Že nekaj časa velja splošno prepričanje, da naj bi šolski sistem športne vsebine namenjal predvsem učencem moškega spola, ti pa naj bi bili v tem tudi uspešnejši.
Glede na to smo pričakovali, da bo raziskava to tezo podprla z višjimi efektivnimi deleži pri učencih moškega spola. V nasprotju s tem smo ugotovili, da so povprečni efektivni deleži deklet (56,7 %) za dober odstotek višji od povprečnih efektivnih deležev dečkov
0 10 20 30 40 50 60 70 80 90 100
Uvodni del Osrednji del Zaključni del
Procentualni izkoristek delov učnih ur glede na spol učencev
Dekleta Dečki
0 10 20 30 40 50 60 70 80 90 100
Procentualni izkoristek učnih ur glede na spol učencev
Dečki Dekleta
65
(55,5 %), vendar pa je to odstopanje prenizko, da bi lahko govorili o statistično pomembnih razlikah pri efektivnih časih dečkov in deklic.
Vrednost Stopinje prostosti Stopnja značilnosti (dvostranska)
Pearsonov hi-kvadrat 26,667a 27 ,482
Razmerje verjetja 36,723 27 ,100
Linearna združitev ,134 1 ,714
Število veljavnih enot 36
Tabela 7: Hi-kvadrat test za primerjanje efektivnih deležev glede na spol opazovanega učenca
66
6.8 Primeri učnih ur z visokimi in nizkimi efektivnimi deleži
Kot smo že zapisali, v povprečno izkoriščeni uri efektivni čas znaša 56,1 %. V nadaljevanju si bomo pogledali primere ur z visokim deležem efektivnega časa (nad 60,0 %), prav tako pa bomo omenili tudi primere ur z nižjim deležem efektivnega časa (pod 40,0 %) ter predlagali rešitve, ki kljub tematiki učne ure lahko prinesejo višje efektivne čase učencev.
Najvišje izkoristke smo zabeležili pri urah športa, ki so se izvajale v bazenu. Šola, na kateri smo izvajali raziskavo, je ena redkih, ki ima poleg velike in male telovadnice ter večnamenske dvorane tudi 25-metrski bazen. Učenci po razporedu tedensko menjavajo telovadnice in bazene, s čimer jim vsak četrti teden pripadajo tri učne ure v bazenu. V večini oddelkov so z internim dogovorom dosegli, da pripadajoče ure razdelijo na blok uro in še eno dodatno uro. Predvsem blok ure so se izkazale za izjemno učinkovite, saj v realnosti trajajo okoli 60 minut, preostanek pa učenci porabijo za preoblačenje in sušenje las po uporabi bazena.
Glede na opazovane ure nas rezultati meritev ne presenečajo, saj je aktivnost učencev pogojena tudi z gibanjem, ki jih ohranja na vodni gladini. Tako je v efektivni čas vključena celotna ura, izvzet pa je čas, ko učitelj učencem posreduje navodila za gibalno nalogo, prav tako pa tudi čas, ko učenci ob razdelitvi v več skupin počivajo ob robu bazena in čakajo na svoje izvajanje naloge.
Vpeljan sistem deluje odlično, kar nakazujejo tudi časovni izkoristki ur: 61,0 %, 61,7 %, 78,2 % in 84,6 %.
Povsem jasno je, da številne šole učencem ne morejo zagotoviti pouka na tem nivoju, saj večina šol zaradi finančnih in prostorskih razlogov bazena znotraj osnovne šole niti nima. Glede na rezultate raziskave pa je smiselno premisliti o povečanem številu ur plavanja, morda tudi v obliki dneva dejavnosti, pri katerem bi bili efektivni časi učencev lahko zelo visoki.
