Z govorom se ukvarjata tako fonetika kot tudi fonologija.
1.4.1 Fonetika
Fonetika je definirana kot: veda o tvorjenju in značilnostih glasov (SSKJ, 1994, 220); nauk o jezikovnih glasovih (Leksikon, 1987, 258); veda o glasovih, imenovana tudi glasoslovje, ki se tradicionalno deli na 3 veje: artikulacijska, akustična in avditivna. Lahko je jezikoslovna veda ali pomožna veda drugih metaved (medicine, govorništva, računalništva, akustike, itd).6
»Glasoslovje je jezikovni nauk o izrazni slušni podobi jezika (mednarodni izraz za glasoslovje je fonetika). Predmet fonetičnega raziskovanja je torej izrazna podoba glasov (z vsemi njihovimi značilnostmi), glasovnih zvez, besed, besednih zvez, stavkov in povedi – v širšem smislu pa tudi odstavkov in celotnega besedila. Pri izrazni podobi jezika glasoslovje razlikuje dvoje: njeno razločevalno oblikovnost (t.i. fonologija) in njeno tvarnost, tj. od človeka z izgovarjalnimi gibi povzročeno valovanje zraka (poki, šumi, toni), v novejšem času pa tudi umetne ponaredke takih valovanj (sintetizirani govor).« (Toporišič, 2000, 41).
Tvarno stran izrazne podobe jezika fonetika preučuje predvsem kot akustično uresničitev, nastalo zaradi delovanja človekovih t.i. govornih organov. To je akustična fonetika: za analizo govora ji služijo ali tehnične naprave (tj. instrumentalna fonetika) ali pa uho (tj.
ušesna/sluhovna/zaznavna fonetika). T.i. artikulacijska fonetika pa preučuje tvorjenje akustičnih značilnosti jezika (Toporišič, 2000, 41).
Za prikaz govora v fonetiki uporabljamo dogovorjene simbole – npr. IPA simbole7.
Uporabljenim glasovom v govoru in jeziku rečemo fonemi. Velja, da ni vsak glas fonem, fonem določa pomen in je najmanjša pomensko razlikovalna enota govora. Fonemi so tisti glasovi, ki smo jih sposobni razlikovati med seboj, izolirano, kot tudi v sami besedi.
Najmanjša razlika med besedama je skrita v enem samem fonemu. Sprememba fonema v besedi pomeni tudi spremembo pomena besede.
Omeniti je potrebno še alofone. To so izgovorna različica fonema. Alofoni istega fonema so v dopolnjujoči razvrstitvi – to pomeni, da je v določenem okolju dovoljen le en alofon
6 http://sl.wikipedia.org/wiki/Fonetika
7 http://www.yorku.ca/earmstro/ipa/
19
določenega fonema, alofoni se ne prekrivajo, saj tako ne bi vedeli, kdaj se kateri uporablja.
(Marušič, 2008)
1.4.2 Fonologija
Fonologija je definirana kot: nauk o fonemih. (SKKJ, 1994, 220); jezikoslovna veda o glasovih, njihovi vlogi (v jeziku oz. njegovi slovnici), razvrstitvi (distribuciji), omejitvah ipd.8 Fonologija je tako veda o pravilih sistema, ki urejajo enote govora (foneme) v pomenske enote. Raziskuje tudi organizacijo glasov v določenem jeziku.
Enote govora so organizirane v 3 kategorije: fonemi, ki se združujejo v zloge na osnovi fonotaktičnih pravil, ti pa nato v besede9.
Fonologija preučuje predvsem, kako naši možgani glasove dojemajo, jih razlikujejo in uporabljajo ter kako se držijo jezikovnih fonotaktičnih pravil razlikovanja in sekvencioniranja.
Za prikaz govora v fonologiji uporabljamo tudi t.i. segmentalne in suprasegmentalne lastnosti jezika. Segmentalne lastnosti zajemajo foneme in njihova razlikovalna oz. distinktivna obeležja, suprasegmentalne značilnosti pa zajemajo naglas, ritem, hitrost, intonacijo, itd.
Poleg IPA simbolov tako uporabimo še znake, ki nam natančneje določajo segmentalne in suprasegmentalne lastnosti.
Beseda fonem se je pojavila že v antični Indiji ter se skozi razvoj pojavila in razvijala skozi več vej oz. teorij fonologije: strukturalna, naravna, naravna generativna (v katero spada metrična teorija), autosegmentalna (v katero spada optimalnostna teorija), vezalna, linearna in nelinearna.
