Težave pri pisanju priprav

Kljub strokovnosti učiteljev razrednega pouka je Kristan (1992) ugotovil, da naj bi učiteljem težave predstavljalo pisanje letnih priprav, saj učni načrt v primerjavi z ostalimi predmeti vsebuje svojevrstne specifike.

Kristan (1992) je ob analizi učnega načrta športne vzgoje zapisal, da razredni učitelji nimajo ustrezne specialne športne izobrazbe. S tem naj bi se v prvi vrsti počutili predvsem nemočno in neučinkovito, saj po njihovem mnenju svojih nalog ne morejo opravljati neoporečno. Za učitelja s takim mišljenjem je pisanje letne priprave zagotovo velika težava. Kljub starosti vira je tema pisanja priprav pri vseh učnih načrtih še vedno aktualna, žal pa novejših virov na to temo ni.

Kristan (1992) zato predlaga, da se razredni učitelj pri izdelavi letne priprave obrne na pomoč strokovnjaka – športnega pedagoga. Trdi tudi, da bi morala biti razrednemu učitelju zagotovljena pomoč športnega pedagoga, saj med pripravo letnega načrta in realizacijo ur športa obstaja velika povezanost.

Po drugi strani v praksi najdemo marsikatero letno učno pripravo, ki je zgledno napisana, pa vendarle prepisana. Težava je predvsem v tem, da je že na spletu možno najti veliko število letnih učnih priprav, ki jih učitelji uporabljajo, ni pa nujno, da je izvedba učiteljevih ur povezana s tem, kar je napisano v pripravi.

Dodatni problem pri načrtovanju letne priprave povzroča tudi neenotnost v zagotavljanju standarda pri pouku športa. Že različni socialni statusi učencev lahko predstavljajo težavo, še dodatno pa realizacijo pouka športa oteži različnost šolskih prostorov in materialnih pogojev. Le-ti se včasih ne razlikujejo zgolj od šole do šole, temveč tudi med samimi razredi in oddelki znotraj šole. Prostorske in materialne možnosti pri pouku športa tako zagotovo predstavljajo eno največjih ovir (Burja, 2008).

13 2.7 Težave, povezane z izvedbo pouka

2.7.1 Telovadnice

V prvi vrsti je treba izpostaviti povprečno starost športnih objektov, ki znaša 27,6 let za celotno Slovenijo. Še večjo pozornost je treba nameniti zastarelim stavbam športnih dvoran, ki se giblje od 150 let navzdol. Dvoran, ki so bile zgrajene pred letom 1950, je pri nas kar 80, vendar so bile vse športne dvorane v tem času tudi popolnoma prenovljene. Kljub temu še vedno obstaja kar nekaj dvoran, ki so bile zgrajene v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja in do danes še niso bile obnovljene (Jurak, 2012).

Jurak (2012) je v svoji Analizi šolskega športnega prostora s smernicami za nadaljnje investicije v večji meri opozoril tudi na nevarnosti, ki prežijo na učence pri izvajanju učnih ur športa. Zunaj šolskega okolja, v prostočasni športni aktivnosti, vsak posameznik izvaja dejanja in sprejema odločitve na lastno odgovornost, v šoli pa je skrb za varnost pri športu predvsem odgovornost izvajalca učnega predmeta. Z nevarnostjo poškodb se lahko srečamo tako iz objektivnih kot subjektivnih vzrokov, pri varnosti prostorov pa so to večinoma objektivni vzroki, ki jih lahko opazimo, predvidimo in po potrebi odstranimo. Najpogostejše objektivne nevarnosti so:

− “neprimeren prostor (premajhen prostor za izpeljavo določenih vsebin; slaba osvetlitev; neprimerna toplota; drseča ali mokra tla; slaba prezračenost prostora; pesek ali druge ovire na zunanjih igralnih površinah; pregloboka voda v bazenu ipd.);

− naprave, orodja in pripomočki niso primerni glede na razvojno stopnjo otrok;

− poškodovane in/ali nevzdrževane naprave, orodja in pripomočki (npr. smuči, kolesa, potapljaška oprema, fitnes oprema, jame za skok v daljavo ipd.);

− neprimerna postavitev naprav, orodij in pripomočkov (ni zavarovano, npr. ni dodatnih blazin pod orodjem; preblizu stene ali drugih ovir; ni dobro pričvrščeno;

blazine pod orodjem drsijo ipd.).”

