Najmanjša enota segmentov je zlog, ki je sestavljen iz naglašenega (t.i. vrh oz.
nukleus) in nenaglašenega dela. Vrh je ponavadi samoglasnik ali pa tudi zvočnik /n/, /m/, /l/, /r/. Nenaglašeni deli besede lahko nastopijo pred vrhom (t.i. onset) ali pa za vrhom (t.i. koda). Zlogi brez kode se imenujejo odprti zlogi (brez soglasnika za samoglasnikom), zlogi s kodo pa zaprti (s soglasnikom za samoglasnikom). Odprti zlogi so v jeziku pogostejši kot zaprti. Koda in vrh/nukleus skupaj sestavljata rimo (Bernhardt, Stemberger, 1999, 3-6).
Zlog največkrat sestoji iz 2 dejavnikov (Unuk, 2003, 104):
o prvi z leve je t.i. onset ali začetek zloga in je neobvezni člen;
o sledi mu t.i. rima, ki je v zlogu obvezni člen strukture. Rimo sestavljata t.i.
nukleus ali jedro in koda ali končni del zloga.
Po svetu se je tako oblikovalo več vej fonologije, na našem področju pa so se avtorji usmerili v linearno in nelinearno fonologijo. Ti dve fonologiji je najbolje opisal Unuk v knjigi Zlog v slovenskem jeziku (2003).
Tudi inštrumentarij, omenjen v diplomskem delu, je osnovan na nelinearni fonologiji.
1.5 Analiza glasov in zlogov v slovenskem jeziku
1.5.1 Glasovi
Glasove slovenskega jezika zapisujemo z dogovorjenimi IPA simboli.
Kot že napisano, ima vsak jezik v govoru foneme ter nekatere alofone. Slovenščina pozna 29
Z
O
R
N K
24
fonemov (od tega 21 soglasnikov in 8 samoglasnikov) ter alofone (za vsak fonem ima najmanj dva alofona – zveneči in nezveneči).
1.5.2 Spajanje glasov v zloge
Zlog je tvorjena veriga segmentov, urejenih po glasovnem principu. Funkcionalno je osnovna enota nepretrgane besede in njena najmanjša enota. Pomen zloga je v tem, da je kot enota neprekinjene besede s svojim jedrom nosilec prozodičnih lastnosti v jeziku (Palkova, 1994, v:
Unuk, 2003).
V sklopu konsonant-vokal oz. soglasnik-samoglasnik (tudi CV kot okrajšava iz ang.
Consonant - Vocal) se vseh 21 soglasniških fonemov veže z vsemi 8 samoglasniškimi fonemi (a, e, ə, ε, i, o, , u). Težave so le pri vezavi polglasnika /ə/ s prednjim /dž/, /r/ in /j/ (Srebot Rejec, 1975, 305-307).
Pri soglasnikih velja, da se zvočniki združujejo v parih (SS12) ali trojicah (SSS13), nezvočniki pa se lahko združujejo v parih (NN14), trojicah (NNN15) in četvericah (NNNN16). Pri tem upoštevamo, da trojica vsebuje dva para, četverica pa dve trojici in tri pare (Unuk, 2003, 221).
Začetni dvodelni sklopi N+N (nezvočnik, nezvočnik) so naslednji (Srebot Rejec, 1975, 295-299):
• dva zapornika: /bd/ (bdeti) /pt/ (ptica), /tk/ (tkanje), /kt/ (k teti), /gd/ (kdaj);
• zapornik + pripornik ali pripornik + zapornik: /ps/ (psovka), /pš/ (pšenica), /ph/
(phati), /ks/ (Ksenija), /sp/ (spanje), /st/ (stol), /sk/ (skok), /šp/ (špageti), /št/ (število), /šk/ (škaf), /zb/ (zbor), /zd/ (zdaj), /zg/ (zguba), /žb/ (žbica), /žd/ (ždeti), /žg/ (žgati);
• zlitnik + zapornik: /čt/ (čtivo);
• pripornik + zlitnik ali zlitnik + pripornik: /sc/ (scena), /sč/ (sčasom), /šč/ (ščene), /hč/
(hči);
• dva pripornika: /sf/ (sfinga), /sh/ (shirati).
