VLOGA VZGOJITELJA PRI OBRAVNAVI TEME DRUŽINA V VRTCU

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

MARTINA UGOVŠEK

VLOGA VZGOJITELJA PRI OBRAVNAVI TEME DRUŽINA V VRTCU

DIPLOMSKO DELO

KAMNIK, 2020

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Študijski program: Predšolska vzgoja

MARTINA UGOVŠEK Mentorica: dr. Sanja Berčnik, doc.

VLOGA VZGOJITELJA PRI OBRAVNAVI TEME DRUŽINA V VRTCU

DIPLOMSKO DELO

KAMNIK, 2020

IZJAVA

Podpisana Martina Ugovšek, rojena 16. 6. 1995 v Ljubljani, študentka Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, smer Predšolska vzgoja, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Vloga vzgojitelja pri obravnavi teme družina v vrtcu, pod vodstvom mentorice dr. Sanje Berčnik, doc., v celoti avtorsko delo.

Kamnik, 2020 Podpis:

ZAHVALA

Na prvem mestu bi se želela iskreno zahvaliti mentorici dr. Sanji Berčnik za strokovno pomoč, usmeritve in nasvete , ki sem jih bila deležna pri pripravi diplomskega dela.

Zahvaljujem se tudi Vrtcu Mehurčki v Komendi, kjer sem opravljala nastope vsa leta svojega šolanja. Velika zahvala gre sodelavkama Cirili Horvat in Simoni Strgar, ki sta z menoj delili

bogate izkušnje, me usmerjali, pomagali pri delu in podpirali.

Posebna zahvala gre moji družini in prijateljem, ki so me ves čas spodbujali, mi pomagali in bili v veliko podporo.

HVALA!

POVZETEK

Za otroka je pomembno, da ima občutek topline, ljubezni, sprejetosti, varnosti in zaščite, ki mu jo ponavadi najprej nudi njegov dom in družina. S tem se počasi gradijo in postavljajo temelji za njegovo vedenje in mišljenje, izoblikujejo pa se tudi vrednote, ki jih bo otrok izražal skozi celo življenje. V družini otrok doživi prvi stik s socializacijo.

V teoretičnem delu diplomske naloge sem najprej predstavila definicijo družine in jo opredelila.

Vsem družinam je skupno predajanje vzorcev in značilnosti navad ter običajev, ki se prenašajo od starša na otroka. Obstaja več tipov oziroma vrst družin, prav tako je več tudi načinov vzgoje otroka v družini. Tipe družin in vzgojne stile sem podrobneje predstavila in opisala s pomočjo strokovne literature. Opisala sem tudi najpomembnejše naloge in funkcije, ki jih opravlja družina, s katerimi pripomorejo k lažjemu vsakdanu. V drugem delu teoretičnega dela je rdeča nit vzgojiteljevo delo v vrtcu. Opisala sem, kako naj bi potekalo delo vzgojitelja, katera načela in metode dela naj pri tem uporablja in kaj vse mora upoštevati pri načrtovanju ter izvedbi dejavnosti. Ugotavljam, kako pomembno je, da je kritičen do svojega dela in da otrokom pripravi spodbudno učno okolje, v katerem aktivno sodelujejo in se učijo.

V drugem delu sem opisala dejavnosti, ki sem jih izvedla z otroki, napisala pa sem tudi evalvacije odgovorov otrok na različna vprašanja, ki sem jih zastavila pred in po dejavnostih.

KLJUČNE BESEDE: družina, otroci, aktivno učenje, vzgojitelj.

ABSTRACT

For children it is important to feel secured, loved and accepted by their families. All of this slowly build our behavior, values, personality and the way we think when we are adults.

Through the family we learn how to socialize.

In the theoretical part of the thesis, I first presented the definition of family and defined it.

Family role is to transmit manners and habits from parents to children.There are several types of families, as well as several ways of raising a child in the family. I presented and described family types and parenting styles. In thesis I also described the most important tasks and functions performed by the family, which help to make our everyday life easier. In the second part oftheoretical part, the red thread is the educator's work in kindergarten. I described how kindergarten teacher should work, what principles and methods should be used and what he should take into account when planning activities. I find it important that he is critical of his workand that he prepares a stimulating learning environment for children in which they actively participate and learn.

In the second part of the tesis I described activities I played with children. In the end of the thesis I made evalvations of the children’s responses to the various questions I asked before and after the activities.

KEY WORDS: family, children, active learning, kindergarten teacher.

KAZALO

1. UVOD ... 1

2. DRUŽINA ... 2

2.1. Opredelitev družine ... 2

2.2. Tipologija družine ... 3

2.3. Vrste družin po stilu vzgoje ... 4

2.4. Funkcija in naloge družine ... 6

3. VLOGA VZGOJITELJCE PRI OBRAVNAVI TEME DRUŽINA V VRTCU ... 9

3.1. Aktivno učenje otrok ... 9

3.2. Vloga vzgojitelja pri aktivnem učenju – obravnavanje teme družina ... 10

4. METODOLOGIJA ... 13

4.1. Opredelitev problema ... 13

4.2. Raziskovalna vprašanja ... 13

4.3. Raziskovalna metoda ... 13

5. IZVEDBA DEJAVNOSTI IN EVALVACIJA ... 15

5.1. Prva dejavnost – spoznavanje družin ... 15

5.2. Druga dejavnost – spoznavanje različnih oblik družin ... 19

5.3. Tretja dejavnost – dom in družina ... 24

5.4. Četrta dejavnost – družinsko drevo ... 29

6. ZAKLJUČEK ... 33

7. LITERATURA ... 35

KAZALO FOTOGRAFIJ

Slika 2 Slike moje družine (lastni vir) ... 22

Slika 3 Naš prijatelj nas je povabil v svojo hišo (lastni vir) ... 26

Slika 4 Obisk na domu (lastni vir) ... 26

Slika 5 Med igro nam je prijatelj pokazal svojega hrčka (lastni vir) ... 27

1

1. UVOD

Družina je za družbo zelo pomemben faktor, saj v njej doživimo prve vzorce socializacije. V njej zgradimo temelje za naše vrednote, sočutje in pomoč do drugih, naš značaj. Po navadi predstavlja skupnost, kjer otrok doživlja in začuti prvo pripadnost, ljubezen, zaščito, na žalost pa se v nekaterih družinah odvijajo tudi nasprotja naštetim.

V družino lahko rečemo, da se prenašajo vrednote, značilnosti, vzorci vedenja ipd., ki gredo iz generacije v generacijo. Ravno tako, kot smo si ljudje med seboj razločni, so si med seboj različne tudi družine, vsaka je svoj unikat. Skupna točka vseh družin je, da se sestavljena iz družinskih članov. Tudi strokovnjaki, vsak po svoje, delijo in ločujejo oz. razvrščajo družine.

Najbolj pogosto zasledimo, da družine ločimo na jedrno, razširjeno in reorganizirano družino (tako družine loči OZN), nekateri pa družine ločijo na jedro, klasično razširjeno, modificirano razširjeno družino, enostarševsko in reorganizirano družino (Brown).

Družinski člani imajo med seboj različne medsebojne odnose. Kadar govorimo o odnosih med starši in otroci oz. je tematika, na kakšen način starši postavljajo meje otrokom, govorimo o vzgojnih stili, ki pa se med seboj razlikujejo. Poznamo tri vzgojne stile: represivni ali avtoritarni, permisivni ali »popustljivi« in pa demokratični stil. Po teh vzgojnih stilih lahko ločimo tudi družine: trda, mehka in prožna družina.

Lahko bi rekla, da ima vsak posameznik v svoji družbi svojo nalogo, ki naj bi jo opravljal, z namenom, da želimo ustvariti optimalne pogoje za socializirano življenje. Pod naloge družin po navadi uvrščamo biološke potrebe, socialna in ekonomska skrb in pa psihološko podporo.

Vzgojitelj mora biti pri svojem delu strokoven, to pa dokaže in pokaže s tem, da je kritičen do svojega dela, uporablja različne pristope in metode dela, dopušča otrokom ustvarjalnost, unikatnost, različnost, jim da občutek sprejetosti in jih nauči, da je drugačnost dobra. Najbolj primerni pristopi za učenje v vrtcu so aktivnost in vključenost otrok pri raziskovanju in učenju, upoštevanje otrokovih interesov, prilagajanje težavnosti starosti otrok. S vsem tem otrokom omogočimo spodbudno učno okolje.

2

2. DRUŽINA

2.1. Opredelitev družine

Če družino definiramo po popisni definiciji, lahko družino predstavljata že zakonca (ali kohabitirajoča partnerja) brez otrok, ki jih nikoli nista imela ali pa sta jih imela in so že zapustili družinsko gospodinjstvo. Taka definicija v sociološkem pogledu ne ustreza definiciji družine, temveč predstavlja gospodinjstvo partnerjev (Rener, 2006). Ekonomska komisija Združenih narodov za Evropo (UNECE, 2003) družino definira »v ožjem smislu kot jedrno družino, to sta dve osebi ali več oseb, ki živijo v skupnem gospodinjstvu in so med seboj povezane z zakonsko zvezo, kohabitacijo ali starševskim razmerjem« (Rener, 2006, str. 15). Iz tega lahko razberemo, da družino predstavljajo tudi pari brez otrok, par z enim otrokom ali več in eden od staršev z enim ali več otrok. Asen (1995) razlaga, da si številni pod besedo družina predstavljajo starše nasprotnega spola z dvema otrokoma, ki živijo srečno družinsko življenje, v ozadju pa zasledimo tudi ljubeče stare starše. Take družine naj bi, po splošnem prepričanju, predstavljale normalne družine, čeprav je realnost velikokrat drugačna. Družino lahko definiramo »kot skupino oseb, ki živi v skupnem gospodinjstvu in jo sestavlja vsaj en otrok in vsaj ena odrasla oseba ter je med seboj povezana z zakonsko zvezo ali s kohabitacijo in starševskih razmerjem«

(Nowotny, Fux, Pinnelli, v Rener, 2006, str. 16).