Izmed rezultatov smo nekaj meritev opravili tudi, ko je bila v glavnem delu učne ure uporabljena učna oblika poligon. Poleg dveh »povprečnih« rezultatov (52,3 % in 56,1 %) nas je presenetila učna ura, katere izkoristek efektivnega časa je bil izjemno visok (73,0 %). Zanimivo je bilo, da se izkoristki efektivnih časov v osrednjem delu ure niso bistveno razlikovali (med 47,6 % in 55,5 %), zato je moral biti razlog za tako visok izkoristek učne ure drugje. Primerjava posameznih delov učne ure nam je pokazala, da sta bila izkoristka, tako pri uvodnem (96,7 %) kot tudi pri zaključnem delu (87,5 %) učne ure izjemno visoka. Razlog za obe visoki vrednosti je bila rutina, ki so je bili učenci navajeni v vsaki od učnih ur športa. Takoj po vstopu v telovadnico so se učenci namreč začeli samostojno ogrevati s tekom, nato je eden od učencev po učiteljevih navodilih začel s prikazom gimnastičnih vaj. V zaključnem delu je bila aktivnost učencev prav tako na zelo visokem nivoju, saj jim je učiteljica demonstrirala vaje za raztezanje mišic, ki so bile najbolj aktivne tekom učne ure. Izkoristek efektivnega časa v uvodnem in zaključnem delu je tako botroval visokemu efektivnemu deležu celotne ure.
Bolj zanimive rezultate smo dobili pri učnih urah, pri katerih so učenci v osrednjem delu igrali moštveno igro med dvema ognjema. Rezultati so zanimivi predvsem zaradi izjemno velikih odstopanj v primerjavi izkoristkov efektivnih časov. Na eni strani nam rezultati meritev prikazujejo izjemno visoke izkoristke efektivnih časov (71,9 % in 69,3
%), na drugi strani pa imamo dve meritvi, ki sta pokazali popolnoma nasprotno (41,0
% in 45,6 %). V prvem primeru je potrebno omeniti, da je bila pri meritvi z efektivnim
67
izkoristkom opazovana učenka s slabše razvito motoriko, poleg tega pa je bilo med igro opaziti, da se boji ujeti žogo. Učenka je bila tako med igro precej hitro zadeta, odšla je na območje za odposlance in se v kotu telovadnice zadrževala do konca igre.
Od igre tako ni imela skoraj nič, to izjavo pa lahko podkrepimo tudi z njenim izkoristkom efektivnega časa v osrednjem delu učne ure, ki je znašal le 25,0 %. V drugem primeru z nizkim efektivnim deležem je šlo za učenko, ki je bila med igro prva zadeta in je takoj odšla na mesto za odposlance, tam pa je bila njena aktivnost minimalna. Njen izkoristek osrednjega dela je bil tako zgolj 11,8 %. Na tem mestu bi moral svojo vlogo odigrati učitelj in motivirati vse učence za aktivno sodelovanje. Še ena od možnosti za doseganje višjih efektivnih časov je igra med štirimi ognji. Z dvema dodatnima odposlanima igralcema v polju še dodatno povečamo aktivnost učencev, prav tako se poveča tudi aktivnost vseh učencev, ki so iz igre že izpadli.
Skoraj 70 % izkoristek (68,6 % in 68,6 %) smo zabeležili pri učnih urah, v katerih je bilo uporabljeno klasično delo po postajah. Pri tej obliki dela visoke efektivne izkoristke ur pripisujemo predvsem specifiki učne oblike, pri kateri učenci znotraj skupin krožijo po postajah in tam izvajajo gibalne naloge. V naših primerih so bile ure s to učno obliko namenjene ponavljanju, vse gibalne naloge pa so bile učencem že znane iz preteklih ur. Učenci so bili tako v sklopu osrednjega dela neaktivni le, ko jim je učitelj oziroma športni pedagog dajal navodila in predstavljal vsebino gibalnih nalog na vsaki od postaj.