Končni dvodelni sklopi pa so (Srebot Rejec, 1975, 308-312):
12 SS – okrajšava para zvočnikov (Sonoren-Sonoren)
13 SSS – okrajšava trojice zvočnikov (Sonoren-Sonoren-Sonoren)
14 NN – okrajšava para nezvočnikov (Nesonoren-Nesonoren )
15 NNN – okrajšava trojice nezvočnikov (Nesonoren-Nesonoren-Nesonoren)
16 NNNN – okrajšava četverice nezvočnikov (Nesonoren-Nesonoren-Nesonoren-Nesonoren)
25
• dva zapornika: /tp/ (sodb), /kp/ (prerokb), /pt/ (recept), /pk/ (sklopk), /tk/ (tetk), /kt/
(fakt);
• zapornik + pripornik ali pripornik + zapornik: /ps/ (mops), /kš/ (rikš), /sp/ (risb), /šp/
(lišp), /ft/ (lift), /st/ (list), /št/ (mošt), /ht/ (neviht), /fk/ (filozofk), /sk/ (prask), /šk/
(mišk), /hk/ (grahk), /ks/ (koks);
• zlitnik + zapornik ali zapornik + zlitnik: /čp/ (enačb), /ct/ (lect), /ck/ (pack), /čk/
(mačk), /pc/ (klopc), /tc/ (vratc);
• pripornik + zlitnik ali zlitnik + pripornik: /sc/ (drevesc), /šc/ (prešc), /šč/ (svišč).
Po raziskavi Unuka pa je v slovenskem jeziku najpogostejših naslednjih deset kombinacij v nizu N+N: /sp/ (spona), /st/ (strelja), /sk/ (skakati), /št/ (štorklja), /šk/ (škarje), /šč/ (ščemeti), /kt/ (k teti), /tk/ (tkanje), /zd/ (zdoma) in /ks/ (ksilofon) (Unuk, 2003, 226).
Začetni parni zlogi N+Z (nezvočnik, zvočnik) so naslednji (Unuk, 2003, 234-235):
• zapornik + zvočnik: /km/ (kmetija), /gm/ (gmajna), /pn/ (pnevmatika), /tn/ (tnalo), /kn/
(knez), /gn/ (gnezdo), /dn/ (dnina), /pr/ (preveč), /tr/ (trot), /kr/ (kralj), /br/ (brat), /dr/
(drog), /gr/ (gristi), /pl/ (pladenj), /bl/ (blato), /tl/ (tleti), /dl/ (dlan), /kl/ (klop), /gl/
(glava), /pj/ (pijanec), /tj/ (tja), /kj/ (kje), /dj/ (Djekše), /tv/ (tvoj), /dv/ (dva), /kv/
(kvas), /gv/ (gverila);
• pripornik + zvočnik: /sm/ (smeti), /šm/ (šmorn), /hm/ (hmelj), /zm/ (zmaj), /žm/
(žmikati), /sn/ (snop), /zn/ (znati), /fr/ (frača), /sr/ (sreča), /šr/ (šrapnel), /hr/ (hren), /zr/
(zrak), /žr/ (žreti), /fl/ (flota), /sl/ (slon), /šl/ (šleva), /hl/ (hlev), /zl/ (zlitek), /žl/ (žlica), /fj/ (fjord), /sj/ (sejati17), /hj/ (hja!), /zj/ (zjutraj), /sv/ (svit), /šv/ (švigati), /hv/ (hvala), /zv/ (zviti), /žv/ (žvečiti);
• zlitnik + zvočnik: /cm/ (cmok), /čm/ (čmrlj), /cr/ (crkljati), /čr/ (črevo), /čl/ (človek), /cv/ (cviljenje), /čv/ (čvrst).
.
Začetni dvodelni sklopi v nizu Z+Z (zvočnik, zvočnik) pa so: /vm/ (vmes), /mn/ (mnog), /vn/
(vnaprej), /mr/ (mravlja), /nr/ (nrav), /vr/ (vrat), /ml/ (mlad), /vl/ (vlak), /mj/ (mjavkati), /nj/
(njiva), /lj/ (ljub), /vj/ (vjesti). Končni dvodelni sklopi pa so: /mm/ (himn), /rm/ (farm), /lm/
17 sejati – splošno pogovorno [sjati]
26
(film), /jm/ (ujm), /vm/ (revm), /mn/ (himn), /rn/ (tovarn), /ln/ (gostiln), /vn/ (poln), /jn/ (ujn), /jl/ (emajl), /rl/ (vrl), /rv/ (brv) ter /lv/ (vrl) (Srebot Rejec, 1975, 302-303).
