Kot so učitelji že sami predlagali, bi bila pomoč dodatnega učitelja pri poučevanju ur športa več kot smiselna. Verjetno bi bila to tudi najlažja rešitev, če ne bi takoj naleteli na težave s pomanjkanjem financ. Šole namreč običajno nimajo finančnih sredstev, s katerimi bi lahko dodali delovno mesto še enega učitelja kot pomočnika pri izvedbi ure športa. Vedno pa obstaja možnost notranjega prerazporejanja.
Najbolj smiselno bi bilo, da bi se tisti razredni učitelji, ki poučujejo oddelke znotraj ene generacije, dogovorili in si glede na število ur enakovredne razdelili predmete. Tako bi en učitelj poučeval šport v vseh oddelkih ene generacije, nekdo drug pa npr.
spoznavanje okolja.
Na ta način se v prvi vrsti izboljša kontinuiteta pri izvajanju pouka in ocenjevanju znanja. Učitelj bi lahko vnaprej organiziral in oblikoval pouk glede na razrede, ki bi jih tisti dan poučeval, in tako že vnaprej pripravil ustrezna orodja v telovadnici, ki bi mu
69
služila za izvajanje večjega števila ur. Poleg tega bi učitelj lahko prevzel organizacijo športnih dni, obšolskih dejavnosti in imel pregled nad stanjem šolske športne opreme, s tem pa bi vodil tudi področje nakupa nove opreme.
V raziskavi smo ugotovili, da povprečna ura športa zaradi različnih dejavnikov namesto predvidenih 45 minut traja zgolj dobrih 35 minut. Med te dejavnike štejemo predvsem preoblačenje učencev, prihod do telovadnice in pripravo telovadnice. Glede na to, da se na račun prej omenjenih dejavnikov izgubi več kot petino šolske ure (21,2 %), bi bil smiseln tudi razmislek o podaljšanju odmorov med učnimi urami iz trenutnih 5 na 10 minut. To pa za sabo prinese precej sprememb; učenci bi v šoli preživeli še več časa, njihova koncentracija pa je v zadnjih urah pouka že tako na nižjem nivoju, poleg tega bi se podaljšal delovni čas učiteljev, težave bi nastale tudi z že utečenimi voznimi redi javnih prevozov ipd.
Oblikovanje pouka na tak način sicer ne zagotavlja rešitve, vendar je ob pravilni organizaciji, sistematizaciji in pripravljenosti šolskega kolektiva ter vodstva šole to eden izmed možnih načinov za izboljšanje pouka športa v osnovnih šolah. Učitelj, specializiran za poučevanje športa, bi imel s tem boljši pregled nad poučevanjem, prav tako bi bila lažja tudi priprava telovadnih prostorov. Učitelj bi v sodelovanju s športnimi pedagogi na predmetni stopnji imel boljši vpogled v količino športnih rekvizitov, prav tako bi skupaj lažje načrtovali nakup nove športne opreme.
Za eno od učinkovitejših oblik v raziskavi so se izkazale tudi blok ure. Kljub temu, da jih je bilo v raziskavo vključenih malo (3) in so bile vse izvedene v bazenu, so učenci pri teh urah dosegali precej višje efektivne deleže kot pri učnih urah, ki so trajale eno šolsko uro. V prihodnosti bi bilo tako smiselno premisliti o delitvi treh ur športa na razredni stopnji na blok uro ter še eno šolsko uro, za potrditev uspešnosti teh predlogov pa bi bile potrebne še nadaljnje raziskave.
Že M. Mandelc (2005) je v svoji raziskavi ugotovila, da so povprečni efektivni časi nižji od pričakovanih. Nižje efektivne čase pripisuje času, ki ga učitelji porabijo za podajanje navodil in razlag ter organizacijo v skupine, vrste in druge vadbene enote. Prav tako je opozorila na dejstvo, da so učne ure občutno krajše od predvidenih 45 minut. Meritve v njeni raziskavi so pokazale, da učne ure v povprečju trajajo 35 minut, učitelji pa kar nekaj »izgubljenega« časa porabijo za pripravo na vadbeno uro. Avtorica zato predlaga, da bi se morala priprava na vadbeno enoto preložiti na odmor, kar pa ni optimalna možnost, saj učenci ne smejo biti prikrajšani za prosti čas med odmori.