V testiranje razlik pri varnosti opreme je bilo vključenih 27 šolskih športnih dvoran, kot največje nevarnosti pa so bile izpostavljene neravnine v podu, prevelika drsnost poda, izbokline ali vijačeni elementi na steni, nezaščitene stene, vidni deli konstrukcije, stenske niše, letveniki, električne instalacije, radiatorski in prezračevalni sistemi ter kljuke. Težavo v teh primerih predstavlja predvsem nezaščitenost elementov, poleg tega pa precejšnje tveganje za varnost predstavljajo tudi plezalne stene in športno orodje, ki ovira gibanje vadečih (Jurak, 2012).

Pri vseh teh nevarnostih je na mestu vprašanje, kako učiteljeva vloga zagotavljanja varnosti vpliva na njegovo opravljanje dela in doseganje standardov, če mora paziti in upoštevati vse objektivne nevarnosti, ki prežijo na učence.

K. Decorby, J. Halas, S. Dixon, L. Wintrup in Janzen (2005) so v svoji raziskavi, v kateri so za primer vzeli ameriško osnovno šolo, ki si je telovadnico delila s srednjo šolo, prav tako prišli do pomembnih ugotovitev. Osnovnošolski učitelji so se srečevali z logističnimi težavami pri načrtovanju pouka, saj so imeli malo nadzora nad vrsto opreme, ki je bila postavljena že v prejšnji šolski uri. S tem so bili pogosto prisiljeni prilagoditi izvedbo svojih učnih ur.

Poleg tega so učitelji kot dodaten problem navajali dejstvo, da drugi osnovnošolski učitelji brez usklajenega prizadevanja za sinhronizacijo učnih tem samostojno uporabljajo telovadnico, kar pomeni, da se mora vsak od teh učiteljev pogosto prilagajati v zadnjem trenutku. Težava je bila poudarjena predvsem pred začetkom

14

pouka, saj učitelji niso imeli dostopa do telovadnice, da bi za potrebe poučevanja le-to ustrezno pripravili. Ena od možnih rešitev, ki so jo ameriški učitelji predlagali, je prisotnost športnega pedagoga. Poleg svojega strokovnega znanja bi športni pedagog poskrbel za pripravo prostora, prav tako pa za njegovo pospravljanje. Kot je dejal eden od osnovnošolskih učiteljev, bi bile težave pri načrtovanju pouka precej manjše, če bi bil en učitelj odgovoren za vse razrede v telovadnici. Športni pedagog bi svoje ure organiziral na način, ki bi zmanjšal količino opreme in čas priprave, kar bi omogočilo optimalni čas za izvedbo telesne aktivnosti, ki je bila načrtovana skladno z obsegom in zaporedjem učnih ciljev (Decorby idr., 2005).

Težava deljenja telovadnice omenjene ameriške šole pa ni sprožila le logističnih težav, temveč so se učitelji soočali tudi s pomanjkanjem ustrezne opreme za osnovnošolce.

Kljub temu da so se vsi učitelji, skupaj z vpletenima ravnateljema zavedali pomanjkanja razvojno ustrezne športne opreme, se s težavo niso soočili. Učitelji v raziskavi so tako pogosto omenjali pomanjkanje ustrezne opreme in kako le-ta pomanjkljivost vpliva na izvedbo kvalitetnega pouka predmeta šport. Tudi v tem primeru so poudarjali prednosti, ki bi jih v izvajanje prinesla prisotnost športnega pedagoga. Le-ta bi lahko uskladil različne skupine učiteljev, kar bi mu omogočilo lažjo določitev seznama potrebne športne opreme (Decorby idr., 2005).

