Prva dejavnost – spoznavanje družin

PRIPRAVA

VRTEC: VRTEC MEHURČKI ENOTA: Moste

SKUPINA: Ribice

STAROST OTROK: 5-6 let PODROČJE: DRUŽBA, JEZIK TEMA: družina

CILJI: spoznavanje družin

OBLIKE DELA: individualna, skupna METODE DELA: pogovor, demonstracija

MATERIAL IN PRIPOMOČKI: knjiga Vse naše družine

VLOGA ODRASLEGA: vodi dejavnost, prebere knjigo, spodbuja otroke k sodelovanju/izražanju

VLOGA OTROKA: sodeluje pri dejavnosti

PRED IZVEDBO DEJAVNOSTI

Pred izvedbo dejavnosti sem otroke povprašala, kaj ali kdo je družina. Otroci so odgovarjali, da so družina »tisti, ki je s tabo doma, ati, mami in bratec«, da je družina »mami in jaz, moj oči živi drugje«, da »to pomeni, da so eni ljudje skupaj, ati in mami, sestrice, babi in dedi, bratranec, ki živi spodaj« in da so to »mami, ati in bratec«.

IZVEDBA DEJAVNOSTI

UVODNA MOTIVACIJA

Otroke sem povabila v jutranji krog in se jim predstavila. Povedala sem jim, kako mi je ime, kako se pišem, koliko sem stara, kje živim in koliko imam bratev in sester. Nato sem vsakega otroka prosila, da se predstavi na enak način.

16 DEJAVNOSTI

Z dejavnostjo smo začeli po zajtrku. Začela sem s predstavitvijo sebe in svoje družine, nato sem otroke povabila, da nam vsak pove enako in nam na kratko predstavi svojo družino. Opazila sem, da nekateri otroci niso poznali domačega naslova, zato smo se dogovorili, da bomo to v prihodnje večkrat ponavljali. Med poslušanjem sem ugotovila, da ima velika večina po eno sestro ali brata, nekaj je bilo edincev, 4 otroci pa prihajajo iz večjih družin, saj imajo več kot enega brata ali sestro. Večina otrok stanuje v hišah (nekateri skupaj z babicami in dedki), peščica pa jih stanuje v stanovanju v bloku. Mojo pozornost je pritegnilo tudi to, da so se nekateri otroci čudili, ker še živim doma, čeprav že hodim v službo, in da še nisem poročena.

Dejavnost sem nadaljevala z vprašanjem, kako bi mi razložili, kaj je družina. Kljub času, ki so ga imeli za premislek, sem dobila občutek, da je to zanje težko, abstraktno vprašanje, zato sem jim pomagala z podvprašanji, kdo živi v družini, kje ponavadi živijo ipd. Skupaj smo prišli do spoznanja, da družino sestavljajo starši in otroci, ki ponavadi živijo skupaj, včasih pa z njimi živijo tudi stari starši, vendar v svojem stanovanju. Nato smo dvigovali roke, kdo je edinec, kdo ima samo po enega sorojenca in kdo ima več bratov ali sester, da smo ugotovili, iz kakšnih družin prihajamo.

Otrokom sem začela prebirati knjigo Vse naše družine. Opazila sem, da so knjigo z zanimanjem spremljali, se velikokrat ob njej zasmejali. Zaznala sem tudi, da ko je v knjigi opisana kakšna občutljiva tema za otroke, da na primer nekateri starši s svojimi otroki ne ravnajo lepo ali če v družini nastopi smrt, so otroci postali zaskrbljeni. Med branjem knjige so se nekateri otroci zelo vživeli in komentirali prebrano, na primer: »Tudi moj očka takole leži na kavču in gleda v telefon« ali » Moja mami hoče kar naprej kam iti, moj oče bi pa samo doma bil« in »Pri nas pa kosilo kuha oči«.

Ko smo knjigo prebrali, sem otroke spodbudila, da skupaj obnovimo knjigo, da povedo, kaj jim je bilo najbolj všeč, kaj so si najbolj zapomnili. Nekaj jih je reklo, da jim je bil v knjigi najbolj všeč del, v katerem so opisane podobnosti in razlike o družinah, drugim so bile všeč slike v knjigi. Neki punčki ni bilo všeč, da imajo nekateri otroci samo po enega starša in da nekateri starši ne ravnajo lepo s svojimi otroki in morajo zato v »novo« družino. Otroke sem vprašala, kaj po njihovem pomeni, da starši skrbijo za nas. Skrb so tolmačili kot prevoz do vrtca ali interesnih dejavnosti, kuhanje obrokov, pomoč in tolažbo ob poškodbah in bolezni.