70 7.0 SKLEP
Ugotovili smo, da učitelji le v 50,5 % primerov pravilno razumejo besedno zvezo efektivni čas. V ostalih primerih je bila definicija pomanjkljiva ali napačna. Tako nizek delež je zaskrbljujoč, saj bi se morali učitelji ves čas svojega poučevanja zavzemati za čim višje efektivne čase učencev, hkrati pa polovica učiteljev niti ne pozna pravilne definicije efektivnega časa.
Splošna analiza vseh meritev je pokazala, da učitelji dobro četrtino učne ure namenijo uvodnemu delu (27,6 %), večinski delež osrednjemu delu (58,8 %), 13,6 % učne ure pa pripada zaključnemu delu. Pri primerjavi vseh treh delov učnih ur smo ugotovili, da je procentualno najbolje izkoriščen uvodni del učne ure (70,7 %), procentualna izkoristka osrednjega in zaključnega dela ure pa se med seboj ne razlikujeta (51,1 % in 51,2 %). Povprečen efektivni delež znotraj celotne ure znaša 56,1 %.
Pri primerjavi poučevanja razrednih učiteljev in športnih pedagogov smo ugotovili, da so učne ure razrednih učiteljev v povprečju za 3 minute daljše (36,4 minut) od učnih ur športnih pedagogov (33,3 minut). Medtem ko razredni učitelji več časa namenijo uvodnemu delu (30,7 % proti 22,0 %), športni pedagogi v svoji uri več časa namenijo osrednjemu delu (69,0 % proti 53,5 %). Zaključnemu delu ure več časa namenjajo razredni učitelji (15,8 % proti 9,0 %). Efektivni izkoristki ur so sicer nekoliko višji pri športnih pedagogih, vendar so razlike majhne (58,6 % proti 54,8 %). Razlike v efektivnih časih pri poučevanju učiteljev razrednega pouka in športnih pedagogov niso statistično pomembne.
Procentualni izkoristki delov učnih ur pri učiteljih z različno delovno dobo niso prikazali večjih razlik. Vidnejše odstopanje smo opazili le pri osrednjem in zaključnem delu
»najstarejše« skupine – učiteljev z delovno dobo od 31 do 40 let. Kljub odstopanjem so se ti rezultati med seboj izravnali, tako se procentualni izkoristki celotnih ur razlikujejo le za nekaj odstotkovnih točk (od 52,0 % do 59,5 %). Iz rezultatov sklepamo, da efektivni časi pri pouku športa niso odvisni od delovne dobe učitelja.
V raziskavi smo ugotavljali tudi odvisnost med efektivnim časom in razredom, ki ga pedagog poučuje. Trajanje učnih ur je med posameznimi razredi znašalo od 33,9 do 37,4 minut. Pri analizi procentualnih izkoristkov celotnih učnih ur je do največjega odstopanja prišlo pri urah z učenci 2. razredov, pri katerih so bili efektivni deleži najnižji (45,6 %). Pri podrobni analizi smo ugotovili, da sta bili v sklop meritev z učenci drugih razredov vključeni uri z izjemno nizkima efektivnima deležema (36,1 % in 38,1 %), in da je bila pri obeh urah uporabljena enaka učna oblika – standardno delo po postajah.
Specifika šole nam je omogočila, da smo meritve izvajali v petih različnih prostorih (mala in velika telovadnica, večnamenska dvorana, galerija ter bazen). V povprečju so se efektivni deleži znotraj prostorov gibali okoli 55,0 %, višje vrednosti smo zasledili pri urah, izvedenih v bazenu (povprečno 61,9 %). Zavedamo se, da številne šole zaradi finančnih in prostorskih razlogov svojim učencem ne morejo zagotoviti rednega izvajanja pouka v bazenu, kljub temu pa visoki efektivni deleži nakazujejo, da je plavanje vsekakor ena od učnih vsebin z višjim efektivnim deležem.
Efektivni časi deklet so v vseh delih učne ure malenkost višji, vendar se v skupnem povprečju efektivni deleži razlikujejo le za dober odstotek v korist deklic (56,7 % proti 55,5 %). Razlike med spoloma učencev niso statistično pomembne.
Ugotovili smo, da uporaba učne oblike ni nujno povezana z efektivnim časom, ki ga učenci dosežejo. V številnih primerih se je namreč izkazalo, da so bile ure z enako
71
učno obliko uvrščene tako med ure z visokim efektivnim deležem (nad 60,0 %) kot tudi med ure z nižjim deležem efektivnega časa (pod 40,0 %). Glede na rezultate torej sklepamo, da so znotraj vsake učne oblike možne izboljšave, ki pa so v prvi vrsti del učiteljevega načrtovanja pouka.
