Cilji raziskave, raziskovalna vprašanja in hipoteze

Cilj magistrskega dela je s pomočjo Preizkusa pripovedovanja zgodbe: Rokavička pridobiti vpogled v značilnosti pripovedovanja petletnih otrok z avtistično motnjo in dobljene rezultate primerjati z rezultati otrok tipičnega razvoja.

RV 1: Kako se pripovedovanje zgodb petletnih otrok z avtistično motnjo razlikuje od pripovedovanja zgodb vrstnikov s tipičnim razvojem na področju besed v zgodbi?

RV 2: Kako se pripovedovanje zgodb petletnih otrok z avtistično motnjo razlikuje od pripovedovanja zgodb vrstnikov s tipičnim razvojem na področju slovnične strukture zgodbe?

RV 3: Kako se pripovedovanje zgodb petletnih otrok z avtistično motnjo razlikuje od pripovedovanja zgodb vrstnikov s tipičnim razvojem na področju vsebinske strukture zgodbe?

Hipoteza 1: Rezultati pri vseh kazalnikih za ocenjevanje zgodbe so pri petletnih otrocih z avtistično motnjo nižji kot pri vrstnikih s tipičnim razvojem.

Hipoteza 2: Skupni dosežek petletnih otrok z avtistično motnjo pri Preizkusu pripovedovanja zgodbe: Rokavička se statistično pomembno razlikuje od skupnega dosežka vrstnikov s tipičnim razvojem pri Preizkusu pripovedovanja zgodbe: Rokavička.

Hipoteza 3: Petletni otroci z avtistično motnjo kažejo največja odstopanja na področju vsebinske strukture zgodbe (število dogodkov, število zamenjav perspektive, število besed za opisovanje mentalnih stanj) glede na vrstnike s tipičnim razvojem.

3.3 Metodologija

Metoda in raziskovalni pristop

V magistrskem delu sta bila uporabljena spodaj navedena raziskovalna metoda in pristop:

– raziskovalna metoda: deskriptivna metoda raziskovanja.

– raziskovalni pristop: kvantitativna raziskava in delno kvalitativna analiza nekaterih pripovedi.

Vzorec

V končni vzorec je bilo vključenih 26 otrok, od tega 20 otrok s tipičnim razvojem (12 deklic in 8 dečkov) in 6 otrok z avtistično motnjo, ki nimajo pridruženih drugih motenj (npr. motenj v duševnem razvoju) (2 deklici in 4 dečki). Otroci s tipičnim razvojem so obiskovali dva oddelka Vrtca Zagorje ob Savi, otroci z avtistično motnjo pa različne vrtce po Sloveniji. Vzorec otrok z avtistično motnjo je majhen, za kar obstaja več razlogov:

– pozno diagnosticiranje avtistične motnje v Sloveniji,

– veliko otrok z avtistično motnjo ima pridružene še druge motnje, ki bi vplivale na rezultate testiranja in jih zato nismo vključili v raziskavo,

– težave pri pridobivanju soglasij staršev otrok z avtistično motnjo.

Spremenljivke

Neodvisna spremenljivka je prisotnost oz. odsotnost avtistične motnje, odvisna spremenljivka pa kvaliteta pripovedi zgodbe (število vseh besed, število različnih besed, povprečna dolžina povedi, število priredno in podredno zloženih povedi, delež enostavčnih povedi, raba prirednih in podrednih veznikov, število dogodkov, ki jih je otrok prepoznal izmed opredeljenih dogodkov, število zamenjav perspektive in število opisov mentalnih stanj, ki vključujejo zaznave, čustvena stanja, želje in hotenja ter mišljenje).

Instrument

Za ocenjevanje pripovedovanja zgodbe sem uporabila Preizkus pripovedovanja zgodbe:

Rokavička (Marjanovič Umek idr., 2012) ki je namenjen otrokom od 3. do 6. leta starosti.

Sestavljen je iz slikanice, ki vsebuje ilustracije brez besedila. Vsebino in strukturo otrokove zgodbe se vrednoti po merilih, ki so pripravljena na osnovi izsledkov več predhodnih raziskav (npr. Fekonja Peklaj idr., 2010). Gre za kriterije, ki posegajo na področja besed v zgodbi, slovnične strukture zgodbe in vsebinske strukture zgodbe (Marjanovič Umek idr., 2012).

