V mednarodnem merilu so starejše raziskave že dokumentirale pozitiven odnos osnovnošolskih otrok do športa. Raziskava iz leta 1997 (Rahim in Marriner, 1997, v Decorby idr., 2005) v Novi Škotski je dokazala, da imajo otroci bistveno pozitivnejši odnos do ur športa, ki jih v nasprotju z razrednimi učitelji poučujejo športni pedagogi.
Tudi na področju slovenske stroke je bilo opravljenih že kar nekaj raziskav, ki segajo v leto 1995, ko je Parkelj (1995) v sklopu svojega diplomskega dela ugotavljal razlike med pedagoškimi lastnostmi in ravnanjem športnega pedagoga in razredne učiteljice
17
na Osnovni šoli Vič. Iz rezultatov je bilo razvidno, da so učenci športnega pedagoga ocenili z višjimi ocenami. najvišje ocenile učiteljevo pomoč in trud.
Raziskovanje tematike o poučevanju razrednih učiteljev in športnih pedagogov na razredni stopnji se je nadaljevalo v letu 1999 z diplomskim delom A. Mikša.
Raziskovala je mnenja učencev 3. in 4. razreda ter ugotovila, da se mnenja učencev o uspešnosti poučevanja razlikujejo. Razredne učiteljice so bile namreč bolje ocenjene na področju vodenja pedagoških ur, športni pedagogi pa so višje ocene prejeli na področju strokovnega znanja ter priprave ur. Glede na rezultate raziskave je A. Mikša zaključila, da sodelovanje športnih pedagogov in razrednih učiteljev pozitivno vpliva na načrtovanje dela, organizacijo športnih dni, predvsem pa so pozitivni učinki skupnega sodelovanja opazni pri vodenju ur športa.
V začetku tretjega tisočletja je v Sloveniji prav tako potekala raziskava, v kateri so avtorji proučevali razlike v rezultatih gibalnih sposobnosti in telesnih značilnosti pri samostojnem poučevanju učiteljev razrednega pouka oziroma športnih pedagogov.
Šlo je za štiriletni intervencijski program povečane količine ur športa, ki ga je bila deležna eksperimentalna skupina. Ta skupina je za razliko od kontrolne skupine, ki je bila deležna običajnega pouka športa, imela poleg petih ur športa tedensko pri svojih urah prisotnega tudi športnega pedagoga. Ob pregledu rezultatov so avtorji ugotovili, da so se rezultati meritev statistično razlikovali pri nalogah, povezanih z gibalnimi sposobnostmi. Boljše rezultate so dosegali učenci v eksperimentalnih skupinah. Pri merjenju telesnih značilnosti pa statistično pomembnih razlik ni bilo (Jurak, Cooper, Leskošek in Kovač, 2013).
Da pa ne govorimo le o možnosti samostojnega poučevanja učitelja razrednega pouka in športnega pedagoga, kar nekaj raziskav dokazuje tudi pozitivne učinke na motorični in psihosocialni razvoj učencev pri skupnem poučevanju učitelja razrednega pouka ter športnega pedagoga.
Učitelj razrednega pouka in športni pedagog v svoje poučevanje prineseta strokovno in specialno znanje, vsak na svojem področju, ob njunem sodelovanju pa pride do izmenjave znanj ter pedagoških izkušenj. Tak model poučevanja zagotavlja največ možnosti za »uresničevanje načela kompleksnosti in integrativnosti pedagoškega procesa na razredni stopnji« (Burja, 2008, str. 15). Pomembno je, da z učitelji razrednega pouka sodelujejo tisti športni pedagogi, ki imajo željo in so motivirani za delo z mlajšimi učenci.
Koželj (2008) izpostavlja, da je sodelovanje med športnimi pedagogi in učitelji razrednega pouka dobrodošlo predvsem zaradi širokega prenosa znanja in veščin med učitelji, s tem pa jim je omogočeno neposredno spremljanje in sodelovanje pri poučevanju športa.
Tudi V. Štemberger in L. Lipovac (2005) se strinjata, da je sodelovanje učitelja razrednega pouka in športnega pedagoga ena izmed kvalitetnejših in produktivnejših oblik sodelovanja na šoli. Ob pripravljenosti obeh lahko sodelovanje, usklajevanje,
18
povezovanje in načrtovanje poteka na različnih ravneh: športni dnevi, šole v naravi, izdelava urnika, izdelava letne in podrobne učne priprave.
