Kulturno odgovorni pedagoški pristopi

V nadaljevanju bomo pozornost usmerili v kulturno odgovorne pedagoške pristope, ki naj bi jih učitelji poznali in uporabljali, poleg tega pa so se že izkazali kot učinkoviti za razvijanje komponent medkulturnih kompetenc pri pouku. Raziskave so pokazale, da je poučevanje bistveno bolj učinkovito, kadar učenec ni le pasivni udeleženec v procesu učenja, temveč zavzema aktivno vlogo. Aktivna udeležba je pri razvijanju medkulturnih kompetenc še posebej zaželena, saj gre za spremembe v odnosih, spretnostih in znanju; le-teh pa zgolj s frontalnim poučevanjem ne moremo dosegati. Na primer, učiteljevo pridiganje o demokraciji, spoštovanju in empatiji ne bo kredibilno ter na učence ne bo vplivalo, če jih učitelj ne bo impliciral v svoji komunikaciji in lastnem procesu poučevanja. Po drugi strani pa je aktivno učenje, ki vključuje primerjave, analize, izkušnje, refleksije ipd. v formalnem izobraževanju najbolj učinkovito, če je podkrepljeno z ustreznim kurikulom in izobraževalnimi organi (Barrett, 2014).¹

Takšno je npr. projektno delo (ang. project work), ki je postalo izredno priljubljeno pri poučevanju mnogih predmetov v šolah (Barrett, 2014). Projektno delo je vezano na določeno temo, pomembno pa je, da znanje in pridobljene spretnosti niso (in tudi ne morejo biti) neposredno posredovane, ampak so rezultat učenčeve aktivnosti. S projektnim delom se razvije sodelovanje med učitelji in učenci – pretežno avtoritarne odnose zamenjajo demokratični odnosi, ki omogočajo sproščeno vzdušje. Razvije pa se tudi sodelovanje med učenci samimi, saj se učijo tudi različnih oblik medsebojnega sporazumevanja (Atlagić in sod., 2006).

Še eden izmed pristopov, s katerim razvijamo medkulturne kompetence ne glede na učni predmet, je sodelovalno učenje (ang. co-operative learning) (Barrett, 2014). Gre za skupno delo za doseganje skupnega cilja, osrednje mesto pa ima interakcija v skupini (Vuga, 2015). Manjša je skupina, bolj verjetno je, da bodo svoj delež prispevali vsi člani, kar zagotavlja inkluzivno interakcijo med učenci samimi. Take vrste timsko delo zagotavlja konstruktivno in spodbudno sodelovanje med člani skupine, kar vodi k izboljšanju socialnih veščin, strategij reševanja sporov in k postopnem upadu izključevanja in označevanja posameznih učencev (Barrett, 2014).

Hessova (2002; cv: Klemenčič, Štremfel, 2011) velik pomen pripisuje razpravljanju znotraj šolskega okolja, saj le-to mladim omogoča artikulacijo mnenj in razumevanj tudi izven šolskega okolja, na ta način pa jih učitelji pripravljajo na delovanje v širši družbi. V razpravah, kjer so

1 Življenje v času in svetu, ki ga prevevajo številne in hitre spremembe, postavlja pred posameznika nove zahteve in

izzive, samo znanje pa je za kakovostno življenje v družbi enaindvajsetega stoletja premalo. Potrebne so dodatne sposobnosti in spretnosti (Atlagić in sod., 2006). Tako se že zadnjih nekaj desetletij fokus v izobraževanju usmerja v kompetenčno naravnan pouk, kar prinaša mnoge inovativne učne metode in oblike dela, z namenom olajšati proces učenja.

28

tematike določene v sodelovanju med učitelji in učenci, učenci pridobijo veščine artikuliranja, različnega razumevanja družbenih problemov in idej pri reševanju le-teh. Tudi statistično imajo razprave o družbenih problemih potrjen vpliv na izobraževalne učinke učencev, kljub temu, da v uradne kurikulume pogosto niso vključene.

Tudi Papageorgiou (2010; cv: Klemenčič, Štremfel, 2011) meni, da so v okviru medkulturne vzgoje pomembni elementi didaktičnih strategij timsko delo, kritične razprave in reševanje problemov, saj preko njih učenci razvijejo komunikacijske veščine in medsebojno sodelovalnost.