Ob vprašanju, kaj pomeni, da nas imajo starši radi, pa je najprej zavladala tišina. Dala sem jim malo časa za razmislek, nato sem jih vprašala, če to pomeni, da nas starši imajo radi samo takrat,

17

ko smo »pridni« in ubogljivi, ali tudi takrat, ko naredimo napako in nas kregajo. Vprašala sem jih, kako jim starši pokažejo, da jih imajo radi – je to samo tedaj, ko jim kupijo novo igračo ali to dojemajo tudi kako drugače? Dobila sem različne odgovore; od tega, da jih imajo starši radi takrat, ko jih objamejo, da jih imajo radi tudi takrat, ko jih kregajo, da jih imajo radi na njihov rojstni dan, ko berejo pravljico …

Otrokom sem naročila, da svoje starše vprašajo, kdo jim je izbral ime, kaj je bila njihova prva beseda, sami pa naj razmislijo, kako oni pomagajo doma staršem. Prosila sem jih, da do našega naslednjega druženja s seboj prinesejo slike svojih družin.

PO IZVEDENI DEJAVNOSTI

Po izvedeni dejavnosti sem otrokom zastavila enako vprašanje kot pred dejavnostjo. Otroci so odgovarjali, da so družina »tisti, ki živijo v isti hiši, vsi skupaj«, da so to »mamica in ati in otroci, živijo skupaj, se imajo radi«, da je družina »tisto, ko živijo v skupaj, skrbijo en za drugega, si pomagajo, mami in ati, bratec in sestrice« in da so to »ljudje, ki so skupaj, živijo v hiši ali bloku ali pa kje drugje in se imajo radi, lahko pa tudi kdo živi drugje, pa te ima še vedno rad«.

Če primerjam odgovore otrok pred in po dejavnostih, lahko ugotovim, da so otroci pri prvem vprašanju (kdo ali kaj je družina) najprej odgovarjali zelo osebno; to pomeni, da so pomislili bolj na svojo družino in našteli člane družine. Po dejavnostih pa so bili njihovi odgovori drugačni; odgovorili so bolj na splošno, povedali so mi, da so to družinski člani, ki živijo skupaj, skrbijo en za drugega, si pomagajo in se imajo radi.

EVALVACIJA PRVE DEJAVNOSTI

Pri prvi dejavnosti sem opazila, da je otrokom proti koncu branja knjige, čeprav jim je bila zelo zanimiva, popuščala koncentracija. Morda je bila za njihovo starost knjiga predolga. To bi rešila s tem, da bi prvi dan prebrala samo polovico knjige, drugi dan pa še drugo polovico, ali pa bi s pomočjo projektorja prikazovala slike iz knjige. Menim, da bi tako lažje obdržala njihovo pozornost. Vsebina knjige je bila primerna starosti otrok, tudi otroci so sodelovali. Kadar sem jim pokazala slike iz knjige, so kakšno od njih pokomentirali, se nasmejali sliki oziroma na sliki našli kakšno podobnost iz svojega življenja. V knjigi so bile opisane družinske situacije, nekaterim bolj znane, drugim manj, vsekakor pa so predstavljene na primeren način za otroke, stare 5 ali 6 let. Pri malo bolj občutljivih situacijah (posvojitev, smrt v družini) se nisem čisto držala napisanega teksta, ampak sem pripovedovala bolj s svojimi besedami; npr. pri posvojitvi

18

sem povedala, da nekateri starši ne ravnajo lepo z otroki in gredo zato k staršem, ki lepo ravnajo z njimi, so prijazni in skrbijo zanje. Pri teh dveh temah sem občutila še večjo pozornost otrok, morda tudi malo nerazumevanja, kako lahko nekomu kar umre mamica in ostaneta nato sama z očetom ali zakaj nekateri grdo ravnajo z otroki. Ko smo obnavljali knjigo, sem ugotovila, da so si otroci veliko zapomnili in s tem dobila potrditev, da je bila ta knjiga dobra izbira za to dejavnost. Evalvacijo prve dejavnosti sem naredila sama.

19