Z raziskavo smo preverili trenutno stanje v povezavi z efektivnim časi pri pouku športa, hkrati pa podali tudi svoje predloge za preoblikovanje pouka na način, ki bi omogočal čim večji izkoristek učne ure športa. Na tem mestu predlagamo izvajanje nadaljnjih akcijskih raziskav, ki bi še dodatno omogočile vpogled v to, katere konkretne rešitve bi izboljšale trenutno situacijo. Zavedamo se, da je na poti h kakovostnemu poučevanju učnega predmeta šport potrebno premagati še kar nekaj ovir, s katerimi se srečujejo pedagogi v slovenskih osnovnih šolah. V prvi vrsti bi se morali učitelji poistovetiti s svojo kompetentnostjo in verjeti v svoje strokovno znanje na področju poučevanja športa. Marsikatera šola se še vedno srečuje s problematiko delitve telovadnic ali pa predmet izvajajo v telovadnici, ki je v samostojnem objektu zunaj šole. Vsakodnevnih izzivov je veliko, kljub temu pa verjamemo, da bi razredni učitelji ob podpori vodstva in v sodelovanju s športnimi pedagogi lahko ustvarili kvalitetnejši pouk športa.
72
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana.
Čavničar, M. (2005). Vpliv povečanega števila ur športne vzgoje na razvoj gibalnih sposobnosti otrok. (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana.
Čuk, I., Strel, J. in Strojnik, V. (1984). Povezanost motoričnih sposobnosti s pisavo in učnim uspehom učencev in učenk prvega razreda osnovne šole. V Zbornik Radova (str. 31–35). Zagreb: Savez pedagoga fizičke kulture.
Decorby, K., Halas, J., Dixon, S., Wintrup, L. in Janzen, H. (2005). Classroom Teachers and the Challenges of Delivering Quality Physical Education, The Journal of
Educational Research, 98(4). Pridobljeno s
https://www.tandfonline.com/doi/abs/10.3200/JOER.98.4.208-221
Evropska komisija, EACEA, Eurydice. (2013). Športna vzgoja in šport v šolah v Evropi.
Poročilo Eurydice. Pridobljeno s https://publications.europa.eu/en/publication-detail/-/publication/1235c563-def0-401b-9e44-45f68834d0de/language-sl
Gabrijelčič Blenkuš, M. in Robnik, M. (2016). Prekomerna prehranjenost in debelost pri otrocih in mladostnikih v Sloveniji II. Ljubljana: Nacionalni inštitut za zdravje.
Hanish, L. in Fabes, R. (2014). Peer socialization of gender in young boys and girls.
Encyclopedia on Early Childhood Development. Pridobljeno s http://www.child- encyclopedia.com/gender-early-socialization/according-experts/peer-socialization-gender-young-boys-and-girls
Hardman, K., & Marshall, J. (2000). The state and status of physical education in schools in international context. European Physical Education Review, 6(3), 203–229.
Pridobljeno s
https://www.researchgate.net/publication/240705497_The_State_and_Status_of_Phy sical_Education_in_Schools_in_International_Context
Jurak, G. (2012). Analiza šolskega športnega prostora s smernicami za nadaljnje investicije. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Pridobljeno s https://www.fsp.uni-lj.si/COBISS/Monografije/Analiza_skupaj3.pdf
Jurak, G., Cooper, A., Leskošek, B. in Kovač, M. (2013). Long- term effects of 4-year longitudinal school-based physical activity intervention on the physical fitness of children and youth during 7-year follow-up assessment. Central European Journal of
73
Public Health, 21(4), 190−195. Pridobljeno s
https://cejph.szu.cz/pdfs/cjp/2013/04/03.pdf
Kovač, M. in Jurak, G. (2012). Izpeljava športne vzgoje. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
Kovač, M. in Štihec, J. (1988). Vpliv eksperimentalnega programa vadbe na razvoj nekaterih morfoloških in motoričnih dimenzij 8. letnih učencev in učenk (Magistrsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana.
Kovač, M. in Štihec. J. (1990). Spremembe motoričnega in morfološkega statusa 8-letnih učencev in učenk, ki jih učijo učitelji športne vzgoje oziroma učiteljice razrednega pouka. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
Kovač, M., Markun Puhan, N., Lorenci, B., Novak, L., Planinšec, J., Hrastar, I., … Muha, V. (2011). Učni načrt. Program osnovna šola. Športna vzgoja. Ljubljana:
Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo.