Iz meritev torej lahko sklepamo, da je klasično delo po postajah kot učna oblika izjemno učinkovito pri doseganju visokih efektivnih časov. Vendar to ni splošno veljavno pravilo, saj imamo znotraj meritev zabeležene tudi primere ur, kjer so se izkoristki efektivnih časov z enako učno obliko gibali pod 40 % (38,1 % in 36,1 %). Ker so ti rezultati skoraj za polovico nižji od prej omenjenih, smo skupaj z razrednimi učiteljicami opravili analizo in poiskali razloge za take vrednosti. Ugotovili smo, da je v teh urah prihajalo do številnih nepravilnosti: učencem naloge od prej niso bile poznane, demonstracija gibalnih nalog ni bila dovolj nazorna, prav tako je bil eden od razlogov za neaktivnost učencev tudi preveliko število učencev v skupinah, kar je pomenilo, da so morali za ponovno opravljanje naloge nekaj časa čakati.
S 65,2 % se je med učne ure z visokim izkoristkom uvrstila tudi ura športa v 1. razredu z učno vsebino ples. Učenci so plese izvajali v skupinski obliki, tako da se efektivni čas med otroki ni bistveno razlikoval. Visok izkoristek pripisujemo predvsem dejstvu, da so se učenci s plesi srečali že v prejšnjih urah in so jim bili že poznani. Kljub temu, da smo v raziskave zajeli zgolj eno uro s prej omenjeno učno vsebino, predvidevamo, da bi visoke izkoristke efektivnih časov dosegale tudi učne ure s plesom v višjih razredih, ne glede na to, za katero učno obliko bi se učitelj odločil. Res je, da učenci pri plesu potrebujejo predvsem nazorno demonstracijo plesnih gibov, pri čemer glavno vlogo odigra učitelj. Ko pa učenci to gibanje razumejo, je njihova glavna naloga ponavljanje in usvajanje giba, pri tem pa je njihova aktivnost na visokem nivoju, zaradi česar je posledično visok tudi njihov efektivni čas.
Glede na izkoristek efektivnega časa (64,4 %) se je visoko uvrstila tudi ura, pri kateri so se učenci učili gimnastičnih prvin – premet v stran. Glede na faze poučevanja je bila to uvodna ura, ko so se učenci z dotično gimnastično prvino srečali prvič. Osrednji del ure je bil tako pretežno sestavljen iz predvaj, kot so zajčji poskoki, preskakovanje talne oznake v opori, preskakovanje klopi v opori z rokami na klopi in ko so roke na tleh, pajac ipd. Razlogi, da efektivni čas ni še višji, se nahajajo predvsem v posredovanju
68
navodil učencem, ki jih je razredna učiteljica podkrepila tudi z demonstracijo. Poleg tega so bili učenci nekaj časa neaktivni med uvodnim in zaključnim delom učne ure.
Med učne ure z visokim izkoristkom bi lahko šteli tudi ure, pri katerih je bila glavna vsebina odbojka (62,2 % in 62,5 %). Kljub temu pa eno od učnih ur uvrščamo v ravno nasprotno skupino, saj je bil izkoristek efektivnega časa tam razmeroma nizek (40,0 %). Zanimivo je dejstvo, da sta učni uri z višjim efektivnim časom vodila športna pedagoga (v obeh primerih 5. razred), učno uro z nižjim izkoristkom efektivnega časa pa je izpeljala učiteljica razrednega pouka (4. razred). Pri analizi vseh treh ur do največjih odstopanj pride prav pri izkoristkih v osrednjem delu ure (22,6 %, 61,1 % in 61,3 %). Glede na rezultate meritev bi zlahka posplošili rezultate na (ne)uspešnost poučevanja razrednih učiteljev in športnih pedagogov, vendar to nima nobenega smisla, saj so se ure razlikovale tudi glede na faze poučevanja. Pri urah z visokim izkoristkom efektivnega časa je šlo za ure ponavljanja, učna ura z nižjim izkoristkom efektivnega časa pa je bila namenjana usvajanju nove vsebine (zgornji odboj). Nizek izkoristek efektivnega časa v osrednjem delu je torej rezultat posredovanja navodil ter nazorne demonstracije učencem.
V sklop učnih ur z visokim izkoristkom se je uvrstila še ena učna ura (60,4 %), vendar ne po zaslugi osrednjega dela, temveč predvsem zaradi visokega izkoristka v uvodnem delu učne ure (79,4 %). V osrednjem delu je bil izkoristek efektivnega časa zgolj 49,0 %, zato te učne ure ne bomo posebej izpostavljali.