Po raziskavi Unuka je v slovenskem jeziku naslednjih deset najpogostejših kombinacij v nizu Z+Z: /nj/ (njen), /lj/ (ljubi), /rn/ (Erna), /ln/ (normalnost), /vn/ (vnemanj), /rj/ (rjast), /vl/
(vlak), /rm/ (rman), /vr/ (vreča) in /rv/ (rvati) (Unuk, 2003, 224).
Začetni dvodelni sklopi v kombinaciji Z+N (zvočnik, nezvočnik) so (Srebot Rejec, 1975, 295-299):
• zvočnik + zapornik: /vp/ (vpiti), /vt/ (vtakniti), /vk/ (vkop), /vb/ (vbod), /vd/ (vdati), /vg/ (vgozditi);
• zvočnik + pripornik: /vs/ (vse), /vš/ (všiti), /vh/ (vhod), /vz/ (vzeti), /vž/ (vživeti);
• zvočnik + zlitnik: /vc/ (vcepiti), /vč/ (včasih).
Končni dvodelni sklopi pa (Srebot Rejec, 1975, 308-312):
• zvočnik + zapornik: /mp/ (vamp), /mk/ (mamk), /nt/ (fant), /nk/ (sank), /rp/ (borb), /rk/
(novinark), /lp/ (Alp), /lt/ (alt), /lk/ (alg), /jp/ (gajb), /jt/ (ajd), /jk/ (zajk), /rt/ (grd), /vp/
(stavb), /vt/ (pravd), /vk/ (pevk);
• zvočnik + pripornik: /mf/ (triumf), /ms/ (gams), /mš/ (čemž), /ns/ (nians), /nš/ (revanš), /rf/ (harf), /rs/ (prs), /rš/ (rž), /rh/ (vrh), /lf/ (golf), /ls/ (puls), /lš/ (jelš), /jf/ (fajf), /js/
(kokodajs), /jš/ (kajž), /vs/ (ravs), /vš/ (mevž), /vh/ (bolh);
• zvočnik + zlitnik: /nc/ (princ), /nč/ (punč), /rc/ (src), /rč/ (grč), /lc/ (krilc), /lč/ (Poljč), /jc/ (jajc), /jč/ (Majč), /vc/ (ovc), /vč/ (žolč).
Po zgradbi so tridelni sklopi sestavljeni takole (Srebot Rejec, 1975, 299-305, 312-314):
• N+N+N: za začetni sklop je edini /stk/ (stkati), za končni pa so trije /pst/ (zagrebst), /kst/ (tekst), /stk/ (čistk);
• Z+N+N: za začetni sklop so naslednji: /vtk/ (vtkati), /vsp/ (vzpeti), /vst/ (vstati), /vsk/
(vskočiti), /vsh/ (vzhajati), /všt/ (vštuliti), /vzb/ (vzbuditi), /vzd/ (vzdigniti), /vzg/
(vzgib) in /vžg/ (vžgati), za končni pa so /mps/ (mumps), /ntk/ (študentk), /nkt/
(instinkt), /nks/ (larinks), /nck/ (Franck), /nčk/ (Tončk), /nsk/ (žensk), /rpt/ (ekscerpt), /rtk/ (leopardk), /rkt/ (infarkt), /rčk/ (jarčk), /rst/ (prst), /rsk/ (kozoprsk), /ršp/ (izvržb), /ršk/ (Uršk), /ršč/ (bršč), /lčk/ (palčk), /jtp/ (najdb), /jtk/ (Majdk), /jčk/ (srajčk), /jst/
27
(enajst), /jsk/ (kokodajsk), /vtk/ (kozmonavtk), /včk/ (jabolčk), /vst/ (tolst), /vsk/
(bevsk), /všč/ (tolšč);
• N+N+Z: za začetni so predstavniki /scm/ (scmariti), /spr/ (spraviti), /str/ (stran), /skr/