Bolj pomembno vlogo je fonologiji dal N. S. Trubeckoj s svojim delom Osnove fonologije (1939). Raziskoval in utrdil je teorijo o fonemih, fonološki distribuciji ter fonoloških opozicijah. Oblikoval je strukturalno fonologijo, na kateri je osnovana moderna fonologija.
Naslednja pomembna jezikoslovca, ki sta vplivala na razvoj fonologije, sta bila Noam Chomsky in Morris Halle z delom The Sound Pattern of English (1968). Predvsem
8 Pridobljeno s strani: http://sl.wikipedia.org/wiki/Fonologija
9 Pridobljeni s strani: http://www.speech-therapy-information-and-resources.com/phonology.html
20
pomembno sta vplivala z nadgradnjo razlikovalnih lastnosti (distinktivnih obeležij) ter pojmom fonološko pravilo.
Novejše fonološke teorije pa so nastajale od 70. let 20. stoletja. Te so:
• naravna fonologija: teorija, osnovana na publikaciji Davida Stampea 1969 in 1979 in je temeljila na univerzalnih fonoloških procesih, ki vplivajo eden na drugega.
Namesto, da bi delovali na sklopih, fonološki procesi delujejo na razlikovalnih lastnostih v prozodičnih skupinah (te so lahko majhne kot zlogi ali pa velike kot celotna izjava). Fonološki procesi so neurejeni med seboj in so vzporedno v uporabi (pri izključitvi enega procesa se lahko pojavi nek drugi). Pomembna jezikoslovca v naravni fonologiji sta še Patricia Donegan in Geoffrey Pullum. Načela naravne fonologije so bila z Wolfgangom U. Dresslerjem razširjena na morfologijo10;
• naravna generativna fonologija (NGP) se je pojavila z Vannemanom okoli leta 1970 in je najbolj izčrpno opisana v knjigi Introduction to Natural Generative Phonology avtorja Hooperja iz leta 1976. Ta fonologija je podobna generativni, ki je opisana v The Sound Pattern of English (SPE). Glavna značilnost NGP je generalizacija fonoloških procesov (zmanjševanje soglasniških skupin na soglasnike, izpuščanje nenaglašenih zlogov, odzvenevanje, prednja izgovorjava zadnjih glasov), ki jih otroci uporabljajo. Hooper predlaga NGP kot bolj konkretno in realno od SPE.
V okviru generativne fonologije fonologi usmerijo raziskave tudi na t.i. metrično podobo zloga: zlogi so uvrščeni v metrične hierarhične strukture, s čimer se podajajo naglasne in intonacijske značilnosti jezika. Zlog je obravnavan kot pojav prozodijske strukture; predstavlja se v obliki metričnega drevesnika in metričnih mrež. Podrobno se s tem ukvarja avtosegmentalna fonologija. Tako recimo velja, da so zaporedja [d+
ʒ] v slovenščini možna kot enoten glas /dž/, pa vendar ta ni mogoč v besedi deževati, kakor bi pričakovali (dževati ni mogoča oblika) (Clark in Yallop, 2007, 410-412).
Posamezna pravila se vrstijo v točno določenem zaporedju, ki je enako za neki jezik.
To zaporedje je slovnica jezika. Pravilo se v konkretni besedi lahko realizira ali pa ne.
Zaporedje pravil lahko fonolog ugotovi s preučevanjem premen v jeziku, ki tvorijo jedro generativne fonologije. Primerjava različnih besed, pri katerih je določeno pravilo uporabljeno ali pa ne, razkrije zaporedje pravil (Jurgec, 2007, 4);
10 Prevedeno s strani: http://en.wikipedia.org/wiki/Phonology
21
• autosegmentalno fonologijo je leta 1976 predstavil John Goldsmith. V tej fonologiji so fonemi s kombinacijami predstavljeni kot paralelni in ne kot linearni segmenti.
Autosegmentalna fonologija se je nato razvila v optimalnostno teorijo (OT), s katero sta se največ ukvarjala Alan Prince in Paul Smolensky. OT v slovnici jezika daje ključno vlogo omejitvam (ang. constraints), ki so univerzalne, jeziki pa se razlikujejo glede na to, kako jih rangirajo. Optimalni kandidat je tisti par vnosa (input) rezultata (output-a), ki ne krši visoko rangirane omejitve (v primerjavi z drugimi kandidati).
Odnos med vnosom in rezultatom se pokaže z razumevanjem med dvema osebama:
GEN (generator) in EVAL (evalvator). GEN poda možne kadidate vnosa, EVAL pa izbere oz. določi, kateri kandidat najbolj ustreza trenutnemu pogovoru in slovnici (Barlow in Gierut, 1999, 1482 - 1498).