Po definiciji OZN pa družino predstavlja »vsaj en (odrasel) človek ali skupina ljudi, ki skrbi za otroka/-e in je kot taka (torej kot družina) prepoznana v zakonodajah ali običajnih držav članic«

(Family: Forms and Functions, prav tam). »Družine so minikulture, ki imajo skupen jezik, skupno naravnanost in obnašanje. Vse to ena generacija utrjuje med svojo življenjsko potjo in predaja naslednji generaciji« (Carolyn Foster (The Family Patterns Workbook), v Coloroso, 1996, str. 40).

V Zakoniku o Zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2004) v 2. členu preberemo, da je

»družina življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo«.

V 4. členu nadaljuje, da imajo »starši pravico in obenem dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj otrok. Zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo imajo starši pravice in dolžnosti, da skrbijo za življenje osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok. Te pravice in dolžnosti sestavljajo roditeljske pravice. Roditeljske pravice pripadajo skupaj očetu in materi.«

3

J. Lepičnik Vodopivec družino opredeli kot »osnovo in okvir otroških izkušenj, rasti, zadovoljitev in razočaranj« (1996, str. 2). Satir (1995) opisuje, da je družina lahko kraj, v katerem najdemo ljubezen, podporo in razumevanje tudi takrat, ko vse ostalo odpove. To je prostor, kjer se človek napolni in osveži, da lažje premaguje ovire zunanjega sveta, pa tudi prostor, kjer se učimo uspešnosti in osebnostno rasti. Družina pomeni tudi ljudi, ki si prizadevajo, da bi drug do drugega gojili fizično in čustveno razmerje. Tu pa lahko v družino štejemo tudi člane razširjene družine, prijatelje in kolege. Družina je kot organizacija in vsaka po svoje je unikatna, saj ima svoje značilnosti in pravila. Rener (2006) pove, da ima zahodna kultura za družino oblikovan stereotip; spolni odnosi, obojestranska pomoč, vzgoja otrok – vse to se pričakuje v jedrni družini. Družina naj bi bila majhna skupnost moškega in ženske, ki sta sklenila zakonsko zavezo in imata otroka/-e. Delijo si skupno bivališče, povezujejo jih močne čustvene vezi, en drugemu nudijo oporo, občutijo družinsko pripadnost in njeno identiteto.

2.2. Tipologija družine

Družina je ena najstarejših človeških institucij, značilna je za vse kulture in ima pomembno vlogo v naši družbi že od prazgodovine naprej. V deželah, ki so razvite, so se v zadnjih desetletjih družine močno spremenile; večina otrok je odraščala v tradicionalnih družinah (dva biološka starša ali starša, ki sta posvojila otroka/-e že v obdobju dojenčka). Danes pa je čedalje več posvojitvenih, dvostarševskih, netradicionalnih družin (sem spadajo družine, kot so enostarševske, homoseksualne) (Štadler idr., 2009). Vsaka družina je drugačna, unikatna, zato se v strokovni literaturi najde kar nekaj teorij, kakšni tipi družin obstajajo. OZN je na podlagi definicije, kaj je družina, oblikovala tako tipologijo družin: jedrna, razširjena in reorganizirana.

1. Jedrna družina: vanjo spadajo biološke in socialne jedrne družine staršev in otrok, enostarševske družine in adoptivne družine,

2. Razširjena družina: vanjo spadajo tri- in večgeneracijske družine, poligamne razširjene družine in plemenske razširjene družine,

3. Reorganizirana družina: vanjo spadajo dopolnjene ali vzpostavljene družine, življenje v skupnostih (komunski način življenja) in reorganizirane družine istospolnih partnerjev (Cseh- Szombathy, str. 5, v Rener, 2006).

4

Avtorica Rener (2006) v svojem delu navaja nekoliko razširjeno tipologijo družine, ki jo je zapisal sociolog Brown (1992): jedrna, klasično razširjena družina, modificirano razširjena, enostarševska in reorganizirana družina. Jedrna družina je predstavljena kot družina, ki je sestavljena iz dveh staršev in otrok. Za klasično razširjeno družino Brown razloži, da so lahko vertikalno in horizontalno razširjene, sem pa spadajo tudi družine, ki so sestavljene iz več jedrnih družin, te pa povezuje sorodstveno razmerje in strnjena lokacija bivanja. Modificirane razširjene družine predstavljajo družine, ki so geografsko med seboj ločene, vendar med seboj vzdržujejo sorodniške stike in si nudijo vzajemno podporo. Enostarševsko družino razumemo kot en starš in otrok, reorganizirane družine pa so družine, ki so ponovno vzpostavljene družine oziroma družine, v katerih je vsaj eden od staršev socialni, ne pa tudi biološki starš (Rener, 2006, str. 17).

Renerjeva (2006) nadaljuje, da bi bilo smiselno razlikovati samo med dvema vrstama družin:

1. JEDRNA DRUŽINA: dvostarševske družine, enostarševske in družine, ki so reorganizirane;

2. RAZŠIRJENA DRUŽINA: klasične razširjene družine in razpršene razširjene družine (Brown jih imenuje modificirane razširjene družine).

Avtoričino mnenje je, da Brownova tipologija nepotrebno izpostavlja enostarševske in reorganizirane tipe družin. Te bi lahko uvrstili med jedrne, saj bi bilo to bolj primerno za naše okolje in razmere, v katerih živimo.

2.3. Vrste družin po stilu vzgoje

B. Coloroso (1996) piše, da ko razmišljamo o družini, ponavadi najprej pomislimo na to, da jo sestavljajo posamezniki in na to, kakšne odnose imajo. Vsak posameznik naj bi imel svoj značaj, zgodovino in osebnostno strukturo; to velja tudi za družino. Od tega, v kakšni družini živi otrok, je odvisno, kako starši vzgajajo svoje otroke in kako otroci odraščajo.

O vzgojnih stilih govorimo takrat, ko opisujemo odnose med starši/vzgojitelji/učitelji in otroki.

Vzgojne stile avtorici Retuznik Bozovičar in Krajnc razložita takole: na kakšen način odrasli (starši, vzgojitelji ali učitelji) nadzorujejo vedenje otrok in na kakšen način postavljajo pravila.

Pogosto ločimo tri vzgojne sloge: represivni/avtoritarni, popustljivi in demokratični vzgojni stil. Za represivni vzgojni slog je značilna uporaba negativnih vzgojnih sredstev; omejitve,

5

prepovedi, kazni, graje. Popustljivi vzgojni slog, ki je značilen za 20. stoletje, izhaja iz otroka in je čisto nasprotje represivnemu slogu, saj ga predstavljata popustljivost in odsotnost pravil.

Za demokratičen vzgojni slog je značilno, da v njem prevladujejo vrednote, izbrano je pravo ravnotežje med popustljivostjo in strogostjo (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010).

Avtorica Coloroso loči tri vrste družin, ki se med seboj ločijo po vzgojnih stilih: trda, mehka in prožna družina (Coloroso, 1996).

Trda družina je obsedena z redom, nadzorom, ubogljivostjo, prisotna so pravila in hierarhija moči pravi avtorica Coloroso (1996). Starši svoje otroke podrejajo, jih nadzirajo in z njimi manipulirajo, njihova čustva niso važna. Velikokrat so prisotne tudi grožnje, ukazovanje, opominjanja, poučevanja, nadziranja, čuti se nenehna zaskrbljenost. Lahko bi rekli, da trda družina predstavlja v bistvu diktaturo, njihova moč je izenačena z oblastjo, ki pa prihaja z

»vrha«. Starši svojim otrokom ne pustijo izražati svojim mnenj, čustev in taki otroci kasneje velikokrat postanejo vodljivi. Na zunaj trda družina predstavlja povezano enoto, a v resnici je to le fasada (prav tam).

Mehka družina je popolno nasprotje trde družine, razlaga Coloroso (1996). V njej ne najdemo čustvene strukture. Delimo jih na dve skupini; prvo vrsto mehke družine predstavljajo starši, ki izhajajo iz trde družine in so si prisegli, da svojih otrok ne bodo vzgajali na tak način, kot so bili vzgojeni sami. Problem nastane pri tem, saj taki starši nimajo razvite lastne hrbtenice. Starši svojih otrok ne naučijo razmišljati, kako naj delajo po svoji intuiciji. Otroke so naučili, kaj je prav, v skladu s pravili in kako odreagirati v strahu. Vzgoja je ponavadi pretirano popustljiva, postavljenih je zelo malo omejitev (če sploh), opazi se razvajenost otrok. Otroci takih staršev so velikokrat povsem zmedeni, izgubijo smer in občutek za to, kdo sploh so. Ti otroci velikokrat poiščejo tolažbo, podporo pri odraslemu, ki jim je pripravljen nakloniti neke vrste varnost in podporo (prav tam).

Drugo vrsto mehkih družin pa predstavljajo starši, ki svoje otroke psihično ali telesno zanemarjajo in jih s tem prisilijo, da otroci poskrbijo sami zase. Starši te skupine imajo velikokrat osebne probleme, zaradi katerih so skoraj v celoti osredotočeni le nase. V družini ne najdemo nobenega, ki bi poskrbel za vzgojo ali spodbudno okolje za otrokov razvoj. To pripelje do otrokovega prepričanja, da mora vse postoriti sam in da se ne more zanesti na nikogar.