V poglavju smo že omenili nekaj učnih ur, pri katerih je bil izkoristek efektivnega časa nizek, kljub temu pa smo v sklopu meritev prišli do še ene učne ure, pri kateri je bil izkoristek efektivnega časa najnižji (27,6 %). Govorimo o učni uri, v kateri so bile vsebina osrednjega dela štafetne igre. Zaskrbljujoč je predvsem podatek izkoristka efektivnega časa v osrednjem delu, saj znaša le 6,4 %. Vendar pa to ne pomeni, da bi se pri izvajanju ur športa morali izogibati štafetnim igram. Slednje imajo poleg razvoja gibalnih sposobnosti pomembno vlogo tudi pri socializacijskem razvoju učencev. S štafetnimi igrami se učenci navajajo na medsebojno sodelovanje in pomoč, vsak posameznik v skupini odigra svojo, pomembno vlogo, s čimer se motivacija učencev še dodatno zviša.
Rezultatov raziskave kljub načeloma nizkemu številu meritev ne moremo posplošiti na (ne)učinkovitost posamezne učne oblike in vsebine učnih ur, vsekakor pa bi bila lahko raziskava temelj za nadaljnje raziskovanje na tem področju.
6.9 Alternativne rešitve za izboljšanje efektivnih deležev
Kot so učitelji že sami predlagali, bi bila pomoč dodatnega učitelja pri poučevanju ur športa več kot smiselna. Verjetno bi bila to tudi najlažja rešitev, če ne bi takoj naleteli na težave s pomanjkanjem financ. Šole namreč običajno nimajo finančnih sredstev, s katerimi bi lahko dodali delovno mesto še enega učitelja kot pomočnika pri izvedbi ure športa. Vedno pa obstaja možnost notranjega prerazporejanja.
Najbolj smiselno bi bilo, da bi se tisti razredni učitelji, ki poučujejo oddelke znotraj ene generacije, dogovorili in si glede na število ur enakovredne razdelili predmete. Tako bi en učitelj poučeval šport v vseh oddelkih ene generacije, nekdo drug pa npr.
spoznavanje okolja.
Na ta način se v prvi vrsti izboljša kontinuiteta pri izvajanju pouka in ocenjevanju znanja. Učitelj bi lahko vnaprej organiziral in oblikoval pouk glede na razrede, ki bi jih tisti dan poučeval, in tako že vnaprej pripravil ustrezna orodja v telovadnici, ki bi mu
69
služila za izvajanje večjega števila ur. Poleg tega bi učitelj lahko prevzel organizacijo športnih dni, obšolskih dejavnosti in imel pregled nad stanjem šolske športne opreme, s tem pa bi vodil tudi področje nakupa nove opreme.
V raziskavi smo ugotovili, da povprečna ura športa zaradi različnih dejavnikov namesto predvidenih 45 minut traja zgolj dobrih 35 minut. Med te dejavnike štejemo predvsem preoblačenje učencev, prihod do telovadnice in pripravo telovadnice. Glede na to, da se na račun prej omenjenih dejavnikov izgubi več kot petino šolske ure (21,2 %), bi bil smiseln tudi razmislek o podaljšanju odmorov med učnimi urami iz trenutnih 5 na 10 minut. To pa za sabo prinese precej sprememb; učenci bi v šoli preživeli še več časa, njihova koncentracija pa je v zadnjih urah pouka že tako na nižjem nivoju, poleg tega bi se podaljšal delovni čas učiteljev, težave bi nastale tudi z že utečenimi voznimi redi javnih prevozov ipd.