Medkulturna vzgoja in izobraževanje uporablja metode, ki omogočajo izkustveno učenje o sebi, drugih in svetu. Med vzgojnim procesom enakovredno apelira na čustvene, čutne, moralne in ne le intelektualne zmožnosti posameznika. Takšno delo pripomore k celoviti osebnostni rasti in razvoju, saj lahko z njim spodbujamo in razvijamo tudi empatičnost, tj. eno od pomembnejših komponent medkulturne kompetence (Kroflič, 2008; cv: Klemenčič, Štremfel, 2011). Vse novejše študije, ne glede na njihovo področje ter vsebino, poudarjajo velik pomen neodvisnosti učencev pri uporabi aktivnih metod, ki zahtevajo pobudo, raziskovalni duh, odkrivanje, odgovornost in strogo premišljeno strukturiranje (Audigier, 2000; cv: Klemenčič, Štremfel, 2011).

V nadaljevanju po Barretu (2014) povzemamo vrste aktivnosti, ki prispevajo k razvoju medkulturnih kompetenc v vzgoji in izobraževanju.

Dejavnosti, ki poudarjajo večkulturno perspektivo

Z dejavnostmi, s pomočjo katerih izpostavimo več različnih zornih kotov/videnj in dojemanj določene teme, torej več različnih perspektiv, učenci razvijajo spretnosti opazovanja, interpretacije in decentriranja (menjavanja perspektiv) ter odprtosti in razmišljanja brez obsojanja. Z njihovo pomočjo tudi razbijamo stereotipe ter razvijamo občutke empatije. Pri teh dejavnostih gre lahko za predvajanje govorjenega opisa ali vizualnega zapisa o dogodku, dejanju ali pojavu, ki ga spremljajo opisi in vizualne predstavitve istega dogodka, dejanja ali pojava, ki to isto tematiko predstavijo iz druge perspektive. Primeri takih dejavnosti so (Barret, 2014, str.

39):

- Primerjava, analiza in pogovor o zapisu iz dnevnika treh različnih oseb o dogodkih v šoli v naravi. Osebe, ki imajo različne vrednote, norme, znanje in sposobnosti ter morda celo govorijo različne jezike, drugače dojemajo isti dogodek. Moderatorji naj začno pogovor o tem, zakaj ljudje isti dogodek vidijo na različne načine in kaj se lahko zgodi, če napačno presodimo ljudi na podlagi prvega vtisa.

- Primerjava in analiza istih zgodovinskih dogodkov na dveh različnih koncih sveta in v različnih jezikih. Zgodovinarji iz različnih držav drugače pišejo zgodovino.

- Primerjava zemljevida sveta s tem istim zemljevidom sveta, vendar obrnjenim na glavo, lahko vodi v pogovor o razliki med prevladujočim zornim kotom in njegovimi alternativami.

- Pripovedovanje iste zgodbe, kot bi jo povedali različni udeleženci o istem dogodku.

Zgodbe in njihovi liki so lahko resnični ali izmišljeni, pomembno je le, da udeleženci poskušajo povedati isto zgodbo skozi oči drugega.

29 Igra vlog, simulacija in dramski pristop

Igra vlog, simulacija in drama pomagajo razvijati učenčeve medkulturne sposobnosti. Učitelji lahko učencem dodelijo vloge, torej »nove identitete«, v katerih se morajo posamezniki vesti povsem drugače kot bi se sicer. Učenci lahko na tak način izkusijo drugačnost, kritiko ali celo izključenost. Poleg tega se lahko naučijo, da zaradi drugačnosti v videzu, jeziku, prepričanjih in vrednotah posameznik ni manj vredno človeško bitje. Pri teh dejavnostih se priporoča pazljivost pri prevelikem posploševanju o določenih skupinah ljudi, saj lahko le-to hitro ponovno vzpostavlja stereotipe (Barret, 2014).

Gledališče, poezija in kreativno pisanje

Veliko kratkih zgodb lahko uporabimo za razvijanje medkulturnih kompetenc. Z učenci lahko zgodbe preberemo, se o njih pogovarjamo, jih ilustriramo in jih obnavljamo ter jih z malo domišljije tudi ponovno napišemo, seveda iz nove perspektive – perspektive učencev. Čeprav se literarna dela uporabljajo večinoma pri jezikovnih predmetih, lahko tudi učitelji z drugih področij izberejo določeno literarno delo s primernim vsebinskim sporočilom in skušajo na tak način učencem prikazati, kako lahko družba in posamezniki ščitijo človekovo dostojanstvo in človekove pravice ne glede na to, od kod ljudje prihajajo (Barret, 2014).