Timsko načrtovanje aktivnosti po mnenju Žerjala in Žuglja (2006) tako športnemu pedagogu kot tudi učitelju razrednega pouka omogoča celosten pristop k otroku, prav tako pa upoštevanje predznanja učenca, njegovih izkušenj in gibalnih sposobnosti omogoča notranjo diferenciacijo pouka. Poleg tega zagovarjata, da naj skupno poučevanje sloni na razvoju otroških športnih navad, saj je v obdobju mlajšega šolarja sprejemanje navad kot lastnih vrednot izjemnega pomena.
Sodelovanje učiteljev razrednega pouka s športnimi pedagogi v učnem načrtu rednih programov osnovne šole sicer ni omenjeno, možnost povezovanja je omenjena zgolj v oddelkih z dodatno športno ponudbo, ki jih ponujajo le redke osnovne šole. V teh oddelkih se učenci s športom srečujejo vsakodnevno, bolj pogosti so tudi športni tečaji in šole v naravi. V te oddelke se učenci vključujejo prostovoljno in na željo staršev. Za te oddelke je v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju predpisano sodelovanje športnega pedagoga in učitelja razrednega pouka, v drugem in tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju pa sodelovanje dveh športnih pedagogov (Kovač idr., 2011).
Za razliko od učnega načrta je sodelovanje učiteljev razrednega pouka s športnimi pedagogi omenjeno v Zakonu o osnovni šoli (2013). 38. člen Zakona navaja, da lahko pri pouku športa, glasbene in likovne umetnosti učitelj razrednega pouka sodeluje z učiteljem predmetnega pouka – v našem primeru je to športni pedagog. Prav tako lahko tečaj plavanja v 2. oziroma 3. razredu izvaja športni pedagog. Od 4. do 6. razreda pa lahko za razliko od prejšnjih razredov šport, tuji jezik, glasbeno ter likovno umetnost predmetni učitelj poučuje samostojno.
Prav tako je sodelovanje možno v okviru poučevanja dodatnega pouka za učence, ki pri posameznih predmetih presegajo določene standarde znanja. V slovenskih osnovnih šolah je dodatni pouk ponujen predvsem v okviru predmetov, povezanih z jeziki in matematiko. Dodatni pouk za predmete, kot so šport, glasbena ter likovna vzgoja v slovenskih urnikih osnovnošolcev težko najdemo. Kljub temu pa Zakon o osnovni šoli (2013) veleva, da mora osnovna šola kot institucija zagotoviti ustrezne pogoje za izobraževanje tako, da nadarjenim učencem prilagodi vsebine, metode in oblike dela. Kljub vsej dokumentaciji se v praksi ponuja kar nekaj možnosti skupnega sodelovanja in poučevanja med razrednimi učitelji ter športnimi pedagogi: redne ure športa, športni dnevi, šole v naravi, šolska športna tekmovanja in prireditve (Regina, 2001).
Možnosti sodelovanja je v raziskavi modela skupnega poučevanja športnega pedagoga in profesorja razrednega pouka v začetku tisočletja raziskovala N. Regina (2001) in prišla do zanimivih ugotovitev. V prvi vrsti naj bi skupno sodelovanje pedagoških delavcev pozitivno vplivalo na motivacijo učencev, saj naj bi se jim pouk športa zdel bolj zanimiv, pester, varen, predvsem pa bolj strokoven.
Glede na raziskavo so ostale prednosti, ki jih prinaša skupno poučevanje profesorja razrednega pouka s športnim pedagogom sledeče:
− »večja strokovnost,
− večja varnost,
− individualni pristop,
− disciplina in red pri uri športne vzgoje,
− več novih idej,
19
− medpredmetno povezovanje,
− boljši pretok informacij,
− boljše spoznavanje in razumevanje učencev,
− prisotnost kritike,
− boljši uspehi pri učencih,
− bolje izkoriščena ura,
− večja zaposlitev učencev,
− boljši pregled nad učenci,
− večja kontrola,
− lažje delo« (Burja, 2008, str. 16).