Oblikovanje pouka na tak način sicer ne zagotavlja rešitve, vendar je ob pravilni organizaciji, sistematizaciji in pripravljenosti šolskega kolektiva ter vodstva šole to eden izmed možnih načinov za izboljšanje pouka športa v osnovnih šolah. Učitelj, specializiran za poučevanje športa, bi imel s tem boljši pregled nad poučevanjem, prav tako bi bila lažja tudi priprava telovadnih prostorov. Učitelj bi v sodelovanju s športnimi pedagogi na predmetni stopnji imel boljši vpogled v količino športnih rekvizitov, prav tako bi skupaj lažje načrtovali nakup nove športne opreme.
Za eno od učinkovitejših oblik v raziskavi so se izkazale tudi blok ure. Kljub temu, da jih je bilo v raziskavo vključenih malo (3) in so bile vse izvedene v bazenu, so učenci pri teh urah dosegali precej višje efektivne deleže kot pri učnih urah, ki so trajale eno šolsko uro. V prihodnosti bi bilo tako smiselno premisliti o delitvi treh ur športa na razredni stopnji na blok uro ter še eno šolsko uro, za potrditev uspešnosti teh predlogov pa bi bile potrebne še nadaljnje raziskave.
Že M. Mandelc (2005) je v svoji raziskavi ugotovila, da so povprečni efektivni časi nižji od pričakovanih. Nižje efektivne čase pripisuje času, ki ga učitelji porabijo za podajanje navodil in razlag ter organizacijo v skupine, vrste in druge vadbene enote. Prav tako je opozorila na dejstvo, da so učne ure občutno krajše od predvidenih 45 minut. Meritve v njeni raziskavi so pokazale, da učne ure v povprečju trajajo 35 minut, učitelji pa kar nekaj »izgubljenega« časa porabijo za pripravo na vadbeno uro. Avtorica zato predlaga, da bi se morala priprava na vadbeno enoto preložiti na odmor, kar pa ni optimalna možnost, saj učenci ne smejo biti prikrajšani za prosti čas med odmori.
70 7.0 SKLEP
Ugotovili smo, da učitelji le v 50,5 % primerov pravilno razumejo besedno zvezo efektivni čas. V ostalih primerih je bila definicija pomanjkljiva ali napačna. Tako nizek delež je zaskrbljujoč, saj bi se morali učitelji ves čas svojega poučevanja zavzemati za čim višje efektivne čase učencev, hkrati pa polovica učiteljev niti ne pozna pravilne definicije efektivnega časa.
Splošna analiza vseh meritev je pokazala, da učitelji dobro četrtino učne ure namenijo uvodnemu delu (27,6 %), večinski delež osrednjemu delu (58,8 %), 13,6 % učne ure pa pripada zaključnemu delu. Pri primerjavi vseh treh delov učnih ur smo ugotovili, da je procentualno najbolje izkoriščen uvodni del učne ure (70,7 %), procentualna izkoristka osrednjega in zaključnega dela ure pa se med seboj ne razlikujeta (51,1 % in 51,2 %). Povprečen efektivni delež znotraj celotne ure znaša 56,1 %.
Pri primerjavi poučevanja razrednih učiteljev in športnih pedagogov smo ugotovili, da so učne ure razrednih učiteljev v povprečju za 3 minute daljše (36,4 minut) od učnih ur športnih pedagogov (33,3 minut). Medtem ko razredni učitelji več časa namenijo uvodnemu delu (30,7 % proti 22,0 %), športni pedagogi v svoji uri več časa namenijo osrednjemu delu (69,0 % proti 53,5 %). Zaključnemu delu ure več časa namenjajo razredni učitelji (15,8 % proti 9,0 %). Efektivni izkoristki ur so sicer nekoliko višji pri športnih pedagogih, vendar so razlike majhne (58,6 % proti 54,8 %). Razlike v efektivnih časih pri poučevanju učiteljev razrednega pouka in športnih pedagogov niso statistično pomembne.
Procentualni izkoristki delov učnih ur pri učiteljih z različno delovno dobo niso prikazali večjih razlik. Vidnejše odstopanje smo opazili le pri osrednjem in zaključnem delu
»najstarejše« skupine – učiteljev z delovno dobo od 31 do 40 let. Kljub odstopanjem so se ti rezultati med seboj izravnali, tako se procentualni izkoristki celotnih ur razlikujejo le za nekaj odstotkovnih točk (od 52,0 % do 59,5 %). Iz rezultatov sklepamo, da efektivni časi pri pouku športa niso odvisni od delovne dobe učitelja.