Rezultat tega je, da se otroci počutijo neljubljene, zapuščene in posledično začnejo izgubljati zaupanje v druge. Otroci od svojih staršev ne dobijo nikakršnih potrjeval, zato jih je strah

6

izraziti sebe. Velikokrat ti otroci kasneje postanejo lahkomiselni, brezskrbni in brezglavo tvegajo (prav tam).

Prožno družino avtorica Coloroso (1996) opisuje kot družino, ki je različnih barv, velikosti in oblik. Za njih ni pomembno, ali so verni, neverni, kateri rasi ali etični skupini pripadaš. Glavna značilnost staršev prožne družine je, kako uravnovešajo čut zase s čutom za skupnost. Sposobni so priznavanja in negovanja medsebojne odvisnosti. Njihove glavne značilnosti so, da niso hierarhični, birokratski ali nasilni. Starši od otrok ne zahtevajo poslušnosti, temveč jo otrokom demonstrirajo in učijo. Otroke učijo, da smejo reči »ne«, da so spoštljivi, da zanjo poslušati in da so jih drugi poslušajo. Otroci so v družini obravnavani s sočutjem in razumevanjem, zato se otroci posledično naučijo, kako sočustvovati z drugimi, prepoznavati njihovo stisko in razvijati empatijo do drugih. Otroci so deležni spodbujanja in usposabljanja s strani svojih staršev, da bi znali tisto, kar so se naučili, prenašati na druge.

2.4. Funkcija in naloge družine

V družini se ne razvijajo samo biološke in socialne sposobnosti, razvijajmo se tudi kot duhovno bitje, kot osebnost. Družina je otroku prva človeška skupnost, v katero se rodi. V njej si pridobi prve izkušnje o vrednotah, ravnanju ljudi, življenju, problemih, dajanju in sprejemanju, dolžnostih in pravicah, ki jih imamo. Družina predstavlja prvo šolo v življenju, ki je hkrati tudi najbolj pomembna, saj v njej začnemo graditi temeljne odnose do ljudi in do življenja v skupnosti (Musek, v Pokrajac, 2007). Mnogi avtorji (Švab, Poljšak Škrabar, Musek idr.) so mnenja, da današnji čas družini ne predstavlja krize, saj družina sprejema nove oblike družinskega življenja, ki jih svet ponuja. Uspešno se prilagaja na družbene spremembe, katere rezultati so raznovrstne družinske oblike in načini življenja (Ule, v Pokrajac, 2007).

Avtorici Retuznik Bozovičar in Krajnc (2010) menita, da je družina zapletena socialna tvorba, njene značilnosti pa najlažje spoznamo takrat, ko izpostavimo tisto, kar družino ločuje od drugih primarnih socialnih skupin; to pa hkrati predstavlja tudi glavne naloge družine: biološke in biosocialne naloge, ekonomsko nalogo, pa tudi socialno-psihološke in duhovne značilnosti družine.

Biološke in biosocialne naloge družine vključujejo značilnosti družine. Biološka reprodukcija je pomembna družine, saj je rojstvo povezano z družino. Biosocialna veza pa je tesno povezana z družino, saj se v njej ustvarjajo sorodstvene vezi. Ekonomska naloga družini zagotavlja

7

materialne razmere svojim članom in s tem ohranja njihovo življenje. To si razlagamo kot skrb za hrano, obleko, toplo stanovanje, varnost pred vremenskimi in drugimi pogoji ipd. Socialno- psihološke in duhovne značilnosti se nanašajo predvsem na socializacijo in individualizacijo otrok. Družina je namreč pomemben člen pri predajanju tradicije, norm, vrednot, kulture, običajev, prepričanj. S tem pa družina poskrbi tudi za človekovo duhovno rast, ki si jo lahko predstavljamo kot socialne sestavine človekove osebnosti, saj s tem v njem ostanejo trajne sledi, ki se vtisnejo v osebnost (prav tam).

Lidz (1971, v Lepičnik Vodopivec, 1996) pravi, da mora družina izpolniti vzgojno, dinamično, socializirajočo in kulturno nalogo, če hoče, da bo otrok postal avtonomen in integriran ter polnovredna oseba, ki bo imela visoko stopnjo samospoštovanja in samovrednotenja, njegova komunikacija pa bo jasna, neposredna in poštena. Družina vzgojno nalogo opravlja s tem, ko skrbi za razvoj otroka, pri čemer mora biti vzgoja prilagojena stopnji otrokovega razvoja (od tega ravnanja je odvisen razvoj otrokovega samovrednotenja in samospoštovanja, zaupanje drugim, samostojnost, odločnost). Z zagotavljanjem intenzivnih in dlje časa trajajočih čustvenih odnosov med družinskimi člani pa družina opravi dinamično nalogo. Avtorica doda, da če družina to nalogo izpolni, na otroka to deluje preventivno in preprečuje, da bi v otroku prišlo do razdvojenosti glede njegove spolne vloge. Družina pri socializaciji otroka seznanja z osnovami socialnih vlog v družini, vrednotami in normami ter mu da osnovno »orientacijo«.

Zadnjo, kulturno nalogo pa družina posreduje otroku skozi besede in preko pojmovnega zaklada. Tako otrok pridobi čim večje besedno bogastvo in pojmovno jasnost (Lidz, 1971, v Lepičnik Vodopivec, 1996).

Levandolski in Teodorovič (1994, v Lepičnik Vodopivec, 1996) naloge družine obravnavata nekoliko podrobneje in jih razdelita na šest nalog: reprodukcija življenja, zaščita, socializacija, usmerjanje seksualnega življenja, zadovoljevanje emocionalnih potreb in varovanje socialnega statusa. Naloga reprodukcije življenja pomeni, da družina prispeva k ohranjanju vrste skozi funkcijo reprodukcije. Zaščita kot ena od nalog pomeni, da je družina v vseh družbah odgovorna za zaščito in vzgojo otrok. Socializacija je definirana tako, da ožja in širša družina prenaša norme, vrednotenje, tradicijo, jezik in kulturo, v kateri živi, na otroka. Tako tudi socialni status staršev otroka pomembno vpliva na socialne izkušnje otrok. Usmerjanje seksualnega življenja pomeni, da se norme seksualnega vedenja spreminjajo v odvisnosti od časa in kulturnih vrednost družbe. To ne vpliva na dejstva, da se standardi seksualnega vedenja najjasneje kažejo v družini; »struktura družbe vpliva na te standarde, tako da neformalne in formalne norme dovoljujejo moškim izražanja in uresničevanje seksualnih želja svobodneje kot ženskam (to je

8

značilnost družbe, v kateri dominirajo moški)« (Levandolski in Teodorovič, v Lepičnik Vodopivec, 1996, str. 20).

Zadovoljevanje emocionalnih potreb avtorja predstavita tako, da družina zadovoljuje emocionalne potrebe vseh svojih članov. Člani družine svoje emocionalne potrebe zadovoljujejo tudi izven družine, na primer pri druženju z vrstniki, v vrtcu, šoli ali v službi. Za razliko od drugih institucij in posameznikov je družina dolžna (torej mora) zadovoljevati emocionalne potrebe vseh svojih članov. Varovanje socialnega statusa je prav tako ena od nalog družine, ki se kaže v tem, da družina odreja položaj otroka znotraj stratifikacijskega družbenega sistema (na primer rasa, vera) (Levandolski in Teodorovič, v Lepičnik Vodopivec, 1996).

Avtorica Bergant (1981) je funkcije družine razdelila v pet skupin: biološko reproduktivna, gospodarska, pravno-varstvena, kulturno-vzgojna in družina kot primarna skupnost. Biološko reproduktivno funkcijo si lahko razlagamo kot nadaljevanje rodu, rojstvo otrok. Za gospodarsko funkcijo družina poskrbi tako, da skrbi za hrano, toploto, obleko, varnost in primerno stanovanje za bivanje (ekonomska skrb). Avtorica kulturno-vzgojno funkcijo razloži tako: »To pomeni, da mora družina otroka, ki je sprva pretežno biološko bitje, tesno povezano z nagonskim svetom, socializirati, pripraviti za življenje v družbi in kulturi« (Bergant, 1981, str.

65). Da je družina primarna skupnost, bi po sociološko razumeli tako, da si družino razlagamo kot (običajno) manjše skupnosti ljudi, ki jih ljudje ustvarjajo po lastni želji. Značilnosti teh skupin so osebni in pogosti človeški odnosi, značilna je medsebojna pomoč in skrb, do neke meje upoštevanje posameznikovih lastnosti, želja po identifikaciji in pripadnost skupnosti.

Po njenem mnenju naj bi nekatere naloge prevzele druge ustanove, saj so družine dandanes vedno bolj odvisne in povezane z okoljem, v katerem živimo. Področja zdravstva, sociale, prava in izobraževanja naj bi prevzele ustanove, ki naj bi družini pomagale, jih reševale strokovno in bolj na kakovosten način (Bergant, 1981).

Murdock pa je ugotovil, da družina opravlja štiri temeljne funkcije: seksualno, reproduktivno, ekonomsko in vzgojno. Avtor razloži, da družba brez seksualne in reproduktivne funkcije ne bi obstajala, prav tako ne bi družba in družina funkcionirala brez ekonomske funkcije (tu je mišljeno kot nakup in priprava hrane), kultura pa ne bi obstajala brez vzgoje (avtor izraz vzgoja uporablja za socializacijo). Družba pa se ne bi znala vesti brez vzgoje, ki jo ponavadi pridobimo v družini (Murdock, v Haralambos in Holborn, 1999).