Kovač, M., Sloan, S. in Starc, G. (2008). Competencies in physical education teaching:
Slovenian teachers' views and future perspectives. European Physical Education
Review, 14(3), 299–324. Pridobljeno s
https://www.researchgate.net/publication/238431460_Competencies_in_physical_ed ucation_teaching_Slovenian_teachers'_views_and_future_perspectives
Koželj, S. (2008). MŠŠ - »Mala športna šola«. V Zbornik 21. strokovnega posveta športnih pedagogov Slovenije, (str. 27-30). Ljubljana: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije.
Kristan, S. (1992). Pogledi na zdajšnjo in prihodnjo šolsko športno vzgojo. Ljubljana:
Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport.
Krpač, F. (1996). Primerjava mnenj učencev in učenk razredne stopnje o pedagoških ravnanjih njihovih učiteljev pri uri športne vzgoje (Magistrsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana.
Mandelc, M. (2005). Časovna izraba učne ure športne vzgoje v prvem in drugem triletju (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Ljubljana.
Maver, M. (2002). Pomen in vpliv športnega pedagoga pri poučevanju športne vzgoje v prvem triletju osnovne šole (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana.
Mikša, A. (1999). Mnenja učencev o pedagoškem ravnanju športnega pedagoga in razredne učiteljice pri urah športne vzgoje na razredni stopnji (Diplomsko delo).
Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Ljubljana.
Osojnik, B. (2015). Pomen gibanja v predšolskem obdobju. Pridobljeno s
http://www.vrtecribnica.si/dokumenti/strokovni_prispevki/2015-16_pomen_gibanja_v_predsolskem_obdobju.pdf
Parkelj, P. (1995). Pedagoške lastnosti in ravnanja učitelja športne vzgoje in razredne učiteljice na Osnovni šoli Vič (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana.
Pistotnik, B. (2003). Osnove gibanja: Gibalne sposobnosti in osnovna sredstva za njihov razvoj. Ljubljana: Fakulteta za šport.
74
Pišot, R., Juriševič, M. in Završnik, J. (2002). Gibalno/športna aktivnost za zdravje ter samopodoba otrok in mladine ter njihov vpliva na spremembo vedenjskega sloga. V Zbornik Slovenskega kongresa športne rekreacije, (str. 48–53). Ljubljana: Športna unija Slovenije.
Podatki študijskega programa razredni pouk, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. (b.d.). Pridobljeno s https://www.pef.uni-
lj.si/fileadmin/Datoteke/Studijski_programi/Predstavitveni_zborniki/Zborniki_19-20/Razredni_pouk_02062019.pdf
Podjed, G. (2003). Pristop športnega pedagoga k pedagoškemu procesu (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana.
Rahim, M., & Marriner, T. (1997). Students’ attitudes toward physical activity: Specialist versus nonspecialist. The Alberta Journal of Educational Research, 43, 161–164.
Razredni pouk – Opis programa od vpisa v 1. letnik v študijskem letu 2018/2019 dalje, Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta. (b.d.). Pridobljeno s https://www.pef.upr.si/izobrazevanje/dodiplomski_studij_1%20_stopnje/razredni_pou učiteljice razrednega pouka na osnovni šoli Spodnja Šiška. (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana.
Resolucija o nacionalnem programu športa v Republiki Sloveniji za obdobje 2014-2023 /ReNPŠ14-23/ (2014). Uradni list RS, št. 26/2014 (14. 4. 2014). Pridobljeno s
http://stara.olympic.si/fileadmin/dokumenti/oks/organiziranost/pravni-akti/NPS_2014_DO_2023.pdf
Škof, B. (2007). Šport po meri otrok in mladostnikov. Pedagoško-psihološki in biološki vidiki kondicijske vadbe mladih. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
Šola. (b.d.). V Slovar slovenskega knjižnega jezika. Pridobljeno s https://fran.si/133/sskj2-slovar-slovenskega-knjiznega-jezika-2
Štemberger, V. (2005). Kakovost športnovzgojnega procesa v nižjih razredih osnovne šole. Razredni pouk: revija Zavoda RS za šolstvo, 7(3), 35–40.
Štemberger, V. in Lipovac, L. (2005). Timsko delo razrednega učitelja in športnega pedagoga. V Zbornik referatov 12. strokovnega posveta športnih pedagogov Slovenije (str. 211-216). Ljubljana: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije.