N. Regina (2001) je v raziskavi zapisala tudi to, kako je bilo delo med profesorjem razrednega pouka in športnim pedagogom razdeljeno na Osnovni šoli Spodnja Šiška, na kateri je potekala raziskava modela skupnega poučevanja. Naloge profesorja razrednega pouka so bile sledeče:
− pripelje učence v telovadnico,
− poskrbi za uvodno motivacijo (sodelovanje s športnim pedagogom),
− vodenje ogrevanja (sodelovanje s športnim pedagogom),
− vodenje gimnastičnih vaj (sodelovanje s športnim pedagogom),
− priprava orodij za vadbo,
− poskrbi za preoblačenje in umivanje po uri,
− vodenje zaključka ure (sodelovanje s športnim pedagogom).
Naloge športnega pedagoga pa so bile:
− vodenje ogrevanja (sodelovanje s profesorjem razrednega pouka),
− vodenje gimnastičnih vaj (sodelovanje s profesorjem razrednega pouka),
− predstavitev učne teme,
− demonstracija,
− vodenje glavnega dela učne ure,
− priprava orodij za vadbo (po potrebi),
− vodenje zaključka ure (sodelovanje s profesorjem razrednega pouka).
Pomembno je opozoriti tudi na problem finančne narave. Način skupnega poučevanja profesorja razrednega pouka s športnim pedagogom je nadstandardni program, zanj pa je potrebno poiskati druge vire financiranja. To je tudi razlog, da na slovenskem področju ni veliko šol, ki bi izvajale ta program. Težava pri takem načinu dela lahko nastane tudi takrat, ko učitelja med seboj nista sposobna sodelovati. Pri tem lahko pride do nedela enega učitelja na račun drugega, v slabšem primeru pa celo do medsebojnega podcenjevanja (Regina, 2001).
20 2.9 Efektivni čas
V strokovni literaturi je efektivni čas označen kot čas, v katerem so učenci aktivni po navodilih učitelja (Štemberger, 2005).
Učitelj naj bi v okviru svojega poučevanja na razredni stopnji moral realizirati 3 šolske ure športa tedensko, kar skupno znaša 135 minut športne aktivnosti na teden (Kovač idr., 2011). Če bi bil otrok res aktiven vseh 135 minut, bi lahko govorili o kakovostnem poučevanju športa, kljub temu da so priporočila Evropskega parlamenta precej višja (Vloga športa v izobraževanju, 2007).
Na žalost pa raziskave kažejo, da efektivni časi v posamezni uri le redko presežejo 15 minut. V. Štemberger (2005) navaja, da je razlogov za nizek efektivni čas učencev veliko, med njimi so tudi neprimerne ali manj primerne učne oblike in metode dela. Med učnimi oblikami naj bi bile predvsem problematične štafetne igre, saj so učenci znotraj njih aktivni le nekaj deset sekund, potem pa morajo nekaj minut počakati, da svojo nalogo opravijo še ostali učenci. Veliko časa naj bi se izgubilo med učno metodo razlage ali pogovora, ko učenci zgolj poslušajo. V. Štemberger (2005) predlaga tudi, da bi predvsem pri najmlajših morala prevladovati metoda demonstracije, saj morajo učenci določeno gibanje videti, da bi ga znali ponoviti.
Pomanjkanje raziskav na področju efektivnih časov je bil glavni razlog za izdelavo magistrskega dela z izbrano tematiko. Učitelji neprestano stremijo k višjim efektivnim časom pri svojih urah, konkretnih napotkov in rešitev za izboljšanje pa v literaturi ni moč zaslediti. Za razliko od ostalih raziskav smo se osredinili na vprašanja, povezana z razumevanjem besedne zveze efektivni čas, posebno pozornost pa smo namenili tudi posameznim delom učne ure ter efektivnim deležem znotraj njih. Glede na različne spremenljivke (razredni učitelj/športni pedagog, delovna doba, razred poučevanja, ura poučevanja, prostor poučevanja ter spol opazovancev) smo rezultate primerjali in jih analizirali. Z zbranimi ugotovitvami smo predstavili učne ure z visokimi in nizkimi efektivnimi časi ter predstavili nekaj alternativnih rešitev ter praktičnih izboljšav, ki omogočajo čim večji izkoristek učnih ur športa.