9

3. VLOGA VZGOJITELJCE PRI OBRAVNAVI TEME DRUŽINA V VRTCU

3.1. Aktivno učenje otrok

Avtorici knjige Pedagogika in pedagoški pristopi v predšolskem obdobju, Retuznik Bozovičar in Krajnc (2010), sta zapisali, da lahko dobrega vzgojitelja opišemo kot strokovno podkovanega, empatičnega, komunikativnega, ustvarjalnega, odgovornega, prilagodljivega, ki nenehno išče nova spoznanja. Večina otrok v predšolskem obdobju kaže veliko željo po raziskovanju, odkrivanju, pridobivanju novega znanja in se z veseljem učijo (prav tam). Otroci so ves čas aktivni zaradi prirojene želje po raziskovanju in učenju, to pa prepoznamo po zastavljanju vprašanj in iskanju odgovorov o dogodkih, zamislih, ki zbudijo njegovo zanimanje in radovednost. Učenje definiramo kot vsako spremembo »v vedenju, informiranosti, znanju, razumevanju, stališčih, spretnostih ali zmožnostih, ki je trajna in ki je ne moremo pripisati fizični rasti ali razvoju podedovanih vedenjskih vzorcev« (UNESCO 1993). Sternbertg (2011, v Kušar idr., 2013) učenje definira kot večplasten proces in pojem, v splošnem pa je učenje mišljeno kot pridobivanje novih informacij, znanj, spretnosti. Človek se uči na osnovi izkušenj, s pomočjo katerih pride do interakcije med njim, do interakcije med njegovim socialnim in fizikalnim okoljem (Marentič-Požarnik, 2000). Predšolski otrok se najpogosteje uči s pridobivanjem izkušenj skozi igro (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010). Uči se s pomočjo posnemanja, opazovanja, komentiranja dejavnosti, preizkušanja, reševanja problemov, spraševanja ipd. Pri predšolskem otroku prevladuje tako predvsem spontano učenje, torej učenje preko igre, rutine, ki poteka v interakciji z vrstniki ali odraslimi (Batistič Zorec, 2002).

Učni proces si razlagamo kot interakcijo med dejanji učenca, ki so usmerjena k cilju, in realnim okoljem, ki ima vpliv na učenje. Otroci tako ustvarijo svoje lastne metode dela, ki se potem sčasoma razvijejo v nove izkušnje, ustvarijo nove poglede, to pa imenujemo aktivno učenje otroka. Aktivno učenje je definirano kot »učenje, pri katerem otrok deluje na predmete ter stopa v interakcijo z ljudmi, zamislimi in dogodki, pri tem pa konstruira novo razumevanje. Nihče drug ne mora doživeti izkušnje namesto otroka ali konstruirati znanja namesto njega. Otroci morajo to storiti sami« (Hohmann in Weikart, 2005, str. 17).

Aktivno učenje sestavljajo štirje temelji: neposredno delovanje na predmete, razmišljanje o delovanju, notranja motivacija, domiselnost in posplošitev ter reševanje problemov. Za neposredno delovanje na predmete je značilno, da se aktivno učenje prične takrat, ko začne otrok rokovati in razpolagati s predmeti, uporablja svoje telo in vsa svoja čutila pri raziskovanju.

10

Razmišljanje o delovanju avtorja razložita s pojasnilom, da samo upravljanje s predmetov ne bo zadoščalo učenju, saj mora otrok o interpretaciji razmišljati. To pomeni, da bo učenje postalo aktivno, ko bo »fizična dejavnost interakcije s predmeti, da bi dosegli učinke, in mentalna dejavnost interpretacije teh učinkov ter povezovanja interpretacij v popolnejše razumevanje sveta« (Hohmann in Weikart, 2005, str. 17). Notranja motivacija, domiselnost in posploševanje, spodbuda po tem mora prihajati iz otroka samega. Otrok mora pokazati osebni interes, vsa vprašanja in nameni, ki jih ima, pa vodijo k raziskovanju problema, eksperimentiranju in konstruiranju novih odkritij in znanj. Pri reševanju problemov pa so pomembne izkušnje, te pa so bistvo za razvoj otrokovih sposobnosti razmišljanja in sklepanja. Ključne izkušnje za predšolske otroke so tiste vrste izjav, ki opisujejo socialni, kognitivni in telesni razvoj otrok v starosti od dveh let in pol do petih let. Da bo aktivno učenje uspešno, mora otrok sodelovati, dajati pobude za dejavnosti, ki izvirajo iz osebnih interesov in namenov, otroci morajo izbirati materiale in odločati, kaj bodo počeli z njimi, raziskovati materiale z vsemi svojimi čutili. Z vsem tem posledično odkrivajo razmerja skozi neposredno izkušnjo s predmeti, govorijo o svojih izkušnjah, opisujejo odkritja s svojimi besedami, uporabljajo različne orodja in opremo ipd. (prav tam).

3.2. Vloga vzgojitelja pri aktivnem učenju – obravnavanje teme družina

Vzgojiteljeva naloga pri aktivnem učenju je, da zagotovi primeren vzgojni program, ki bo otroke spodbujal k raziskovanju in osvajanju novih spoznanj. Vzgojitelj mora pripraviti spodbudno okolje, ki otroka spodbudi, mu nudi izzive za učenje in osvajanje novega znanja (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010). »Medtem ko otroci stopajo v interakcijo z materiali, ljudmi, zamislimi in dogodki tet konstruirajo svoje razumevanje realnosti, odrasli opazujejo in stopajo v interakcijo z otroki, da bi odkrili, kako vsak posamezni otrok razmišlja in sklepa.

Odrasli si prizadevajo prepoznati posebne interese in sposobnosti posameznega otroka ter mu ponuditi primerno spodbudo« (Hohmann in Weikart, 2005, str. 20). Odrasli tako organizirajo primerno okolje in rutino, vzpostavijo primerno ozračje za pozitivne socialne interakcije, spodbujajo otrokova reševanja problemov, opazujejo otroke in interpretirajo dejanja opazovanih otrok ter načrtujejo izkušnje, ki gradijo na otrokovih interesih in dejanjih (prav tam). Naloga vzgojiteljev v vrtcih je, da pri aktivnem učenju otrok poskrbijo za vrsto materialov, s katerim bodo otroci raziskovali, se igrali ali učili, otrokom dajo prostor in čas, da

11

lahko ta material uporabljajo. Poleg tega spodbujajo njihove namene, prisluhnejo otrokovim željam in razmišljanju ter jih spodbujajo, naj stvari naredijo sami (Hohmann in Weikart, 2005).

Pri načrtovanju dejavnosti mora vzgojitelj upoštevati načela za uresničevanje ciljev, ki so zapisana v Kurikulumu za vrtce (1999). Pri obravnavi teme družina mora vzgojitelj upoštevati naslednja načela:

1. »Načelo demokratičnosti in pluralizma:

- različni programi,

- različni teoretski pristopi in modeli,

- različne metode in načini dela s predšolskimi otroki v vrtcu, - čim bolj pester izbor vsebin in dejavnosti,

- fleksibilnost v prostorski in časovni organizaciji življenja in dela v vrtcu.

2. Načelo enakih možnosti in upoštevanja različnosti med otroki ter načelo multikulturalizma:

- omogočanje enakovrednih pogojev za optimalni razvoj vsakega otroka, - upoštevanje značilnosti starostnega obdobja,

- upoštevanje individualnih razlik v razvoju in učenju,

- strokovno čim širše in fleksibilno zagotavljanje za stalno ali občasno vključevanje predšolskih otrok s posebnimi potrebami v življenju in delo rednih oddelkov vrtcih, - upoštevanje skupinskih razlik (glede na spol, socialno in kulturno poreklo, svetovni

nazor ipd.) in ustvarjanje pogojev za njihovo izražanje,

- upoštevanje načela različnosti in multikulturalizma na ravni izbora vsebin, dejavnosti in materialov, ki naj otroku omogočajo izkušnje in spoznanja o različnosti sveta (stvari, ljudi, kultur).

3. Načelo kritičnega vrednotenja (evalvacije):

- na ravni vsakodnevnih medosebnih interakcij v oddelku,

- na ravni načrtovanja posameznih področij dejavnosti v vrtcu, vsebin in metod dela, vsakdanjega reda v oddelku, zagotavljanja potrebnih pogojev za izvajanje predšolske vzgoje, spremljanja razvoja oddelčne skupine in posameznega otroka ipd.,

- na ravni pravic in odgovornosti staršev, - na ravni vrtca,

- na ravni lokalne skupnosti, ustanovitelja vrtca (Kurikulum, 1999, str. 11-16).«

12

Pri obravnavanju teme družina je pomembno, da se vzgojitelj zaveda, da s svojim delom staršem nudi storitve. Pozoren mora biti, da ne posega v njihovo zasebno sfero, spoštuje kulturo, jezik, vrednote, prepričanja, njihovo identiteto, navade in običaje otrok ter njihovih družin. S temo družina se z otroki vključujemo v širšo okolje. To pomeni, da spoznavamo kulturo, v kateri živimo, jo primerjamo z drugimi kulturami in civilizacijami, s tem pa gradimo osnovo za vzgajanje medsebojne strpnosti in spoštovanja do drugačnosti (Kurikulum, 1999).

»V vrtcu je treba ustvariti demokratično vzdušje, ki spodbuja pozitivne procese v skupini in se postavlja po robu negativnim (Kurikulum, 1999, str. 49).« Vzgojitelj mora dejavnosti sestaviti in oblikovati tako, da otroke spodbujajo k sodelovanju, aktivnosti otrok, hkrati pa jim nudijo možnost izbire v povezavi z vsakdanjim življenjem in dejavnostmi v vrtcu. Spodbuja se tudi sodelovanje pri oblikovanju, načrtovanju, sprejemanju in pri delitvi odgovornosti za skupne odločitve (prav tam).

