Sistemske spodbude medkulturnega izobraževanja

Da bi ustrezno odgovorili na izzive večkulturnosti v vzgojnoizobraževalnem sistemu, ne zadoščajo zgolj posamezne pobude, potrebne so korenite sistemske spremembe (Vrečer, 2011).

Sprejeti zakonski akti in drugi predpisi predstavljajo temelje za razvoj medkulturnega izobraževanja, zato smo pregledali dokumente in zakone, ki obravnavajo omenjeno področje medkulturnosti, ter jih v tem poglavju tudi podrobneje predstavljamo.

11 2.1.3.1. Konvencija o otrokovih pravicah

Sprejela jo je Generalna skupščina Združenih narodov, in sicer 20. novembra 1989. Je prvi mednarodni pravno zavezujoč dokument o spoštovanju in varovanju otrokovih pravic. Slovenija je kot članica Organizacije Združenih narodov, UNESCA, Evropske unije in Sveta Evrope podpisnica mednarodnih dokumentov, ki zadevajo področje izobraževanja zlasti z vidika človekovih pravic, enakih možnosti in kulturne raznolikosti (Glogovčan, 2015), med drugim jo tako pravno zavezuje tudi Konvencija o otrokovih pravicah (v nadaljevanju: Konvencija).

Apel k uresničevanju medkulturnega izobraževanja kot dela vzgoje sodobnega državljana je v Konvenciji prisoten vseskozi (Klemenčič, Štremfel, 2011), eksplicitno pa to tudi izpostavi na več mestih. Že v Preambuli piše, da so države pogodbenice konvencijo sklenile “upoštevajoč pomen tradicije in kulturnih vrednot posameznih narodov za varstvo in skladen razvoj otroka”

(Konvencija o otrokovih pravicah, 2009, str. 5). V nadaljevanju pa v tretji točki 20. člena, ki govori o prikrajšanosti do družinskega okolja in pravici do posebnega varstva konvencija jasno izpostavi, da mora biti “posebna pozornost posvečena zaželeni nepretrganosti otrokove vzgoje in njegovemu etničnemu, verskemu, kulturnemu ter jezikovnemu poreklu” (Konvencija o otrokovih pravicah, 2009, str. 13). Nadalje je v 29. členu pod točko ena zapisano, da je izobraževanje otrok usmerjeno “h krepitvi spoštovanja do otrokovih staršev, njegove kulturne identitete, jezika in vrednot, nacionalnih vrednot države, v kateri otrok prebiva, države, iz katere morda izhaja, in do civilizacij, različnih od njegove” (Konvencija o otrokovih pravicah, 2009, str. 18). V 30. členu pa Konvencija poudarja: “V tistih državah, v katerih živijo etnične, verske ali jezikovne manjšine ali osebe staroselskega porekla, otroku, ki pripada taki manjšini ali ki je staroselec, ne sme biti vzeta pravica, da skupaj z drugimi člani svoje skupine uživa svojo lastno kulturo, izpoveduje in izraža svojo lastno vero in da uporablja svoj lastni jezik” (Konvencija o otrokovih pravicah, 2009, str. 18).

Kljub temu da Konvencija sicer ne predstavlja nacionalnega dokumenta na področju vzgoje in izobraževanja v Sloveniji, so določbe, ki so v njej zapisane, vključene tudi v naše sistemske dokumente (Klemenčič, Štremfel, 2011).

2.1.3.2. Bela knjiga

Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji iz leta 1995 prinaša konceptualne rešitve sistema vzgoje in izobraževanja, ki ponujajo strokovno podlago za zakonodajo na področju vzgoje in izobraževanja (Klemenčič, Štremfel, 2011). Štirinajst let po izidu Bele knjige je minister za šolstvo in šport izdal sklep o imenovanju Nacionalne strokovne skupine za pripravo nove Bele knjige, ki bo služila kot strokovna podlaga za sistematično preoblikovanje in dograjevanje sistema vzgoje in izobraževanja. Izšla je dve leti pozneje, to je leta 2011 (O Beli knjigi 2011, 2015). Analiza se opira na prenovljeno izdajo Bele knjige.