V raziskavi smo ugotavljali tudi odvisnost med efektivnim časom in razredom, ki ga pedagog poučuje. Trajanje učnih ur je med posameznimi razredi znašalo od 33,9 do 37,4 minut. Pri analizi procentualnih izkoristkov celotnih učnih ur je do največjega odstopanja prišlo pri urah z učenci 2. razredov, pri katerih so bili efektivni deleži najnižji (45,6 %). Pri podrobni analizi smo ugotovili, da sta bili v sklop meritev z učenci drugih razredov vključeni uri z izjemno nizkima efektivnima deležema (36,1 % in 38,1 %), in da je bila pri obeh urah uporabljena enaka učna oblika – standardno delo po postajah.
Specifika šole nam je omogočila, da smo meritve izvajali v petih različnih prostorih (mala in velika telovadnica, večnamenska dvorana, galerija ter bazen). V povprečju so se efektivni deleži znotraj prostorov gibali okoli 55,0 %, višje vrednosti smo zasledili pri urah, izvedenih v bazenu (povprečno 61,9 %). Zavedamo se, da številne šole zaradi finančnih in prostorskih razlogov svojim učencem ne morejo zagotoviti rednega izvajanja pouka v bazenu, kljub temu pa visoki efektivni deleži nakazujejo, da je plavanje vsekakor ena od učnih vsebin z višjim efektivnim deležem.
Efektivni časi deklet so v vseh delih učne ure malenkost višji, vendar se v skupnem povprečju efektivni deleži razlikujejo le za dober odstotek v korist deklic (56,7 % proti 55,5 %). Razlike med spoloma učencev niso statistično pomembne.
Ugotovili smo, da uporaba učne oblike ni nujno povezana z efektivnim časom, ki ga učenci dosežejo. V številnih primerih se je namreč izkazalo, da so bile ure z enako
71
učno obliko uvrščene tako med ure z visokim efektivnim deležem (nad 60,0 %) kot tudi med ure z nižjim deležem efektivnega časa (pod 40,0 %). Glede na rezultate torej sklepamo, da so znotraj vsake učne oblike možne izboljšave, ki pa so v prvi vrsti del učiteljevega načrtovanja pouka.
Z raziskavo smo preverili trenutno stanje v povezavi z efektivnim časi pri pouku športa, hkrati pa podali tudi svoje predloge za preoblikovanje pouka na način, ki bi omogočal čim večji izkoristek učne ure športa. Na tem mestu predlagamo izvajanje nadaljnjih akcijskih raziskav, ki bi še dodatno omogočile vpogled v to, katere konkretne rešitve bi izboljšale trenutno situacijo. Zavedamo se, da je na poti h kakovostnemu poučevanju učnega predmeta šport potrebno premagati še kar nekaj ovir, s katerimi se srečujejo pedagogi v slovenskih osnovnih šolah. V prvi vrsti bi se morali učitelji poistovetiti s svojo kompetentnostjo in verjeti v svoje strokovno znanje na področju poučevanja športa. Marsikatera šola se še vedno srečuje s problematiko delitve telovadnic ali pa predmet izvajajo v telovadnici, ki je v samostojnem objektu zunaj šole. Vsakodnevnih izzivov je veliko, kljub temu pa verjamemo, da bi razredni učitelji ob podpori vodstva in v sodelovanju s športnimi pedagogi lahko ustvarili kvalitetnejši pouk športa.
72
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana.
Čavničar, M. (2005). Vpliv povečanega števila ur športne vzgoje na razvoj gibalnih sposobnosti otrok. (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana.
Čuk, I., Strel, J. in Strojnik, V. (1984). Povezanost motoričnih sposobnosti s pisavo in
Čuk, I., Strel, J. in Strojnik, V. (1984). Povezanost motoričnih sposobnosti s pisavo in