Pri načrtovanju dejavnosti si vzgojitelj zastavi globalne cilje in cilje. Globalni cilji in cilji predstavljajo cilje, ki jih vzgojitelj doseže, ko otrok vrtec doživlja kot okolje, v katerem ima enake možnosti za vključevanje v dejavnosti in življenje, ne glede na to, katerega spola je, kakšno ima telesno in duševno konstrukcijo, kakšna je njegova nacionalna pripadnost, njegovo kulturno poreklo in veroizpoved, itn. Posledično otrok spoznava, da moramo vsi ljudje v določeni družbi pomagati in sodelovati, da se počutimo dobro, udobno in tako lažje preživimo.

Otrok preko dejavnosti pridobiva konkretne izkušnje, s katerimi začne sprejemati drugačnost.

Skozi dejavnosti mora otrok spoznavati samega sebe in druge ljudi okrog sebe, spoznati razlike med življenjskimi navadami naše in druge kulture ter razlike med različnimi družbenimi skupinami. Eden izmed pomembnih globalnih ciljev za vzgojitelja je tudi, da otrok oblikuje osnovne življenjske navade. Vzgojitelj otroku ponudi možnost spoznavanja medkulturnih razlik, ožjega in širšega družbenega in kulturnega kroga, zato mora vzgojitelj otrokom zagotoviti možnost seznanjanja z raznimi kulturami in tradicijami, s tem pa spodbuja občutljivost za etično dimenzijo različnosti.

Na ta način vzgojitelj doseže, da se otrok postopoma seznanja s širšo družbo in kulturo ter rahlja stereotipe v povezavi z razliko med spoloma. Za otroka je pomembno tudi spoznanje, da vsi, otroci in odrasli, pripadamo družbi in da so vsi enako pomembni. Tako spozna, kako je zgrajena družba, seznanja se z različnimi funkcijami bližnjega družbenega okolja (poklici, delovna in kulturna okolja, razni prazniki in običaji, spoznava različne oblike družin in družinskih skupnosti) (Kurikulum, 1999).

13

4. METODOLOGIJA

4.1. Opredelitev problema

Pri obravnavi teme družina v vrtcu mora biti vzgojitelj pozoren na načelo kritičnega vrednotenja svojega dela, na načelo demokratičnosti in pluralnosti, s katerim zagotavlja različne pristope in metode dela z otroki med dejavnostmi. Upoštevati mora tudi načelo enakih možnosti in upoštevanja različnost med otroki ter načelo multikulturalizma; vsakemu otroku mora omogočiti kar se da optimalne pogoje za doseganje zastavljenih ciljev, upoštevati in spoštovati njihovo socialno in kulturno poreklo. Otrokom mora temo družine predstaviti tako, da bodo razumeli, da je vsaka družina drugačna, unikatna, ima svoje navade in vrednote, vendar pa mora pri tem upoštevati, da so si vse družine enakovredne in jih tudi tako obravnavati (Kurikulum za vrtce, 1999).

Cilji mojega diplomskega dela so predstaviti definicije družine, tipologijo družin, opisati funkcijo, ki jo opravlja družina v družbi ter vlogo vzgojitelja v vrtcu pri obravnavi teme družina v vrtcu. V empiričnem delu diplomskega dela je moj cilj izpeljati dejavnosti z otroki na temo družine. Cilj dejavnosti je spoznanje otrok, kaj je družina, kakšne družine obstajajo in kakšne so naloge družine. Pripravila bom spodbudno učno okolje, ki bo otroke motiviralo k razmišljanju, raziskovanju, sprejemanju novih informacij in sodelovanju. Pri tem bom uporabljala različne metode, ki bodo pomagale pri doseganju zastavljenih ciljev.

4.2. Raziskovalna vprašanja

V skladu s cilji sem si zastavila naslednja raziskovalna vprašanja:

R1: Kaj si otroci predstavljajo pod besedo družina pred in po izvedenih dejavnostih?

R2: Kako otroci razumejo različnost družin pred in po izvedenih dejavnostih?

R3: Kakšno je mnenje otrok o nalogah družine pred in po izvedenih dejavnostih?

4.3. Raziskovalna metoda

Diplomsko delo je razdeljeno na dva dela. V prvem delu so opisane definicije in tipologije družin, predstavljena pa je tudi funkcija družine. V nadaljevanju je opisana vlogo vzgojitelja

14

pri dejavnostih ter podajanju novih informacij otrokom, konkretno pri obravnavi teme družina.

Podatke sem črpala iz domače in tuje strokovne literature.

V drugem delu diplomskega dela je predstavljeno, kako sem izpeljala dejavnosti na temo družine. Pri izpeljavi dejavnosti sem spodbujala otroke k raziskovanju, opazovanju, poslušanju in pogovoru o svojih družinah. Uporabljala sem metodo razlage, pripovedovanja in demonstracije. Otroci so se prek dejavnosti srečali z različnimi tipi in vrstami družin, s pomočjo svojih družinskih slik so predstavili svojo družino, naredili svoje družinsko drevo, opazovali naloge in vloge, ki jih imajo družinski člani v njihovi družini, skupaj smo prebrali knjigo Vse naše družine (A. Maxeiner) in se o njej pogovarjali. K sodelovanju so bili povabljeni tudi starši, poleg tega pa smo obiskali domove nekaterih otrok, ki živijo v bližini vrtca.

Sodelujoči otroci so predšolski otroci, stari 5 do 6 let, ki obiskujejo vrtec v Komendi. Izbrala sem 4 otroke iz različnih vrst družin. Njihova razmišljanja o družinah sem zapisala pred in po dejavnosti ter jih med seboj primerjala. Pogovori so potekali individualno, kot pol-strukturiran intervju. Dejavnosti sem izvajala z vsemi otroki, razmišljanja 4 otrok pa sem podrobneje obravnavala in analizirala.

15

5. IZVEDBA DEJAVNOSTI IN EVALVACIJA

5.1. Prva dejavnost – spoznavanje družin

PRIPRAVA

VRTEC: VRTEC MEHURČKI ENOTA: Moste

SKUPINA: Ribice

STAROST OTROK: 5-6 let PODROČJE: DRUŽBA, JEZIK TEMA: družina

CILJI: spoznavanje družin

OBLIKE DELA: individualna, skupna METODE DELA: pogovor, demonstracija

MATERIAL IN PRIPOMOČKI: knjiga Vse naše družine

VLOGA ODRASLEGA: vodi dejavnost, prebere knjigo, spodbuja otroke k sodelovanju/izražanju

VLOGA OTROKA: sodeluje pri dejavnosti

PRED IZVEDBO DEJAVNOSTI

Pred izvedbo dejavnosti sem otroke povprašala, kaj ali kdo je družina. Otroci so odgovarjali, da so družina »tisti, ki je s tabo doma, ati, mami in bratec«, da je družina »mami in jaz, moj oči živi drugje«, da »to pomeni, da so eni ljudje skupaj, ati in mami, sestrice, babi in dedi, bratranec, ki živi spodaj« in da so to »mami, ati in bratec«.

IZVEDBA DEJAVNOSTI

UVODNA MOTIVACIJA

Otroke sem povabila v jutranji krog in se jim predstavila. Povedala sem jim, kako mi je ime, kako se pišem, koliko sem stara, kje živim in koliko imam bratev in sester. Nato sem vsakega otroka prosila, da se predstavi na enak način.

16 DEJAVNOSTI

Z dejavnostjo smo začeli po zajtrku. Začela sem s predstavitvijo sebe in svoje družine, nato sem otroke povabila, da nam vsak pove enako in nam na kratko predstavi svojo družino. Opazila sem, da nekateri otroci niso poznali domačega naslova, zato smo se dogovorili, da bomo to v prihodnje večkrat ponavljali. Med poslušanjem sem ugotovila, da ima velika večina po eno sestro ali brata, nekaj je bilo edincev, 4 otroci pa prihajajo iz večjih družin, saj imajo več kot enega brata ali sestro. Večina otrok stanuje v hišah (nekateri skupaj z babicami in dedki), peščica pa jih stanuje v stanovanju v bloku. Mojo pozornost je pritegnilo tudi to, da so se nekateri otroci čudili, ker še živim doma, čeprav že hodim v službo, in da še nisem poročena.

Dejavnost sem nadaljevala z vprašanjem, kako bi mi razložili, kaj je družina. Kljub času, ki so ga imeli za premislek, sem dobila občutek, da je to zanje težko, abstraktno vprašanje, zato sem jim pomagala z podvprašanji, kdo živi v družini, kje ponavadi živijo ipd. Skupaj smo prišli do spoznanja, da družino sestavljajo starši in otroci, ki ponavadi živijo skupaj, včasih pa z njimi živijo tudi stari starši, vendar v svojem stanovanju. Nato smo dvigovali roke, kdo je edinec, kdo ima samo po enega sorojenca in kdo ima več bratov ali sester, da smo ugotovili, iz kakšnih družin prihajamo.

Otrokom sem začela prebirati knjigo Vse naše družine. Opazila sem, da so knjigo z zanimanjem spremljali, se velikokrat ob njej zasmejali. Zaznala sem tudi, da ko je v knjigi opisana kakšna občutljiva tema za otroke, da na primer nekateri starši s svojimi otroki ne ravnajo lepo ali če v družini nastopi smrt, so otroci postali zaskrbljeni. Med branjem knjige so se nekateri otroci zelo vživeli in komentirali prebrano, na primer: »Tudi moj očka takole leži na kavču in gleda v telefon« ali » Moja mami hoče kar naprej kam iti, moj oče bi pa samo doma bil« in »Pri nas pa kosilo kuha oči«.

