Najpogostejši vzrok, ki izvira iz okolja, je slab govorni vzorec osebe, ki je otroku blizu in preživi večino svojega časa z njim. To so lahko starši, sorojenci, vzgojiteljica v vrtcu ali učiteljica v šoli ali pa kakšna medijska osebnost, s katero se otrok identificira (Globačnik, 1999, 19).
Naslednja skupina so organski vzroki, ki se delijo na (Vladisavljevič, 1981, v: Globačnik, 1999, 19):
• anatomski: nepravilnosti perifernih govornih organov (nepravilna lega spodnje in
11
zgornje čeljusti – nepravilna postavitev zob, shize, zaraščena podjezična vez ali visoko in gotsko trdo nebo;
• nevrološki: so pogosti in so različni glede na čas in mesto nastanka. So posledica obolenja kortikalnih območij, ki so pomembna za percepcijo in omisijo govora, subkortikalnih delov in inervacijskih poti. Med nevrološke težave lahko štejemo tudi resnejše težave pri zaznavanju akustičnega razlikovanja posameznih glasov oz. motnje celotnega slušnega procesiranja (ang. ACPD – Auditory Complete Processing Disorders) kot tudi počasnejši govorni razvoj.
Poznamo tudi psihološke vzroke, ki pa so čustvene narave. Zgodi se, da tudi otrok sam noče odrasti, za čemer se pogosto skriva potreba po večji pozornosti, razen če nimamo pred seboj otroka s posebnimi potrebami. Tak način govora je Van Riper (1938) označil za »baby talk«
(Globačnik, 1999, 19).
Številni avtorji poudarjajo, da se način govora in govorne sposobnosti tudi podeduje. Ob podrobnejšem pregledu družinske anamneze bi pri takšnem otroku lahko opazili, da je imel ali pa ima v družini nekoga, ki je že imel govorne težave.
Vladisavljevičeva pa razmišlja tudi o vprašanju, kaj bolj vpliva na otroka – ali je to sama dednost ali, glede na to, da otrok večino svojega časa preživi v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, nanj bolj vpliva okolje, v katerem se giblje (Globačnik, 1999, 19).
Dodd (2006/2007) predlaga klasifikacijo na 4 skupine motenj govora:
• artikulacijske motnje: otrok ima težave pri fizični produkciji glasov (težave nastanejo v gibu in namestitvi govoril) v vseh kontekstih govora in se navezuje na posamezen glas;
• fonološki zaostanek: značilno je predvsem za mlajše otroke, ki imajo le nekaj kontrastov v fonološkem sistemu in tipične vzorce govora – npr. uporabijo glas /t/ tako za /t/ kot tudi za /k/; ti vzorci so pogosto prisotni pri otrocih, pri katerih se bo kasneje razvil normalen govor, tisti otroci pa, ki ohranijo tak govorni vzorec, so kasneje obravnavani kot otroci s fonološkim zaostankom z razvojnimi vzorci;
• konsistentna fonološka motnja: govor otroka vsebuje nenavadne vzorce, ki jih ni
12
mogoče najti pri mlajših otrocih v fonološkem razvoju; ti vzorci so konsistentni in se ne spreminjajo iz produkcije v produkcijo (npr: tla kla – otrok vedno uporablja izgovorjavo zadnjega zapornika v tej besedi);
• nekonsistentna fonološka motnja: vzorci niso različni in ne konsistentni; variabilnost je 40% (to pomeni, da pri poimenovanju isto besedo različno izreče) (npr: koš goš/hoš/oš/… vedno izreče drugače).
Ločevanje med artikulacijsko motnjo in fonološkim zaostankom se določi, ko otroka prosimo, naj nam ponovi posamezen glas. Če otrok izoliranega glasu ne izreče, je to artikulacijska motnja, če pa otrok izoliran glas izreče, ne izreče pa ga v besedi, potem gre za fonološki zaostanek. Možno pa je, da ima otrok tako artikulacijsko motnjo kot tudi fonološki zaostanek (Dodd, 2006/2007).
Dodd (1992) za pomembno motnjo govora pri otrocih omenja tudi razvojno dispraksijo (ang.