Problematika pomanjkanja ustrezne športne opreme za osnovnošolce se pojavlja tudi v slovenskem prostoru. Kljub temu da je materialna opremljenost šol v kvantitativnem smislu na zadovoljivem nivoju, se težave pojavljajo predvsem s kvaliteto športne opreme za osnovnošolce. Poleg težav s samimi prostori (neprilagojeni prostori za izvedbo, nekakovosten pod v telovadnici, slaba akustika, nezaščitene površine ipd.) tukaj govorimo predvsem o nezadostni opremljenosti šol s športnimi pripomočki, ki bi bili primerni za različne starosti in sposobnosti učencev (lahke, mehke žoge, pregibne ovire, nižji koši ipd.), prav tako je določena športna oprema že zastarela in iztrošena (Jurak, 2012).

2.7.2 Zdravstvene težave in poškodbe učiteljev pri pouku

Jurak (2012) se je v Analizi šolskega športnega prostora s smernicami za nadaljnje investicije dotaknil še zelo zanimive teme, ki ji v splošnem namenjamo premalo pozornosti. Vedno govorimo o učencih in o tem, kako šport vpliva na njihov razvoj, premalokrat pa se vprašamo, kako poučevanje vpliva na učitelje.

Namen raziskave je bil ugotoviti najpogostejše zdravstvene težave pri slovenskih učiteljih predmeta šport, v raziskavo pa je bilo vključenih 468 učiteljev. S pisnimi vprašalniki je bilo ugotovljeno, da se učitelji športa srečujejo predvsem s sledečimi zdravstvenimi težavami: bolečine v križu, hripavost, težave s sluhom, prehladi in težave s sklepi. Ker je bil namen raziskave ugotoviti tudi odvisnost zdravstvenih težav glede na spol in starost, so ugotovili, da so ženske bolj podvržene težavam z glasom, glavobolom in vnetjem sečil, s starostjo pa so bile ugotovljene predvsem težave s sluhom in lokomotornim aparatom (Jurak, 2012).

Rezultati raziskave so pokazali, da so spremembe in ukrepi nujno potrebni, predvsem pri starejših učiteljih in ženskah, pri katerih je pogostost zdravstvenih težav večja. Eden od ukrepov (na katerega imajo učitelji sicer precej malo vpliva) je, da se učno okolje izboljša in posodobi glede na sodobna priporočila. Tukaj govorimo predvsem o spoštovanju priporočil pri novogradnjah in obnovah starejših športnih dvoran. Poleg tega je potrebno poskrbeti za primeren športni pod in z ustreznimi akustičnimi elementi zmanjšati odmevni čas v dvorani (Jurak, 2012).

15

Ker je študij športne vzgoje v Sloveniji še vedno večinoma usmerjen v učiteljev prikaz izvedbe prvin in manj v uporabo posrednih metod predstavitve gibanja, je pomembno, da se starejše, manj vešče učitelje nauči uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije in se jim s tem predstavi drugačne metode poučevanja. Poleg Juraka (2012) so o tem pisali tudi številni drugi avtorji (Kovač, Sloan in Starc, 2008; Kovač in Jurak, 2012).

Prav tako ne smemo pozabiti na preventivne strategije, s katerimi učitelj lahko sam poskrbi za izogib določenim zdravstvenim težavam. Tukaj govorimo tako o strategijah znotraj kot tudi zunaj učiteljevega delovnega okolja. Dokazano je namreč, da se učitelji, ki se v prostem času ukvarjajo s športom, srečujejo z manj zdravstvenimi težavami (Jurak, 2012).

Poleg raziskave s področja zdravstvenih težav, se je Jurak (2012) lotil tudi raziskave s področja poškodb slovenskih učiteljev športa. Z raziskavo je želel ugotoviti, kako pogoste so resnejše poškodbe učiteljev športa v njihovi poklicni karieri. Kot resnejša poškodba je bila opredeljena poškodba, ki je učiteljem v daljšem časovnem obdobju povzročala težave pri opravljanju dela ali pa so bili zaradi nje odsotni z dela.

Tudi v tej raziskavi je sodelovalo 468 športnih pedagogov, med katerimi so prevladovali moški učitelji (60 %). Učitelji so anonimno odgovarjali na vprašalnik, namenjen ugotavljanju pogostosti resnejših mišično-kostnih poškodb ter vrst poškodb.

Raziskovali so tudi dejavnike, ki vplivajo na povzročitev poškodb, in tudi posledice poškodb za učinkovito delovanje učitelja (Jurak, 2012).