Število besed v zgodbi:

– število besed (število samostojnih besed v zgodbi, ki so poleg polnopomenskih besed tudi predlogi, medmeti in vezniki)

– število različnih besed (število različnih besed v zgodbi, pri čemer se za isto besedo štejejo tudi različne oblike iste besede, npr. različni skloni, števila, osebe, čas, pomanjševalnice. Kot različna beseda se šteje beseda z drugo predpono in stopnjevanje besede)

Slovnična struktura zgodbe:

– povprečna dolžina povedi (povprečna dolžina vseh povedi v zgodbi)

– število priredno zloženih povedi (število priredno zloženih povedi, ki so sestavljene iz dveh ali več enakovrednih stavkov)

– število podredno zloženih povedi (število priredno zloženih povedi, ki so sestavljene iz enega glavnega stavka in enega ali več odvisnih stavkov)

– delež enostavčnih povedi (delež enostavčnih povedi v zgodbi, med katere štejemo vse povedi z enim povedkom, pa tudi pastavke – torej samostalniške, pridevniške, prislovne, glagolske z neosebno glagolsko obliko, medmetne in členkovne povedi)

– raba prirednih veznikov (uporaba prirednih veznikov, ki ne izražajo vezalnega priredja) – raba podrednih veznikov (uporaba podrednih veznikov, ki izražajo vzročno-posledično

razmerje)

Vsebinska struktura zgodbe:

– število dogodkov¹ (Število dogodkov, ki jih otrok v zgodbi prepozna in opiše izmed 14 prepoznanih dogodkov. Ti so bili določeni na podlagi analize zgodb sedmih odraslih oseb, ki so neodvisno pripovedovale zgodbo ob ilustraciji. Dogodek je bil uvrščen na listo dogodkov, če ga je povedalo najmanj pet oseb. Ni potrebno, da otrok opiše dogodek natančno tako, kot je zapisan, vendar pa mora opisati ključno dejanje iz dogodka.

Dogodek lahko pove z eno povedjo ali več povedmi. Vrednotijo se le dogodki, ki si sledijo v pravilnem zaporedju. Otrok lahko enega ali več dogodkov izpusti in potem nadaljuje z drugimi prepoznanimi dogodki v pravilnem zaporedju. Dogodki se točkujejo le, če si neposredno drug za drugim sledita najmanj dva zaporedna dogodka.)

– število zamenjav perspektive² (V zgodbi je označen niz dogodkov, znotraj katerega so prepoznane štiri zamenjave v perspektivi oziroma prehodi iz ene v drugo vlogo. Pri vrednotenju števila zamenjav perspektive mora otrok osebo ali žival, ki ji vloga pripada, poimenovati ali določiti z uporabo ustrezne glagolske končnice.)

– število besed za opisovanje mentalnih stanj (Besede, ki jih otrok pri pripovedovanju uporabi za opis zaznav, čustvenih stanj, želja in hotenj ter mišljenja junakov in junakinj v zgodbi. Vrednoti se le besede, ki so del 14 prepoznanih dogodkov.)

Preizkus je zanesljiv, objektiven in veljaven pripomoček, ki je standardiziran na vzorcu slovenskih otrok. Zanesljivost je bila merjena po metodi notranje skladnosti. Količnik α za vse starostne skupine je znašal vsaj 0,80, večinoma pa se približeval vrednosti 0,90. Pri preverjanju

1 Prepoznanih dogodkov v zgodbi je 14: 1) Dedek je hodil po gozdu in med potjo izgubil rokavico. 2) Rokavico, ki je ležala na tleh, je prva našla miška in zlezla vanjo. 3) Potem sta mimo prišla še zajec in žaba in pogledala, kdo stanuje v rokavici. 4) Tudi onadva sta zlezla vanjo. 5) Prišla sta še lisica in volk, pogledala, kdo stanuje v rokavici in vprašala, ali imajo prostor še zanju. 6) V rokavici jih je zdaj živelo že pet. 7) Prilomastila sta še merjasec in medved in vprašala živali, če se jim lahko pridružita v rokavici. 8) Živali so se stisnile in vse skupaj živele v rokavici. 9 ) Doma je dedek hotel natakniti še drugo rokavico, a je ni našel. 10) Kuža je stekel nazaj proti gozdu iskat izgubljeno rokavico. 11) Na tleh je našel rokavico, v kateri so bile živali in glasno zalajal hov, hov. (Našel je rokavico in prestrašil vse živali). 12) Živali so se prestrašile, planile iz rokavice in stekle po gozdu. 13) Kuža je rokavico prinesel dedku. 14) Dedek je bil zelo vesel.

2V zgodbi so opredeljene štiri zamenjave perspektive, ki si sledijo v eni sekvenci (1. zamenjava perspektive: dedek – kuža (dogodka 9 in 10 ali 9 in 11); 2. zamenjava perspektive: kuža – živali (dogodka 11 in 12 ali 10 in 12); 3.

zamenjava perspektive: živali - kuža (dogodka 12 in 13); 4. zamenjava perspektive: kuža – dedek (dogodka 13 in 14)).

objektivnosti sta dve ocenjevalki neodvisno ocenili 30 zgodb, nato pa so primerjali njune rezultate. Pearsonov količnik povezanosti med dosežki je bil 0,98 (95% IZ: 0,96 < ρ < 0,99), količnik intraklasne povezanosti za absolutno ujemanje pa je bil 0,97 (95% IZ: 0,92 < ICC <

0,99). Za preverjanje veljavnosti so kot kriterijsko spremenljivko vzeli celostno ekspertno oceno razvojne ravni zgodbe. Vsoto ocen dveh ocenjevalk so vzeli kot zunanji kriterij razvojne ravni pripovedovanja zgodbe. Povezanost med skupnim dosežkom in kriterijem s popravkom za nepopolno zanesljivost kriterija je znašala 0,77, kar kaže na dobro veljavnost tega preizkusa (Marjanovič Umek idr., 2012).