Ko smo knjigo prebrali, sem otroke spodbudila, da skupaj obnovimo knjigo, da povedo, kaj jim je bilo najbolj všeč, kaj so si najbolj zapomnili. Nekaj jih je reklo, da jim je bil v knjigi najbolj všeč del, v katerem so opisane podobnosti in razlike o družinah, drugim so bile všeč slike v knjigi. Neki punčki ni bilo všeč, da imajo nekateri otroci samo po enega starša in da nekateri starši ne ravnajo lepo s svojimi otroki in morajo zato v »novo« družino. Otroke sem vprašala, kaj po njihovem pomeni, da starši skrbijo za nas. Skrb so tolmačili kot prevoz do vrtca ali interesnih dejavnosti, kuhanje obrokov, pomoč in tolažbo ob poškodbah in bolezni.

Ob vprašanju, kaj pomeni, da nas imajo starši radi, pa je najprej zavladala tišina. Dala sem jim malo časa za razmislek, nato sem jih vprašala, če to pomeni, da nas starši imajo radi samo takrat,

17

ko smo »pridni« in ubogljivi, ali tudi takrat, ko naredimo napako in nas kregajo. Vprašala sem jih, kako jim starši pokažejo, da jih imajo radi – je to samo tedaj, ko jim kupijo novo igračo ali to dojemajo tudi kako drugače? Dobila sem različne odgovore; od tega, da jih imajo starši radi takrat, ko jih objamejo, da jih imajo radi tudi takrat, ko jih kregajo, da jih imajo radi na njihov rojstni dan, ko berejo pravljico …

Otrokom sem naročila, da svoje starše vprašajo, kdo jim je izbral ime, kaj je bila njihova prva beseda, sami pa naj razmislijo, kako oni pomagajo doma staršem. Prosila sem jih, da do našega naslednjega druženja s seboj prinesejo slike svojih družin.

PO IZVEDENI DEJAVNOSTI

Po izvedeni dejavnosti sem otrokom zastavila enako vprašanje kot pred dejavnostjo. Otroci so odgovarjali, da so družina »tisti, ki živijo v isti hiši, vsi skupaj«, da so to »mamica in ati in otroci, živijo skupaj, se imajo radi«, da je družina »tisto, ko živijo v skupaj, skrbijo en za drugega, si pomagajo, mami in ati, bratec in sestrice« in da so to »ljudje, ki so skupaj, živijo v hiši ali bloku ali pa kje drugje in se imajo radi, lahko pa tudi kdo živi drugje, pa te ima še vedno rad«.

Če primerjam odgovore otrok pred in po dejavnostih, lahko ugotovim, da so otroci pri prvem vprašanju (kdo ali kaj je družina) najprej odgovarjali zelo osebno; to pomeni, da so pomislili bolj na svojo družino in našteli člane družine. Po dejavnostih pa so bili njihovi odgovori drugačni; odgovorili so bolj na splošno, povedali so mi, da so to družinski člani, ki živijo skupaj, skrbijo en za drugega, si pomagajo in se imajo radi.

EVALVACIJA PRVE DEJAVNOSTI

Pri prvi dejavnosti sem opazila, da je otrokom proti koncu branja knjige, čeprav jim je bila zelo zanimiva, popuščala koncentracija. Morda je bila za njihovo starost knjiga predolga. To bi rešila s tem, da bi prvi dan prebrala samo polovico knjige, drugi dan pa še drugo polovico, ali pa bi s pomočjo projektorja prikazovala slike iz knjige. Menim, da bi tako lažje obdržala njihovo pozornost. Vsebina knjige je bila primerna starosti otrok, tudi otroci so sodelovali. Kadar sem jim pokazala slike iz knjige, so kakšno od njih pokomentirali, se nasmejali sliki oziroma na sliki našli kakšno podobnost iz svojega življenja. V knjigi so bile opisane družinske situacije, nekaterim bolj znane, drugim manj, vsekakor pa so predstavljene na primeren način za otroke, stare 5 ali 6 let. Pri malo bolj občutljivih situacijah (posvojitev, smrt v družini) se nisem čisto držala napisanega teksta, ampak sem pripovedovala bolj s svojimi besedami; npr. pri posvojitvi

18

sem povedala, da nekateri starši ne ravnajo lepo z otroki in gredo zato k staršem, ki lepo ravnajo z njimi, so prijazni in skrbijo zanje. Pri teh dveh temah sem občutila še večjo pozornost otrok, morda tudi malo nerazumevanja, kako lahko nekomu kar umre mamica in ostaneta nato sama z očetom ali zakaj nekateri grdo ravnajo z otroki. Ko smo obnavljali knjigo, sem ugotovila, da so si otroci veliko zapomnili in s tem dobila potrditev, da je bila ta knjiga dobra izbira za to dejavnost. Evalvacijo prve dejavnosti sem naredila sama.

19

5.2. Druga dejavnost – spoznavanje različnih oblik družin

PRIPRAVA

VRTEC: VRTEC MEHURČKI ENOTA: Moste

SKUPINA: Ribice

STAROST OTROK: 5-6 let

PODROČJE: DRUŽBA, MATEMATIKA TEMA: družina

CILJI: spoznavanje različnih oblik družine in družinskih skupnosti, pridobivanje izkušenj za sprejemanje drugačnosti.

OBLIKE DELA: individualna, skupna METODE DELA: pogovor, demonstracija

MATERIAL IN PRIPOMOČKI: slika, tabla, listi, barvice

VLOGA ODRASLEGA: vodi dejavnost, spodbuja otroke pri predstavitvi, pomaga otrokom, če potrebujejo pomoč pri izpolnjevanju tabele, štetju

VLOGA OTROKA: sodeluje pri dejavnosti, riše, lepi, šteje, predstavlja

PRED IZVEDBO DEJAVNOSTI

Pred izvedbo dejavnosti sem otroke povprašala, kakšne družine poznajo. Otroci so odgovorili, da poznajo »samo atija ali mami z otrokom, ali da so vsi skupaj z otrokom, še hišni ljubljenček«, eden od odgovorov je bil, da »poznam veliko družino, ena živi v Pirničah, eni stanujejo gor, drugi pa dol, jaz prihajam iz male družine, ker sva z mami sama«, da so družine lahko »velike, ogromne, majhne, kjer je malo otrok« in da so »takšne, kjer sta babi in dedi, pa oči in mami pa otroci, enega dedija pa ni več, so pa kokoši in kuža. Majhna družina je tista, ki sta samo mami in oči.«

20 IZVEDBA DEJAVNOSTI

UVODNA MOTIVACIJA

Po zajtrku sem otroke povabila v jutranji krog. Dejavnost se je začela tako, da sem otrokom pokazala dve sliki svoje družine, eno starejšo, na kateri sem bila še otrok, in eno novejšo. Otroke sem vprašala, kdo po njihovo sestavlja družino, kaj je družina, kje živijo družine. Nato sem jim s pomočjo obeh slik predstavila člane moje družine.

DEJAVNOSTI

S skupino ribice smo drugo dejavnost pričeli okoli devete ure zjutraj. Posedli smo se v krog in najprej sem pokazala dve sliki svoje družine; ena je bila starejša, ko sem bila še jaz otrok, medtem ko je bila druga novejša, iz zadnjih let. Predstavila sem jim svojo družino s pomočjo obeh slik, povedala sem, kdo je na sliki, imena vseh oseb in naslov,kjer živim. Po predstavitvi sem svoji sliki nalepila na tablo. Nato sem povabila otroke, da še oni s pomočjo slike predstavijo svojo družino, povedo imena članov, kje živijo, navedejo naslov in potem nalepijo sliko na tablo. Še vedno so se pojavljale težave pri naslovu. Opazila sem, da je bilo trem otrokom nerodno povedati nekatera imena oziroma so jih povedali bolj tišje, bila so tuja imena, vendar sem jih spodbudila, da povedo na glas, da jih vsi slišimo, pri otrocih pa nisem zasledila nobenega posmehovanja ali komentiranja.

Po predstavitvi smo se posedli za mize in otrokom sem razdelila barvice in vsakemu po dva lista. Na enem listu so bili že narisani kvadrati, v katere so otroci narisali svoje družinske člane, vsakega v svoj kvadratek. Drug list je bil prazen, nanj pa so otroci narisali svojo hišo, stanovanje, blok. Ko so narisali svojo družino, sem šla do vsakega posebej in zraven smo dopisali imena. Otroci so kvadratke iz strigli in jih nalepili na list, kjer so imeli narisani svojo hišo ali blok. Zraven hiše ali bloka smo dopisali še naslove. Zatem je sledilo spoznavanje, koliko je edincev, koliko otrok prihaja iz velike družine, kdo živi poleg staršev še skupaj s starimi starši, kdo živi v hiši, koliko jih živi v bloku, itn. Tu sem se prilagodila otrokom in naredila drugače, kot je bilo načrtovano v pripravi, saj so bili otroci zelo živahni in se mi je zdelo bolj primerno, da ne sedimo za mizami in se pogovarjamo, saj bi bilo to preveč statično, ampak je bilo bolje, da so bili v gibanju. Dogovorili smo se, da jih bom ločila najprej samo po dveh kriterijih. Na primer, kdor je edinec, je šel stat h kuhinjskemu kotičku, ostali pa k tabli.