/kæt/ INPUT
GEN
kæt kætə kæ tæ æt bɔb mu etc. KANDIDATI
EVAL
(omejitve)
/kæt/ OUTPUT
Slika 3: Model optimalnostne teorije (Barlow in Gierut, 1999, 1484)
Glede na model OT so po McCarthy in Prince (1993) in Prince in Smolensky (1993) osnovne lastnosti (Jurgec, 2007, 5-6): univerzalnost, ko so omejitve univerzalne (enake v vseh jezikih); kršljivost, ko so omejitve kršljive, kršitve pa so minimalne - kandidat, ki bi zadovoljil vse omejitve, ni mogoč; rangiranje, ko so omejitve rangirane, rangiranje pa je različno v različnih jezikih, minimalna kršitev je določena z rangiranjem; vsebovanost, ko je analiza kandidatov, ki jih vrednoti hierarhija omejitev, določena z ustrezanjem strukturi in ni posebnih pravil ali strategij popravkov glede na
22
celotno hierarhijo ali posamezno omejitev ter vzporednost, ko je zadovoljevanje hierarhije omejitev določeno za vso hierarhijo in za vse kandidate;
• za začetek vezalne fonologije velja razprava Kaye, Lowenstamma in Vergnauda (1985), v kateri je predlagana prva različica teorije o notranji zgradbi fonoloških segmentov. S teorijo so poskušali poenotiti teoretične pojme sintaktičnih in fonoloških struktur. Fonologija temelji na ideji, da vsi jeziki nujno sledijo določenemu sklopu načel, med seboj pa se razlikujejo v izbiri binarnih parametrov. To pomeni, da so fonološke strukture vseh jezikov enake, razlikujejo pa se v realizaciji le-teh11. Predstavniki te fonologije so: Jonathan Kaye, Jean Lowenstamm, Jean-Roger Vergnaund, Monik Charette, John Harris, itd (Kaye s sod., 1985, 305-328);
• v linearni fonologiji (ravninska členitev, ravninski model, površinska, ravna, enodimenzionalna struktura) so sestavine zloga podane nehierarhično, samo v linearni odvisnosti, kot niz segmentov. Tako je zlog v predstavitvi nizanje glasov v večje enote, torej niz posameznih glasov (segmentov). Ponazoritev zloga je sledeč (Unuk, 2003, 103):
Slika 4: Ponazoritev ravninske členitve (Unuk, 2003, 103)
• v nelinearni fonologiji pa je zlog predstavljen kot hierarhično zgrajena enota, v kateri vladajo hierarhični odnosi med členi zloga. Kot fonološka enota je zlog ponazorjen z obliko drevesnika: medsebojni soodvisni odnosi so vzpostavljeni neposredno – skozi odnose v sami strukturi zloga.
11 http://en.wikipedia.org/wiki/Phonology#Development_of_the_field
zlog
C C V C C
23 Ponazoritev zloga je sledeč (Unuk, 2003, 104):
Z zlog
O onset (začetek) R rima
N nukleus (vrh) K koda
Slika 5: Ponazoritev binarne členitve (Unuk, 2003, 104; Bernhardt, Stemberger, 1999, 4)
Najmanjša enota segmentov je zlog, ki je sestavljen iz naglašenega (t.i. vrh oz.
nukleus) in nenaglašenega dela. Vrh je ponavadi samoglasnik ali pa tudi zvočnik /n/, /m/, /l/, /r/. Nenaglašeni deli besede lahko nastopijo pred vrhom (t.i. onset) ali pa za vrhom (t.i. koda). Zlogi brez kode se imenujejo odprti zlogi (brez soglasnika za samoglasnikom), zlogi s kodo pa zaprti (s soglasnikom za samoglasnikom). Odprti zlogi so v jeziku pogostejši kot zaprti. Koda in vrh/nukleus skupaj sestavljata rimo (Bernhardt, Stemberger, 1999, 3-6).
Zlog največkrat sestoji iz 2 dejavnikov (Unuk, 2003, 104):
o prvi z leve je t.i. onset ali začetek zloga in je neobvezni člen;
o sledi mu t.i. rima, ki je v zlogu obvezni člen strukture. Rimo sestavljata t.i.
nukleus ali jedro in koda ali končni del zloga.
Po svetu se je tako oblikovalo več vej fonologije, na našem področju pa so se avtorji usmerili v linearno in nelinearno fonologijo. Ti dve fonologiji je najbolje opisal Unuk v knjigi Zlog v slovenskem jeziku (2003).
Tudi inštrumentarij, omenjen v diplomskem delu, je osnovan na nelinearni fonologiji.