2. DRUŽINA
2.4. Funkcija in naloge družine
V družini se ne razvijajo samo biološke in socialne sposobnosti, razvijajmo se tudi kot duhovno bitje, kot osebnost. Družina je otroku prva človeška skupnost, v katero se rodi. V njej si pridobi prve izkušnje o vrednotah, ravnanju ljudi, življenju, problemih, dajanju in sprejemanju, dolžnostih in pravicah, ki jih imamo. Družina predstavlja prvo šolo v življenju, ki je hkrati tudi najbolj pomembna, saj v njej začnemo graditi temeljne odnose do ljudi in do življenja v skupnosti (Musek, v Pokrajac, 2007). Mnogi avtorji (Švab, Poljšak Škrabar, Musek idr.) so mnenja, da današnji čas družini ne predstavlja krize, saj družina sprejema nove oblike družinskega življenja, ki jih svet ponuja. Uspešno se prilagaja na družbene spremembe, katere rezultati so raznovrstne družinske oblike in načini življenja (Ule, v Pokrajac, 2007).
Avtorici Retuznik Bozovičar in Krajnc (2010) menita, da je družina zapletena socialna tvorba, njene značilnosti pa najlažje spoznamo takrat, ko izpostavimo tisto, kar družino ločuje od drugih primarnih socialnih skupin; to pa hkrati predstavlja tudi glavne naloge družine: biološke in biosocialne naloge, ekonomsko nalogo, pa tudi socialno-psihološke in duhovne značilnosti družine.
Biološke in biosocialne naloge družine vključujejo značilnosti družine. Biološka reprodukcija je pomembna družine, saj je rojstvo povezano z družino. Biosocialna veza pa je tesno povezana z družino, saj se v njej ustvarjajo sorodstvene vezi. Ekonomska naloga družini zagotavlja
7
materialne razmere svojim članom in s tem ohranja njihovo življenje. To si razlagamo kot skrb za hrano, obleko, toplo stanovanje, varnost pred vremenskimi in drugimi pogoji ipd. Socialno-psihološke in duhovne značilnosti se nanašajo predvsem na socializacijo in individualizacijo otrok. Družina je namreč pomemben člen pri predajanju tradicije, norm, vrednot, kulture, običajev, prepričanj. S tem pa družina poskrbi tudi za človekovo duhovno rast, ki si jo lahko predstavljamo kot socialne sestavine človekove osebnosti, saj s tem v njem ostanejo trajne sledi, ki se vtisnejo v osebnost (prav tam).
Lidz (1971, v Lepičnik Vodopivec, 1996) pravi, da mora družina izpolniti vzgojno, dinamično, socializirajočo in kulturno nalogo, če hoče, da bo otrok postal avtonomen in integriran ter polnovredna oseba, ki bo imela visoko stopnjo samospoštovanja in samovrednotenja, njegova komunikacija pa bo jasna, neposredna in poštena. Družina vzgojno nalogo opravlja s tem, ko skrbi za razvoj otroka, pri čemer mora biti vzgoja prilagojena stopnji otrokovega razvoja (od tega ravnanja je odvisen razvoj otrokovega samovrednotenja in samospoštovanja, zaupanje drugim, samostojnost, odločnost). Z zagotavljanjem intenzivnih in dlje časa trajajočih čustvenih odnosov med družinskimi člani pa družina opravi dinamično nalogo. Avtorica doda, da če družina to nalogo izpolni, na otroka to deluje preventivno in preprečuje, da bi v otroku prišlo do razdvojenosti glede njegove spolne vloge. Družina pri socializaciji otroka seznanja z osnovami socialnih vlog v družini, vrednotami in normami ter mu da osnovno »orientacijo«.
Zadnjo, kulturno nalogo pa družina posreduje otroku skozi besede in preko pojmovnega zaklada. Tako otrok pridobi čim večje besedno bogastvo in pojmovno jasnost (Lidz, 1971, v Lepičnik Vodopivec, 1996).
