Cilji in vsebine Komentar
OBLIKOVANJE IN RAZVIJANJE ZAVESTI O JEZIKU, NARODU IN DRŽAVI
Dijaki/dijakinje si uzaveščajo:
- vlogo prvega/maternega jezika in njegove prednosti pred tujimi jeziki ter oblikujejo posebni odnos do svojega prvega/maternega jezika,
- vlogo slovenščine v Republiki Sloveniji in za njene državljane ter oblikujejo posebni odnos do slovenščine kot državnega in uradnega jezika, - vlogo slovenščine in drugih jezikov v organih
EU,
- vlogo madžarščine oz. italijanščine v delu Prekmurja oz. v delu slovenske Istre,
- vlogo slovenščine v zamejstvu in izseljenstvu, - večplastnost/raznovrstnost slovenščine in
V ciljno-vsebinskem sklopu je zajeto razvijanje kulturne zavesti, vendar dijaki pri tem dobivajo predvsem opisno znanje o splošnem sociolingvističnem položaju v Republiki Sloveniji in v okviru EU, o položaju slovenščine zunaj meja RS ter jezikovnih manjšin v Sloveniji ter zgodovinsko pregledno znanje o razvoju slovenskega knjižnega jezika.
49 jezikov nasploh,
- vlogo sporazumevanja v vsakdanjem življenju.
Dijaki/dijakinje spoznavajo:
- osnovne jezikovne družine v Evropi in njihove pomembnejše jezike (v 1. letniku),
- razvoj slovenščine skozi čas in narodnostno-jezikovna prizadevanja tistih Slovencev, ki so pomembno prispevali k oblikovanju slovenskega knjižnega jezika ter k njegovemu ohranjanju in razvijanju (v 4. letniku).
dekontekstualiziranosti pogosto ostaja na prvi, etno- oz.
egocentristični ravni.
Vir: Učni načrt slovenščina – gimnazija, 2008
Učni načrt za slovenščino obsega 7 področij jezikovnega pouka, pri čemer pa se kulturna, jezikovna in nacionalna zavest neposredno razvijajo zgolj v okviru enega področja. Razvijanje kulturne zavesti ni predvideno kontinuirano, znotraj sklopa vsake jezikovne dejavnosti.
Jezikovna kulturna zavest se tako razvija ločeno od razvijanja sporazumevalne zavesti.
Poleg tega učni načrt predvideva predvsem razvijanje deklerativnega znanja na opisni ravni in tako upošteva le kognitivno sestavino kulturne zavesti, ne zajame pa tudi čustvene sestavine v smislu oblikovanja pozitivnega stališča do večkulturnosti in večjezičnosti ter razvijanja strpnosti do drugih kultur. To bi učni načrt lahko predvidel z vživljanjem dijakov v različne vloge in perspektive ter z razmišljanjem o lastnih stališčih in pogledih, kar je mogoče doseči le, če se razvijanje kulturne zavesti poveže s konkretno jezikovno dejavnostjo. Ker pa je obravnava omenjenega ciljno-vsebinskega sklopa dekontekstualizirana, ostaja kulturna zavest na etnocentrični, nekritični ravni (Vogel, 2014).
Pričakovani dosežki
Pričakovani dosežki izhajajo iz zapisanih ciljev, vsebin in kompetenc, za dosežek le-teh pa skrbi učitelj/učiteljica z načrtovanjem in izvedbo pouka ter dijak/dijakinja s svojim delom. Pričakovani dosežki so zapisani splošno, saj jih dijaki/dijakinje dosegajo v različnem obsegu in na različnih taksonomskih stopnjah (Učni načrt slovenščina – gimnazija, 2008). Razdeljeni so na pričakovane dosežke pri jezikovnem in književnem pouku.
Pričakovani dosežek pri jezikovnem pouku Dijak/dijakinja ima razvito zavest o jeziku, narodu in državi, zajema kulturno, jezikovno in nacionalno zavest, vendar je dosežek opredeljen zgolj s kognitivno sestavino kulturne zavesti. Dijak/dijakinja dosego omenjenega pričakovanega dosežka dokazuje s tem, da poimenuje (svoj prvi/materni jezik; drugi jezik/jezik okolja; tuji jezik), predstavlja (vlogo slovenskega jezika v svojem življenju, v Republiki Sloveniji, na območju manjšine, v EU, zamejstvu, izseljenstvu; vlogo drugih jezikov v Republiki Sloveniji, ipd.) in našteva (osnovne jezikovne družine v Evropi in njihove predstavnike; jezikovne zvrsti, predstavi zanje ustrezne okoliščine in nekaj njihovih značilnosti).