CAS – Childhood Apraxia of Speech). To je motnja motorike govoril. Otroci z OAG2 imajo težave pri izgovorjavi glasov, zlogov in besed. Težava ni v mišični šibkosti ali paralizi, ampak v načrtovanju gibanja delov telesa oz. v tem primeru govoril. Otrok ve, kaj želi povedati, vendar njegovi možgani ne znajo skoordinirati vseh gibov za izgovorjavo glasu, zloga ali besede3.
Za razvojno verbalno dispraksijo (DVD – Developmental Verbal Dyspraxia) je značilno, da je specifična za določen govor. Z njo se srečuje otrok, ki ima hudo govorno motnjo in se na terapije ne odzove, kot bi pričakovali. Dispraksijo in nekonsistentno fonološko motnjo se pogosto zamenjuje. Zdi se namreč, da je dispraksija sorazmerno redka motnja, glede na ostale diagnoze motenega govora (Stackhouse, 1992).
Apraksija definiramo kot motnjo izgovorjave, ki je posledica poškodbe kapacitete programiranja pozicioniranja govorne muskulature in zaporedja mišičnih gibov za hoteno produkcijo fonemov.
Apraksija se od dizartrije razlikuje, ker je posledica motenih vzorcev fonemskih izgovorjav in ne posledica šibkosti, upočasnjenosti in nekoordinacije artikulatorjev (Kirshner, 2002, 20).
2 OAG – Otroška Apraksija Govora
3 http://www.asha.org/public/speech/disorders/childhoodapraxia/
13 1.3.1 Fonološki procesi
Na splošno govorimo o treh oblikah različne izgovorjave (Globačnik, 1999, 13):
• omisija: izpuščanje posameznega glasu, ki v večji meri vpliva na razumljivost govora;
• substitucija: zamenjavanje glasu s fonemom iz istega jezika, ki v manjši meri vpliva na razumljivost govora kot celote;
• distorzija: izkrivljena izgovorjava glasu, ki v primerjavi z omisijo poslušalca najmanj odvrača od vsebine na obliko govornega sporočila.
Zgoraj naštete napake pa se ne dogajajo izolirano, razen ko gre za otrokovo govorno težavo posameznega glasu.
Otroci, ki so mlajši od štirih let in pol, še ne v popolnosti uspešno koordinirajo premikanja govornih organov. Kot posledica se nekateri glasovi, glasovne kombinacije, pa tudi prehodi iz enega glasu v drugega moteni. Besedam, ki vsebujejo takšne glasove oz. soglasniške sklope, lahko rečemo težje izgovorljive. Tako otrok uporabi enega izmed fonoloških procesov in produkcijo težjih besed poenostavi. V normalnem razvoju govora otroka tako nekateri procesi niso naključni, ampak jih lahko predvidevamo (Williamson, 2008).
Tako lahko rečemo, da so fonološki procesi procesi, s katerimi si otrok pomaga pri težje izrečenih glasovih in kombinacijah glasov, jih racionalizira, ekonomizira oz. poenostavi.