Levandolski in Teodorovič (1994, v Lepičnik Vodopivec, 1996) naloge družine obravnavata nekoliko podrobneje in jih razdelita na šest nalog: reprodukcija življenja, zaščita, socializacija, usmerjanje seksualnega življenja, zadovoljevanje emocionalnih potreb in varovanje socialnega statusa. Naloga reprodukcije življenja pomeni, da družina prispeva k ohranjanju vrste skozi funkcijo reprodukcije. Zaščita kot ena od nalog pomeni, da je družina v vseh družbah odgovorna za zaščito in vzgojo otrok. Socializacija je definirana tako, da ožja in širša družina prenaša norme, vrednotenje, tradicijo, jezik in kulturo, v kateri živi, na otroka. Tako tudi socialni status staršev otroka pomembno vpliva na socialne izkušnje otrok. Usmerjanje seksualnega življenja pomeni, da se norme seksualnega vedenja spreminjajo v odvisnosti od časa in kulturnih vrednost družbe. To ne vpliva na dejstva, da se standardi seksualnega vedenja najjasneje kažejo v družini; »struktura družbe vpliva na te standarde, tako da neformalne in formalne norme dovoljujejo moškim izražanja in uresničevanje seksualnih želja svobodneje kot ženskam (to je
8
značilnost družbe, v kateri dominirajo moški)« (Levandolski in Teodorovič, v Lepičnik Vodopivec, 1996, str. 20).
Zadovoljevanje emocionalnih potreb avtorja predstavita tako, da družina zadovoljuje emocionalne potrebe vseh svojih članov. Člani družine svoje emocionalne potrebe zadovoljujejo tudi izven družine, na primer pri druženju z vrstniki, v vrtcu, šoli ali v službi. Za razliko od drugih institucij in posameznikov je družina dolžna (torej mora) zadovoljevati emocionalne potrebe vseh svojih članov. Varovanje socialnega statusa je prav tako ena od nalog družine, ki se kaže v tem, da družina odreja položaj otroka znotraj stratifikacijskega družbenega sistema (na primer rasa, vera) (Levandolski in Teodorovič, v Lepičnik Vodopivec, 1996).
Avtorica Bergant (1981) je funkcije družine razdelila v pet skupin: biološko reproduktivna, gospodarska, pravno-varstvena, kulturno-vzgojna in družina kot primarna skupnost. Biološko reproduktivno funkcijo si lahko razlagamo kot nadaljevanje rodu, rojstvo otrok. Za gospodarsko funkcijo družina poskrbi tako, da skrbi za hrano, toploto, obleko, varnost in primerno stanovanje za bivanje (ekonomska skrb). Avtorica kulturno-vzgojno funkcijo razloži tako: »To pomeni, da mora družina otroka, ki je sprva pretežno biološko bitje, tesno povezano z nagonskim svetom, socializirati, pripraviti za življenje v družbi in kulturi« (Bergant, 1981, str.
65). Da je družina primarna skupnost, bi po sociološko razumeli tako, da si družino razlagamo kot (običajno) manjše skupnosti ljudi, ki jih ljudje ustvarjajo po lastni želji. Značilnosti teh skupin so osebni in pogosti človeški odnosi, značilna je medsebojna pomoč in skrb, do neke meje upoštevanje posameznikovih lastnosti, želja po identifikaciji in pripadnost skupnosti.
Po njenem mnenju naj bi nekatere naloge prevzele druge ustanove, saj so družine dandanes vedno bolj odvisne in povezane z okoljem, v katerem živimo. Področja zdravstva, sociale, prava in izobraževanja naj bi prevzele ustanove, ki naj bi družini pomagale, jih reševale strokovno in bolj na kakovosten način (Bergant, 1981).
Murdock pa je ugotovil, da družina opravlja štiri temeljne funkcije: seksualno, reproduktivno, ekonomsko in vzgojno. Avtor razloži, da družba brez seksualne in reproduktivne funkcije ne bi obstajala, prav tako ne bi družba in družina funkcionirala brez ekonomske funkcije (tu je mišljeno kot nakup in priprava hrane), kultura pa ne bi obstajala brez vzgoje (avtor izraz vzgoja uporablja za socializacijo). Družba pa se ne bi znala vesti brez vzgoje, ki jo ponavadi pridobimo v družini (Murdock, v Haralambos in Holborn, 1999).
9