Štemberger, V., Petrušič, T., in Petrić, V. (2017). Zdravstveni status razrednih učiteljev v Sloveniji. Pedagoška obzorja, 32(2), 130–145.
Torkar, T., Grmek Košnik, I. in Skela Savič, B. (2013). Vključevanje poklicnega profila šolska medicinska sestra v slovenske šole: vidik učiteljev in zdravstvenih delavcev. Obzornik zdravstvene nege, 47(3), 224–235. Pridobljeno s https://obzornik.zbornica-zveza.si:8443/index.php/ObzorZdravNeg/article/view/2930
75
Tušak, M. in Faganel, M. (2004). Jaz – športnik: samopodoba in identiteta športnika.
Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
UNESCO. (2015). International Charter of Physical Education, Physical Activity and Sport. Pridobljeno s https://unesdoc.unesco.org/ark:/48223/pf0000235409
Videmšek, M. in Jovan, N. (2002). V čarobnem svetu igral in športnih pripomočkov:
predšolska športna vzgoja. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport in Zavod za šport Republike Slovenije.
Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Vloga športa v izobraževanju /2007/2086(INI)/ (2007). Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. novembra 2007 o vlogi športa v izobraževanju, št- A6-0415/2007
(13. 11. 2007). Pridobljeno s
http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+TA+P6-TA-2007-0503+0+DOC+XML+V0//SL
Zagorc, M. (2006). Ples v sodobni šoli. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Zakon o osnovni šoli (2013). Uradni list RS št. 63/13 z dne 26. 7. 2013. Pridobljeno december 3, 2019 z https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2013-01-2519?sop=2013-01-2519
Zurc, J. (2006). Biti najboljši: pomen gibalne aktivnosti za otrokov razvoj in šolsko uspešnost. Radovljica: Didakta.
Zurc, J. (2008). Otrokova gibalna aktivnost in socialni razvoj. Razredni pouk: revija Zavoda RS za šolstvo, 10(3), 9–13.
Žerjal, I. in Žugelj, D. (2006). Razredni učitelj in športni pedagog pri timskem poučevanju športne vzgoje v prvi triadi. V Otrok v gibanju. Zbornik izvlečkov in prispevkov 4. mednarodnega simpozija (str. 225-226). Koper: Univerza na Primorskem. Znanstveno-raziskovalno središče Koper.
76 9.0 PRILOGE
9.1 Spletni vprašalnik Spol:
Moški Ženski
Delovna doba (v letih): _____
Sem:
razredni učitelj športni pedagog
Letos poučujem:
Možnih je več odgovorov 1. razred
2. razred 3. razred 4. razred 5. razred
Število učencev v vašem razredu (če predmet šport poučujete v več razredih, pustite to polje prazno): _____
Kaj za Vas pomeni besedna zveza »efektivni čas«?
___________________________________________________________________
Efektivni čas je čas, ko je učenec pri predmetu šport aktiven po navodilih učitelja. V ta čas sodi samo aktivnost, ki jo učenec izvaja, ko za to dejavnost dobi navodilo (sem sodi tudi priprava in pospravljanje orodij, rekvizitov, prostora, če je učenec za to zadolžen). V ta čas ne sodi tekanje po prostoru, ki je posledica nediscipline učencev.
To opredelitev prosim upoštevajte pri odgovarjanju na naslednja vprašanja.V naslednjem delu ankete si zamislite zadnjo uro športa, ki ste jo poučevali.
Kako ocenjujete efektivni čas učencev pri pouku športa (v minutah)? _____
77
Ali menite, da je efektivni čas učencev pri urah športa, ki jih vodite dovolj visok?
Da Ne Ne vem
Kako visok efektivni čas je po vašem mnenju ustrezen (v minutah)? _____
Časovno opredelite svojo zadnjo učno uro pri pouku športa. Pri vsaki dejavnosti napišite tudi efektivni čas učencev.
Čas, namenjen posameznemu
delu ure
Efektivni čas učencev
Uvodni del ure (splošno ogrevanje)
Uvodni del ure (specialno ogrevanje)
Osrednji del ure
Zaključni del ure
Ali bi želeli, da so efektivni časi učencev pri urah športa, ki jih vodite, višji?
Da Ne Ne vem
Kaj bi lahko vi, kot učitelji, storili, da bi bili efektivni časi učencev višji?
___________________________________________________________________