Ob podrobnejšem pogledu na problem, o katerem pišem v diplomskem delu, govorimo o fonoloških procesih, med katere spadajo4:
• procesi v strukturi: gre za zlogovno strukturo, spreminja se količina fonemov, pojavljanje soglasnikov in samoglasnikov:
o zapornik je v besedi izpuščen (npr: ['sto:u] ['so:u]) brisanje zapornikov;
o zapornik se zamenja s pripornikom (npr: [ba'lo:n] [va'lo:n]) slabljenje zapornikov;
o izpuščanje soglasnika/ov v soglasniški skupini, še zlasti nepoudarjenih (npr:
[zdɾɾɾɾau̯'ni:tsa] [zdau̯'ni:tsa]) poenostavljanje soglasniških skupin;
o idiosinkratični procesi (npr: ['so:ntse] ['tso:ntse]);
4 http://www.speech-therapy-information-and-resources.com/phonological-processes.html, http://www.ccsd66.org/Montes%20Website/23_phonological_processes.pdf
14
o zamenjava bližnjih ali sosednjih glasov (npr.: [ʃʃʃʃpa'ge:ti] [paʃʃʃʃ'ge:ti]) metateze;
o vstavljanje glasu (ponavadi samoglasnika) v besedo (npr. [bla'ga:i ̯na]
[bala'ga:i ̯na]) epenteze;
• procesi sistema: gre za substitucije enega fonema z drugim, zlogovna struktura pa ostaja ista:
o zamenjava trajnika z zapornikom, ponavadi gre za menjavo pripornik-zapornik ali zlitnik-zapornik (npr: [fa'za:n] [ba'za:n]) zaustavljanje /stopping/;
o pripornik se zamenja z zlitnikom (npr: ['so:ntse] ['tso:nce]) afrikacija /affrication/;
o zlitnik se zamenja s pripornikom (npr: ['bu:ʧʧʧʧa] ['bu:ʃʃʃʃa]) frikacija /frication/;
o zamenjava soglasnika z drsnikom (npr: ['vo:lja] ['vo:ja]) drsenje /gliding/;
o zamenjava zadnjega zapornika s prednjim zapornikom (npr: [,ko:ka'ko:la]
[,to:ta'to:la]) anteriorizacija /anteriorization/;
o zamenjava prednjega zapornika z zadnjim (npr: ['tam] ['kam]) posteriorizacija /posteriorization/;
o zamenjava zvenečega fonema z nezvenečim (npr: ['bo:ben] ['po:pen]) odzvenevanje /desonorization/;
o zamenjava nezvenečega fonema z zvenečim (npr: ['koš] ['goš]) ozvenevanje /sonorization/;
o glas K se zamenja s Č, glas G z Ž in glas H s Š nebnenje oz. mehčanje /palatalization/.
Pri govoru lahko pride tudi do (Dodd, 2006/2007):
• odprtega nosljanja: pri slabo razviti velofaringealni zapori pride do uhajanja zraka skozi nos – sliši se dodatno frekvenco;
• zaprtega nosljanja: težave pri prehodu zraka skozi nos – tudi pri nosnikih gre zrak samo skozi usta;
• lateralizacije oz. stranskosti: oseba tudi pri ostalih glasovih (in ne samo glasu L)
15 dvigne konico jezika in glas izgovori pri strani.
Dodd (2006/2007) opisuje normalne procese, ki so se pojavili pri petih otrocih, starih med 20 in 36 mesecev:
• brisanje nenaglašenega zloga (npr. [ba'na:na] ['na:na]);
• redukcija soglasniških skupin (npr. [zdɾɾɾɾau̯'ni:tsa] [zdau̯'ni:tsa]);
• metateze (npr. [ʃʃʃʃpa'ge:ti] [paʃʃʃʃ'ge:ti]);
• soglasniška asimilacija5 - največkrat končnih zvenečih glasov v nezveneče (npr.
['grad] ['grat], ['gumb] ['gump]).
Torej, ti procesi so zgoraj omejeni in če se pojavijo po 3. letu starosti, so nekako kazalniki fonoloških motenj.
Ti fonološki procesi naj se po 7. letu starosti ne bi več pojavljali. Najpogostejši fonološki procesi so: zaustavljanje oz. stopping, drsenje oz. gliding in izpuščanje soglasnika oz.
soglasniškega zloga (Merkel-Piccini, 2001).
Starostna skupina 3,0 – 3,5 3,6 – 3,11 4,0 – 4,5 4,6 – 4,11 5,0 – 5,5 5,6 – 5,11 6,0 – 6,5 Drsenje
Frikacija
Izpuščanje sogl. sklopov Spr. izg. zadnjih glasov Izpuščanje nenagl. zlogov Zaustavljanje
Ozvenevanje
Slika 2: Fonološke napake, ki so prisotne pri vsaj 10% populacije (Dodd, Zhu Hua, 2006/2007)
Glede na tabelo (slika 2) se vidi, kateri so najpogostejši fonološki procesi, ki se pojavijo pri vsaj 10% otrok določene starosti.