21 3.0 CILJI RAZISKAVE
Skladno z opredeljenim problemom smo postavili naslednje cilje:
a) Ugotoviti, ali pedagogi razumejo besedno zvezo efektivni čas.
b) Ugotoviti, koliko časa učitelji namenijo posameznim delom ure in kakšni so efektivni časi znotraj posameznih delov ur.
c) Ugotoviti, kakšen je povprečni efektivni delež znotraj celotne učne ure športa.
d) Ugotoviti, ali obstajajo razlike v efektivnih časih med poučevanji razrednih učiteljev in športnih pedagogov.
e) Ugotoviti, ali obstajajo razlike v efektivnih časih glede na delovno dobo učitelja.
f) Ugotoviti, ali obstajajo razlike v efektivnih časih glede na razred, ki ga učitelj poučuje.
g) Ugotoviti, ali obstajajo razlike v efektivnih časih glede na zaporedno učno uro v dnevu.
h) Ugotoviti, ali obstajajo razlike v efektivnih časih glede na prostor, v katerem je učna ura izvedena.
i) Ugotoviti, ali obstajajo razlike v efektivnih časih dečkov in deklic.
4.0 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
a) Ali pedagogi poznajo pravilni pomen besedne zveze efektivni čas?
b) Kolikšen delež ure zavzema posamezni del učne ure in kakšen je efektivni čas znotraj njega?
c) Kakšen je povprečni efektivni delež znotraj celotne učne ure športa?
d) Ali se efektivni časi učiteljev razrednega pouka in športnih pedagogov statistično pomembno razlikujejo?
e) Ali je delovna doba učitelja povezana z efektivnim časom pri pouku športa?
f) Ali je razred, ki ga pedagog uči, povezan z efektivnim časom pri pouku športa?
g) Ali zaporedna učna ura poučevanja vpliva na efektivni čas?
h) Ali prostor, v katerem je ura izvedena, vpliva na efektivni čas pri učni uri?
i) Ali so efektivni časi dečkov višji kot efektivni časi deklic?
5.0 METODE DELA
V empiričnem delu magistrskega dela smo uporabili tako kavzalno-neeksperimentalno metodo v obliki ankete kot tudi kavzalno-eksperimentalno metodo raziskovanja.
Kvantitativno smo obdelali podatke, pridobljene v anketnem vprašalniku, kvalitativno pa smo obdelali vprašalnike in obrazce meritev, ki smo jih pridobili pri empiričnem raziskovanju.
5.1 Vzorec merjencev
V spletno anketo na portalu www.1ka.si je bilo vključenih 94 učiteljev in športnih pedagogov različnih osnovnih šol po Sloveniji. Anketni vprašalnik smo sestavili sami, z njim pa smo dobili osebne podatke anketirancev (spol, izobrazba in število let delovne dobe) ter podatke o njihovem poučevanju predmeta šport (razred, ki ga poučujejo, število učencev v razredu, pojmovanje besedne zveze »efektivni čas«,
22
samoocena efektivnega časa učencev pri pouku športa (v minutah), ustreznost efektivnega časa pri lastnem poučevanju, ustreznost efektivnega časa pri poučevanju športa (v minutah), časovna opredelitev zadnje ure športa in predlogi za izboljšane efektivnih časov). Med udeleženci je bilo 84 žensk (89,4 %) in 10 moških (10,6 %), pri čemer je povprečna delovna doba znašala 18,2 let. V izbrani množici je bilo 79 učiteljev razrednega pouka (84,0 %) ter 15 športnih pedagogov (16,0 %).
V empiričnem delu raziskave je sodelovalo 15 razrednih učiteljev in športnih pedagogov na Osnovni šoli Toneta Čufarja Jesenice. Med udeleženci je bilo 12 žensk (80,0 %) ter 3 moški (20,0 %), pri čemer je povprečna delovna doba znašala 24,0 let.
V izbrani množici je 12 učiteljev razrednega pouka (80,0 %) ter 3 športni pedagogi (20,0 %). Rezultati meritev nam na tako majhni množici ne omogočajo posplošitve na osnovno množico, lahko pa so temelj za nadaljnje akcijske raziskave na tem področju.
Omenjeni učitelji so med raziskavo izvedli 36 različnih ur športa v petih različnih prostorih (mala telovadnica, velika telovadnica, galerija, večnamenska dvorana ter bazen). Vsi učitelji so po izvedeni uri izpolnili anketni vprašalnik v fizični obliki. Ta je vseboval enaka vprašanja kot spletni vprašalnik, poleg tega so učitelji opredelili še svoja predvidevanja glede na čas, namenjen posameznemu delu učne ure, in efektivni čas znotraj njega. Ta predvidevanja smo nato primerjali z meritvami, ki smo jih med urami izvedli.