Le-ta slovenske družbe še ne opredeljuje kot večkulturne, predvideva pa, da bo to še postala (Bela knjiga, 2011). Poudarja vzgojo za medkulturost, saj pravi, da: »... je treba že danes misliti na prihodnje razmere in pripravljati sedanje generacije na življenje v spremenjenih razmerah.

12

Predvidevamo lahko, da bo naša družba vse bolj odprta za priseljevanje ljudi iz drugih kulturnih okolij, zato je pomembno vzgajati in izobraževati za medsebojno spoštovanje in dialog« (Bela knjiga, 2011, str. 45). Bela knjiga poudari, da je s spoznavanjem večkulturnosti treba začeti že v vrtcu, pozneje pa naj postane integralni del vseživljenjskega izobraževanja.

Hkrati Bela knjiga opredeli šolo kot »prostor, v katerem se srečujejo posamezniki različnih narodnosti, socialno-kulturnih okolij, etičnih skupin, veroizpovedi, svetonazorskih prepričanj ipd.« (Bela knjiga, 2011, str. 116), zato je treba vzgojno-izobraževalno delo organizirati tako, da bo spoštovalo človekove pravice in temeljne svoboščine ter omogočalo optimalen razvoj vsem otrokom, ne glede na izobrazbo njihovih staršev, njihov socialno-ekonomski položaj, narodno pripadnost, spol ipd. »Pri vzgoji se mora šola osredotočiti zlasti na razvijanje medsebojne strpnosti, solidarnosti, odgovornosti, spoštovanja drugačnosti, medgeneracijskega sožitja in s tem na razvijanje sposobnosti za življenje v demokratični družbi« (Bela knjiga, 2011, str. 117).

Kljub temu da je temo več- in medkulturnosti mogoče opaziti že med splošnimi načeli in cilji vzgoje in izobraževanja, jo Bela knjiga pozneje še posebej izpostavi v poglavju Načela in cilji nadaljnega razvoja osnovne šole kot načelo oblikovanja in širjenja nacionalne kulture in spodbujanja medkulturnosti, ki »vključuje poznavanje in oblikovanje kulture, oblikovanje zavesti o pomenu kulture in spodbujanje medkulturnosti« (Bela knjiga, 2011, str. 117). Bistvo omenjenega načela je razvijanje in ohranjanje lastne kulturne tradicije ob hkratnem spodbujanju medkulturnosti ter seznanjanjem učencev z občimi kulturnimi in civilizacijskimi vrednotami drugih kultur. Upoštevanje načela prispeva k spoštovanju pluralizma kultur (Bela knjiga, 2011).

2.1.3.3. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja

Krovni zakon izobraževalnega sistema v Sloveniji Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) iz leta 1996, že ponuja izhodišča za razvoj medkulturnega izobraževanja.

V 2. členu navaja cilje sistema vzgoje in izobraževanja, med katerimi so z medkulturnim izobraževanjem povezani naslednji cilji (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, 1996, str. 2):

- »zagotavljanje optimalnega razvoja posameznika ne glede na spol, socialno in kulturno poreklo, veroizpoved, rasno, etnično in narodno pripadnost ter telesno in duševno konstitucijo oziroma invalidnost;

- vzgajanje za medsebojno strpnost, razvijanje zavesti o enakopravnosti spolov, spoštovanje drugačnosti in sodelovanje z drugimi, spoštovanje otrokovih in človekovih pravic in temeljnih svoboščin, razvijanje enakih možnosti obeh spolov ter s tem razvijanje sposobnosti za življenje v demokratični družbi;

- vzgajanje in izobraževanje za trajnostni razvoj in za dejavno vključevanje v demokratično družbo, kar vključuje tudi globlje poznavanje in odgovoren odnos do sebe, svojega zdravja, do drugih ljudi, do svoje in drugih kultur, do naravnega in družbenega okolja, do prihodnjih generacij«.