(skriti), /sfr/ (sfrizirati), /shr/ (shraniti), /spl/ (splav), /stl/ (stlačiti), /skl/ (sklad), /sfl/
(sflafotati), /shl/ (shladiti), /stv/ (stvar), /skv/ (skvariti), /scv/ (scveteti), /sčv/
(sčvekati), /zgn/ (zgniti), /zbr/ (zbrati), /zdr/ (zdraviti), /zgr/ (zgrabiti), /zbl/ (zbledeti), /zgl/ (zgled), /zdv/ (zdvomiti), /špr/ (špranja), /štr/ (štruca), /škr/ (škrat), /škl/
(šklepetati), /hkr/ (hkrati);
• Z+N+Z so samo na začetku: /vzm/ (vzmet), /vzn/ (vznak), /vgn/ (vgnezditi), /vpr/
(vprašati), /vtr/ (vtreti), /vkr/ (vkraj), /vbr/ (vbrizgniti), /vdr/ (vdreti), /vgr/ (vgravirati), /vzr/ (vzrok), /vpl/ (vpliv), /vtl/ (vtlačiti), /vkl/ (vklad), /vgl/ (vglobiti), /včl/ (včlaniti), /vsl/ (vsled), /vzl/ (vzlet), /vzv/ (vzvod);
• N+Z+Z so samo na začetku: /plj/ (pljuča), /klj/ (ključ), /knj/ (knjiga), /blj/ (bljuvati), /dlj/ (dlje), /dnj/ (dnjača), /gnj/ (gnjat), /slj/ (sljuda), /smr/ (smreka), /sml/ (Smlednik), /zmn/ (zmnožiti), /zmr/ (zmračiti), /zml/ (zmlatiti), /zvr/ (zvreči), /zvl/ (zvleči), /zlj/
(zljubiti), /cvr/ (cvreti);
• Z+Z+Z: za začetni sklop je samo /vlj/ (vljuden);
• Z+Z+N pa je samo na koncu besede, in sicer v obliki /rnk/ (trnek) ter /rvc/ (drvc).
Po Unuku je deset najpogostejših kombinacij v nizu SSS: /vlj/ (vljuden), /mlj/ (zemlja), /rlj/
(čmrlj), /rnj/ (srnjak), /nlj/ (ranljiv), /lnj/ (dolnji), /vnj/ (levnjak), /rvn/ (krvnik), /jlj/ (vzgojljiv) in /mnj/ (dimnjak). Deset najpogostejših kombinacij v nizu NNN pa je: /pst/ (hropsti), /stk/
(stkati), /psk/ (alpski), /ksp/ (ekspert), /kst/ (ekstaza), /fsk/ (demografski), /ksk/ (ekskurzija), /ksc/ (ekscentričnost), /pšč/ (skupščina) in /sšt/ (s številom) (Unuk, 2003, 225 in 229).
Štiridelni sklopi pa so po svoji sestavi lahko naslednji (Srebot Rejec, 1975, 304-305, 314-316):
• N+N+Z+Z: /splj/ (izpljuvati), /sklj/ (izkljuvati), /sknj/ (izknjižiti), /zblj/ (izbljuvati) ter /scvr/ (scvreti);
• Z+N+N+Z: /vspl/ (vzplameneti), /vstr/ (vztrajati), /vskr/ (vzkriž), /vskl/ (vzklik), /vscv/ (vzcveteti), /vštr/ (vštric), /vzdr/ (vzdražiti) ter /vzgl/ (vzglasje);
28
• Z+N+Z+Z: /vknj/ (vknjižiti), /vklj/ (vključiti), /vzmn/ (vzmnožiti), /vzlj/ (vzljubiti), /vzvr/ (vzvrat);
• za končni štiridelni sklop pa je sestava samo Z+N+N+N: /lbst/ (izdolbsti), /jstk/
(enajstk) ter /rptk/ (ekscerptk).