Etnografske naloge

Etnografske naloge od učencev zahtevajo, da gredo opazovat in raziskovat nekatere pojave ali vedenja na teren in pozneje svoje izkušnje delijo in primerjajo z ostalimi v razredu. Ta proces spodbuja odkrivanje samega sebe in kasnejši razmislek o novih dognanjih o samemu sebi.

Učenci lahko zgolj opazujejo vedenja ljudi (njihovo verbalno in neverbalno komunikacijo pri izražanju različnih čustev, spoštovanja, itn.), lahko pa določene posameznike tudi intervjuvajo, saj s tem odkrijejo kako ti ljudje razmišljajo, živijo ali kakšna stališča zavzemajo glede določene tematike. Velikokrat uporabljena metoda je tudi ustno izročilo, npr. intervjuvanje in primerjanje zgodb starih staršev (Barret, 2014).

Filmi in besedila

Učitelji lahko izberejo filme ali besedila oz. njihove odlomke, ki obravnavajo tematiko, kjer postane različnost ključnega pomena, ter kasneje spodbudijo debato v razredu in poprosijo učence, da zavzamejo različne perspektive glede na dogodke, ki so se v filmu ali besedilu zgodili. Diskusija naj se osredotoči na vprašanje, zakaj se ljudje iz zgodbe niso mogli dogovoriti in kakšno vlogo so pri tem igrala njihova kulturna ozadja. V zahtevnejši različici naj se učenci postavijo v vlogo režiserja, pisatelja ali dramaturga in spremenijo dele besedila ali filma na način, ki bodisi pomaga k reševanju medkulturnih sporov bodisi jih še bolj zaplete. S pomočjo takšnih aktivnosti učenci razvijajo sposobnosti kritičnega razmišljanja in sposobnost zavzemanja različnih perspektiv (Barret, 2014).

»Stop igra« v razredu

Pri tej obliki dejavnosti učenci uporabljajo svoja telesa in neverbalen način spotazumevanja za prikaz neke skupine ljudi ali dogodka. Učenci se premikajo in skušajo prikazati dinamiko neke skupine, ko pa učitelj ali moderator reče »stop igra«, morajo udeleženci obstati in »zamrzniti«

30

svoje poze. Kasneje mora druga skupina učencev ponoviti poze prve skupine, ali alternativno, posneti video ali fotografijo aktivnosti prve skupine in jo obogatiti z govornimi mehurčki.

Tovrstna dejavnost daje udeležencem priložnost razvijanja zanimanja za druge ljudi in odprtosti ter krepi komunikacijsko zavedanje (Barret, 2014).

Družabni mediji in druga internetna orodja

Srečevanje z ljudmi iz drugačnih kulturnih ozadij na medmrežju že v svojem bistvu nosi elemente medkulturnega komuniciranja. Internet omogoča izmenjavo mnenj med velikimi in raznolikimi skupinami ljudmi ter med posamezniki, med katerimi sicer najverjetneje nikoli ne bi prišlo do interakcije. Družbeni mediji (platforme, javni forumi itn.) skupaj s tele- in videokonferencami predstavljajo zelo koristno orodje za učenje medkulturnega sporazumevanja.

Ob takšnih interakcijah spol, vera, prepričanja, rasa in spolna usmerjenost niso razkrita, tako da se mnenja in komentarji vedno izmenjavajo na spoštljiv način, tudi če vključujejo nestrinjanja.

Učenci katerega koli predmeta, ki se poslužujejo rabe lingue france, lahko sodelujejo v medmrežnih projektih sodelovanja, kjer se predstavijo, drug drugega izprašajo, diskutirajo in skupaj z učenci iz drugih delov sveta rešujejo naloge. Za mnoge je takšno sodelovanje prva izkušnja srečanja ljudi iz povsem drugih kulturnih pripadnosti. Sporazumevanje na medmrežju ne razvija le komunikacijskega zavedanja, ampak tudi zavedanje lastnega glasu (Barret, 2014).