Kdor živi v hiši, je šel k tabli, tisti v bloku pa so stopili na stol, itd. Vedno smo z otroci prešteli, koliko jih je v posamezni skupini. Nato smo stopnjevali težavnost igre; kdor je edinec, naj stopi na stol, kdor ima samo enega brata ali sestro in živi v hiši, naj počepne, kdor živi skupaj s

21

starimi starši, naj se prime za nos, kdor živi samo s starši, pa naj dvigne roko. Potem so otroci svoje narisane izdelke nalepili na omare in stene, na razstavo. Otrokom sem dala čas, da so si ogledali izdelke.

Nato smo se posedli na tla in otroke sem vprašala, če imajo vsi otroci enake oblike družin in odgovorili so mi, da ne, da so različne med seboj, da nobena ni ista. Vprašala sem jih, če se jim zdi, da imajo tiste otroke, ki imajo bratce ali sestrice, starši kaj manj radi v primerjavi s tistimi, ki so edinci. Sledil je nekajsekundni premor, potem pa se je oglasila punčka, ki ima dve sestrici, in povedala, da je njej mamica povedala, da ima vse enako rada. Punčki sem pritrdila, da je to res, da ni pomembno, kako velika je družina in kakšna je in kje stanuje. Pomembno je, da se ima družina rada, da znajo družinski člani lepo skrbeti en za drugega, si med seboj pomagajo in pazijo en na drugega.

Slika 1: Otroci rišejo družinske člane (lastni vir)

22

Slika 2: Slike moje družine (lastni vir)

PO IZVEDENI DEJAVNOSTI

Po izvedeni dejavnosti sem otrokom zastavila enako vprašanje kot pred dejavnostjo. Otroci so dogovorili, da so družine »lahko samo en očka in pa otrok, ker je mamica umrla, ali pa so velike družine z veliko otroki, lahko so tudi dvojčki. Tudi male so, takšna kot je moja, imam samo enega bratca.« Poznajo takšno, kjer »se mamica in očka ločita, pa je potem otrok pri obeh doma in ima svojo sobo pri obeh, kot jo imam jaz. Eni otroci gredo živeti tudi stran, ker grdo ravnajo z njimi. Lahko so velike ali pa majhne, ali pa sta dve mamici tudi.« Po pripovedovanju otrok so družine »velike in majhne, otroci gredo v nekaterih primerih živeti drugam, k drugim staršem, posvojijo jih, če se zgodi kakšna nesreča.« Po pripovedovanju enega petletnika je lahko

»veliko otrok ali pa malo. Če pa kdo od staršev umre, pa potem samo eden skrbi za tebe. Lahko so si zelo podobni ali pa so zelo različni med seboj.«

Pri primerjavi odgovorov otrok na vprašanje, kakšne družine poznajo, so otroci pred dejavnostmi odgovarjali, da poznajo enostarševsko družino, majhne družine, kjer je malo otrok, velike družine, kjer je veliko otrok, razširjene družine (babica in dedek živita zraven). Po dveh dejavnostih pa so otroci odgovorili, da poznajo velike in male družine, enostarševske družine, ki je lahko posledica smrti ali ločitve. Nekdo je povedal, da ima otrok pri ločenih starših dve sobi, pri vsakemu staršu eno. Znali so opredeliti lezbično družino inpovedati, da nekatere otroke posvojijo. Povedali so mi še, da so si lahko družinski člani med seboj podobni ali različni.

23 EVALVACIJA DRUGE DEJAVNOSTI

Ocenjujem, da je bila težavnost druge dejavnosti primerna za otroke. Na začetku sem opazila, da otrokom težavo predstavljajo njihovi naslovi, zato bo potrebno tu še malo povaditi. Morda bi se lahko igrali kakšno igro, kje sem doma, na način igre noč in dan, da bi morali otroci povedati svoj naslov, če ga ne bi vedel, bi izpadel oziroma se usedel na stol. Mojo pozornost je pritegnila tudi zadrega, ki so jo doživljali nekateri otroci ob predstavitvi svoje družine. Tu se mi zdi, da sem ravnala pravilno, saj sem jih spodbudila, naj povedo naglas, saj jih ostali otroci ne slišijo, če govorijo tiho. Malo sem spremenila tudi način štetja članov družin, saj sem ga naredila bolj dinamičnega. Sprva je bilo namreč mišljeno, da bodo otroci sedeli za mizo, potem pa smo se gibali po celi igralnici, delali počepe ipd. Dejavnost se mi je zdela primerna, saj sem stopnjevala zahtevnost. Najprej sta bili samo dve spremenljivki, potem pa sem začela dodajati še druge opise. Nekateri otroci so imeli malo težav, vendar jih je večina na koncu dejavnosti osvojila igro.

Opazila sem še, da so si otroci dobro zapomnili vsebino knjige, ki smo jo prebrali pri prvi dejavnosti. To je razvidno iz odgovorov, ki sem jih dobila po dejavnosti, saj so si zelo dobro zapomnili, kakšne družine obstajajo. Evalvacijo druge dejavnosti sem naredila sama.

24

5.3. Tretja dejavnost – dom in družina

PRIPRAVA

VRTEC: VRTEC MEHURČKI ENOTA: Moste

SKUPINA: Ribice

STAROST OTROK: 5-6 let

PODROČJE: DRUŽBA, UMETNOST TEMA: kje stanuje moja družina

CILJI: otrok dobiva konkretno izkušnjo z eno od oblik družine OBLIKE DELA: individualna, skupinska

METODE DELA: pogovor, razgovor

MATERIAL IN PRIPOMOČKI: listi, barvice

VLOGA ODRASLEGA: vodi dejavnost, predhoden dogovor za obisk knjižnice, predhoden dogovor s starši za obisk, pripravi material za risanje

VLOGA OTROKA: sodeluje pri dejavnosti, obisk knjižnice in prijateljeve hiše, riše

PRED IZVEDBO DEJAVNOSTI

Pred izvedbo dejavnosti sem otroke povprašala, kje živijo družine. Odgovorili so mi, da v

»hišah, stolpnicah, poleti pa lahko v prikolici«, pa tudi v »hišah, zunaj, v bloku«, družine živijo tudi »na kamnih, v hiši, bloku ali pa v stolpu« in pa v »bloku, hiši, blizu gozda.«

IZVEDBA DEJAVNOSTI

UVODNA MOTIVACIJA

Po zajtrku sem otrokom povedala naslov, kjer živim. Povedala sem jim, da živim v hiši, ki sta jo zgradila moja starša. Nato sem vsakega od otrok vprašala, kje živi (hiša ali blok) in mu naročila, naj pove tudi, na katerem naslovu in v katerem kraju živi njegova družina.

25 DEJAVNOSTI

Za izvedbo te dejavnosti sem se morala za obisk predhodno najaviti v knjižnici in se dogovoriti s knjižničarko, da nam bo pomagala poiskati primerne knjige na našo temo. Dogovoriti sem se morala tudi z mamo dečka, h kateremu smo odšli na obisk.

Dejavnost smo začeli v vrtcu, tako da sem najprej jaz povedala, kje živim – v hiši, ki sta jo zgradila moja starša, in povedala naslov. Potem sem prosila otroke, da vsak pove svoj naslov in doda, ali živi v hiši ali bloku. Tistim otrokom, ki so potrebovali pomoč pri naslovu, sem pomagala. Otroke sem nato vprašala, kje po njihovem mnenju še lahko živimo, razen v hiši in bloku. Najprej se na vprašanje niso odzvali, zato sem jim pustila še malo časa za razmislek.

Oglasila se je punčka, ki je povedala, da je gledala po televiziji, da je nekdo živel v hotelu, na računalniku pa je gledala, da sta dvojčka živela na ladji. Nek fantek je ob tem dejal, da lahko živimo tudi v Bosni, tam ima namreč on svojo babico in dedka. Drugi fantek nam je povedal, da imata njegov dedek in babica vikend, da sicer ne ve, kje, se pa pogosto odpravita tja.

Zaključili smo s tem, da lahko ljudje živimo rna različnih koncih sveta, v različno velikih hišah, stanovanjih, včasih z nami živijo tudi stari starši, v stolpnicah, blokih, da imamo lahko tudi vikende. Vprašala sem jih, kdo ponavadi živi skupaj, kdo živi v hiši in odgovorili so mi, da mami in oči, sestrica, nekateri so omenili tudi babice, nek deček pa tudi svojega bratranca.

Otroke sem vprašala, kam naj se odpravimo, da bomo dobili gradivo o naši temi, da bomo o tem kaj prebrali ali si celo kaj ogledali. Potem ko so ugotovili, da je najboljše, da se odpravimo v knjižnico, sem jim povedala, da bomo danes poleg knjižnice obiskali tudi dom dečka, ki hodi v našo skupino, in da nas bo sprejela njegova mama. Dogovorili smo se, kako se bomo vedli, kaj lahko in česa ne smemo početi, ko smo pri nekom na obisku.

Ko smo se pripravili za odhod iz vrtca, oblekli in obuli, smo najprej odšli v knjižnico. Tam nas je sprejela knjižničarka in nam prijazno pokazala, na katerih policah lahko najdemo knjige o družinah in domu. Otroci so sami vzeli knjige, ki so se jim zdele zanimive in se posedli po kotičkih, kjer so jih prelistali in si jih tudi posodili med seboj. Dala sem jim nekaj časa, da so v miru lahko izbrali in pregledali vse knjige, ki so jim bile všeč. Dogovorili smo se, da si bomo najbolj zanimive knjige izposodili in jih postavili na ogled v bralni kotiček, ki bo postavljen tam, kjer bodo oni hoteli. Za tem smo se odpravili na obisk doma dečka iz naše skupine. Pred hišo smo ponovili pravila in neka punčka se je javila, da bi rada pozvonila na zvonec. Odšla je pozvonit in kmalu je vrata odprla mama dečka in nas sprejela. Pred vhodom smo se sezuli in slekli, deček pa nas je povabil v dnevno sobo. Otrokom je pokazal svoje igrače in hrčka, ki ga

26

je dobil za rojstni dan. Otroke je odpeljal tudi v svojo sobo, jim pokazal, kje spi in kje se v svoji sobi igra. Nato smo odšli nazaj v dnevno sobo in deček je dovolil otrokom, da se igrajo z njegovimi igračami. Opazila sem, da so bili otroci nekaj časa bolj tiho, vselej ko je deček prinesel igračo, pa so se vsi »zapodili« vanjo. Po krajšem obdobju so se razporedili po prostoru in se začeli lepo igrati. Videti je bilo, da uživajo, da jim je všeč.

