4.1 Splošno
Pred podrobnejšo analizo aktualne problematike občine Izola je smiselno najprej opisati širše območje obravnave. Za slovensko obalo je značilno mediteransko rastje s terasasto oblikovanimi pobočji z izrazitim mešanjem kultur. Sestavljata jo flišno gričevje Tržaškega bazena in obalno kraško območje.
Večina padavin je v hladni polovici leta, z največjimi količinami meseca oktobra ali novembra, kar je tipično za submediteransko podnebje (OPN Izola, 2019).
Občina Izola je s površino 29 km2 tretja po velikosti izmed štirih slovenskih obalnih občin. Sestavljena je iz devetih naselij, in sicer Izola, Jagodje, Dobrava, Baredi, Korte, Nožed, Cetore, Šared in Malija. Pri načrtovanju cest je pomembno, da se seznanimo z geomorfološko sestavo tal, hidrologijo terena ter območja kulturne dediščine in drugih varovanih območij. Občino ločimo na dva dela – urbanizirano in gosto poseljeno obalo ter redko, a koncentrirano poseljeno zaledje ali območje manjših planot, slemen in hrbtov. Meja oziroma prehod med obalo in zaledjem je značilen t.i. izolski amfiteater, sestavljen iz dolgih položnih gričev s koncentrirano poselitvijo, orientiranih v smeri od vzhoda proti zahodu, ki se odpirajo proti morju (OPN Izola, 2019).
4.2 Hidrogeološka sestava terena
Na celotnem območju občine so tipične flišne geološke podlage, ki so v splošnem slabo prepustne.
Vodoprepustne so zgolj na površini in tik pod površjem, kjer so flišni sedimenti prepereli in razpokani.
Vodotok Drnica in ostali manjši vodotoki, kot sta hudourniška potoka Pivol in Medljanščica, ki se izlivajo v reko Dragonjo, so med flišna pobočja izoblikovali doline in erozijske grape, ki so zaradi intenzivnega delovanja erozije povsem labilne z nevarnostjo plazenja. Le-to sem upošteval kot omejitev pri načrtovanju rabe prostora. Zaradi zagotavljanja varnosti kmetijskih površin so v preteklosti že bili izvedeni regulacijski posegi na delih potokov Pivol, Morer, Rikorvo in Strunjanska rečica. Na tem območju nadaljnje regulacije niso dopustne (Jug in sod., 2019).
Značilnost območja je predvsem prepletanje plasti eocenskih flišnih sedimentov in deluvialnih preperin.
Le-te nastanejo na površini ob preperevanju flišne plasti. Običajno gre za peščeno ali meljno glino z drobnim gruščem laporja in peščenjaka. Ob nasičenju z vodo nastane na bolj strmih pobočjih nevarnost porušitve stabilnosti. Za eocenske flišne sedimente je v večji meri značilno mešanje laporjev in peščenjakov ter občasne apnenčeve breče. Ponekod se lahko pojavijo različno velike leče apnenih peščenjakov – kalkarenitov, ki so odporni proti preperevanju. Najpogosteje so to drobno do srednje zrnati peščenjaki (Jug in sod., 2019).
4.3 Obstoječa raba prostora
Severna pobočja so relativno strma in večinoma poraščena z gozdom. Južna pobočja so medtem bolj položna in zato tudi primerno predelane v terasaste kmetijske površine. Prevladujejo predvsem trajni nasadi, kot sta trajni nasad oljk in vinogradov (slika 6). Ti skupaj s sadovnjaki predstavljajo dobro polovico območja občine, in sicer 54,53 %. Sledijo druge zaraščene in neobdelane kmetijske površine (25,28 %) ter travniške površine (13,13 %).
Slika 6: Namenska raba tal v občini Izola Vir: gis.iobcina.si
Potrebno je dodati, da je v veljavnem prostorskem aktu 114,81 ha kmetijskih zemljišč po namenski rabi že pozidanih. Le-te predstavlja predvsem prometna infrastruktura, ki v namenski rabi prostora ni prikazana (OPN Izola, 2019).
4.4 Varovana območja in kulturna dediščina
Z varovanjem narave in kulturne dediščine se skuša preprečiti škodljive vplive na okolje in hkrati ohraniti, vzdrževati ali izboljšati stanje kulturne dediščine, habitatnih tipov območja in biotske raznovrstnosti. Varovana območja kot so Natura 2000, območja varovanih gozdov, vodovarstvena območja, poplavna območja in druga območja naravnih vrednot ležijo povsem izven predvidenega območja posega (slika 7). Zaradi tega bo izvedba predvidenih tras in njihova umestitev v prostor bistveno lažja. Nekoliko več pozornosti bom posvetil kulturni dediščini, ki občasno meji na predvideni trasi načrtovanih cest (OPN Izola, 2019).
Slika 7: Varovana območja v občini Izola Vir: gis.iobcina.si
4.5 Stanje prometa
Po podatkih iz Statističnega urada Republike Slovenije za leto 2019 ima občina Izola 16.367 prebivalcev. Ne glede na to, da je naravni prirast za leto 2019 znašal -32, tj. da je število novorojenih nižje od števila umrlih, je skupni prirast znašal 166. Jasno je, da gostota prebivalstva na tem območju strmo narašča, kar s seboj prinaša opazne posledice na prometu, saj se količina osebnega motornega prometa prav tako znatno povečuje. Konec leta 2019 je bilo zgolj v občini Izola registriranih 8.968 osebnih avtomobilov, ki utegnejo v kombinaciji z osebnimi avtomobili iz sosednjih občin bistveno zmanjšati pretočnost cestnega prometa in preobremeniti obstoječe prometnice. Zatorej je jasno, da trenutni prometni sistem ne zadovolji naraščajočim potrebam območja po bodisi prenovljeni ali novi cestni infrastrukturi (SURS, 2019).
Poleg tega je potrebno poskrbeti tudi za ustrezno urejen javni potniški promet, ki trenutno obratuje le v omejenem obsegu, kolesarsko infrastrukturo in pešpoti, ki so pogosto povsem razdrobljene in nepovezane. V zaledju so kolesarske steze bodisi redke in slabo vzdrževane ali pa jih sploh ni. Trenutno poglavitvena kolesarska povezava med obalnimi občinami Koper, Izola in Piran je t.i. Parencana (D8).
Le-ta poteka od Hrvaške skozi Strunjan do Izole, po obalni promenadi »lungomare« do Kopra, od koder se nadaljuje v sosednjo Italijo (OPN Izola, 2019; CPS Izola, 2017).
Primarna peš cona v občini pa se nahaja v starem mestnem jedru. Pešpoti v večji meri potekajo ob kolesarskih poteh, tj. ob Parencani in na novo urejeni obalni promenadi »lungomare«, ki je sedaj namenjena le kolesarskemu prometu in pešcem z nekaj izjemami (OPN Izola, 2019; CPS Izola, 2017).