50
Tudi pod pričakovanim dosežkom Dijak/dijakinja ima razvito metajezikovno zmožnost lahko opazimo, da je le-ta še vedno razumljena uporabnostno. Zavestna raba jezikovnih sredstev pri sporazumevanju v različnih govornih položajih ni posebej izpostavljena. Namesto tega učni načrt pod omenjenim pričakovanim dosežkom v večji meri zajema spretnosti za učinkovito sporazumevanje, npr. tvorjenje različnih vrst besedil in odpravljanje ter utemeljevanje napak v besedilu. Učni načrt tako ne predvideva dejavnega razmisleka o lastnem sporazumevanju, ki bi funkcionalno zmožnost nadgradil s kritičnim sporazumevanjem.
Didaktična priporočila
Poglavje Didaktična priporočila je razdeljeno na podpoglavji Jezikovni pouk in Književni pouk.
Vsako podpoglavje vsebuje temeljne cilje, vsebine in napotke za uresničevanje v praksi.
V podpoglavju Jezikovni pouk lahko beremo, da je temeljni cilj jezikovnega pouka »vzgojiti jezikovno, narodno in državljansko ozaveščenega in samozavestnega dijaka, ki bo tudi kultivirani in suvereni sogovorec, govorec in pisec ter kritični poslušalec/gledalec/bralec raznovrstnih neumetnostnih besedil« (Učni načrt slovenščina – gimnazija, 2008, str. 39). Takšna opredelitev sicer izhaja iz koncepta kritične sporazumevalne zmožnosti, vendar opravljena analiza učnega načrta kaže, da jo kljub načelnem poudarjanju ne zajame v celoti.
V napotkih za uresničevanje v praksi lahko beremo, kako naj poteka sprejemanje in nato tvorjenje neumetnostnih besedil. Po navodilih Učnega načrta dijaki besedilo sprejemajo po predhodni pripravi, pri čemer se priporoča, da so pri sprejemanju besedila pozorni na čim več podatkov. Če želimo pri pouku slovenščine razvijati kritično sporazumevanje, pa zgolj pozornost na čim več podatkov ne zadostuje več, saj je treba spretnosti in strategije za analizo in interpretacijo razširiti z novimi znanji. Vključiti je potrebno učenčevo refleksijo, zmožnost prepoznavanja intencionalne sestavine in širšega kulturnega konteksta. Ko učenci razmišljajo o jeziku in njegovi rabi je velikega pomena tudi razvijanje osebnih, kulturnih in splošno etičnih stališč kot tudi razvijanje zavesti o posameznikovi odgovornosti. Tudi v napotkih za uresničevanje v praksi torej lahko opazimo priporočila, značilna za komunikacijski pristop, usmerjen v razvijanje funkcionalne sporazumevalne zmožnosti. Učni načrt nadaljuje z napotki za razčlenjevanje besedila (in sicer okoliščinsko, naklonsko, pomensko, besedno-skladenjsko, tvarno ipd.), ki sledijo metodi celostne obravnave neumetnostnega besedila, tj. značilni temeljni metodi komunikacijskega pouka prvega jezika (Vogel, 2014). Sledi posplošitev ugotovitev v definicije ali pravila, primerjava besedilnih vrst z drugimi in, v kolikor učni načrt znotraj ciljev to zahteva, še tvorjenje istovrstnega besedila v podobnem govornem položaju.
Učni načrt tako tudi znotraj Didaktičnih priporočil sledi komunikacijskem pristopu pouka prvega jezika. Učiteljem priporoča usposabljanje dijakov za dobesedno razumevanje besedila in uporabe podatkov iz njega, prepoznavanje teme in sporočila besedila, razumevanje odnosov znotraj omejenega dela besedila ipd. Manj uspešno pa učni načrt predpostavlja dosego kritične ravni sporazumevalne zmožnosti, ki funkcionalno nadgradi z motiviranostjo za kritično sporazumevanje.
