njihova naloga je bila, da naredijo svoje družinsko drevo; nanj naj narišejo svoje družinske člane, sami pa so lahko izbrali, kako »daleč« bodo šli, ali bodo vključili še svoje tete, strice, bratrance in sestrične, ali bodo zaključili že pri bratih in sestrah. Nekateri otroci so potrebovali malo pomoči. Opazila sem, da so imeli nekateri med njimi težave pri razumevanju in risanju; kam narisati teto ali strica, kako je lahko ta veja v isti višini kot mama, če pa je starejši/-a. Zraven narisanih oseb smo dopisali tudi imena. Ko so vsi otroci dokončali, sem predlagala, da si družinska drevesa predstavimo med seboj in kdor želi, lahko to stori pred vsemi, ali pa ga predstavi samo bližnjemu prijatelju, ki sedi poleg njega. Nekaj otrok se je javilo, da predstavi svoje družinsko drevo pred celo skupino. Opazila sem, da je bilo otrokom to všeč in so z zanimanjem poslušali svoje prijatelje. Svoja družinska drevesa so otroci nalepili nad svoje omarice v garderobi. Sledila je prosta igra otrok.
PO IZVEDENI DEJAVNOSTI
Po izvedeni dejavnosti sem otrokom zastavila enako vprašanje kot pred dejavnostjo. Otroci so odgovorili, da so družine »lahko velike ali male, po navadi sta mami in ati, bratec, eni imajo tudi sestrice, včasih še babica in dedek v isti hiši. Lahko sta pa tudi samo mamica in otrok ali pa očka in otrok, če mamica umre«, da so družinski člani »oči in mami in otrok. Lahko imaš tudi kuža zraven, je pa tudi več otrok lahko, ne samo eden, ali pa sta dedi in babi zraven. Lahko ima očka še enega otroka, pa je tudi moj bratec«, da lahko družino sestavlja »ati in mami, pa sestrice, pa bratranec in sestrična je lahko, babi in dedi«, družinski člani pa so »mamica in ati pa otroci.«
Pri vprašanju, kdo lahko sestavlja družino, kdo so njeni člani, so mi otroci pred dejavnostjo povedali, da so to predvsem oče, mama in otroci, nekdo je naštel zraven še babico, dedka in bratrance. Po izvedeni dejavnosti pa so otroci odgovorili, da so družine lahko enostarševske, majhne in velike, punčka je k družini naštela tudi kuža. Po dejavnosti so otroci odgovarjali bolj široko, splošnejše, ne tako ozko, niso samo našteli članov družine, povezali so, kaj je velika in kaj je majhna družina.
32 EVALVACIJA ČETRTE DEJAVNOSTI
Pri četrti dejavnosti sem na začetku mislila, da sem si zadala previsok cilj, da dejavnost ne bo dobro izpeljana, vendar ni bilo tako. Za nekatere otroke je bila izdelava družinskega drevesa pretežka naloga in so potrebovali mojo pomoč, vendar ni bilo tako hudega izstopanja. Menim, da je bila dobra poteza, da so se lahko sami odločili, kako veliko oziroma obširno družinsko drevo bodo naredili; tisti, ki so dobro razumeli, so naredili družinsko drevo s strici, tetami, bratranci in sestričnami, tisti, ki se jim je to zdelo težko, pa so to izpustili. Da je dejavnost za njih primerna, sem videla pri njeni izvedbi, ko so otroci pri risanju svojega družinskega drevesa veselo kramljali in si razlagali, koga bodo narisali. Lahko bi dodali tudi naše družinsko drevo oziroma družinsko drevo vrtca, ki bi ga narisali na tablo in nanj napisali, katere so skupine v vrtcu, vendar bi se tu dotikali že druge teme. Eden od načinov izdelave družinskega drevesa je tudi, da bi otroci dobili liste, na katerih je narisana osnova družinskega drevesa. Nato bi ga doma dokončali skupaj s starši, ga dopolnili s slikami, v vrtcu pa bi ga predstavili. Na tablo bi narisali veliko drevo, na katerega bi potem obešali te liste in bi imeli veliko družinsko drevo z veliko družinami. Evalvacijo četrte dejavnosti sem naredila sama, brez pomoči vzgojiteljice.
33
6. ZAKLJUČEK
V teoretičnem delu smo spoznali, da poznamo več vrst definicij družine, v grobem pa lahko družino predstavimo kot »skupino ljudi, ki živi v skupnem gospodinjstvu in jo sestavlja vsaj en otrok in vsaj ena odrasla oseba ter je med seboj povezana z zakonsko zvezo ali s kohabitacijo in starševskim razmerjem« (Nowotny, Fux, Pinnelli, v Rener, 2006, str. 16). Zavedati pa se moramo tudi, da je vsaka družina posebna in unikatna. Včasih so prevladovale tradicionalne družine (biološki starši in otroci), današnji čas pa nam je prinesel »novosti«. Še vedno družine delimo na jedrne družine, ki predstavljajo tiste klasične, tradicionalne družine, ki so sestavljajo otroci (lahko tudi posvojeni) in starši (biološki ali nebiološki). Poznamo tudi razširjene družine, ki ponavadi predstavljajo večgeneracijske družine, in družine, ki so ponovno združene (reorganizirane družine).