Raziskava je pokazala, da je večina športnih pedagogov že doživela vsaj eno resnejšo poškodbo. Med moškimi učitelji je bilo takih skoraj dve tretjini (65,1 %), med ženskami pa dobra polovica (55,0 %). Pričakovano so rezultati pokazali tudi, da se s starostjo možnost poškodb povečuje, zato je po 50. letu kar 75 % učiteljev takih, ki so se že srečali z resnejšo poškodbo. Poškodbe gležnjev, stopal in kolen so bile označene kot najpogostejše vrste poškodb pri učiteljih obeh spolov, učiteljice pa so izpostavile tudi poškodbe hrbta in vratu ter poškodbe glave. Učitelji so kot najpogostejši kraj poškodbe navedli poškodbo pri rednem pouku športa (67,8 %), temu sledijo poškodbe pri ukvarjanju s športom v prostem času (57,7 %). Manj kot 15 % učiteljev je navedlo, da se je poškodovalo na športnem dnevu ali v šoli v naravi (12,0 %), še manj pa pri vodenju interesne dejavnosti v šoli (9,7 %). Kot vzrok poškodb močno prevladuje poškodba zaradi lastne napake (63,8 %), 40,4 % športnih pedagogov pa je za vzrok poškodbe navedlo poškodbo zaradi neravne ali drseče podlage. Bolniška odsotnost v primeru poškodb je v povprečju trajala 14 dni, medtem ko je trajanje rehabilitacije v povprečju dolgo 30 dni. Zanimiv je tudi podatek, da je dobra polovica anketiranih učiteljev športa dejala, da so bili po poškodbi enako telesno pripravljeni kot prej, vendar je poškodba na nekaj več kot 60 % učiteljev vplivala pri kasnejšem poučevanju, saj so morali poučevanje prilagoditi (Jurak, 2012).

Jurak (2012) tako ugotavlja, da rezultati raziskave zahtevajo nujne ukrepe, predvsem pri bolj ogroženih skupinah – moških ter starejših učiteljih. Priporočeno je tudi ukvarjanje z aerobnimi dejavnostmi, saj rezultati tujih raziskav kažejo pozitiven vpliv na zdravje učiteljev, s tem pa tudi manj zdravstvenih težav.

Govorili smo že o tem, kako pomembna je učiteljeva priprava na pouk. Potrebno je razmisliti o uporabi posrednih metod prikazov prvin, v kolikor pa učitelj sam prikazuje prvine, je pomembno, da se ustrezno ogreje. Glede na to, da je neustrezna podlaga eden od glavnih vzrokov za poškodbe, je še posebej pomembna zagotovitev

16

primernega športnega poda v telovadnici. Zaradi velike možnosti poškodb je priporočljivo, da so vsi učitelji tudi nezgodno zavarovani (Jurak, 2012).

Podobna raziskava je bila opravljena tudi v letu 2017, ko so V. Štemberger, T. Petrušič in Petrić raziskovali zdravstveni status 712 razrednih učiteljic. V raziskavi so učiteljice poročale o zdravstvenih težavah, ki jih je diagnosticiral zdravnik, prav tako pa so raziskovalce zanimale težave, ki so po mnenju učiteljic posledica opravljanja poklica (Štemberger, Petrušič in Petrić, 2017).

Najpogostejše zdravstvene težave, ki so jih diagnosticirali zdravniki, so bile alergije, bolezni in okvare hrbtenice ter hipertenzija. Med zdravstvenimi težavami, ki so jih učiteljice navajale kot posledico njihovega delovnega okolja oziroma poklica, so bile najpogostejše: hripavost, izguba glasu, prehlad, težave s sluhom, utrujenost, izčrpanost, glavobol, vnetje sečil, bolečine v vratnem predelu hrbtenice, bolečine v križu, bolečine v ramenskem sklepu, bolečine v želodcu, težave s prebavo, težave z vidom ter nespečnost (Štemberger, Petrušič in Petrić, 2017).