5 asimilacija: glasovna enakost enega od obeh različnih glasov – nasprotje disimilacije
16
Nekako do 6. leta starosti naj bi drsenje (ang. gliding) izzvenelo, do 5. leta naj bi izzvenela tudi frikacija (ang. frication) in izpuščanje soglasniških sklopov (ang. cluster reduction), do 4.
leta naj bi izzvenela še sprednja izgovorjava zadnjih glasov (ang. fronting) in brisanje nenaglašenega zloga (ang. weak syllable deletion), zaustavljanje oz. da postane zapornik (ang.
stopping) naj bi se pojavilo samo še v starosti do 3 let in 6 mesecev, ozvenevanje (ang.
voicing) pa naj bi do te starosti že izzvenelo (Dodd, 2006/2007, 36).
Dodd s pomočjo tabele klasificira tri skupine fonoloških napak (Dodd, 2006/2007, 36):
• fonološke napake primerne starosti: napake se pojavljajo pri vsaj 10% otrok v isti starostni skupini v normativnem vzorcu;
• zapoznele fonološke napake: napake se pojavijo pri manj kot 10% otrok iste starosti normativnega vzorca, a pri več kot 10% mlajših otrok;
• nenavadne fonološke napake: napake se pojavijo pri manj kot 10% otrok katerekoli starosti.
1.3.2 Oblike motenj na področju izreke pri slovenskih otrocih
Za slovenščino imamo na področju motenj izreke pri slovenskih otrocih dve raziskavi avtoric Globačnik (1999) in Grobler (1985).
Odstopanja na področju izreke od 3. do 4. leta starosti so (Globačnik, 1999, 13):
• substitucije glasov /s/, /z/, /c/, /š/, /ž/, /č/, tako da otrok nadomešča sičnike s šumniki in obratno; substitucija se pojavi pri samo enem glasu ali pa pri celotni glasovni skupini;
• distorzije posameznega glasu ali pa celotne skupine glasov (sičniki, šumniki) kot posledica razvade pri otroku ali prve denticije (dude, sesanje prsta);
• omisija glasov /k/ in /h/ ter glasov /r/ in /l/ kot posledica razvojnih anomalij govornih organov ali slabše razvite govorne motorike;
• omisija, distorzija ali substitucija glasu /r/.
Odstopanja na področju izreke od 4. do 5. leta starosti (Globačnik, 1999, 13):
• distorzije glasovne skupine sičnikov /s/, /c/ in /z/ ter šumnikov /š/, /č/ in /ž/;
• substitucije sičnikov in šumnikov;
17
• distorzije glasu /r/.
Odstopanja na področju izreke od 5. do 6. leta starosti (Globačnik, 1999, 13):
• distorzije glasov /s/, /z/ in /c/;
• distorzije glasov /š/, /č/ in /ž/;
• distorzija in substitucija glasu /r/.
Groblerjeva (1985) trdi, da je osvajanje sistema glasov materinega jezika temelj jezika. Že v fazi brbljanja se pojavljajo različni glasovi, po katerih so si dojenčki podobni, ne glede na to, v katerem jezikovnem prostoru živijo. Šele postopoma izoblikujejo glasove, ki so značilni za določen jezik – določene glasove prej osvojijo, za nekatere pa potrebujejo več let.
Razvoj glasov poteka po stopnjah. Med otroki so velike razlike, kot tudi sama odstopanja od normale. Nekateri otroci obvladajo glasove našega jezika že pri treh letih, drugi pa to osvojijo šele pri sedmih. Glasovi, ki še niso avtomatizirani do šestega (sedmega) leta, se začnejo utrjevati kot nepravilni in kažejo na težave pri govoru (Grobler, 1985, 191).
Groblerjeva še na drugačen način opredeli najpogostejše govorne motnje in razvojne težave pri otrocih (Grobler, 1985, 191 – 196):
• bebljanje (dislalija): nezmožnost oz. nepravilnost v izreki posameznih glasov – zamenjava glasu s tistim, ki obstaja ali pa izgovorjava glasu, čigar kvaliteta ne zadostuje (najbolj kritični so glasovi /c/, /č/, /z/, /ž/, /s/, /š/, /r/ in /l/);
• jecljanje: nepravilen ritem in hitrost govora;
• brbotanje (tahifemija): nepravilen ritem in hitrost govora – otrokove misli so hitrejše od govora, tako da druga misel preseka prvo misel, še preden jo je otrok uspel izgovoriti.
18