V družini je pomembna ljubezen, razumevanje, podpora in varnost, ki jo družinski člani nudijo drug drugemu. Družina je prvi socialni stik, ki jo doživi otrok, zato je pomembno, da mu nudi dobre temelje za nadaljnje razvijanje njegove osebnosti. Različni avtorji definirajo različne vloge družin, v splošnem pa družina opravlja naslednje naloge: biološko, socialno, ekonomsko in socialno-psihološke naloge.
Tako kot so si med seboj različne družine, smo si različni tudi vzgojitelji in naše delo. Ravno tako kot družinam je vsem vzgojiteljem skupno tudi to, da otrokom nudimo spodbudno učno okolje in jim tako nudimo nove izzive, spoznanja in izkušnje, ki morajo biti kar se da prijetne.
Vzgojitelj mora pri načrtovanju in izvajanju dejavnosti upoštevati različna načela: načelo demokratičnosti in pluralizma, načelo enakih možnosti in upoštevanje različnosti med otroki, načelo multikulturalizma, načelo kritičnega vrednotenja … Pri obravnavanju teme družina mora biti vzgojitelj spoštljiv do kulture, jezika, vrednot, prepričanj, navad in običajev.
Dejavnosti morajo biti načrtovane tako, da se ustvarja demokratično vzdušje, spodbuja se k sodelovanju, raziskovanju, aktivnosti otrok. Potrebno je pripraviti spodbudno učno okolje, v katerem se bo otrok počutil varnega, kjer bo doživljal in odkrival nove izkušnje, iz katerih se bo naučil kaj novega. Pri tem moramo dati otroku vedeti, da je drugačnost dobra in nujna za naš vsakdan.
Cilj moje diplomske naloge v empiričnem delu je bil izpeljava dejavnosti na tematiko družine.
Cilji dejavnosti so bili, da otroci spoznajo, kaj je družina, kakšne so vrste in naloge družin, pri
34
izvedbi dejavnosti pa je bil cilj, da bodo izbrane dejavnosti otrokom ponujale spodbudno učno okolje, jih motivirale, medtem ko bi pri izpeljavi dejavnosti uporabljala različne metode dela.
To sem dosegla v štirih dejavnostih, ki sem jih izvajala s predšolskimi otroki, njihovo novo znanje pa sem preverila tako, da sem jim 4 vprašanja zastavila pred in po dejavnostih, nato pa sem primerjala njihove odgovore.
Družina je tema, ki se pogosto pojavlja ne le v strokovni literaturi, temveč tudi v različnih drugih gradivih in medijih. Pomembno je, da otrokom predstavimo, da je vsaka družina drugačna, unikatna in da ni s tem nič narobe. Važno pa je, da se v njej počutimo varno in sprejeto. Med pogovorom z drugimi vzgojiteljicami sem ugotovila, da se nekatere med njimi včasih izogibajo te teme, saj menijo, da je za nekatere otroke to občutljiva tema, še zlasti področje o istospolnih starših in posvajanju otrok, vendar menim, da naše »nelagodje« ne bi smelo vplivati na to. Otroci namreč vsakega med nami sprejmejo takšnega, kot je, in tudi v prihodnje nikomur ne bodo očitali nič, če bodo le imeli primeren zgled okolice.
35
7. LITERATURA
Asen, E. (1995). Družine. Ljubljana: DZS.
Batistič Zorec, M. (2002). Učenje v vrtcu. Sodobna pedagogika, 53 (3), 24-23.
Bergant, M. (1981). Družina – zakon – ljubezen na razpotju. Ljubljana: Zavod SR Slovenija za šolstvo.
Coloroso, B. (1996). Otroci so tega vredni. Ljubljana: Tangram.
Gosteničnik, C. (1999). Srečal sem svojo družino. Ljubljana: Brat Frančišek: Frančiški družinski center.
Haralambos, M., Holborn, M. (1999). Sociologija: teme in pogledi. Ljubljana: DZS.
Hohmann M. in P. Weikart D. (2005). Vzgoja in učenje predšolskega otroka. Ljubljana: DZS.
Kušar, D., Princes, T., Javrh, P., Kuram, M., Lenič, Š., Možina, E. (2013). Učenje učenja.
Ljubljana: Andragoški center Slovenija.
Lepičnik Vodopivec, J., (1996). Med starši in vzgojitelji ni mogoče ne komunicirati. Ljubljana:
Misch, Oblak in Schwarz.
Marentič-Požarnik, B. (2000). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: DZS.
Pokrajac, T. (2007). Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju: HSBC Slovenija;
Družina in odnosi v njej (str 81). Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije.
Pridobljeno s: http://www.infomosa.si/doc/HBSC_2006.pdf.
Rener, T., Sedmak, M., Švab, A., Urek, M. (2006). Družine in družinsko življenje v Sloveniji.
Koper: Annales.
Retuznik Bozovičar, A., Krajnc, M. (2010). Pedagogika in pedagoški pristopi v predšolskem obdobju. Velenje: ModART.
Satir, V. (1995). Družine za naš čas. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Štadler, A., Starič Žikić, N., Borucky, V., Križnar Lipnik, A., Černetič, M., Perpar, I., Valenčak, K. (2009). Otrok in ločitev staršev. Ljubljana: Otroci.
UNESCO, 1993. Definicija učenja. Pridobljeno s: http://www.cvzu-pomurje.si/egradiva/ucimo_se_uciti/definicija_uenja__unesco_1993.htm.
36
Kurikulum za vrtce (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod za šolstvo.
Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2008). Ljubljana: Uradni list RS.