Težave v vratnem in ledvenem delu hrbtenice zaradi specifične oblike dela učiteljev ni presenetljiva, saj se učitelj pri svojem delu pogosto sklanja, prav tako je pogosto v položaju s predklonjeno glavo ali pa so njegove roke dvignjene v višino ramen. Vse to so namreč dejavniki tveganja, ki lahko povzročijo okvaro hrbtenice (Štemberger, Petrušič in Petrić, 2017).

Tudi visok krvni tlak ni presenetljiv, saj je hipertenzija med odraslo populacijo zelo pogosto bolezensko stanje. Zanimivo je tudi to, da so tako kot hipertenzija tudi bolečine v križu in vratu prisotne v splošni slovenski populaciji (Štemberger, Petrušič in Petrić, 2017).

Med najpogostejšimi zdravstvenimi težavami, ki so jih pri samooceni navajale učiteljice, sta bili izpostavljeni utrujenost in izčrpanost. Učiteljice so dejale, da se s takšnimi težavami srečujejo pogosto ali zelo pogosto, kar je zaskrbljujoče, saj lahko dolgotrajna izčrpanost vodi v stanje izgorelosti (Štemberger, Petrušič in Petrić, 2017).

Glede na naravo dela, bi lahko kronično okvaro glasilk šteli kot eno od posledic opravljanja poklica, intenziteta te zdravstvene težave pa se s starostjo stopnjuje, tako kot težave z vidom in sluhom. Zanimivo je, da je v raziskavi le 3,2 % učiteljic navedlo težave s kronično okvaro glasilk, nekaj manj kot 20 % učiteljic pa se srečuje s pogosto oziroma zelo pogosto hripavostjo (Štemberger, Petrušič in Petrić, 2017).

Zaradi vseh omenjenih težav raziskovalci predlagajo, da bi morali učitelji pridobiti tako ustrezna znanja s področja pravilne rabe in nege glasu kot tudi znanja o prepoznavanju in obvladovanju stresa ter skrbi za zdravo hrbtenico (Štemberger, Petrušič in Petrić, 2017).

2.8 Timsko delo učitelja razrednega pouka in športnega pedagoga

V mednarodnem merilu so starejše raziskave že dokumentirale pozitiven odnos osnovnošolskih otrok do športa. Raziskava iz leta 1997 (Rahim in Marriner, 1997, v Decorby idr., 2005) v Novi Škotski je dokazala, da imajo otroci bistveno pozitivnejši odnos do ur športa, ki jih v nasprotju z razrednimi učitelji poučujejo športni pedagogi.

Tudi na področju slovenske stroke je bilo opravljenih že kar nekaj raziskav, ki segajo v leto 1995, ko je Parkelj (1995) v sklopu svojega diplomskega dela ugotavljal razlike med pedagoškimi lastnostmi in ravnanjem športnega pedagoga in razredne učiteljice

17

na Osnovni šoli Vič. Iz rezultatov je bilo razvidno, da so učenci športnega pedagoga ocenili z višjimi ocenami. najvišje ocenile učiteljevo pomoč in trud.

Raziskovanje tematike o poučevanju razrednih učiteljev in športnih pedagogov na razredni stopnji se je nadaljevalo v letu 1999 z diplomskim delom A. Mikša.

Raziskovala je mnenja učencev 3. in 4. razreda ter ugotovila, da se mnenja učencev o uspešnosti poučevanja razlikujejo. Razredne učiteljice so bile namreč bolje ocenjene na področju vodenja pedagoških ur, športni pedagogi pa so višje ocene prejeli na področju strokovnega znanja ter priprave ur. Glede na rezultate raziskave je A. Mikša zaključila, da sodelovanje športnih pedagogov in razrednih učiteljev pozitivno vpliva na načrtovanje dela, organizacijo športnih dni, predvsem pa so pozitivni učinki skupnega sodelovanja opazni pri vodenju ur športa.

V začetku tretjega tisočletja je v Sloveniji prav tako potekala raziskava, v kateri so avtorji proučevali razlike v rezultatih gibalnih sposobnosti in telesnih značilnosti pri samostojnem poučevanju učiteljev razrednega pouka oziroma športnih pedagogov.