5.2 Postopki zbiranja podatkov
Podatke za raziskavo smo pridobili iz spletnega anketnega vprašalnika, anketnega vprašalnika v fizični obliki in z meritvami efektivnih časov pri urah športa, ki smo jih opravili sami.
Anketiranci so spletno anketo reševali na portalu www.1ka.si. Anketa je vsebovala 13 vprašanj, dosegljiva pa je bila od 15. februarja 2018 do 15. maja 2018.
V empiričnem delu raziskave so udeleženi učitelji prav tako rešili anketni vprašalnik, s to razliko, da je bil ta v fizični obliki. Empirične podatke merjenj efektivnega časa smo pridobili z merjenjem efektivnega časa enega otroka pri 36 urah športa. S štoparico smo izmerili trajanje celotne učne ure, hkrati pa smo si sproti označevali, koliko časa je namenjeno posameznemu delu učne ure (uvodni, osrednji in zaključni del). Na začetku učne ure smo si naključno izbrali enega učenca in z drugo štoparico spremljali njegovo aktivnost. Efektivne čase vsakega dela učne ure smo zapisali, na koncu pa vse tri dobljene čase sešteli in tako dobili celoten efektivni čas učenca znotraj učne ure. Empirični del raziskave je potekal med 21. 1. 2019 in 1. 2. 2019.
5.3 Metode/postopki obdelave podatkov
Odgovore, ki so jih učitelji podali v vprašalniku, skupaj z meritvami efektivnih časov, smo statistično obdelali v programu SPSS, pri čemer smo računali povprečno vrednost, mediano, standardni odklon, minimum ter maksimum. S hi-kvadrat preizkusom smo poiskali statično pomembne razlike, ki smo jih nato argumentirali s pomočjo literature ter izsledkov raziskav.
23 6.0 REZULTATI IN RAZPRAVA
Raziskava, v kateri je skupno sodelovalo 109 učiteljev, je bila razdeljena na dva dela.
V prvem delu je 94 (86,2 %) razrednih učiteljev in športnih pedagogov izpolnjevalo spletni anketni vprašalnik, njihove rezultate pa smo primerjali z rezultati 15 (13,8 %) razrednih učiteljev ter športnih pedagogov, ki so sodelovali v drugem delu raziskave.
Drugi del raziskave je bil empirične narave, pri čemer smo merili efektivne čase znotraj 36 učnih ur športa. Ti učitelji so prav tako rešili anketni vprašalnik, le da je bil ta v fizični obliki.
Graf 1: Razmerje med sodelujočimi učitelji v spletni anketi ter meritvah
Znotraj vseh udeležencev je bilo prisotnih 96 (88,1 %) žensk in 13 (11,9 %) moških, glede na stroko pa so prevladovali učitelji razrednega pouka, ki jih je bilo 91 (83,5 %).
Športnih pedagogov, sodelujočih v raziskavi, je bilo 18 (16,5 %).
Graf 2: Razmerje med spoloma učiteljev, sodelujočih v raziskavi
86,2 % 13,8 %
Razmerje med sodelujočimi učitelji v spletni anketi ter meritvah
Anketa Meritve
11,9 %
88,1 %
Razmerje med spoloma učiteljev, sodelujočih v raziskavi
Moški Ženski
24
Graf 3: Razmerje med razrednimi učitelji ter športnimi pedagogi, ki so sodelovali v raziskavi
Pri pregledu delovne dobe sodelujočih je bilo opaziti, da največjo skupino učiteljev sestavljajo učitelji, ki imajo med 11 in 20 let delovne dobe. Teh je bilo v raziskavi 40 (36,7 %), vse ostale skupine pa so bile enakomerno razporejene. Sodelujočih učiteljev z delovno dobo od 1 do 10 let je bilo 25 (22,9 %), z delovno dobo od 21 do 30 let jih je bilo 24 (22,0 %), z delovno dobo od 31 do 40 let pa 20 (18,4 %). Povprečna delovna doba učiteljev, sodelujočih v anketi, je znašala 18 let in 2 meseca, povprečna delovna doba učiteljev, sodelujočih v meritvah, pa 24,0 let. Povprečna delovna doba vseh učiteljev, sodelujočih v raziskavi, je znašala 19,0 let.