51
3.3.1.2. Analiza gimnazijskega učnega načrta za geografijo
Analizirali smo posodbljeni učni načrt za geografijo, veljaven za splošne, klasične in ekonomske gimnazije. Tako kot učni načrt za slovenščino je bil tudi učni načrt za geografijo sprejet 14. 2.
2008, Predmetna komisija pa je pri posodabljanju le-tega prav tako izhajala iz takrat veljavnega učnega načrta iz leta 1998. V gimnazijah je geografija obvezni učni predmet v okviru 210 ur ter izbirni predmet na maturi v okviru dodatnih 105 ur. Posodobljeni učni načrt za geografijo zajema naslednja poglavja: 1. Opredelitev predmeta, 2. Splošni cilji/kompetence, 3. Cilji in vsebine, 4.
Pričakovani dosežki/rezultati, 5. Medpredmetne povezave, 6. Didaktična priporočila in 7.
Vrednotenje dosežkov (Učni načrt geografija – gimnazija, 2008, str. 5–6).
Opredelitev predmeta
Učni načrt pod opredelitvijo predmeta najprej definira geografijo kot vedo o Zemljinem površju in razloži s čim se ukvarja. Osnovni namen pouka geografije je usmerjanje dijakov v
»spoznavanje in obvladovanje življenjskih okoliščin, ki se nanašajo na človekov naravni in družbeni življenjski prostor« (Učni načrt geografija – gimnazija, 2008, str. 5). Dijak torej pouk geografije potrebuje za uspešno življenje, saj ga le-ta opremi s ključnimi znanji, veščinami in sposobnostmi, s katerimi lahko razume ožje in širše okolje, poleg tega pa ga tudi vzgaja, da bi to okolje znal pravilno vrednotiti, spoštovati in z njim gospodariti. Pouk geografije dijake usposablja za »odgovoren, dejaven in solidaren odnos do naravnega in družbenega okolja« (Učni načrt geografija – gimnazija, 2008, str.7).
V nadaljevanju lahko beremo, da pouk geografije teži k razvijanju pozitivnih čustev do domovine, občutka pripadnosti svojemu narodu ter spoštovanju naravne in kulturne dediščine ter da »spoznavanje vrednot ljudi doma in po svetu pripomore k razumevanju med narodi ter spoštovanju drugačnosti« (Učni načrt geografija – gimnazija, 2008, str.7). Medkulturnost je v takšni opredelitvi vezana predvsem na kognitivno raven, zgolj spoznavanje vrednot drugih ljudi doma in po svetu pa ima pretežno deklarativen značaj. Preseganje predsodkov in stereotipov ter razvijanje zavesti o etični in družbeni odgovornosti vsakega dijaka pa je očitno prepuščeno piscem učbenikov in učiteljem.
V učnem načrtu je na koncu poglavja zapisano še: »Z vsebinami in aktivnimi metodami pri pouku geografije razvijamo sposobnost dijakov za uporabo preprostih raziskovalnih metod, s katerimi pridobivajo, urejajo, razlagajo in posredujejo geografske informacije ter sposobnosti za uporabo medijev« (Učni načrt geografija – gimnazija, 2008, str.7). Učni načrt pri tem meri predvsem na funkcionalno, uporabno znanje, ki ga dijak potrebuje za vsakdanje življenje, ne izpostavi pa motiviranosti za kritično sprejemanje informacij in občutljivosti za širši kontekst.
Težišče je tako v večji meri v aplikativni naravnanosti, vzgojnih momentov pa je vsaj v opredelitvi predmeta premalo.
52 Splošni cilji/kompetence
Splošni cilji so v učnem načrtu razdeljeni na pet področij: cilji na spoznavnem področju, cilji, povezani z razumevanjem prostora, cilji, povezani z znanjem in z razumevanjem geografskih struktur, procesov in odnosov, cilji, povezani z uporabo znanja in veščin ter vzgojni cilji. Od skupno pet področij splošnih ciljev, se tri skupine splošnih ciljev posredno ali neposredno navezuje na razvijanje kulturne in medkulturne zavesti. V največji meri gre pri tem za vzgojne cilje, ki vključujejo stališča in vrednote medkulturnega izobraževanja. Splošne cilje/kompetence, ki se posredno ali neposredno vključujejo razvijanje (med)kulturne zavesti, predstavljamo v preglednici 3, ki smo jo opremili s komentarji.