Šlo je za štiriletni intervencijski program povečane količine ur športa, ki ga je bila deležna eksperimentalna skupina. Ta skupina je za razliko od kontrolne skupine, ki je bila deležna običajnega pouka športa, imela poleg petih ur športa tedensko pri svojih urah prisotnega tudi športnega pedagoga. Ob pregledu rezultatov so avtorji ugotovili, da so se rezultati meritev statistično razlikovali pri nalogah, povezanih z gibalnimi sposobnostmi. Boljše rezultate so dosegali učenci v eksperimentalnih skupinah. Pri merjenju telesnih značilnosti pa statistično pomembnih razlik ni bilo (Jurak, Cooper, Leskošek in Kovač, 2013).

Da pa ne govorimo le o možnosti samostojnega poučevanja učitelja razrednega pouka in športnega pedagoga, kar nekaj raziskav dokazuje tudi pozitivne učinke na motorični in psihosocialni razvoj učencev pri skupnem poučevanju učitelja razrednega pouka ter športnega pedagoga.

Učitelj razrednega pouka in športni pedagog v svoje poučevanje prineseta strokovno in specialno znanje, vsak na svojem področju, ob njunem sodelovanju pa pride do izmenjave znanj ter pedagoških izkušenj. Tak model poučevanja zagotavlja največ možnosti za »uresničevanje načela kompleksnosti in integrativnosti pedagoškega procesa na razredni stopnji« (Burja, 2008, str. 15). Pomembno je, da z učitelji razrednega pouka sodelujejo tisti športni pedagogi, ki imajo željo in so motivirani za delo z mlajšimi učenci.

Koželj (2008) izpostavlja, da je sodelovanje med športnimi pedagogi in učitelji razrednega pouka dobrodošlo predvsem zaradi širokega prenosa znanja in veščin med učitelji, s tem pa jim je omogočeno neposredno spremljanje in sodelovanje pri poučevanju športa.

Tudi V. Štemberger in L. Lipovac (2005) se strinjata, da je sodelovanje učitelja razrednega pouka in športnega pedagoga ena izmed kvalitetnejših in produktivnejših oblik sodelovanja na šoli. Ob pripravljenosti obeh lahko sodelovanje, usklajevanje,

18

povezovanje in načrtovanje poteka na različnih ravneh: športni dnevi, šole v naravi, izdelava urnika, izdelava letne in podrobne učne priprave.

Timsko načrtovanje aktivnosti po mnenju Žerjala in Žuglja (2006) tako športnemu pedagogu kot tudi učitelju razrednega pouka omogoča celosten pristop k otroku, prav tako pa upoštevanje predznanja učenca, njegovih izkušenj in gibalnih sposobnosti omogoča notranjo diferenciacijo pouka. Poleg tega zagovarjata, da naj skupno poučevanje sloni na razvoju otroških športnih navad, saj je v obdobju mlajšega šolarja sprejemanje navad kot lastnih vrednot izjemnega pomena.

Sodelovanje učiteljev razrednega pouka s športnimi pedagogi v učnem načrtu rednih programov osnovne šole sicer ni omenjeno, možnost povezovanja je omenjena zgolj v oddelkih z dodatno športno ponudbo, ki jih ponujajo le redke osnovne šole. V teh oddelkih se učenci s športom srečujejo vsakodnevno, bolj pogosti so tudi športni tečaji in šole v naravi. V te oddelke se učenci vključujejo prostovoljno in na željo staršev. Za te oddelke je v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju predpisano sodelovanje športnega pedagoga in učitelja razrednega pouka, v drugem in tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju pa sodelovanje dveh športnih pedagogov (Kovač idr., 2011).

Za razliko od učnega načrta je sodelovanje učiteljev razrednega pouka s športnimi pedagogi omenjeno v Zakonu o osnovni šoli (2013). 38. člen Zakona navaja, da lahko pri pouku športa, glasbene in likovne umetnosti učitelj razrednega pouka sodeluje z

Za razliko od učnega načrta je sodelovanje učiteljev razrednega pouka s športnimi pedagogi omenjeno v Zakonu o osnovni šoli (2013). 38. člen Zakona navaja, da lahko pri pouku športa, glasbene in likovne umetnosti učitelj razrednega pouka sodeluje z