Po prihodu v vrtec sem na mize odložila knjige, ki so jih otroci izbrali v knjižnici. Vprašala sem jih, kje bi radi imeli te knjige. Odgovorili so, da bi jih radi imeli v bralnem kotičku. Dogovorili smo se, da umaknem knjige, ki so trenutno v bralnem kotičku, da bodo lahko sami postavili knjige, ki smo si jih izposodili. Zatem smo se posedli za mize. Vprašala sem jih, če jim je bilo všeč, da smo šli na obisk k našemu prijatelju, in vsi so pritrdili. Nekaj otrok se je javilo, da bodo vprašali svoje starše, če lahko pridemo še k njim na obisk. Otrokom sem razdelila material za risanje in jim dala navodilo, da vsak na list papirja nariše najljubši prostor v njihovi hiši ali stanovanju, kjer se zadržuje največ, kjer se najraje igra, kjer mu je najbolj všeč. Največ otrok je narisalo dnevno sobo ali pa svojo sobo, nekaj pa jih je narisalo tudi dnevno sobo s kuhinjo.

Nato smo k vsaki risbi dopisali, kaj je narisano. Otroci so svoje izdelke nalepili pod izdelke, ki so že viseli na naši razstavi (slike naših družin). Sledila je prosta igra otrok.

Slika 3: Naš prijatelj nas je povabil v svojo hišo (lastni vir) Slika 4: Obisk na domu (lastni vir)

27

Slika 5: Med igro nam je prijatelj pokazal svojega hrčka (lastni vir)

PO IZVEDBI DEJAVNOSTI

Po izvedbi tretje dejavnosti sem otrokom zastavila enako vprašanje kot pred dejavnostjo. Otroci so na vprašanje, kje živijo družine, odgovorili, da v »hiši ali pa v bloku, stolpu, pa na morju«, pa tudi »v hiši ali pa stanovanju, pa v lesenih hišah«, »v hiši, bloku ali pa je v hiši več nadstropij in imajo še vrt« in pa »v hiši, pa bloku, pa v stolpu, pa blizu gozda.«

Pri vprašanju, kje živijo družine, pred in po dejavnosti nisem zaznala nekega velikega odstopanja med odgovori pred in po dejavnosti. Vrtec, kjer sem opravljala dejavnosti, je na vasi, velika večina otrok pa živi v hiši. Nekateri otroci, ki imajo stare starše v mestih, so mi povedali, da lahko živijo tudi v stolpnicah. Njihovi odgovori so bili v večini enako, da torej živijo v hiši ali bloku. Zanimiv mi je bil odgovor, da lahko živijo v prikolici. Razlaga tega odgovora pa je bila, da nekateri med počitnicami hodijo na morje in takrat živijo v prikolici.

EVALVACIJA TRETJE DEJAVNOSTI

Pri tretji dejavnosti so bili otroci zelo aktivni in so dobili konkretne izkušnje. Najprej smo obiskali knjižnico,kjer so sami iskali knjige, potem pa je sledil obisk prijateljevega doma, kjer so lahko videli, kje živi njihov prijatelj, kakšna je njegova soba, ipd. Menim, da je bila dejavnost primerna za otroke, saj je konkretna izkušnja za otroke zelo pomembna in si na ta način veliko več si zapomnijo oziroma se naučijo. Nekaj otrok je bilo tako navdušenih, da so nas hoteli povabiti v svoj dom. Želeli so pokazati, kje živijo, kar mi je dalo vedeti, da jim je bilo všeč in bi radi ponovili tovrstne obiske. To bi lahko uporabila kot mesečno temo ali projekt, tako da bi

28

lahko redno obiskovali domove otrok. Tisti, ki pa jih zaradi različnih razlogov ne bi mogli obiskati, pa bi lahko v vrtec prinesli posnetek svojega doma. Snemali bi starši s pomočjo mobilnega telefona, posnetek pa bi si potem skupaj ogledali v vrtcu. Opazila sem še, da so se otroci kar nekaj časa zadrževali pri slikah prostorov, ki so jih narisali in se pogovarjali o njih.

Še vedno pa so se pojavljale težave pri naslovih. Evalvacijo sem napisala sama, brez pomoči vzgojiteljice.

29

5.4. Četrta dejavnost – družinsko drevo

PRIPRAVA

VRTEC: VRTEC MEHURČKI ENOTA: Moste

SKUPINA: Ribice

STAROST OTROK: 5-6 let

PODROČJE: DRUŽBA, UMETNOST, MATEMATIKA TEMA: družinsko drevo

CILJI: otrok spozna, kaj je družinsko drevo in spoznava odnos vzrok – posledica OBLIKE DELA: individualna, skupna

METODE DELA: pogovor, demonstracija, razgovor

MATERIAL IN PRIPOMOČKI: slike družinskega drevesa, plakat, delovni listi za otroke, slike, Tončkov opis družine, barvice

VLOGA ODRASLEGA: vodi dejavnost, pripravi potreben material, razloži sestavo družinskega drevesa, pomaga otrokom, spodbuja otroke pri predstavitvi družinskega drevesa VLOGA OTROKA: sodeluje pri dejavnosti, naredi svoje družinsko drevo in ga predstavi

PRED IZVEDBO DEJAVNOSTI

Pred izvedbo dejavnosti sem otroke povprašala, kdo lahko sestavlja družino, kdo so njeni člani.

Otroci so odgovorili, da »ati, mami, bratec, sestrica«, pa »oči, mami, otrok«, družino sestavljajo jo »mami, ati, sestrice, bratci, dedek, bratranci, babi. V veliki hiši živi tudi stric, ki nima otrok, v drugem nadstropju pa živi punčka, ki ima mami in očija« in pa družinski člani so »ati in mami, bratec in sestrica, dedek, babica.«

30 IZVEDBA DEJAVNOSTI

UVODNA MOTIVACIJA

Otroke sem povabila v jutranji krog in jih povprašala, ali so že slišali za družinsko drevo, kaj je to, med njih pa sem razdelila nekaj primerov družinskih dreves. Otrokom sem dala malo več časa, da si lahko vsi natančneje ogledajo družinska drevesa. Pokazala sem jim tudi svoje družinsko drevo.

DEJAVNOSTI

Tema četrte dejavnosti je bilo družinsko drevo. Po zajtrku sem otroke povabila v jutranji krog.

Povedala sem jim, da se bomo danes pogovarjali o sorodnikih in o prav posebni temi, imenovani družinsko drevo. Vprašala sem jih, če mogoče vedo, kaj je to. Niso vedeli. Nekdo mi je odgovoril, da je to drevo na vrtu, kjer živi družina, kar pa ni bil tako slab odgovor. Pokazala sem jim par primerov družinskega drevesa, ki sem jih našla na internetu. Bila so različnih oblik, nekatera so imela samo ožjo družino, druga so bila večja in so vključevala še širše sorodstvo.

Nekatera družinska drevesa so imela napisana samo imena in datume rojstva, medtem ko so druga imela zraven dodane še slike. Nek deček je takoj dejal, da je to že videl pri babici v albumu. Povedal je, da ima njegova babica dve družinski drevesi, enega ima spravljenega v albumu, drugega pa ima obešenega na steni v sobi pri peči. Pokazala sem jim tudi svoje družinsko drevo (sestavljeno je bilo iz slik, zraven so bila zapisana imena), ki je zavzemal moj ožji družinski krog (bratje, sestre, starša, stara starša, tete, strici, bratranci in sestrične). Otrokom sem pustila nekaj časa, da so si v miru ogledali različna družinska drevesa. Primere družinskih dreves smo nalepili na tablo.

Nato sem pred otroke postavila plakat, na katerem je bilo narisano deblo drevesa in veje. Začela sem jih spraševati, kaj menijo, kam bi postavili dedke, babice, svoje bratce in sestre, starše, tete

… Opazila sem, da so nekateri otroci hitro razumeli sistem družinskega drevesa, nekaterim pa je bilo težko in si niso čisto dobro predstavljali, kam bi uvrstili koga. Otrokom sem prebrala sestavek o Tončkovi družini, ki sem ga napisala sama, o Tončkovi družini. V sestavku je bila opisana izmišljena Tončkova družina, ki je spadala pod veliko družino; imel je 4 brate in sestre, mamo in očeta, dve babici in enega dedka, poleg njih pa so omenjeni tudi bratranci in sestrične, tete in strici. Sestavek sem prebrala dvakrat, saj se mi je zdelo, da bo bolje, da slišijo dvakrat.

Nato smo skupaj začeli delati Tončkovo družinsko drevo; spraševala sem jih, kam paše kdo, ali je babica v deblu ali je na veji, ipd. Dogovorili smo se, da bom jaz pisala imena, oni pa mi bodo pomagali z lepljenjem slik oseb, ki sem jih našla v oglasnem materialu. Ko nam je uspelo