Graf 4: Kategorična razporeditev delovne dobe vseh udeležencev raziskave
83,5 % 16,5 %
Razmerje med razrednimi učitelji ter športnimi pedagogi, ki so sodelovali v
raziskavi
Razredni učitelj Športni pedagog
22,9 %
36,7 % 22,0 %
18,4 %
Kategorična razporeditev delovne dobe vseh udeležencev raziskave
1–10 let 11–20 let 21–30 let 31–40 let
25
Graf 5: Povprečna delovna doba učiteljev, sodelujočih v raziskavi
V raziskavo so bili zajeti tako razredni učitelji kot tudi športni pedagogi, ki poučujejo pouk na razredni stopnji. Delitev glede na poučevane razrede je pokazala, da so bili v raziskavo enakomerno vključeni učitelji iz vseh razredov. V prvem razredu je poučevalo 19 (18,1 %) učiteljev, v drugem 25 (23,8 %), v tretjem 21 (20,0 %), v četrtem 23 (21,9 %) in v petem 17 (16,2 %). V anketi so sodelovali tako učitelji iz matičnih kot tudi učitelji podružničnih šol. Število učencev v posameznem oddelku se je gibalo vse od 6 na podružničnih šolah do 28 v matičnih šolah. V povprečju je bilo v oddelku 21,03 učencev. Športni pedagogi so bili pri vprašanju, povezanim s številom učencev v razredu, izvzeti zaradi poučevanja v več oddelkih hkrati.
Graf 6: Procentualna razporeditev opazovanih ur glede na poučevani razred
Do zaskrbljujočih rezultatov so nas pripeljali odgovori pri odprtem vprašanju: »Kaj za Vas pomeni besedna zveza "efektivni čas"?«. 50,5 % učiteljev je na vprašanje odgovorilo pravilno, kar 49,5 % sodelujočih učiteljev pa je svojo definicijo zapisalo
18,2
24,0
19,0
0 5 10 15 20 25 30
Anketa Meritve Skupno
Povprečna delovna doba učiteljev, sodelujočih v raziskavi
18,1 %
23,8 %
20,0 % 21,9 %
16,2 %
Procentualna razporeditev opazovanih ur glede na poučevani razred
1. razred 2. razred 3. razred 4. razred 5. razred
26
pomanjkljivo ali napačno. Glede na to, da naj bi se vsak učitelj pri svojem poučevanju zavzemal za čim višji efektivni čas, je zaskrbljujoče že dejstvo, da polovica učiteljev ne pozna ustrezne definicije efektivnega časa – čas, ko so učenci aktivni po navodilih učitelja (Štemberger, 2005).
Razlog za večino napačnih odgovorov je bil predvsem v tem, da so učitelji pozabili navesti, da je efektivni čas tisti čas, ko so učenci aktivni »po navodilih učitelja«. Tako je kar nekaj odgovorov zapisanih v stilu »Efektivni čas je aktivna vadba«, »Efektivni čas je čas, ko se otrok med poukom športa giblje«, »Efektivni čas je aktivno preživet čas« ipd. Te odgovore bi lahko šteli za delno pravilne, vendar je težava v tem, da je učenec v tem primeru »aktiven« tudi takrat, ko se npr. lovi oziroma divja po telovadnici.
Učenec lahko aktivno preživlja čas tudi na poti do telovadnice. Precej bolj zaskrbljujoči so odgovori, ki s pravilno definicijo efektivnega časa nimajo veliko skupnih točk. Teh odgovorov ni bilo malo, zapisali pa jih bomo le nekaj:
− »Efektivni čas je dejanski čas.«
− »Efektivni čas je čas, ki je maksimalno izkoriščen z aktivnostjo.«
− »Efektivni čas je dobro izkoriščen čas.«
− »Efektivni čas pomeni čim bolj ekonomično porabiti čas, čim manj časa porabiti, da je snov razumljena.«
− »Efektivni čas je zelo dejaven čas, zbranost …«
− »Efektivni čas je čas, ko produktivno delam, ko izpolnjujem svoje obveznosti.«
Po tem odgovoru smo za lažje in uspešnejše reševanje ankete zapisali pravilno
Po tem odgovoru smo za lažje in uspešnejše reševanje ankete zapisali pravilno