13 2.1.3.4. Zakon o osnovni šoli

Tudi v Zakonu o osnovni šoli iz leta 1996 z dopolnitvami so v 2. členu med cilji izobraževanja taki, ki so povezani z medkulturnim izobraževanjem, in sicer (Zakon o osnovni šoli, 1996, str. 2):

- iz ZOFVI se ponovi zadnji cilj v prejšnjem podpoglavju: vzgajanje in izobraževanje za trajnostni razvoj in za dejavno vključevanje v demokratično družbo, kar vključuje tudi globlje poznavanje in odgovoren odnos do sebe, svojega zdravja, do drugih ljudi, do svoje in drugih kultur, do naravnega in družbenega okolja, do prihodnjih generacij;

- »vzgajanje za obče kulturne in civilizacijske vrednote, ki izvirajo iz evropske tradicije;

- vzgajanje za spoštovanje in sodelovanje, za sprejemanje drugačnosti in medsebojno strpnost, za spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

- razvijanje zavedanja kompleksnosti in soodvisnosti pojavov ter kritične moči presojanja«.

Zadnji od navedenih ciljev iz Zakona o osnovni šoli se sicer ne nanaša na druge kulture, vendar je prav tako pomemben cilj medkulturnega izobraževanja, tj. razvijanje sposobnosti kritičnega mišljenja.

Za našo raziskavo sta zanimiva tudi 8. in 10. člen Zakona o osnovni šoli. Osmi člen govori o dopolnilnem izobraževanju in pravi, da se za otroke, ki prebivajo v Republiki Sloveniji in katerih materni jezik ni slovenski jezik, organizira pouk slovenskega jezika in kulture, v sodelovanju z državami izvora pa tudi pouk njihovega maternega jezika in kulture. Enako velja za otroke slovenskih izseljencev in zdomcev v tujih državah.

Deseti člen zakona pa govori o otrocih, ki so tuji državljani oziroma osebe brez državljanstva, prebivajoči v Sloveniji. Ti imajo pravico do obveznega osnovnošolskega izobraževanja, in sicer pod enakimi pogoji kot državljani Republike Slovenije. Klemenčič in Štremfel (2011) ugotavljata, da gre za prenos Direktive 77/486/EGS Evropskega sveta o izobraževanju otrok delavcev migrantov iz leta 1977 v pravni sistem Republike Slovenije, kar je eksplicitno pripisano v drugem odstavku 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli. Ta zakon je preformuliral določene cilje Zakona o osnovni šoli in jih posodobil. Cilji ne govorijo več zgolj o seznanjanju z drugimi kulturami, temveč o odgovornem odnosu do le-teh (Klemenčič, Štremfel, 2011).

2.1.3.5. Zakon o gimnazijah

Zakon o gimnazijah iz leta 2007 v 2. členu med cilji navaja podobne formulacije ciljev kot Zakon o osnovni šoli, vendar jih podaja v nekoliko okrnjeni obliki, in sicer (Zakon o gimnazijah, 2007, str. 6):

- »razvija in ohranja lastno kulturno tradicijo in se seznanja z drugimi kulturami in civilizacijami;

- vzgaja za obče kulturne in civilizacijske vrednote, ki izvirajo iz evropske tradicije;

14

- vzgaja za odgovorno varovanje svobode, za strpno, miroljubno sožitje in spoštovanje soljudi«.

Cilji torej niso posodobljeni, Klemenčič in Štremfel (2011) pa ugotavljata tudi, da Direktiva 77/486/EGS Evropskega sveta o izobraževanju otrok delavcev migrantov na tem mestu ne igra tako velike vloge, saj srednješolsko izobraževanje pri nas ni obvezno. Kljub temu sta omenjeni avtorici mnenja, da bi zakonodajalec cilje gimnazijskega izobraževanja vseeno lahko posodobil, saj bi bili s tem definirani in sprejeti širše medkulturno, zgolj seznanjanje z drugimi kulturami in civilizacijami, kot omenja eden izmed ciljev, namreč v današnjem času ni več zadostno.

15