Opis postopka zbiranja podatkov

Zbiranje podatkov je potekalo od januarja 2019 do julija 2019 v različnih vrtcih po Sloveniji.

Prošnjo za pomoč pri iskanju vzorca otrok z avtistično motnjo brez pridruženih motenj sem poslala na elektronske naslove večine vrtcev po Sloveniji. Strokovni delavci vrtca so obrazce za soglašanje z vključitvijo otroka v raziskavo posredovali staršem (tako otrok z avtistično motnjo kot tudi otrok s tipičnim razvojem). Po pridobitvi soglasja staršev je bilo testiranje izvedeno v dogovoru z otrokovo vzgojiteljico, izvajalko dodatne strokovne pomoči ali svetovalno delavko vrtca, in sicer v času varstva otroka v vrtcu. Otroci so bili individualno preizkušeni s Preizkusom pripovedovanja zgodbe: Rokavička po navodilih, ki jih narekuje preizkus. Zgodbe, ki so jih otroci povedali, so bile zaradi kasnejše lažje analize zvočno posnete z diktafonom. Pripovedi so bile zapisane in analizirane s pomočjo opredeljenih meril za ocenjevanje.

Postopki obdelave podatkov

Pridobljeni podatki so bili obdelani kvantitativno. Rezultate Preizkusa pripovedovanja zgodbe:

Rokavička sem statistično obdelala s programom IBM SPSS Statistics 22 in Microsoft Excel.

Uporabljene so bile statistične metode deskriptivne statistike za opis vzorca in grafični ter tabelarični prikaz podatkov. Po ogledu grafov sem za posamezne kazalnike za ocenjevanje zgodbe iz skupine otrok s tipičnim razvojem odstranila osamelce (največ 2), osamelce v skupini otrok z avtistično motnjo pa sem zaradi majhnega vzorca obdržala. Po odstranitvi osamelcev sem za vsak preučevan kazalnik za ocenjevanje zgodbe in za vsako od skupin otrok (otroci z avtistično motnjo in otroci s tipičnim razvojem) preverila normalnost porazdelitve (s testom Shapiro-Wilk) in homogenost varianc.

Glede na dobljene vrednosti sem za preverjanje statistične pomembnosti razlik med skupinama uporabila t-test za neodvisne vzorce (v primerih, ko je bila porazdelitev normalna) in test Mann-Whitney (v primerih, ko porazdelitev ni bila normalna). Za izračun razlik med skupinama v uporabi prirednih in podrednih veznikov, pri čemer podatki niso bili numerični, sem uporabila χ² kvadrat test.

Skupni dosežek celotnega preizkusa je bil izračunan na podlagi premisleka o izboru kazalnikov in različnosti njihovih merskih lestvic. Vseh kazalnikov ni bilo smiselno uporabiti, ker so med seboj odvisni. Kazalniki so bili izbrani tako, da niso bili v medsebojni linearni odvisnosti. Pri tem so bili upoštevani Pearsonovi in Kendallovi količniki povezanosti s kriterijsko oceno, kakovost razsevnih diagramov za odnos med kazalnikom in kriterijsko oceno in odstotek pojasnjene variance po alternativnih komponentnih rešitvah (Marjanovič Umek idr., 2012). Ker sem poleg Preizkusa pripovedovanja zgodbe: Rokavička imela tudi možnost spletnega vrednotenja, skupnega dosežka nismo računali mi, temveč je bil izračunan z računalniškim programom, ki je vključen v preizkus.

Preverjanje normalnosti porazdelitve

Normalnost porazdelitve za posamezne kazalnike za ocenjevanje zgodbe je bila testirana s testom Shapiro-Wilk. Rezultati za posamezne kazalnike in skupni dosežek so prikazani v spodnji tabeli.

Tabela 3: Normalnost porazdelitve med skupinama s tipičnim razvojem (brez AM) in z avtistično motnjo (z AM) za posamezne kazalnike za ocenjevanje zgodbe

Shapiro-Wilk test

* Kazalniki, pri katerih porazdelitev ni normalna.

Iz tabele je razvidno, da je statistična pomembnost za nekatere kazalnike za ocenjevanje zgodbe Shapiro-Wilk manjša od 0,05, kar pomeni, da podatki niso normalno porazdeljeni. Ker je normalnost eden od pogojev za uporabo t-testa, sem v teh primerih uporabila neparametrični Mann-Whitney test.

Pri vseh normalno porazdeljenih spremenljivkah je bil izpolnjen tudi kriterij homogenosti varianc (p > 0,05), zato sem pri njih uporabila t-test.