Fonemi, ki imajo za lastnost kompaktnost, se lahko kombinirajo med seboj /čk/, /hč/, /hk/, /hš/, /kč/, /kh/, /kš/, /šh/, /šk/, /šč/, /žg/. Medsebojno so kompatibilni mehkonebniki, vendar je pogostnost tovrstnih nizov majhna, kajti omejena je tudi z lastnostjo zvenečnost – nezvenečnost (pri mehkonebnikih samo /hk/). Nizi šumevec – mehkonebnik in mehkonebnik – šumevec so zelo redki (s samo nekaj primeri potrditve v gradivu oz. manj kot 0,1%): /hč/
([ahči], [hči], [mehčalec], [nihče], [šlahčič]), /kč/ ([doukčas], [pikčast]), /kš/ ([bakšiš], [kakšen], [kšeft]). Za niz /ph/ je samo ena potrditev ([phati]).
Nizi /j/ + mehkonebnik oz. mehkonebnik + /j/ v gradivu nimajo potrditve.
Velja zakonitost, da sičniki in šumevci, ki imajo nasprotno binarno lastnost kompaktnost, medsebojno niso kompatibilni, in sicer /s - š/ oz. /š - s/, /z - ž/ oz. /ž - z/, /c – č/ oz. /č - c/, /c - š/ oz. /š - c/, itd. (Unuk, 2003, 44).
Tudi sami zvočniki nimajo omejitev pri medsebojnih kombinacijah: /jl/ (emajl), /jm/ (ujma), /jn/ (bojna), /jr/ (bajram), /jv/ (ajvar), /lj/ (ljuba), /lm/ (film), /ln/ (pralnica), /lr/ (polresnica), /lv/ (halva), /mj/ (lamji), /ml/ (mlaj), /mn/ (mnog), /mr/ (mrak), /mv/ (temveč), /nj/ (njen), /nl/
(inlet), /nm/ (abonma), /nr/ (nrav), /nv/ (invalid), /rj/ (rja), /rl/ (Berlin), /rm/ (rman), /rn/
(arnika), /rv/ (barva), /vj/ (cevje), /vl/ (vleka), /vm/ (vmes), /vn/ (vneti), /vr/ (vrv) (Unuk, 2003, 46).
Razvidna je torej dokaj velika heterogenost kombinacij soglasniškega sklopa, kar predstavlja mlademu govorcu (otroku) lahko tudi izziv.
1.6 Transkripcija
Transkripcija (ang. transcription) pomeni objektivizacijo govora z dogovorjenimi simboli, ki opisujejo zvočno podobo.
29
Preko zapisa je možno ugotoviti, kakšen je potek določenih glasov skozi razvoj jezika, pa tudi razvoja govora pri otroku.
Vsaka transkripcija predstavlja subjektivno delo posameznika zaradi različnega sluha pri različnih ljudeh – določen zvok ljudje različno dojemajo. To dojemanje je pogojeno tudi z narečjem, iz katerega prihaja poslušalec. Narečje namreč zelo vpliva na govor, pa tudi na sam sluh in interpretacijo različnih glasov. Na zapis izgovorjave vplivajo še druge psihofizične lastnosti zapisovalca, predvsem utrujenost in nagnjenost k stresu.
Za sam zapis je potrebno imeti čimbolj tiho sobo. Če tega ni, se lahko zgodi, da osebi pripišemo napačno diagnozo (v kolikor se zapisovanje uporablja v terapevtske namene).
V Sloveniji zapisovanje govora pogosteje uporabljajo tisti, ki raziskujejo razvoj jezika in narečij, redkeje pa se to pojavlja pri logopedih, čeprav bi si tudi oni z zapisom marsikdaj pomagali. Točen zapis govora, čeprav je dolgotrajen, saj moramo biti pozorni na še tako majhna odstopanja, je namreč osnova za določevanje prave diagnoze in načrtovanje ustrezne terapije. Zapisani govor nam služi tudi za nadaljnjo primerjavo in ocenjevanje napredovanja otroka, pa tudi za samoevalvacijo, ali smo na pravi poti. Tako imamo bolj objektivno oceno o našem, pa tudi o otrokovem delu.
1.6.1 IPA tabela
V nadaljevanju je najprej predstavljena IPA tabela simbolov – mednarodno dogovorjeni simboli za zapis govora. V slovenščini tabele v takšnem obsegu še nimamo narejene, zato je najprej predstavljen prevod angleške, poleg katere je nato dodana tabela slovenskih glasov.
Za lažje razumevanje lokacije izgovorjave dodajam sliko govoril in zapis mesta izgovorjave.
30
Slika 6: Mesto artikulacije (povzeto po: